MBI •t/fu . '• »1] lil ■1 MLADI [KA Poznamo sodbo. Poznamo sodbo in vse, kar nas čaka, a strah nam src ne zledeni nikoli! Težeči, jarem nosijo le voli — svobodno človek svojo pot koraka. Ta naša moč je ko planinska reka, nikdar, nikjer je nihče ne ustavi, naš narod vajen je že mreti v slavi, ker šele v smrti najde sebi leka. a Poznamo pot svoj, pot Boga človeka, in silni ko planinska šumna reka, vsi pojdemo čez te režoče skale: Naprej tako, do Golgote trpljenja, in ko nam moška vzamete življenja, se bodo duše naše z vami rvale. Aleksa Santič. Pristan. Dannadan z rokami v objem razprostrt, nočnanoč šuma vajen, sprejemom odprt, nočindan z žoltobelimi jadri pretkan, nočindan nepokoja in hrupa željan, Prihodom, zasidranjem vdano živeč, odhode in svidenja tiho motreč, nočindan močnoboke splave noseč, nočindan težke parnike bližje vabeč, Priča tug in solza, razkošatenih sreč nočindan... Ob žvižgih siren in raztepenih pen, ob težkih slovesih izrazom zaprt, Popotnikom novo življenje in smrt ostalim na bregu in pik strupen... Daljno upanje vsem, ki brez robnih streh Po svetu gredo, iščoči uteh, Po svetu gredo, polni zlatih nad, nevede, da si gledajo zadnjikrat 2 ženo in otroci v proseče oči: Ostani...» In glej, že parnik buči z vrtiljaki... Oddalja se ljubljeni breg, oddalja se misel v neznani kraj in samo solze na dlaneh samotne rade bi nazaj... Nočindan ovit v plapolanje zastav, v stolpove iz dima bližin in daljav poslušaš korake... Težaki pojo, ko na plečih usode orjakov neso od dela utrujeni... Duša v očeh, na obrazu in v mišicah govori in čaka škrlata ožarjenih dni: »Trpel sem...» Krog usten piker nasmeh, pogledi v daljavo... O, pride čas namenjen potomcem naših mas, trpljenje se zniža, Dobrota vzplamti: Sprostrite roke v predurje noči!... Kot sfinga... V odgovorih mrzel in nem liješ grozo v obraze hlepečim ljudem — veselju si mrtvec in rakev in grob, za mrtve vstajenje, za žive pokop... Slano Kosovel. GLOKIOSA. POVEST. IVAN PREGELJ. ALOSTNO vireme leže nad zemljo in se dekliške sladke oči ustrašijo; inič več ne bo veselega soilinca. A pride jutro in glej, meglica iutranja se dvigne in je sollnce lin je zlaito in še eno rožno popje se odpre in sarmo lastovke so že odletele. Zvečer objame duha žalosit in tegoba brez konca, da trpi in to-: guje: nič več ,ne bom zdravo. Mine 'večer, pride •.noč, pridejo sanje in je jutro. Zbudi se srce, se čudi, zakaj je obupovalo zvečer. Bog bodi zahvaljen, da je bilo talko in da bo še tako ... ' Poznik je bil zopet enlkrat zapregel za veseli o poit v mesto. Za štirinajst dni je bil poslal i žeino in svakinjo na Viipavslko k Koširjevim • znancem na veselo trgatev. Zdaj sta mu sporo- čili, naj pride v mesto ponji. Pismo, Iki ga je pisala Slavica, je dišalo po mladem vinu. V Helenino pismo pa je billa skrivaj vtihotapila vršiček pelina z.ilistkom, kamor je ponaredila Helenino pisavo: »Tvioja sladkost Helena.« Bolj ko mlado vino in vršičelk pelina je dehtelo iz besed, ki sta jiih pisali žena in svakinja. Helena je pisala: »Včeraj sva bili s Slavico pri pogrebu. Umrla je naša soseda, mlada žena, M se je omožila zadnji pust. Dobila je otroško bolezen, oitnočniško mrzlico. Slišala pa sem tudi. da je bila babica neprevidna in je zakriiviila zastrupljen je. Zdaj veš, kako mi more biti pri Sircu. France! Naj bo z menoj, kakor lie božja voli ja. Da boš Je Ti srečen z menoj in zadovoljen in če bi tudi morala umreti. Zdaj sem zelo zdrava, tako polna moči, da me bo' sram pred Teboj. O moj Bog! Kalko bom ziačela postajati grda. France, saj me niti maral ne boš več ...« Slavica je pisala : »Vipavci so krasni ljudje, samo nekam premehko fin preši rolk o govorijo. Pametni so pa bollj iko naši gonjami, samo hlače nosijo moški strašno razcefedrane in blatne, zaito ker jih ne pašejo tako kakor naši ljudje, temveč jih puste lezti nemaimo pod život. Dlozdaj sem pclkušala vino iz dvainpetdeset sodov in triindvajset ikleti. Vinski trgovci me me bodo tako kmalu opeharili. Povej ito napanu. Tudi zredila sem se in 'sicer za tri Me. Veš, zato, ker nisem nič več sentimentalna. Vrhu tega imam tu zabavnega čloiveka. Pepe iz Privačiine mu pravijo. Je st ra-išno galanten prismode/. Včeraj sem mu zatek-nila v gumbnico nekalkega žaketa, ki ga mosi, eno veliko solnčnico. Strašno je bili srečen in mi je sveto obljubil, da vzame samo mene, sicer nobene druge na svetu. Imam silno mnogo znancev pa netkaj znank. Spiloh, kakor je melkel. Cezar: veni devici, ali pa kakor je reklo zlati: ' vse moje ... Moščo! ...« Poznilk je dospeli v mesto dočasa in poiskal Vuznika. Sedla sta k steklenici prosečana in se veselo pomenila, nekam vihravo sicer, ker je bil Vurnik inelkako nervozen in bridek. »Strela božja,« je vzkliknil, »France nič več ne ikalneš.« »Ali sem 'kdaj kllel?« je vprašal vedro Poznik. »Hudič prekleti,« je zinil Vurnik, »ali si šel med licemerce in farizeje, ali pa se žene botjiš? Kaj, kvanitail tudi nisi nikoli?« Poznilk je odvrnil veselo: »Ne izzivaj. Ni prazna, da so oženjeni naj-luijši kvantači.« Vuirnilk se je suho zasmejal: »Koliko si domišljujete,v nesrečni zakonski oslički.« »Ti,« je rekel Poznik resneje. »Po pravici dej, ali sem se ijaz bolj postaral al!i ti s tvo-jnn fantovstvom in k roko m.« »Pusti,« je zam.ahnril nevoljno Vurnik. »Jaz sem že tam v deželi Krdkiariji, odkoder ni izhoda. Lasciate ogni speranza.« Zunaj na vlažno tlalkcvano dvorišče je zapeljal voz. Poznik je spoznali svoje ljudi lin sc dvignil. »Za hipec mi oprosti,« se ie obrnili k Vurniku. Potem je šel k ženi in Siavici Ko se je vrnil ž njima v gostinec, ni več našel Vurnilka. Strežaj mu je povedal, da je gospod plačali vino in šel. »Kaj so mu napravile babe, da se jih tako boji,« je mislili Poznilk. Ozni se ie na ženo in je videl, da je lepa in ji ie pošenetal: »No, Hellenček, kdaj nelki boš začela postajati grda?« »Ali nisem že,« se ije nasmehnila in se mu trudna obesila na rame. »Noirčava zalliublljenca,« se je oglasila /a njima s pikrostjo Slavica. »Saj vem, da bi rada imela, da vaju pustim sama, pej nečem, čujeta, pei nečem.« »Le zvesto služi, gardna dama,« je odvrnil veselo' Poznik. »Pride čas. bova s Heleno vrnila.« Potem je vprašal, kaj želita vzeti, preden se odoravijo na pot. in so sedili. čez kraitko uro so sedilii na voz in se odpeljali. Bila je sioboita. Peljali so'se slkozi zvonove-ki so oeili delanust. Ko so zavili v dolino med gdre, jim je dalnimlo hiladno nasproti. Poznilk ju je prosil, naj se zavijeta. Potem je gnal v sove'' in inioč, Iki je prihajala1 z večerom in hladom. Ob prvih zvezdah so bili doma. »Zopet en voz zlata doma,« je zarajalo v ceoinetru. Večerja inu je tekimila. Ko pa je pogledali na Slavico, je vedel: »Glej, spet je prejela pismo in je zamišljena.« Tako je tudi bilo. Neodprto ji je ležalo v nedrijah in jo 'težilo, težilo, težilo ... * ajc # Zjutraj je zmrziavailo. Težko so obkopali »robove svojih dragih. Okrasilli :so jih z astrami in ikinizantenami in pod večer .na dan vseli Svetih so prižgali luči ina maminem grobu, na grobu strička Feličeta, na grobu bogoslovca Janiča in uboge utopljenke Tončke. Ob grobu To-nejčeve mame so našli Sivca z Avrelijo in Al-mo. Učitellj je biil bfed in silno žalosten in potrt. Slavica se je pošalila: »Kalko imenitno razumete izraziti s svojim licem občutje Vernih duš. Ali ste iz inaravoslcv-ja inauaili te mikrimiie?« »Mimikrije, gospodična botrica,« je popravil 'resno učitellj in dodal: »Saj se ne pretvarjam, samo prespan nisem. Bofezen imam v hiši. Zena leži itn krog nje leže vse moje štiri male.« »Bog pomagaj,« je vzkliknila toplo in prestrašeno, »odpustite mi neumno šalo.« »O prosim prosim,« je odvrnil pohlevno. »Ali je nevarno?« je vprašala. »Ne vem,« je odvrnili, »vročnica, iz vremena. Emo zboli in poležejo vsi drugi za prvim.« Poklonil se je in rekel: »Oprostite, a zdaj moram domov.« »Srečno,« je rekla, »jutri vas obiščem.« Učitelj je šel. Prisila je noč in otroci so se znova dramili v sitnost. Delal jim je obkladke •na čelo in jih silil z goriko limonado. Najmilajše je vzeti v naročje in ga skušali uspavati in mu je pel dolgo in vztrajno: »Malbrough s’en va-ten guerre. Mirontan. minonton mirontadne ... Monsier Malbrough est mort Est mort e>t enterre ...« Rano zjutraj je prišla Slavica z malim jer-baščom in stopila po domače naravnost med bolno družino', pozdravila Veroniko in se obrnila nato Ik otrokom, ki so dvignili svoje blede Klavne e iz svojih posteljic. »Grde, grde puinoike,« je irekia, »kaj pa to Domeni, da ste vse bolne? Kar Jepo hitro mi boste ozdravele, če me polklličem kar Viduča, da Vas ponese Ik svetemu Maviru.« Še je govorila in je še sipala na mate odeje suhih fig, rožičev, pomaranč in sladkega peciva. Na nočno mizo Veroniki pa Je postavila močno posodo malinovca in steklenico konjaka hi karala bolnico : »Premalo se varuješ, moia ljuba in ženeš se preveč in premalo užiješ. To ni prav. Saj si i'es mallo svojeglava, ne zameri Veronika. A moža moraš vendar tudi paziti. Lej, zboli. Poglej ga, kakšen je, pa še šolo ima.« »Govoriš, kalkor pač veš,« je vzdihnila Ve- ronika; učitelj se je postavili, da njemu to nič ne de. »Sveta dolžnost,« je rekel »se že prestane. To je pač povsod talko.« V resnici pa ga je bila Slavičina beseda ganila skoro do solz in se je res same mo sebi smilil in je od hvaležnosti v njem vstajalo ljubezni pcHno in hotelo biti beseda: »Gloriosa, gloriosa.« Otroci pa so nemo brskali v darovih na o-dejah, pogledovali se s tihimi veselimi pogledi in pozabili biti sitni in cmeravi. Nikoli prej ne poslej niso Sivcu otroci talko hitro preboleli kakor takrat... Ko je Slavica odšila, je popil Sivec pair čašic njenega konjaka. Prijetno ga je omoti'l: Blagroval je svetlo svojo botro: »Gloriosa, srečna gloriosa!« Srečni učitelj Sivec, ki ni prav nič vedel, •kako je Gloriosi pri srcu iin kako trpi njena le-' pa dekliška duša in kako teži neko neodprto pismo na njenem srcu in kako se posili oglaša vedno nova bolečina v njene živce, ki drhtijo kakor pod magičnim pritiskom čudne pesmi, čudne melodije: » kommst nimmermehr aus diesem Wald, nimmermehr, nimmermehr ...« Prešli so megleni in deževni dnevi, prišli so hladni in jasni. Mimogrede je vrgla noč za prst snega, ki se je stopil do poldne. Potem je bilo vedro nebo cel teden in zarie. kakor na razglednicah, ki so začele prihajati v rabo in modo. Potem so prišle prešce. P niste so šolski deci. Potem je prišel sveti Martin. Prišel je predvsem poštarju. Potem je prišel sveti Miklavž iin Poz-nikov god in Sivec se je pri tistem vinu napil. ■ da je prepeval od Zofije proti domu in sanjal potem z bolno glaivo o šilahčiču, kfi mu nese po ulici težek meč droben paž. Potem je prišel nad Sivca dolgčas hi je blodil in iskal in je našel, da mora zopet seči po pisateljskem peresu. In zopet je iskali, kje bi zajel, kaj bi zapisal. Dolgo je iskal i:n ni našel. Utrujen je šel k Zofiji in ptil in šlahčič s pažem na sliki v Zofiijiinl sobi ga je navdušil, da je našel in vedel, da mora napisati par dvanajstič otroških pravljic. Viharno je hitel d()mov, povečerjal naglo in sedel. Sprva ni šlo. Ze sedmo polo papirja je bil odložil. Potem pa su mu je zdelo in je bila pravljica, živa, isti-niita, iz srca zajeta: Živel je neroden človek. Mevšetek so mu reklli, ker je vse narobe povedal, vse narobe naredil. Živega bitja ni imel na svetu, da bi ga bilo ljubilo. On sam pa je ljubil vse ljudi, vse božje stvarstvo, cvetke in ptice. Potem se je talko zgodilo, da se je srečal s prdlepo kraljičino, katera je bila vesela njegove nerodnosti in smešno izvirne besede iin ga je vzela seboij v sijajen grad, da bi ji kratek čas delal. In ji je delal kratek čas in sc jc trudil da je bil še zabavnejši , čim bolj je bila ona včasih žalostna. Kadar pa je bila zoprna, da ga je tepla z zlato palioo po ušesih in očeh, Ije peli, da je ne bi ža-Jil, da se ji ne bi smilil, Ikadar bi videla, da ga bali. Talko ji je služil leto in dan. Pa je umrli kralj tiste dežele in kraljičino so izbrali za kraljico in jo prisilili, da si je morala iskati žemiina. In je tugovalla, zakaj ljubila je svojo mladost in prostost. In talkrat je prišel Mevšetkov dan in ji je razkril, kar je vedel on sam: »Najnevrednejšiega lišči, tisti bo pravi.