22 ■ Proteus 83/1 • September 2020 23 Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo • Medicina Medicina • Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo Vedno znova sem užaloščen, ko vidim zdravnika, ki zamahne z roko in reče: »Hi- pnoza tako ali tako sloni zgolj na učinku placeba in je predvsem nekaj, česar ne bi smeli uporabljati v medicini!«. S tem prezre in ne spoštuje ljudi, ki so vse svoje življe- nje posvetili raziskovanju tega naravnega pojava in hipnozo poskušali uporabljati za zdravljenje in pomoč drugim. Res pa je, da zdravniki sami niso krivi – ali pa vsaj niso popolnoma krivi – za tako odklonil- no mnenje. Za negativni prizvok hipnoze med slovenskimi in tudi tujimi zdravniki so predvsem zaslužni laični hipnotizerji, ki so hipnozo izkoristili za zabavljaštvo in jo tako oropali njenega najpomembnejšega poslanstva – zdravljenja ljudi. Veliko zdravnikov ima od- klonilno mnenje do te tehnike zdravljenja in se ji izogiba, češ da je hipnoza šarlatanstvo, pred- vsem pa nekaj, s čimer se resen zdravnik ne ukvarja. Spet drugi jo dojemajo kot alternativno metodo, ki nima mesta v resni klinični praksi. Včasih po- dobno nezaupanje pride celo iz ust psihiatra, kar je žalostno, saj je hi- pnoza v mnogih zahodnih državah priznana metoda zdravljenja različ- nih zdravniških in psiholoških zdru- ženj, že vrsto let pa jo pri zdravljenju premnogih nevroz in psihosomatskih obolenj uporablja tudi veliko psihia- trov. V tujini je hipnoza postala celo tehnika zdravljenja, ki jo poučujejo na medicinskih fakultetah. V Slove- niji pa uporabo hipnoze pri zdravljenju kljub temu, da jo v tujini že zdavnaj priznavajo kot tehniko zdravljenja v medicini in psihotera- piji in da njeno uporabnost lahko podprejo številne strokovne raziskave, še vedno najbolj podpirajo zgolj psihologi in psihoterapevti. Ne nazadnje pa se je medicinska hipnoza na Slo- venskem začela uporabljati v zdravstvu že leta 1962, ko je prof. dr. Marjan Pajntar, specialist ginekologije in porodničarstva ter psiholog, za- čel s klinično uporabo hipnoze v porodništvu, in sicer za zmanjševanje bolečin pri porodu. Kaj je hipnoza? Hipnoza je, v nasprotju s prepričanjem mnogih nestrokovnjakov, budno stanje zavesti z usmerje- no pozornostjo, zmanjšano zunanjo zavestnostjo in povečano sugestibilnostjo, kot jo opredelju- je Ameriško psihološko združenje (American Psychological Association). Najbolj znani učbenik psihiatrije avtorjev Kaplana in Saddocka (1998) definira hipnozo kot stanje povečane osredoto- čene koncentracije in sposobnosti sprejemanja sugestij druge osebe. Hipnoza je definirana tudi kot spremenjeno stanje zavesti, stanje disociacije (ločitve od realnosti) in regresije (vračanja v pre- teklost oziroma spominjanja preteklih dogodkov, regresije je ugotovitev vzroka za neko psihično stisko) (Kaplan in Saddock, 1998). Medicinska hipnoza pa je psihoterapevtski pristop za prema- govanje psihičnih in telesnih težav. Obvezno jo izvaja strokovno usposobljeni terapevt, običajno zdravnik ali psiholog. Pomembno je še poudariti, da je hipnoza stanje popolne sprostitve tako telesa in uma, saj napetost v mišičnem tkivu popusti (to je najlepše vidno na obrazu), predvsem pa misli ne begajo več sem ter tja, pač pa se osredotočijo samo na terapevtove sugestije. V tem sproščenem stanju privre na dan podzavest z najglobljimi ko- tički superega in ida ter tako ustvarjalno odgo- varja na dane sugestije z razvijanjem domišljije, želja, fantazij, pozitivnega mišljenja in tako dalje. Pacient se tako bolj osredotoči na stvari, ki jih želi spremeniti, in na načine, kako bo to naredil, brez odvečnega analitičnega, logičnega in tesnobnega mišljenja. Pri mnogih pacientih opazimo, da sta globina hipnotičnega stanja in sposobnost kakovostnega sprejemanja sugestij pogojeni s pa- cientovo domišljijo in vidno predstavljivostjo. V hipnotičnem stanju se lahko pacient telesno in umsko sprosti veliko globlje kot v normalnem budnem stanju. Hipnotično stanje omogoča tudi vrsto spremenjenih sposobnosti, kot so povečana koncentracija, spremenjeno zaznavanje, povečanje ali zmanjšanje zmožnosti spominjanja in drugo. Pomembno je tudi dejstvo, da v hipnozi človek pridobi nadzor nad življenjskimi funkcijami, ki niso pod vplivom zavestnega mišljenja, oziroma da v hipnozi zmoremo nadzirati tudi vegetativno oživčena tkiva. Te življenjske funkcije pa so na primer bitje srca, krvni tlak, delovanje votlih or- ganov, pri želodcu na primer izločanje želodčne kisline, in tako dalje. Stanje hipnoze vpeljemo s hipnotično indukcijo (postopek vpeljave v hipnotično stanje), ki ji sledi poglabljanje. S poglabljanjem povečamo jakost hipnotičnega transa. Poznamo veliko vrst hi- pnotičnih indukcij in poglabljanja. Vrste hi- pnotičnih indukcij lahko v grobem razdelimo na počasne in hitre tehnike. Počasni tehniki indukcije sta na primer progresivna mišična re- laksacija, kjer postopoma sproščamo pacientove mišice, in vizualizacija (vidna predstavitev) pri- jetnega kraja. Poznamo pa še cel niz hitrejših oziroma fiksacijskih tehnik, kakor jih poime- nuje veliko hipnotizerjev. Te pa so na primer tehnika gledanja konice pisala ali točke na steni, s katero na razmeroma hiter način pri- dobimo pozornost pacienta, in pa konfuzijske tehnike, kjer pacienta z različnimi besedni- mi vzorci in trditvami tako zmedemo, da ni sposoben kakovostno slediti našim trditvam in besednim zvezam, zato se raje umakne v prijetno hipnotično stanje. Zadnje so veliko uporabljali odrski hipnotizerji. Problem laičnih hipnotizerjev V Sloveniji se je v zadnjih dvajsetih letih pojavilo ogromno laičnih in samooklicanih hipnoterapevtov, ki oglašujejo zdravljenje različnih psihičnih težav s hipnozo, pa se ob tem ne zavedajo, da marsičesa ne poznajo in ne razumejo in da stvari mnogo preveč po- enostavljajo. Hipnoza sama po sebi ni način Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo Maks Tušak Zdravnik Abdón Sánchez Herrero izvaja hitro fiksacijsko tehniko indukcije hipnoze. Vir: Herrero, A. S., 1891: El hipnotismo y la sugestión. Valladolid: Establecimiento Tipográfico de Hijos de J. Pastor. 22 ■ Proteus 83/1 • September 2020 23 Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo • Medicina Medicina • Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo Vedno znova sem užaloščen, ko vidim zdravnika, ki zamahne z roko in reče: »Hi- pnoza tako ali tako sloni zgolj na učinku placeba in je predvsem nekaj, česar ne bi smeli uporabljati v medicini!«. S tem prezre in ne spoštuje ljudi, ki so vse svoje življe- nje posvetili raziskovanju tega naravnega pojava in hipnozo poskušali uporabljati za zdravljenje in pomoč drugim. Res pa je, da zdravniki sami niso krivi – ali pa vsaj niso popolnoma krivi – za tako odklonil- no mnenje. Za negativni prizvok hipnoze med slovenskimi in tudi tujimi zdravniki so predvsem zaslužni laični hipnotizerji, ki so hipnozo izkoristili za zabavljaštvo in jo tako oropali njenega najpomembnejšega poslanstva – zdravljenja ljudi. Veliko zdravnikov ima od- klonilno mnenje do te tehnike zdravljenja in se ji izogiba, češ da je hipnoza šarlatanstvo, pred- vsem pa nekaj, s čimer se resen zdravnik ne ukvarja. Spet drugi jo dojemajo kot alternativno metodo, ki nima mesta v resni klinični praksi. Včasih po- dobno nezaupanje pride celo iz ust psihiatra, kar je žalostno, saj je hi- pnoza v mnogih zahodnih državah priznana metoda zdravljenja različ- nih zdravniških in psiholoških zdru- ženj, že vrsto let pa jo pri zdravljenju premnogih nevroz in psihosomatskih obolenj uporablja tudi veliko psihia- trov. V tujini je hipnoza postala celo tehnika zdravljenja, ki jo poučujejo na medicinskih fakultetah. V Slove- niji pa uporabo hipnoze pri zdravljenju kljub temu, da jo v tujini že zdavnaj priznavajo kot tehniko zdravljenja v medicini in psihotera- piji in da njeno uporabnost lahko podprejo številne strokovne raziskave, še vedno najbolj podpirajo zgolj psihologi in psihoterapevti. Ne nazadnje pa se je medicinska hipnoza na Slo- venskem začela uporabljati v zdravstvu že leta 1962, ko je prof. dr. Marjan Pajntar, specialist ginekologije in porodničarstva ter psiholog, za- čel s klinično uporabo hipnoze v porodništvu, in sicer za zmanjševanje bolečin pri porodu. Kaj je hipnoza? Hipnoza je, v nasprotju s prepričanjem mnogih nestrokovnjakov, budno stanje zavesti z usmerje- no pozornostjo, zmanjšano zunanjo zavestnostjo in povečano sugestibilnostjo, kot jo opredelju- je Ameriško psihološko združenje (American Psychological Association). Najbolj znani učbenik psihiatrije avtorjev Kaplana in Saddocka (1998) definira hipnozo kot stanje povečane osredoto- čene koncentracije in sposobnosti sprejemanja sugestij druge osebe. Hipnoza je definirana tudi kot spremenjeno stanje zavesti, stanje disociacije (ločitve od realnosti) in regresije (vračanja v pre- teklost oziroma spominjanja preteklih dogodkov, regresije je ugotovitev vzroka za neko psihično stisko) (Kaplan in Saddock, 1998). Medicinska hipnoza pa je psihoterapevtski pristop za prema- govanje psihičnih in telesnih težav. Obvezno jo izvaja strokovno usposobljeni terapevt, običajno zdravnik ali psiholog. Pomembno je še poudariti, da je hipnoza stanje popolne sprostitve tako telesa in uma, saj napetost v mišičnem tkivu popusti (to je najlepše vidno na obrazu), predvsem pa misli ne begajo več sem ter tja, pač pa se osredotočijo samo na terapevtove sugestije. V tem sproščenem stanju privre na dan podzavest z najglobljimi ko- tički superega in ida ter tako ustvarjalno odgo- varja na dane sugestije z razvijanjem domišljije, želja, fantazij, pozitivnega mišljenja in tako dalje. Pacient se tako bolj osredotoči na stvari, ki jih želi spremeniti, in na načine, kako bo to naredil, brez odvečnega analitičnega, logičnega in tesnobnega mišljenja. Pri mnogih pacientih opazimo, da sta globina hipnotičnega stanja in sposobnost kakovostnega sprejemanja sugestij pogojeni s pa- cientovo domišljijo in vidno predstavljivostjo. V hipnotičnem stanju se lahko pacient telesno in umsko sprosti veliko globlje kot v normalnem budnem stanju. Hipnotično stanje omogoča tudi vrsto spremenjenih sposobnosti, kot so povečana koncentracija, spremenjeno zaznavanje, povečanje ali zmanjšanje zmožnosti spominjanja in drugo. Pomembno je tudi dejstvo, da v hipnozi človek pridobi nadzor nad življenjskimi funkcijami, ki niso pod vplivom zavestnega mišljenja, oziroma da v hipnozi zmoremo nadzirati tudi vegetativno oživčena tkiva. Te življenjske funkcije pa so na primer bitje srca, krvni tlak, delovanje votlih or- ganov, pri želodcu na primer izločanje želodčne kisline, in tako dalje. Stanje hipnoze vpeljemo s hipnotično indukcijo (postopek vpeljave v hipnotično stanje), ki ji sledi poglabljanje. S poglabljanjem povečamo jakost hipnotičnega transa. Poznamo veliko vrst hi- pnotičnih indukcij in poglabljanja. Vrste hi- pnotičnih indukcij lahko v grobem razdelimo na počasne in hitre tehnike. Počasni tehniki indukcije sta na primer progresivna mišična re- laksacija, kjer postopoma sproščamo pacientove mišice, in vizualizacija (vidna predstavitev) pri- jetnega kraja. Poznamo pa še cel niz hitrejših oziroma fiksacijskih tehnik, kakor jih poime- nuje veliko hipnotizerjev. Te pa so na primer tehnika gledanja konice pisala ali točke na steni, s katero na razmeroma hiter način pri- dobimo pozornost pacienta, in pa konfuzijske tehnike, kjer pacienta z različnimi besedni- mi vzorci in trditvami tako zmedemo, da ni sposoben kakovostno slediti našim trditvam in besednim zvezam, zato se raje umakne v prijetno hipnotično stanje. Zadnje so veliko uporabljali odrski hipnotizerji. Problem laičnih hipnotizerjev V Sloveniji se je v zadnjih dvajsetih letih pojavilo ogromno laičnih in samooklicanih hipnoterapevtov, ki oglašujejo zdravljenje različnih psihičnih težav s hipnozo, pa se ob tem ne zavedajo, da marsičesa ne poznajo in ne razumejo in da stvari mnogo preveč po- enostavljajo. Hipnoza sama po sebi ni način Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo Maks Tušak Zdravnik Abdón Sánchez Herrero izvaja hitro fiksacijsko tehniko indukcije hipnoze. Vir: Herrero, A. S., 1891: El hipnotismo y la sugestión. Valladolid: Establecimiento Tipográfico de Hijos de J. Pastor. 