V spomin tov. Ivanki Končinovi. (t 24. X. 1918.) Uvelo, orumenelo listje je zašumelo in zaječalo v jesenskem vetru. — To je biio tedaj, ko si umirala . . . Planila sem k oknu in nema zrla v črno, viharno noč. — Dozdevalo se mi je, da me temna drevesa kličejo; saj je v njih vrheh tulil in šumel oni trdi, neizprosni krik smrti. Zbežala sem pod prosto nebo, hoteč si olajšati kruto bol, ki je tiščala z neko krčevitostjo moje prsi. Orom je bobnel med oblaki, bliski so švigall na nebu. In duša moja je kričala po tolažbi. Zaplakala bi s temno nočjo najtežje solze, a suho mi je bilo oko. Srce, bičano Ln tepeno, podeče se z neugasnim hrepenenjem za lepoto in ideali — je pozabilo sclz V neusmiljenem boju življenja je bilo prisiljeno okameneti — in noče več poznati mehkobe. Mlada, triindvajsetletna mladenka! Je li kdaj gorel žarek čiste sreče na tvojem obličju. Ali ti neštetokrat srce ne drhti v trpki bolesti, ali ti duša ne trpi v razočaranju? In ti molčiš! Molčiš, ker si ponosna! Bog ti daj tolažbe in bodrila! Pomlad prihaja v svate. A pred menoj je oni jesenski dan, ko smo Te pokopavali. Pred seboj gledam sobo, posejano s poznim cvetjem. In tam med belimi in rdečimi rožami — leži bela mladenka. In na njenih črnih kodrih trepeta soj molčečih sveč! Kako so krasni ti cvetovi, kako si ljubka, bleda tovarišica! Zakaj nisem umetnica, da bi upodobila to kipečo, ugaslo mladost, te bujne, smrt proslavljajoče cvetove! Vidim Te, Ivanka, da si srečna v tem jesenskem okrasu. Dražesten usraev na Tvojem mrtvem licu mi to pripoveduje. »Kako daleč so od mene zmote in prevare, kako daleč vaše gorje!« to hočejo zašepetati Tvoja nema usta . . . Turobno in zamolklo plove čez plan glas zvona. In deca drobna čaka tam ob vrtu, kdaj Te prinesejo iz hiše. Kaf pretresa v tem trenutku ta srca otroška? Ali ne odseva iz teh velikih, vedno vprašujočih oči tiha bolest. ali ne bereš na teh vsak dan razposajenih ličecih resnične žalosti? Nedolžnost pač ne pozna hinavstva. In tam nižje doli čakajo dekleta, mladeniči. Tudi oni so danes podobni onim plahim otrokom. Zavedajo se, da si iztrgana svetu na veke. Živeje se Te bodo spominjali nekdaj kot nas. »Pri nas je umrla, tam-le za cerkvijo je pokopana!« Tako bodo nekdai govorile te devojkemajčice, ti momci-sivi otci! Ali si imela v svoji samoti še katera druga bitja nego ta, da so Ti lajšala ure v Tvoji samoti? Ali Te ni največkrat preprosto kmetiško dekle s svojimi dovtipi in zvonkim smehom pripravilo do veselja? In ali Ti ni hrepeneča fantovska pesem, doneča sem s poljan v tihih, čarobnih nočeh, napolnila s čistim žarom mladosti zlate Tvoje duše? Zabobneli so udarci kladiva v belo rakev in skrlta si bila našim zem- skim očem. Bog s Teboj, mlada devojka! Svet nam bo spomin na Tebe! Saj si bila tako bliskoma iztrgana iz naše srede, da nas Tvoja izguba dela neutolažne. Čuj, dragica! Pomlad pbzvanja po dolih in gričih. Gotovo se bo ustavila tudi gori na Rakiški planoti , . . O, povej, ti cvetka zala, kl vzkllješ na njenem grobu, da jo pozdravlja tovarišica iz daljine. Da se je tako živo spominja v teh solninih dnevih, ko diha priroda v prvem času pomladi, ko prihajajo iz njenih grudi koprneči kliki po rožah in vstajenju! Potoči, prvi nežni cvet, ki boš poniknil iz še hladnih tal, potoči solzico, ki jo rosi za njo moja duša. Povej ji, travica zelena, ki boš kot nevestin venec pognala okolo njenega nizkega griča, naj spava sladko, presladko! In ti, ptičica drobna, ki letiš sem od juga — ustavi se na oni visokl planjavi, poišči ono samotno selo, kjer je živela, počivaj za hipec na okencu njenega domovja! In še nekaj te prosim, pevčica krilata: Poleti še tja na one zapuščene dvore, kjer vlada mir in tihota, zleti na njen križ in zažgoli ji ono pesemco, ki sva jo pred letom dni prepevali in ki si jo morda tudi ti poslušala v onem senčnem gozdu: »Pomlad že prišla bo . . .« Zorka.