II. leto. Štev. 3.
1915. januar 17.
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske slovence.
PRIHAJA VSAKO NEDELO.
Cena Novin je na leto:
doma   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    3 K.
v Ameriko   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .   6 K.
Za naročnike Marijinoga lista, če se jih več na
eden naslov pošila, doma   .    .    .    .    .    .    .  .2 K.
v Ameriko vsakomi na njegov naslov   .    .    .    .   5 K. Cena ednoga falata je domá za naročnike Marijinoga lista 4 filerov, za nenaročnike 6 filerov.
Dobijo se
Novine, Marijin list i Kalendar Srca Jezušovoga pri
KLEKL JOŽEFI,
vpok. pleb. v Čerensovcih.
Cseröld, Zalamegye. Naročnina i dopisi se tüdi k tomi moro pošilati.
Cena Novin z Marijinim listom I Kalendarom Srca Jezušovoga vküp je na leto:
domá, če za več naročnikov na eden naslov se pošilajo   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .   4 K.
če samo za ednoga   .    .    .    .    .    .    .    .    .   5 K.
v Ameriko vsakomi naročniki na njegov lasten naslov   .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .    .   8 K
„Ešče je nej prišla vöra moja.“
— Ján. 2. —
Človek je nepotrpliva stvár na svéti: Jünec, či ga vdáriš, nanč ne mukne; kobila, kem bole jo biješ, tem bole mirovno trpí, pa či je v začétki brsala, se hitro podá; pes roko obliže tistomi, ki ga je zdaj rávno zbio, či njemi samo pár dobrih rečih pove — neme stvarí prirojene jákosti májo v sebi, štere je stvoriteo vcepo v njé, naj bi spametnomi človeki kázale, ka je mogoče mučéč trpeti pa prenášati nevolo.
       Pa tak vnogo lűdih jé, šteri té
mučéče predge neme stvári nikak ne zarazmejo.
Lüdjé, odraščeni lüdjé, kda kakša želenja májo, so dostakrát hűši, kak deca. Ka si zmísli, to bi meo. Ka njemi na pamet príde, tisto more biti, či li na lastivno nesrečo.
Glejmo példo Marijino. Njoj je nej trbelo nikdár nikaj. Od njé ne čtémo, ka bi kda sveta kaj prosila od svojega božanskoga sinű, či pa je, to je pa drügo ne moglo biti, kak boža milošča, vékša lübov do Bogá i bližnjega, vékša popunost od dnéva do dnéva, to je bila njéna jedina žela.
Ali dnes jo vídimo, ka prosi: „Nemajo vína.“ Pa kda njoj Jezuš odgovori: „Ka tebi i meni za to“ je nej nemirovna; mirno ide dale pa kak štera gotovo zná, ka se njéna prošnja poslühnola, ka je ne za sebé, nego za drűge prosila, je mimo velela drűžbanom: „Ka de vam pravo, včinte.“
Ne zatirávle svojega sína, ne joče, ka se njoj prošnja včasi ne poslűhne, dojde njoj, ka je čűla: „Ešče je nej prišla vöra moja.“ Zná, ka Bog brezi zroka nikaj ne činí, pa ka činí, je rávno tak prav, kak je.
Takši bi mogli biti vsi lüdjé, ali či poganje toga ne razmijo, konči vsi
krščenicje. Vsaki bi mogeo poprijéti z pámetjov, ka je bože ravnanje tak dobro, kak je, pa ka se tomi proti postávlati ne čedno delo.
„Što je človek, ki de v sodbo šo z Bogom?“, pita sv. pismo. Pa zakaj si ščémo mí inači zravnati, kak nam je Bog osodo? Ka konéš, či ti je kaj ne povoli? Zakaj muviš, či se ti želé ne spunijo vsikdár i včasi? Zakaj jočeš cele nočí pa si ne dáš pokoja, kda te Bog z nevolov poišče? Odked je to, ka vsakoga krivíš v tvojoj nesreči, samo rávno bože vole neščeš spoznati nikdár?
Ne bodi nepotrplivi nikdár. Niháj muvlenjé, henjaj v drűgom iskati zrok nesreče, ne blázni proti Bogi, nego se podaj vsikdár v njegovo sv. volo.
Ponízno, z potrtim srcom preiskávli svojo düšnovest pa nájdeš, vsakojački najdeš v sebi zadosta zrokov, zakaj je Bog dopüsto nesreči pridti do tebé, po kom štéč je te že prišla, či po človeki, ali nemoj stvári.
