List 25.
Politični oddelek.
Rastoči in padajoči narodi.
Zakon narave je, da se vse v stvarstvu na jedni strani vzdiga, na drugi pa pada; klije, raste,' dozoreva, potem pa pada, da pognoji tla novim bitjem, katere čaka potem ista naloga in ista usoda. Vse to pa se ne vrši mirno, temveč v vednem boju. Drevo, čegar zrno je našlo že pognojeno zemljo, požene krepko korenine ter brezobzirno zatre vse sla-bejše kali. Riba, ki ima od stvarstva močneje organe, si vzdržuje življenje na račun slabejših sovrstnic.
Istotako je v naravi celih rodov in človeštva. Od pamtiveka so bila človeška plemena, ki so zavzemala zapovedujoče mesto, ki so zasenčevala, za-duševala in goltala slabejše sovrstnike. Na to oblastno stališče pa niso bili pojedini narodi izbrani po Stvar-nikovi odredbi, temveč so se povspeli ravno po zakonu sile in moči nad slabejše in pohlevne.
To je seveda veljalo v starih, primitivnih časih. Dandanes morajo vladajoči narodi imeti poleg navedenih lastnosti še dobro disciplino in organizacijo ter dalekosežno podjetnost. Mnogo jim pa pripomorejo do tega tudi srečne krajevne in časovne razmere.
Če bi živel dandanes rod Rimljanov, bilo bi pač dvomljivo, če bi pri sedanjih razmerah mogel vladati skoro po celi Evropi. Ko je potekla njegova doba, je izginila moč in slava Rimljanov, kakor se je rodila. Zapustili so le kulturno pognojeno* torišče naslednikom. Jednako se je godilo Frankom, ki so za Rimljani zavladali v cerkvi in v državi. Za vladanje so zapustili uglajena tla Germanom.
Brezdvomno zapoveduje dandanes nemški narod še mnogo brezobzirnejše, kakor so to nekdaj delali Rimljani,  ki  so   vsaj   narodom   pustili  njihov jezik,
verske in ljudske običaje, ko so jim vzeli zemljo, ter jih preglasili za svoje sužnje. Dandanašnji Nemci pa teh ozirov ne poznajo. Francoske, danske in slovenske pokrajine, ki jih jedenkrat zasedejo, hočejo takoj tudi povse zjednačiti s svojo očetnjavo. Tukaj ni niti govora več o kaki duševni samostalnosti. Z najkru-tejšimi sredstvi jih silijo, da javno darujejo germanskemu maliku, da se slovesno odrečejo vsemu, kar bi jih spominjalo na njihove očete. In baš ta kruta brezobzirnost pospešuje naglo dozorevanje germanske moči. V svoji preveliki lakomnosti pa pozabljajo, da jim lahko od pohrustanih nenemških plemen ostane koščica v grlu, ki bo povzročila počasno pa mukotrpno usahovanje germanskega plemena. Poznanski Poljaki so zato že sposobni, kakor kaže njihova vre-šenska afera.
Krščanski svet, ki se zgraža nad krutostjo Ne-rona in Diokleciana, nad turškimi nasilstvi zoper balkanske raje, podcenjuje vsekakor krutosti, ki jih morajo prestajati nenemške narodnosti pod prusko in mažarsko vlado.
Mažari so namreč kaj hvaležni učenci Nemcev v Prusiji in v Avstriji. Kako malo poprašujejo Mažari svojo vest! Sicer bi se morali vendar sramovati svojih barbarskih činov napram Slovanom, ki so jim pripravili bivališča in ista pognojili za gospodarsko in kulturno razvijanje. Kot divjaki, razločujoči se le malo od neumne zverine, so prijezdili v sedanje ogrske pokrajine, poskakali s svojih konjičev ter se razširili povsod po nižavah in karpatskih planotah, kjerkoli je bila zemlja od Slovanov poprej kultivirana. Danes pa govore v svoji ošabnosti o mažarski zgodovini, o mažarski državi, narodnosti in kulturi, dasi ne morejo svojega aziatskega barbarstva drugače prikrivati, kakor le s plaščem slovanske minulosti.
Kakor vidimo, smo bili Slovani in smo deloma še oni narod, ki postiJja in gnoji za tuje lakomnike. Nemci so že v prvotnem svojem razširjanju spoznali,
Stran 242
da so Slovani plodoviti in marljivi v pripravljanju neplodovitih pokrajin za splošno porabo kulture, da pa nimajo dovolj državnopolitične organizacije in narodne discipline, da bi se izkopali iz ozkosrčnih pokrajinskih razmer. Zato so dajali Slovanom s silo svoje kralje, vladarske rodbine, mesta itd. ter vse to ovili z germanskim plaščem.
Na Balkanu vidijo Nemci še dovolj pognojenih pokrajin, kjer bi se lahko še lepo napasel njihov grabežljivi orel, zato pa škilijo neprestano po Albaniji in Macedoniji, ter ostalih balkanskih pokrajinah.
Dom.