PLANINSKI VESTNIK^^HIH^hhmmmmm
sesti za mizo iri napisati kakšno stran. Na kratko pa bj rekel, da je alpinizem zares način življenja, vsaj zame in moj. To ni več hobi ali opitost ali mamilo, pač pa res način življenja. Vsaka stvar, ki jo vsak dan počnem, je alpinizem, pa to še zdaleč ne pomeni, da sem vsak dan v hribih ali da plezam. Berem, snujem, gledam diapozitive, razmišljam, kaj vse mi je alpinizem dal rn me naučil v življenju. — Pred kratkim sem predaval v Cankarjevem domu o Avstraliji in Novi Zelandiji in nisem pokazal niti ene alpinistične slike. Pa vendar je bilo vse tisto zame alpinizem, ker brez njega nikoli ne bi videl Avstralije ali pa bi jo na kakšen popolnoma drugačen način.
—	Kaj pa s čustvi. Hrepenenje? Hrepenenje — po čem? Po spoznavanju neznanega, po iskanju skrajnih meja svojih sposobnosti? V bistvu je eno sšmo hrepenenje, ki se pa s tem, ko ga zado-voljuješ, sploh ne zmanjša, ampak raste. Cisto teoretično: ko bom imel vseh štirinajst osemtisočakov...
—	...fcosfe poiskati petnajstega.
Ja, ali pa bom šel z neskončno velikim užitkom na Šmarno goro in na Turne in tam malo poplezal, čeprav bom takrat že rahio star. Vedno me je presenečalo, ko sem se vračal s Himalaje, pa Šmarna gora ni bila enako visoka in zanimiva kot prej, ampak se mi je zdela celo malo višja in zanimivejša.
RAZMIŠLJANJA OB NEKEM — ČETUDI LASTNEM — ABRAHAMU
NEPRESTANO JEMANJE GORSKE LEPOTE
dr. tone strojin
Polčetrto desetletje bivam z goram/, s šfe-vilnimi znanci od vsepovsod, s planinsko organizacijo od mladih nog. Brez števila stikov in spominov se je nabralo, takšnih in drugačnih spoznanj; to je pravzaprav vzrok, da človek postane in opravi pogovor s samim seboj.
Želim si torej ob Abrahamu nemi pogovor o gorah, pogovor o različnih temah, o vprašanjih in dilemah, na katere si odgovarja vsak sam.
Zakaj hodim v gore? Prozaična se ml zdi misol, da zato, ker pač so. Človek je vendar mislečo bitje in mu ni treba v gore kar tako; gotovo obstaja kakšen motiv, ki žene kvišku.
Odgovor na prastaro temo, zakaj v gore, nikakor ne more biti stoičen in ne splošno veljaven, temveč edino po meri konkretnega človeka.
HOJA ZA NEZNANIM
Za lastno srečo hodim v gore. Bližje so mi gore kot govorica kamna ali kot prostor, kjer po Avčinovo tišina šepeta. Nikoli mi gore niti gorništvo niso pomenile zavedanje lastne moči, preizkušanje samega sebe, nikoli v gorah nisem bil, a tudi nisem hotel biti silak. Gore so mi bile posrečena menjava za vsakdan, sprememba za dnevni red v mestu, ki je ubijajoč, ker se ponavlja in ker je zapovedan. Gore mi nikoli niso pomenile ne dominacije ne sužnosti človeka do njih, temveč enostavno lepoto. Nihče nikoli ni poosebil gora, niti Reinhold Messner ne, ker gore niso samo osemti-sočaki. Gora je le okamenel spomenik ze-
meljske skorje, vsak dan v drugačni izdaji svetlobe In sence, v bolj ali manj dramatični ali estetski izdaji, toda vedno zanimiva za gledalca lepote. Hodim torej v gore kot nomad za neznanim, ker v gorah slutim lepoto. Lepota pa je eno od izhodišč človeške duhovne bi-vanjskosti — od zanimanja za goro do usklajevanja njenega zunanjega naravnega izraza s človekovim notranjim odzivom. Kie torej bivam, kje torej sem? Moje gorništvo je med hojo in bivanjem v gorah. Nisem transverzalec, ker mi poti v gorah ne določata žig in knjižica. Privede me tja, kjer ml volja in srce določita trenutni cilj. Vsako gorovje, gora ali hrib pusti v meni spomin, vtis ali vsaj preblisk nečesa, dovolj, da priznam, da ima gornik svoje življenje.