Pa kda té zroke nájdeš, te prigni glavo pred božov usodov ino pravi: „Gospodne, reši me, reši nás nevole, nesreče, či pa neščeš, naj se zgodi tvoja svéta vola — dűše, to edno nam občuvaj od greha, ovo drügo pa kak tí ščéš.“
Pa či tak, te de te Bog poslűšao. Zná biti, ka te začűtiš tüdi glás boži v svojem srci rekoči: „Ešče je nej prišla vöra moja“, ešče moreš več trpeti, ár te šče za dozdajšnje ne morem tak plačati, kak bi te rad, ali edno je gotovo, ka vöra njegova pride, kda te olejša ino te obilno pláča za ponízno prestáne nevole.
Kak bi lehko Bog nikda vmoro Herodeša, pa Jezuši ne bi potrebno bilo v Egyptom bežati pa ne bi bilá
vmorjena deca betlehemske okolice, ne bi bilo joča žalostnih mater ino očov, pa je ne včino. Ár je ešče ne prišla vöra njegova. Herodeš je mogeo prle spuniti pehár svoje hüdobije pa te, kda ga je spuno, je skončao Bog njega, šteri Bog je trpéčim tüdi obilno znao pláčati za trplenje njihovo.
Včimo se potrpeti, zvüpanjom se včimo prositi ino mimo čakati vöro Gospodovo — vöra njega gotovo pride pa de veséla za mimo trpéče ino strahovitna za neprijátele.
Na znanje od Marijinih listov!
V	kratkom dobijo naročniki do rok Marijin list z decemberskim i janüarskim šnopičom. Obá sta vküp napelaniva na drot. K njima dobijo tüdi za dár snopič poseben, v šterom se nahajajo razne pobožnosti primerne za té žalosten bojni čas. Keliko tužnih src bo potolažo „Den Marijine zapüščenosti“, štero premišlávanje ešče kamen more omehčiti! Žalostne dovice i matere, ki že objokávate svoje pokojne junake, vzemite si samo v roke té snopiček, zdržávajte se z tov tužnov Božov materjov vküp i najšle bodete milo tolažbo pri njej na vaše srčne rane.
Nahája se v snopiči nadale lepa molitev za naše vojáke ali vojákov zaté, pa za zmágo našo, štera da bi se odsehmal v vsakoj slovenskoj hiši samo sküpno i klečéč oprávlala. Primerna je tá knižica zato, da bi do rok prišla našim vojakom! Pošlite njim jo, dragi naročniki.
Zvüntoga se ešče drüge pobožnosti najdejo v tom snopiči, štere bodo čitetelov srca k nebeskoj materi podigavale.
V	listi je pa popisana cela slovesnost desetletnice Marijinoga lista, vsi navuki, šteri so v tom časi držani
2
NOVINE
1915. jan. 17.
bili, zgodovina lista itd. Vse pripravno nato, da bi dragi slovenci ne zavrgli, nego z odpretimi rokami sprejeli té lepi Marijin dár, ka bi se naročniki povekšali na Marijino véliko vesélje.
Jaz tak mislim, ka ne bo slovenske hiše, kde odsehmal ne bi bio naročen Marijin list, kde prečtéjo zgodovino i slovesnost desetletnice Marijinoga lista.
Pa svete meše vas naj tüdi vabijo k Marijinomi listi osi naročniki so meli deo vu večih, kak 300 svetih mešah na leto, zato ka sem je vse zapisao v serafinsko drüžbo, v šteroj so se té meše slüžile; zvüntoga se je za širitele vsaki mesec oprávila edna sv. meša; zdaj pa namenim vsaki tjeden dati slüžiti sveto mešo v ednom Marijinom svetišči za naročnike, če se povekša njihovo število.
Ki je zaistino siromak, naj moli za naročnike i njemi iz višešnjih listov brezplačno pošlemo, keliko nam ostáne, ki je pa bogátec, naj si ga naroči, ali naj ga siromáki naroči, če ne ve čteti on, lepšega dela dühovnoga smilenja si komaj moremo misliti.
Vüpamo se záto, ka stári naročniki vsepovsédi stálni ostánejo, novi pa prirastéjo, kak v Beltincih, Črensovci, Törnišči itd. se to vesélo godi.
Ki bi pa zavolo pravoga, istinskoga zroka ne mogeo meti lista, pa je nej siromak, tisti naj tam, kde je v stárom leti liste dáblao, za januarski snopič plati 20 filerov, siromáki pa nikaj. Té oprosimo samo, naj molijo za nás.
