Književnost.
55
posebne umetniške cene. Verzi se objavijo zbok tega, ker jih je napisal ta ali oni duhovnik ali pa katoličanom prijazen laik. V tem pogledu je treba več previdnosti. Saj imajo Čehi katoliške pesnike, ki ne zaostajajo v nobenem oziru za nadarjenimi nekatoliškimi pesniki, kakor so na primer VI. Št'astny, Lu-tino v, X. Dvorak, Sig. Bouška, Fr. Ky-s e 1 y, Jos. K a 1 u s in dr. — In k letem katoliškim nadarjenim pesnikom moramo prištevati tudi Ferd. Misteckega. Mistecky ni pesnik velikega obzorja in svetovnih idej; on je „valašsky pasaček, jenž se dotyka šalmaje", da bi pel o tem, česar je njegovo srce polno, kar ga veseli, boli in teži. Siva mamica, šumeča jelka, žuboreči potočič in poleg njega stara vrba, nad poljem žvrgoleči škrjanček i. t. d. — vse to miče njegovo čisto dušo. Njegove pesmi se odlikujejo po resničnosti čutov; v zbirki Misteckega ni nič prisiljenega.
Povidky a feuilIetony. Napsal Ignat H o f i c a. V Salonni bibliotece nakladem Otty. 1901. — Ignat Hofica je leposlovec in politik in sicer zelo delaven politik, poln gorečnosti do dela, politik z lepimi parlamentarnimi uspehi. Ni torej Čudno, da tudi v njegovih leposlovnih proizvodih šume politični valovi. Češko in sploš-noslovansko rodoljubje se glasi iz teh spevov. Ignat Horica si je ustvaril v svojih spisih, in zlasti v svojih „listkih", popolnomasamostalen „genre". Te črtice so v svojem jedru politične, pa vendar umetniško tako mične, da vplivajo z enako močjo na dve strani: probujajo narodno mlačne duše, kličejo v boj narodne vojske — in hkrati ugajajo čitatelju kot duhoviti in zanimivi pogovori o mičnih in prijetnih stvareh. Ti dve lastnosti imajo že prej objavljene slike z Moravskega in iz Šlezije, in z istimi lastnostimi se morejo ponašati tudi „Povidky a feuilletony". Tudi v tej knjigi se bavi pisatelj zopet z razmerami na Moravskem, a pridružil jim je tu tudi študije o drugih slovanskih in neslovanskih krajih, kakor o Parizu, Ostende, itd. Knjiga se začenja z „listkom" o Moravski Ostravi. Ko smo ga prečitali, bi bili radi povedali bratom Poljakom na vzhodu, naj to črtico hitro in nemudoma prevedejo. Ta slika čitatelja kar pretrese. Kakšen nauk iz preteklosti za prihodnost! Že tisoč let se v tem kraju ne morejo sporazumeti. Čehi in Poljaki. Poljaki so celo pomagali uničiti češko državo. In posledica tega ? Prusi so v XVII. stoletju odtrgali velike kose Šlezije in tako vtaknili strašno zagozdo med Čehe in Poljake. S to zagozdo so si pridobili moč, da so potem uničili tudi samostalnost Poljakov. Pisatelj vprašuje: „In česa je naučila zgodovina brate Poljake? Kratek odgovor se glasi: Ničesar! O tem
priča sedanjost. Čehi v Moravski Ostravi se narodno in gospodarsko organizirajo in vojskujejo; in proti komu se vojskujejo? Seveda proti Nemcem, ali Nemcem zoper Čehe pomagajo Poljaki!" Takih žalostnih slik je v knjigi več. — Dva „listka" sta posvečena dvema duhovnima dostojanstvenikoma: grofu Potting-Persingu, ki je ustanovil učni zavod za dekleta v Olomucu, in I. Valerianu Jirsiku, škofu budjejeviškemu. — Žalostna je črtica „Z ovzduši videnskeho". Pisatelj pravi tu, da je Nižja Avstrija in zlasti Dunaj „klavnica češkega ljudstva". „Listki", „Na slovansky vzduch!", „Na Bledskem jezefe" in „Na hfbitove Bledskem" so vzorci potopisnih črtic. Med povestmi bosta zel6 ugajali čitatelju: „Na letnim byte" in „Cizinec". Tudi ostale povesti so polne trde resnice, a v njih je preveč one Hofici lastne narodno-politične tendence.