24 ■ Proteus 83/1 • September 2020 25 Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo • Medicina Medicina • Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo zdravljenja. Je le orodje, ki nam pomaga, da lažje izvajamo psihoterapijo, saj so sugestije v hipnotičnem stanju v primerjavi z nava- dnim budnim stanjem tudi do petnajstkrat močnejše. Laični hipnotizerji tudi velikokrat ne razumejo, da doseči hipnotični trans pri nekem bolniku ali pacientu sicer ni problem, zdravljenje s pomočjo tega transa pa seveda zahteva znanje zdravnika, psihologa ali psiho- terapevta. Tega laični hipnotizerji ne znajo, saj običajno nimajo ustreznega medicinskega znanja o delovanju človeškega telesa ali znanja psiho- logije, kaj šele psihoterapije. Seveda pa laičnim hipnotizerjem pogosto primanjkuje tudi etič- nosti, neredko pa tudi samokritičnosti. Če česa ne veš, se pogosto tudi ne zavedaš, da tega ne veš. V Sloveniji prav zato izobraževanja hipno- ze, ki jih akreditira zdravniška zbornica, izvaja le Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije pod vodstvom prof. dr. Marjana Pajntarja, ki prepo- veduje učenje hipnoze laikom in se zavzema za prepoved izvajanja hipnoze brez zdravniških ali psiholoških akreditacij. Seveda pravno to ni ure- jeno, kakor tudi ni še dorečen in sprejet zakon o psihoterapevtski praksi, zato so možnosti za laično delo pri nas velike. Tak položaj seveda ustvarja mnoge težave vsebinske in zdravstve- ne narave, dodatno pa tudi nikjer ni oprede- ljena odgovornost, povezana z izvajanjem hi- pnoze. Res je, da se laični hipnotizerji neredko sploh ne zavedajo tovrstnih težav in odgovor- nosti. Zaradi nepoznavanja medicine in psiho- logije tudi težko razumejo, kaj lahko hipnotič- ni trans povzroči nekomu, ki je na primer na meji, da zdrsne v akutno stanje shizofrenije ali v kako drugo čustveno ali osebnostno motnjo. Problematični so predvsem tisti bolniki, ki imajo moteni stik z resničnostjo, pa na primer odvisniki od halucinogenih drog in še bi lahko naštevali. Prav zato je odgovorno ravnanje in izobraževanje hipnotizerjev specialistov hipno- terapije pomembna strokovna naloga društva. Miti o hipnozi Odrski hipnotizerji in čarodeji so s svojimi nastopi hipnoze ustvarili ogromno mitov o hipnozi. Eno izmed najbolj pogostih mišljenj o hipnozi je, da ima hipnotizer skoraj popol- no moč nad subjektom. Človek v hipnotičnem stanju ne izgubi pregleda nad zavestjo in nad- zora nad samim seboj (Yapko, 2003). Hipno- tizer nikakor nima skoraj popolne moči nad subjektom (Yapko, 2003). Ljudi je tudi pogo- sto strah, da ne bodo dosegli dovolj globokega transa in da ne bodo hipnotizirani. Velikokrat se obremenjujejo, kakšen vpliv bo to imelo na zdravljenje. Pričakujejo, da bo izkušnja hipno- tičnega stanja nekaj popolnoma drugačnega kot pa normalno budno stanje. Hipnotizerji moramo zato pred vsako terapijo pacienta z opisanimi dvomi poučiti, da bo v hipnotičnem stanju v bistvu slišal vse, le da bodo šumi, ki ne bodo deležni usmerjene pozornosti, poti- snjeni nekoliko v ozadje zaznavanja (Yapko, 2003). Pacientu moramo pojasniti, da bo le v stanju globoke sprostitve, da je hipnoza nekaj čisto naravnega in da je to stanje, s katerim se je v preteklosti gotovo tudi nevede že kdaj srečal. Pogosto napačno mišljenje je tudi, da hipnotizirani subjekt prizna najgloblje skrite skrivnosti (Yapko, 2003). Res pa je, da se hi- pnotizirani subjekt v hipnozi zaveda, kaj go- vori, in da ne reče, pa tudi ne naredi ničesar, kar ne želi (Yapko, 2003). Ali subjekt prizna svoje globoke skrivnosti, je odvisno le od zau- panja med subjektom in hipnotizerjem (Yapko, 2003). Načeloma jih prizna, če je zaupanje v hipnotizerja močno in če verjame, da mu bo to lahko pomagalo oziroma nima nobenih drugih zadržkov, da bi to priznal. Pomembno pa je, da se pacient zaveda, da hipnoza ni kak ču- dežni detektor laži, kjer bi pacient priznal vse, česar sicer noče priznati. Sugestibilnost Pomembno je poudariti, da stanje hipnotičnega transa lahko s primerno motivacijo in s primer- nim znanjem doseže skoraj vsak. Hipnoza je na- mreč zelo pogost in naraven pojav. Vsakdo se je že srečal s hipnotičnim transom, na primer ob gledanju televizije ali poslušanju glasbe, ki nas razveseljuje in sprošča. Morda pa ste se vozili z avtom in bili tako osredotočeni na eno idejo, da ste zgrešili pravilen odcep. Ob takih situacijah rado pride do zožene in usmerjene pozornosti oziroma do nekakšnega hipnotičnega transa. Čeprav je sposobnost razvijanja hipnotičnega transa prirojena, pa raziskave kažejo, da ni- smo vsi ljudje enako dojemljivi za razvijanje hipnotičnega stanja (Spiegel in King, 1992). V strokovnih krogih bi rekli, da nismo zado- sti sugestibilni ali hipnotizabilni. Nekaterim skorajda ne uspe zmanjšati zunanje zavestno- sti, spet drugi pa jo lahko zmanjšajo tudi na deset odstotkov (Spiegel in King, 1992). Ve- čja hipnotizabilnost naj bi bila povezana z večjimi koncentracijami metabolita dopamina – homovanilične kisline v možganski tekočini (Spiegel in King, 1992). Zgodovina hipnoze Da je hipnoza naravni pojav, potrjujejo tudi zgodovinska dejstva. Hipnozo in njene zdra- vilne učinke je poznalo že najstarejše poznano ljudstvo – Sumerci v četrtem tisočletju pred našim štetjem na jugu Mezopotamije (Rosen, 1953). V znameniti svečeniški šoli v Erehu še sedaj hranijo prastari rokopis, ki vsebuje neovrgljive dokaze o tem, da so svečeniki – zdravniki v tistih časih – zdravili bolnike v snu (Rosen, 1953). Zgodnje zapise o hipnozi najdemo tudi v Manuovem zakoniku, naj- starejšem v sanskrtu napisanem delu v Indiji, kjer je hipnoza opisana kot budni sen (Rosen, 1953). V enem od najbolj znanih staroegipto- vskih medicinskih besedil, Ebersovem papirusu, iz leta okoli 1550 pred našim štetjem so opisa- ne sodobne tehnike uporabe hipnoze takratnih zdravilcev (Rosen, 1953). Hipnozo so upo- rabljali torej tudi Egipčani. Ne smemo po- zabiti na stare Grke in njihove templje, kjer so svečeniki zdravili ljudi s pomočjo sugestij znotraj hipnotičnega stanja (Rosen, 1953). Tudi krščanski redovniki in menihi so ta- ko ozdravljali bolnike do nastopa inkvizicije (Rosen, 1953). Ne nazadnje imajo že mnoge molitve oziroma ponavljanja različnih pozi- tivnih besed in želja zdravilni sugestibilni učinek. Moderna hipnoza se je začela z av- strijskim zdravnikom Franzem Mesmerjem, škotskim zdravnikom Jamesom Braidom, škotskim kirurgom Jamesom Esdailom, ki je operiral številne bolnike v posebnem brez- bolečinskem hipnotičnem stanju, avstrijskim zdravnikom Sigmundom Freudom in drugimi. Leta 1955 je Britansko zdravniško združenje priznalo hipnozo kot medicinsko terapijo. Tri leta kasneje jo je kot medicinsko terapijo pri- znalo še Ameriško zdravniško združenje in leta 1962 še Ameriško združenje psihiatrov. Fiziologija hipnoze Ni presenetljivo, da veliko laikov misli, da je hipnoza spanje, saj laični odrski hipnotizerji s svojimi predstavami stalno dajejo napačen vtis o tem, kaj hipnoza sploh je. Raziskave ence- falografskih posnetkov možganskih valov so pokazale, da je hipnoza bolj podobna budne- mu stanju kot pa spanju, spremenjeno pa je na primer delovanje alfa valov (Graffin, Ray in Lundy, 1995). Pomembno je tudi dejstvo, da v hipnotičnem stanju pride do sinhronizacije drugih predelov možganov kot med budnim stanjem (Fingelkurts, Fingelkurts, Kallio in Revonsuo, 2007), prav tako pa so s pozitronsko emisijsko tomografijo ugotovili, da je tudi pre- tok krvi v možganih spremenjen (Faymonville, Boly in Laureys, 2006). V hipnotičnem stanju se aktivirajo mnogi predeli korteksa, vključu- joč okcipitalni, parietalni, premotorični, pre- centralni in ventrolateralni prefrontalni ter anteriorni cingulatni korteks (Faymonville, Boly in Laureys, 2006). Z uporabo pozitronske emisijske tomografije so Faymonville, Boly in Laureys (2006) prvič opisali porazdelitev cerebralnega pretoka krvi v hipnotičnem stanju, ki je predstavljala in- deks nevronske aktivnosti. Uporabili so teh- niko radioaktivnega razpada H 2 15 O. Seveda je bilo treba izbrati kontrolno stanje, kar pa ni bila enostavna izbira, saj nobeno cerebral- no stanje ni podobno hipnotičnemu. Ker sta indukcija in vzdrževanje hipnotičnega stanja bili opravljeni z obujanjem prijetnega in la- stnega dogodka pacienta, so avtorji za kon- trolno stanje izbrali spominjanje na prijeten in lasten dogodek pacienta v odsotnosti hi- pnotičnega stanja in ga primerjali s hipno- 24 ■ Proteus 83/1 • September 2020 25 Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo • Medicina Medicina • Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo zdravljenja. Je le orodje, ki nam pomaga, da lažje izvajamo psihoterapijo, saj so sugestije v hipnotičnem stanju v primerjavi z nava- dnim budnim stanjem tudi do petnajstkrat močnejše. Laični hipnotizerji tudi velikokrat ne razumejo, da doseči hipnotični trans pri nekem bolniku ali pacientu sicer ni problem, zdravljenje s pomočjo tega transa pa seveda zahteva znanje zdravnika, psihologa ali psiho- terapevta. Tega laični hipnotizerji ne znajo, saj običajno nimajo ustreznega medicinskega znanja o delovanju človeškega telesa ali znanja psiho- logije, kaj šele psihoterapije. Seveda pa