Do slednjega jánuára, najkesnej do 15-ga februára prosim odgovor, kam keliko listov naj pošilam.
Vrédnik.
Bojne.
Velike novine z bojišča ne moremo povedati. Napredüjemo pomali, ali gotovo i stalno. Od Varšave smo samo 20 kilometrov. Tak daleč so prišle naime predstraže samo. Pot je težavna i žmetno se je gibati i premikati na močvarnih tleh, ne mogoče je zato celomi šeregi, celoj vojski pohitroma naprej priti.
V Kárpátaj se boji menjši zmérom vršijo že več mesecov, ali ne moremo se dobromi Bogi zahvaliti, ka ruska premoč ne more zmagati naših vitežkih čet i od mejé daleč ne morejo vdreti, pa čeravno prido globše na naš dom, to se te samo zgodi, kda je naši vlovijo i kam v tabor zevzétnikov odpelajo.
Na Srbskom bojišči je ešče vse tiho, vkrátkom pa zvedimo že od bojov tüdi. Albance so prej srbi podküpili, da bi njim šli na pomoč, i to tüdi mogoče, da en del toga ešče na pol divjega naroda se podá vto, ali, kak znaménja kážejo, bolgarí i rumuni se tüdi priprávlajo na boj i tak mislimo, ka do stáli kre nás.
Proti Francozom nemci napredüjejo posebno v krajini Verduna, kde so celo francozko četo vničili, kda je tá eden njuv strelski járek zavzela.
Japonske pomoči francozi neščejo meti, zato ka se njim predraga vidi.
Angležki i ruski poziv, šteroga sta tidve držávi poslali Perziji, da bi perzijska vlada prepovedala svojim državlanom vstop v türsko armado, je bio odklonjen. Angležom i rusom bodo se zato vroči dnevi bližali, čeravno je zima, zavolo svéte vojske türkov.
Na morje se nikaj posebnoga ne pripetilo. Važnejša poročila slednjih dnevov so tá:
Spopadi v zahodnoj Galiciji. V zahodnoj Galiciji so srditi spopádi med našimi i ruskimi četami. Čete so ščista blizi edna poleg ove. Rusi so naše pri Zaklycini vnoči napadnoli, a bili so odbiti.
Na Rusko-Polskom. Na Rusko-Polskom so naši mogli vužgati edno cerkev, zato ka so rusi na törmi cerkvenom meli gorpostávleno strojno puško.
Nemci pred Varšavov. Nemške predstraže so že samo 20 kilometrov od Varšave.
Ranjeni ruski generali. V bitki pri Lodzi, kde so rusi strahovite zgübe meli, je teško ranjenih osem ruskih generalov.
Boji v Kárpátaj. V petih gornjevogrskih županijaj se vršijo boji med našimi i ruskimi četami. Najbole srditi boji so bili v dolini Juta, iz štere so naše čete ruse pregnale do Havasköz mesta, štero so pa že one tüdi povrgle. Pri Fenyvesvölgye-i so na goraj rusi, proti njim pa naši gorpostávleni; na bitko so se pa ešče nej odločili ni edni.
V Bukovini je mir. V Bukovini so zadnje dnéve rusi ne napadali. Tomi zrok je brščas to bio, ka so v teh dnévaj obhajali svoje božične svetke.
Zakaj so vdrli zdaj zopet rusi tak srdito na Vogrsko? Radi bi svoje zgübitve, štere so pri Limanowi meli, popravili, našo armado presekali na jügi, ka bi tak na Rusko-Polskom ležej premagali nas. Po bitki pri Limanowi so naši naime v takše postojanke prišli, ka je skoro nemogoče iz njih v stirati. To pa teliko pomeni, ka je rusom
pot zaprta do Beča i Pešta, našim pa odprta do Varšave. To ruse peče. Zato so nakanili naše presekati, ali njihova nakána se je vjalovila. Ne so mogli naših čet pretrgati, štere zdaj od Karpatov do Varšave nepretrgano i močno stojijo v treh deželaj na vnoge stokilometre proti njim. Istina, ka rus má veliki del Bukovine i Galicije v rokaj, ali ne pozabimo, ka mi rávnoteliko mamo v naših rokáj njegovoga. Pa on je v prémoči, mi pa smo slabejši, pa li nas je ne mogeo podreti, nego vstavili smo ga i ga držimo gor že pét mesecov. Što ne spozna v tom Bože pomoči.
