zgodovina vzorci prakse v konservatorstvu moderne arhitekture V članku razmi ljam o izku njah z ohranjanjem moderne arhitekture s stali ča prakse, posku am poiskati teme diskurza, ki se ponavljajo, in ilustrirati prakse zadnjih dvajsetih let. Pregled tudij različnih primerov razkrije pet različnih tipologij projektov, v katerih i čemo »točko ravnovesja« -torej tak en rezultat, ki s trajnim konsenzom zadovolji različne prioritete vseh vpletenih. Članek se zaključi s pozivom k raz iritvi definicije konservatorstva prek tradicionalnih protokolov zapisovanja in posku a preseči dvojnost med ohranjanjem in spremembo. Veseli me in poča čen sem, da ste me povabili k sodelovanju na seriji predavanj Docomomo pri vas. Kot eden tistih, ki smo sodelovali pri ustanavljanju konference Docomomo v Eindhovnu pred sedemnajstimi leti, in kot prvi predsednik britanskega odseka čutim e posebno pripadnost temu izrednemu mednarodnemu gibanju. Sodelovati na sestankih v tujini je tako, kakor bi imel predstavni tvo v vsaki od dr av, v kateri je prisoten Docomomo. Tako bi se najprej rad zahvalil Nata i ter njenim kolegom in kolegicam za povabilo in topel sprejem. S tem predavanjem bi rad pokazal trenutno sliko sodobnega konservatorstva v Britaniji s stali ča lastnih izku enj z delom v arhitekturi z Avanti Architects. Ko sem pripravljal dana nje predavanje, sem se vrnil k svojemu prvemu konservatorskemu projektu – Lubetkinovemu bazenu za pingvine v londonskem ivalskem vrtu, ki sem se ga lotil skupaj z Lubetkinom leta 1986. Nekako me je streznilo, ko sem spoznal, da je minilo e enaindvajset let, odkar sem se prvič srečal s prakso konservatorstva moderne arhitekture. Zato čutim, da lahko na tej točki razmi ljam o na ih dose kih, o temah pa tudi o napakah tega posebnega anra arhitekturnega diskurza in prakse. Poskusil bom izpeljati troje. Najprej bom na svoj način skiciral sodobni britanski kontekst in v njem identificiral nekaj ponavljajočih se tematik. Nato jih bom ilustriral z izborom primerov projektov iz lastnih izku enj. Končno bom posku al iz vsega tega narediti nekaj zaključkov za razpravo. K Sistematičen pregled vseh sprememb v zvezi z moderno arhitekturo v Britaniji in načinom njenega ohranjanja v zadnjih dvajset in več letih je vsekakor preveč ambiciozna naloga za eno samo predavanje. Kljub temu lahko jasno vidimo več vpletenih dejavnikov. Nekatere med njimi lahko opi emo kot organske, druge kot spoznavne. V prvi kategoriji gre za ocenjevanje učinkov postopnega spreminjanja splo nega okusa, torej učinka časovne distance, ki iz nekdaj znanega napravi zgodovinsko, ter seveda za porast tevila stavb, ki po petdesetih letih (pogosto pa tudi prej, odvisno od vzorcev vzdr evanja) ponavadi začnejo soočati lastnika z neza elenimi te avami. V spoznavno kategorijo pa spadajo prizadevanja različnih ustanov, kot sta English Heritage in National Trust (prva sistematično kriti ko vrednoti in selektivno popisuje moderno arhitekturo, druga pa pridobiva ključna dela iz tega obdobja za restavriranje, javno dostopnost, izobra evanje in u ivanje). Obstajajo tudi prostovoljne organizacije, denimo Twentieth Century Society, leta 1979 ustanovljena britanska skupina, in pa seveda Docomomo, ki je danes prisotna e v več kot petdesetih dr avah po vsem svetu. V istem času so se pojavljali vedno bolj usmerjeni akademski tudiji na doktorski ravni in obse na literatura, tako da se tevilo dobrih knjig s tega področja pribli uje sto; med njimi je mnogo zbornikov s konferenc, ki so jih pripravile zgornje organizacije. Opazimo lahko tudi učinek promocije velikih razstav, recimo »Moderna Britanija 1929–1939« v Design Museum (1999) in »Modernizem« v muzeju Victoria & Albert, pa tudi dobro izpeljanih prenov različnih zgradb, kot so paviljon Bexhill, koncertna dvorana Royal Festival Hall in stanovanjska zgradba, ki jo poznam iz svoje izku nje, Isokon Apartments (vse te zgradbe so spomeni ko najstro je za čitene). Tak ni projekti pri ljudeh nedvomno povzročijo spreminjanje odnosa, saj jih prisilijo, da si bolje ogledajo zgradbe, ki jih e dolgo ne opazijo več. Vendar pa je tak ne spremembe te ko izmeriti. Končno pa imamo tudi doslej najbolj o televizijsko in medijsko pokritost, kar na javno zavest o moderni arhitekturi najverjetneje vpliva toliko kot vse prenavljanje in vsi drugi dejavniki skupaj. Namesto dokaj klavrnih mo nosti v začetku osemdesetih lahko zdaj pod nazivom »ohranjanje modernizma« čutimo dokaj dobro obdelano področje z lastnimi pripovedmi, ustanovami, tudijskimi primeri, mre ami in diskurzi. V tem kontekstu sem imel prilo nost delati pri mnogih različnih projektih ohranjanja modernistične arhitekture, ki so vključevali vrsto raznolikih naročnikov, izzivov in situacij. Vendar pa so se kljub tej raznolikosti začeli pojavljati vzorci. Praktično pri vseh projektih so prisotne zahteve po re itvah naslednjih treh tipov potreb: -popravila – zahteva po restavraciji oz. ojačitvi izvirnih materialov, da bi ohra nili oziroma podalj ali njihovo ivljenjsko dobo in s tem avtentičnost; -izboljšave – potreba po izbolj avah funkcionalnosti zgradbe oz. sistemov, ki so postali nezadostni ali neuporabni; -reformacija – potreba po prilagoditvi oz. preoblikovanju zgradb in krajev, kjer se nahajajo, tako da ustrezajo novim zahtevam. zgodovina Zaradi doslednega pojavljanja teh vzorcev sem prepoznal kot vlogo arhitekta, da posku a te tri dejavnike zdru iti v uporabno in dosegljivo točko ravnovesja. Ta je mnogo bolj neotipljiva in kontroverzna, kot bi si morda predstavljali. Točka ravnovesja se namreč spreminja odvisno od vsakega posameznega primera, pa tudi od v projekte vpletenih strani, ki imajo povsem različne prioritete. Lastniki si zgradbo najpogosteje predstavljajo kot nekaj, kar jim bo prineslo dobiček, tako da jih najbolj zanima razmerje med vlo enimi sredstvi in menjalno vrednostjo. Konservatorske lobije zanimata predvsem avtentičnost in »pomen«, tako da se osredotočajo na ohranjanje izvirnih materialov. Uporabnike pa zanima, ali bo stavba dobra za ivljenje ali delo, tako da si elijo predvsem ugodno razporeditev in funkcionalnost prostorov. Tu gre seveda za posplo evanje. Včasih so lahko vsi vpleteni ista