•V* Skozi učiteljske vrste gre udar peruti novega časa. Učiteljstvo je dolgo, predolgo deklamiralo o kulturnem pionirstvu. Skozi vsa naša paradna zborovanja je šla ta be« seda tekom desetletij tako vztrajno in su; gestivno, da je pomenil najtišji dvom nad resnico te legende že izdajstvo lastnega stanu in poklica. Toda dvomi so postajali vedno glas* nejši, vedno pogostejši; resnica in legenda nista združljivi drugače nego v prenesenem, metaforičnem pomenu. Naše pionirstvo pa ni postalo samo metafora — kdo bi se za boga spodtikal ob njo — ampak grda pro= zaična prevara samega sebe. V nas je da= nes precizen občutek, da se jc prepad med nami in ljudstvom poglabljal toliko bolj, čim višje je donela himna na naše kulturno pionirstvo. Konkreten program, ki si ga je postas vilo slovensko učiteljstvo na letošnji po« krajinski skupščini v Kranju pomeni pre= lom s preteklostjo, detronizadjo legende o dosedanjem našem »pionirstvu« ter polo* žitev temeljev za resničen kulturen most med ljudstvom in njegovim učiteljstvom. Čim trdnejši bo postajal ta most v teku bodočih ,let požrtvovalnega razumevajo* čega dela učiteljstva med narodom, tem rahlejša bo legenda, ki bo končno postala meso. Pot do tega visokega cilja je dolga in težavna. Ne delajmo si iluzij! In ker no= čemo iluzij, je potrebno, da smo proti sa* mim sebi neizprosni, da podvržemo svoje delo strogi kritiki v preteklosti ter izkori« stimo tako pridobljene izkušnje za delo v bodočnosti. Ne da bi hotel zidati na samo= voljnih supozicijah, trdim lahko z vso po* trebno doslednostjo, da bomo morali izra* biti v dosego svojega načrta vse svoje sile brez izjeme. Program, ki si ga je organiza* cija postavila, ne sme ostati na papirju, ne dokument za parado, kajti čas, v katerem živimo, ne prenese harlekinad drugače, ka« kor da harlekine prej ali slej pomete na zgodovinsko smetišče. Klic naroda in ods mev stotin src najboljših iz vrst ljudskega učiteljstva ne sme ostati »klic v puščavi«. In da se to zgodi, je nujno in neizogibno, da opremimo svojo organizacijo z vso po= trebno avtoritativnostjo. V organizaciji moramo vzgojiti javno mnenje, ki bo enkrat za vselej onemogočilo pasivno 'večino članstva. Vsi brez izjeme moramo sodelovati na veliki nalogi. Ni to zgolj ekonomski moment, marveč predvsem e t i č e n moment organizacije. In ko to razmišljamo, naj ugotovimo dejstvo, da je v naši organizaciji od 2700 članov preko 1800 učiteljic. Tovarišice! Ali se zavedate tega dejstva z vso potrebno resnostjo in odgovornostjo? Številno raz* merje vas privilegira. Privilegiji nalagajo pa dolžnosti. Noblesse oblige. Prvo spoznanje, ki se nam vsiljuje iz tega številčnega razmerja, je to, da se brez uciteljic ne bo dosegel stik z ljudstvom. da bo ravno <na tovarišicah slonel levov del naše skupne kulturne naloge med narodom. Ta zavest mora prešiniti vsako učite- ljico in jo navdati z novo moralno odgo* vornostjo pred Bogom in ljudmi! S to za* vestjo se mora združiti popolna preorijen« tacija vsega pojmovanja učiteljskega po* klica. Demokratizacija izobrazbe — srčen klic vseh pravih ljudskih prijateljev — se v Sloveniji ne more izvršiti brez učiteljic. Že ta ugotovitev sama pomenja revolucijo vsega dosedanjega pojmovanja nalog uči* teljske organizacije. Demokratizacija iz= obrazbe se mora izvršiti, če nočemo, da naše ljudstvo moralno in materialno pros pade, za kar bi nosili krivdo mi, slovensko učiteljstvo v svoji naduti »splendit isola* tion«. Časi, ko so tovariši*učitelji nosili sko* roda vso težo organizatoričnega in izvens šolskega dela, morajo prenehati. Število in ponos tovarišic morata poskrbeti, da bo stala slovenska učiteljica svojemu tovarišu povsod ob strani, z razumevanjem in pod« poro. Ponos tovarišic pa zahteva tudi, da jim razumevanje in možnost podpore v izs venšolskem delu ne bo vsiljena od zunaj, marveč da izpeljejo to preorijentacijo v svojih vrstah avtonomno z vsem povdars kom, energijo in vsemi sredstvi, ki jih jim nudi organizacija. Tisočosemsto prosvetnih delavk se v bodoče ne sme več omejiti na delo v šoli, če čaka več stotisočev naših mater, mladenk in drobne dece na rešilno delo in besedo naših učiteljic. Vse na plan in takoj! Brez dobrih mater in gospodinj ni bodočnosti, če ne bodočnosti v verigah. Le globoka srčna kultura bo celila rane, ki si jih človeštvo zadaja s svojimi barbars skimi, nesocialnimi institucijami in načeli. Vpliv žene, dobre žene je predpogoj ozdravs ljenja človeške družbe. Zato pa morajo slovenske učiteljice iz svoje rezerve; same si morajo priboriti dovolj socialne izobraz* be, da se bodo približale našim materam in mladenkam z razumevanjem in predvsem s čutečim srcem. Tovarišice! To poglavje ne sme več iz* giniti iz naše organizacije, ta klic mora preko vse slovenske domovine. Pri našem samoizobraževalnem delu b&do tovarišice zastopane po svojem številnem razmerju. Morajo biti. Kako, poskrbite same! Poskr* bite tudi, da pridejo v krožkih in društve« nih zborovanjih na dnevni red vprašanja, ki živo sekajo v meso stotisočim slovenskih žena in deklet in tisočosemsto naših sta* novskih tovarišic. Tovariši: prostor nasto* pajočim novim četam prosvetnih delavk! Nosilkam srčne kulture vso podporo in spo» štovanje. Pasivnim prezir in brezobziren boj. L. H.