Ljudje še naprej ogroženi
;?f
Tisti, ki bi morali skrbeti za uvajanje reda in reševanje odprtih vprašanj kot je tudi »pasje vpraša-nje«, izdajajo odloke, predpise, ne poskrbijo pa hkrati tudi za učinkovite ukrepe, da bi jih ljudje spoštovali in izvajali. Med drugim so v teh odlokih predpisani pogoji o registraciji, označevanju psov, cepljenju, vzdrževanje čistoče javnih površin, pred-vsem zelenic in otroških igrišč. Na območjih okuže-nih s steklino pa velja obvezen kontumac, skratka gre za vrsto odlokov, ki so že dlje časa v veljavi. Za kršitelje pa denarna kazen najmanj pet tisoč tolarjev. In kakšni so rezultati?
Ljudje so nezadovoljni, ker mnogi lastniki psov predpisov ne upoštevajo; na splošno se govori, na žalost, da je Ljubljana že kot pasje stranišče. Veliko psov v mestu, sprehajališčih v okolici in predmestjih,
KUPITE PSA IN KAJ POTEM? Svetujejo vam, kupite psa. Treba je imeti nekaj mehkega v naročju, živega v stanovanju, stalnega, zvestega, spremljeval-ca, ki laja in cvili. Predvsem pa nekaj, kar uboga... V začetku je vse preprosto in prijazno. Težave pride-jo pozneje! Zalo imamo vedno več zavrženih, izgub-Ijenih, zapuščenih, klalečih se potepuških psov. Tudi pri nas!
med drugim tudi v Trnovem, brez nadzorstva prosto tekajo naokrog, onesnažujejo okolico in otrokom svinjajo igriSča. Tudi ob takem dogodku kot je bila prireditev »Objemi naše mesto«, so se mnogi pohod-niki javno pritoževali zaradi številnih psov brez nad-
zorstva, ki so jih srcčcvali in kar jih je motilo na pohodu. Pa ne samo to! Določen krog ljudi se zaveda nevarnosti stekline, boji se za svoje otroke, ki se sicer brezskrbno igrajo na dvorišiih. Res je, da so koncem meseca aprila lovci opravili veliko, organizi-rano akcijo polaganja cepiv za lisice, ki so glavne prenašalke stekline, bolezen, ki se z živali prenaša tudi na Ijudi. Prav tako bodo morali lovci v okuženih loviščih odstreliti nekaj lisic, da bi strokovnjaki ugo-tovili, kako je akcija cepljenja proti steklini uspela. Med drugim so lovci barjanske Lovske družine Ra-kovnik tudi sklcnili. da bodo opazovali obnašanje srnjadi in druge divjadi in tako pravočasno ugotovili, če bi se začele čudno obnašati. To je, seveda, kori-sten preventivni ukrep. Ne bodo pa odstranjevali potepuških psov (razen izjemnih primerov), ker je posebna mestna služba odgovorna za lovljenje pote-puških psov in mačk. Na Gorenjskem so to vprašanje rešili drugače. Potepuški psi in mačke niso prepušče-ni lovcem »za odstrel«, kar je v nekaj primerih že povzročilo zamere in hude prepire; na voljo imajo posebno puško z naboji z narkotikom in živali omamljajo.
Ni pa to samo naše vprašanje. Pred širitvijo te nevarne bolezni se skušajo zavarovati tudi države evropske skupnosti, kar je razumljivo. Zato tudi spremljajo, kako je s to nevarno boleznijo pri nas, saj je Slovenija zemljepisno na takem prehodnem ozem-lju, da se lahko ta nevarna bolezen širi na vse strani v sosedne države; divjad ne pozna državnih meja.
Znano je tudi, da je Viška ohčina trenutno med najbolj ogroženimi za steklino v Sloveniji. V prvih dneh maja pa so v tej občini odkrili nov primer te bolezni: Stekla lisica se je zavlekla v zaselek Mohori in se spopadla s psom. Vprašamo pa se, s kolikimi psi se je lahko spopadla že pred tem? Ali pa, koliko je še takih neodkritih, bolnih lisic, ki se potepajo po Ljub-ljanskem barju in so se, ne da bi kdo videl, spopadle s potepuškimi psi! Pot od Barja do ljubljanskih pred-mestij in do središča mesta pa je kratka. Same jalove tožbe, da je zavest ljudi, kar zadeva spoštovanje in izvajanje občinskih predpisov in pravil kulturnega vedenja, ie vedno na nizki ravni, ne bodo pomagale. Kot so mnoga druga mesta, bo morala tudi Ljublja-na, to vprašanje rešiti. V romunskem glavnem me-stu, Bukarešti, so potepuškim psom, ki jih je nad 10.000 in so preplavili mesto, napovedali vojno ter jih neusmiljeno iztrebljajo. Pri nas je seveda dragače. Res je še vrsta nerešenih vprašanj pri urejanju sožitja med meščani in nad 25.000 lastnikov psov samo v Ljubljani. Toda to urejamo in upamo, da bomo končno rešili to vprašanje na kulturno-civilizacijski način. Zavedati pa se moramo, da so ljudje nezado-voljni zaradi neuspešnega in počasnega urejevanja tega vprašanja in bojimo se, da so že doslej preveč izkoriščali potrpežljivost ljudi, ki se še vedno čutijo ogrožene!