« Potem je prišlo najgeriljivejše. Kraljičina je padla Mevšetku krog 'vratu in rekla: »Najne-vrednejšega si se štel. Nobeden ni mene vred-mejšii...« Siivec je sanjali tisto noč iz svoje pravljice. Kraljičini je bilo ime: Gloriosa ... XII. V farni cerkvi pni zbrnicah ob šestih zjutraj 50 pe1!] dan za dnevom pesem adventnega pričakovanja: Vi oblaki ga rosite. V mestnem gledališču pa so gostovali tuji pevci in uprizarjali večer za večerom sloviti Perozijev oratorij: Lazare, veni foras. Iz teh dveh motivov 'je Irl zasnoval drugo adventno nedeljo domači kaplan svojo propoved: Vi oblalki ga rosite ... Saj so ga rosili, saj je med nami in hodi med nami in živi med nami in ga ne vidimo, ga nočemo videti, zapiramo' mu vrata in duše in spimo, .spimo kakor Lazar v grobu in nas kliče m budi, da bi vstali in nočemo vstati in nočemo v življenje, dasi jočeta posvetna Marta in modra Manija, usmiljenje nebes in pamet človeška. Doklej... do kdaj? ... Koširjev hlapec je bil zapregel pokriit voz in -sedel na kozla. Sivec je stal ob vozu. Pozinik s Heleno in Slavico pa so se mudili v Koširjevi , (kuhinji. »Moj Bog, -v talkem mrazu pa toliko Dot. pa , samo navlašč za teater,« je govorila Koširka. »Otrdka, pazita se. da še me prehladita, kavica. pij, vroče pij! Helena, ali ni dovolj oblečena?« Skrbni glas Koširlke je prihajal bliže. Helena, Sllaviica in Pozrnlk iso sitobili pred učitelja. Pozinik je odprl žemi in svakinji v voz in zaklical učitelju: »No, učitelj, sedi.« »Bom na Ikozla.« je dejal skromno učitelj. »Vstopi.« je relkel hladno Poznik in učitelj je zlezel za Heleno in Slavico. Poznilk je izmen-’ jal s hlapcem še nekaj besed in nato še sam sedel ‘V voz. »Paziite se. Vrnite se zdravi.« je zaklicala še emlkirat Koširka. Voz je potegnil »Kaplana sem bil povabil, da bi se peljal z nami,« 'je začel Poznik. »na nima časa.« »Škoda,« je reklla Helena. »Njegova zadnja pridiga me je ganila do solz.« »Tebe pa kmalu kaj do solz gane,« je rekla Slavica zbadljivo. »Talka si Iko/t naš učitelj tukaj.« »Ne bodi no zicprna,« jo' je pokaratla Helena. »Ah, kaj,« je menilla Slavica, »če mi itii zameriš, se me brigam, gospod učitelj mi gotovo ne. Kaj ne, da mi ne, gospod Benjamin.« »Gotovo ne,« je odgovoril. »Zato pa,« je rekla lin so se ji ustnice nabrale v šegavost. »Saj pa tudi nič neresničnega povedala nisem. Po pravici povejte, gospod Benjamin, kdaj ste jokalli zadnjič?« »Zadnjič za god gospoda Franceta,« je od-vnnil odkritosrčno učitelj, »pa se mi zdi, da sem bolj iz vina.« Poznilk se je zasmejal: »Previden bodi, učitelj, saj vidiš, da te vleče.« Učitelj se je nasmehnil in dejali: »Vem, a ne zamerim. Moja botra je.« »Hvaležen in ljubezniv vitez,« je nelkel Poznik. »Žalostne podobe,« je udarila Slavica. »Zalkaj tako rada lljudi mučiš,« se je bo-4es/tmo zgeniila Helena. »Veruj mi, da tvoje šale niso več šale, pokvarjenost so, pa reci, kar hočeš.« Nemo se je Ozrla Slavica s Helene v Poz-nika. S svojimi mirnimi poštenimi očmi ji je gledal resno v ilice in prikimali nemo. »Ustaviti daj, vnnem se domov,« je planila. »Kakor hočeš,« je rekel mirno, »pol ure boš hodila.« »Ne inori no, Slavica,« je zaprosila Hdlena. »Saj te nisem hotela žaliti. A zdaj sama čuitiš, kakojto de. opikati.« Slavica si 'je pokrila lice. »No, zdaj vemo. Ikdo joče,« se je zasmejal , Poznik in potegnil iljubezinivo deklici roke z lica in rekel: »Mene bos ubogala. Jaz te nisem irazvadil. pa tudi žalil ne.« In ispet ji je gledali s svojimi mirnimi, poštenimi ločini v obraz. Začela je rdeti in sopsti viharno. V tisoč neprilikah je sedel učitelj. »Ta Perosi,« ie začel nagonsko, da reši sebe 'in družbo iz mučnosti, »čisto mlad bogoslovec je, pa pravijo, da ie Verdi pravi začetnik prati njemu in je 'le škoda, da duhovnik ne sine pisati Dosvetnih oper.« Slavica se je -stresla im obrnila, kakor da se ni 'rfcič zgodilo, k njemu in rekla: »Če je talko, 110, se pa ne vrnem. Da se bom dolgočasila, 'to vem sicer že naprej.« »Zdaj se bo spravila nad me,« je dejal Poznik, »rekla bo, da sem jo celo prosil, naj se pelje z menoj in Heleno.« »Ne,« je odvrnila deklica, »tega ne bom rekla. Sploh me bom reklla nič,« je govorila naprej, »ker je boljše tako, ker bi sploh dobro ■bilo, da bi nič ne govorita, ko' me nihče prav lie ume.« »Tii sc menda sama sebe ne umeš,« je me-: nila Helena žalostno. V njeno novo življenje je plala kalkor iniova narava, rahla zdražlljivost, ki je do.tedaij tii poznala in se je etudi ni mogla zavedeti, ker jii je izviratla iz novih fizioloških občutij, iz nagona, tki ga vsaja v 'telo materinstvo. Nemo je gledala Slavica v sestrin obraz. V osrčju ji je moralo vreti. Nevede kako din zakaj, sii je razpela plašč, (kakor da jo duši in ji je previroče. Ni opazila, da jii je tedaj zdrknilo iz nedrij pismo in padlo Poznilku na naročje, da je segel po1 njem iin se zagledali v pismenke. Učitelj je nemo motril ves prizor. Takrat je opazila Slavica prsmo v svakoivih rolkah in rekla mirno: »Pismo je moje, ine beni.« »Ne berem,« je odvrnil, »saj inisem pobaiMn. A ti si neprevidna. Talkih pisem se ne nosii s seboj.« »Kakih pisem?« je vprašala Siavica narejeno zbadljivo. Pozniilk nli odgovoril. Zopet je samo s svojimi poštenimi očmi božal delkletu iv obraz in jo Pridobil. »Pa beni, če hočeš,« je rekla itežlko. »Ne zdaj,« je odvrnil odločno lin se je oddahnila. Vedel je, da bo čas, ko mu bo sama prinesla pismo in skrivnost, ki jo je mučila, da je morala mučiti še druge ... Taikrat se je Sivcu posvetilo in je občutil, česar ni dosilnnal in je bilo zavistii podobno: »Gloriosa? Kdo je tisti srečni?« ... * ❖ ❖ Sedeli so v peti vrsti v parketu. Pesem zveličanja, Ikateno je razgrinjal orkester pred Njimi, oder iin spev, je različno udarjala 'V njihove duše. Nihče med njimi ni bi bogvelkaj va-! 'jen gledišča, opere. Oratorij jim je biil pa docela neznana ivrsta pesništva. Calkali so na nekako dramatično višino, nagonsko žetleli zadnjega prizora, ki naij pokaže Kristusa, čudodel-; nika, ki je obudil mrtve. Godba ki jim je zalivala srce, je bila kalkor inekako solnce, grela je a je tudi utrujala, spev, ki je (kopnnd v sitirašno višino, je bil nekam nenaraven, oni drugi težki *n nizki nekam preposveten. »Sa.i ni sveto,« je ^uivstvovaia Helena, »Čisto latinslki tekst bi bil dostojneijša,« je ocenjeval Sivec. »Domače ni,« Je občutil Poznilk. Slaivica pa je bila naravnost vznevolljena zaradi Ikretenj, ki »o jih rabiili pevci- Zdolgočasena se je ozirala. Videfla je sto °bnazov in ni poznala nobenega. Pozornost njeno je vzbudil človdk tv ložti, ki je edini med občinstvom imel kukalo na očeh. »Glej,« je mislila, »to 'je edini, ki mu ni za vzvišeno vsebino •n godbo m je prišel zijat kakor prihajajo k °r>eri. Zoprn človelk.« »Misel ji je zamrla v glavi. Zasitor je padel. Luč je zagorela. Mož v lloži je obrnil kulkalo naravnost iv deklico. »Gospodična Slavica,« je vprašal učitelj, »ali vas zebe? Trepetate.« Ne da bi genila, je strmela nemo v žellezni zastor, )ki je polagoma llegal v dno... Nato je zaprla oči din poslušala topo pogovorom gledaliških gostov, Nemcu, ki je tovarišu tolmačil zgodovino oratorija, omenjal Hamburg iin i1ayd'.na in razlagali razliko med italijansko in nemško godbo. Italijanki, Ikii je kramljala z nekom o svoji hčeri in njeni zaroki, kanoniku Slovencu, ki je tovarišu duhovniku označevali po-edine lepote v godbi in jih inavajal po taktih »hvalil celoto a odklanjal gotove poedinosti v instrumentalnem delu. Potem jo je dramil glas Helene, gdas Sivca, Iki se je bil po svoje nekam isam vživel v simbollnost godbe in govoril pri-s jetno razvnet iin se poklanjal Pozniku: »Prav hvaležen sem iti, da si me vzel se- • boj. Krasen dečelk ta Perosi. Pričakujem, da pride v tretji sliki ivišelk. Bomo videli.« ' Zastor se je dvignil. Težko pričakovani prizor je zorel, pesem zveličanja je koprnela po svojem najviišjem učlovečenju ... Slavica se je boječe ozrla v lože. V Somraku dalje, je ividela lep, Med mošlki obraz, hladen, bolesten. In še se ji je zdelo, da je človek s item obrazom zganil glavo, jo sklonili, kalkor, da se ji hoče polklloniti. Poslej se ni ozrla več. Strmela je srepo v oder pred seboj, v luči, (ki so pila le iz orkestra navzgor v sceno, kjer so se g-i-i bale osebe dejanja in zbora. Iz osteklenellih, otrplih oči so ji vrele solze, meglile ji pogled in pelkle po' licu. Hoitella je, da bi še vedno in še igrali in pedi, hotela je obenem, da bi že vse ugasnilo, se odelo v temo, molk in mraz ... »Pojdimo,« jo je vzdramil Poznikov glas in se je zavedela. Ljudje okoli so bili vsitali, obrazi v ložah so bili ugasnili, obraz, ki ga je prej videla, je bil izginil. Vstopili so v vežo k garderobi. Učitelj in Poznik sita stopila naprej. Tedaj je zasilišaJla Slavica znan glas za seboj: »Klanjam se, milostna gospa!« Slavica je slišala, Ikako se je začudila Helena: »Gospod Rosandič! Ali se ne motim?« »Nikakor, gospa.« Slavica se je olkrenila. Nemo se je orni po^ iMonil. Nato je nekako obotavljaje stegnil rolko • in rekel: »Gospodična Slavica, ali se ne poznamo več?« »Še,« je reklla in nobene besede več. Samo bliskovito je bila pogledala v njegov obraz. Drobna, rahlo rdeča črta mu 5e šla čez depo' vi-sdko čelo. »Obrastek po rani, katero sem mu vsekala,« je mislila, lil nevede od 'kje, je vzrastla moč v njej in se je zasmejala: i>30 »Vi torej, Vi ste bali tisti' edina flesveti človek nocoj v gledišču?« »Zakaj?« je vprašal. »Mož z kukalom,« je rekla bridko. Njegove oči so se ostro in presunljivo zapičile vanjo. Tisti hip sita se vrnila Sivec in Poznilk. »Moj soprog,« je rekla Helena, »in tu gospod Juraj Rosan d ič.« »Torej iti si?« je pomislil Paznik in pogledal naglo po Slavici, (ki je billa stopila bleda v stran. Stisnili je onemu roko z navadno uljudno besedo. Koj nato so se poslavljali. »Obiščite nas,« je rekla Helena Hosandiču. »Li smem?« je »oni iskal v Poznika in našel samo učitelja, ki se mu je poklonil... (Dalje.) Poletno jutro. Razpelo se je na sever in jug, na vzhod, zahod: vse sam omamen solnčni žar, da ga je polna moja pot. Vse stvarstvo zliva se v en tok, in vse objema ena slast: v gozdeb, na njivah, travnikih, zgolj krepka rast. Prameni zlati pojejc kot strune lir; glej, kot da našla do neba je zemlja svoj iskani tir, glasi se harmonija sfer, in duša močna si želi srditih borb, odločnih zmag in mirnih dni. Strmo K oso vrl. Spomenik na Krnu. NAŠA BOLEST. MOLITEV. NESREČEN si, Narod moj, bedna si, Domovina moja! Poznam in občutim njih nadloge tvoje in črno grenkobo, ki je stisnila dušo tvojo. Poznam vse to in občutim, ali ne puste me peti o srečnih dnevih minolih časov, ne puste me plakati nad občno bolestjo tvojo, Narod moj zasužnjeni in nesrečna Domovina moja! Nemilostno me gonijo z groblja, šibajo me strašno in besede mi v grlu zastajajo. Grobovi ostanejo neopojeni z besedami čistimi, nepokopani s solzami iskrenimi, matere sive pa ne-utešene z uteho blago, zato se punta v ljutem srdu božje in ljudsko srce in mrtva telesa se v mrtvaških plaščih dvigajo iz neoplakanih grobov in se oglašajo s strašnim vekovjem in vpitjem, da duša v človeku otrpne in premrzne. O. Bog moj, veliki in silni in nedosegljivi, daj mi jezik, daj mi velike in mogočne besede. ki jili dušmani ne razumejo a narod razume, da se izplačem in iztarnam iskreno nad črno usodo vsega Naroda in zemlje svoje. Pokloni mi besede, Gospod, velike in težke kakor gore himalajske, silne in močne, ko nebeški grom, ostre in strašne kakor bliski božji, a tiranom in tlačiteljem nerazumljive kakor je nerazumljiva sfinga egiptovska roda človeškemu. Daj mi le besede in obdari me, Gospod moj, s tem darom svojim velikim in milostjo svojo neizmerno, sicer mi srce ovene in mi duša od prevelike tuge in žalosti razpoči. Petar Kočič DVA PROFILA. TO niso sanje po težkem vinu in iz mesa porojene, pač pa je slika,, ki jo je narisalo življenje s težko roko in krvjo. Pred menoj stoji strahovita gora, Kalvarija našega ljudstva. Dva relijefa, grozna profila nioli v nebo. Relijef, k; je iz davnine, iz daljnih dni in drugi strašnejši relijef, ki je od včeraj. V veliki senci spomina leži živ mrlič, ki je odprl velika zgodaj posinela usta in je spregovoril: Spominjam se dne, ko je padla na ljudi strašna beseda s silo meteorja, ki je letel pol stoletja skozi ozračje: vojna je! In šla je beseda od hiše do hiše, beseda liunskega cesarja, ki je nosil slučajno krščansko ime in je otroke, speče še v materinem telesu žrl. Jok je pretresel zidove, kamni so točili solze, le človeško srce je bilo trdo v svojem velikem blaznem sovraštvu. Vsi, iki so billi cveitoči. so šli. In prišel je drugi glas, glas največje vlačuge, da so vstali o polnoči vsi betežni starci in negodni otroci. V pol sp ar: ju so iskale njih roke kose obleke, jok se je mešal v skovikanje sov in vpitje orožnikov. »Marš!