Krivično je, da moram pri svojih poznih letih pisati spominski članek za mlajšega in močnejšega. Bil je najboljši alpinistični smučar, če se sme in more tako primerjati pestrosti tega drznega početja. Everest ga je povzdignil prav na vrh. Jezerske gore so bile tudi moj teren in spomnim se svetlolasih otrok Andreja Karničarja, oskrbnika Če- ške koče, kako so se podili po njeni okolici in skalah. Veliko pozneje sem rekel Davu, da smo imeli srečo, ker smo lahko plezali v stenah Dolgega hrbta še pred njegovim rojstvom, sicer nam ne bi nič ostalo. Z Davom me vežejo spomini na vso njegovo alpini- stično in smučarsko pot, čeprav ne v loku, temveč po kosih. Najprej je bil uspešen v tekmovalnem smuča- nju, potem pa v alpinizmu in strmih spustih. Pogled nazaj sicer kaže le vrhove, a vmes je bilo veliko dolin. T o razgibano "gorsko verigo" kariere povezujeta neiz- merna volja in ljubezen do gora. Kdor ga je pogledal v oči, je to moral videti. T udi ovire je odrival kot palice slalomskih vrat. Zato je bilo najino razmerje prav pe- stro, od popolne usklajenosti in sodelovanja do hoje po robu, a nikoli čez, nikoli čez osebno naklonjenost. Alpinizem je več kot prijateljstvo, je bratstvo v orožju. Ker je vanj prišel iz tekmovalnega smučanja, se brez- kompromisnosti ni nikoli znebil. Če je "zgrešil vratca", je šel domov. Prvič se mi je skupaj z bratom Luko himalajsko (do- mače in evropske gore bom izpustil) pojavil pri od- pravi Vlaste Kunaver na Nanga Parbat leta 1989. Šlo je za formalno podporo PZS in za pokroviteljstvo Elana; mislim, da smo jim izvlekli štiri letalske vozov- nice. Zares ga je pa PZS vključila šele v odpravo na K2 leta 1993, kjer je v snežnem metežu visoko zgo- raj pustil smuči, a jih naslednjič v globokem snegu ni več našel. Drugič je skupaj z bratom Drejcem sijajno izkoristil možnost pri odpravi Anapurna '95. Bila sta prva, ki sta uspešno presmučala vso smer od vrha do baznega tabora. Uspeh je bil toliko odmevnejši, ker je šlo hkra- ti za zadnji osemtisočak od štirinajstih, ki jih je osvo- jila Slovenija. Ob tem uspehu mi je ostalo posebej v Kaj reči na koncu Davo ob stoletnici Češke koče Foto: Drejc Karničar Davo je nosil brata Drejca, ko zaradi pomrznjenih prstov na nogah ni mogel hoditi. Foto: Tone Škarja spominu, kako je v baznem taboru na hrbtu prenašal brata od šotora do stranišča in jedilnice, ko ta zara- di omrzlin ni mogel hoditi. Z letališča smo morali kar naravnost na veličasten sprejem na Jezersko. Bila sta junaka doline in sta še zdaj. Logično, da so ambicije zrasle in že naslednje leto – jeseni 1996 – smo se prav za njegov poskus utaborili v bazi, 6450 m, pod severno steno Everesta. Jesen je bila suha, pobočja ledena in skoraj kopna, na višini 8200 metrov pa je Dava zajelo neurje in komaj je odnesel celo kožo, pa ne popolnoma: pomrznile so mu roke in v bazi smo mu prstanec zadnji hip rešili tako, da smo prežagali poročni prstan, saj ga z napihnjenega prsta ni bilo mogoče več sneti. T o je bil uničujoč vihar, ki je v bližini vrha pobral devet življenj. Če bi Davo lahko nadaljeval, bi bil ob svoji trmi najbrž tudi on ob življe- nje. Kakih deset dni pozneje je Hans Kammerlander sicer odsmučal z vrha, a potem večino smeri sestopal Prvi jezerski osemtisočak − Anapurna Carlosova kamera kljub strahotnemu mrazu steče in Davo se kot na ukaz spusti po pobočju nav- zdol. Z napetostjo in strahom spremljam bratovo početje, ko se v lepih zavojih spušča proti ozebniku. Grem. Previdno zdrsim prvih nekaj metrov mimo Carlosa, ki še kar naprej snema. Skorja, led, mehke noge, utrujenost, višina in ravnotežje so kratka in ja- sna opozorila, ki me prešinejo, ko odpiram zgornjo smučko za prvi plužni prestop za prehod čez vpadni- co. Prvi zavoj je uspel! Previdno naprej popolnoma zbran vsak meter, vsak decimeter. Ne morem več – stooop! Naslonjen na palice lovim zrak in opazujem Brata Drejc in Davo Karničar po spustu z Anapurne Arhiv Damijana Meška Dava, ki nekaj metrov pod mano počne isto. Nekaj težav imava z nepredvidljivim skorjastim snegom, si- cer pa nama gre presenetljivo dobro. Davo nadaljuje z nekaj zavoji, in ko se ustavi, se previdno poženem za njim. Ozebnik