Katolliki shod v Mov. Blstrici, Pred zborovanjem. Minulo nedeljo 27. t. m. se je obleklo slovenjbistriško mesto v praznično obleko zastav, zelenja in slavolokov, ki so oznanjali že v soboto, da se bo vršila v nedeljo slovesna manifestacija katoličanov iz mesta Slov. Bistrica in iz cele slovenjbistriške dekanije. V nedeljo na vse zgodaj je vzbudila mesto domača godba z budnico, nakar so se začele zbirati kmalu po 7. uri množice vernega ljudstva na lepem prostoru pred samostansko cerkvijo. Od samostanske cerkve je korakala več nego 6 tisočera množica v procesiji pred in za Presv. R. Telesom na okusno in bogato okinčani prostor krog župne cerkve, kjer so vrli ter požrtvovalni Bistričani postavili na prostem oltar in govorniški oder. Ko so napolnile množice zborovalni prostor, je stopil na govorniški oder znani mariborski pridigar č. g. Pavel Živortnik, ki je navdušil v gladko jedrnatih besedah poslušalce za trojno dolžnost, katero imamo napram katoliški veri: da smo njeni spoznavalci, apostoli sv. vere in če bi bilo potreba tudi mučeniki za katoliško prepričanje. Po v srce, meso ter kri segajoči pridigi je daroval slovesno najsvetejšo daritev g. profesor Vreže iz Maribora. Po daritvi sv. maše je pozdravil domači č. g. dekan Cerjak: zborovalce, g. poslance, govornike in duhovščino ter predlagal soglasno sprejeto predsedstvo shoda. Predsednikom shoda je bil navdušeno sprejet domačin g. inžener J. šturm, namestnikom predsednika pa g. Hinko Gril, podpredsedniška mesta pa so zavzeli: g. Gregor Zafošnik, g. Ferk iz Tinja, g. P. Zafošnik iz Sp. Nove vasi in makolski gospod žuZborovanje. Gospod predsednik Šturm pozdravlja vse, ki so se prišli bojevat za pravice sv. vere ter Cerkve in petia besedo g. poslancu dr. Hohnjecu. Govornik g. dr. Hohnjec ugotavlja uvodoma z za-i doščenjem veselo navdušenje med zborovalci, lu je znak vnetosti našega dobrega ljudstva za načela katoliške vere, katera bi še naj bolj potrdil ravno katoliški shod. V potrditev kat. načel hoče on govoriti o položaju katoliške cerkve v naši državi. Začetkom svojega govora spominja g. dr. Hohnjec poslušalce na ono znano legendo iz prvih časor krščan slva «Quo vadis«. Sv. Peter je hotel zapustiti jaaogoini poganski Rim, a na potu iz Rima ga sreča Gospott s križem na rami. Ves začuden ga vpraša Peter: «Quo vadis — kam greš — Gospod?« Zveličar mu odgovori: V Rim, kjer bom na novo križan«. Iz prikazni spozna Peter migljaj Gospodov, se vrne v Rim in po ueustrašenem oznanjevanju sv. evangelija tamkaj tudi umre mučeniške smrti. Ravnokar označeno legendo je naobrnil g. govornik na sedanje razmere v naši državi. kjer so tudi katoliški verniki pri pogledu na šteTilnejSo pravoslavje omahljivi in nezaupljivi glede izida boja med katolicanstvom in pravoslavjem, ki ima tso zasiombo ter uporo v vladi sami. Iz nezaupljivosti t boju za pravice katoličanstva nas bodri Zveličar s križem na rami in nam kaže na tolikanj brezverne ter katoliški cerkvi sovražne može, ki so si razbili svoje kultumo-« bojne glave ob skali sv. Petra. Kakor je dobil Peter od Krista migljaj, da je slaril svojo dolžnost, tako jo moramo storiti tudi aai ka-«* toličani po znanem reku predsednika čehoslovaške re-< publike Masaryka, ki je rekel: «Vi katoličani boste imeli v čehoslovaški republiki toliko pravic, kolikon si jih boste priborili«. Te Masarykove besede veljaj« tud^ nam jugoslovanskim katoličanom. Boj za pravice katoliške cerkve v naši državi nara) je potreben nad vse, ker že določa ustava enakoprav-i nost vseh veroizpovedovanj v naši državi le na — pa-< pirju — v resnici pa prednjači pravoslavje glede