« Ta beseda je bila veroizpoved tistih, dmii, začeitek in konec razmišljanja. »Kam?« Kdo ije dal odgovor? Klanec je zivenel pod težkimi koraki kot da so verige na nogah. Ze štirideset let ni jokal mož, ob najhujših trenutkih je zaprl bolečino tiho v srce, danes joče. Kot da beži ljudstvo iz Pompeja. Vozel, ki se zadrgne v prsih, se naenkrat sam od sebe preseka (kateremu na divoje, da bruhne: »Kam gremo? Prokleta pravica!« »Pes!« In umrl je na mestu brez spovednika in brez oporoke. Sosedje so šli mimo njega •n se tesneje zadrgnili tesnobo v prsih, da ne Plane na dan. In v jutranji zarji, ki je pordečila vrhove, so zagledali pred seboj strašno goro, ki jo kolne naš rod do pekla, goro s skrivnostnim profilom, 'ki gleda v nebo; goiro Krn! V jutranji zarji so se spogledali obrazi in kot da so že od Vekomaj skupaj, so se spoznali: »Sužnji smo!« Bili so iz vseh grap Tolminskega in Cerkljanskega, noč jih je izbruhnila brez besede, uboge betežne starce, prezgodaj zrele otroke, vzrejene ob suhih hruškah in siratki. Razpršili so se ikakor ovce in zgrnili Zopet vkup, sosed ni videl soseda, temni obrazi so trpeli vsak zase.... »Marš!« Nosili so municijo. Cel dan od jiutra do večera, brez kaplje vode, brez skorje kruha. Kot da zidajo piramido egipčanskemu kralju in bruhajo revne senčne doline vedno nove množice. V težkih soparnih presledkih iso padale granate in širile smrt med težaki. Kdor je prvi padel s svojim tovorom zadet v brezdno, iz katerega ni bilo povratka, ta je bil prvi rešen. In vendar je vse trepetalo in štelo minute svojega življenja ter je skoraj pozabilo na trpljenje. Kdo je pozabil na te groze polne dni? Jaz nisem pozabil krika, ki me še danes reže v mozeg. Starec tudi ne, ki še v zadnjem očenašu svoje večerne molitve misli na to. 2ena ne, ki so se ji tedaj solze posušile. Otrok ne, ki je dobil jetiko in je že umrl. In ko se ob najtišji uri ljudje nemo spogledajo, šepečejo oči: »Sužnji smo bili....« To je en relief. Drugi ni milejši od prvega, strašnejši je. Ali naj ga napišemo za vas, ki ste trpeli in katerim bo moja besede komaj senca resnice, zakaj pero je ustvarjeno, da zna dobro opisati le laž, resnici ne more nikoli do dna? Ali naj ga narišem vam drugim, vi bojazljivci, ve šleve, ki se tresete za svoje beraštvo in ne veste za bogastvo, ko še zločinec umira mirno in v zavesti za svojo stvar. Bodite mirni, vi klaverni o-troci bodočnosti, samosrajčniki janičarski, saj se vam ničesar ne zgodi. Suženj ne more izgubiti ničesar, smrt ga samo osvobodi. Vi ponavljajte besede groze, da postane žiivljenje v vas! Padlo je z neba, udarilo je in vžgalo, bič kirivioe je segel v mirne nočne sanje in izgnal polnage, preplašene, od groze pol mrtve ljudi kot zveri v gozdove. Niti krikniti se nihče ni tipal, niti zaklel ni nihče, bobnenje motorjev je preglušilo vse. In iti so morali vsi, ki so bili cvetoči, betežni stairoi im inebogljeni oitroai, žene lin dekleta, de teta v naročju, matere v porodnih bolečinah. Vihar jih je sprejel, dež jih je božal, gozdovo drevo jim je dalo zavetje, skala počitek. Zakaj? Od vsepovsod je prihajal en sam odgovor: gora Krn. Kdo ste vi, ki nas bičate, kaj smo vam storili? • Od vse povsod samo en odgovor, strašen in s sovraštvom zastrupljen: gora Krn. Kdo smo mi? Ljudje ali zveri? Kaj nimamo imena? Ce smo izgubili domove, vsaj ime nam dajte? In pod vsakim drevesom, pod vsako skalo so gledale plašne oči, od žalosti in skrbi vse pijane: »Sužnji smo!« Tako je pisano V zgodovini, ki jo piše človeštvo in ni mogoče spremeniti niti črke, dokler usoda ne izkleše nov relief. In segla je oborožena roka našemu ponosu za tilnik, glava se je vpognila in poljubila vrli Krna — našo sramoto. Vse je zatrepetalo v nas — še otrok pod materinem srcem se je zganil. Kaj smo ti storili, o gora? Reliefa molčita. Ona sta preklost in sedanjost, bodočnost nista. Težke sanje naših mater sta, njih hrepenenje nista. Moje sovraštvo in moja bridkost sta, moja molitev nista. V vzdušnem razmišljanju sem se dvignil nad goro in oba reliefa sta se strnila v obličje. Pred ogromno Sfingo je zaječalo iz mene vprašanje: Čas tajnih Čas tajnih bogastev-luči predsolnčnja skrit, čas tajnih bogastev=od plugov in bran nerazrit, čas tajnih bogastev, zaprt v nebotične gore — kdo razodene te njemu, ki mimo njih gre? Hli upadejo gore v globoke doline, ali v prihodnost zapojejo mrtve davnine, ali zasliši se glas izpod svoda neba, kadar nebeški orkester si himno igra? »Ti strašni, nepremagljivi simbol našega trpljenja in naše sramote, ki gledaš bodočnost, povej, kar nam je neznanega, dalmi naše ime iz bodočnosti, katero pesem bodo peli naši otroci?« Strašen je pogled Sfinge, ki prodira veko-ve, še bolj strašen je njen molk. Gledal sem njene ustnice, ki so se premikale v nevidnem nasmehu, besede ni bilo z njih. In če bi ne videl po temni noči vsako jutro znova vstajati zarje, bi moral obupati, kot obupujete vi, plašljivci, sinovi nergačev. Zarja pa ima v svojih zlatih črkah samo en napis, ki ga bereta tiran in suženj v dveh besedah, vsak v svoji besedi: Pogin in Svoboda! France Bevk. bogastev. Rti raduje se pomlad ko zima žaluje, ali iz sanj oko v živo, resnico potuje, ali odpira se cvet in posluša uho, kaj razodene dih kresne noči mu tajno, Niso upadle gore, mrtve spijo davnine, luč iz glasov himen nebeških orkestra ne sine. daljna je pomlad, zaprt cvet, noč nema, le val pesmi vsemira do mene akord je poslal.,. Stann Kosovel [1915]. Plošča s spomenika na Krnu. Požgano župnišče v Drežnici. ANDREJ KOŠUTA. Al) gališkim mestecem je sijala polna luna. Na štirivogla-tem dvorišču so bile zložene puške v piramide, ob njih te- lečnjaki, vse lepo v vrsti kakor ob vajah. 'se to je stalo v mesečini, v nizkem Poslopju v temi pa so ležali na ilovnatih tleh ljudje in čakali, čakali. »Nocoj pojdemo naprej...« Izmučeni, zbiti od vaj, ki so jih imeli ves božji dan, so čakali možje na alarm, da vstanejo in nastopijo pot naravnost proti sovražniku. Doslej sa še niso videli. Le zjutraj, ko je stal bataljon razvrščen v čete na dvorišču, je zabrnelo visoko v zraku: nad mestecem je plul ruski letalec. Čuden občutek je prevzel vso množico, ki je strmela v drobno točko nad sabo, ki jo je oko komaj doseglo v neskončni modrini neba. — Tam gori je človek — sovražnik. Gleda nas, šteje vlake, ki brze brezštevilni po železnih tirih, opazuje kolone, ki korakajo po cestah, meri dolgost trenskih kolon, ki lezejo za četami motri topništvo in išče njegove postojanke. — Na zelenem hribu ob mestecu je počil nenadoma strel iz topa — prvi, ki so ga ljudje čuli Pred sovražnikom. Vse se je zganilo. SLOVENSKA POVEST, ALOJZIJ REMEC. Visoko v zraku se je razletel šrapnel, komaj ped daleč od letalca, kakor se je zdelo očesu. Počilo je drugič, tretjič, četrtič, bele meglice so se iz niča razletavale krog žive točke, ki je brnela v solncu. »Naši ga bodo zbili na tla!«, je šlo od ust do ust in neko veselo čuvstvo je zaplalo med vrstami. Obrazi so se razjasnili, vsi so pozabili, da so še hip prej klela, da morajo sovražniku pred nosom mučiti svoje ude. s telovadbo kakor v rekrutskih časih v vojašnici, da morajo salutirati, vaditi s puško in se ves božji dan biti z namišljenim sovražnikom, ko je pravi tam za ravnino in se bliža potuhnjeno in oprezno, da jiii zgrabi, kadar bi najmanj pričakovali. Zdaj je bilo vse pozabljeno, prvi boj v višavi v zlatem jutranjem solncu je vse zamamil. Vsakdo si je želel, da bi strel zadel letalo kakor lovčevo zrno ptiča in bi se nenadoma zavrtelo in začelo padati z razbitimi perotnicami K tlom. A njih želje se niso izpolnile. Letalec je nenadoma v ostrem kotu izpremenill svojo smer, pustil za sabo meglo šrapnelo'v in odbrzel v ravni čritd v nedogled. Streli so umolknilii, oči so se povesile, za-čula so se povelja in vrsta za vrsto je odkotra-, kala, ostalo je le solnčno prazno dvorišče in straža — star rezerviist, ki je počasi stopal ob zidovju. V kotu sta dva mršava psa grebla iz kupa smeti kosti in jih glodala s škrtajočimi zobmi. — Tisto popoldne se je med četami nenadoma raznesla novica, da po noči odkorakajo v boj. In zdaj so čakali znamenja za odhod. Ob oknu v kotu so ležali na tleh Koritnik, Urh, Krapež in Gruden. »Bodimo- si blizu, fantje!« je govoril Krapežev Tone. »Na maršu, podnevi in ponoči, v boju, ko bodo pokale, in v metežu, ko se bomo z bajoneti klali z Rusi!« »Ti si bedast človek!« je zehal Ko/ritnik. »Kaj je posameznik v tej množici? Kaj so trije, štirje, kompanija, bataljon? Množica naredi vse — to je skrivnost vojskovanja.« »Ni res,« mu je ugovarjal Tone. »Mož proti možu — to je zadnjii Ikotiec. Če nimaš prijatelja ob sebi, si izgubljen. Primeta te dva, trije, štirje in padeš... Skupaj bodimo, pravim jaz!« Tako seje postavljal Urhov Jože. »Da, skupaj bodimo! Ko bom padel, me vi zagrebite in pišite domov, da bodo vedeli žena in otroci, kaj je z menoj!« je vdano dejal Gruden. »Nikar ne govori tako!« ga je tolažil Krapež. »Vsi jo bomo unesli, kar nas je z Golega brda doma!« »Bomo videli...« je menil malomarno Koritnik, vstal in se naslonil k oknu, kjer so bile vse šipe razbite. Nekje v bližini, morda v prvi ulici za zidom krog dvorišča, so pele gosli cigansko pesem in je udarjala tamburina. »Daleč smo še od sovražnika. Muzika igra in ljudje se vesele!« »Častniki so tam, babe, vino, karte ...« »Mi se pa valjamo po tleh in čakamo kakor obsojenci na zadnjo uro!« »Andrejček je pravil, kako je... Višji se boje Rusa bolj nego mi. Zato nore, pijejo in igrajo na smrt...« . »Blagor mu, Andrejčku, vsaj nekaj vidi in sliši, ko lazi za svojim gospodom. Če bi njega ne bilo, bi mi ničesar ne vedeli. Tako nam je on povedal, da nocoj pojdemo in da je sovražnik samo za en dan marša od nas!« Andrejček je tačas v resnici izprevajal konja svojega gospoda pred nizko kavarno, kjer so častniki čakali na odhod, posliušali godbo in pili odhodnico. Dolgčas je bilo Andrejčku in vesela muzika mu ni mogla razvedriti srca. — Zajahal bi konja in pobegnil iz mesta v noč. Kar po cesti bi ga podil naravnost k Rusom. Ko bi. jih zagledal, bi skočil na tla, pomahal z robcem in vojske bi bilo zame konec ... — Daleč, daleč za ravanjo je zamolklo grmelo. — Nič bi ne bilo tako. Tam je že topništvo. Tam so patrulje, tam bi me ujeli in na prvo drevo obesili. Treba je iskati, gledati, oprezovati, potem se vse naredi, kakor Koritnik, ki ni neumen človek... — Konec ulice so zapeketala kopita, izza vogala se je vila za njimi počasi vrsta voz. »Halo, infanterdsit, kje je šltacijslka komanda?« je vprašal mož na konju. »Prva ulica na levo roko!« je odgovoril Andrejček. Mimo je privozil oddelek sanitetnih voz na visokih škripajočih kolesih, v njih so. sedele mračne postave, neme, brezgibne. Zadaj nelkje je nekdo klel nad konji. »Kaj vozite?« je vprašal Andrejček. »Ranjence...« Andrejček je posluhnil. Še je igrala godba za zatrtimi okni v kavarni, a vendar je čul, da v zadnjih vozovih ljudje ječe, nekdo je vpil in klel in molil v bolečinah z nečloveškim glasom. V drugem vozu se je čulo grgranje človeka v zadnjem smrtnem boju. »Kje so Rusi?« je vprašal Andrejček voznika pri zadnjem vozu. »Jutri jih boš videl.« je odgovoril nevoljen glas. Kolona je izginila za vogalom, šum in ropot koles, stok ranjencev, molitev in kletev — vse je utonilo v noč in mesec je pokojno svetil na široko prašno cesto. Godba v kavarni je vnovič zaigrala z divjo strastjo, loki so rezali po strunah, v besni vrtinec vriskajočih melodij se je vrgel ženski glas s prodirajočimi vriski: »Haj, haj, haj...