Petr Kopal: Apostati. „Obrazy ze života knežskeho a svetskeho. DilH. Pryč od Rima. V Praze 1901. — O prvem zvezku tega dela sem že poročal „Dom in Svetu" na str. 447. lanskega letnika. Kakor v prvem zvezku, tako si je tudi v drugem izbral P. Kopal kot predmet povesti zelo moderno snov: „Proč od Rima!" Veliko gibanje proti katoliški cerkvi, ki se je zaneslo z Nemškega v avstrijsko državo, posebno na Češko, s čisto političnim namenom, zbuja pozornost celega sveta. Kar se je prej čitalo le med vrsticami nemških listov, in kar so si „Vsenemci" le med seboj šepetali, to se danes javno propoveduje. „Vsenemci" ne tajijo več svojih zadnjih namenov. To je isti boj, ki se je začel pred 300 leti in kateri se danes z vsemi močmi nadaljuje — namreč boj proti katoliški cerkvi. Bojujejo se s sredstvi vseskozi nemoralnimi, o katerih lahkoverno občinstvo niti ne izve. Pisatelj je poizkusil, da naslika ta sredstva in obenem dokaže, kam vodi proti-rimsko gibanje. Glavna oseba v povesti je župnik Jesensky, ki je organiziral svoje žup-ljane in se uspešno bojuje proti sovražniku katoličanstva, milijonarju iz Prusije, ki je lastnik bogatih premogokopov. Pisatelj dokazuje, da tam, kjer stoje duhovni pastirji na svojem mestu, protirimsko gibanje nima uspeha. Tujec spozna slednjič v svoje veliko začudenje, za koga je pravzaprav deloval — za anarhiste. Ljudje, ki jih je odvrnil od prave vere, gredo po nevarnem potu dalje. „Proč od Rima" ne pomeni nič drugega, kakor „proč od Boga", in iz tega klica se razvija klic: „Proč od gospode!" — Anarhisti zmagujejo in napadajo tujega izkoriščevavca. V povesti je mnogo apo-logetičnih momentov za posvetnega čitatelja. Oseba duhovnikova, ki je od katoliške cerkve
56
Književnost.
odpadel in se zopet vrnil, nam je vkljub vsem slabostim simpatična. V tej povesti je skoro več dejanja nego besed. Kopalu sploh se zmerom bolj posrečujejo krajša dela nego dolga. Najboljše priporočilo te povesti je, da jo bode neka nemška tvrdka izdala v nemškem prevodu.
Iz drugih književnosti.
Valentin Vodnik, der crste slove-nische Dichter. — „Archiv ftir slavische Philologie" objavlja v XXIII. zvezku Fr. Vidi če v spis: „Valentin Vodnik, der erste slovenische Dichter." Ta življenjepis je izšel tudi v posebnem odtisku. — Pisatelj je marljivo porabil dosedaj od raznih avtorjev nabrano gradivo o Vodnikovem življenju, (Di-mitz, Marn, Costa, Jelovšek, Wiesthaler, Leveč, Jagic, Pleteršnik, Miklosich, „Novice", „Ljub-ljanski Zvon", arhiv ljubljanskega Rudolfina) ter ga čitatelju podal v jasni, lahko pregledni obliki. Obžalovati je le, da tudi gosp. Vidic ni mogel porabiti za svoj spis pisem Vodnikovih baronu Zoisu, ki se najbrže nahajajo v baron Zoisovi ostalini. Glede sodbe o veljavi slovenskega slovstva v dobah reformacije in protireformacije se drži pisatelj mnenja Dimitzovega, dasi je le-to preveč pristransko; sicer pa je življenjepis na podlagi virov objektiven in prav zanimiv. V prvem delu opisuje življenje Vodnikovo, v drugem ocenjuje njegove pesmi. — Značilen za vodnikov značaj se mi zdi posebno oni del, ki sporoča, kako iskreno in vztrajno se je Vodnik vdajal najraznejšim študijam, ko je prišel kot duhovni pastir na Koprivnik ter stopil v ožjo književno in prijateljsko zvezo s Zoisom. Njegovi prijatelji, mej njimi v prvi vrsti seveda baron Zois, so delali