Naš aeroplan v Srbiji. Naši zrakostroji lečejo v Srbiji i preglejüjejo srbske postojanke. Eden je v Požareváci i v Gradiste-i bombe metao dol. Srbski topničari so strelali nanjega, ali ne so ga zavadili, srečno je prileto na vogrski kraj Dünaja.
Francozke zgübe. V shodnih Argonneaj so nemci 1200 francozov vlovili i zaplenili eden možár pa več strojov za bombe metati. Pri Fliery-i so pa ravno v tistom hipi v zrák püstili nemci strelski járek, kda so ga francozi zevzéli. Cela francozka četa, štera je járek zavzela, je vničena.
Mrtev je Viviani francozkoga ministerskoga predsednika najmlajši sin. Spadno je te, kda so francozki pešaki nemške strelske járke napadnoli.
Türske zmage. Türske čete so zevzéle v Kaukazi Kotor. Ruski konzul i Aleksander, carov adjutans, je v tom boji tüdi spadno. Türki so v osvojenih krajinaj vpelali türske uráde (hivatal).
Punt v Albaniji. Essad paša je prekvzeo ravnanje v Albaniji. Viljema, kak známo, ne več tam. Té je v nemškoj armadi. Ali vsem albancom je nej povoli Essad, posebno zato, ka srbe podpira i proti so njemi vnogi stanoli. Vstáši napádajo mesta Kroja i Tyranna.
Trdnjave pri Varšavi. Okoli Varšave je 15 trdnjav zidanih v 60 kilometernom okrogi. Topov (štük) májo té trdnjáve 1400, branitelov pa 300 jezér, zvün armade ruske pri Varšavi se vojsküvajoče.
Kaj je pravo nemški voják? Ruskoje Slovo imenüvane ruske novine poročajo sledeči zanimiv dogodek:
Pri Lodzi so rusi zgrabili ednoga  nemškoga vojaka, 19 let staroga dečka, ki je na prsaj noso vitéžki križ. Pelali so ga na stanišče vrhovnoga povelništva, kde ga je eden višiši častnik spitávao. — Odkod pridete vi? — ga pita.
— Z Lille — je, odgovori nemški voják. Junaško smo se borili proti
1915. jan. 17.
NOVINE
3
francozom, zdaj nas je pa casar sem zravnao.
— Kde ste dobili vitežki križ?
V Belgiji sem ga dobo, kde nas je tresti celi belgijski batajlon zgrabilo.
— Kak je pa te to, ka so zdaj vas zgrabili?
V sneh so vdrli na mé vojaki. Celi oddelek jih je bio, ne sem njim mogeo vujti. Pa to nikaj ne dene.
— Kak razumite to, ka to nikaj ne dene?
Tak, ka do nemci brez méne tüdi pohitroma vu Varšavi.
— Kak morete vi to praviti, ve ruska premoč proti njim stoji.
— Premoč nikaj ne pomaga. Mi smo Varšovskoj bitki ime dáli „Kaiserschlacht“ (casarska bitka), zato pa ali zmágamo v kratkom, ali pa merjémo, da té sramote ne bi mogli prestati, ka bi v bitki od casara zvanoj premágani bili. —
Kda takših düh napunjáva vojáke je čüda, če tei zmágajo? — I če za zroke pitamo, kde so si toga dühá spravili, moremo odkritončno odgovoriti: práva krščanska vzgoja je to naprávila. Kde sam casar se na Boga zezava jávno pred svojimi vojáki, tam je junaštvo iz vere shájajoče domá.
Na znanje!
Ki Novin ne nameni naročiti, naj mi že doblene številke na moje stroške z prvov poštov nazajpošle, zato ka je v drügih krajeh silno trebe.
Cserföld, Zalam.
KLEKL JOŽEF
vrédnik.
Novo sodništvo.
Januára 1-ga se je vpelala nova právda, poleg štere ne bo več pismene razpráve (tárgyalás) nego z živov rečjov.
V občini bo sodo župan, notarius i dvá poglavára. Tožba se more z rečjov povedati, ali sme se pismeno tüdi notridati. Po tožbi na 15 dni se sod more zvršiti. Če obtoženec na dén razprave se ne prikaže, obsojeni je; če pa tožnik ne pride, te právdo samo prétrgajo i tožnik more obtoženci stroške povrnoti, znova pa sme tožiti. Proti sodi se lehko apelera na kralesko sodnijo (királyi járásbiróság) v 15 dnévah po sodi. Občinska sodnija má pravico v kvári do 50 koron sod prinesti. Kaj se v sodi vöpove, se v 15 dnévah, moro spuniti. Ekzekucija se po pretečenih 15 dnevah z rečjov, ali pismeno more prositi. Pravdeni stroškov ne ga drügi, kak gotovo vödávanje. Fiškališki potrošov ne ga v občinskom sodništvi.