« In pesem, ki je Andrejček ni razumel, je razvnela vse, ki so bili v kavarni, da so začeli za ženskim glasom vpiti vsak čas: Haj. haj, haj... Andrejček je stopil k oknu in med zagrinjali pogledal po kavarni. Konj mu je položil glavo na rame in tako sta človek in žival zastrmela v tisto življenje, ki je vriskalo tako divje in strastno v noč, ki je rahlo vztrepetavala od daljnega groma. Andrejček je gledal naravnost na mesto, kjer je bil njegov gospod. Sedel je ob mizici na daleč nazaj pomaknjenem stolu, na kolenu držal dekle v kratkem, rdečem krilu, objemal jo z levico krog pasu, z desnico pa dvigal čašo v taktu pesmi in vriskov. Kakor bi odrezal, je pesem nehala, dekle je vrglo svoje črne razpletene lase s kratko kretnjo nazaj, stotnik je dvignil čašo k njenim ustom. V globokih požirkih je izpila zlato tekočino in stotnik je treščil prazno čašo od njenih ust ob tla. »Bravo, Lindner!« je zagrmelo po kavarni. Andrejček se je odmaknil od okna in tap-ljal konja po vratu. Zdaj je spoznal, kaj je bilo med njegovim gospodom in njegovo gospo. »Ali je strah pred smrtjo tako velik, da ti ljudje tako nore, ali pa jim je v krvi...« je mrmral sam s seboj. ^ Nenadoma je v kavarni nastalo vpitje in trušč, stoli so se prevračali, vrata so se sunkoma odprla in Andrejčkov gospod je stopil na cesto. , ^ »Baba je špijonka ... Košuta, po patruljo!«: Je zavpil nad Andrejčkom. Vrata so bila polna častnikov. »Lindner, ti si vrag!« so mu klicali od vseli strani. Nekdo je itrgal črnemu človeku gosli iz rok, visok poročnik je tiščal dekle, ki je prej sedelo stotniku na kolenih, za obe roki k stolici. Uekle je brezcipno stresalo glavo s črnimi ko-dn in jokalo v vročični blaznosti. Andrejček ni vedel, kaj bi. »Po patruljo, tepec!« je vpil Lindner. Andrejčku se je zbrala slina v ustih, da bi pljunil, a je samo zaničljivo dejal: »Saj ste jo imeli pravkar na kolenih!« I a hip je stotnik potegnil samokres. . »Vojska je, razumeš, ti pes? Takoj boš »nel kroglo v glavi!« Visok pšeničnolas nadporočnik je tisti hip zgrabil stotnika za roko in jo z nečloveško mo- Potegnil k tlom. Z mirnim glasom je velel rejčku, nai stori, kakor mu gospod ukazuje. Andrejček je vrgel vajeti preko sedla iri edsel. Cul je še za sabo, da vpije njegov gospod: abo sem, da ji izpihnem s svincem njene Yražje oči! Slugo dam obesiti jutri na drevo, ^az, baron Lindner!« Strel je nenadoma počil in šipe so se sesule ‘ia tla ... Andrej Koš/uta je hitel in ni šel nikamor 'ugam kakor naravnost k svojim tovarišem z jo ega brda h kompaniji, ki je bdela in čakala udna povelja za odhod. »Kaj n je, Andrejček, da si tako zmešan?« ga vpraševali, ko je stopil k njim. »Nič... Jutri se vidimo z Rusi. Vrag bo vzel vse skupaj...« Potem se je zmislil, da ima dve svetinjici za vratom ir je potipal, ali ju ni izgubil. Sedel je na tla in tovariši niso mogli doumeti, zatkaj vprašuje, kje je njegoiva puška in patrcine. Le Koritniku je zašepetal: »Če koga v tej vojski ubijem, bo to on ...« »Kdo?« je vpraševal Koritnik. »On... Žival... Volk, zverina... Stotnik!« Koritniku so se zasvetile oči, stisnil je An-drejčka za roko, da ga je zabolela, in ma poše-Petal: »Piremočan si, fanit, in preslab, da bi to storil... Molči, take besede so vrv za vrat...« Nenadoma je vse oživelo in se zgnetlo iz za-duhlega prostora na dvorišče, piramide pušk so se v hipu razklenile. Odhod. Brez roga in brez bobna je odhajala vrsta za vrsto ven na cesto, ki je peljala v nepregledno ravan za mestecem. Nekje daleč je grmelo — tam je bil boj. Andrejček je stopal s svojo vrsto brez vsake misli. Hodil je in hodil, morda uro, morda dve, dan se je začel svitati, nad nizkim drevjem ob obzorju so letele vrane. Tedaj je privihral mimo stotnik Lindner in spoznal svoje ljudi. »Košuta!« je viknil. »Tukaj!« »Jutri k raportu!« V Andrejčku je vse zavriskalo: »Jutri, jutri! Ko gremo tja, kjer se opravi pot iz živje-nja v večnost brez raportov, ko gremo ljudje proti ljudem, ko imam samo eno kroglo za človeka pripravljeno, a bom z vsemi drugimi samo zrak streljal — in naj mislim na raport? Olavo bom stisnil v travo in bom gluh za vse. Morda pa pojdem in zamahnem z robcem ...« kostanji. PO ZAPISKIH GORIŠKEGA ČASTNIKA. — KSAVER MEŠKO. OLG drevored je tekel od hiše mojega očeta doli proti železniški postaji. V skrbno urejeni vrsti, kakor v tla vkopani vojaki, so stali debeli kostanji, čuvajoč cesto, kipečo visoko iznad travnikov, braneči šetalcem in nam porednim kratkohlačnikom vhod na travnike ob obeh straneh ceste. Sprehajalci so po večini tudi res spoštovali resnobne čuvaje, in mali živosrebrniči manj; saj Je bil v tistih letih ves svet naš, ves last naših lv|pečih, lačnih, z vsemi vetri letečih misli; to-naši tudi travniki, če je tako zahtevala igra, D ali ce smo se sprli, zlasali, in se je ta ali oni Poskusil rešiti z begom, in drugi za njim počez in podoilž po travnikih, da smo ga po ddlgem preganjanju vjelli in je bila naša pravda rešena s ravsam, s pestmi, z zobmi in z velikim, velikim krikom. Seveda sta sledila temu epilogu na mehkem, čilinu travnika večkrat še najzadnja, sklepna beseda in ne ravno predražesten končni prizor: ušesa nam je nategnil posestnik travnika. če ga nismo opazili pravočasno, ali nas je srečal kdaj pozneje kje na poti in nismo z vso naglico oživili izreka, ki ga nismo siicer še poznali iz knjige, pač pa iz dejanskega, živega vsakdanjega življenja: in fuga salus — v begu je rešitev. Ne spominjam se, da bi vplivalo ina mojo mlado domišljijo kaj tako živo, da bi se ml pogreznilo v globino duše tako globoko, zasidralo tam tako močno in stalno kakor ta aleja. Odkar sem se zavedal in sem gledal okoli sebe z očmi, ki so iskale nemirno in vsepovso- di, povpraševale, računale in tehtale, sem videt V tein parku pravo čudo, dvigali it njega kakor iz bogate zakladnice neštete skrivnosti, najlepša doživetja. Stal sem pred hišo očetovo kdaj dolge trenutke motreč, mereč in občudujoč ti dolgi zeleni roki, kazoči tja doli proti železni cesti, da se ne bi zmotil kak popoten tujec in bi krenil v napačno smer, zašel na krivo pot. Struga se mi je zdela svet, drugikrat cesta med kostanji, stranski potok, ki se zlije v tisto ozko, a neskončno strugo tam preko travnikov, ki se spet zliva bogvekam, čez ves svet menda: v strugo neugnano drvečih vlakov. Sedel sem kdaj v prvem mraku pri oknu. Daleč vun čez okno sem se naslanjal, da bi bolje videl. In sem videl, kako nevidna roka plete in ovija okoli debel in vej črnikavo kopreno. Zadrgava jo gostteje lin gosteje, krog za krogom; celi valovi teli ovojev se kopičijo nad kostanji, belina ceste se kar gubi pod njimi. In glej, črna senca, črnejša še od vseobčnega mraka, se iz-zlušči zdaj izza tega zdaj izza onega drevesa; kakor blodna duša švigne čez cesto, utone med drevesi na drugi strani ceste, izgine nenadoma sredi ceste, kakor da jo je v hipu vsesala cesta vase, hlastno popila v veliki žeji. Zbudil sem se kdaj sredi noči. Tišina je sanjala v sobi. Vse je spalo, bratje in sestra o-koli mene, starši v drugi sobi; vsak zvok življenja je spali utirujeno in nemo spanje. Nekaj hipov sem mirno poslušal, pa se me je polastila mrzla groza: ali so zaspali vsi v večnost, vsi umrli? Prisluškoval sem s pritajenim dihom; srce mi je utripalo burno, skoro bolno. Pa je nenadoma kdo zavzdihnil: brat v postelji ob meni, oče, mati v kamrici, ledaj mi je odleglo, kakor da se mi je odtrgal s prsi vedomec, ki mi je sesal kri iz srca. Tako pomirjen sem prisluškoval noči, nje-jo slišal najrazločneje in najsladkeje, če sem nim skrivnostim, daljni tihi njeni pesmi, ki sem ležal na strani, na ušešu, in sem tesno zakla-pljal oči. Slišal sem le z ušešom, ki sem ležal na njem. Dognati pa nisem mogel nikoli, poje ii-to v postelji sami, v blazinici, v podzglavju, ali poje v dalnjih daljah, v nevidnih, komaj slutenih prostornostih vsemira, in se pesem skozi tišino noči preliva semkaj tako ublažena in skrivnostna, da mora pasti najprej na posteljo, na bistvenost in telesnost, in jo je mogoče šele potem slišati. Ko serruse naveličal poslušati, sem odprl oči in jih vprl v okno. Krmežljavo, napol oslepelo oko je bilo okno v taki noči. V dragih nočeh je bilo jasno in svetlo, razprto na široko, da je srebrna mesečina valovila v mogočnih tokih v izbico. Strmel sem v okno, in zazdelo se mi je nenadoma, da se je dolga roka stegnila skozi okno in se me mehko doteknila. In ne samo zde- lo se mi je, jasno in razločno sem slišal, kako me je poklicalo: »Pridi!« Zgrozit sem sc v prvem hipu. Nato sem Začutil čudno, napol toplo napol ledeno slast: hrepenenje, da bi videl tajne in čuda, ki se gode tam zunaj v skrivnostni noči. Hud boj sta bojevala med sabo strah in mladostna radovednost. Zmagala je naposled zadnja. Nalahko drhteč, bolj pač od čudosladkega pričakovanja nego od strahu, sem zlezel s postelje, po prstih stopal k oknu, pokleknil na stol. se z vsem zgornjim telesom naslonih vJegel se na poilico ob oknu in zastrmel vun v noč. Najlepše so bile ogljenočrne noči, ker najbogatejše, tajne, najstrašnejše. Strahota je bila vsepovsod, kamor se je uprlo oko v nepre-gibno črno morje.... Kar je pridušeno zaškrtal na prodcu pod oknom oprezen, plazeč se korak — pazi, zdaj zdaj udari na okno silna roka, naslednji hip se požene kakor /vržena vzmet v sobo po krvi hlepeč ropar in morilec. Zastal mi je dili, oči sem zaklopil, kakor da čakam morilčevega udarca. Pa ni bilo nič. Gotovo si je razbojnik in morilec za nocoj premislil. Šel je pač mimo, izgubil se doli proti aleji, skril se tam za kostanji. Bodi Bog milosten popotniku, ki pride mimo, brez zle misli, nepripravljen na napad, ne nadejoč se smrti. Bodi mu Bog milosten! Brž ko se zazna dan, pohitim doli med kostanje in pogledam, kje se je zgodil zločin, vnebovpijoč uboj na nedollžnega človeka. Da so me bolele in ščemele oči, sem strmel doli po cesti, v morje teme. Le nejasno so se iz nepredirne temine polagoma oblikovala najbližja drevesa; vsa daljnja so tonila v zavistni neprodirnosti noči. Kar je jeknil tožeč glas iz noči, odsekan, kakor iz velike stiske in nenadnega začudenja vzkipel, in je ječeč planil v noč: sova je zaskovikala nekje v vrhovih kostanja. A je mahoma spet umolknila, kakor bi je bilo strah lastnega glasu. Spet tišina, noč, da je ni proniknilo oko sto korakov daleč, naj se je še tako trudilo in napenjalo. Kakor da se je noč nenadoma prebudila, a ne tukaj, v daljavi nekje, in je globoko zavzdihnila. se je iz daljave zaslišalo zamolklo sopenje. Ni več potihnilo, prihajalo je bliže in bliže, postajalo glasnejše in glasnejše: vlak je sopel na bliskoviti svoji poti. Glej, že cveti tam ob mestu v zrak visok, blesteč rožni grm: iskre iz hlapona. Čez nekaj hipov planejo iz noči travniki med naš:m domom in železniško progo, sunkoma, kakor nepričakovano prebujeni, zibajoči se od utrujenosti in zaspanosti. Vrsta kostanjev se v mimo bežeči luči zaguga, kakor bi se klanjala prihajajočemu mogočniku. Ob postaji vlalk positoji; a (komati se oddahne, spet zasope in vzdihujoč brzi dalje. Še dolgo odmeva v noč jek silovitega, bliskovitega njegovega bega. Dolgo sem strmel v noč, prisluškoval, iskal in zasledoval z napetim pogledom. A pri vsi svoji še neokrliani ostrini je pogled prodiral le Plitvo v trdo zgoščenost teme. Tam globje pa iJ6 ')0^a^J'ai^a v n°č domišliija. Snovala je in aa stotero strahcit in grozot pelinih štorij 10 na-Paaih in pobojih, v katerih sem bil junak in re-tnk ^ ysekdar jaz sam. Sanjaril in pesnil sem raKo dolgo, da me je zamrazilo in sem v lahki ocm srajčici že ves drgetal. Iztežka sem se uatrgal,od okna, po tihem sem šel spet čez so-.