Ali ima vsak gornik tudi svojo goro? In: kdaj ima svoj življenjski doživljaj? Nujno je, da oznamenjuje kraj, dogodek, vtis ali še kaj. Toda gibalo gorništva je v pričakovanju. Nikoli ni jutri v gorah isto kot je bilo včeraj. Vsak svojo goro, svoj doživljaj še čaka.
Kaj ml torej pomen/ življenje v gorah? Gorništvo je kot potovanje skozi prostor in čas. Kot dejavnost je fizično gibanje, za človeka pa način življenja v prostem času. Gore kot izrisi na obzorju ostajajo iste, le čas človeku spreminja okoliščine in pogoje bivanja v njih,
DUHOVNO IN FIZIČNO GORNIŠTVO
Kaj je torej potemtakem tisto, kar daje gorništvu usmeritev? Po kaj hodimo v gore?
Enostavno — da živimo dalje in da jih podoživi jamo.	101
PLANINSKI VESTNIK^^HIH^hhmmmmm
Ali gore in gorništvo lahko pomenijo a/fer-nativo za vsakdan?
To je vprašanje načina življenja. Tudi gorništvo pozna ekstreme. So ljudje — blagor jim —, ki se jim dan začne z gorami in gorništvom. Brez njih ne morejo, ker drugih civilnih ciljev nimajo. Toda kljub vsemu gore niso vse. Jedro življenja je vendar drugje, med ljudmi! So taki, ki so jim gore uživaštvo tudi za ceno nevarnosti In tekmovanja, a so (udi ljudje, ki so jim gore svojevrstna glasba, govorica kamna. Ti nikoli ne izgorijo v naporih v gorah. Ne bodo kar tako umolknili, Čeprav njihova početja v gorah niso visoka in ne težavna. A so tudi ljudje, ki so jim bile gore meteorski utrinek v življenju, samo ljub doživljaj ali neljuba epizoda — ali pa so celo doživeli nesrečo. Zame gorništvo ni le uspeh vrha, prvenstvo neke smeri, izpolnitev cilja v vsakem vremenu. Zame je gorništvo neko bivanje v gorah, ne le fizično; je neka duhovna prisotnost v njih, pa naj to imenujem s pomin, doživljaj ali kako drugače. Imam hišico v gorah, vanjo se seli moj duh pogosteje, kot v njej bivam. V gorah prej duhovno bivam kot fizično sem. Verjamem, da je gornik od narave neodtujen človek, nekateri bolj in drugi manj, srečnejši od ljudi v mestih pa so gotovo vsi gorniki, »ta hudi« ah samo izletniki. Gorništvo je evropskega izvora, tam se je začelo, od tam prodira, iz Evrope se opla-ja, kamor zaide. Neevropske dežele so ga posvojile pozneje. Gorništvo je rodila zahodnoevropska civilizacija, ko so bili za njegov razvoj izpolnjeni določeni pogoji. Predsodke strahu in praznoverja sta prej premagala duh ali kultura kot avanturizem ali pogum. Vse druge oblike zahajanja v gore pri drugih narodih so imele drugačen značaj in pomen.
KULTURA GORNIŠTVA
Koliko in v čem pomeni gorništvo določeno kulturo, v čem je njegova civilizacijska bit?
Kultura gorništva je v koristnosti gor& za človeka. To danes še zdaleč ni več osvajanje fizično nekoristnega sveta. Strmine srednjeevropskih Alp so bogastvo na svoj način, tamkajšnji turistični tereni niso nič manj donosni kot panonske žitne ravnice ali dalmatinske obale. Razlike so v infrastrukturi potrebnih objektov, v vrsti investiranja in po dolgoročnem planiranju prostora. Anahrono se sliši, da so Alpe bolj ogrožene od Dalmacije, ta pa bolj od Pa-nonije. Najdemo morda tu neke zakonitosti v primerjanju?
