Ribooy u Dravinji. Pravico ribolova v spodnjem toku Dravinje ima graščina. Nukako šest posestnikov je svbjčas odkupilo od graščine pravico ribolova v Dravinji. 'Ą'i posestniki ribolova izdajajo dovoljenja ribolova po gotovem ključu malim poseslnikom, delavcem in viničarjem deloma proti plačilu v gotovini, deloma pa morajo opravljati razna dela. Ribolovsko društvo v Mariboru, ozir. orožniški major Ferenčak, so napenjali vse sile, da spravijo ta ribolo\r v svoje roke. Ta nakana bi pa bila hud udarec za revne ljudi, ako bi se bila posrecila. Ker pa ni šlo z dobra, so mislili to doseči s posebno nakano. Za vsako tako reč je pri rokah ptujski okr. glavar dr. Pirkmajer. Kakor znano, napravijo koncem mesca febiuarja vsi pogodbc zaradi ribolova, kajti doba med 15. in 30. marcem je za ribiče čas, da si nalove v Dravinji pri Sv. Vidu na tisoče kilograinov rib zase, preostanek pa prodajo, da si priskrbijo drugih življenskih polrebščin. Tc ribe pridejo meseca marca iz Donave in izginejo nazaj v Donavo, ako jih ne polove. Namesto, da bi ti ribiči za svoje nevamo in naporno delo našli zasčito pri oblasli, pa trčijo na silne ovire. Letos, okrog 20. inarca je poslal okrajni glavar dr. Pirkmajer kar U) orožnikov v Šl. Vid. Grožniki so morali pobrati ribičem vse mreže, češ, da le mreže ne odgovarjajo poslavnim določilom. Kar po 10—16 orožnikov je moralo slražiti in nadzorovati ribolovce noč in dan, ker se je lo vzljubilo majorju Ferenčakn, ki bi bil rad na ta način spravil ribclov v svoje roke. Toda okrajni glavar je naletel na odločen odpor. Orožniki, ki so pametnejši nego je njihov povcljnik Ferenčak in ptujski glavar dr. Pirkmajer, so svetovali prizadetim ribičem, da naj gredo na okrajno glavarstvo ter si izposlujejo, da se jim vrnejo odvzete mrežc. Okrajno glavarstvo se je kon čno moralo udati. Dobili so vrnjene mreže. Toda med tem časom pa so že ribe izginile in ljudje so ostali brez rib, hrane in zaslužka. Ko bi orožniški major Ferenčak iu ptujski okrajni glavar dr. Pirkmajer vedela, kako sodi orožništvo in ljudstvo o njih, bi se prijela za glavo in bi morala, ko bi imela v sebi še trohico stanovskega čuta, kakor kafra izginiti doli nekam v Macedonijo. Ali ni milo rečeno lumparija, da dr. Pirkmajer na ljubo svojemu prijatelju majorjn Ferenčaku koncentrira kar do 16 orožnikov, ki bi naj preganjali uboge a poštene ribiče! Ali imanio orožništvo za to, da se ga uporablja za osebne koristi kakega naduteža? Ali ni tudi škandal, da major Ferenčak nahruli kar na ulici vsakega orožnika, o^katercm ve, da je bil ob Dravi, z besedami: «Vi, kaj je.to, da nobenega ne ovadite, ki mi krade ribe!« Sodbo v postopanju ptujskega okrajnega glavarja ter orožniškega majorja Ferenčaka pa prepuščamo javnosti!