oseba ali imajo v mislih več kot en interes. Vseeno pa je, vsaj po mojem mnenju, vzorec dovolj jasen in je iz njega mogoče razbrati, da je treba med različne prioritete vnesti dovolj trdno ravnovesje, saj brez tega rezultat ne bo trajnosten, to pa je najpomembnej i cilj vsakega projekta. Če povem drugače, uspe en projekt konservacije mora preseči tri različne vrste dvoma: dvom lastnikov zgradbe, da je postarano zgradbo, ki je bila načrtovana po zastarelih standardih in jo omejuje dejstvo, da je spomeni ko za čitena, mogoče obnoviti tako, da bo postala konkurenčna alternativa novogradnji; dvom konservatorjev, da je mogoče zgradbo spremeniti brez izgube »dedi čine«; ter dvom uporabnikov, da je mogoče zadovoljivo delovati v stavbi, katere zmo nost spreminjanja je omejena z neprilagodljivim oblikovanjem in konservatorskimi zahtevami. Naloga arhitekta je torej doseči vsaj troje. Razumeti mora, kaj je najpomembnej e v obravnavani zgradbi oz. zgrajenem okolju, ter prepričati dvomljivce, da to sprejmejo z navdu enjem. Ta naloga zahteva natančen zgodovinski vpogled, delo na terenu in za mizo ter arhitekturno zastopstvo. Arhitekt mora nato poiskati način, kako bo zgradba delovala bolj e. To od njega zahteva tehnično znanje, vedno bolj podrobno poznavanje gradbene fizike in uporabo kompleta priročnih izbolj av. Nazadnje pa mora predvideti posege, s katerimi bo zgradba postala primerna za nov ivljenjski slog, ki terja spremembo izvirnega oziroma obstoječega oblikovanja, najsi gre za prebivanje, komercialno ali kulturno dejavnost. To vključuje poznavanje predpisov, kreativnost in oblikovalsko presojo. Vsi primeri niso zasidrani le v ekonomskem kontekstu. Toda naj bo njihovo prvo gonilo ohranjanje ali pa čisto kaj drugega, nobena zgradba ne more obstajati v nekak nem ekonomskem vakumu, tako da ima ključno vlogo pri določanju rezultata vedno resničnost. M Preden preidemo k primerom, bi bilo dobro poiskati nekaj točk, v katerih se konservacija modernih zgradb razlikuje od konzervacije zgodovinskih. Vpra anje se znova in znova ponavlja na konferencah, odgovor pa ni niti enoznačen niti edini mo en. Najprej so tu razlike v tehnologiji moderne gradnje, ki zahtevajo drugačen pristop k popravilom. To je povezano tudi s problemom staranja, saj morajo biti moderne zgradbe v nasprotju z zgodovinskimi videti nove, da dobro izgledajo, kar pogosto onemogoča e sama kakovost prvotne gradnje ali kasnej ega vzdr evanja. Problem je tudi »ozkost« večine modernega oblikovanja, zaradi katere zgradbe e hitreje postanejo neuporabne kakor zgodovinske, kar ote uje prilagajanje ponovni uporabi. Ravno zaradi zahteve po spreminjanju pa moderne zgradbe pogosto do ivijo preureditev, včasih na bolj e, včasih na slab e, pravzaprav ponavadi na slab e. V več kot dvajsetih letih se ne morem spomniti niti enega primera, ko bi zgradba, ki naj bi jo restavrirali, obdr ala svojo izvirno obliko in se le postarala. Vedno so jih e doletele kak ne spremembe. To pa nasprotuje razmi ljanju mnogih konservatorjev iz naslanjača, namreč prepričanju, da »zgodovinsko okolje« oz. »dedi čina, ki jo je treba ohranjati«, obstaja v nekak nem predzgodovinskem stanju senilne milosti. Po mojih izku njah pomembnih modernih zgradb nikoli ne odkrijemo nedotaknjenih in v izvirnem stanju Tutankamonovih grobnic, vse so e dolgo nazaj postale nekaj drugega. Vredno si je zapomniti, da v primeru spomeni ko za čitenih zgradb to, kar je za čiteno, ni tisto, kar je bilo izvorno zgrajeno, temveč to, kar je obstajalo takrat, ko je pri lo pod za čito – kar je v resnici ravno »nekaj drugega«. Te ave so tudi z eskperimentalnostjo velikega dela modernega oblikovanja in uporabe materialov, zaradi česar pogosto trpi uporabnost. Vpra anje je, ali je smiselno popravljati nekaj, kar ima e v osnovi tehnične napake. To seveda nasprotuje načinu obnavljanja »enako za enako«, ki je tradicionalno del konservatorstva. Poleg tega se pojavljajo vpra anja v zvezi z velikim obsegom in repetitivnostjo večine povojne gradnje, zlasti na področju bivali č. Na prvi pogled to ni v skladu s konceptom vrednotenja glede na redkost, ki ga povezujemo z zgodovinskimi zgradbami. Mnogo uporabljenih materialov in gradbenih delov prihaja iz mno ične proizvodnje in so sami za sebe brez vrednosti. Tako je pri velikih obnovitvenih projektih e zaradi cene dostopa (torej zidarskih odrov) absurdno, da ne bi nadomestili vseh oken na fasadi, ne le tistih, ki jih je nujno takoj zamenjati. Potem pa se pojavi e filozofska zagonetka, ki pravi, da naj bi bilo ohranjanje arhitekture posvečeno funkcionalnosti oz. »uporabni vrednosti«, torej zagotavljanju orodij, ne pa ustvarjanju monumentov. Tak no razmi ljanje e po definiciji nasprotuje etiki modernizma in jo oneča ča, saj opravičuje kakr nekoli posege, ki jih zahtevajo okoli čine, ne glede na zahteve konservacije. Tak na logika bi narekovala, da moramo nekaj, kar je bilo zami ljeno kot orodje, preprosto zavreči, ko je pre ivelo svoj namen. To sicer je tema akademskih razprav na raznih konferencah in se ujema s splo no raz irjenim dvomom o tem, ali je moderno arhitekturo, e posebno njene bolj kontroverzne povojne primerke, sploh vredno ohranjati, kaj ele za čititi in razglasiti za »dedi čino«. Večina moderne arhitekture v Britaniji pripada javnemu sektorju in jo vodijo vzdr evalski oddelki in upravniki nepremičnin, ki si elijo odgovorov, ne pa zgodovine. Ti se bodo projektov izbolj anja lotili kot mo nosti, da se znebijo neza elenih detajlov oblikovanja in spremenijo podobo neuspe ne zgradbe, da bi jo re ili povezave z nepriljubljeno preteklostjo. Gradbeni delavci se modernih zgradb ponavadi ne lotevajo na enak način, kot bi se lotili očitno zgodovinskih. To je povezano tudi z vpra anjem drugačne konservatorske etike, ki namiguje, da »pomen« moderne arhitekture ni toliko v njenem materialnem obstoju, temveč da gre predvsem za intelektualni dose ek – torej da predvsem »esenca« in ne toliko »substanca« zahteva, da ji v času sprememb zagotovimo prihodnost. Zgornji seznam seveda ni popoln in je odprt za razpravo o tem, ali so razlike globoke ali le povr inske, nujne ali naključne. Navedene teme postanejo zares pomembne ele v kontekstu dejanskega projekta, torej takrat, ko smo si prisiljeni odgovoriti na naslednja ključna vpra anja: -kaj je pomen, -kaj naj poskusimo ohraniti in kaj je treba spremeniti, -kaj je e treba doseči, da bi zagotovili trajen rezultat, -in nazadnje – kdo smo »mi«. Oprl se bom na izbrane projekta na ega dela pri Avanti Architects in v vsakem od primerov opisal na e poskuse, da bi na li točko ravnovesja. Ker gre bolj za iskanje tematskih vzorcev in ne toliko za podrobnosti posameznih projektov, sem svoje primere strukturiral kot pet ločenih in ponavljajočih se tipologij projektov: delovne ikone, fosili s prihodnostjo, ponovno ovrednotenje, idealna partnerstva ter risanje zemljevidov. 