• ’v p,evidno zlezel v posteljo, potegnil si ode-x ,CPZ slavo, da bi se segrel iin ne bi /več sli- nr,Vn Videl’ kake £rozote se gode tam zunaj vejami in senci nemih kostanjev. Tudi v nočeh, vseh belih od mesečine, so se godila 'tam zunaj velika čuda. Bajna bitja, omaj vidna, le za silo razločljiva iz daljave’ aje m vendar ne živi ljudje, prozorni, ogr-jeni z dopetnimi belimi haljami, so imeli svo- dphi°n5Cn? za^avo P°d kostanji. Švigali so od a °debla, hitreje nego mi otroci, kadar mo se sli »skrivanje«. Zdaj zdaj se je kak po-^ono neugnan in drzen zavihtel kar po zraku £ n na veje. Zlezel je nagleje nego veverica ^ najvisji vrh, postavil se tam na skrajni. c vse strani se gugajoči vršiček in krilil z ro-amii, razmahoVall napetciKčna bela krite, klan- £,ife ina VSe strani prav kakor igralka ja-d Ka, ki sem jo videl v komediji — nikdar ni-£011 v življenju še nisem videl nič lepšega in čudovitejšega od tiste mlade igralke... Včasih Je, vsa razbrzdana družba spustila v /tek doli ez travnik, prav kakor takrat mi deca. Vsi 01 so postali tedaj travniki, ikakor bi se ku-a a megla iz mjih. Z neba pa je vsa začudeina j 71 a luna im Mia toliko svetlobe na svet, a je vse itonilo v ti prebleščeči sijajini in ms skoro pelkllo v oči kakor ob vročem julijskem opoldnevu. A so bije itudi mesečne moči, ko je biil ves vQt miren in negiibein, ves oledenel, ves za-1 det. Ne ena senca ini vzrastla nikjer iz zemlje, e najmanjšega življenja mi bilio med kostanji, e mleko mesečine je meslMšno polzelo čez vejevje in listje, brezšumno curljalo na cesto im tp^ ~ -v ^ako j'e bH ta mir v prirodi, o čudežna tiihoita, da je nejhfate uspavala. Za-' reinail sem, da misem vedel kdai... Čudno je biilo, kadar je divjal zunaj vihar 11 Je tepel, sikal in klapoivuškal kostanje, da ii°-i .petali kakor kaznovani otroci, plašmo oddali glave, ječala mi vpili. Zasmilili so se mii eckrait v stroe. Pal bi na kolona im prosil ne-]n..n<“ moči. besneče v zraku: »Plnizanesiiite Saj vidite, kalko /trpe.« Včasiih pa se je viharja zagnizdl tudi v molje srce in ga sega zastrupil in razvnel. Stiskal sem pesti, °s gorel v sirdu, opravičenem kedaj po kaki . enkostmi zgodbi ali nezgodi: ina kostanj isem mogel splezati, razčesal sem si obleko 1 plezanju, Ikak starejši, močnejši tovariš e je premikastil pod kostanji, pa sem srd vailJ izIil še na nedolžne /kostanje, priče njegova zlega dejanja in mojega ponižanja — drugekrati v povsem neopravičenem, otročje samovoljnem. Pa sem vzpodbujal vihar, klical mu: »Tistega-le trešči ob tla kakor je dolg in visok, 'vsega ga pohabi iin zmeljii!« Ko sem odraščal kratkim hlačam, sem se zanima!l bolj nego za drevesa za tiste, ki so pod drevesi hodili. Zanimale sio me mlade služkinje im pestunje, vozeče v vozičkih, polnih belih blaziin, male otroke, ali vodeče večje na izprehod. Zanimale so me njih svetle o-bleke. injih ijaani, zveneči klioi otrokom, če so zaostajali, predaleč se oddaljili. Zanimal me je njih mladostno ve seli i, zivonko zveneči smeli, ki je bil, Ikakor bi se (kotalili (tolarji po gladkem kamenju, njiih mehki medeni (obrazi. Zanimali so me staroi, šeitajoči po parku počasi in iztežka Ikakor zeilo utrujeni; posedajoči ma klopeh med kostanji, brskajoči s palico med listjem pred seboj, pišoči v pesek ali zamišljeno ziroči mekam v daljavo, kdo ve Ikam, v samo večnost morda. Zelo so me zanimaJli mladi parčkii, v mraku stopajoči v tajne sence kostanjev, izgubljajoči se med kositanji, toneči v večernih sencah. S široko razprtimi očmi sem strmel za tako dvojico. Vedla sta se za reke, stislkala se tesno drug k drugemu im šla sta Ikakor v • skrivnostne dalje, ki jim jaz misem še videl ne oči ne obraza, ne jim poznal imena niti namena in pomena. Vzmemiirjen in zavzet sem strmel za injima, napenjal ušeša, bij ves eno samo napeto uho kalkor lovski pes, ki sluti v bližini dii/vjačino, a je še ne vidi in ne ve, kam maj se obrlne. Zatrepetal sem v čudni, ne-razjasnjivi grozi in slasti, ko ije kratek, pol-tih smeh, v hiipu, proiti volji vzkipel in odtrgan od srca, planili iz nevidnosti, kakor da je začivkala pod kostanji nenadoma iz spanja splašena ptička. Razsrdil bi se v takih hipih: »Kaj hodijo tako ... tako ...?« V pesitii sem stisnil roke, zagrozil v mrak, v miega skrivnosti, zločine in sladkosti. ■ Drugekrati me je vsega objelo — kakor tople, do bnitkosladlke bolesti stiskajoč mi ,roke — hrepenenje: »Tudi jaz bi šel tako... tako...« Zajokal bi, tako' sem hrepenel iin trpel. Pa •sam nisem vedel, po čem hrepenim, zaradi česa trpim. Prišel je pa večer. ko. sem 'tudi jaz stopal pod skrivnostno šumečimi kostanji prvič za ujo- Šel sem Ikakor v nez.nainio, svečano svetišče, s (trepetom in strahom in z niikoli še okušano sladkostjo v srcu... Od tedaj sem ljubili drevored ikakor nikoli do tedaj. A to je bilo v poznejših letih... Izza otroških let se spominjam kaj živo še rnekega ijesenslkega popoldne. Naš stari učitelj da je prestar, presllaboten, so dejali, pa smo dobili drugega, mlajšega in novodobnejšega. Starec pa je odhajal, selil se. v svoj irojstni kraj. Koncem oktobra je bilo; noči hladne, s slano kaznovane. Ob jutrih je biilo .na cesti pod kostanji na debelo nastlano rumenega listja. Takega hladnega jesenskega dne, polnega mrzlo,'te in smrti, so peljali učitelju na dveh vozovih njegovo siromašno bogastvo na postajo. Učitelj se je zamudil spotoma pri nas in na-,ših isitariših, Iki smo se ina cesti še /v poslednje posllovilli od njega. Ko so drugi odšli, sem stal jaz še na cesti, strmeč ob vhodu pod preluknjani slavolok kostanjev za odhajajočim starčkom. Stopal je počasi, s težkimi, skoro drsajočimi koraki — miikdar ga nisem videl do tedaj itako starega, slabotnega lin strtega. Zdelo se mi je, da slli-šim šumeti ilistje pod njegovimi - koralki in mu klicati, kar je klicalo tud/i moje srce: »Ostani! Ostani!« Pa ni slišal. Stopal je dalje, poganjal se nekako nenaravno, šiloma in sunkoma. Ikalkor da ga suva nevidna rolka. Spodaj, kijer se cesta med kostanji že zelo zožuje dn se kostanji od obeh strani bližajo drug drugemu ie postal, se ozrl nazaj po cesti, Ikalkor bi premišljali, ali se naj vendar vrne 'v kraj, kjer je pustil svoje življenje. Dolgo je stal itako, strmeč nazaj sem proti mestu. A nenadoma je zamahnil s palico, k alko r bi hotel pregnati daleč od sebe vse težko skušnjave, ki so ga napadle v poslednjem, odlo- čilnem hipu. Sunkoma se je obrnil, jadrno spel gori proti postaji, a še bolj sključen, še bolj star, še bolj ničen in uničen. Zadnji pot sem ga videti tisti dan. In še enega dne se živo in bolestno spominjam. Dne, ko sem odhajali v rosnem jutru v bojni metež. Nenavadno težka mi je bnla glava tisto jutro. Ne od pitja: nilkake pijače nisem okusil prejšnji večer. A prečul sem noč, pospravljal, pisal, poslavljali se od doma, od spominov, od mlladosti. Večkrat sem tetkom imočd stopil k oknu, zastrmel doli med kostanje, potopil se še enkrat v njih tihe tajne, poklical iz njih molčečih senc nekdanje dni, vse prosto življenje, dolgo vrsto lepih spominov. Ko sem zjutraj odhajali pod živim obolkom (kostanjev ina vlalk, sem pozdravljali ste d nje dre-' vo kakor prijatelja dn brata, poslavlja)! se od slednjega kakor od očeta in dobrotnika. Še iz železniškega voza sem strmel na kostanje in na hišo domačo za njimi vse dotlej, da mi je mahoma, ikakoir da bi se mi bčlla spustila z blislko-vo naglico (temina zavesa pred oči. zakrila veliko hišo ob progi vso tisto lepo prostranost, travnik, 'vso dolgo, drago alleio. Le poezija drevoreda je snovala in pletla v srcu dalie svoje povesti in pesmi, spomine in sladke, sladke nade... Ko sem se vrnil iz ivojnih blaznosti iin iz apokaliptičnega kaosa vjetiništva v pametni svet, v domovino, sem, vozeč se prati domači postaji, nenadoma odrevenel: drevoreda ni bilo več! BREZEN. KULTURNO ZGODOVINSKI PABERKI. LEOPOLD KEBER. POD OKROŽNIMI GROFI. AKOR že omenjeno v prejšnjem poglavju je odstavil 1, 828. Karlov naslednik, Ludvik, zadnjega mejnega grofa Tre-vižanske marke, razdelil jo na štiri okrožja: Friulsko, Kranjsko, Koroško in Panonsko in postavil vsakem/u okrožju na čelo kot sodnika, upravnega uradnika in vojaškega načelnika nemškega grofa. S tem se ni mnogo iz-prememilo. Edino 'v tem je biila razlika, da je preživljala prej vsa mejna grofija, iki je bila precej vellilka, svojega mejnega grofa, injegavo rodbino, njegove uradnike in spremstvo, sedaj je moral zmagovati četrti del prejšnje grofije enake stroške, kajti tudi navadni grofje so imeli okrog sebe prav tako številen upravni aparat kakor prej mejni grofje. Olobe ®o se moralle zivdšati, a ljudstvo je postalo previdnejše. Niso se marali več ljubiti radi požiga, niso si več izdirali zob radi motenja posesti iin niiso več pozdravljali Krofov radi zavedbe v zmoto. Nekaj časa so videli v tem nepozdravljanju strogi sodniki omalovaževanje kraljeve osebe, ki so jo nadome-stovali, oglabljali po vrsti vse nevljudneže, ki so sc pa kmalu začeli zapirati v domače hiše, samo da niso srečavali grofov. Huda je predla tedaj grofom. Pritožili so se Ikrallju, naslikali mu svoje obupno stanje in kralj je takoj odkazal vsakemu nekaj posestev, kdjih dohodki so imeli napolniti prazine blagajne okrožnih grofov. Posestvo se ie kratkorna odvzelo dotedanjemu gospodarju, dovolilo se mu milostno, da lahko ostane na posestvu kot hlapec, njegova žena kot kravja dekla in tako je prišlo, da je bilo odkazano grofu Friuiskega okrožja, kamor je spadal Brezen, med drugimi tudi lepo posestvo Brezienca. Jakoba iz rodbine rimljanski'1 Orlov, ki se je pa po prihodu Slovencev poslovenila in končno tudi pokristjanila. Slučajno je tedaj županoval Brezenski zadrugi omenjeni Jakob. Takoj je sklical pod vaško lipo vse svoje zadružnike, da se jasno in Slasno pritožijo proti italkim novotarijam. Pritožba se je sklenila soglasno, izbrala sta se zraven župana še dva zadružnika in naročilo se je tej trojici, naj tolmači grofu v Čedadu sklepe Brezenske zadruge. Brž drugi dan se je napotifllo odposlanstvo Y Čedad li grofu Hunroku. Vso pot je molčal župan Jakob in si zlagal v mislih stavke, s katerimi pove grofu sicer odločno stališče svoje zadruge, a se pri tem v ničemer ne pregreši zoper znane in neznane kazenske paragrafe. Še nikdar v življenju mu ni bilo tako tesno pri srcu, in če bi se mu ne bila smilila njegova žena, ki mora na ukaz nemškega oskrbnika v lastni hiši opravljati najnižja dela, bi se bil vrnil brez °dloga domov. Grof Hunrok je pozorno poslušal besednika Brezenske zadruge. Milostno se je nasmehnil trditvi, da je kralj Karl zajamčil Slovencem vse Pravice pustivši jim župane in svobodo zborovanja. »Saj teli pravic se nobeden ne dotika!« je zavrnil grof Hunrok, »Župane lahko imate, svobodno lahko zborujete, tr.idi sklepate lahko, toda kdo naj pa izvršuje vaše sklepe?! Uprava vam je vzeta, sodstvo tudi, vse to tvori sedaj moje področje, o vojni in miru sme sklepati sam kralj. Po naših nazorih sme kralj razpolagati z zemljo podjarmljenega ljudstva. Njegova je ta zemlja in ne vaša! Bodite hvaležni, da ne poznamo davkov in blagrujte se, da vas ščiti tako mogočna država, kakršna je naša!« »Rajši kakor globe bi mi plačevali davke, bi vsai vedeli, pri čem smo!« se je osokolil žu-Pan Jakob. »Ste se imeli pravdati, pa bi ne bil prisiljen kralj Dosilužiti se svoie pravice do te zemlje!« . v »Če smo te pozdravili, grof, na cesti, nam ]e šlo tele iz hleva, če te nismo pozdravili, nam Je šla krava, in če smo se zaprli doma, nam je sel pa vol!« »Torej puntati se tudi hočete! Tebe, Jakob, sedaj ne oglobim, ker nimaš nič, tvojima dvema spremljevalcema pa nalagam globo, oziroma nič, dam si nakazati njuni posestvi, pa bo! ^e nekaj! Sporočite svojim sozadružnikom, da mi je naznanil pravkar inaš kirallj Karl Plešasti veselo vest o svojem skorajšnjem potovanju v Rim h kronanju z rimslko-nemšlko oesiarsko kro-,l(); Skoro gotovo bo potoval skozi Brezen, ker obišče patriarha Valperta, ki ga bo spremljal v Rim. Zapomnite si pa, da miora Iklraj, kjer se ustavii kralj, skrbeti za rizpočito priprego do prihodnjega postajališča kakor tudi za prehranitev kralja in njegovega spremstva. Povem vam Pa že vnaprej, da si bo izbiral jedila lastno ročno kuhar sam,-sicer prinesete kralju, v kolikor v’as poznam, samo oblice, kolerabe,, močnik in fižol. Srečno pot!