laičnim hipnotizerjem pogosto primanjkuje tudi etič- nosti, neredko pa tudi samokritičnosti. Če česa ne veš, se pogosto tudi ne zavedaš, da tega ne veš. V Sloveniji prav zato izobraževanja hipno- ze, ki jih akreditira zdravniška zbornica, izvaja le Društvo za medicinsko hipnozo Slovenije pod vodstvom prof. dr. Marjana Pajntarja, ki prepo- veduje učenje hipnoze laikom in se zavzema za prepoved izvajanja hipnoze brez zdravniških ali psiholoških akreditacij. Seveda pravno to ni ure- jeno, kakor tudi ni še dorečen in sprejet zakon o psihoterapevtski praksi, zato so možnosti za laično delo pri nas velike. Tak položaj seveda ustvarja mnoge težave vsebinske in zdravstve- ne narave, dodatno pa tudi nikjer ni oprede- ljena odgovornost, povezana z izvajanjem hi- pnoze. Res je, da se laični hipnotizerji neredko sploh ne zavedajo tovrstnih težav in odgovor- nosti. Zaradi nepoznavanja medicine in psiho- logije tudi težko razumejo, kaj lahko hipnotič- ni trans povzroči nekomu, ki je na primer na meji, da zdrsne v akutno stanje shizofrenije ali v kako drugo čustveno ali osebnostno motnjo. Problematični so predvsem tisti bolniki, ki imajo moteni stik z resničnostjo, pa na primer odvisniki od halucinogenih drog in še bi lahko naštevali. Prav zato je odgovorno ravnanje in izobraževanje hipnotizerjev specialistov hipno- terapije pomembna strokovna naloga društva. Miti o hipnozi Odrski hipnotizerji in čarodeji so s svojimi nastopi hipnoze ustvarili ogromno mitov o hipnozi. Eno izmed najbolj pogostih mišljenj o hipnozi je, da ima hipnotizer skoraj popol- no moč nad subjektom. Človek v hipnotičnem stanju ne izgubi pregleda nad zavestjo in nad- zora nad samim seboj (Yapko, 2003). Hipno- tizer nikakor nima skoraj popolne moči nad subjektom (Yapko, 2003). Ljudi je tudi pogo- sto strah, da ne bodo dosegli dovolj globokega transa in da ne bodo hipnotizirani. Velikokrat se obremenjujejo, kakšen vpliv bo to imelo na zdravljenje. Pričakujejo, da bo izkušnja hipno- tičnega stanja nekaj popolnoma drugačnega kot pa normalno budno stanje. Hipnotizerji moramo zato pred vsako terapijo pacienta z opisanimi dvomi poučiti, da bo v hipnotičnem stanju v bistvu slišal vse, le da bodo šumi, ki ne bodo deležni usmerjene pozornosti, poti- snjeni nekoliko v ozadje zaznavanja (Yapko, 2003). Pacientu moramo pojasniti, da bo le v stanju globoke sprostitve, da je hipnoza nekaj čisto naravnega in da je to stanje, s katerim se je v preteklosti gotovo tudi nevede že kdaj srečal. Pogosto napačno mišljenje je tudi, da hipnotizirani subjekt prizna najgloblje skrite skrivnosti (Yapko, 2003). Res pa je, da se hi- pnotizirani subjekt v hipnozi zaveda, kaj go- vori, in da ne reče, pa tudi ne naredi ničesar, kar ne želi (Yapko, 2003). Ali subjekt prizna svoje globoke skrivnosti, je odvisno le od zau- panja med subjektom in hipnotizerjem (Yapko, 2003). Načeloma jih prizna, če je zaupanje v hipnotizerja močno in če verjame, da mu bo to lahko pomagalo oziroma nima nobenih drugih zadržkov, da bi to priznal. Pomembno pa je, da se pacient zaveda, da hipnoza ni kak ču- dežni detektor laži, kjer bi pacient priznal vse, česar sicer noče priznati. Sugestibilnost Pomembno je poudariti, da stanje hipnotičnega transa lahko s primerno motivacijo in s primer- nim znanjem doseže skoraj vsak. Hipnoza je na- mreč zelo pogost in naraven pojav. Vsakdo se je že srečal s hipnotičnim transom, na primer ob gledanju televizije ali poslušanju glasbe, ki nas razveseljuje in sprošča. Morda pa ste se vozili z avtom in bili tako osredotočeni na eno idejo, da ste zgrešili pravilen odcep. Ob takih situacijah rado pride do zožene in usmerjene pozornosti oziroma do nekakšnega hipnotičnega transa. Čeprav je sposobnost razvijanja hipnotičnega transa prirojena, pa raziskave kažejo, da ni- smo vsi ljudje enako dojemljivi za razvijanje hipnotičnega stanja (Spiegel in King, 1992). V strokovnih krogih bi rekli, da nismo zado- sti sugestibilni ali hipnotizabilni. Nekaterim skorajda ne uspe zmanjšati zunanje zavestno- sti, spet drugi pa jo lahko zmanjšajo tudi na deset odstotkov (Spiegel in King, 1992). Ve- čja hipnotizabilnost naj bi bila povezana z večjimi koncentracijami metabolita dopamina – homovanilične kisline v možganski tekočini (Spiegel in King, 1992). Zgodovina hipnoze Da je hipnoza naravni pojav, potrjujejo tudi zgodovinska dejstva. Hipnozo in njene zdra- vilne učinke je poznalo že najstarejše poznano ljudstvo – Sumerci v četrtem tisočletju pred našim štetjem na jugu Mezopotamije (Rosen, 1953). V znameniti svečeniški šoli v Erehu še sedaj hranijo prastari rokopis, ki vsebuje neovrgljive dokaze o tem, da so svečeniki – zdravniki v tistih časih – zdravili bolnike v snu (Rosen, 1953). Zgodnje zapise o hipnozi najdemo tudi v Manuovem zakoniku, naj- starejšem v sanskrtu napisanem delu v Indiji, kjer je hipnoza opisana kot budni sen (Rosen, 1953). V enem od najbolj znanih staroegipto- vskih medicinskih besedil, Ebersovem papirusu, iz leta okoli 1550 pred našim štetjem so opisa- ne sodobne tehnike uporabe hipnoze takratnih zdravilcev (Rosen, 1953). Hipnozo so upo- rabljali torej tudi Egipčani. Ne smemo po- zabiti na stare Grke in njihove templje, kjer so svečeniki zdravili ljudi s pomočjo sugestij znotraj hipnotičnega stanja (Rosen, 1953). Tudi krščanski redovniki in menihi so ta- ko ozdravljali bolnike do nastopa inkvizicije (Rosen, 1953). Ne nazadnje imajo že mnoge molitve oziroma ponavljanja različnih pozi- tivnih besed in želja zdravilni sugestibilni učinek. Moderna hipnoza se je začela z av- strijskim zdravnikom Franzem Mesmerjem, škotskim zdravnikom Jamesom Braidom, škotskim kirurgom Jamesom Esdailom, ki je operiral številne bolnike v posebnem brez- bolečinskem hipnotičnem stanju, avstrijskim zdravnikom Sigmundom Freudom in drugimi. Leta 1955 je Britansko zdravniško združenje priznalo hipnozo kot medicinsko terapijo. Tri leta kasneje jo je kot medicinsko terapijo pri- znalo še Ameriško zdravniško združenje in leta 1962 še Ameriško združenje psihiatrov. Fiziologija hipnoze Ni presenetljivo, da veliko laikov misli, da je hipnoza spanje, saj laični odrski hipnotizerji s svojimi predstavami stalno dajejo napačen vtis o tem, kaj hipnoza sploh je. Raziskave ence- falografskih posnetkov možganskih valov so pokazale, da je hipnoza bolj podobna budne- mu stanju kot pa spanju, spremenjeno pa je na primer delovanje alfa valov (Graffin, Ray in Lundy, 1995). Pomembno je tudi dejstvo, da v hipnotičnem stanju pride do sinhronizacije drugih predelov možganov kot med budnim stanjem (Fingelkurts, Fingelkurts, Kallio in Revonsuo, 2007), prav tako pa so s pozitronsko emisijsko tomografijo ugotovili, da je tudi pre- tok krvi v možganih spremenjen (Faymonville, Boly in Laureys, 2006). V hipnotičnem stanju se aktivirajo mnogi predeli korteksa, vključu- joč okcipitalni, parietalni, premotorični, pre- centralni in ventrolateralni prefrontalni ter anteriorni cingulatni korteks (Faymonville, Boly in Laureys, 2006). Z uporabo pozitronske emisijske tomografije so Faymonville, Boly in Laureys (2006) prvič opisali porazdelitev cerebralnega pretoka krvi v hipnotičnem stanju, ki je predstavljala in- deks nevronske aktivnosti. Uporabili so teh- niko radioaktivnega razpada H 2 15 O. Seveda je bilo treba izbrati kontrolno stanje, kar pa ni bila enostavna izbira, saj nobeno cerebral- no stanje ni podobno hipnotičnemu. Ker sta indukcija in vzdrževanje hipnotičnega stanja bili opravljeni z obujanjem prijetnega in la- stnega dogodka pacienta, so avtorji za kon- trolno stanje izbrali spominjanje na prijeten in lasten dogodek pacienta v odsotnosti hi- pnotičnega stanja in ga primerjali s hipno- 26 ■ Proteus 83/1 • September 2020 27 Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo • Medicina Medicina • Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo tičnim stanjem. Da bi bolje razumeli primer- jave, so najprej preučili cerebralno kontrolno stanje. Rezultati so pokazali, da poslušanje avtobiografskega spomina aktivira oba tem- poralna lobula, bazalne sprednje možganske strukture in nekatere leve mesiotemporalne predele. To potrjuje tudi raziskava avtobi- ografskega spomina s pozitronsko emisij- sko tomografijo iz leta 1996 (Fink, Mar- kowitsch, Reinkemeier, Bruckbauer, Kessler in Heiss, 1996). V raziskavi Faymonvilla, Bolyja in Laureysa (2006) pa se je v hipnozi v primerjavi s kontrolnim stanjem aktiviralo veliko večje območje možganov – okcipitalni, parietalni, premotorični, precentralni in ven- trolateralni prefrontalni ter anteriorni cingu- latni korteks. Ta vzorec aktivacije je podoben mentalni predstavljivosti (Faymonville, Boly in Laureys, 2006). Od nje se razlikuje v rela- tivni deaktivaciji precuneusa – dela zgornjega parietalnega lobula možganov (Faymonville, Boly in Laureys, 2006). Hipnotično stanje torej aktivira tudi druge dele možganov kot pa samo priklic epizodičnega spomina v nor- malnem cerebralnem stanju (Faymonville, Boly in Laureys, 2006). Faymonville, Boly in Laureys (2006) pa so raziskali tudi pojav zmanjšanja bolečine v hipnozi. V primerja- vi z normalnim stanjem je hipnotično stanje zmanjšalo percepcijo bolečine zaradi toplotne stimulacije za približno 50 odstotkov, kar je povezano z aktivnostjo sprednjega cingulatne- ga korteksa, natančneje Brodmannovega ob- močja 24´a (Rainville, Duncan, Price, Carrier in Bushnell, 1997). Sprednji cingulatni korteks (ACC) je sprednji del cingulatnega korteksa, ki je kot nekakšen plašč, ki obdaja corpus cal- losum. Sestavljen je iz Brodmannovih območij 24, 32 in 33. Sprednji cingulatni korteks naj bi uravnaval neposredne vplive med kognici- jo, senzorično percepcijo in motoričnim nad- zorom v kontekstu sprememb motivacijskih in čustvenih stanj ter sprememb pozornosti (Devinsky, Morrell in Vogt, 1995). V raziska- vi Faymonvilla, Bolyja in Laureysa (2006) so ugotovili, da hipnotično stanje pomembno iz- boljša uravnavanje med srednjim cingulatnim korteksom (natančneje območjem 24´a) in velikim nevronskim omrežjem, vključenim v zaznavne, kognitivne in vedenjske vidike no- cicepcije normalnega odziva živčnega sistema na boleče dražljaje). Faymonville, Boly in La- ureys (2006) in še pred tem Rainville, Dun- can, Price, Carrier in Bushnell (1997) so do- kazali, da cerebralno omrežje, ki je zaslužno za nocicepcijo, ne uravnavajo le farmakološka sredstva za nadzor bolečine, temveč tudi psi- hološke strategije posredovanja za nadzorovanje bolečine. Sprednji cingulatni korteks na podlagi anatom- skih in novo odkritih funkcionalnih značilnosti razdelimo v pregenualni in srednji cingulatni korteks (Vogt, Hof in Vogt, 2004). Je bogato oživčen z nevromodulatornimi potmi, vklju- čujoč opiodske, dopamin energične, noradrener- gične