Gorništvo danes je zajemanje lepega iz narave, za večino na lahek način. Do skoraj polovice slovenskih planinskih koč pride cesta ali se je mogoče pod goro pripe-102 ijati z avtom. Na skoraj vse gore so spe-
ljane markirane poti. Slovenija je pokrita s planinskimi kartami in vodniki, pa tudi planinska društva — vsa/ta občina ima svojega — so jo osvojila. Se je mar zaradi tega gorništvo izživelo? To je le navidez. Vendar noben pojav — in gorništvo je pojav — ni nikoli negacija sebe. Vedno ostajajo jedra, okoli katerih se obnavlja in začenja nova vsebina. Res-niča je lahko samo ta: če je že prostor osvojen, človek Še ni. Celo ves naš planet prostorsko bolj poznamo kot človeka samega, človek ostaja neraziskan a psiha, ta pa je počelo vsega, tudi gorništva. Kaj pa kultura gorništva? Človek pooseblja kulturo. Kot tak je prišel na naš planet, da vnese vanj nekaj človeškega. Ali se mu je to posrečilo? Seveda ne, ker je človek sam črno bela kultura. Če bi bil samo bel, bi bil bog, ker pa to ni, je po svoje izrazen, kot je kultura na razi/ene načine in oblike izrazna — z besedo, materijo, glasbo ipd. Vsaka vrsta kulture pa je tudi na svoj način suverena. Kar napišeš, ne moreš ustrezna zamenjati z glasbo ali materijo; lahko samo dopolnjuješ podmeno. Kulturo v gorništvu in v planinski organ/-zaciji sem imel in imam za osnovo. Brez kulture ni planinske vzgoje, brez kulture ni za človeka ustrezne planinske koče, brez navzočnosti kulture ne more biti predstavljena alpinistična odprava itd. V s to letih organizirane planinske dejavnosti na Slovenskem se je nabraJo marsikaj, kar zasluži in zahteva ustrezne obdelave in javne predstavitve. Ali smo zmožni tega dela vsaj organizacijsko? Zakaj toliko cenim kulturo gorništva? Slovenski narod je previharil cšlo tisočletje in pol in preživel le s svojo kulturo. Uničiti narodu kulturo pomeni za fizičnim genocidom največje barbarstvo. Kultura ¡3 orožje, je zgodovinski spomin, civilizacijski branik in hkrati dosežek. Prvinska in umetniška kultura je najbolj žlahtna narodova značilnost in bogastvo. Bolj ko jo je narod ohranil v zgodovini, več ima pokazati kot človeštvo ne/tega naroda. Zakaj ne bi vse to veljalo tudi za slovensko planinsko organizacijo, ki se je vedno poosebljala z narodom in iz naroda zajemala tudi svoje člane?
LEPOTE JE POVSOD DOVOLJ
Zame osebno je gorništvo eno sšmo doživljanje lepote. Obžalujem, da sem v življenju že prema/o lezel po gorah, saj nisem videl mnogih gorovij še celo v Evropi, čeprav bi jih rad. Zato pa sem se po večkrat vračal v določene kraje. Skratka, lepoto na določenih krajih sem posvojil, postal del nje, natančno sem si jo znal predočiti, opisati in začutiti. Ob njej sem našel mir, kajti lepota ustvarja v človeku
PLANINSKI VESTNIK^^HIH^hhmmmmm
določeno držo, spokojnost in celo dostojanstvo. Ne morebiti zato, ker mi narodni parki veliko pomenijo, sem posvojit lepoto določenih kotičkov Julijskih Alp, Durmitorja, predelov Velebita in črnogorskih Prokletlj predvsem nad dolino Grba-je, pa tudi nižjih gorovij, recimo Pohorja, okolice Sto ržiča in še marsikje. Lepota gorovij na daljnih celinah evropskega človeka zbega, da ne rečem očara. Tej lepoti sledi človek včasih v višini predaleč, tako da zaide v nevarnost. V takih okoliščinah je nevarnost sestavni del lepote. Za tško lepoto mora biti človek močan na svoj način, kajti taka lepota zna biti tudi surova na himalajski način, pozna svojo glasbo, temperaturo in druge pasti, ki jim podlega telo. Taka lepota s svojim scenarijem je za posebne ljudi, ker v nji ne more vsakdo zdržati, kaj šele bivati dalj časa, čeprav bi jo gledal in gledal... Lepota je pač univerzum, izvedba iz pra-elementa zemlje, morja, ognja. Toda bodi dovolj! Lepota je končno jezik kozmosa. Lepote ne moreš nikoli dovolj napisati, ugiasbiti, izrisati, lepota biva — in pika. S človeškimi možnostmi se ji tudi v gorah lahko le bližaš in jo podoživljaš.
