„GLASBENA MATICA“ V LJUBLJANI.
46. društveno leto. — 26. leto rednih društvenih koncertov.
V sredo, 21. novembra 1917 zvečer ob pol 8. uri v veliki dvorani hotela Union.
K'?
KONCERT
pod vodstvom koncertnega vodje MATEJA HUBADA.
Sodelujejo:
gdč. Deliča Bučar, koncertna pianistinja iz Budimpešte;
gdč. Dana Kobler, koncertna pianistinja, učiteljica Glasbene Matice v Ljubljani;
gdč. Cirila Medved, koncertna in operna pevka iz Gorice;
pevski zbor Glasbene Matice.
SPORED:
1. Anton Lajovic: Dvo- in triglasne pesmi za ženske glasove s [spremlje-vanjem klavirja.
a) Pesem mlade čarovnice. Ko jezdila sem čez goro nocoj . . .
b) Pesem. Ne povem vam, zakaj . . .
c) Pesem. Prstan moj, ljubezni znak . . .
č) Pesem deklice. Na mlade rožice pero . . .
d) Pesem Primorke. Tam na daljnem morju jadro, glej! . . .
Poje ženski zbor Glasbene Matice. — Na klavir spremlja gdč. Dana Kob’ler.
2. Liszt: Harpina etuda. Na klavir igra gdč. Deliča Bučar.
3. a) Josip Pavčič: Pesem.
b) Emil Adamič: Na lipici zeleni.
c) Dr. Benjamin Ipavic: Ciganka Marija.
4. a) Emil Adamič: Vasovalec.	\ b) Dr. Anton Schwab: Večer na morju. y
5. a) Emil Adamič: Fantu.
b) Emil Adamič: Ko bi rosica bila . . .
c) Dr. Anton Schwab: Zdrava, Marija! č) Stanko Premrl: Zdravica.
d) Stanko Premrl: Log za log se skriva
e) Emil Adamič: Ptička.
6. Chopin a) Nocturno v Cis-molu.
b) Etuda-Vihar.
Na klavir igra gdč. Deliča Bučar.
7. a) Thomas: Spev (Styrienne) iz opere Mignon, b) Bizet: Seguidilla iz opere Carmen.
Poje gdč. Cirila Medved. — Na klavir spremlja gdč. Dana Kobler.
Cene prostorom z veseličnim davkom vred: Sedeži po 6 K 40 h, 5 K 34 h 4 K 28 h, 3 K 22 h, 2 K 16 h; stojišča po 1 K 50 h; za dijake in dijakinje po 62 h se dobivajo v predprodaji v trafiki v Prešernovi ulici 54 in na večer
koncerta pri blagajni.
)	Pesmi	poje gdč. C i r ila ;
f	Medved.
(	Na	klavir spremlja
;	gdč.	Dana K obier.)
.Moška zbora.
Poje moški zbor Glasbene Matice
Mešani zbori. Poje pevski zbor Glasbene Matice.
24. novembra 1917 koncert Češkega kvarteta iz Prage!
Zvezna tiskarna v Ljubljani. 726 17.
VUlHju
Cena 30 h.
Pesem miade čarovnice.
(O. J. Bierbaum. — O. Zupančič.) Ant. Lajovic op. 4. št. 1.
Ko jezdila sem čez goro nocoj, — hop, v skok beži konjiček! — je jezdilo zvenenje z menoj: cin, cin, v noč mi cinglja.
To bil je čaroben in sladek zvok, bilo kot jok in glas otrok, kot vzdih, da misliš nanj vsikdar.
Srce bolesten mi prime čar.
In zdaj zvenenja na enkrat ni, spustim v dolino globoko oči. Blesti se luč iz okna tam.
Hop, vskok beži konjiček!
Moj mali gleda: kam, mati, kam? Cin, cin, v noč mi cinglja.
Pesem.
(Koljcov. — O. Župančič.)
Ant. Lajovic.
Ne povem vam, zakaj, kadar pride pomlad, več ne hodim čez log, rož ne trgam si več.
Daleč tista pomlad, one rože mrtve, ki sva vence iz njih nekdaj spletala ž njim.
In vsi dnevi so šli kot puščica leti, v njih ljubezni je žar vse izpalil srce.
Davno vse je prešlo in ne vrne se več — naj brez njega sedaj vijem vence iz rož? —
Ne povem vam, zakaj me razjeda gorje, kaj mi tare srce, kaj mi prsi tišči!
Pesem.
(Koljcov. — O. Župančič.)
Ant. Lajovic.
Prstan moj, ljubezni znak	Če	mu dušo jad teži,
srcu in očesu drag,	zri	me kalno, motno sij!	-
svetlo jasno vame glej,	Če	vesel je, o tedaj
s svojim bleskom vse povej!	bliskaj demanta sijaj!	—
Če ne misli več na	me,
če je drugi dal srce, prstan tvoj prezlati žar potemni naj za vsekdar!