1. Delovne ikone so projekti v zvezi z ikoničnimi zaščitenimi zgradbami, ki so v lasti podjetij in morajo za svoj obstoj še vedno delovati (na primer Zdravstveni center Finsbury, stanovanja Isokon…). zgodovina Zdravstveni center Finsbury, Pine Street, Islington (Lubetkin in Tecton, 1938) Projekt zdravstvenega doma je značilen za situacijo, ko se interesi lastnika zgradbe nikakor ne skladajo s prioritetami dedi čine, tudi če ima razumevanje zanje. Zdravstvene oblasti, odgovorne za Zdravstveni center Finsbury, zanima predvsem opravljanje zdravstvenih storitev, ne pa ohranjanje za čitenih zgradb. Zato prihaja do razlike med predvidenim proračunom za redno vzdr evanje zgradbe in stro ki popravil po konservatorskih standardih, kar lahko precej dolgo ovira nujna dela. e vnaprej smo vedeli, da bo projekt obnove, ki smo ga zastavili v začetku devetdesetih, le delen. Na cilj je bil torej, da dela, za katera smo imeli denar, izpeljemo, tako kot je treba, in opravimo vse raziskave in preizkuse, da bodo pripravljeni za nadaljevanje dela, ko bo za to prilo nost. Takrat je na e delo obsegalo obnovo strehe in stre nih odtokov, racionalizacijo servisov na strehi, ponovno alkalizacijo betona in parapetov, delno obnovo izvirnih barv, menjavo plo čic, oken in predelnih sten na eni strani enega od kril ter repliko izvornih napisov trompe l’oeil na vhodu. Skoraj pri vsakem delu obnove smo imeli mo nost za drobne, pogosto neopazne popravke ter izbolj avo detajlov in konstrukcije, ki naj bi povečali uporabnost in podalj ali ivljenjsko dobo dela. Verjamem v tak pristop. Če projektu ne bi sledila vzdr evanje in skrb po določenem modelu, ne bi imelo smisla, da bi zvesto ponavljali detajle, ki bi le povzročili nove po kodbe. Tak ni posegi morajo biti izredno previdni, da na drugi strani ne ogrozijo konservatorske etike. V Finsburyju smo na primer uporabili okvire iz tikovine, ojačane z nerjavečo pločevino (originalno so bili ti delčki iz ogljikovega jekla), s keramičnimi plo čicami smo izbolj ali toplotne lastnosti posameznih področij, izbolj ali smo odtoke, da smo preprečili nabiranje vode na strehi, raz irili kovinske podpore po evnih in vertikalnih asfaltnih povr in itd. Vedno je treba upo tevati, da lastnik zgradbe ni tisti, ki »naroča konservacijo «. Nenehno moramo vzdr evati ravnovesje med ohranjanjem avtentičnosti in neopaznimi posegi, ki zmanj ujejo potrebo po prihodnjem vzdr evanju, e posebno, ker se dobro zavedamo, da vzdr evanje ne bo potekalo redno. Na tej točki smo pred dvanajstimi leti projekt zaključili in ves ta čas je morala ikonična zgradba nadaljevati soje delo v delno degradiranem stanju. Vendar pa se potrpe ljivost izplača, saj se leta 2007 re evanje Finsburyja nadaljuje z novo fazo. Isokon, Lawn Road, Hampstead (Wells, Coates, 1934) Isokon (oz. stanovanja na Lawn Road) je e ena za čitena zgradba, ki je bila do pred kratkim v zelo slabem stanju. Stanovanjska zgradba je bila v britanskem gibanju moderne prvi poskus gradnje minimalnih stanovanj. Garsonjere, ki merijo le 25 kvadratnih metrov, so bile namenjene novemu urbanemu človeku, za katerega ivljenjski slog ni značilna njegova materialna lastnina, ampak njegove ideje in dru bena mobilnost. Dodaten sloves si je zgradba pridobila z nekaterimi izbranimi prebivalci; med njimi so bili Walter Gropius, Marcel Breuer, Moholy Nagy in angle ka pisateljica Agatha Christie. Sreča zgradbe pa se je obrnila po vojni, ko je po večkratni menjavi lastnikov začela naglo propadati. Ko smo leta 2001 s svojim naročnikom Notting Hill Housing Association zmagali na odprtem razpisu, je bila zgradba popolnoma propadla. Na a naloga je bila popraviti, na novo preračunati, predvsem pa ponovno o iviti zgradbo kot prostor, v katerem je mogoče iveti v 21. stoletju, seveda na način, ki ohranja njeno enkratnost in njen pomen. Delo je vključevalo vse tehnike, kar jih premore arzenal modernega konservatorstva: menjavo strehe in popravilo betona, izbolj anje ogrevanja (izolacija je dosegla predpisane vrednosti, veljavne v času podpisa pogodbe), menjavo neoriginalnih oken za bolj podobna prvotnim, popolno obnovo hi nih servisov – ogrevanja, prezračevanja in elektrike, tako da so skladni z dana njimi standardi. Obseg notranjih tlorisov je zahteval natančno prilagoditev, tako da je nastal prostor za sodobne gospodinjske pripomočke, kot so hladilniki in pralni stroji, vse v skladu s protokolom spomeni kega varstva in zapletenim dr avnim protokolom pri English Heritage. Z drugimi besedami, lo je za izbolj ave z značajem konservatorskega dela, hkrati pa smo glede na obseg obnove izpeljali preobrazbo zgradbe. Posebno zanimiva etapa obnove je zadevala obnovo barv. Tako kot mnogo zgradb tistega časa (vključno s tu na tetimi primeri) je bil Isokon prekrit z mnogimi sloji barve – večinoma različnimi odtenki bele. Izvorno pa je bila zgradba ro nata in po dalj em raziskovanju in iskanju pravega odtenka nam je barvo uspelo ponoviti. Ker pa je tudi zbirka kasnej ih barv (vključno z medvojno plastjo maskirne barve, s katero naj bi zgradba postala nevidna za zračne napade) nekak na zgodovinska zanimivost, smo na manj em delu fasade obdr ali rokopis pripovedi barve. Enako pomembna kot fizična rehabilitacija pa je bil tudi nov dru beni program zgradbe. S pomočjo podpore in me anega lastni tva je bilo 25 stanovanjskih enot od 36 po ugodnih cenah ponujeno v nakup glavnim sodelavcem projekta (ki drugače ne bi mogli niti sanjati o ivljenju v Hampsteadu), druga stanovanja pa so prodali na prostem trgu. Povedano drugače, zgradba, ki je nekoč utele ala idejo naprednega ivljenja v mestu, je zopet pridobila svoj izvorni namen in zopet postala napredna. 