in serotonin adrenergične sisteme (Paus, 2001). Vsebuje tudi visoko mero substance P – nevropeptida, ki deluje kot živčni prenašalec in je povezan z zaznavanjem bolečine (Paus, 2001). Znanstveniki skoraj ne verjamejo, da je opioidni živčni sistem osnova aktivacije srednjega cingula- tnega korteksa v hipnozi, čeprav sprednji cingu- latni korteks vsebuje veliko opioidnih receptorjev (Moret, Forster in Laverrière, 1991). To potrjujejo psihofarmakološke raziskave, ki so pokaza- le, da hipnotična analgezija (neobčutljivost za bolečinske dražljaje pri ohranjeni zavesti) ne more biti spremenjena ali prekinjena z vnosom naloxona – zdravila, ki blokira (pre- prečuje) učinke opioidov (Moret, Forster in Laverrière, 1991). Prav tako tudi ni možno, da bi srednji cingulatni korteks spremenil za- znavo bolečine zaradi mehanizmov pozornosti (Derbyshire, Vogt in Jones, 1998). Aktivirano območje iz omenjene raziskave se razlikuje od območja anteriornega cingulatnega korteksa, aktiviranega med opravili, ki zahtevajo popolno zbranost (Derbyshire, Vogt in Jones, 1998). Bole- čina je večrazsežnostno doživetje, vključujoč sen- zorično, afektivno oziroma čustveno, vedenjsko in kognitivno komponento (Faymonville, Boly in Laureys, 2006). Strokovnjaki je ne pojmujejo kot posledico nekakšnega nevronskega središča v možganih, pač pa kot mrežo nevronskih povezav, prepredeno v skoraj celotnem možganskem tkivu (Jones, Brown, Friston, Qi in Frackowiak, 1991). Z namenom, da bi bolje raziskali antinocipativ- ni učinek hipnoze, so Faymonville, Boly in La- ureys (2006) ocenili spremembe v funkcionalni povezanosti sprednjega cingulatnega korteksa (natančneje srednjega cingulatnega korteksa) z velikim nevronskim mrežjem, povezanim z različnimi vidiki nocicepcije v hipnotičnem stanju. Prišli so do zaključka, da je srednji cingulatni korteks, ki uravnava hipnotično inducirano zmanjšanje zaznave bolečine, v induciranem hipnotičnem stanju in s sugesti- jami za zmanjšanje bolečine bolj funkcional- no povezan z velikim nevronskim mrežjem kortikalnih in subkortikalnih možganskih struktur, ki so vključene v različne vidike procesiranja bolečine. Faymonville, Boly in Laureys (2006) so tako dokazali, da na per- cepcijo zmanjšanja bolečine ne vplivajo le farmakološka sredstva, temveč tudi psiholo- ške strategije. Klinična uporaba hipnoze Zdi se, da zdravniki vseeno prepogosto za- govarjajo uporabo kemičnih učinkovin pri raznih psihosomatskih in psihičnih obole- njih, čeprav bi se veliko tovrstnih obolenj dalo pozdraviti z besedo. Še več, velikokrat blažimo le simptome, samega izvora bolezni pa sploh ne zdravimo, ker ga velikokrat ne najdemo, saj je povezan z našo preteklo- stjo ali pa načinom življenja, soočanjem s stresom in tako dalje. Pri psihosomatskih obolenjih je izvor bolezni distres (stres z negativnimi učinki na zdravje), pri raznih Shematski prikaz pregenualnega, srednjega in posteriornega cingulatnega korteksa ter nekaterih drugih pomembnih struktur možganov. 26 ■ Proteus 83/1 • September 2020 27 Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo • Medicina Medicina • Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo tičnim stanjem. Da bi bolje razumeli primer- jave, so najprej preučili cerebralno kontrolno stanje. Rezultati so pokazali, da poslušanje avtobiografskega spomina aktivira oba tem- poralna lobula, bazalne sprednje možganske strukture in nekatere leve mesiotemporalne predele. To potrjuje tudi raziskava avtobi- ografskega spomina s pozitronsko emisij- sko tomografijo iz leta 1996 (Fink, Mar- kowitsch, Reinkemeier, Bruckbauer, Kessler in Heiss, 1996). V raziskavi Faymonvilla, Bolyja in Laureysa (2006) pa se je v hipnozi v primerjavi s kontrolnim stanjem aktiviralo veliko večje območje možganov – okcipitalni, parietalni, premotorični, precentralni in ven- trolateralni prefrontalni ter anteriorni cingu- latni korteks. Ta vzorec aktivacije je podoben mentalni predstavljivosti (Faymonville, Boly in Laureys, 2006). Od nje se razlikuje v rela- tivni deaktivaciji precuneusa – dela zgornjega parietalnega lobula možganov (Faymonville, Boly in Laureys, 2006). Hipnotično stanje torej aktivira tudi druge dele možganov kot pa samo priklic epizodičnega spomina v nor- malnem cerebralnem stanju (Faymonville, Boly in Laureys, 2006). Faymonville, Boly in Laureys (2006) pa so raziskali tudi pojav zmanjšanja bolečine v hipnozi. V primerja- vi z normalnim stanjem je hipnotično stanje zmanjšalo percepcijo bolečine zaradi toplotne stimulacije za približno 50 odstotkov, kar je povezano z aktivnostjo sprednjega cingulatne- ga korteksa, natančneje Brodmannovega ob- močja 24´a (Rainville, Duncan, Price, Carrier in Bushnell, 1997). Sprednji cingulatni korteks (ACC) je sprednji del cingulatnega korteksa, ki je kot nekakšen plašč, ki obdaja corpus cal- losum. Sestavljen je iz Brodmannovih območij 24, 32 in 33. Sprednji cingulatni korteks naj bi uravnaval neposredne vplive med kognici- jo, senzorično percepcijo in motoričnim nad- zorom v kontekstu sprememb motivacijskih in čustvenih stanj ter sprememb pozornosti (Devinsky, Morrell in Vogt, 1995). V raziska- vi Faymonvilla, Bolyja in Laureysa (2006) so ugotovili, da hipnotično stanje pomembno iz- boljša uravnavanje med srednjim cingulatnim korteksom (natančneje območjem 24´a) in velikim nevronskim omrežjem, vključenim v zaznavne, kognitivne in vedenjske vidike no- cicepcije normalnega odziva živčnega sistema na boleče dražljaje). Faymonville, Boly in La- ureys (2006) in še pred tem Rainville, Dun- can, Price, Carrier in Bushnell (1997) so do- kazali, da cerebralno omrežje, ki je zaslužno za nocicepcijo, ne uravnavajo le farmakološka sredstva za nadzor bolečine, temveč tudi psi- hološke strategije posredovanja za nadzorovanje bolečine. Sprednji cingulatni korteks na podlagi anatom- skih in novo odkritih funkcionalnih značilnosti razdelimo v pregenualni in srednji cingulatni korteks (Vogt, Hof in Vogt, 2004). Je bogato oživčen z nevromodulatornimi potmi, vklju- čujoč opiodske, dopamin energične, noradrener- gične in serotonin adrenergične sisteme (Paus, 2001). Vsebuje tudi visoko mero substance P – nevropeptida, ki deluje kot živčni prenašalec in je povezan z zaznavanjem bolečine (Paus, 2001). Znanstveniki skoraj ne verjamejo, da je opioidni živčni sistem osnova aktivacije srednjega cingula- tnega korteksa v hipnozi, čeprav sprednji cingu- latni korteks vsebuje veliko opioidnih receptorjev (Moret, Forster in Laverrière, 1991). To potrjujejo psihofarmakološke raziskave, ki so pokaza- le, da hipnotična analgezija (neobčutljivost za bolečinske dražljaje pri ohranjeni zavesti) ne more biti spremenjena ali prekinjena z vnosom naloxona – zdravila, ki blokira (pre- prečuje) učinke opioidov (Moret, Forster in Laverrière, 1991). Prav tako tudi ni možno, da bi srednji cingulatni korteks spremenil za- znavo bolečine zaradi mehanizmov pozornosti (Derbyshire, Vogt in Jones, 1998). Aktivirano območje iz omenjene raziskave se razlikuje od območja anteriornega cingulatnega korteksa, aktiviranega med opravili, ki zahtevajo popolno zbranost (Derbyshire, Vogt in Jones, 1998). Bole- čina je večrazsežnostno doživetje, vključujoč sen- zorično, afektivno oziroma čustveno, vedenjsko in kognitivno komponento (Faymonville, Boly in Laureys, 2006). Strokovnjaki je ne pojmujejo kot posledico nekakšnega nevronskega središča v možganih, pač pa kot mrežo nevronskih povezav, prepredeno v skoraj celotnem možganskem tkivu (Jones, Brown, Friston, Qi in Frackowiak, 1991). Z namenom, da bi bolje raziskali antinocipativ- ni učinek hipnoze, so Faymonville, Boly in La- ureys (2006) ocenili spremembe v funkcionalni povezanosti sprednjega cingulatnega korteksa (natančneje srednjega cingulatnega korteksa) z velikim nevronskim mrežjem, povezanim z različnimi vidiki nocicepcije v hipnotičnem stanju. Prišli so do zaključka, da je srednji cingulatni korteks, ki uravnava hipnotično inducirano zmanjšanje zaznave bolečine, v induciranem hipnotičnem stanju in s sugesti- jami za zmanjšanje bolečine bolj funkcional- no povezan z velikim nevronskim mrežjem kortikalnih in subkortikalnih možganskih struktur, ki so vključene v različne vidike procesiranja bolečine. Faymonville, Boly in Laureys (2006) so tako dokazali, da na per- cepcijo zmanjšanja bolečine ne vplivajo le farmakološka sredstva, temveč tudi psiholo- ške strategije. Klinična uporaba hipnoze Zdi se, da zdravniki vseeno prepogosto za- govarjajo uporabo kemičnih učinkovin pri raznih psihosomatskih in psihičnih obole- njih, čeprav bi se veliko tovrstnih obolenj dalo pozdraviti z besedo. Še več, velikokrat blažimo le simptome, samega izvora bolezni pa sploh ne zdravimo, ker ga velikokrat ne najdemo, saj je povezan z našo preteklo- stjo ali pa načinom življenja, soočanjem s stresom in tako dalje. Pri psihosomatskih obolenjih je izvor bolezni distres (stres z negativnimi učinki na zdravje), pri raznih Shematski prikaz pregenualnega, srednjega in posteriornega cingulatnega korteksa ter nekaterih drugih pomembnih struktur možganov. 28 ■ Proteus 83/1 • September 2020 29 Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo • Medicina Medicina • Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo psihičnih obolenjih pa na primer nauče- ni vzorci iz našega otroštva. Psihoterapija v hipnozi je tako učinkovita metoda ne le blaženja simptomov, temveč tudi zdravljenja izvora bolezni in pa odkrivanja tega izvo- ra, saj se s pomočjo hipersugestij (sugestij v hipnotičnem stanju) psihoterapije v regresiji velikokrat odkrijejo naučeni nezavedni pa- tološki vzorci iz posameznikovega otroštva. Regresija v tem primeru je terapevtski pri- stop v hipnozi, ko posameznika v mislih odpeljemo v preteklost, na primer v mla- dost, in poskušamo razkriti in podoživeti neko travmatično izkušnjo, ki jo je pacient potlačil, da bi lažje ugotovili, kaj je vpliva- lo na razvoj neke bolezni ali simptomatike. Še vedno pa na primer veliko psihiatrov predpisuje antidepresive za psihična stanja, ki bi se jih s preprosto psihoterapijo v hi- pnotičnem stanju dalo pozdraviti. Prav tako nekateri dermatologi preveč oziroma prepo- gosto predpisujejo kortikosteroidna mazila za razna kožna obolenja, za katera imamo trdne dokaze, da so plod psihosomatike in bi njihove simptome lahko s hipnoterapijo precej uspešno blažili ali pa obolenje celo pozdravili. Psihiatrija in psihologija Psihologom in psihiatrom je medicinska hi- pnoza v veliko pomoč pri izvajanju psiho- terapije za zdravljenje psihosomatskih mo- tenj in nevroz, kot so depresija, anksioznost (bojaznost, tesnobnost) in različne fobije ter širok sklop odvisnosti, na primer motnje hranjenja (anoreksija, bulimija, prenajedanje, ortoreksija) in