na to, da bi prišel Vodnik v Ljubljano ali vsaj kam bliže Ljubljane (Ihan, Jezica itd.); tudi on si je to želel, vendar pa je glede tega pisal: „Fiir meine Arbeiten brauche ich ruhigen Geist; der Ge-danke, irgendwo iibersetzt zu werden, fiillt mich jederzeit mit sehr zerstreuenden Sorgen... indessen bleibe ich hier ohne allen Gedanken, anderswohin zu kommen, ruhig und arbeite." (Pismo Binhaku 10. sept. 1795.) Tukaj je proučeval moderne slovanske in tuje jezike („Kranjsko me je mati učila, nemško inu latinsko šole; lastno vesele pa laško, francosko, inu sploh slovensko"), mineralogijo („kamenje poznati sem se vadil 1793."), sestavljal je po dogovoru s Zoisom gradivo za pratiko („baron Žiga Zois inu Anton Linhart mi v'leti 1794 naročita kalender pisati; to je moje pervo delo") ter z veliko marljivostjo začel nabirati gradivo za slovar. — Ko je
pozneje 1. 1796. prišel Vodnik v Ljubljano, je stopil z baronom Zoisom tudi v osebno zvezo in bil domač v gostoljubni baronovi hiši. Nekaj let je kaplanoval pri sv. Jakobu, potem je dobil profesorsko službo poetike, pozneje je postal vodja šol, končno pa je bil vpokojen z neznatno pokojnino ter je leta 1819. umrl nenadne smrti. Usode, da se je moral zadnje dni svojega življenja boriti za vsakdanji kruh — imel je pokojnine 200 gld. — s poslom translatorja, pač Vodnik ni zaslužil.
V  življenju Vodnikovem se v posebno prikupni luči kaže baron Žiga Zois, ki je kot Mentor uvel Vodnika v pravo književno življenje, ga oprostil omejenosti Marka Pohlina, ga osvobodil okornega posnemanja tujih pesniških oblik ter mu odprl pogled na polje narodne pesmi in kot strog, temeljit kritik spremljal njegova pesniška dela. Tudi v gmotnem oziru je skrbel Zois za Vodnika kakor najboljši prijatelj. To je solnčna stran življenja našega pesnika. Senčna stran pa je Vodnikovo razmerje do Kopitarja. Ta dva književnika se nista razumela, vendar je gotovo, da je bil Kopitar nasproti Vodniku preveč krivičen, in sicer ne toliko iz osebnih ozirov, kolikor vsled nestrpnosti, s katero je pričakoval, da izda Vodnik slovar, česar pa Vodnik ni dognal.
V drugem delu ocenjuje življenjepisec pesmi Vodnikove. Omenja prvih, okornih poizkusov, poudarja, da je pesem „Zadovoljni Kranjc" lep prevod Vodnikov na narodno pesniškem polju. Vodnik sam tudi tako ocenjuje svoje dotedanje poizkuse, ko piše: „— Inu zakrožim nekitere pesmi, med katirmi je od zadovolniga Kranjca komaj en malo branja vredna." Poudariti se mi zdi vredno, kako je Zois s strogo kritiko prerešetal vsako Vodnikovo pesem. Kot zgled navedimo samo besede, s katerimi pozdravlja verze:
Lenega zhaka ftergan rokav, palza berafhka, prašen bokav.
Zois piše: „Ein Schluss, der mehrWerths hat, als hundert Predigen, in Bezug auf Wirkung — und mehr als hunderttausend Carmina, in Riicksicht des wahren Volkstones und Volks-geschmackes — dergleichen Verse bleiben ewig." (Vidic str. 444.) O potrebi kritike, s katero se boljšajo književna dela, preden se objavljajo, izraža Zois Vodniku v pismu nastopno opravičeno sodbo, ocenjujoč njegov koledar: „Die Feile der Kritik hat sich und ihn nich geschont — anderst geht nichts auf dieser Welt. — Die einzige Pallas Minerva ist fix und fertig mit Schild, Lanze und Schwert aus Jupiter's Gehirne hervorgeschprungen und eine vollendete Gottin geblieben — unsere Musen-