« In milostno je bilo odslovljeno Brezensko odposlanstvo. To je bilo mukanje, cviljenje, bleketanje, kokodakanje, gruljenje in gaganje po Breznu. Vse domače živali so se drle na ves glas, naj se jim je že bil nastavil nož na vrat ali ne. Vaški psi in vašlke mačke so io popihale v bližnji gozd, boječ se, da preti tudi njim enaka usoda. Kraljevi kuhar je bil namreč zelo dobro izbral jedila, saj tako svečanostnega trenutka še ni bil doživel Brezen, da bi bil počastil mogočni rimsko-nemški cesar tako gorsko gnezdo s Svojim Najvišjim Obislkom (1. 875.) Obed je bil 'izboren, tek imeniten, cesar razigrane volje, zato je pa tudi takoj ustregel želji svojega zvestega grofa Hunroka in mu podelil posestvi onih dveh Brezencev, ki sta bila spremila župana Jakoba v Čedad, v popolno last z dostavkom, da se dovoljuje dotedanjima gospodarjema irobota na bivši njuni lastnini pod vodstvom in nadzorstvom izkušenih nemških oskrbnikov. Ko je /ime merijo velikost člo- Razstavna palača. veka po vrednositi števiilk kot vrednost bančnega čeka. Zgroziš se in osramočen podvizaš svioljio1 pot. Za teboj z.veini ivprašanije, Iki se mu ni motgoče ogniti: Ali je človeštvo od tedaj sploh kaj napredovalo? Kam ie zlezel silen Pulazzo Pitti v Florenci. človeški duh davnine, da ni rastel s stoletji vred? Odgovoriti si moraš: Človeštvo stoji osramočeno pred temi spomeniki, na vsa dru-Sa vprašanja mri odgovora. Kakor da so vse generacije po renesansi zaivrgle temelj, ki isot ga 'inele in zidale znova, tehnično rafinirano, a orezduševno stavbo. Ali pa sploh mi bilo rno-, &oče -več dalje iin je bili it o vrhunec ene kullrture, Potem je začela druga, nova? ^ Iako je: brodiš po preteklosti iin zastavljaš vprašanja, ki te miamijo do blaznosti. Ne odgovoriš si jih nilkol/i. če zblazniš ... * * * Za Florenco je en dan kot nič, en teden predalo, celi mesec si Ikornaj melkai vlidd in spoznal. Ce so biile v Florenci ta čas 'tri razstave, ije en teden še celo premalk) in koliiko človek 'zpuisti, kar vidi pa vidi mnogo mimogrede. Le eno more tolažiti: Še pridem! In težko, da je kdo odhajal iz Florence z drugačnim sklepom, ce je imel odprto olkio iin dušoi. Ne bom se mudil niti piri razstavi slik v alazzo Pitti initi pni pomladanski slikarski razstavi na trgu Cavour, kjer mi ie vgajal sa-•no moderni Wildt, edini, kli je bil dokaj kre-. |)e,k med njimi, opisal pa bom mednarodno razstavo knjig. Ta razstava je imela tri oddelke. Del razstave — knjige za iljudsko IkuHturo — je bil v “alazzo non finito. Tam smo imeli itudi Sloven-iz Juliijsike Krajine razstavljene tiiste borne zvezke siviojih lizdanij, edimi med Jugoslovani sploh, na prav lepem in vidnem mestu. Ta del razstave je vsebovali šolska učila, šolske knjige, ljudska izdanja iin knjige za iljudsko kulturo. Zelo zanimiv na tej razstavi je bil ruski kolt. Drugi deli razstave je bil v Palazzo Pitti. Zgodovinski razvoj knjižne vezave, od najstarejših kmjrig preko vseh vekov dio nove dobe. Preproste pa tudi krasne umetniške vezave v usnje si videl tu. Drug oddelek ie vsebovali o-Prenio knjig. Same izvirne naslovne risbe, ilustracije (po večini perorisbe), začetnice. ex li- brisi in drugo. Tu je bilo razstavliienih na tisoče lepili primerov moderne in estetske opreme knjige, kot jo pni nas žalibog še nismo dosegli. Tretji, najvažnejši deli razstave pa je bil zunaj mesta, v s/tari kraljevi konjušnici, ki je okusno prirejena za razstavne prostore z več obširnimi dvoranami. Tu so bile razstavljene knjige same, svetovni književni trg po vojni. Koj ob vhodu na desno me je opozoril nase na platnu velik napis: »Das deutsche Buch.& Nehote sem stopil v obširen polmračen prostor, razdeljen s podolžnimi in povprečnimi stojalami in policami, na katerih je stailo v gostih, lepo razdeljenih vrstah na tisoče nemških knjig. Takoj ob ivhodu je ležala na dolgi mizi vsa ogromna literatura o Danteju, ki je izšla med Nemoi ob lanski obletnici velikega pesnika in ki presega po obliki in po števili knjig tozadevno literaturo Italijanov. Tu sem videl leposlovje vseh vrst, pesmi in prozo, lepe mladinske knjige (posebno pravljice), medicinske in 'tehnične knjige v debelih zvezkih, katere prekašajo vse druge te stroke na isti razstavi, dalje narodopisje, naravoslovje — kdo bi naštel vse? Od novih izdaj njih klasikov do dadaizma, vse kar so Nemci lepega in pomembnega izdali po vojni, so poslali na to razstavo. Vsako knjigo je obiskovalec razstave lahko vzel v roko, jo listal, prebiral iin si vzel katalog od založbe s seboj. Veliko (med vsemi največ) so imeli razstavljenih muzakalij. V kotu je stal paviljon nemških založnikov, v katerega so deli najilepše, kar so imeli. Sodba vsakega le bila: Nemci so napravili najboljši vtis. Manj so zadovoljili Francozi, četudi so imellii nekaj zello luksurijoznih izdaj. Posebno' so obrnila nase pozornost mnogi leksikoni, tudi narodopisnih knjig ni manjkalo. Elegantnih risb je bila lepa izbira. Italijani so razstavaJli po množini največ knjig. Zanje je bilo pač aiajugodnejše. Vendar pa je bil njih oddelek slabo urejen, ker je bil vsak založnik zase in so bile omare po večini zaklenjene, (ilede opreme nisem videl nič po- Del ruskega oddelka na razstavi. sebno novega, posnemajo Francoze, edino pri mladiinskii knjigi bi se ilahlko ikaj naučil. Vendar pa imajo najlepšo mladinsko iknjigo Angleži; njih lepota in dovršenost me je izne-nadilla. I'o sio velike izdaje na kraisinem debelem papirju, z velikim miodeirnim tiskom dn z ilustracijami, da pričarajo človeku res bajko pred oči. V tem oiziru so Ainglleži pred vsemi drugimi. Zanimive so tudi njih narodopisne in zemljepisne, lepo ilustrirane Iknijige. Španci so imelii na razstavi krasne izdaje svojih klasikov, posebno »Don Kišata«. Poljaki so s svojo malo sobico inudilii tako pestr o siiiko z živimi ilustracijami opremljenih knjig, da mi še danes plava njen vtis pred očmi. Dalje so razstavili še Amedkancii in Ma-žari; štvilo razstavljenih knjig ni bilo veliko, mjih tiskarska oprema v pnimeni z drugimi nič posebnega. # * * V zgonnjem inadstropju čisto zadaj so stražili 'kraljevi stražniki dvoranico, .kjer so razstavili — zapadniiki bi dejalli: boljševiki — mi porečemo- Rusi. Ko tsem srečno stopil miinio kra-llievdh stražnikov, se mi ni bilo bati ruič več. Niti bomb, niti vislic. Samo poflioe sem zagledal, z rdečiiin platnom pregrnjene, na njih pa knjige, same knjige, Disbe. revilje — k večjemu, da sem za hip obstal pred velikimi, živobarvnimi umetniškimi plakati, ki so oživljali prostor. Ta del razstave je napraivil poseben vtis name. Ali sem tak boiljševik ali Tusofiil, alli pa je poma- galo 'to, da zapad že par le)t kriči, da v Rusiji ni kulture, ne umetnosti are književnosti in da so edine ruske knjige, ki so izšle, tliste, Iki [izhajajo v Berlinu. Človek, ki mu je zvenel ita gllas po ušesih, četudi ni ^vsega verjel, je nehote obstal, ko je stopili v ita prostor. Ne samo zato, ker se je naenkrat pokazala resnica, ampak tudi zato, kor se je ob enem pclkazala še goro-stasinejša laž ain sem moral /v hipu spremeniti tudi druge predstave o Rusiji. Sovjetska vlada se je gotovo zavedala, kaj pomeni, če dejansko pckaže, kaj so storili po »vojni, zato se ni vstira-šila ne stroškov ne truda, da ije pripravila v Florenco več tisoč knjig, irevij in ilisitov. Kdor je obiskal to knjižno razstavo (alko 'tudi s predsodki), je vendar šel iz tega prostora z malio drugačno predstavo o današnji Rusiji, kot jo je prej imel. 1 oda kiljub temu, da je name vplivalo to ali ono na ti razstavi, lahko z objektivnostjo trdim, da je bil ruski deli za nemškim najboljši, ako tudi v skromnem, preveč natrpanem prostoru. I o je uspeh, ki ga ni mogoče zanikati. Prijazni ruski zastopnik je sprejel vsakogar zelio vljudno, razkazoval mu na desno in na levo in razlagal. Posebno zanimive so bile vellike tabele z mnogimi fotografijami ruskih dogodkov in oseb od revolucije sem dio današnjih dni. I emu zastopniku se moram »tudi zahvaliti, da sem dobil o današnji ruski knjigi približno jasno sliko. Danes je v Rusiji nad 32 razinih založb, med katerimi je najznamenitejša »Državna za- Jožba Petrograd—Moskva«. Kako veliko je delovanje te založbe, naj povem samo>, da je bilo izdanih v latu 1920. samo pri imenovani založbi ^811 knjig; med temi so knjige, Iki dmajio na stotine strani. Med izdanji je zelo mnogo komunističnih spiisov, 'vendar pa so znanstvene in leposlovne knjige doseglle neverjetno častno števno. Naravnost presenetljive so številke viiiso- najklade nekaterih Iknjig. Zbrana dela pisatelja Čehova so itislkali v 100.000 izivodiih. Tuai nekatera dela Gorkija so itiskana v >istem številu. Nelka knjiga od A. Gorobieza je tiskana celo v miliijon izvodih. Izdaj po 20, 50, 100 tiisoč ]e !^ar ceila vrsta. Pesmi Nekrasova so tiskane v 300.000 lizviodih. Izdani so znava vsi slavni Pesniki in znanstveniki. Leninovih knjig je bilo 'izstavljenih 22, Zinovjevih 24, Tirockijaviih Pa 7. Druga važna založba je ona »Svetovne literature,« ki ijo urejuje Maksim Gorki. Izdala je lepo števlilo znamenitih ded svetovnih pisateljev. Med ostalimi založbami inaj omenimo samo »Proletlkulit«. Delavci sami pišejo je ile zinak šibkosti, je pogrešek, Ikii ne nosi navidez posledic, ki se pa v resinici vedno 'kaznuje. Kako 'se dado lahkoverni, negi oboki ljudje voditi iin slepiti z lažjo, nam so živa priča zlasti moderni preroki, vedeževalci, iin druge virstč 'takih modrijanov, ki bazirajo vso svojo modrost na domišljijo, na tfaž. Neverjetno je, kolilko denarja znosi tem sleparjem staro iin mlado; moški in ženske, izobraženi in neizobraženi. Ker zinajo navadno prepričevalno govoriti in sigurno nastopati, jim lahkoveren človek zvesto verjame nn zida na izjave takih izkoriščevalcev. 1 udi k metaikam kart drev/i staro in mlado in sveto posluša razlago metaike, ko da bi bila vsa usoda zapisana v ‘tistih podobican. Znano mi je, da si je neka, baje izobražena ua-ma metala sama vsako jutro karte iin njeno dnevino duševno razpoloženje je bilo odvisno od kombinacije, ki so jo kazale tiguire. — Talke vrste djudi, Ikii ne izpregledajo, ki ne vidijo laži v dno, se da z lahkoito slepiti iin voditi od sleparjev in /izmozgovalcev. Ljudstvo, kam ploveš? Nazai tv čase temne nevednosti, ali ostajaš vedno na istem mestu, obožujoč zgolj materijo, ali korakaš v novo dobo duševnega razsviitljenja? Lažnjivec in prebvarjevalec iLaži gotovo ni prepričan o istinitosti laži, zato zaide hote na pot /laži. A ita pot ni nikakor prijetna in lahka, kajti vsak njegov negotov koralk, vsaka pretiranost, ga lahko izpostavi nevarnosti, da se vjame v lastne mreže, kri si jih plete z lažjo. Saj pravi pregovor da: laž ima kratke noge, da daleč ne pride. Skupnost žtiiviljenja je v itesni zvezi s poštenostjo iiin vernostjo posameznika. V družinskem življenju, iv sooijalinem, znanstvenem in v političnem življenju se zida mnogo le na zvestobo iin vero, kajti ni mogoče da bi se vsak posamezni slučaj prerešetal do dina. Ena izpoved sloni na drugi, kio kamen na kaminu. Dokaži ile eni izjavi nepoštenje in sleparstvo, zruši se cela stavba. Korak napredka izostane v lastno škodo, v škodo človeštva. Kjer kroži laž, tam nazaduje kuiltura, neha napredek posameznika in skupnosti. (Konec prih.) IZ-NASEKNJIZEVNO STI IZ KNJIGE SILVINA SARDENKA »DEKLIŠKE PESMI". Koče sanjajo. V jablane se itrudno sikllantiajo. Strehe — 'kite razpletene vise jim daleč čez obraz, oči jim gosto je prepredel z ledenimi rožami mraz. Bajtna. Izpod čela temnega očesi v polusnu pogledajo, siromaštva svojega tudi v sanjah se zavedalo. Zadnja izmed njih najbolj shujšanih — dom je moj. Martinova. Dva vrhova Šmarnogorska — moja dva spomina: prvi mi je dal Mariiio, drugi pa Martina. Ob Mariji se tolažim, jočem nad Martinom: danes z žoičem me Kanalskem« takole: Soča voda je šumela mesec ie na nebu jal. jaz pri oknu sem slonela, ko si ti slovo jemal. Drugim si podal desnico in poljubil jih gorko, meni pa si dal levico in še to tako hladno. V tujem zdaj prebivaš kraju, t)h kak srce me boli. Z drugo tamkaj srečo vživaš. Moj spomin t’je ne kali. Mnogo let je že minulo — kar iziginil si moj raj, srce mi je takrat djalo, da ne vrneš se nazaj. Tako sem jo slišal peti od mladeničev že 1. 