odvajanje od kajenja, alkohola in drugega. Medicinsko hipnozo uporablja- jo tudi pri zdravljenju govornih motenj, na primer jecljanja, govornih tikov in razvad. Hipnoza ima svoje mesto tudi v športu. Psihologi jo uporabljajo na primer preprosto za dvig samozavesti, za dvig učinkovitosti in motivacije pri športnikih ter pri pripra- vi športnika na nastop oziroma pri pripravi na stresne situacije. V Sloveniji jo v športu uporabljamo že od leta 1974, ko sta klinič- ni psiholog prof. dr. Maks Tušak in kasneje športni psiholog prof. dr. Matej Tušak po- stavila temelje psihologije športa v Sloveniji. Operativni posegi Zdravniki kirurgi in anesteziologi medicinsko hipnozo uporabljajo predvsem za zmanjševanje bolečine. Proces imenujemo hipnoanestezija in hipnoanalgezija. Bolečino s hipnoterapijo zdravniki blažijo med porodom, pri opekli- nah in med različnimi operativnimi posegi. Največkrat se s pomočjo hipnoterapije izvajajo možganske operacije in dentalni posegi. Ope- rativni posegi povzročajo distres, ki povzroča bolečino, utrujenost, slabost, slabše celjenje ran in drugo (Schnur, Bovbjerg, David, Tatrow, Goldfarb, Silverstein in drugi, 2008; Schnur, Kafer, Marcus in Montgomery, 2008). Hipno- za ima kot nefarmakološka metoda številne prednosti pri zmanjševanju kirurškega stresa in nima stranskih učinkov (Schnur, Bovbjerg, David, Tatrow, Goldfarb, Silverstein in drugi, 2008; Schnur, Kafer, Marcus in Montgomery, 2008). Prva dokumentirana uporaba medicinske hipnoze kot tehnike hipnoanalgezije sega v le- to 1830, ko sta Jules Cloquet in John Elliotson izvajala večje operacije pod hipnozo (Rosen, 1953). Z odkritjem anestetikov se je uporaba hi- pnoze med kirurškimi posegi zmanjšala, kasne- je pa se je spet pojavila kot dopolnilna metoda pri splošni in lokalni anesteziji. Hipnozo tako uporabljajo pred operacijo, med njo ter po njej kot dopolnilno metodo za zmanjšanje bolečine, tesnobe, bolečine, slabosti, utrujenosti, vnetne- ga odziva in tako dalje (Faymonville, Fissette, Mambourg in drugi, 1995). Hipnoterapevtska anestezija med operacijo poveča udobje bolni- ka, zmanjša zaznavo bolečine, zmanjša kogni- tivno in somatsko anksioznost, pa tudi poraba anestetikov in kasneje analgetikov po operaciji je manjša (Faymonville, Fissette, Mambourg in drugi, 1995). Tako so omogočeni boljši po- goji za operacijo in hitrejše okrevanje bolnika (Faymonville, Fissette, Mambourg in drugi, 1995). Medicinska hipnoza je tako dodana vrednost standardnih anestezioloških proto- kolov, seveda pa je zaenkrat primerna samo za nekatere operacije in samo za skrbno iz- brane bolnike. Hipnoterapija naj bi imela tudi vpliv na ugodnejšo prognozo rakavih bolezni (Potié, Roelants, Pospiech, Momeni in Watremez, 2016). Psihosomatska obolenja Medicinska hipnoza se je pokazala za izje- mno uspešno pri zdravljenju psihosomatskih obolenj. Učinkovita je za odpravljanje mi- gren, če je njihov izvor psihosomatski, pred- vsem pa je izredno uspešna metoda pri zdra- vljenju kožnih obolenj (Kaplan in Saddock, 1998). Učinki distresa se namreč pogosto pokažejo v obliki kožnih obolenj (Kaplan in Saddock, 1998). Nekateri psihiatri si priza- devajo dokazati, da je hipnoza uspešna meto- da tudi pri zdravljenju nevrodermatitisa, vi- rusnih bradavic in aken (Kaplan in Saddock, 1998). V zadnjih dvajsetih letih smo našli tudi raziskave, kjer poskušajo zdravniki ugo- toviti, kakšen vpliv ima hipnoza na zdravlje- nje psoriaze (Tausk in Whitmore, 1998). Res je, da je raziskav zdravljenja luskavice s hi- pnozo malo, vendar pa se je tudi pri tem hi- pnoza pokazala za uspešno, saj je tudi izvor luskavice tako kot veliko ostalih kožnih bo- lezni velikokrat v stresni preobremenljivosti oziroma psihosomatiki (Tausk in Whitmore, 1998; Rousset in Halioua, 2018). Ne smemo pozabiti tudi drugih obolenj, ki poleg kožnih obolenj lahko nastanejo kot posledica distre- sa, na primer ulkus želodca in dvanajstnika, Hipnoterapevtska priprava Slovenske odbojkarske reprezentance na tekmo za vstop v finale evropskega prvenstva v odbojki leta 2019. Foto: Matej Tušak. Hipnoterapevtska anestezija med dentalnim posegom. Foto: Maks Tušak 28 ■ Proteus 83/1 • September 2020 29 Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo • Medicina Medicina • Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo psihičnih obolenjih pa na primer nauče- ni vzorci iz našega otroštva. Psihoterapija v hipnozi je tako učinkovita metoda ne le blaženja simptomov, temveč tudi zdravljenja izvora bolezni in pa odkrivanja tega izvo- ra, saj se s pomočjo hipersugestij (sugestij v hipnotičnem stanju) psihoterapije v regresiji velikokrat odkrijejo naučeni nezavedni pa- tološki vzorci iz posameznikovega otroštva. Regresija v tem primeru je terapevtski pri- stop v hipnozi, ko posameznika v mislih odpeljemo v preteklost, na primer v mla- dost, in poskušamo razkriti in podoživeti neko travmatično izkušnjo, ki jo je pacient potlačil, da bi lažje ugotovili, kaj je vpliva- lo na razvoj neke bolezni ali simptomatike. Še vedno pa na primer veliko psihiatrov predpisuje antidepresive za psihična stanja, ki bi se jih s preprosto psihoterapijo v hi- pnotičnem stanju dalo pozdraviti. Prav tako nekateri dermatologi preveč oziroma prepo- gosto predpisujejo kortikosteroidna mazila za razna kožna obolenja, za katera imamo trdne dokaze, da so plod psihosomatike in bi njihove simptome lahko s hipnoterapijo precej uspešno blažili ali pa obolenje celo pozdravili. Psihiatrija in psihologija Psihologom in psihiatrom je medicinska hi- pnoza v veliko pomoč pri izvajanju psiho- terapije za zdravljenje psihosomatskih mo- tenj in nevroz, kot so depresija, anksioznost (bojaznost, tesnobnost) in različne fobije ter širok sklop odvisnosti, na primer motnje hranjenja (anoreksija, bulimija, prenajedanje, ortoreksija) in odvajanje od kajenja, alkohola in drugega. Medicinsko hipnozo uporablja- jo tudi pri zdravljenju govornih motenj, na primer jecljanja, govornih tikov in razvad. Hipnoza ima svoje mesto tudi v športu. Psihologi jo uporabljajo na primer preprosto za dvig samozavesti, za dvig učinkovitosti in motivacije pri športnikih ter pri pripra- vi športnika na nastop oziroma pri pripravi na stresne situacije. V Sloveniji jo v športu uporabljamo že od leta 1974, ko sta klinič- ni psiholog prof. dr. Maks Tušak in kasneje športni psiholog prof. dr. Matej Tušak po- stavila temelje psihologije športa v Sloveniji. Operativni posegi Zdravniki kirurgi in anesteziologi medicinsko hipnozo uporabljajo predvsem za zmanjševanje bolečine. Proces imenujemo hipnoanestezija in hipnoanalgezija. Bolečino s hipnoterapijo zdravniki blažijo med porodom, pri opekli- nah in med različnimi operativnimi posegi. Največkrat se s pomočjo hipnoterapije izvajajo možganske operacije in dentalni posegi. Ope- rativni posegi povzročajo distres, ki povzroča bolečino, utrujenost, slabost, slabše celjenje ran in drugo (Schnur, Bovbjerg, David, Tatrow, Goldfarb, Silverstein in drugi, 2008; Schnur, Kafer, Marcus in Montgomery, 2008). Hipno- za ima kot nefarmakološka metoda številne prednosti pri zmanjševanju kirurškega stresa in nima stranskih učinkov (Schnur, Bovbjerg, David, Tatrow, Goldfarb, Silverstein in drugi, 2008; Schnur, Kafer, Marcus in Montgomery, 2008). Prva dokumentirana uporaba medicinske hipnoze kot tehnike hipnoanalgezije sega v le- to 1830, ko sta Jules Cloquet in John Elliotson izvajala večje operacije pod hipnozo (Rosen, 1953). Z odkritjem anestetikov se je uporaba hi- pnoze med kirurškimi posegi zmanjšala, kasne- je pa se je spet pojavila kot dopolnilna metoda pri splošni in lokalni anesteziji. Hipnozo tako uporabljajo pred operacijo, med njo ter po njej kot dopolnilno metodo za zmanjšanje bolečine, tesnobe, bolečine, slabosti, utrujenosti, vnetne- ga odziva in tako dalje (Faymonville, Fissette, Mambourg in drugi, 1995). Hipnoterapevtska anestezija med operacijo poveča udobje bolni- ka, zmanjša zaznavo bolečine, zmanjša kogni- tivno in somatsko anksioznost, pa tudi poraba anestetikov in kasneje analgetikov po operaciji je manjša (Faymonville, Fissette, Mambourg in drugi, 1995). Tako so omogočeni boljši po- goji za operacijo in hitrejše okrevanje bolnika (Faymonville, Fissette, Mambourg in drugi, 1995). Medicinska hipnoza je tako dodana vrednost standardnih anestezioloških proto- kolov, seveda pa je zaenkrat primerna samo za nekatere operacije in samo za skrbno iz- brane bolnike. Hipnoterapija naj bi imela tudi vpliv na ugodnejšo prognozo rakavih bolezni (Potié, Roelants, Pospiech, Momeni in Watremez, 2016). Psihosomatska obolenja Medicinska hipnoza se je pokazala za izje- mno uspešno pri zdravljenju psihosomatskih obolenj. Učinkovita je za odpravljanje mi- gren, če je njihov izvor psihosomatski, pred- vsem pa je izredno uspešna metoda pri zdra- vljenju kožnih obolenj (Kaplan in Saddock, 1998). Učinki distresa se namreč pogosto pokažejo v obliki kožnih obolenj (Kaplan in Saddock, 1998). Nekateri psihiatri si priza- devajo dokazati, da je hipnoza uspešna meto- da tudi pri zdravljenju nevrodermatitisa, vi- rusnih bradavic in aken (Kaplan in Saddock, 1998). V zadnjih dvajsetih letih smo našli tudi raziskave, kjer poskušajo zdravniki ugo- toviti, kakšen vpliv ima hipnoza na zdravlje- nje psoriaze (Tausk in Whitmore, 1998). Res je, da je raziskav zdravljenja luskavice s hi- pnozo malo, vendar pa se je tudi pri tem hi- pnoza pokazala za uspešno, saj je tudi izvor luskavice tako kot veliko ostalih kožnih bo- lezni velikokrat v stresni preobremenljivosti oziroma psihosomatiki (Tausk in Whitmore, 1998; Rousset in Halioua, 2018). Ne smemo pozabiti tudi drugih obolenj, ki poleg kožnih obolenj lahko nastanejo kot posledica distre- sa, na primer ulkus želodca in dvanajstnika, Hipnoterapevtska priprava Slovenske odbojkarske reprezentance na tekmo za vstop v finale evropskega prvenstva v odbojki leta 2019. Foto: Matej Tušak. Hipnoterapevtska anestezija med dentalnim posegom. Foto: Maks Tušak 30 ■ Proteus 83/1 • September 2020 31 Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo • Medicina Medicina • Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo kardiospazem, kronična bolečina, koronarna bolezen, sakroiliakalna bolečina, tahikardija, spastični kolitis, urtikarija, pilorospazem, iri- tabilni kolon, alergične reakcije, angina pek- toris, aritmija, boleča menstruacija, revmato- idni artritis, bronhialna astma, diabetes meli- tus, glavobol, herpes, hipertiroidizem, hipo- glikemija in drugo. Tudi Kaplan in Saddock (1998) v najpomembnejšem psihiatričnem učbeniku opredeljujeta vsa omenjena obolenja kot psihosomatska in kot tehniko zdravlje- nja navajata med drugim tudi hipnozo. Zdi se, da hipnoterapevti med