V ofenzivi. (Dalje.) Tu pa tam zine klerikalizem tudi kako pametno besedo o šolstvu kakor tudi o narodni zavesti, to pa le zato, da slepi javno mnenje, kadar je pa čas, da bi to tudi pokazal v dejanju — obrne hrbet šoli in učiteljstvu. Mnogo let opazujemo že klerikalno hujskanje zoper nas in šolo po časopisih — pa tudi klerikalno Ijubezen do nas po naših zbornicah. Stranka, ki govori, da je narodna zavednost paganstvo in šola za ljudstvo prokletstvo, ni prijateljica naroda, ampak zakleta in nevarna nasprotnica, ki se ji mora napovedati boj na življenje in smrt. — Nazaj k narodu za povzdigo splošne njegove blaginje 1 Ali naj slovensko ljudstvo brez ozira na zemljepisne mcjc tvori na Slovenskem veliko cnotno politiško društvo ! Z drugimi besedami, na Slovenskem naj se politiško življenje enotno organizujc na najširšem demokratiškem temelju. Jasno je, da se mora ljudstvo zavedati te svoje naloge; zato pa jc trcba enotne politiške organizacije. Dr. Jan. E. Krek. Znano je, da je g. dr. Krek prvoboritelj na krščanskem socijalnem polju. Žal, da je on doslej posvetil vse svoje moči v prilog klcrikalizma, v istem dopisu pravi sam: »Monistiški svetovni nazor in z njim spojena politiška načela se na dado nikoli spraviti v soglasje s katoliškim pravcem in organizmom katoliške cerkve. Boj je torej y tem oziru naraven«. Pravec našega klerikalizma je, biti našemu narodu tudi v socijalnem oziru prvoboritelj, kažipot in osrečevalec kakor je v dušnem oziru. Socijalno vprašanje je nekaj silno težkega, ker ni mogoče uporabljati občna, preizkušana pravila povsod z dobrim uspehom. To vprašanje je špekulativno in po.vsem materijalno. Že borba za obstanek posameznika je silno težavna, tem težavnejša in odgovornejša je borba za srečo in blaginjo mase naroda. Kdor hoče biti dober gospodar, mora biti obdan z vsemi dobrimi lastnostmi; uglobiti se mora takorekoč z dušo in telcsom v posvetne zadeve, skrbi ga more noč in dan. Večje ko je imetje, družina, služba itd., tem večje so skrbi in odgovornosti. Dohodki in sreča so odvisni v prvi vrsti od boritelja samega. Ce je ta lahkomišljen, malomaren, ncveden ali celo neumen, bo njegova špekulacija slaba, dohodki in sreča bodo piškavi. Vprašanje nastane sedaj, ali je klerikalizem opravičen nastopati kot prvoboritelj na socijalnem polju ? Vsak za svojo osebo in svojo ožjo družino mora skrbeti, ker to nam je prisojer"\ Duhovniki so Ijudje kakor smo mi drugi, oni imajo poleg dušnega pastirstva opravičeno skrb tudi za svoj obstanek. Vendar ta skrb ne sme prestopiti naravnih mej; ne sme prestopiti nau kov, ki jih uče sami. Mi, ki živimo med narodom, vemo, s kakšno natančnostjo nas opazuje. Vse oči šolskih otrok in ljudstva šolskega okoliša so obrnjene na nas. Takoj vidijo naše vrline, pa tudi napake. Gorje učitelju, ki je podvržen raznim slabostim; zasmehovan, obrekovan, pomilovan in križan je, da je vreden največjega usmiljenja. Ali ni z duhovščino ravno tako ? Razlika med natni in duhovščino je ta, da nas očitno večkrat pribija na križ, duhovščino iz strahu pa le bolj na skrivnem. Narod vidi vrline naše duhovščine, vidi pa tudi njihove napake. Kakor električni tok se hitro širijo napačna dejanja med župljani. V začetku kimajo moški z glavami, ženske pa stikajo glave skupaj in se posmehujejo. Ako se to čimdalje ponavlja, izbruhne jeza župljanov na dan, po gostilnicah se slišijo reči, da bi čiovek ne verjel, ko bi ne slišal na lastna ušesa. Tisti ljudje, ki na videz gredo za duhovnikom čez drn in strn, ga poslušajo v cerkvi poučevati in od katerega dobe dušne tolažbe, ga obirajo o priliki zaradi pregteh in napak do kosti. Kakor se zahteva od nas učiteljev lepo, moralno življenje ter vestno izpolnjevanje dolžnosti, če nočemo priti v nasprotje z narodom, ravno isto se zahteva, če ne več, tudi od duhovščine. Duhoven, ki zanemarja svojo dolžnost, ki živi nemoralno, ki se peha in bori za posvetno čast, slavo, denar ali drugo, je pri ljudeh v izpodtiko in pohujšanje. Mi vetno prav dobro, kako težavno in trudapolno delo je, če hočemo v šoli izpolnovati natančno svoje dolžnosti. Iste skrbi in isti trud ima tudi naša duhovščina, ako hoče