OSMOMARČNA PREMIŠLJEVANJA S POT!
Vidim naravno lepoto samo v gorah? Z isto mero kot za gore sem zapisan za morje, za kamnite ladje njegovih otokov, vame brežine zalivov, rojevanja in zamiranja dneva za morskim obzorjem. Obožujem ravne morske ceste, obsijane s soncem po gladini, ki jih kodra vetrič. Zato mi plavanje pomeni božanje te lepote, fizični stik s praelementom, križarjenje okrog dalmatinskih otokov pa nič manj kot doživljanje lepote v gorah, zakaj lepote je povsod v naravi dovolj. Za vsakdanjo mestno rabo zadostuje tudi popoldanski pogovor z gozdom Tivolija ali sprehod nekje na obmestnem polju. Taka doživljanja seveda niso primerljiv a za pričevalca višje, da ne rečem visoke lepote v gorah. Vendar se začne vzgoja za lepoto z malim, če hočete, tudi z lastnim vrtom. Danes bi lahko živeli tudi drugače, če odtujevanje od narave ne bi zavzelo takega obsega.
Človek ne živi dovolj časa, da bi se lahko izživel v lepoti. Gorniki in vsi, ki imajo neposredno opraviti z naravo, so na svoj način najsrečnejši ljudje, kajti posestvo-vanje gorske lepote v sebi je neizmerno človeško bogastvo.
FANTE OBČUDUJEMO, PUNCAM SE ČUDIMO
helena giacomelli
Devet nas je bilo nekega zgodnjega nedeljskega jutra na vrhu neke gore. Povzpeli smo se iz različnih smeri. V dvoje, v troje, med njimi tudi dva samotneža — en moški in jaz. Bilo nas je torej devet, od tega le ena ženska — jaz. Novi obrazi so se trgali izza ovinka, na sestopu smo se umikali spet novim, vrha željnim planincem in tako, ne da bi pravzaprav hotela, sem zaznala med njimi te nekaj ženskih obrazov. Bila sta tudi oče in sin; mama je najbrž v dolini pripravljala kosilo za svoja lačna fanta, ko se vrneta,
MARSIKDO SI 2EU MIR	_
V planinski koči in pred njo je bilo živahno. Kaj pa je pravzaprav dve uri hoje, (če ne štejem vzpona na vrh), pa že tahko loviš višinsko sonce, ko se nad dolino preganjajo meglene kopice! Veter je besno prečesaval borovce (pa tudi mene) do lasnih korenin in le sončna stran koče je bila tiho zavetrje, otok blagodejne toplote.
Ljudje so lenobno mežikali v sonce, pili pivo, radovedno pogledovali mimoidoče in se spet obrnili nekam vase. Take družbe ima človek kmalu dovolj, pa sem se odločila za sestop. Malo »naokrog«, čez sončno travnato pobočje, kjer so meja pogledu le znani vrhovi v daljavi. Zdelo se mi je, da jim je nerodno, ker sredi zime kažejo gola rebra, le sem in tja prepredena s tenkimi snežnimi jeziki. Prava pomlad januarske nedelje — široko razprti telohi sredi suhe trave in zavihani rokavi. Tri korake, no, pet, Šest korakov od koče, pa že z obema rokama zajemaš mir, brodiš po presušenem listju, sam samcat sredi golih bukev. Užitek! Skoraj bi že začela peti, ko me zbodejo v oči rdeče doko-lenke pred menoj.
»No, ja, mir je preč,« si rečem in lovim razkropljene misli, da jih pripnem na vrvico. Najbrž je bit planinec pred menoj podobnih misli; ko sem ga dohitela, me je bežno pogledal, prijazno navrgel »dober dan« in se mi umaknil, da sem zdrsela mimo. Brez besed sva se razumela; obdržala sva vsak svoj ritem hoje in že me je spet objeta tišina. A ne za dolgo, ker mi je prišel nasproti nov planinec, 103