Glási.
Comper v Doliči. Z Doliča nam glásijo to: Na sveti post, kda smo od bože slüzbe šli domo, so si nikáki hrastovo veje zlámali, na dom nesli, je pri dveraj i oknaj notrispikali, nadale te pa tá ido, pa notri pod sto plüg dánejo i z lancom sto, fejst vküpstisnejo, naj se ne razzpoči; na sveti post večér pa, da oprvim zvoni té pá ido pa drevje trosijo pa stekliče gor mečejo, naj de bole puno. Tak daleč se glási dopis. Mi se nikaj ne čüdüjemo toj šatringi i tmili, zato ka so v Dolič samo edne Novine hodile razsvetit pamet lüdém, pa ešče té smo mogli staviti, da je pošteni naročnik ne šteo plačati.
Zablodili so. Večér pred tremi krali so ništeri pesmarje v Čerensovcih zablodili. Prek ponoči je že bilo, kda so prišli k hiži Zelko Mihála. V toj hiši je že ne goro posvet, kak v vsakoj poštenoj hiši té hip, kde ne ga istinskoga opravila. Pa jeli so ti slavni pesmarje to temno pošteno hišo za koj drügo meli, na priliko denem za ovčárnico, v štero oni slišijo, ali so pa sebé za lüdi poštene več nej držali, z ednov rečjov začali so ružiti po toj hiši, v njo lüčati kamenje, stüdenec pa podirati. — Mi té tanáč dámo dobrim lüdem, naj drügoč na stáro leto i na dén ped tremi králi kopanjo na štrihoma nalijéjo z vodov, ka ne bo trbelo nemoj žednoj márhici stüdence podirati. Občinsko poglavárstvo pa opominamo té nočni neréd.
Zgrableni kokošeči tolvajje. V Vančavési pri Bežan Matjaši so se kokoši polüštale trem črnelavskim ciganom, ali zapasali so je, ednoga celô žgrabili, ki je žandarom ovado, ka so to noč že prle ednoga drügoga gospodára pohodili, Horvat Franca na Tišini i njega tüdi rešili dve kokoši. Čüdno, ka ste tidve kokoši že to noč odanive. Što jihve küpo koli?
Ivanóczyjov grobni spominek. Naš nepozabni veliki mož i nestrašen zagovornik svoj večni sen pod rojstnov zemlov, pri Sv. Bedeneki má. Grob je ešče tihi, prázen, ne kinči ga spomin. Znam, ka on to ne želo, da bi mi njemi spomin gorpostávlali, ali naša dužnost je pa li to. V tom bojnom časi, če bi pokojni živo, ne bi na drügo meo skrbi, kak naj na kém vekšo smilenost do vojákov i požrtvoválnost do vogrske domovine nadigne svoje slovensko lüdstvo. Té njegov namen smo mi pred očmi meli zmerom, záto smo nej pobirali na njegov grobni
spominek. Ali naj zahvalnost naša v prišestnom časi najde stálno podlago, na štero se bode mogla naslanjati i kaj velikoga včiniti za svojega nesebičnoga voditeli večni spomin, naznanimo vsem, jákost i lübézen do svojega naroda preštimajočim düšam, ka je prvi dár na pokojnoga spomin položo :
Marijin list z 100 k. Darüvao je nadale Klekl Jožef vpok. pleb. 20 k., i je odposlano do rok veič. Dr. Rogač Franca püšp. tajnika v Szombathely, ki spomina gorpostávlanje na skrbi má.
Dolpüščena voza. Hari Antoni morilci dva žandára, iz Krašič, je Kuria z desetletne voze dva meseca dolpüstila.
Novi sodniki v Lendavi. Balázs Jožef i Metz Jožef sta v Lendavo za podsodnika imenüvaniva k králeskoj sodniji (járásbiróság.)
Nanovo določena cena živeža. Vlada je novo ceno določila, poleg štere določitve je v orsági za pšenico 41 K. 50 fil. najvišiša, 39 K. pa najnišiša cena.