k sreči vsaj v zgornjem delu premore nekaj mehkega in uporabnega snega. Zadnji metri so popolnoma goli, izhod in začetek prečke na odprto pobočje pa sta skoraj ledena. Posebne Elanove smuči so se za zdaj zelo dobro obnesle, ta del pa bo za naju in za opremo odločilni preizkus. Ko je Davo že daleč na "varnem", se tudi sam lotim prvega nevarnega dela. Po nekaj previdnih zavojih na ne preveč ravni podlagi se odločim za prečenje in kar z veliko hitrostjo "prerefetam" daleč na desno pod Vzhodni vrh Anapurne. Po dolgih dnevih garanja in skrbi sem prvič obču- til olajšanje in sprostitev. V prekrasnih dolgih za- vojih sva suvereno obvladovala pobočje nad našim zadnjim taborom in se mu vsa nasmejana tudi pribli- žala. Za nama sta bila vrh in najpomembnejši del spu- sta. Upravičeno sva se zadovoljna sama s sabo zavalila v vroč šotorček in v trenutku za nekaj minut tudi za- dremala. Sonce je tudi na višini 7500 metrov dobiva- lo vedno večjo moč, in če sva hotela še isti dan varno prismučati do dna, sva morala kar kmalu nadaljeva- ti spust. T ežko je opisati, s kakšno muko in naporom sva vstala in si nataknila smuči. Na smrt utrujen, za- span in ves mehak sem se na vročem soncu le s težavo pognal navzdol, v nove zavoje. m Drejc Karničar (odlomek iz odpravarskega dnevnika, 1995) alpinistično, z derezami in cepinom, torej "peš". Leta 1998 je bil član odprave na Daulagiri, nekaj časa gonilna sila, potem pa je moral zaradi težav s srcem domov. Ker sam poznam aritmijo, vem, kako srce bije v prazno, brez zadostnega krvnega obtoka, in nena- doma več "ne gre". Odprava Everest 2000 je v času priprav in do odho- da iz Katmanduja tekla v okviru PZS, vendar z denar- jem pokroviteljev. Od tam naprej jo je formalno vzel v roke glavni pokrovitelj (o tem več v knjigi Po svoji sle- di). Davo je uspešno presmučal vso klasično smer od vrha, 8848 m, čez Južno sedlo in Ledeni slap do baze na višini 5350 metrov. T o je bil prvi uspešni smučarski spust z najvišje gore sveta. Uspeh odprave so dopolni- li še štirje člani z vzponom na vrh. Na Čo Oju, 2001, se mu je zgodilo podobno kot na Daulagiriju. Po pretirano hitrem enodnevnem vzpo- nu po dvodnevni etapi, dolgi trideset kilometrov s 22 tisoč sto višinskih metrov od motorske do alpinistič- ne baze, 5700 m, se skupaj z dirkaškim sopotnikom kar nista mogla več pobrati. Po tednu ali dveh je Davo odpravo zapustil. Vegetirati pri pomožnih delih pač ni zmogel; ali vse ali nič. Od Everesta 2000 naprej je do leta 2006 "opravil" z najvišjimi vrhovi vseh sedmih celin, kjer ga je večino- ma spremljal Franc Oderlap. Njuna skupna zgodba se je žal končala leta 2009 pod Manaslujem, ki naj bi bil preizkus za naslednji naskok na K2. Zvestega Fran- ca je smrtno poškodoval padajoči led, Dava pa je ta izguba globoko prizadela. Od takrat naprej sam ni- sem več verjel v uspeh njegovega načrta. Leta, širje- nje družine, občasne težave z zdravjem, ki sem jim bil priča, in skrb za preživetje so obrusili nekdanjo ostri- no in zadnji poskus na K2 leta 2017 ga je odvrnil od nadaljevanja. Za razliko od marsikoga ga to ni priza- delo, celo hvaležen je bil za prijazen namig usode. Zelo je odprl svojo dušo s knjigo Alpinizem, samolju- bje, ljubezen, nekaj tudi z Z Everesta. Bil je pa zrel še za katero, za nekakšen Magistrale, a ga bo moral napisa- ti kdo drug. Malo pred odhodom v Karakorum sem na Jezersko peljal starejši zakonski par, ker sta si "strašno želela spoznati Karničarja v živo", kot sta rekla. Bila sta pre- senečena nad njegovo prijaznostjo, odkritostjo, de- lavnostjo, nezvezdniško skromnostjo in nad časom, ki si ga je vzel zanju. Še več bi si ga, če ne bi hitel po otroke. Kaj na koncu reči o vseh dejanjih, preživetih nevar- nostih in tudi o usodnem drevesu? Ali je res vse naše? Ali smo res sami kreatorji svojih uspehov, medtem ko le neuspehe in nesreče pripisujemo usodi? Mirno počivaj, Davo! m T one Škarja Prispevek T oneta Škarje je bil 17. septembra 2019 objavljen na spletni strani časopisa Delo. Objavljamo ga z dovoljenjem avtorja in časopisne hiše. Davo z ženo Petro Arhiv Drejca Karničarja Denali 2019 Foto: Rožle Bregar PLANINSKI VESTNIK november 2019 23