psihosomatskimi kožnimi boleznimi še največ časa namenjajo raziskavam o pozitivnih učinkih hipnoterapi- je na virusne bradavice. Prvi članki raziskav na to temo (Ullman in Dudek, 1960; Se- eman, 1960) so bili objavljeni že v sedem- desetih letih prejšnjega stoletja. Lep primer je tudi raziskava ameriške zdravnice Ewin (1992) z medicinske fakultete v Louisiani, ki je izvajala hipnoterapijo na 41 bolnikih z virusnimi bradavicami. Kar 33 bolnikov je bilo v celoti pozdravljenih, dva deloma, šest pa se jih ni odzvalo na zdravljenje. S študi- jo so tudi ugotovili, da so se na neposredne sugestije najbolje in skoraj brez izjem odzi- vali otroci. Pri odraslih pa je bilo potrebna vizualizacija obolelega območja in procesov imunskega sistema na celični ravni (vizua- lizacijo definiramo kot mentalno predsta- vljivost). Veliko pa raziskujejo tudi vpliv hi- pnoterapije na avtoimune bolezni, predvsem na astmo in revmatoidni artritis. Raziskava Hortonove, Mitzdorfa in Melcharta (2000), kliničnih psihologov z inštituta medicinske psihologije Univerze Ludwig-Maximillian v Münchnu na primer je potekala na večjem številu ljudi in pokazala klinično pomembne pozitivne učinke hipnoze na zdravljenje na podlagi nekaterih subjektivnih (na primer percepcije bolečine in okorelosti sklepov) in objektivnih spremenljivk (na primer se- dimentacije eritrocitov). Terapija s hipnozo je potekala na način vizualizacije (mental- ne predstavljivosti) celičnih procesov, ki so vključeni v zmanjšanje avtoimune aktivno- sti, v izboljšanje stanja revmatoidnega artri- tisa in v zmanjšanje bolečine ter okorelosti sklepov ter otekline. Zanimiva je tudi raz- iskava Aronoffa, Aronoffa in Pecka (1975), ki so ocenjevali vpliv hipnotičnega zdravlje- nja astme pri sedemnajstih otrocih. Pljučne funkcije so bile izmerjene pred hipnotično intervencijo in po njej. Povprečno izboljšanje vseh bolnikov je bilo petdesetodstotno, glede na meritve, kot so spirometrija, subjektivne samoocene bolnikov in merjenje dispneje. Aronoff, Aronoff in Peck (1975) navajajo, da je hipnoza z ustrezno terapijo za avtoi- muno bolezen astme pomembna tehnika za izboljšanje astme, saj izboljša ventilatorno kapaciteto pljuč. Takojšnji učinek je pred- vsem sprostitev mišičnega tkiva pljuč ter tako zmanjšanje krčenja alveolov (Aronoff, Aronoff in Peck, 1975). Pomembna pa je še tudi ena od najstarejših zabeleženih raziskav učinkov psihoterapije s hipnozo na simpto- me in zdravljenje astme, ki jo je opravil ko- mite Britanskega združenja za tuberkolozo (Med, 1968). Omenjena raziskava je zajela 252 bolnikov. 127 bolnikov je bilo hipnoti- ziranih, 125 pa je bilo v relaksacijski sku- pini. Rezultati so bili izmerjeni z dnevnim beleženjem napadov sopihanja in uporabe bronhodilatatorjev ter mesečnim merjenjem forsirane vitalne kapacitete (FVC) oziroma prostornine zraka, ki ga človek izdihne iz pljuč po maksimalnem vdihu, in pa forsira- nega izdihanega volumna zraka v prvi se- kundi (FEV1). Rezultati so pri obeh skupi- nah pokazali izboljšanje astmatičnih simpto- mov in upad uporabe zdravil ter pogostosti napadov. Hipnotična skupina je tudi poro- čala o manjšem številu napadov sopenja, še zlasti pri ženskah. Tudi meritve forsiranega izdihanega volumna v prvi sekundi so bile v hipnotizirani skupini veliko boljše kot v re- laksacijski skupini. Hipnoza in nevromišična dejavnost Zdravniki pa s terapijo v hipnozi zdravijo tu- di paretične mišice. Pajntar, Jeglič, Štefančič in Vodovnik (1980) so raziskovali vpliv hipersu- gestije na nevromišično dejavnost oziroma na spontano in električno spodbujano delovanje motoričnih živcev in mišic pri zdravih ljudeh in pri bolnikih z različnimi lokomotornimi težavami. Napravili so raziskavo o izboljša- nju motoričnega odziva z uporabo hipnoze pri bolnikih z lezijami perifernega živčevja. Zdravnik je bolnika v hipnotičnem stanju spodbujal, da bi premaknil mišice s slabim oživčenjem. Z meritvijo sile, ki jo proizvede mišica, in vzdržljivosti mišice ter s spremlja- njem električne aktivnosti mišice so ugotovili izboljšanje aktivnosti mišic, ki so bile deležne rehabilitacije v hipnozi. Z elektromiografijo (diagnostično metodo za opredelitev okva- re mišic in živcev, ki nadzorujejo delovanje mišic) ter raziskovanjem mišične sile so ugo- tovili, da lahko z uporabo sugestij v hipnozi spremenimo jakost spontanega in električno izzvanega krčenja pri zdravih ljudeh in pri bolnikih s paretičnimi mišicami. S sugestijo v hipnozi so uspeli do 37-krat povečati mišično moč paretične okončine. Ugotavljali so tu- di vpliv hipersugestije na dejavnost ponovno oživčenih mišic. Uspelo jim je namreč izzvati pozabljeni motorični odgovor mišice po ob- močjih različnih perifernih živčnih lezij, ki so bila ponovno oživčena. Zaključek V zadnjih letih je empiričnih raziskav, ki po- trjujejo učinkovitost hipnoze pri zdravljenju, vedno več. Je pa seveda treba razumeti, da bodo omenjena spoznanja postala pomem- ben del zdravljenja takrat, ko bodo učinki hipnoze potrjeni v mnogih raziskavah in ko bodo procesi zdravljenja imeli tudi več odgo- vorov, kot jih imajo sedaj. Praksa v medicini pa potrjuje, da je mogoče hipnozo že danes s pridom uporabljati za doseganje najrazličnejših ciljev pri zdravljenju. Seveda ne poznamo odgo- vora na vprašanje, zakaj lahko z ustrezno terapijo v hipnozi pozdravimo virusne bradavice oziroma zakaj se s hipnoterapijo izboljša imunski sistem. Ne vemo tudi na primer, zakaj lahko s hipnote- rapijo dosežemo, da imunski sistem ne uničuje več lastnega tkiva. Dejstvo pa je, da zdravljenje in blaženje simptomov s hipnoterapijo deluje pri nekaterih obolenjih. Uveljaviti moramo najpo- membnejšo vrednoto zdravnika, to je pomagati in zdraviti bolnika. In če je hipnoterapija uspešna pri zdravljenju mnogih obolenj, zakaj je ne bi upora- bljali, pa čeprav še ne poznamo vseh mehanizmov vpliva na potek bolezni ali lajšanja simptomov? Seveda pa je ključnega pomena tudi zmožnost biti kritičen in razumeti, da ima tudi hipnoza omejene učinke. Na nekaterih področjih so njene možnosti in koristnost uporabe večje, drugje pač manjše. Skrbno moramo beležiti praktične izku- šnje pri delu in zdravljenju s hipnozo ter tovrstne učinke tudi raziskovalno na večjem številu paci- entov preveriti, če želimo, da bo pogostost njene uporabe čim večja in njeno priznanje med zdrav- niki veliko. Seveda pa bi k temu veliko prispevala tudi novejša spoznanja o fiziologiji možganskega in na splošno živčnega tkiva v hipnotičnem stanju ter procesih, ki jih hipnoza spodbuja ali zavira. Vsekakor je manevrskega prostora za različne raz- iskave v prihodnosti torej več kot dovolj. Želim si, da zdravniki in laiki hipnoze ne bi razumeli kot posebne vrste terapije, pač pa prej kot koristni pripomoček, s katerim lahko ostale medicinsko najbolj priznane vrste terapije v po- sameznih primerih naredimo močnejše, do pet- najstkrat bolj učinkovite ali pa vsaj bolj prijazne bolniku. Nemalokrat terapija v medicini usmerja zdravnika le v zdravljenje bolezni ali vsaj ublaži- tev simptomov, ob tem pa se pogosto izgubi stik s človekom. Hipnoza je strategija, ki zahteva inten- ziven odnos s človekom. Zdravnik hipnoterapevt mora pri bolniku doseči visoko stopnjo zaupanja, kar zahteva vzpostavitev intenzivnega terapev- tskega odnosa. Takega običajno dosegajo psi- hoterapevti. Pri organizaciji zdravstva, kot ga imamo v Sloveniji, je tak odnos precej težko vzpostaviti, ker je časa za pacienta premalo. Seveda je pa tudi res, da v praksi nekateri zdravniki pozabijo na pomen zaupnega tera- pevtskega odnosa. Preprosto pozabijo gojiti ustrezno empatijo do trpljenja bolnika in ga obravnavajo kot številko. Hipnoza tak zau- pni odnos izrecno zahteva. Ko pa tak odnos vzpostavimo, je mogoče s hipnozo oziroma 30 ■ Proteus 83/1 • September 2020 31 Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo • Medicina Medicina • Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo kardiospazem, kronična bolečina, koronarna bolezen, sakroiliakalna bolečina, tahikardija, spastični kolitis, urtikarija, pilorospazem, iri- tabilni kolon, alergične reakcije, angina pek- toris, aritmija, boleča menstruacija, revmato- idni artritis, bronhialna astma, diabetes meli- tus, glavobol, herpes, hipertiroidizem, hipo- glikemija in drugo. Tudi Kaplan in Saddock (1998) v najpomembnejšem psihiatričnem učbeniku opredeljujeta vsa omenjena obolenja kot psihosomatska in kot tehniko zdravlje- nja navajata med drugim tudi hipnozo. Zdi se, da hipnoterapevti med psihosomatskimi kožnimi boleznimi še največ časa namenjajo raziskavam o pozitivnih učinkih hipnoterapi- je na virusne bradavice. Prvi članki raziskav na to temo (Ullman in Dudek, 1960; Se- eman, 1960) so bili objavljeni že v sedem- desetih letih prejšnjega stoletja. Lep primer je tudi raziskava ameriške zdravnice Ewin (1992) z medicinske fakultete v Louisiani, ki je izvajala hipnoterapijo na 41 bolnikih z virusnimi bradavicami. Kar 33 bolnikov je bilo v celoti pozdravljenih, dva deloma, šest pa se jih ni odzvalo na zdravljenje. S študi- jo so tudi ugotovili, da so se na neposredne sugestije najbolje in skoraj brez izjem odzi- vali otroci. Pri odraslih pa je bilo potrebna vizualizacija obolelega območja in procesov imunskega sistema na celični ravni (vizua- lizacijo definiramo kot mentalno predsta- vljivost). Veliko pa raziskujejo tudi vpliv hi- pnoterapije na avtoimune bolezni, predvsem na astmo in revmatoidni artritis. Raziskava Hortonove, Mitzdorfa in Melcharta (2000), kliničnih psihologov z inštituta medicinske psihologije Univerze Ludwig-Maximillian v Münchnu na primer je potekala na večjem številu ljudi in pokazala klinično pomembne pozitivne učinke hipnoze na zdravljenje na podlagi nekaterih subjektivnih (na primer percepcije bolečine in okorelosti sklepov) in objektivnih spremenljivk (na primer se- dimentacije eritrocitov). Terapija s hipnozo je potekala na način vizualizacije (mental- ne predstavljivosti) celičnih procesov, ki so vključeni v zmanjšanje avtoimune aktivno- sti, v izboljšanje stanja revmatoidnega artri- tisa in v zmanjšanje bolečine ter okorelosti sklepov ter otekline. Zanimiva je tudi raz- iskava Aronoffa, Aronoffa in Pecka (1975), ki so ocenjevali vpliv hipnotičnega zdravlje- nja astme pri sedemnajstih otrocih. Pljučne funkcije so bile izmerjene pred hipnotično intervencijo in po njej. Povprečno izboljšanje vseh bolnikov je bilo petdesetodstotno, glede na meritve, kot so spirometrija, subjektivne samoocene bolnikov in merjenje dispneje. Aronoff, Aronoff in Peck (1975) navajajo, da je hipnoza z ustrezno terapijo za avtoi- muno bolezen astme pomembna tehnika za izboljšanje astme, saj izboljša ventilatorno kapaciteto pljuč. Takojšnji učinek je pred- vsem sprostitev mišičnega tkiva pljuč ter tako zmanjšanje krčenja alveolov (Aronoff, Aronoff in Peck, 1975). Pomembna pa je še tudi ena od najstarejših zabeleženih raziskav učinkov psihoterapije s hipnozo na simpto- me in zdravljenje astme, ki jo je opravil ko- mite Britanskega združenja za tuberkolozo (Med, 1968). Omenjena raziskava je zajela 252 bolnikov. 