V županiji Zala i Vas je zdaj skoro ednaka cena, najmre pšenice mm. 40 K. (40 K. 50 f. Vas), žita 32 K. 50 fil, ječmena 29 K. kukorice pa 22 K. 50 fil. (23 K. Vas.)
Kaj so prosile na Rédiči dekle? To so prosile župana, ka naj ali dečke domo püstijo z boja, ali pa naj dobijo one tüdi podporo, kak ženske. — Kak noro pamet da človeki nevoščenost!
Tolvajija. Januára l0-ga vnoč so v Črensovcih pri Horvát Števani v pojeti lado gorvtrgnoli i ž njé hajdinsko kašo pa detelčno semen odnesli v 60 K. vrednosti. Mele i drügih, v ladi ležéčih rečih se ne dotikao tolvaj.
Dár šoštarske i mlinarske drüzbe z Čerensovec. 50 K. je dala tá prva, 30 K. pa ta drüga hválevredna drüžba na naše ranjence. Ne potrebüje to dobro delo hvale, že jo obsebi slüži i v sebi nosi. Bog je naj povrné!
Euharistični sod bo meseca februara držani na Taljanskom.
Ranjenci i namržnjenci v Szombathelyi 440 vojakov je pripelano v Szombathely, ki so na severnom bojišči dobili rane, ali pa požébli v strelskih járkaj.
Baltavársko imánje i srbski vlovlenci. Baltavársko imánje je 200 zevzétih srbov štelo porábiti, ka bi vlogi trebili. Ali da so slabo bili oblečeni i da so za stanüvanje samo edno štalo dobili v logi, za pár dni jih že 70 zbetežalo, dvá sta pa mrla, med šterima má eden dvoje, drügi pa četvéro drobne decé. — Zevzétnike so záto z imánja nazaj poslali na prvejše mesto.
4
NOVINE
1915. jan. 17.
Odišli so naši ulanarje. Z Sobote 400, z Beltinec pa 100 ularanov je odišlo na severno bojišče, k pešiji. Sobočanci so njim za dár lepo zastavo dáli.
Krüh ranjencom. Lendavskim ranjencom sosedne občine krüh notripošilajo. Vsaka občina má zapovedano, keliko kolačov more notriposlati.
Zglasiti se moro, ki májo koga mrtvoga v boji. Minister notránjih zadêv je odločo, ka se moro sirote i dovice pokojnih vojakov vküp spisati, zato ka podporo dobijo. Vsaka sirota pa more pokazati svedočanstvo, ka je mož zaistino spadno, to je pismo od takših, ki so stálno nazoči bili pri njegovoj smrti i nadale krstni pa zdávanski list z občinskim svedočanstvom, ka si iz svojega slüža ne more drüžine preživeti.
Novi štemplni so izdani na potrdila (kvitinge) po 1 k. 25 fil. i 1 k 75 fil.
Kolera. Od dec. 21-ga do 27-ga jih je prinas 106 v koleri obetežalo. Da se ta küga najbole na jugi širi, prepovedano je potüvanje na Horvačko, v Slavonijo i v županije: Bácsbodrog, Torontál, Temes. Smejo pa domo, ki so iz teh krajin.
Orožje neprljátela se ne smê obdržati. Ki je najšeo, ali dobo, orožje neprijátelsko (srbsko, rusko kruglo, patron, puško itd) ne sme je prisebi meti, nego sodniji je je dužen prekdati, zapovedava že drügoč minister notránjih zadev. Poleg té prepovedi se ne sme to orožjé v trgovinah niti na ogléd razstaviti.
Kak si naši vojáki med sebov zgučavajo? Dvá, šteriva sta nojte mela zmržnjeniva, sta se potožüvala, ka zakaj rekši teliko moreta trpeti njidva. Na to njima eden slovenski dečko z goričkoga to le odgovori. Ka muvita vidva? Jeli vidva znáta, kaj je Kristuš trpo za nás pa za té svet? Mi tüdi lehko malo trpimo za té lepi naš vogrski orság! Püstimo pár kaplic krvi zanjegá, pa za tiste, ki v njem prebivajo! Trpimo za nje, ve smo, hvala Bogi, zato gorzrasli, naj žive domovina. Živio Vogrsko!
Lepi dár. Z Vélke Polane je sabolski ceh poslühno poziv naših Novin i je letos ne držao goščenja, nego je ráj darüvao na ranjence 10 k., na večne meše pa za cehske pokojne kotrige 20 k. — Nasledüje naj se té lepi zgléd!