drž^ podpor duhovništvu, bogoslovjem ter semeniščem da-t leč vsem drugim veroizpovedim. osobito še pa katoli-> čanstvu. Sedanja vlada ima namen katoliški cerkvi ˇ aašj državi vzeti ali zapreti in odtegniti premoženjska sred-< stva v toliki meri, da bi bili naši škofje primorani za-i preti: bogoslovja, dijaška semenišča, gimnazije in dra-> ge vzgojevalne zavode. Dejstva pa, da se tako zapostav-* lja v naši državi kat. cerkev, niso krivi Srbi, ampatd predvsem naši slovcnski demokratje in samostojneži. Slovenski demokratje in samostojneži so obljubljali narodu pred volitvarni, da mu bodo prinesli ia Beograda gospodarsko in socijalno zboljšanje poTOJ-* nega stanja a so mu prinesli — kancelparagraf in nič drugega! Jugoslovanski klub se je boril in se bori za osa-> mosvojitev Slovenije; demokratje in samostojneži pa so se borili za kancelparagraf in se še danes javno in vf listih ponašajo, da so osrečili Slovenijo ne z gospo-i. darskim ter socijalnim izboljskom, ampak s kancel^ paragrafom. Vprašanje pa je: Ali je res kancelparagraJ rešil našega kmeta in delavca, ali mu kaj pomagal? (Poslušalci obsojajo demokrate in samostojne). Govornik povdarja nadalje, da se slov. katoliški du-< hovnik ne bo pustil kljub Pucljovemu in ŽrjaTovemu kancelparagralu zasužnjiti, ker duhovnike-Sloirence, ki bi bili kimavi hlapci enega dr. Žerjava ali mesarja Puclja, bi slovenski narod sam obsodil in jina obrail prav kmalu hrbet za vedno. Edino mesto res narodu prostega govora je bila že pod staro Avstrijo cerkev (n. pr. nevania doba jugoslovanske deklaracije) in še bo ostala tudi v naši državi torišče govorniške prostosti v slov. naroda dušni ia telesni blagor. Demokratje in samostojni so hoteli cerkev potom kancelparagrafa vsestransko zasužnjiti, a vemo ljudstvo je pravočasno spoznalo njih črne namene, jim obr-* nilo hrbet in se ravno danes oklepa katoliške cerkve bolj kot kedaj poprej. Demokratje in samostojni so hoteli s kancelparagrafom cerkvi slabo, a so jej storili veliko dobroto, ker so ravno z napovedjo kulturnega bo ja vzdramili katoličane iz spanja verske mlačnosti in jih pozvali na branik obrambe pravic sv. vere in Cerkve. Ob koncu svojih jedrnatih in s pomenljivimi vzgledi podprtih besed zabičava gosp. poslanec zborovalcem dejstvo: Mi hočemo ostati Slovenci, če hočemo pa ostati Slovenci, moramo ostati tudi katoličani. Slovenec bo le tedaj ostal Slovenec, ako bo — katoličan — sicer bo pa utonil v balkanizmu. Govornik sklepa svoje besede z besedami papeža Pija X., katere je povedal svoječas*nemu predsedniku francoske zbornice: «Vsak kristjan raora bili mož dela in se brigati za politiko. V teh te-> žavnih časih bi nc kpolnjevali svojih dolžnosti, aka se ne bi brigali za politiko.« Burno pozdravljenemu govorniku se zajivali go6py predsednik inženir Šturm in preda besedo gospodu poslancu Pušenjaku. Gospod poslanec Pušenjak govori o praktičnem krščanstvu. Za praktično krščanstvo nas navdušuje predvsem po zgodovini dokazana moč krščanske misli, ki je vedno do danes povzročala vsa večja: gospodarska, socijalna in kulturna gibanja. Gospod poslanec je nadalje naglašal razloge, zakaj da mora katoličan praktieno nastopati in to osobito v naši državi, kjer psujejo naši nasprotniki katoličane kot sovražnike države, brezdomovince in hlapce Ripia. Pri vsej proticerkveni gonji pa hočejo nasprotniki prikriti svoje delo s plaščem narodnosti. Radi ravnokar navedenih' psovanj in nakan naših nasprotnikov je potrebna samoobramba katoličanov. Mi katoličani moranio posegati v javno življenje, ker se ravno scdaj rešujejo na vseh poljih vprašanja ki bodo segala