2. Fosili s prihodnostjo so projekti, katerih najpomembnejši cilj je »konservacija « (na primer Willow Road, Homewood). Moja primera v tej kategoriji sta dve modernistični pridobitvi organizacije National Trust, ki se ukvarja s konservatorstvom zgodovinskih zgradb in posesti za namene izobra evanja in odpiranja javnosti po vsej Veliki Britaniji. Pred pridobitvijo teh dveh zgradb je njen precej obse en repertoar vključeval večinoma le gradove in gra čine. Zgradba Erna Goldfingerja na Willow Road v Hampstedu in zgradba Home- wood Patricka Gwynneja blizu Eschra, ki sta bili obe zgrajeni leta 1938 in sta Zdravstveni center Finsbury, obnovljeno krilo Stanovanja Isokon, 1934 zgodovina obe spomeni ko varovana objekta druge stopnje, sta pomenili velik odmik od običajnih projektov Trusta. Pri obeh je bilo jasno, da bo obnovo vodila predvsem elja po konservaciji, saj sta izgubili vlogo bivali ča in postali razstavna objekta. V resnici sta zgradbi postali fosila. Vendar ne tako kot običajni fosili, ki imajo le preteklost, ampak fosila s prihodnostjo, saj bosta za zveste obiskovalce Trustovih zgradb pomemben vir izobra evanja in zabave. Da bi to dosegli, pa so bili na zgradbah potrebni večji ali manj i obnovitveni posegi. V primeru Willow Road je bilo treba pridobiti soglasje za spremembo namembnosti – iz bivali ča v muzej, če smo jo hoteli »ohraniti« kot »hi o«. National Trust je elel hi o prikazati tako, kakor da bi Erno ravnokar od el kupit časopis. Trustovi konservatorji so natančno ohranili celo napol porabljen kos mila. Zato pa je bilo seveda treba opraviti precej popravil in prilagoditev. Poudariti moram, da je Trustov način pregledovanja vsakih pet let omogočil bolj konservativen pristop pri popravljanju nekaterih napak na zgradbi. Po kodovane dele, ki bi jih bilo drugače treba zamenjati, smo lahko le popravili in prepustili opazovanju, saj smo vedeli, da bodo kmalu spet pregledani. Vseeno pa so bili potrebni nekateri posegi, da smo omogočili uporaben in poslovno upravičen model delovanja. Eno od gara smo preuredili v kinodvorano – v njej Trust izpolnjuje svojo izobra evalno vlogo, tako da hendikepiranim, ki ne bi zmogli spiralnih stopnic, omogoča do iveti hi o prek filma. Druga gara a pa je postala vhod v novo stanovanje za skrbnika, ki bo skrbel za posest. Upravičeno lahko rečemo, da je Willow Road svoj uspeh pri obiskovalcih dosegla zaradi svoje avtentičnosti, ne pa kljub njej. V primeru Homewood pa se je zaradi vztrajanja Patricka Gwynneja, naj se del hi e odpre za javnost, drugi del pa ostane naseljen, Trust soočil s čisto drugačnimi te avami. Zgradba je bila potrebna mnogo popravil in prilagoditev, ki smo jih morali izpeljati tako, da v glavnih prostorih hi e niso bili opazni. Projekt pa je bil toliko bolj zanimiv tudi zaradi Gwynnejevega tesnega sodelovanja, saj je bilo treba iskati ravnovesje med Trustovo skrbjo za zdru evanje in Patrickovo neustavljivo eljo po napredku. Napak bi si bilo predstavljati, da niti v tistih redkih hi ah, kjer je naročnik po zakonu zavezan h konservaciji, niso potrebne spremembe zato, da bi zgradba ostala »enaka«. 3. Pri ponovnem ovrednotenju gre za primere, ko so se vrednote oz. prvotni družbeni pomen zgradbe izgubili, vrednost zgradbe pa upravičuje sistematično obnovo (Priory Green, Jesus College). Ta kategorija ponazarja paradoks konservacije z druge strani – celo če je zgradba rezultat kakega družbenega ali ekonomskega vprašanja, s konservacijo še vedno nekaj pridobimo. Priory Green, Islington; Lubetkin in Tecton (1943–1957) V uvodu sem se skliceval na namerne poskuse, da bi zakrili ali prikrili izvorni značaj povojne gradnje ter izbrisali njeno podobo kot dru beno in tehnično napako. Vendar strehe z asfaltom in kovinska ali plastična okna, kakor se obnova ponavadi konča, niso neizogiben rezultat velikih in zapletenih programov izbolj ave. Projekt, ki smo se ga lotili s Priory Green, kmalu po vojni zgrajenim Lubetkinovim naseljem v osrednjem Londonu, ka e, da tudi v situacijah, ko imamo opraviti z ekonomskimi in socialnimi prioritetami, obstajajo dobre mo nosti za ohranitev ali izbolj anje izvorne identitete stavbe. V smislu vaje v premagovanju dvomov je bilo naselje verjetno na doslej največji izziv v spreminjanju obstoječega odnosa do nekaterih zgradb. Priory Green je leta in leta propadal zaradi slabega vodstva in pomanjkljivega vzdr evanja, tako da je leta 1996 njen lastnik, londonsko okro je Islington, na prostem trgu ponudil severni del naselja, zgradbo Wyndford House, da bi se je re il. Naselje bi celo poru ili, kar bi bilo seveda izvedljivo, če ne bi bilo za čiteno oz. del področja ohranjanja. Skupaj s Community Housing Organisation smo na razpisu zmagali s predlogom popolne regeneracije, ki je vključevala popravila, in enirsko preoblikovanje in novo naselitev zgradbe. Zgradba naj bi bila naseljena po me anem lastni kem modelu, ki bi vključeval socialna stanovanja z občinsko podporo in zasebne dolgoročne najemnike s pogodbami, ki so izključevale kakr nokoli odvisnost od socialnih stanovanjskih podpor. Na cilj je bil ponovno o iviti in na novo predstaviti naselje tako, da bi postalo privlačno in pomembno za obstoječe lokalno prebivalstvo in novo publiko. Običajen pristop bi bil, da bi zamenjali omet in zgradbe na novo »oblekli«, mi pa smo hoteli zopet ujeti izvorno moč in kontraste stopni č, ki so jih zabrisala leta izpostavljenosti vremenskim razmeram. Iskali smo načine, kako bi obnovili izpostavljene betonske stene, da bi zgradbam povrnili njihovo arhitekturno identiteto in hkrati zadovoljili naročnikovo zahtevo po tehnični garanciji. Vsako steno iz obrabljenega betona smo posebej pregledali in popravili s pomočjo sistema proizvodov podjetja Sika in prahu za preprečevanje korozije Margel brez uporabe »tujih« materialov – na primer drugačnega betona, ki bi lahko ogrozil garancijo izdelkov, s katerimi smo popravili beton. To pomeni, da smo popravljene matrice »mučili« na tak način, da smo ponovno dosegli podobno teksturo povr ine. Novo povr