Ranjeni so poleg poročil od 81—91. št. sledéči z našega kraja: Klemenčič Matyaš z Strigove (Robádihegy), Lajšček Ivan z Vučegomile, Rogán Leopold z Nuskove.
Zevzetí je: Novak Jožef i se nahaja v Niši v Srbiji. Ne je pa zaznanijeno, iz šteroga polka (regementa) bi bio, samo ka sliši k pešiji.
Kda ležijo naši ranjenci? Poleg poročil od 154—173. st. so z našega kraja: Glavač Franc 48. p. 3. st. v taborskoj bolnišnici št. 1/16; Horvat Valentin 48. p. pek, v tifusi v Zvornik-i; Krčmar Števan p. 83., zbetežao v Beči; Šütek Franc z Moravec, v Beči; Smodik Števan z Adrianec v Beči; Sabotin Károl z Prosenjakovec, streljen v pravo nogo v Neuhausi; Pasičnjek Jožef, z Boreče, streljen v nogo, v Neuhausi; Žalig Števan z Velke Polane, streljen v nogo v Szombathelyi; Gasparlin Mihál 20 p. 4. st. streljen v levi pálec v Beči; Čizmarič Šandor z Vaneč streljen v roko, v Brűni; Karas Franc z Kroga, v Beči; Kovač Kalman z Prosénjakovec, streljen v nogo, v Beči; Bokan Matjaš, 83. p. 13. st. streljen v prsi v Kremsieri; Kranjec Fránc 48. p. 9. st. rojen l. 1887. obetežo, v Kremsieri; Legén Franz z D. Lakosa, v Jágerndorfi; Major Franc 20. 2. st. rojen l. 1891. streljen, v Pragi; Majcen Ignác z Lapičine, streljen v roko, v. Krakovi; Pavlinjek Štefan z Gradišča, streljen v bedro, v Kremsieri; Šaj Jožef 20. p. 9. st. roj. l. 1884. streljen v roko, v Pragi; Serec Franc z Kroga, streljen v glavo, v Jägerndorfi; Čásár Karol 20 p. streljen, v Krakovi; Meister Franc, 20. p. 6. st., streljen v nogo, v Trencséni; Vlaj Števan z Bodonec, strljen v hrbet, v Iglaui; Vas Jožef z Martjánec, streljen v ramo, v Iglaui; Berke Števan z Veščice, streljen v prst, v Beči; Düh Števan, 20. p. 9. st. v griži, v Beči; Grlec Janoš z Gerlinec, streljen v prst v Budweisi; Horvat Janoš, 83. p. 3. st. rojen l. 1894, streljen v bedro, v Beči; Küplen Jožef z Bosečkevési streljen v koleno, v Beči; Rebeznik Franc z Štrigove, streljen v obraz, v Beči; Šinkec Karol, 18. p. 11. st. streljen v nogo, v Troppaui; Seruga Mihal z D. Slaveč, streljen v bedro, v Pragi; Vindiš Štefan z Dokležovja, v griži, v Beči; Žilavec Franc z Domajinec obetežo v Beči, Lucu (Her-can) z Petrovec Gornjih, v Beči; Novak Štefan z Martjanec, v griži, v Witkowitzi; Raj-nor (Sijnor) Janoš z Bakovec, streljen v prsi, v Beči; Hajdinjak Janoš od Sv. Jürja, streljen v pálec v Debreceni; Markoja Martin z Črensovec, streljen na božič v lakét; Ropoša Jožef z Matjašovec streljen v roko, v Krakovi; P. Sovják Pavel z Sela, streljen v roko, v Krakovi; Temlin Kalman z Pužavec, streljen v hrbet, v Budapešti; Benko Leopold z Cankove, streljen v bedro, v Mährisch-Weiskir-cheni; Faflik Viktor z Sobote, streljen v kučet v Beči; Felkar Ivan z Lucove, v griži, v Beči. Gjergjék Štefan z Strükovec, streljen v spodnje telo, v M. Weiskircheni; Idič Matjaš z Vidonec, streljen v ramo, v Munkácsi, Hoch Ludvik od Grada, streljen v prst, v Piseki; Matoš Števan z M.-Dolenec, streljen v roko, v Munkácsi; Stem Arnold z Püconec v Beči; Posavec Imri, 48. p. 6. st. streljen v obisti, v Dugaresi; Žalman Franc z Cankove, streljen v nogo, v Beči; Bašša Franc z Radovec streljen v roko, v Beči, Dšuban Jožef z Sodišinec, streljen v plüča v Beči; Gjergjék Franc z Poznanovec, v griž, v Feldkircheni; Kôs Jožef z Sobote, streljen v ramo, v Turnau-i; Oletič Franc, 20 p. 7. st., streljen v roko, v Kremsier-i; Bernjak Matjaš z Vidonec, v Piseki; Horvát Jožef z Martinje, obetežo, v Munkácsi; Kuzmič Mihál z Ottovec, streljen