vestno izpolnovati svoje stanovske dolžnosti. Ali je torej mogoče, da bi se naša duhovŠčina z vnetno, koristjo in s pravo vdanostjo lotila pretežavnega socijalnega vprašanja? To je nemogoče 1 Dvema gospodarjetna zvesto služiti: Bogu in mamonu, je nemogoče, to je učil že naš Zveličar. Da je to istina, so priča razni konsumi žalostnega spomina. Koliko skrbi, žalosti, tožba in greha je provzročila ta žalostna špekulacija, katere pravec je, ljudstvu pomagati na noge v socijalnem oziru, narediti ga v tem oziru odvisnega, da bi šel v politiškem oziru za klerikalizmom za dosego nadvlade. Mar je njetnu za gmotno narodovo škodo, greh, tožbe, poraz in sramoto, saj se je podpisal z obema rokama, da to je preneumno! Ako bi imel naš klerikalizem čist in blag namen, ljudstvu pomagati na noge v socijalnem oziru, bi gotovo krenil na drugo pot, bi pričel borbo tam, kjer je izvor, temelj in neizgrešljiv pravec, in ta je narodna omika. Ali kaj hočemo, ker smer ali pravec klerikalizma — katoliške cerkve, kakor pravi dr. Krek — ne pride nikoli v soglasje s politiškimi načeli, zato je boj naraven! Mi ne moremo in tudi ne smemo kreniti kot narodni odgojitelji na klerikalno pot, ker vidimo edino rešitev socijalnega vprašanja v narodni prosveti. Narodna prosveta in omika sta našemu klerikalizmu trn v peti, ker omikan in izobražen narod ne tava slepo za njim. On še milostno privošči, da zna naš kmet čitati in nekoliko računati, da bi pa bil bolj izobražen, tega mu pa že ne privošči. Ali ni prežalostno, da je naš klerikalizem pred leti stavil predlog v deželnem zboru, da naj se opuste na deželi po kmetih večrazrednice z vsednevnim poukom. Tudi za šestletno šolsko dobo so se že oglasili: Tem ljudem so šole predrage, kmet nima časa pošiljati otrok v šolo, ker jih potrebuje doma pri delu. Oni ne puste, da bi bil kmet preobložen z davki za šolo, trdijo, da naj učitelje plačajo tisti, ki imajo največjo korist od šole, kmet ne bo plačeval učiteljev. Ali ni to samo klerikalna zvijača, hinavŠčina in lopovstvo ? S tem se prikupijo kmetu, ker siromak ne ve, da ima opraviti s politiškimi zvijačneži, on sliši prav rad, da ni preveč obremenjen z davki; smatra vsakega protidavkarja za svojega prijatelja, čeprav je ta največji lopov. Na ta način si zna klerikalizem pridobiti kmeta na svojo stran, ovira napredek prosvete, da nevedno ljudstvo tava za njim; na ta način je dobljen klerikalni pravec. Ali ta klerikalni pravec ni pravi, čeprav sloni na katoliški podlagi, temu pravcu smo mi učitelji nasprotni, to nas največ loči, zaradi tega smo napovedali boj do zadnjega vzdiha, čeprav nas klerikalizem smrtno sovraži, nas psuje, ovaja in nam nasprotuje, kjer ve in more. Duhovščina mora biti skrbna za cerkvene zadeve; ako bi učiteljstvo ne skrbelo za šolstvo, prosveto in narodni napredek, bi ne bilo vredno svojega imena in bilo bi nemarna izdajica svojega stanu. Mi smo iz naroda, delujemo, trpimo, delamo in se žrtvujemo za njegov blagor iz prave ljubezni do občne narodnc blaginje, ne pa iz hinavščine, častiželjnosti in koristolovstva, kakor to dela klerikalizem. »Nevednost je najdražja rcč na svetu,« pravi pregovor. Naš narod, posebno naš kmet, je še silno neveden v primeri z drugimi kulturnimi narodi. Tekom tridesetih let se je sicer obrnilo nekoliko na bolje, odkar je uveden sedanji šolski zakon. Ljudstvo zna čitati, zato je izdatno poskočilo število Mohorjanov, pa tudi politiških listov se bere nebroj obeh se bojujočih politiških strank; vendar to še ne zadostuje, da bi se mi smeli prištevati med kulturne izubražene narode kakor Nemci, Francozi ali Angleži. Veliko je naredila c. kr. kmetijska družba s podružnicami in tudi šola za kmetijski napredek, vendar vkljub temu so naše kmetije v splošnem oziru še jako zanemarjene; naš kmet potrebuje še premnogo izobrazbe do popolnosti. Naša naloga ni kritikovati posameznih strok kmetijstva, a izpregovoriti hočemo besedo, ki sc tiče občnega socijalnega stanja. Ceprav neradi, pa vendar moramo povedati odkrito, da se naš kmet ne povzdigne do viška socijalne blaginje, dokler ne dospe poleg svoje strokovne izobrazbe tudi do varčnosti in ztnernosti. (Dalje.)