189S v Ligu nad Kanalom. F. S. Š. NOVE MUZIKALIJE. Ivan Grbec, v kraljestvu palčkov, pevske točke k Ribičičevi otroški igri enakega imena. Zelo lepo delo. Tudi zunanjost je prav okusna. Vse kar je pisanega za otroke, bodisi zbori, bodisi solospevi, vse je lahko in za otroška grla primerno. Samo škoda, da je klavirsko spremljevanje za navadne razmere pretežko, zlasti ker se litografirane note težko berejo. Kakor rečeno, delo je res lepo in v formalnem oziru dovršeno, iz nekterih točk veje neka posebna romantika, ki bo na vsakega pri* ■jetno vplivala. Vinko Vodopivec. PESEM OD SV. MAGDALENE. (Žaga.) Marija Madelena je užgana s plamenam od samih teh žlahtnih navad! Marteca teče kej pra'> in kej reče: »poj z mano tja u tempelc jen čes! Tam Jezus uči vse te svete reči! . Staro in mlado posluša ga rado, vsem srca meči!« Tam blizi pri inizi. v Šemonovi hiši, tam Jezus sedi. Marija začne mazet, ldje začnijo kazet: »Set ne tiče, oj s’ grešenca ti!« »»Kar je poprej zagrešila je vse zapustila, odpustiu ji bom!«« »O Ješ, za toj Ion spremlevala Te bom po hribeh, pečineh, po mrazeh, vročineh, kjer žive stvar ni. Praprot, korence bo moje živlence in streha nebu! Zapisal Alojzij Filipič. GLASBENE DROBTINICE. Francoz Artur Honegger, član »skupine šestih« (Six) je zložil »Dixtuor pom eordes« za deset instrument tov na lok. Seveda niso to navadni inštrumenti na lok vijolina, vijola in vijolončelo ampak je to deset različ* nih instrumentov razne velikosti, ktere jc izdelal L. Ser. (Melos III. 1. Berlin 1922). Veliko slavo vživata v Parizu dva Rusa Igor Stra* vinski kot komponist in Sergej Kusevicki kot dirigent (Menestrel, Pariš 1922). »Presenečenje«, opera italijanskega futurista Mari* nettija je izzvala v napolitanskem gledališču tak škandal, da je morala policija posredovati. (Melos III. 1. Berlin 1922). »Snegorueka«, opera ruskega skladatelja Rimski Korsakova je bila igrana z velikim uspehom v New* Yorku v severni Ameriki. (Signale, 1922 Berlin). Godalni kvartet Zika iz Ljubljane je igral to poletje pri »Kammermusikauffiihrungen zur Forderung zeitge-nossischer Tonkunst« v Donaneschingen. (Neue Musik* zeitung 1922). Nemški pijanist Bruns Stiirmer je preteklo sezono koncertiral po vseh večjih nemških mestih, s posebnim uspehom je predaval skladbe ruskih skladateljev Skri* jabina in Musorgskega. (Melos III. 3, Berlin 1922). Glasbenik Emiliens Perotti je poskušal sestaviti nov godalni sekstet na lok in sicer na način: Prva vijolina jc manjšega obsega kot navadna vijolina in je uglašena kvarto višje. Druga vijolina je ostala v navadni veliko« sti. Med vijolo in vijolončelo je postavil majhen vijolon* čel, uglašen kakor vijolina toda oktav nižje. Vijola in vijolončel sta ostala. K tem je pridjal še drug inštru* ment kterega imenuje »bassetto«, ki je uglašen dve ok* tavi nižje kot vijolina. S tem sekstetom je eksperimentiral v Genovi in Bresciji, s kakšnim uspehom — ni zna* no. (La critica musicale, Firenze, 1922). V Parizu se jc zdrušilo šest mladih, najmodernej* ših komponistov v »skupino šestih« (Six). Ti so: Da* rius Milfiaud, Arthur Honegger, Francis Poulenc, Louis Durey, Georges Auric in tudi ena gospodična je zraven — Germaine Taillcfcrre. Ni pa stem rečeno, da vsi ime* novani zastopajo eno določeno smer v glasbi, ampak ta zveza je le nekaka »cooperativa« da sc lažje uveljav* jajo v glasbenem svetu. Tudi niso v tej zvezi zapopa* deni vsi francoski moderni skladatelji, ampak imajo Francozi zraven imenovanih še več odličnih modernih skladateljev n. pr. Florcnt Schmitt, Maurice Ravel, Georges Huc i. t. d. (Musiča d’oggi, Milano 1921). V. V. PILOTOVSKA UMETNOST. Da bodo naši čitatelji videli in spoznali program najnovejše in najskrajnejše struje slov. umetnosti, podajamo nrvi del Podbevšeko-vega članka: »Politična umetnost«. S*C 5}= »V »Rdečem pilotu« je zastopana politična umetnost«, tako so govorili slov. umetniki po ljubljanskih kavarnah in se jezili na nas »pilotovce«, ki smo začeli onegaviti tudi med slov. umetniki in ne satno med delavstvom. »Kako lepo srno bili mladini enotni, p red no si odstopil kot urednik »Treh labodov!« sta rekla slikarja Kralja ter obtoževala sodr. Pod-bevška kot človeka, ki hoče spraviti »umetnost, ki vzvišeno plava nad vsakdanjim življenjem, v službo socialistične stranke*. Slov. umetnikom, pa naj bodo to starini ali mladini, se ne smemo čuditi. Treba je samo pomisliti, da so večinoma rastli v zadušljivem slov. ozračju, kjer je človek, ki napiše par pesmic brez ritma ali rim ali pa tudi narobe, takoj velik umetnik, posebno pa še, če njegovi ritmi in rime nikomur ne škodijo. Tako se je že zgodilo, da imamo v slov. umetnosti nadebudne stare in mlade Brodarje, Lovrenčiče, Merharje, Vodnike, Velikonje, Bevke, Debevce, Jarce, Preglje, Čeboklije, Grivce, Zorce, Kozake, Novačane, Zupančiče, Gradnike, Golije. Albrehte, Kmetove, Mo-lete, Fabjančiče, Golarje, Kostanjevce, Lahe. Puglje, Šorlije, Debeljake, Dobide, Dolarje; Erjavce, Funtke, Govekarje, Koblarje, Kosovele, Lajovice, Petruške, Vidmarje in še celo rajdo podobnih eksemplarjev, ki hodijo po dveh nogah in »pišejo«. Ko so 1. 1920. nastopili s svojimi novemberskimi umetniškimi dnevi posebno veliki umetniki »revolucionarjiPodbevški, Kralji in Kogoji je planila vsa Slovenija pokonci, zakaj v dolino šentflorjansko je prišlo veliko pohujšanje. Mladini, ki smo bili precej različnih svetovnih naziranj, če smem sploh rabiti te besede, smo se pridno shajali in delali načrte za prihodnjost. Kakor pa je pokazala bodočnost, smo sc bridko medsebojno varali in posledica tega varanja je bil ravno »Rdeči pilot«, mesečnik prevratne mladine za duhovno revolucijo. Medtem namreč, ko smo »pilotovci« prav jasno sprevideli, da obstoja med razredom izkoriščevalcev in razredom zatirancev neizprosna borba na življenje in smrt, se naivni »labodove!«, h katerim lahko opravičeno pri-' števamo tudi sotrudnike »Doma in Sveta« in ■Ljubljanskega Zvopa« niti do tega primitivnega spoznanja niso privlekli, kaj šele, da bi pričeli aktivno sodelati in pomagati zatiranemu razredu, kar je pravzaprav bila njihova najsvetejša umetniška dolžnost. »Pilotovci«, ki smo še vedno prežeti s kapitalistično kulturo, čeprav skuša vladati med nami visoka moralna zavest in občutek spoje-nosti s celoto, smo najedločnejše za odstranitev starega duhovnega udejstvovanja, ki meša sko-ro vsem ljudem glave, da se iz vsega kompleksa dogodkov niti najmanj več ne spoznajo. Če bi se tudi mi na ta način udejstvovali, bi ljudstvo v resnici utrjevali v mnenju, da nima umetnost sploh nobenega praktičnega pomena, da ni izmed vseh sredstev, ki so dane človeštvu za prebijanje etične zavesti, najbolj uspešno, temveč da je prašek, ki prav dobro pospešuje prebavo po kosilu. Mi pa. ki gledamo delavske bluze oškropljene s krvjo, moramo s. svojim živ-ljenskim udejstvovanjem dokazati, da je smisel umetnosti in sploh življenja vse bolj vzvišen, kot pa je ravno zavedna ali nezavedna gonja za prepolnim trebuhom oziroma razkošjem. Tega pa seveda ne bomo dosegli z umetniško prostitucijo, ki mi pravi, naj se udejstvujem pri »Ljubljanskem Zvonu«, »Domu in Svetu« in sploh povsod, kjer lahko kaj zaslnžim, temveč edinole z opredeljenim svetovnim naziranjem, ki mi neizprosno ukazuje, ’ pomagati zatiranemu razredu s svojimi možgani in s svojim delom, kar najbolj dostojno in dostopno. * # Priznati moramo, da je treba precejšnje porcije — ne samozavesti — ampak domišlije, da se pisatelj članka sam v istem članku imenuje na prvem mestu za posebno-velikega umetnika. Mi vemo sicer, da je Podbevšek poseben in velik tudi, a v popolnoma drugem zmislu kot to misli on, zakaj tudi mi smo Podbevšekovega mnenja, da človek, ki je napisal par pesmi brez ritma in rim še ni svetoven pesnik, pa če je tudi iz ljubljanskega blata in zaspanosti opeval zrakoplove, avtomobile in krokodile. Zdi se mi ravno, da je do Podbevškove razvpitosti pripomogla ravno tista, malenkostnih razmer polna Ljubljana, ke se nima navade navduševati pač pa preje škandalizirati in je v tem oziru celo zelo moj-sterska. I iste honorarje pa, ki jih Podbevšek o-čita sotrudnikom »Dom in.Sveta« in »Zvona« pa radi prepustimo za velike vsote, ki jih je Podbevšek zahteval za »človeka z bombami«, ki je obsegal 12 pesmi — dolgih seveda. Če je res kdo danes v takem položaju, da piše za revni honorar in radi revnega honorarja, je preje pomilovanja vreden. Da pa kdo očita honorar pavšalno vsem slov. umetnikom, ne zadostuje, da se je vdinjal za plačo »social patriotom«, ki so prototip buržujstva in žre »farje« ter pogreva špansko inkvizicijo po stari svobodomiselni metodi, ampak mora imeti še lepo mero nesramnosti na vrh. Ali si umetnik ali si agitator. Za pro-letarijat lahko delaš na oba načina uspešno, a zdi užiti teli dveh načinov ni mogoče; o tem nas je poučila ta najnovejša šola. 5 UGANKE. I 6 9 5Ww®Tw*'®'w«''*'“TDwODw vTw" »w”®®www®w“w Štiri uganke za nagrado. 1. Steber. CPriobčil Domen). * č orožje, * m mesto, p * ptič, a & dostojan stvo, * s zver, * k orožje, b * pridelek, h * reformator, r jed, * a krstno ime. i * zemlja, 3. Kvadrat. CDomen) a a a a a a a a umetna in naravna pijača, a a a c d d e e domača in gozdna žival, e e i j j k k k dva poljska pridelka, k 1 n n 0 0- 0 0 meslo in vas v Jul. Benečiji. 0 0 0 0 P P P r plevel in žival, ki ga je, r r r s s S s s dva moška sorodnika, 1 s s s s t t t t roparska plica in rop. žival, t t u u v v V z del roke in del telesa. 4. Telegram (skrit pregovor.) (Domen) Pridi, oče pase daleč! Kdor prav razreši vse štiri uganke, pošlje rešitev do 15. septembra ter bo izžreban, dobi v dar knjigo : Stanko Majcen : Za novi rod. Rešitev ugank v 7. številki: • 1. Dopolnilna uganka. Avtomobilska zveza, Trst. V Cerkno 57 km v Tolminu 56 km v Trst 4 km v Kobarid 56 km v Idrijo 56 km v Vipavo 5 km v Postojno 5 km N V P k d S e a a o d b e s a ona 0 v a 1 l a i m n i k P V o r e E g i Kam K r i o P d P n Z m a i h u n e t j e m a Izrek se glasi: Bodimo edini. 2. Številna uganka ; J A D R A N S J d a n i n a v n z i h n e e e j r n i 1 1 m 1 o n i k Od leve proti desni navzdol in od leve proti desni navzgor (diagonale) se bere ime mesta v Jul. Benečiji. 3. Kažipot. CDomorO Kdo jo je zaukazal postaviti ? Spredaj navzdol in zadaj navzgor se bere: »Jadransko morje“. 3. Skrit pregovor : „Kdor ne vaga, nima blaga“. 4. Vizitka. •Nabrežina. Prav so rešili: Anton Rejec, Spodnja Idrija: Mermolja Mirko, Dobravlje; Alojz Čehovin, Štanjel; Nana Ribež, Nabrežina; Marica Šonc, Tomaj; Roza Šonc, Tomaj; Filipič Lidija, Kobarid; Slokar Stanisav, Lokavec; Ivanka Pegan, Gor. Branica; Avguština Kovač, Lokovec; Jožefa Trkman, Podkraj; Lojzka Furlan, Sv. Anton pri Kopni; Jericijo Marija, Beram; Pirih Franc, Lokovec; Ernej Lapanja, Ponikve; Hilarka Zorn, Vrtojba; Ana Debevec, Št. Peter; Zora Vilhar, Kronberg; Marija Štolfa, Trst; Mirko Gregorič, Ajdovščina; Jela Špacapan, Lokavec; Rajko Gruden, Šturje; Slokar Ivan, Šturje; Rušt Venceslav, Šturje; Ivan Makarovič, Šturje. Zreb je določil Marijo Štolfa, Boraccio U, Trst. TO IN ONO. i ZLAGANI ZGODOVINSKI IZREKI. Neprestano imamo na jezilku dzreke iraznih zgodovinskih osen, vedno jih ponavljamoi, in vsak, [ki bi ga vprašali, bi prisegel na to, da so dotične oseoe te besede ires izgovorile. Ce gren moi pa stvari do dna, vidimo, da «e ivse skupaj samo prevara din gdljuliija. Pa začnimo. Nekoč so krožila po dvorih pisma, ki sta si jih baje pisadi Marija lerezija 111 njena hči francoska kraljica Marija Antonija. Sedaj vemo, da so rta pisma potvoiniena. Kanto so pa že preje dvomili o njiih resničnosti, aiam priča izrelk Sainte-Beuvea, ki ie. ireiKei: »Ce bi mi kdo polkazal pismo Henrika IV.. v katerem pravi: »rločem, da lima vsak kmet ob nedeJijan pišče na mizi«, potem sploh ne bi čital naprej; kajti že vnaprej bi videl, da je pismo potvorjeno«. Motel je s tem povedati, da ine verjame niti na pisma Manije Terezije in Marije Antonije, pa tudi ne na domnevani izrek Henrika IV., Kii pa ga čirtamo danes v vsalki zgodovinski soteski »knjigi. Henrikov izrek beremo prvič šele 71 let po njegovi smrti lin Voltaire ga v svoji leta 1723. v Rouenu izišiLi Henriadi ne omenja. Ravno taka je, če slišimo kaj o Ludoviku XIV.; vsak