Sodobna  slovenska  poezija
Maja Vidmar
Sezonske pesmi
Uho v vodi
Mali predpotopni delfin
je kot vidra
iz velikih sanj
priplaval k mojemu ušesu,
se ga dotaknil s kljunom
in z nepremičnim nasmehom
izginil v snov
oceana.
Po tem poljubu moram, zgrožena, slišati v skriti sluh veselega kljunaša.
Sodobnost 2005 I 48
Maja  Vidmar:
Sezonske  pesmi
I
Zimska
Meč leži v plitvini, s plosko konico v vodi peska, z ročajem, rahlo lebdečim, v vodi mulja. Včasih zablisne, ko plivka proti mrzlemu bregu. Junaki hitijo, le otrokom se zdi, daje nekaj v vodi.
II
Pomlad
Še nikoli jih ni tako vleklo na obalo.
Zanosne prinašajo sveže perilo in ga polagajo na odprte lokvanje, pod noge tistih, ki so prvič shodile po vodi.
Nekatere trdijo, daje vzcvetelo veliko utopljeno sr
Sodobnost 2005 I 49
Maja  Vidmar:  Sezonske  pesmi
III
Zadnje poletje
Voda se ni shladila niti ponoči, ko so prihajali še zadnji junaki. Težko je razložiti ta zvok, toda počasi so razrezali vse otroke, čeprav jih je bilo toliko, da so si iz lask in prstkov pletli mehke splave. Proti jutru seje zdelo, da se objemajo, a so si le mlada srca izdirali v vroči mulj.
IV	
Jesenska	
Jezero je prejelo	
svojo pravo	
podobo.	
Vse je tu, a ničesar,	
kar bi lahko videli	
z bolnimi očmi.	
Če bi ne bilo vseeno,	
bi lahko občudovali	
prvotni drget meglic.	
Na splavu se nekaj	
stark	
uči brati,	
po spominu.	
Sodobnost 2005 I 50
Maja  Vidmar:  Sezonske  pesmi
Idila
Z nadzorovanim dihanjem in izsrediščenim pogledom nepremično strmim v tekočo vodo tvojih kretenj, da bi zagledala, kje me pravzaprav boli svetla češnja tvojega očesa, odprto nebo tvojega vriska, čas, nevzdržno podarjen ob tebi.
Sodobnost 2005 I 51
Čas
Ni slučaj, da sva se z otrokoma znašla v dvigalu. Tudi ko sem bila majhna, je bilo najlepše v avtomobilu, kjer smo si bili vsi na dosegu roke. Kabina je hrsknila kakor sveža napolitanka, otrokoma sva rekla, dobro je, dobro je, in res ni bolelo. V predhipu sem bila hvaležna za izkušnjo.