876
Književnost
MARJAN ROZANC, METULJ
V zadnjih nekaj letih je pisatelj Marjan Rožanc izdal nekaj proznih knjig, med njimi je največ pozornosti in priznanj dobila avtobiografska Ljubezen, spričo svoje otroške perspektive dojemanja velikih navzkrižij in iracionalne krutosti vojnega časa, neposrednosti in odkritosti. Metulj* bi na neki način smeli razumeti kot pozno nadaljevanje življenjske reportaže, kot vstop v novo obdobje povojnega funkcioniranja svobode v njenih pojavnih različicah, odsekih in temah. Rožanc je tu izpostavil drugo in drugačno obliko osebnostnega  zorenja;  v  Ljubezni  je
* Marjan Rožanc, Metulj, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1981, opremil Cveto Jeraša, str. 194)
bil to še otroški svet v prvih dojemanjih in skustvih odraslosti, vendar še brez spremne refleksije, v Metulju je avtobiografski časovni premik sicer občuten, ni pa take praznine v stopnji razvoja osrednjega lika, da bi jo sprejemali kot pomanjkljivost. Naj imamo tedaj Metulj za drugi del Ljubezni?
Tu so pozna petdeseta in zgodnja Šestdeseta leta v Ljubljani, tu pomen in veličina, zanos pisateljskega ustvarjanja, gradnja nove kulture; tu nostalgija o avtonomnosti in poslanstvu pisateljevanja — življenja od peresa; tu spori z ozkimi družbenimi normami; tu spopadi do sodnih procesov; tu bo-hemščina v odkrivanju prvih močnih dimenzij mesta, rušenju konvencij v družabnih odnosih, zlasti med moškim in žensko; tu iluzije o odkrivanju avtentičnosti sveta skozi literarni medij.
877
V tem je Rožančeva knjiga zanimiva in za bralca privlačna, čeprav ne razkriva česa bistveno novega; najpomembnejši je, se zdi, scenarij nekaterih dogodkov, s konkretnimi osebnostmi, ta reportažni pričevanjski nivo, ki hoče biti tudi izsek zgodovine, njen prikriti dokument morda. V tem svetu prepoznavamo spopad družbenih norm, ne sicer v kakršnikoli gibljivi razsežnosti, kajti pripovedovalec ga ne aktualizira in pro-blematizira, marveč živi.
Rožančeva izpoved v prvi osebi, je dragoceno sporočilo o neki generaciji. Po tem zarisu je morda sorodna Zupančičevi Sedmini, kasneje Rupel-Do-lenčevemu Petemu nadstropju trinad-stropne hiše. Znala je upodobiti čas, ne da bi sicer globlje posegla v njegove ontološke in gnoseološke korenine; ostala je na nivoju dobre literarne reportaže. Tudi ni hotela biti velika literatura, zlasti ne v smislu esteticizma. Sprejemamo jo kot dragoceno dopolnitev dosedanjih literarnih podob teh let (Smi-ljan Rozman, Dominik Smole ...). Ker je nastala v časovni odmaknjenosti, se ni mogla izogniti pričevanjski distanci, linearnosti; nikjer ni tiste vznemirjenosti, ki bi ob izpostavljenih mestih vzdramila pisateljev pristop; ves zapis teče v istem ritmu, kot ga omogoča spominjanje; zapozneli odziv na nekaj, kar ni moglo biti, že po temi, zgolj pasivna observacija. S tem pa je delo izgubilo tisto elementarno moč, ki jo morda pogojuje neposredna refleksija doživetega. A nedvomno, distanca je že odmiranje, umiritev, selekcija, rahla arhaičnost in konvencionalnost.
M. Z.
Marjan Rožanc, Metulj