v levo pleče, v Hohenmauthi; Zemlič Janoš 20. p. 12. st. obetežo, v Brüni; Zalig Matjaš z Gančan, obetežo, v Warnsdorfi, Bohar Jožef z Tešanovec, obetežo, v Beči; Dravec Janoš z G. Lakosa, streljen, v Marienbadi; Horvat Jurij z Srdišča, streljen v pravo roke, v Grusbachi: Jureč Peter z Gerlinec streljen v roko, v Brüni; Péntek Kalman z Sobote, obetežo, v Beči, Petriján Franc z Salamenec, v griži v Klosterbrucki; Titan Jožef z Črnelavec, streljen v levo dničko, v Brüni; Horvat Štefan, 83. p. 8. st., obetežo, v Beči; Kocet Jožef, 20 p. 2. st. obetežo, v Klattaui; Maček Štefan, 48 p. 2. st. streljen, v. Sulyimi; Stanko Jürij 20. p. 2. st. Bocskaihegy, streljen v prsi, v Budapesti. Srce Jezušovo daj potrplivost i popolno ozdravlenje, tem našim vojakom!
Mrtvi so: Horvat Pavel F. I. 13. 11 Bf. c. aug. 10-ga; Makovec Štefan F. I. B. 11. c. 3. oktobra 10-ga, Sakovič Jožef 20. p. novembra 10-ga v Ungvári; Županec Anton z Leskovca, nov. 26-ga v tifusi v Beči, Benko Janoš, B. p. streljen v črvo, oktobra 26-ga v Preran-i, Horvat Jošef, ne znati odket i iz šteroga polka, je mro v Demnia Skole-i oktobra 31-ga. Srce Jezušovo naj da njihovim düšam večni mir!
Pošta.
Rojko L. Štrigova. Moli slatjak. Či nemata Marijinoga lista, plačata vsaki 3 k. na leto. Marijin list si lehko naročita pri Küzmiči. Dolenski farnik. Drági človek, znate, duge jezike pa kratke pameti vam vsepovsédi májo ženske. Mejmo potrplenje ž njimi. Ka se pa tiče nepoštenoga živlenja i neréda, od šteroga se tožite, to naznanite vašemi g. plebanoši, on že dá na glás možévi tüdi. Takše reči so nej za Novine. Mi moremo vsikdár to glédati iz lübežni do bližnjega, naj njegovo düšo dobimo. Za Novine se glasite tüdi pri g. plebanoši, on je raznodeli. Kutják J. Ormoš. Dobite Novine i liste 3 za 12 koron. M. J. Ižekovci. Dobo sem peneze. Bog plati na trüdi. Pošto si le vsele odračunaj. Herman. E. C. Hvala. Listi v krátkom. Na samostan vzemem. Mencigar. Večéslavci. Dobite na svoj naslov, ali za Novine morete 3 k. platiti, záto ka samo edne máte naročene. Vogrinčič Apolonija. Pertoča. Dobite, kaj prosite. Stare dekle zapelávajo mlade dečke .... od 18 let staroga dečka ... opomeni njé, naj se ne dájo zapelati, njega tüdi, mi ga ne poznamo i ne moremo njegove düše rešiti. Ne voščéni pa tüdi ne bodi, če se što pred tebov prle oženi. Tista je jeli malo pregizdáva za tébe, šteroj je stroj za špeh rezati prste zdrüzgao? Dober Bog ti naj zvoli edno, tista bo najbolša. Škafar Ivan. Pozsony. Mogoče je, samo ka ne vem, kde je njegova žena; naj dá naslov. Tarandek M. M-Srdišče. Na četrt (frtao) leta morete platiti. Rob Tomaž. Vam rávno to odgovorim. V. I. Per. Po apeláciji mi naznanite, kak je ov osojen zavolo odsekanja ženskine roke. Vsem, ki so po svojih vojákaj zvedávali. Pisao sem na Rdeči križ, tam odnet dobite vsi na dom odgovor.
Njomatott az Egyházmegyel Könyvnyomda körforgó gyorssajtóján Szembathelyen.