ino smo potem ročno obdelali, da se je ujemala z obstoječim betonom – pravzaprav se je tega lotila skupina 24 lokalnih umetnikov, ki se je z delom ukvarjala pribli no eno leto. Ni prav verjetno, da bi bilo mogoče to tehniko uporabiti ir e, v na em primeru pa je bil rezultat karseda blizu prvotni identiteti in vizualni energiji Lubetkinovega oblikovanja, pri tem pa ni ogro al tehnične kvalitete popravila. Druge elemente zgrajenega tkiva smo popravili ali zamenjali, kjer je bilo mo no, pa tudi izbolj ali – dele iz opeke, plo čice in okna. Izvorne načrte smo precej preoblikovali. Mostove, ki so povezovali stolpnice, smo odstranili, »manjkajoče« dele stopni č pa smo dodali, tako da je postala vsaka stolpnica samostojna enota. Tako smo zmanj ali tevilo bivali č, odvisnih od enega jedra, pa tudi omogočili, da skozi nove odprtine obnovljeno dvori če spodaj dose e več ju nega sonca. Obnovljena fasada Priory Heights Skrbnikovo stanovanje v Willow Road zgodovina Stanovanja v pritličju in prvem nadstropju smo preoblikovali v hi kam podobne enote za večje dru ine, celotno povr ino okoli blokov pa smo zravnali, tako da imajo enote v spodnjih nadstropjih direktne vhode. Dodali smo nove črpalke za vodo, zato smo lahko na najvi jem vrhu stolpnic namesto rezervoarjev za vodo naredili dve stre ni stanovanji, kar je povečalo vrednost naselja v celoti. Omogočili smo tudi vratarnico v novi ve i, ki je nastala z odstranitvijo starega stopni ča, tako da je celotno naselje pod stalnim varnostnim nadzorom. Zaradi uspe nosti projekta je občina Islington ugotovila, da je naselje Priory Green res mogoče ponovno o iviti, in je naselje v celoti proglasila za spomeni ko varovano območje. Tako je lahko kandidiralo za podporo loterije za pomoč dedi čini (Heritage Lottery Grant Aid). Ko se je Peabody Housing Trust lotil večjega projekta obnove v ju nem delu naselja, je za izpeljavo obnove po konservatorskih standardih pridobil podporo 2 milijona funtov kot dodatek k pogodbenemu proračunu (to je najvi ja podpora, kar jih je bilo podeljeno doslej). Druga faza obnove je potekala brez izselitve prebivalcev in je obsegala obnovo strehe, popravilo betona in menjavo plo čic, nova okna, nove servise in obnovo fasade v originalno barvo ter popolno preoblikovanje zunanjih povr in v skladu s skico, izpeljano iz Lubetkinovih načrtov, ki pa so se na alost izgubili. V naselju Priory Green je zdaj okrog 360 domov, opremljenih po sodobnih standardih. Pri svojih uporabnikih je naselje priljubljeno, zagotovljeno ima varno prihodnost in je bli je svojemu izvornemu arhitekturnemu značaju, kot je bilo kdajkoli od izgradnje sredi petdesetih. Na kratko, Priory Green smo re ili, tako da smo ga spremenili na način, ki je naselju povrnil smisel njegove prvotne identitete. Novo severno krilo, Jesus College, Cambridge Projekt, ki smo se ga lotili na Jesus College v Cambridgeu, je e en primer ponovnega ovrednotenja zgradbe, ki je imela dovolj vrednosti, da je upravičevala veliko investicijo v obnovo. Severno krilo je bilo zgrajeno v letih 1963-65 po načrtih Davida Robertsa in Geoffreyja Clarka in je bilo prvi po vojni zgrajen tudentski dom fakultete Jesus College. Zgradba fakultete se je razvijala 850 let kot niz na tri strani odprtih struktur z dvori čem. Roberts je ta vzorec zgradbe raz iril z uporabo znane tipologije triramnega stopni ča »Oxbridge« v sklopu popolnoma modernistične podobe. Severno krilo je zaradi kvalitete tudentskih bivali č takoj po elo občudovanje in je bilo za čiteno leta 1993. Zaradi nara čanja pričakovanega udobja tudentskih domov, zahtev po sprejemanju obiskovalcev konferenc izven olskega časa in vedno večje potrebe po vzdr evanju se je fakulteta leta 2001 odločila za temeljito obnovo in posodobitev zgradbe. Dela so obsegala večja popravila gradnje, izbolj anje servisov in tudi popolno preoblikovanje rezervnih namestitev, kjer je vsaka soba dobila svojo kopalnico. S posegom smo tudi odstranili skupne kuhinje (rekli so jim tudi »mučilnice«), ki so bile prej »zakopane« v sredini jeder s skupnimi kopalnicami, in jih prestavili v pritličje, v sobe, ki gledajo na dvori če. Ta lokacija poudari njihovo dru abno funkcijo in z njo smo uvedli edino spremembo, ki je opazna na fasadi – zni anje okenskih parapetov, zato da kuhinje dobijo več svetlobe in so vizualno bolje povezane z notranjim dvori čem. Gradbena de- la so obsegala popolno obnovo stre nih kritin, izolacije, odtokov in lebov, popravilo zidnih in okenskih zaključkov iz skrilavca, ki so bili po kodovani ali slabo pritrjeni, zamenjavo nadstre kov iz pocinkane pločevine, menjavo enojnih oken in vrat z učinkovitim, toplotno obdelanim aluminijem v enakem vzorcu ter obse na popravila betona, izpeljana tako, da niso nikjer prekrila originalne opečne fasade. Poleg tega smo vgradili potrebne zidne vezi, ki so upo tevale povečane strukturne zahteve, in s tem očistili vse opečne povr ine ter dodali nove balkonske ograje, ki ustrezajo dana njim standardom. Popolnoma smo obnovili tudi vse servise, vključno z novim ogrevalnim sistemom, prezračevanjem, razsvetljavo in komunikacijskimi instalacijami, dodali smo e eno dvigalo (po zahtevah invalidske gradnje), vendar pa smo pri tem upo tevali omejitve arhitekturne konservacije. Vse originalne stike smo izbolj ali oziroma zamenjali s podobnimi materiali. Te ave, ki smo jih srečevali pri tej obnovi, so v resnici izhajale iz same zgradbe, ki ima kljub navidezni repetitivnosti dokaj zapletene detajle. Vseeno pa smo naloge eleli izpeljati v skladu s filozofijo ohranjanja, ki se zaveda pomena zgradbe in narekuje kar najmanj vidnih sprememb. Sodelujoči pri projektu smo ga poimenovali kar »popoln zločin«, saj je bilo na e delo skoraj popolnoma neopazno, vseeno pa je zgradbo povsem prevrednotilo, tako pri uporabljenih materialih kot tudi pri njeni uporabnosti, najpomembneje pa seveda v njenem pomenu za College. 