127 bolnikov je bilo hipnoti- ziranih, 125 pa je bilo v relaksacijski sku- pini. Rezultati so bili izmerjeni z dnevnim beleženjem napadov sopihanja in uporabe bronhodilatatorjev ter mesečnim merjenjem forsirane vitalne kapacitete (FVC) oziroma prostornine zraka, ki ga človek izdihne iz pljuč po maksimalnem vdihu, in pa forsira- nega izdihanega volumna zraka v prvi se- kundi (FEV1). Rezultati so pri obeh skupi- nah pokazali izboljšanje astmatičnih simpto- mov in upad uporabe zdravil ter pogostosti napadov. Hipnotična skupina je tudi poro- čala o manjšem številu napadov sopenja, še zlasti pri ženskah. Tudi meritve forsiranega izdihanega volumna v prvi sekundi so bile v hipnotizirani skupini veliko boljše kot v re- laksacijski skupini. Hipnoza in nevromišična dejavnost Zdravniki pa s terapijo v hipnozi zdravijo tu- di paretične mišice. Pajntar, Jeglič, Štefančič in Vodovnik (1980) so raziskovali vpliv hipersu- gestije na nevromišično dejavnost oziroma na spontano in električno spodbujano delovanje motoričnih živcev in mišic pri zdravih ljudeh in pri bolnikih z različnimi lokomotornimi težavami. Napravili so raziskavo o izboljša- nju motoričnega odziva z uporabo hipnoze pri bolnikih z lezijami perifernega živčevja. Zdravnik je bolnika v hipnotičnem stanju spodbujal, da bi premaknil mišice s slabim oživčenjem. Z meritvijo sile, ki jo proizvede mišica, in vzdržljivosti mišice ter s spremlja- njem električne aktivnosti mišice so ugotovili izboljšanje aktivnosti mišic, ki so bile deležne rehabilitacije v hipnozi. Z elektromiografijo (diagnostično metodo za opredelitev okva- re mišic in živcev, ki nadzorujejo delovanje mišic) ter raziskovanjem mišične sile so ugo- tovili, da lahko z uporabo sugestij v hipnozi spremenimo jakost spontanega in električno izzvanega krčenja pri zdravih ljudeh in pri bolnikih s paretičnimi mišicami. S sugestijo v hipnozi so uspeli do 37-krat povečati mišično moč paretične okončine. Ugotavljali so tu- di vpliv hipersugestije na dejavnost ponovno oživčenih mišic. Uspelo jim je namreč izzvati pozabljeni motorični odgovor mišice po ob- močjih različnih perifernih živčnih lezij, ki so bila ponovno oživčena. Zaključek V zadnjih letih je empiričnih raziskav, ki po- trjujejo učinkovitost hipnoze pri zdravljenju, vedno več. Je pa seveda treba razumeti, da bodo omenjena spoznanja postala pomem- ben del zdravljenja takrat, ko bodo učinki hipnoze potrjeni v mnogih raziskavah in ko bodo procesi zdravljenja imeli tudi več odgo- vorov, kot jih imajo sedaj. Praksa v medicini pa potrjuje, da je mogoče hipnozo že danes s pridom uporabljati za doseganje najrazličnejših ciljev pri zdravljenju. Seveda ne poznamo odgo- vora na vprašanje, zakaj lahko z ustrezno terapijo v hipnozi pozdravimo virusne bradavice oziroma zakaj se s hipnoterapijo izboljša imunski sistem. Ne vemo tudi na primer, zakaj lahko s hipnote- rapijo dosežemo, da imunski sistem ne uničuje več lastnega tkiva. Dejstvo pa je, da zdravljenje in blaženje simptomov s hipnoterapijo deluje pri nekaterih obolenjih. Uveljaviti moramo najpo- membnejšo vrednoto zdravnika, to je pomagati in zdraviti bolnika. In če je hipnoterapija uspešna pri zdravljenju mnogih obolenj, zakaj je ne bi upora- bljali, pa čeprav še ne poznamo vseh mehanizmov vpliva na potek bolezni ali lajšanja simptomov? Seveda pa je ključnega pomena tudi zmožnost biti kritičen in razumeti, da ima tudi hipnoza omejene učinke. Na nekaterih področjih so njene možnosti in koristnost uporabe večje, drugje pač manjše. Skrbno moramo beležiti praktične izku- šnje pri delu in zdravljenju s hipnozo ter tovrstne učinke tudi raziskovalno na večjem številu paci- entov preveriti, če želimo, da bo pogostost njene uporabe čim večja in njeno priznanje med zdrav- niki veliko. Seveda pa bi k temu veliko prispevala tudi novejša spoznanja o fiziologiji možganskega in na splošno živčnega tkiva v hipnotičnem stanju ter procesih, ki jih hipnoza spodbuja ali zavira. Vsekakor je manevrskega prostora za različne raz- iskave v prihodnosti torej več kot dovolj. Želim si, da zdravniki in laiki hipnoze ne bi razumeli kot posebne vrste terapije, pač pa prej kot koristni pripomoček, s katerim lahko ostale medicinsko najbolj priznane vrste terapije v po- sameznih primerih naredimo močnejše, do pet- najstkrat bolj učinkovite ali pa vsaj bolj prijazne bolniku. Nemalokrat terapija v medicini usmerja zdravnika le v zdravljenje bolezni ali vsaj ublaži- tev simptomov, ob tem pa se pogosto izgubi stik s človekom. Hipnoza je strategija, ki zahteva inten- ziven odnos s človekom. Zdravnik hipnoterapevt mora pri bolniku doseči visoko stopnjo zaupanja, kar zahteva vzpostavitev intenzivnega terapev- tskega odnosa. Takega običajno dosegajo psi- hoterapevti. Pri organizaciji zdravstva, kot ga imamo v Sloveniji, je tak odnos precej težko vzpostaviti, ker je časa za pacienta premalo. Seveda je pa tudi res, da v praksi nekateri zdravniki pozabijo na pomen zaupnega tera- pevtskega odnosa. Preprosto pozabijo gojiti ustrezno empatijo do trpljenja bolnika in ga obravnavajo kot številko. Hipnoza tak zau- pni odnos izrecno zahteva. Ko pa tak odnos vzpostavimo, je mogoče s hipnozo oziroma 32 ■ Proteus 83/1 • September 2020 33 Medicina • Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo • Medicina Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec • Mineralogija vsaj pri nekaterih oblikah zdravljenja doseči velik uspeh. Kadar znamo tehniko hipno- ze vključiti v ostale oblike terapije, je lahko uspešnost zdravljenja bistveno višja in zdra- vljenje bistveno bolj prijetno. Seveda pa se je treba zavedati tudi omejitev hipnoze in ne is- kati v njej čudežnega sredstva, pač pa realno dokazljive koristi. Medicinska hipnoza je po- dročje, ki bo v prihodnosti zahtevalo še veliko več raziskovanih potrditev. O fiziologiji hipnotičnega stanja in o meha- nizmih njenih pozitivnih učinkov vemo od- ločno premalo, zato upam, da bodo mnogi zdravniki, ki imajo odklonilno mnenje do te strategije pomoči pri psihoterapiji, uvideli, kakšne pozitivne učinke lahko z njeno upora- bo dosežemo pri ljudeh in da lahko mnogim bolnikom, katerim življenje otežujejo razne psihosomatske in psihične bolezni, spremeni- mo življenje na bolje. Viri: Aronoff, G. M., Aronoff, S., Peck, L. W., 1975: Hypnotherapy in the treatment of bronchial asthma. Annals of Allergy, Asthma, & Immunology, 34(6): 356-362. Derbyshire, S. W., Vogt, B. A., Jones, A. K., 1998: Pain and Stroop interference tasks activate separate processing modules in anterior cingulate cortex. Experimental Brain Research, 118 (1): 52-60. Devinsky, O., Morrell, M. J., Vogt B. A., 1995: Contributions of anterior cingulate cortex to behaviour. Brain, 118 (1): 279-306. Ewin, D. M., 1992: Hypnotherapy for warts (verruca vulgaris): 41 consecutive cases with 33 cures. American Journal of Clinical Hypnosis, 35 (1): 1-10. Faymonville, M. E., Boly, M., Laureys, S., 2006: Functional neuroanatomy of the hypnotic state. Journal of Physiology (Paris), 99 (4-6): 463–469. Faymonville, M. E., Fissette, J., Mambourg, P. H., in dr., 1995: Hypnosis as adjunct therapy in conscious sedation for plastic surgery. Regional Anesthesia & Pain Medicine, 20 (1): 145-51. Fink, G. R., Markowitsch, H. J., Reinkemeier, M., Bruckbauer, T., Kessler, J., Heiss, W. D., 1996: Cerebral representation of one’s own past: Neural networks involved in autobiographical memory. Journal of Neuroscience, 16 (13): 4275-4282. Herrero, A. S., 1891: El hipnotismo y la sugestión. Valladolid: Establecimiento Tipográfico de Hijos de J. Pastor. Horton-Hausknecht, J. R., Mitzdorf, U., Melchart, D., 2000: The effect of hypnosis therapy on the symptoms and disease activity in Rheumatoid Arthritis. Journal of Health Psychology, 14 (6): 1089-1104. Jones, A. K., Brown, W. D., Friston, K. J., Qi, L. Y., Frackowiak, R. S., 1991: Cortical and subcortical localization of response to pain in man using positron emission tomography. Proceedings of the Royal Society B: Biological Sciences, 244 (1309): 39-44. Kaplan, H. I., Saddock, B. J., 1998: Synopsis of Psychiatry. 8th edition. Philadelphia, Baltimor, New York, London, Buenos Aires, Hong Kong, Sydney, Tokyo: Lippincott Williams & Wilkins. Med, J., 1968: Hypnosis for asthma, a controlled trial. A report to the Research Committee of the British Tuberculosis Association. British Journal of Tuberculosis, 4 (5623): 71-6. Montenegro, G.,  Alves, L., Zaninotto, A. L.,  Falcão, D. P., de Amorim, R. F. B., 2017: Hypnosis as a Valuable Tool for Surgical Procedures in the Oral and Maxillofacial Area. American Journal of Clinical Hypnosis, 59 (4): 414-421. Moret, V., Forster, A, Laverrière, M. C., 1991: Mechanism of analgesia induced by hypnosis and acupuncture: is there a difference? Pain, 45 (2), 135-140. Pajntar, M., Jeglic, A., Stefancic, M., Vodovnik, L., 1980: Improvements of motor response by means of hypnosis in patients with peripheral nerve lesions. International Journal of Clinical and Experimental Hypnosis, 28 (1): 16-26. Paus, T., 2001: Primate anterior cingulate cortex: where motor control, drive and cognition interface. Nature Reviews Neuroscience, 2 (6): 417-424. Potié, A., Roelants, F., Pospiech, A., Momeni, M., Watremez, C., 2016: Hypnosis in the Perioperative Management of Breast Cancer Surgery: Clinical Benefits and Potential Implications. Anesthesiology Research and Practice, 2942416. Rainville, P., Duncan, G. H., Price, D. D., Carrier, B., Bushnell, M. C., 1997: Pain affect encoded in human anterior cingulate but not somatosensory cortex. Science, 277 (5328): 968-971. Rosen, G., 1953: Hystory of hypnosis. V: Schneck, J. M., (ur.): Hypnosis in modern medicine. Springfield: Charles C. Thomas, 3-27. Rousset, L., Halioua, B., 2018: Stress and psoriasis. International Journal of Dermatology, 57 (10): 1165-1172. Schnur, J. B., Bovbjerg, D. H., David, D., Tatrow, K., Goldfarb, A. B., Silverstein, J. H., in dr., 2008: Hypnosis decreases presurgical distress in excisional breast biopsy patients. Anesthesia and Analgesia, 106 (2): 440-4. Schnur, J. B., Kafer, I., Marcus, C., Montgomery, G. H., 2008: Hypnosis to manage distress related to medical procedures: A meta-analysis. Contemporary Hypnosis, 25 (3-4): 114-28. Seeman, W., 1960: Hypnotic wart treatment: a report of treatment of warts in an eleven year old child. Journal of the Kansas Medical Society, 61 (1): 151. Spiegel, D., King, R., 1992: Hypnotizability and CSF HVA levels among psychiatric patients. Biological Psychiatry, 31 (1): 95-8. Tausk, F., Whitmore, S. E., 1998: A pilot study of hypnosis in the treatment of patients with psoriasis. Psychotherapy and Psychosomatics, 68 (4): 221-225. Ullman, M., Dudek, S., 1960: On the psyche and warts. II. Hypnotic suggestion and warts. Psychosomatic Medicine, 22 (1): 68-76. Vogt, B. A., Hof, P. R., Vogt, L., 2004: Cingulate gyrus. V: Mai, J., Paxinos, G., (ur.): The Human Nervous System. San Diego: Academic Press. Yapko, M. D., 2003: Trancework. 