Slovniške in pravopisne drobtine
ZASODITI SE
Ne verjamem, da je kdo slišal to besedo. Jaz sem jo ondan in sem si jo moral takoj zapomniti, tako mi je bila nova in nenavadna.
V Poljčanah, v Cadramski vasi, je v hiši neke (bolne) žene rekla njena soseda, ki ji je v bolezni stregla: »Res jo imamo vsi sosedje radi, saj se pri nji tolikokrat lahko zasodimo. Večkrat nam posodi denar, če smo v stiski.«
Zasaditi se pomeni torej vzeti (denar) naposodo, zadolžiti se. Besede ni v Pleteršniku ne v pravopisnem slovarju. Ali jo kaže usvojiti, ne vem, vsekakor jo je pa treba registrirati. , F. Vernik
63
-išk>-iš3k
Imelo me je, od kdaj pišemo ime Frančišek s polglasnikom v končnici, ko je ime vendar iz lat. Franciscus z italijansko izgovarjavo Frančišk. V starejših tiskih srečujemo latinsko pisavo s slovensko sklanjo: Franci!cus, Francijca; tako v Trubarjevem Kolendarju 1557: Francijca Spouidnika; pri Jan. Svetokriškem (1696): Francislcus (večkrat zlasti str. 508—520), Ivetult mojga Seraphinikiga Ozheta Svetiga Francijca; enako O. Rogerij (1734): Francijcus Xaverius, Francijca Xaveriusa; Paglo-vec v litanijah vseh svetnikov v Svelti tovarih (izd. 1767): Sveti Francilc, brez lat. končnice, ker je tukaj v latinščini -e (vokativ); Murko v slovarju (1832) navaja oblike: Fram, Franzisco in Franzhek poleg Ferenc; Slov. cerkv. časopis 1848 (5) piše: sv. Frančišk Salezi; Slomšek v Življenju svetnikov (1854): sv. Frančišk; tako tudi potem Zgodnja Danica. Na obliko Frančišek sem naletel 1880 v Cvetju z vertov sv. Frančiška, ki so ga to leto začeli izdajati frančiškani; v štev. 2 na platnicah beremo obliko s polglasnikom, kakor da imamo opraviti s pripono -ak. Obliko je očitno zapisal Skrabec, ki je tedaj začel objavljati svoje jezikovne opombe na platnicah tega lista. Zakaj se je odločil za tako pisavo, ne razlaga, vendar je tedaj pisal e tudi v rod. mn., n. pr. hrušek, pušek ipd. Taka pisava je kasneje izginila (prikazala se je mimogrede le še v čitankah I in II za skednje šole 1931 in 1932), Frančišek pa je ostal do danes kot uradno potrjena pravopisna oblika tega imena.
Stvar sama na sebi ni ne pomembna in ne težko razumljiva, vendar pa se ob njej človek vprašuje, ali nimamo morda tu enega izmed izrednih virov naše končnice v lastnih imenih, kakor Gorišek, Lamovšek, Cerovšek, Selšek ali Sevšek ipd. Te končnice redno razlagamo, kakor da so nastale iz -ski + jak > -ščak > -šek > -šak (gl. tudi Bajec, Besedotvorje I, § 144, str. 83). Ali ni morda jezik kdaj hodil tudi po bližnjici in pridevniško končnico -ški, okrajšano po moderni vokalni redukciji v -šk (Metelko je uradno sprejel samo tako obliko za moški spol), po isti i>oti kakor ˇ Frančišk prenarejal v -šak? Tako bi bili dobili iz pridevnikov Gorica — goriški — gorišk priimek Gorišek, Cerövec — cerovški — cerovšk — Cerovšek, Gabrca — gdbrški — gdbršk — Gdbršek itd. Saj so p^'i nas priimki nastajali v glavnem v dobi nove vokalne redukcije, zato je ta pot zelo blizu in smo dobili iz -ški nov sufiks -šakl-ška. To je samo opozorilo, ki naj bi spodbudilo koga, da to preišče in nam pove izsledke preiskovanja. /. s.
»
V TAKIH POGOJIH, POD TAKIMI POGOJI
Pogosto slišim vprašanje, kaj je prav: v takih pogojih ali pod takimi pogoji. Menim, da je dvomljive vrednosti oboje, vsaj v smislu, v katerem to zvezo navadno uporabljamo. Izraz pogoj se namreč zlasti v množinski obliki napačno rabi. Kaj je pogoj? Slovnica govori o prislovnih določilih pogoja in o pwgojnih stavkih. Pogojni stavek sestoji iz dveh delov; iz odvisnega stavka, ki izraža pogoj, in iz glavnega stavka, ki izraža nasledek. Med glavnim in odvisnim stavkom je vzročna zveza. Ce boš priden, boš to dosegel, to se pravi, tvoja pridnost je pogoj za to, da to dosežeš. Pogosto pa beremo takele stavke: V takih pogojih se ne da živeti. V takih pogojih ni mogoče delati. Naši življenjski pogoji so taki, da... V vseh takih primerih ne gre za pogoj, besedo pogoj moramo torej zamenjati s kako drugo; rekli bomo: V takih razmerah ni mogoče živeti. Naše življenjske razmere itd. Se nekaj primerov za pravilno rabo izraza pogoj: sprejeti kaj s pogojem. Pogojno so ga obsodili. Pogojno so mu dovolili to in to. Ivan Tominec
ZAVISETI
Marsikomu se zdi čudno, da je glagol zaviseti zaznamovan v Slovenskem pravopisu s križcem, kar pomeni, da v knjižnem jeziku ni dovoljen. Zaviseti ni ljudski izraz, temveč ruska izposojenka. Komur se zdi domača, jo je gotovo večkrat slišal ali bral, verjetno tudi sam rabil, tako da mu zveni že čisto po domače in v njej ne vidi nič tujega. Saj se je prav po taki poti udomačila marsikatera izposojenka. Uredniški odbor, ki je priredil Slovenski pravopis, glagolu zaviseti upravičeno ni priznal take udomačenosti. Namesto »to zavisi od tega« bomo dejali pravilneje:
»to je odvisno od tega«. /oan Tominec
64