Pesem deklice.
(O. J. Bierbaum. — O. Župančič.) Ant. Lajovic op. 4. št. 2.
Na mlade rožice pero moj fant mi pesmico glasno zapiskal je razvnet.
In mnogo lepih mi stvari peresce rožno^govori, pa le vse brez besed.
In ko je list razpiskan bil, pa mi je z ust poljube pil, premamil mi je dušo vso.
Na ustnih ustnice vise, stvari vse lepših mi znane, kot list, še bolj sladko.
Pesem Primorke.
(O. J. Bierbaum. — O. Zupančič.) Ant. Lajovic. Op. 4. št. 3.
Tam na daljnem morju jadro, glej! Moj fant je sred morja.
Le vej, veter, mi v krilo vej, ti veter, veter z morja.
Pa ga sem privej, pa ga naglo privej, ti veter, veter z morja !
Kot morje globoko srce mi, glej, in krepko kakor veter z morja, kot morje globoko mi srce.
Tam na daljnem morju jadro, glej! Moj fant je sred morja.
Le vej, veter, mi v krilo vej, ti veter, veter z morja.
Kot morje globoko srce mi, glej, in krepko kakor veter z morja!
Očka, mati le verujte, dobro sem vas nalagal.
Saj le z mosta od radosti v vodo sem klobuk zagnal!“
Dobro jutro, zlato jutro, dober dan, ti beli dan!
Z bogom, ti devojka moja, daleč pot je prek poljan.
Vasovalec.
O. Župančič. — Emil Adamič.
Očka, mati poprašuje:
„Kje si pa tak’ dolgo bil?“
„Kje?! Tak dolgo sem popival, da sem še klobuk zapil!
Po visokem nebu plava zlat oblak, po širokem morju plava čoln lehak.
Večer na morju.
O. Župančič. — Dr. Anton Schwab.
Kakor da se vnel je temni ocean: v žarnem ognju bliska se zapadna stran.
Plavaj, plavaj čolnič! Solnca jasni grad plameni tam v dalji, jaz bi spal v njem rad!
Bom pismo pisala s to rdečo krvjo, ga fantu poslala ■čez dol in goro:
Fantu.
Iv. N. Resman. — Emil Adamič.
„Tri leta te čakam, te ljubim zvesto, solzice pretakam, zdihujem bridko.
Podnevu, ponoči te v mislih imam; poprej ni pomoči, da vrneš se k nam.
Ko bi	rosica bila . . .
Iv. N. Resman. — Emil Adamič.
Ko bi rosica bila,	Ko penica bi bila;
ki zjutraj moj vrtec napaja,	ki ljubko v studenčeku raja
Ko bi meglica bila,	Tako pa si daleč ti,
ki tam mi livado naslaja ....	zgubljena za večno mi.
Zdrava, Marija!
Fr. Ks. Meško. — Dr. Anton Schwab.
K pokoju že dan	se nagiba,	Popotnik korakam po cesti,,
in zemljo ogrinja	mrak.	zvonenja poslušam spev.
Iz samostanskega	stolpa	A srce, a srce nemirno
glasi se zvok zvona mehäk.	pretresa mi glasen odmev.
Zdrava, Marija!	Zdrava,	Marija	!
Na resnem lici pa solze se svetle mi zablišče.
Kot v dnevih mladostnih sklenem k pobožni molitvi roke.
Zdrava, Marija!
Zdravica.
Dr. France Prešeren. — Stanko Premrl.
Prijatli, obrodile so trte vince nam sladko, ki nam oživlja žile, srce razjasni in oko; ki vtopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi.
Komu najprej veselo zdravico, bratje ! črno zapet ? Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet!
Brate vse,
kar nas je
sinov sloveče
matere!
Bog živi vas Slovenke, prelepe žlahtne rožice!
Ni take je mladenke, ko naše je krvi deklč.
Naj sinov zarod nov iz vas bo strah sovražnikov.
Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder solnce hodi, prepir bo iz sveta pregnan* ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak.
Log za log se skriva . .
Simon Jenko. — Stanko Premrl.
Log za log se skriva, ladja dalje plava. Duša ljubezniva, bodi stokrat zdrava!
Dunava mogočna nosi ladjo mojo, moje srce vroče pa ljubezen svojo.
In mogočna reka nikdar ne usahne, pa ljubezen moja nikdar ne omahne!
Ptička.
Dragotin Kette. — Emil Adamič.
Ptička zapevala v zelenem boru, slušala deva jo na belem dvoru.
Kaj je povedala, kaj je zapela?
Da je tri ptičke že ljubčke imela.
„Ej, ej, ej, — ti ptičica zala, jeli četrtega bodeš iskala?'
„Bodem iskala ga, bodem dobila, žnjim, kakor z drugimi bodem storila!“
Slušala deva jo in zarudela, pesmico tako je tudi zapela!