4. Pri idealnih partnerstvih gre večinoma za zgradbe, ki jih uporabljajo lastniki, kjer osebna predanost lastnika zasluži dopolnitev z licenco spomeniškega varstva, ki doda vrednost zgradbi. Miramonte, Kingston Surrey (Maxwell Fry, 1937) Miramonte, zasebna hi a blizu kraja Kingston zahodno od Londona, je Fryjev osebni hommage vili Tugenhdhad, umetnini Miesa van der Roheja iz Brna. e pred leti, ko se je stanje hi e iz izvorne vizije čistosti poslab alo do te mere, da se ji je lahko reklo le e ru evina, smo pri Avanti začeli re evalno akcijo za Miramonte, ki je sedaj najstro je za čitena. Prvotni kubus so pokvarili dodatne odprtine in razni dozidki, hi a pa je po poplavi ostala prazna in v njej ni bilo mogoče prebivati. Beton je bil v groznem stanju. Pravzaprav je prvotna hi a komaj e obstajala. Na a naloga je bila dvojna – obnoviti prvotno zgradbo ter jo narediti primerno za novega lastnika, ne da bi to ogrozilo prvi del naloge. Lastniki so eleli veliko dnevno sobo, dodatne spalnice, nov plavalni bazen, knji nico Blok Wynford, 1957 Obnovljeni Homewood zgodovina in majhno telovadnico. Spomeni ko varstvo je bilo treba kar nekaj časa prepričevati, da je popolna obnova zgradbe pomembnej a od re evanja enega ali dveh ohranjenih fragmentov. Ohranjeno tovorno dvigalo je bilo sicer zanimiva ilustracija predvojnega načina dela slu inčadi, vendar je zasedalo prostor za napeljavo novih električnih in mehanskih instalacij. Zagotavljanje bivalnih prostorov za dru ino, kar je bila ključna točka, ki je zanimala novega lastnika, je tudi zahtevalo nekaj pogajanj. Spomeni ko varstvo je tudi to dopustilo, potem ko smo jim pokazali, da je mogoče dodatke umestiti tako, da ne zakrivajo ikoničnega videza prvotne zgradbe – plavalni bazen smo postavili na mesto propadlih dodatnih zgradb vzhodno od hi e, knji nica na zahodni strani pa se je zlila z bli njim rastjem. Re evanje hi e je vključevalo popravila, izbolj ave in preoblikovanje. Točka ravnovesja je morala investicijo v konservatorsko re evalno akcijo spraviti s potrebo po zgradbi, skladni s sedanjimi zahtevami. Miramote je nedvomno drugačna in spremenjena. Kljub temu pa je po mojem mnenju sedaj bli je svoji prvotni identiteti, kot je bila zadnjega pol stoletja. Še več, sedaj je na varnem. Zgradba, v kateri ivijo ljudje, ima svojo vrednost in obeta se ji dolga in trajna prihodnost. Harbour Meadow, v bližini kraja Chichester, West Sussex Ta zgradba, prvo delo arhitekta Petra Mora v Angliji, je e en primer idealnega partnerstva – torej situacije, ko se lepo ujemata spomeni ko zavarovana zgradba in njen lastnik (oz. njegov proračun). Zgradbo, ki je e ena od ikon iz obdobja modernizma, je načrtoval Peter Moro, arhitekt, ki je emigriral iz Nemčije in takrat sodeloval z Richardom Llewellynom-Daviesom. Zgrajena je na čudoviti, a zelo izpostavljeni lokaciji na ju ni angle ki obali. Zaradi izpostavljenosti je glavno opečnato ogrodje, ki je bilo dokaj mehko, kmalu začelo propadati. Naslednji lastniki hi e so problem posku ali re iti tako, da so hi o prebarvali – seveda na belo. Dolgoročno to ni pomagalo, saj zgodnje oljne barve niso bile prepustne za paro, tako da se je vlaga začela nabirati znotraj zidov, kar je povzročilo nadaljnjo erozijo in razpadanje opek. Ko smo se pred tirimi leti za novega lastnika lotili popolne prenove, nam je bilo na prvi pogled jasno, da ne bo mogoče popraviti okru enih opek niti s podobnimi nadomestiti tistih, ki so propadle, niti odstraniti barve s e trdnih delov, ne da bi po kodovali opečno povr ino pod njo. Pribli no polovica fasade je bila popolnoma uničena. Povr ino smo torej obnovili s posebnimi mineralnimi sredstvi za obnavljanje ter tako poskusili na novo ustvariti ravno opečno povr ino; prekrili smo jo z mineralno barvo, ki daje teksturo in barvo, podobno prvotnim opekam. Mnoge značilnosti hi e so bile spremenjene ali so izginile, vključno z originalnimi okni, notranjo opremo in celo nekaterimi ključnimi elementi zunanjosti, kot so vogalni nadstre ki, ki so označevali prehod med opeko in betonom, ter konkavni zasloni na strehi, ki so označevali vrh hi e. Vse to, vključno s čudo vitim stopni čem, smo obnovili ali postavili na novo in, kar je bistveno, hi i povrnili prvotno barvo fasad. V »zameno« za konservatorsko delo smo izvedli tudi nekatere posege v notranjosti. Izvorno je bila kuhinja namenjena slu inčadi (tako kot v hi i Miramonte) in je bila zato precej neprimerna za ivljenjski slog dana nje dru ine. Manjkala ji je tudi vidna povezava s prelepim razgledom na morsko stran. Povečali smo jo, kolikor se je dalo znotraj geometrije Morovega načrta, in dodali drugo vrsto oken, ki so ujela razgled. Kar se tiče konservatorstva, smo se izognili »očitni« re itvi – dozidavi konservatorija – in ostali zvesti interpretaciji bistva Morove zamisli. Šlo nam je namreč za to, da bi razgled pripeljali v sobo, ne pa dodali e en izhod iz sobe. Druga dela so obsegala zamenjavo zidu ob promenadi, nov zunanji plavalni bazen in zamenjavo propadle vrtne hi e z novo – s sodobno oblikovanim paviljonom ob vodi. Kot kombinacija zadovoljevanja novih potreb in obse nih konservatorskih del je Harbour Meadow postala vredna svojega statusa in lokacije ter pridobila novo identiteto, ki je bli je njenemu prvotnemu značaju, kot je bila zadnjih nekaj desetletij. 66 Frognal Pri hi i Frognal 66, ki jo je leta 1938 zgradil Colin Lucas (Connell, Ward & Lucas), smo se srečevali s podobnimi vpra anji. Gre za e eno ikono iz tridesetih, ki je pod spomeni kim varstvom druge stopnje in je bila do leta 2000, ko smo začeli projekt obnove, e močno spremenjena. V pritličju je bil dodan plavalni bazen, na prvotni stre ni terasi pa je bilo dograjeno e eno krilo s spalnicami – oba dodatka sta spadala pod spomeni ko varstvo in ju je novi lastnik hotel obdr ati, seveda v spremenjeni verziji. Tudi pri tem projektu je bilo treba določiti najpomembnej e točke. Takoj smo se strinjali, da je treba slabo načrtovan in zgrajen plavalni bazen popolnoma prenoviti in izbolj ati njegovo oblikovanje. Bolj kritično je bilo načrtovanje zgornjega nadstropja, kjer je bilo mo nih več alternativnih re itev razporeditve spalnic. Spomeni ko varstvo je v končni fazi sprejelo nam najljub o re itev, ki je sicer predvidela spremembo tlorisa, vendar pa je omogočila bolj avtentično podobo fasade, saj je zastekleno povr ino nekoliko pomaknila nazaj in tako zopet vzpostavila občutek odprte terase na strehi. Tako kot pri drugih obnovah bivali č smo tudi tu izpeljali temeljita popravila, vključno s prekrivanjem strehe, izbolj avo ogrevanja in izolacije ter popolno zamenjavo vseh napeljav. Čeprav ni bilo mogoče ohraniti prvotne povr ine fasade, smo z raziskavo in popravili betona lahko dosegli popolno ujemanje s prvotnimi barvami na fasadi. Zahvaljujoč originalnim barvam, novi razporeditvi oken, ki sledi prvotnim načrtom, in preoblikovanju dozidka na strehi lahko danes hi- o vidimo v bolj izvorni podobi, kot je bilo mogoče zadnjega pol stoletja. Gonilna sila vseh teh projektov so novi lastniki, ki so eljni in zmo ni vlo iti sredstva v re evanje zgradb v slabem stanju, zato je treba pričakovati, da si Obnovljeni Miramonte Obnovljeni Jesus College zgodovina elijo rezultate, ki bodo ustrezali njihovim eljam in dosegli določeno vrednost, skladno z velikostjo in lokacijo zgradbe, vse seveda znotraj ravnovesne pozicije, ki jo zahtevajo cilji ohranitve. 