talkoj pravi, da je rekel: »L’etat c’ est moi« — država sem jaz. Ludovik je bili pa posebno v prviih letih svojega viladainja vse preje ikakor pa bahač, vedel je, da bi sc bil s ta-, kitni besedami samo osmešil. Pravilo, da je rekel Ludovik ite besede kot šestnajstletni deček ilne 13. apnila .1655 v parlamentu. Tedanji njegov govor je bili sioer moški in jolko odločen, a teh besed ni bilo slišati. Sicer iie nastopal po-zn e je ikot da bi jih bil govorili, a govoril jih ni. Tudi Voltaire, ki je pisal velliko ddo o Ludo-viku in ki pripoveduje maraikako anekdoto o njem, ne ve o tem nič poročati. Ce kakšen zgodovinar govori iv šoli o švedskem državniku Aksel Oxenstjerna (Ok- i senšorina) ali pa če sploh v kakšni družbi pride govorica nanj, vsak bo citirali njegove besede, ■ kii jih je baje pisal svoftemu sinu: »Ljubi sin, I i J ute veš, s kako majhno pametjo se iv/Iada svet <; iin da bi biila stvar še bolj verjetna, so stavek napisali kar latinsko: An neseiis. mi fili. quan-tula prudentia munduis regatur? Pregledali so : vsa Oxenstjernova pisma, inahajajoCa se v Iko-danjski biblioteki, kor ta izrek ile ni hotel izgi-> nitii. Prebrali so vse, kar je blio latinskega, \ švedskega in tujezičnega, a omenjenega stavka ni bilo zaslediti nikjer. Zvedeli so potem, da te-gu Oxensitjerna sploh govoril ni: pač pa ise je ’ papež Julij 111. nekako tako izrazil. Neki portugalski menih ga je pomiloval, da ga teži vja^ da nad vsem katoliškim svetom, in rekel mu je: »čudil bi se Ti, če bi (vedel, s kako malo pameti se vilada svet«. Nerazdružljiva s Cezarjem sta pa Rubn kon iin stavek: »Kocka je padla ali kocka naj pade«. Te besede je baje izrekel Cezar, janajoč čez Rubikom, ko je citiral neki Menandrov odgovor: Ce pa pogiledamo Cezarjevo »državljansko vojsko«, smo kar presenečeni, ko Cezar Rubikona niti ne omeni in sploh nanj ne misli in da tudi ničesar ne ve o kaki odločitvi, ki bi bila v zvezi z Rubikonom. Ta trdovratna govorica je nastala šelle po Plutarhu, ki je pa pisal več kot sto tlet po Cezarjevim .smrti in seveda ni mogel ivedeti, kaj je itakrat Cezar mrmral, ko je šel mad Pompeja. Ali je že kdo slišal ime Gallileo Gaiilei brez pristavka: »Eppur sli muoive« — iin vendar se vrti, namreč zemlja okoili . solnca? Baje tie to rekel ileta 1633., ikoi so zavrgli njegov inauk o gibanju zemlje okoli solnoa. V iresnioi pa je pr- vi ite besede izgovoril abbe Trailv v Parizu leta 1761., torej 128 let za Galilejem. V protestantskih knjigah čitamo skono na vsalki strani, da je bilo geslo ijezuitsIKega reda: Namen posvečuje sredstvo. Zastonj so jezuitje izjavili stoinistokrat, da to imi res. Imeli so prav, ta izrek beremo šele v slavnem delu Pascalovem »Lettres provinciales«. Imel .ie navado in 'namen, prebrskati vsa še itako neznatna dela španskih in flamskih jezuitov, in (Kar je dobi/l tam, vse to je pripisal potem jezuitom v splošnem. Pa tudi Pascal ni dobil itega izreka v nobenem delu kakega jezuita, samo enkrat pusti sam nekega ijezuiita takonle govoriti: Mi popravljamo napake sredstva s čistostjo namena. Tudi novejši izreki niso nič boli zanesljivi. Cambronne je baje rekel pni Waterloo: »La garde meurt et ne se irend pas« — garda umrje, a se ne vda. V iresnioi je pa ustvaril ita stavek leta 1815. šele časnikar Rougemoinit, dočim je Cambronne rna poziv, naj se vda, veliko bolj nakratJko odgovoril, tako nakratko. da 'tega ne moremo itulkau zapisati. Goethejeve zadnje besede »Več iluoi!« so si irazlagali itako, Ikakor bi bil imel pred očmi prosvetljen ost človeštva. Zadnile besede je pravzaprav govoril svoiii snahi in so bile zelo ncdoilžine; rekel ji je: »Daj mi svojo ročico — gib mir doine kleine Pfote!« Njegov izrek »Mehr Liclit!« so napravili šele pozneje izineke opazke, izirečene njegovemu slugi: »Odpri vendar še drugo olkmiao, da pride več iluči v sobo«. Koliko je še talk ih izrekov, Iki jih blebetamo kar tjavendain in o katerih niti ne razmišljamo, ali so bili sploh mogoči ali ine! Pa če jih navajajo drugi ljudje, inagari itudi »izobraženci«, to še iniič ne de; najžalostnejše je pač, da jih kvasijo naši zgodovinarji po šoiah in tako pomagajo širiti zgodovinske laži ter jemljejo zgodovini mjeno dobro ime. Iz Šarabonovih »Anekdot«.. Izdala »Juaoslov. Knjigarna«, I KRATKOČASNICE. § ®®®®s®$®»®$®»®£®®» ®®®®###®*®®j® PAST. Žena (možu). Ti tega pač ne moreš 'trdiiti, da sem letela za teboj in sein te viela. Mož. Tega ne. Toda saj mišja past tuda ne leti za nuišlko pa je vendarle vjame. HUDOBNO. »Slišal sem, da je tvofia itašča nevanno bolna«. »Balina je reis, itoda nevarna je le 'tedaj, če je zdrava«. NESPORAZUM. Gospa služkinji: Res da je danes tisti dan, ko ste prosta, toda v hiši imamo plesni večer; zato ostanite doma. Služkinja. Z veseljem, saj pllešem za žive in za mrtve rada. ŠTIRIROCNO. Služkinja. Prosim, dajte mi »Rompiompom-vaAcer« za klavir. Prodajalec. Stinkočnio? Služkinja. Ja, kaj mislite, da je naš baron opica? TURISTI. Dva turista sta inaročila pri alpskem vodniku dva osla, da bi ju ponesel na iirib. Vodnik jima je brzojavil: »Prosim, da prideta točno, zakaj ko se prikažeta vidva, bosta tudi dva osla tu«. NOVOPOROČENA. Gospa. »Motj mož je dejal, da bi rad enkrat za kosilo jedel jeguljo«. Kuharica. »Koliko maj jo kupim?« Gospa. »Mislim, da bi 'tri do štiri metre i>o-palnoma zadostovalo«. LJUBEZEN Z DEŽELE. Urška (je pisala Janezu): » ... Mladi pobje ma vasi mo znaijo itako lepo govoriti Ikot 'ti, Janez, pridi kmalu zopet, te itežko juničalkuje tvoja Uršika, s/tara svinja (tu konča ena stran pisma in sc na drugi nadaljuje) je zopet dobila mlade, če bomio imdlii klobase, ti bom poslala eno. Drugače so pa svinje vse zdrave in upam, da si tudi iti... ČUDNI GOVORI. Neki Pel je v Parizu zastrupil svojo žrtev, neko žensko. Prišel je pred sodišče. Javni toži-telj je bil silno vznemirjen in spodletelo mu je: »In po teh nesrečnih ženskah, po teli ubogih, slabih žrtvah, je stegoval grdi morilec pohlepno roko roparske ptiče!« Sodnik Ponsoli de Terrail je pa o nekem zločincu tole povedal: »Že roka morilčeva priča, kakšen je ta človek — mrzla je in mokra kakor ona kake kače.« Neki francoski romanopisec je pa junaštvo svojega junaka takole opeval: »Ta občudovanja vredni junak je vihtel v desni roki meč, z levico je držal samokres, druga roka je pa grozila napadalcem z bodalom.« RAZMIŠLJENOST. Znani ruski general Benkendorff (t 1858) je bil eden najbolj raztresenih ljudi. Nekoč pride v malo mesto, bile so ravno vojaške vaje. Gre na pošto in vpraša, če so kakšna pisma zanj tam. »Kako je Vaši Ekscelenci ime?« ga vpraša poštar. »Moje ime? Moje ime?« premišljuje general, pa se ga ne more spomniti. Ne da bi kaj o-pravil gre proč in pravi, da bo prišel nazaj. Ko stopi na cesto, ga sreča neki drug znan častnik in ga pozdravi: »Dober dan, Benkendorff!« »Kako si rekel? Benkendorff! Saj res.« Nič ne odzdravi in leti takoj nazaj na pošto. Enkrat je bil pa na bal povabljen. Vsi gostje so bili že odšli, bila je pozna noč. Samo Benkendorff in gospodar sta bila ostala v prazni dvorani; zdehalo se jima je, zabava jima kar nič ni šla. Gostitelj pravi, da gresta v kadilno sobo. Benkendorffu se čelo nagubi, vendar gre tja; dolgo ostaneta tam, a general se kar noče odpraviti, gospodar si pa tudi seveda ne upa namigniti, nai visoki gost odide. Sele po preteku pol ure pravi gostitelj: »Morebiti Vaša kočija še ni prišla, ekscelenca. Če hočete, dam napreči svojo.« »Kaj pravite? Vašo kočijo? Ravno sem Vam hotel isto predlagati.« Sedaj šele se je stvar pojasnila. Benkendorff je misli, da je v svojem lastnem stanovanju in je bil že kar pošteno jezen, ker oni gospod ni hotel oditi. Najcenejši prostor. Kmet in kmetica prideta v mesto in si ogledujeta plakate za opero. »1. prostor .3 krone, 2. prostor 2 kroni, 3. prostor I krono, stojišče 70 vinarjev, program 20 vinarjev. Ti, stara, pojdiva na program. Lohengrin. Igrali so nekoč ta največji VVagnerjev umotvor. Pridejo do točke, kjer se plemenitniki pozivljejo, naj sc borijo za Elzo. Ze drugič doni klic glasnika: »Wer streitet fiir Elsa von Brabant?« — Vse je tiho; iz vrst gledalcev pa se dvigne navdušenja poln kmet in zakliče: »Kein Ludcr mcld’t sicli!« Zamišljenost. Beethoven gre nekoč na Dunaju v gostilno; vsede se k mizi in se globoko zamisli, ne naroči pa nič. Po preteku ene ure pokliče: »Natakar, kaj sem dolžan?« — »Vaša milost še ni nič jedla, kaj naj pa prinesem?« »Prinesi, kar hočeš, samo pri miru me ivasti!« Kakor da bi ga bil natakar klical. I SLOVARČEK TUJK. I a> ® Sestavlia France Eržen. korespondenca, dopisovanje, dooisava. dopisie. dopisnica: korespondent. dopisnik: korespon-dirati. dooisoVati; korooral. desetnik: korso. tekališče: koruocila. pokvarjenost: kostim, kroj. noša: kostimiran. zgodovinski dobi primerno oblečen: kuzmogoniia. nauik o nastanku sveta: kozmografiia. svetopis. poois sveta: kozmopolit, svetovljan. človek svetovnega ob-zoVia: kraval, razgrajanje, hrup. punt: kravata, zavratnica: kredenca, lava. la vica .omara: kredit, zauo: kredo, vera: krestomatiia. izbrano berilo: kretin. bebec, topoglavec: kriminalen, kazensiki, zločinisiki: kripta, podzemeljski hram: kritik, presojevalec, ocenjevalec: krintogamHa. brezcvetie: kritika, ocena, pretres: kritičen, kotliisv. usoden, odločen. opasen. nevaren: kritičnost, presodnost. 'kočljivost: kriza, odločilni čas. odločitev: krizma. sv. olje. sv. mazilo: Krizostoim. Zlatoust: kromatičen. polnovrsten: kronika, letopis: kroničen, dolgotrajen: kronogram. letokaz: kronologija. časosloVie: kronometer, časomeir: krucifiks, razpelo, križ: ksilograf iia. lesorestvo: kulanten. ustrežljiv, vljuden, udvoren: kulminaclja, vrli, višelk: kulminirati. vrliovati, do vrha priti, doseči višino: kultura, omika, izobrazba, inaobrazba. omlka-nast, prosveta: kulturen, prosveten: kuplet. marodna pesem: kupon, odrezek: kuratela. varsvo. nadzorstvo, ©skrbništvo: kura. zd/ravitcv. lečenie: kurator. oskrbnik: kurir, hitri sel: kurila, sodišče, sodnija: kuriozen. čuden, redek, poseben, nenavaden, iradovedcn: kurtaža. mešetarina: kurtoa/.Ua. dvornost. dvorliivost: kuverta, ovoinijca. zavitek: kvadriliia. četvorka: kvadrlvli. četveropotie: kvadrat. Stiriak. četverokotnik: kvadrinokn. četveročlcnec: kvalifikacija, usposobljenost, usposoblienostna ocena, popis: kvalificirati, usposobiti, oceniti: kvaliteta, kakovost, ivnsta. 'lastnost: kvantiteta, ikolikost. množina: kvantum. količina: kvart. četvorka: kvartet, četrverosoev: kvintet, peterospev: kvitanca. poboitnica. potrdilo o preiemu: kvocient, količnik, razštevanec: kvota, delež, razdelek, znesek. L labilen, nestanovit, (kolebajoč: labirint, blodnjak, za volišče; labolatorij, delavnica: lafeta, prema; lago, jezero; laguna, morska plitvima; laik, posvetni človek, posvetnjak, nestrokovnjak; lakoničen, jedrnat, Ikratek, ikrepelk, kratko-beseden; lakonizem, jedrnata Kratikobesed-nost: lanterna, svotiliniica, svetiiljska, svetilnik: lapidaren, jeder, Men. Ikratelk; lasciven, opolzell, pohoten, polten: latenten, zvezan, skrit, tajen; latrina, stranišče: lavabil. pralen: lavoar, umivalnik, uiniivalinica: lazaret, bolnica, hiralnica: lazarone, rdkoinavhar, rokovnjač: legalen, postaven, zakonit: legaliziranje, potrditev; legalizirati, poveriti, potrditi: legat, valilo: legionar, prostovoljec, dobrovdlicc; legirati, zlivati, splavljafii koviine: iegislativen, postavodaien: legitimacija, izkaznica, izlkaz; legitimirati se, izikazati se: legitimen. Dostaven, zalkomt; lekcija, ustna domača naloga: učna ura, učna snov: leksikon, inaučni slovar, bosednialk: lektura, berilo, otiivo: lento, počasen: letargija, nnrfcvičnost, mrtvilo, dremež: levante, vzhod, jutrovo: liberalen, svobodomiseln; liberalizem, isvobo-domiselmast: libretto, besedilo: licenca, dovoljenje, dopust: licitacjia, dražba: liga, zveza: liker, žganim, pailjerfka; likvidacija, ugiotovba; likvidirati, ugotoviti, razprodaja; limfa, sokrivca: limon, citrona: lineal, črtalo, ravnilo: lingvist, jezikoslovec: linija, črta, poteza; lista, imenik, zapisek, zaznamek: literatura, slovstvo, književnost, lleposilovje; literaren, slovstven, književen: literat,