3rd edition. New York: Brunenner-Routledge. Maks Tušak, rojen leta 1999, prihaja iz Ljubljane in je študent drugega letnika medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Predvsem ga zanimata kirurgija in psihiatrija. Zanima ga preučevanje psihičnih procesov človeka, saj ima njegova družina tradicijo v psihološkem poklicu in je tako že veliko prej neformalno spoznaval značilnosti vedênja, dejavnikov, ki so povezani z različnimi boleznimi psihične narave, same psihične bolezni in procese njihovega zdravljenja. Človeška duševnost in vedênje ga še vedno zanimata, vendar pa je prevladala želja biti zdravnik kirurg. Vseeno pa poskuša svoje znanje o človeški duševnosti vkomponirati v spretnosti, ki jih pridobiva v okviru študija medicine. Zanima pa ga tudi medicinska hipnoza, zato se izobražuje pri prof. dr. Marjanu Pajntarju, pionirju medicinske hipnoze v Sloveniji. Tam postopno odkriva, kako lahko z vključevanjem hipnoze svojo pot v medicini tlakuje v smeri še večje učinkovitosti in usmerjenosti k bolniku. V prejšnji številki smo začeli obujati spomin na rudnik Sitarjevec v Litiji, v katerem je pridobivanje rude s prekinitvami trajalo več kot štiri stoletja. Sitarjevec je polimetalno rudno nahajališče z izrazito oksidacijsko cono v obliki železovega klobuka in z nižje ležečimi, bolj ali manj oksidiranimi rudnimi žilami in rudnimi telesi. Mineralno parage- nezo tega rudišča sestavljajo primarne rude in žilni minerali ter sekundarni minerali, ki nastajajo zaradi oksidacije primarnih mine- ralov. Trenutno je določenih petdeset raz- ličnih mineralov, vendar večina le v mikro- skopski obliki. Zaradi tega se v prispevku osredotočamo le na najbolj pogoste minerale in na tiste, ki nastopajo v makroskopskih kristalih. Aragonit Ta mineral je tukaj dokaj redek. Pojavlja se v do 2 centimetra debelih prevlekah, ki jih sestavljajo igličasti kristali. Prevleke imajo žametasti sijaj ob ustrezni osvetlitvi, kar je posledica tisočerih odsevov na mikroskop- Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec (drugi del) Mirjan Žorž, Igor Dolinar, Miha Jeršek, Mirijam Vrabec 32 ■ Proteus 83/1 • September 2020 33 Medicina • Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo Medicinska hipnoza – zdravljenje z besedo • Medicina Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec • Mineralogija vsaj pri nekaterih oblikah zdravljenja doseči velik uspeh. Kadar znamo tehniko hipno- ze vključiti v ostale oblike terapije, je lahko uspešnost zdravljenja bistveno višja in zdra- vljenje bistveno bolj prijetno. Seveda pa se je treba zavedati tudi omejitev hipnoze in ne is- kati v njej čudežnega sredstva, pač pa realno dokazljive koristi. Medicinska hipnoza je po- dročje, ki bo v prihodnosti zahtevalo še veliko več raziskovanih potrditev. O fiziologiji hipnotičnega stanja in o meha- nizmih njenih pozitivnih učinkov vemo od- ločno premalo, zato upam, da bodo mnogi zdravniki, ki imajo odklonilno mnenje do te strategije pomoči pri psihoterapiji, uvideli, kakšne pozitivne učinke lahko z njeno upora- bo dosežemo pri ljudeh in da lahko mnogim bolnikom, katerim življenje otežujejo razne psihosomatske in psihične bolezni, spremeni- mo življenje na bolje. Viri: Aronoff, G. M., Aronoff, S., Peck, L. W., 1975: Hypnotherapy in the treatment of bronchial asthma. Annals of Allergy, Asthma, & Immunology, 34(6): 356-362. Derbyshire, S. W., Vogt, B. A., Jones, A. K., 1998: Pain and Stroop interference tasks activate separate processing modules in anterior cingulate cortex. Experimental Brain Research, 118 (1): 52-60. Devinsky, O., Morrell, M. J., Vogt B. A., 1995: Contributions of anterior cingulate cortex to behaviour. Brain, 118 (1): 279-306. Ewin, D. M., 1992: Hypnotherapy for warts (verruca vulgaris): 41 consecutive cases with 33 cures. American Journal of Clinical Hypnosis, 35 (1): 1-10. Faymonville, M. E., Boly, M., Laureys, S., 2006: Functional neuroanatomy of the hypnotic state. Journal of Physiology (Paris), 99 (4-6): 463–469. Faymonville, M. E., Fissette, J., Mambourg, P. H., in dr., 1995: Hypnosis as adjunct therapy in conscious sedation for plastic surgery. Regional Anesthesia & Pain Medicine, 20 (1): 145-51. Fink, G. R., Markowitsch, H. J., Reinkemeier, M., Bruckbauer, T., Kessler, J., Heiss, W. D., 1996: Cerebral representation of one’s own past: Neural networks involved in autobiographical memory. Journal of Neuroscience, 16 (13): 4275-4282. Herrero, A. S., 1891: El hipnotismo y la sugestión. Valladolid: Establecimiento Tipográfico de Hijos de J. Pastor. Horton-Hausknecht, J. R., Mitzdorf, U., Melchart, D., 2000: The effect of hypnosis therapy on the symptoms and disease activity in Rheumatoid Arthritis. Journal of Health Psychology, 14 (6): 1089-1104. Jones, A. K., Brown, W. D., Friston, K. J., Qi, L. Y., Frackowiak, R. S., 1991: Cortical and subcortical localization of response to pain in man using positron emission tomography. Proceedings of the Royal Society B: Biological Sciences, 244 (1309): 39-44. Kaplan, H. I., Saddock, B. J., 1998: Synopsis of Psychiatry. 8th edition. Philadelphia, Baltimor, New York, London, Buenos Aires, Hong Kong, Sydney, Tokyo: Lippincott Williams & Wilkins. Med, J., 1968: Hypnosis for asthma, a controlled trial. A report to the Research Committee of the British Tuberculosis Association. British Journal of Tuberculosis, 4 (5623): 71-6. Montenegro, G.,  Alves, L., Zaninotto, A. L.,  Falcão, D. P., de Amorim, R. F. B., 2017: Hypnosis as a Valuable Tool for Surgical Procedures in the Oral and Maxillofacial Area. American Journal of Clinical Hypnosis, 59 (4): 414-421. Moret, V., Forster, A, Laverrière, M. C., 1991: Mechanism of analgesia induced by hypnosis and acupuncture: is there a difference? Pain, 45 (2), 135-140. Pajntar, M., Jeglic, A., Stefancic, M., Vodovnik, L., 1980: Improvements of motor response by means of hypnosis in patients with peripheral nerve lesions. International Journal of Clinical and Experimental Hypnosis, 28 (1): 16-26. Paus, T., 2001: Primate anterior cingulate cortex: where motor control, drive and cognition interface. Nature Reviews Neuroscience, 2 (6): 417-424. Potié, A., Roelants, F., Pospiech, A., Momeni, M., Watremez, C., 2016: Hypnosis in the Perioperative Management of Breast Cancer Surgery: Clinical Benefits and Potential Implications. Anesthesiology Research and Practice, 2942416. Rainville, P., Duncan, G. H., Price, D. D., Carrier, B., Bushnell, M. C., 1997: Pain affect encoded in human anterior cingulate but not somatosensory cortex. Science, 277 (5328): 968-971. Rosen, G., 1953: Hystory of hypnosis. V: Schneck, J. M., (ur.): Hypnosis in modern medicine. Springfield: Charles C. Thomas, 3-27. Rousset, L., Halioua, B., 2018: Stress and psoriasis. International Journal of Dermatology, 57 (10): 1165-1172. Schnur, J. B., Bovbjerg, D. H., David, D., Tatrow, K., Goldfarb, A. B., Silverstein, J. H., in dr., 2008: Hypnosis decreases presurgical distress in excisional breast biopsy patients. Anesthesia and Analgesia, 106 (2): 440-4. Schnur, J. B., Kafer, I., Marcus, C., Montgomery, G. H., 2008: Hypnosis to manage distress related to medical procedures: A meta-analysis. Contemporary Hypnosis, 25 (3-4): 114-28. Seeman, W., 1960: Hypnotic wart treatment: a report of treatment of warts in an eleven year old child. Journal of the Kansas Medical Society, 61 (1): 151. Spiegel, D., King, R., 1992: Hypnotizability and CSF HVA levels among psychiatric patients. Biological Psychiatry, 31 (1): 95-8. Tausk, F., Whitmore, S. E., 1998: A pilot study of hypnosis in the treatment of patients with psoriasis. Psychotherapy and Psychosomatics, 68 (4): 221-225. Ullman, M., Dudek, S., 1960: On the psyche and warts. II. Hypnotic suggestion and warts. Psychosomatic Medicine, 22 (1): 68-76. Vogt, B. A., Hof, P. R., Vogt, L., 2004: Cingulate gyrus. V: Mai, J., Paxinos, G., (ur.): The Human Nervous System. San Diego: Academic Press. Yapko, M. D., 2003: Trancework. 3rd edition. New York: Brunenner-Routledge. Maks Tušak, rojen leta 1999, prihaja iz Ljubljane in je študent drugega letnika medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Predvsem ga zanimata kirurgija in psihiatrija. Zanima ga preučevanje psihičnih procesov človeka, saj ima njegova družina tradicijo v psihološkem poklicu in je tako že veliko prej neformalno spoznaval značilnosti vedênja, dejavnikov, ki so povezani z različnimi boleznimi psihične narave, same psihične bolezni in procese njihovega zdravljenja. Človeška duševnost in vedênje ga še vedno zanimata, vendar pa je prevladala želja biti zdravnik kirurg. Vseeno pa poskuša svoje znanje o človeški duševnosti vkomponirati v spretnosti, ki jih pridobiva v okviru študija medicine. Zanima pa ga tudi medicinska hipnoza, zato se izobražuje pri prof. dr. Marjanu Pajntarju, pionirju medicinske hipnoze v Sloveniji. Tam postopno odkriva, kako lahko z vključevanjem hipnoze svojo pot v medicini tlakuje v smeri še večje učinkovitosti in usmerjenosti k bolniku. V prejšnji številki smo začeli obujati spomin na rudnik Sitarjevec v Litiji, v katerem je pridobivanje rude s prekinitvami trajalo več kot štiri stoletja. Sitarjevec je polimetalno rudno nahajališče z izrazito oksidacijsko cono v obliki železovega klobuka in z nižje ležečimi, bolj ali manj oksidiranimi rudnimi žilami in rudnimi telesi. Mineralno parage- nezo tega rudišča sestavljajo primarne rude in žilni minerali ter sekundarni minerali, ki nastajajo zaradi oksidacije primarnih mine- ralov. Trenutno je določenih petdeset raz- ličnih mineralov, vendar večina le v mikro- skopski obliki. Zaradi tega se v prispevku osredotočamo le na najbolj pogoste minerale in na tiste, ki nastopajo v makroskopskih kristalih. Aragonit Ta mineral je tukaj dokaj redek. Pojavlja se v do 2 centimetra debelih prevlekah, ki jih sestavljajo igličasti kristali. Prevleke imajo žametasti sijaj ob ustrezni osvetlitvi, kar je posledica tisočerih odsevov na mikroskop- Mineraloška dediščina rudnika Sitarjevec (drugi del) Mirjan Žorž, Igor Dolinar, Miha Jeršek, Mirijam Vrabec