5. Moja zadnja kategorija, ustvarjanje zemljevidov, se ukvarja s konservatorstvom kot načinom upravljanja, ustvarjanja smernic za prihodnost in iskanja soglasja, ki bo sledilo tem smernicam (Center Barbican in Golden Lane – Smernice za upravljanje spomeniško varovanih stavb). V primeru centra Barbican in območja Golden Lane je bila naloga ustvarjanja smernic za upravljanje pravzaprav iskanje točk ravnovesja v mnogo večjem merilu. Barbican ima več kot 2000 stanovanj, dve oli, mladinski hotel, knji nico, kinodvorano, gledali če, galerijo in koncertno dvorano. Po načrtih arhitekturnega biroja Chamberlin, Powell in Bonn so ga gradili več kot 25 let (1959–1982) in je eden največjih in najambicioznej ih načrtov prenove urbanih centrov povojne Evrope. Pod spomeni ko za čito je pre el leta 2001. Najverjetneje je center Barbican največja zgradba pod spomeni ko za čito sploh, kar pa odpira nekatera pomembna vpra anja in probleme. Kako uveljaviti postopke in protokole, značilne za spomeni ko za čitene zgradbe, na povr ini Londona, kjer prebiva več kot 4000 ljudi, ki so večinoma lastniki in ne najemniki stanovanj? Kako jih nadzorovati? Spomeni ko varovanje je način zakonskega čitenja posameznih zgradb, ne pa celotnih predelov mesta. Vpra anja, ki jih re ujemo v tej tudiji primera, ne zadevajo toliko tehničnih izbolj av (čeprav v zvezi z njimi obstaja stalen pritisk) kolikor vpra anja kulturnega pozicioniranja in prostovoljnega vodenja. Leta 2003 sta nas Corporation of London in English Heritage pooblastila, da sestavimo smernice za upravljanje stanovanjskih zgradb v centru Barbican. Specifični cilji na ega projekta so bili: • toliko izbolj ati spomeni ko varovanje, da bo postalo aktivno konserva torstvo, • zagotoviti jasnost za vse vpletene, • izbolj ati soglasje med vpletenimi, • vzpostaviti primeren okvir za uspe no spremljanje sprememb v upravlja nju zgradbe, • izbolj ati razumevanje nalog, • vzpostaviti model za naslednje projekte. Kriteriji, ki jih na teva Akt iz leta 1990, pravijo, da pride do postopkov na spomeni ko varovani zgradbi na osnovi »posebne zanimivosti«, tako da je treba kakr enkoli poseg, ki bi zadeval »značaj zgradbe, ki je zavarovana zaradi svoje posebne zanimivosti«, formalno prijaviti lokalnim oblastem in od njih pridobiti soglasje. Na a naloga je bila poiskati način, ki bi uravnote il omejitve spomeni kega varovanja in zahteve po spremembah. Natančneje, posku ali smo vpeljati razlikovanje med posegi, ki ne bi zadevali »posebne zanimivosti« zgradbe (ki bi se torej lahko izognili formalnim postopkom), in tak nimi, ki bi jo zadevali. Treba je bilo torej določiti, kaj pomeni »posebna zanimivost«. Seveda se ta ka e na različnih ravneh – od fasad do silhuet strehe, od oblikovanja oken in balkonov do detajlov kuhinjskih odtokov, pa vse tja do eleznega okovja na vratih. Ko smo na li in določili »posebno zanimivost«, smo razvili sistem, ki smo ga poimenovali »sistem semaforjev«. Navedli smo primere posegov, ki ne zadevajo posebne zanimivosti (in jih je mogoče izpeljati brez dodatnih soglasij – zelena luč), posege, katerih vpliv ni jasen vnaprej (in zahtevajo dodatna pojasnila – oran na luč), posege, ki bodo vplivali na posebno zanimivost in so zanje potrebna dodatna soglasja (kar pa ne pomeni, da teh soglasij ni mogoče pridobiti – rdeča luč), in končno posege, za katere zaradi kode, ki bi jo povzročili, skoraj gotovo ne bomo pridobili soglasja. Bistvo na e naloge je bilo izzvati trenutno ureditev. Prepoznavanje in določanje »posebne zanimivosti« v vseh različnih oblikah grajenega tkiva in javnih prostorov znotraj tako velikih območij ne pomeni, da postanejo vse enako pomembne. Forme urbanega in arhitekturna identiteta se ka ejo na drugih ravneh kot kuhinjske omarice in detajli parketnih letvic. Vseeno pa je treba nekako doseči ravnovesje. Del procesa vzpostavljanja ravnovesja le i v njegovi resnični trajnosti. Torej je vzpostavljanje soglasja v skupini vpletenih, prek irokih posvetovanj, ki spremljajo celoten projekt, enako, če ne e bolj pomembno kot sámo raziskovanje in ocenjevanje. Celoten projekt je trajal 93 tednov in je vsem vpletenim stranem omogočil občutek, da jih nekdo poslu a, razume in jim dovoli, da sodelujejo pri projektu – da imajo torej del zaslug za oblikovanje končnega dokumenta. Smernice je Corporation of London kot del svojega uradnega prostorskega načrta formalno sprejela maja 2005. Bistvo celotnega procesa je bilo vpra anje zaupanja – torej zaupanja med prebivalci in njihovim stanodajalcem (London Corporation), med prebivalci in drugimi vpletenimi (English Heritage, 20th Century Society), med prebivalci, ki niso bili del delovne skupine (ki je bila nujno tevilčno omejena), in tistimi, ki so jih zastopali, končno pa tudi zaupanje med vsemi vpletenimi in nami arhitekti v vlogi neodvisnih svetovalcev. Projekt kot celota je povečal zavest in lahko trdim, da se sedaj tako prebivalci kot tudi različni oddelki London Corporation bolje zavedajo enkratne zgodovinske vloge in pomena centra Barbican. S to zavestjo lahko le e pospe imo veri no reakcijo stalnih izbolj av. Barbican naj bi bil v Veliki Britaniji prvi primer uporabe tak ne tehnike v tako velikem merilu. Uspe nost na ega projekta je takoj spodbudila podoben poskus v zvezi z bli njim sosedom