za leta in leta prav globoko v naše javno in zasebno življenje. Vera mora ravno sedaj poseči in se kazati v javnem eivljenju, da bomo udejstvili tudi v politiki katoliška načela, ki izhajajo iz zavesti: Vsa oblast prihaja od Boga! Vera in politika sta nerazdružljivi in njih spojitev v javnem življenju je dobrobit družbe, države in posameznikov. Ob koncu svojih besed je zabičal g. poslanec poslušalcem lastnosti pravega katoličana za javno življen je, ki so: vzlrajnost, požrtvovalnost in veselje do dela v naših društvih in organizacijah. Gospod govornik skle ne svoj govor s pozivom: Hočemo zboljšanje sedanjih neznosnih razmer, potem — nazaj h praktičnemu krščanstvu! Za poslancem g. Pušenjakom je govoril g. urednik Smodcj iz Ljubljanc o: šolskem vprašanju. Grede šolstva gre po celem svetu borba: s Kristom in proti Kristu! Po drugih državah se je ta borba že po vecini končala, pri nas je pa ravno sedaj najljutejša. V borbi za krščansko šolstvo so povsod sijajno zmagali katoličani, ako so se pokazali odločne, le tamkaj so podlegli, kjer so bili preveč zaspani. Mi jugoslovanski katoličani se moramo zavedati, da se ravno na šolskem polju odloča vsa naša dobra ali slaba bodočnost z ozirom na izvojevanje krščanskih načel za šolstvo. Treba pribiti, da so bili stari avstrijski šolski zakoni prikrito kulturnobojni, srbski šolski zakon pa hoče odkrito prepustiti po starosrbskem načinu versko vzgojo posvetnemu učitelju. Ako bi pri nas takoj pognali veronauk jz šol, bi se ljudstvo temu uprlo, radi tega hočejo naši nasprotniki na najvišjih mestih doseči ta svoj cilj počasi in fo najprej po onih krajih, kjer so katoličani bolj mlačni. manj zavedni in slabo korajžni. . Vlada namerava tudi zapreti naše najboljše šole — privatne — samostanske in šolstvo monopolizirati kot tobak. Vlada se dobro zaveda, ako bi šolstvo monopolizirala, bi bile njene šole prazne, privatne pa pranapolnjene, radi tega je začela zasebne šole po Vojvodini zapirati in za vojvodinskimi pridejo na vrsto našc samostanske šole. Glede nakan vlade, da požene veronauk iz šol in prepusti versko-nravno vzgojo posvetnemu učiteljstvu, ki je po ogromni večini svobodomiselno — brezverno, moramo mi katoličani povsod zahtevati: V naših, od katoličanov vzdržanih šolah je in bo podučeval veronauk katoliški katehet, ki je edino prejel to službo od Krista samega! Po zahvali g. predsednika govorniku, pozdravi g. inžener Sturm g. dr. Verstovšeka, ki je posetil slovenjebistriški katoliški shod iS pteda po pozdravu besedo g. poslancu Žebotu. Gospod poslanec Žebot govori o orožju sedanjega časa 6: tisku, časopisju in slabih knjigah. Slika poslušalcem strup nasprotnega — protikatoliškega časopisja in poziva navzoče na delo, da pnde v vsako katolisko hišo — katoliški časopis! Za poslancem Žebotom pozdravi zborovalce v imenu Dijaške zveze abiturijent g. Gregor Zafošnik. Ravnatelj dr. Jerovšek prosi svoje rojake, naj imajo odpfto srce in darežljivo roko, ko bo potrkalo vodstvo Dij. kuhinj na darežljivo in za podporo dijaške mladine vaeto srce slovenskega kmeta. Po prečitanih in enoglasno sprejetih abičajnih resolucijah opravi g. prof. Vreže slovesne večernice, posvetitev Presv. Srcu in kntoliški shod je še zaključila zahvalna pesem. Nad vse hvalevredno še moramo beležiti, da jc dobro, skoz in skoz za katoliško stvar goreče ljudstvo slovenjbistriške dekanije požrtvovalno vztrajalo na dolgo trajajočem shodu do konca in z navdušenjem pritrjevalo izvajanjem posameznih govomikov. Obilni sad še gorečnejše navdušenosti za katoliške ideje in pravice je slovenjbistriškcmu katoliškemu shodu zasiguran.