Barbicana – naseljem Golden Lane, za katerega so nekoliko pred Barbicanom naredili načrte pri Chamberlin, Powell & Bon in ki je prav tako spomeni ko za čiteno. Smernice za upravljanjem naselja smo prav tako pripravili pri Avanti Architects in so bile uradno spre- Obnovljeni Harbour Meadow Obnovljeni Frognal, fasada ob cesti zgodovina jete spomladi leta 2007. Oba projekta skupaj lahko slu ita kot model za upravljanje drugih za čitenih velikih naselij in urbanih kompleksov povsod po Veliki Britaniji in tudi v tujini. Upam, da je tokratni tour d’horizon predstavil raznolikost projektov konservacije in eno njihovih lastnosti, ki je po mojem mnenju najpomembnej a – torej iskanje točke ravnovesja med na videz nezdru ljivimi nasprotnimi po li. Da bi e poudaril potrebo po stalnem tehtanju različnih prioritet in sprejemanju zapletenih sodb, bi rad prikazal e nekaj nelogičnosti, ki se pojavljajo znotraj nasprotujočih se polov. V slavni noveli Scotta Fitzgeralda Veliki Gatsby je posebno ganljiv moment, ko pripovedovalec Nick Carraway izzove bistvo Gatsbyjevega značaja – prepričanje, da je izgubljeno ljubezen mogoče obnoviti in nadaljevati enako kot pred časom. »Jaz ne bi preveč zahteval od nje,« sem previdno rekel. »Preteklosti se ne da priklicati nazaj.« »Se ne da priklicati nazaj?« je vzkliknil, kot da ne verjame. »Kaj e, seveda se da!« […] »Vse bom uredil tako, kot je bilo nekdaj, « je rekel in odločno prikimal. Vsi vemo, kaj se je zdgodilo Gatsbyju… S tem sem elel pokazati, kaj se zgodi, če posku amo »vse urediti tako, kot je bilo nekdaj«, saj je to ponavadi veliko te je, kot se zdi na prvi pogled. Na nasprotnem polu pa imamo polom pri projektu Greenside, pomembni za čiteni hi i arhitekta Colina Lucasa iz leta 1937, ki jo je novi lastnik nezakonito poru il nekega avgustovskega vikenda leta 2003. Na javnem zaslianju, ki je sledilo (tja sem bil poklican kot priča), so bili navedeni trije argumenti, ki naj bi upravičevali ru itev: hi a naj bi se tako nepopravljivo razlikovala od svojega prvotnega stanja, da njeno ohranjanje ni več imelo smisla; zaradi omejitev spomeni ke za čite in bolehne tehnologije naj bi postala neprimerna za potrebe 21. stoletja; zaradi teh dveh razlogov naj z obnovo ne bi bilo mogoče doseči vrednosti, primerne lokaciji. Na a stran je posku ala nasprotovati vsem tem argumentom. Mislim, da moji primeri, e posebno Frognal, kjer je lo pravzaprav za enako situacijo, jasno dokazujejo, da je mogoče hi o, kot je bila Greenside, pripeljati do standardov in vrednosti 21. stoletja in celo poudariti njen prvotni značaj. In pektor se je z nami sicer prijazno strinjal, vendar to poru ene hi e ni moglo obuditi od mrtvih. Povedano drugače, iluzija, da je mogoče vse popraviti, je ravno tako napačna kot trditev, da ni mogoče popraviti ničesar. Vseeno pa iskanje realnih mo nosti nekje med tema dvema nasprotnima poloma ni nujno rezultat neugodnega kompromisa. Med Gatsbyjem in Greensideom obstaja e veliko in bogato polje re itev. Ko smo pred dvajsetimi leti začeli z delom, smo se dr ali priporočil Society for Protection of Ancient Building (ki jo je leta 1877 ustanovil William Morris) in podobnih tradicionalnih organizacij. Sklicevanje na e vzpostavljeni protokol je v nekaterih situacijah e vedno lahko uporabno. V primeru najpomembnej ih ikon je strogost e vedno »zlato pravilo« konzervatorstva. Danes pa je z organizacijami, kot je Docomomo, moderno konservatorsko gibanje razvilo lastni diskurz in lastna orodja, tako da se srečamo z mnogimi situacijami, kjer »zlato pravilo« ni veljavna valuta. Ko se pomembna zgradba znajde v te avah, ji la je pomagamo, če dopustimo, da prilagajanje za ponovno uporabo vodijo ir i ekonomski, dru beni in tehnični premisleki. Omejitve, ki jih povzročajo spomeni ka za čita in prostorski načrti, niso vedno naklonjene ciljem konservatorstva, saj so pogosto le izgovor za nedejavnost in nefleksibilnost. Spodbuditi je treba bolj e sodelovanje med obema stranema, ki si ju konvencionalno predstavljamo kot nasprotni – med lastniki objektov in za konservacijo odgovornimi oblastmi oz. tistim, ki je dejansko upravičen do objekta, in tistimi, ki trdijo, da so njegovi kulturni zastopniki. Veljalo je, da lahko regeneracijo industrijskih objektov vodijo le investicije s strani industrije. Danes pa se zavedamo, da jo lahko spodbudita tudi umetnost ali zgodovina. Opu čene elektrarne in stari mlini za ito lahko postanejo čudovite umetni ke galerije, ateljeji in stanovanja. Gotovo poznate Tate Modern, staro londonsko elektrarno, ki sta jo preuredila Herzog & de Meuron. Zdaj je jasno, da ima v urbani prenovi konservacija vsaj tako pomembno vlogo kot novo zgrajene stavbe. V teh zadnjih dvajsetih letih pa smo se začeli tudi zavedati, da so zemeljske zaloge končne in da je planetov bančni račun e začel prehajati v rdeče tevilke, tako da se moramo naučiti na novo graditi svet iz stvari, ki e obstajajo. Torej nam zelena zavest in vpra anja trajnostnega razvoja namesto ru enja zgradb le zavoljo razvoja narekujejo vedno močnej e argumente za pazljivej i razmislek o prednostih in vrednosti e izpeljanih investicij. Argumenti za ohranjanje in nadaljevanje dela z obstoječimi objekti so torej ponavadi e veliko več kot le ekonomski ali kulturni. Dobiček, ki nastane zaradi ohranjanja modernistične arhitekture, pa se ka e tudi kot ponovno odkritje njenega optimizma, saj je izraz vere v napredek in izbolj anje člove tva. V dolgem in temačnem obdobju, ko so bolj kot upanje prihajale (nekoliko upravičeno) do izraza napake modernizma, smo modernizem razumeli kot izraz napačnega upanja. Docomomo pa je v zadnjih letih naredil verjetno več kot katerakoli druga organizacija, da bi usmeril pozornost k pomenu in razumevanju te novej e arhitekturne dedi čine. Pred nami je e mnogo de- la, vendar pa iz svoje izku nje z angle kimi projekti lahko povem, da celo skeptiki začnejo spo tovati modernistične zgradbe, ko ugotovijo, kak ne lahko postanejo, če so lepo ohranjene – in seveda dobro prilagojene dana njemu času. Jasno se zavedam, da z argumenti in spodbujanjem ne morem prenesti svojega sporočila. Lahko pa ga doka em. © John Allan Greenside, 2003 Barbican, pogled iz zraka