e.otr



Zvitorepka

Živalske pravljice za odrastlo mladino.

Zbral in priredil

JOSIP BRINAR

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu

Slovenskih Večernic 56. zvezek.

1904.

Natisnila tiskarna Drnžbe sv. Mohorja v Celovcu.

Lisica Zvitorepka.

Živalske pravljice za odrastlo mladino.

Zbral in priredil

Josip Brinar.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

Slovenskih

Večernic 56. zvezek.

V Celovcu.

Natisnila tiskarnica Družbe sv. Mohorja.

1904.

Z dovoljenjem visokočastitega krškega knezoškofijstva.


° a  o V

■>, y ^ . a' ’

k''.


Predgovor.

Lisica, lisjak

vSta pila tobak:

Če tobaka ni b’lo,
Sta pila vod6!

ahajajo se živali, ki imajo nekatere svojih lastnostij
posebno razvite; kakor med ljudmi, tako naletimo
tudi med živalmi na postopače, pomikavse, kričače,
navihance in na drugo zloglasno svojat. O teh živalskih
posebnežih se pripoveduje mnogo mičnih in poučnih
pravljic; toda o nobeni živali ne slišimo toliko razno¬
vrstnih pripovedek kakor o lisici. Kjerkoli lisica živi,
povsod so vzniknile bajke o njenih drzovitih in zvijačnih
činih. Navihana rjavka je znana po vsej Evropi; v svojih
pravljicah jo nazivljejo Nemci „Reinhart a , Francozi „Re-
nard a , Hrvatje ji pravijo „Lija“, Rusi so ji nadeli ime „Lisa
Patrikjevna“, a mi Slovenci si pripovedujemo navadno o
,.lisički sestričkr ali o „Zvitorepki“. In še cel6 v daljni
Vzhodni Aziji, med rumenokožnimi Japanci, se nahaja mnogo
pravljic o „Kitsuni“, t. j. o naši lisici.

Raznovrstne bajke in povesti o lisici imajo svoj izvir
v davnopreteklih časih. Že za frankovskega kralja Karola

Velikega so bile znane pravljice o lisici; a v petnajstem
stoletju se je vsa tozadevna snov zbrala v knjigo „Reynke
de Vos a , pisano v niženemškem narečju. In od tistih dob

4

se je bavilo mnogo pisateljev s pravljicami o lisici; zbirali
so narodno gradivo in ga uporabljali za mične povesti.
Omenim naj le zanimivih del, ki so jih spisali Jakob Grimm,
G. Marbach, P. Petersen, W. Goethe in dr. Na spise teh
pisateljev sem se oziral, sestavljajoč pričujočo knjigo, a
mnogo mičnega sem povzel tudi iz Valjavčevih „Narodnih
pripovedek“ in iz Afanasjevega znamenite knjige „Na-
rodnija ruskija skazki“. Pri tem sem se skrbno ogibal
vseh kočljivih opisov in izrazov, ki zaidejo dostikrat bas
med pravljice in radi katerih so potem take zbirke nepri¬
merne kot čtivo za mladino. Ker je v tem oziru snov
skrbno pregledana, menim, da smejo pričujoče pravljice o
lisici Zvitorepki stari in mladi prebirati ter se smejati pre¬
kanjeni rjavki, ki se izvije in izreže iz vsake zadrege ter
spravi poleg tega še svoje sovražnike v kašo. Ali namen
tej knjigi ni samo ta, da bi se mili čitatelji sem pa tja
prisrčno razveseljevali, ampak iz teh šaljivih povestic se
more izločiti tudi obilica zlatih resnic, ki osvetljujejo člo¬
veško življenje.

Iz teh pravljic vam odsevajo dragoceni nauki — le
nikarte jih prezreti! Posnemajte lisico v njeni modrosti
in bistroumnosti, varujte pa se hinavščine in zlobe, ki
prinašata sicer za nekaj hipov ugodnosti, a se tem
huje kaznujeta v prihodnjosti! Ne zaupajte priliznjenim
sladkoustnežem in ne vdajajte se požrešnosti, častihlepnosti,
sebičnosti in drugim strastim, zakaj to je pot, ki drži v
pogubo. Ako hočete vedeti, kako se godi v človeškem
življenju, ako hočete spoznati svet v pravi luči: prebirajte
pridno to knjigo !

V Sevnici,  o veliki noči 1902.

Pisatelj.

i. Kralj Miroljub.

voj e dni je živel v temnem gozdu mogočen lev,
Miroljub po imenu. Bil je kralj vsem živalim, ki
jim je vladal prav po očetovsko. Ker je hotel biti
vsem podložnikom enako dober in pravičen, zato
je razglasil po svojem kraljestvu novo postavo, ki je vele¬
vala, da morajo odsihdob vse živali živeti mirno in složno.
Kakor daleč se je razprostiral gozd in še na okoli črez
devet hribov in devet dolin, nikjer se ni smela prelivati
kri, nikomur se ni smel po nedolžnem skriviti las. Kdor
bi prelomil to postavo, tega bi za vedno izgnali iz gozda
v puščavo, ali ga pa cel6 obsodili na smrt. Kralj je sve¬
čano prisegel, da hoče strogo izvrševati novo postavo, vse
druge živali pa so se zarekle, da se bodo do pičice držale
kraljeve zapovedi.

Velikaši in visokorodni baroni in grofje so seveda
sprva nekoliko godrnjali; prav nič jim ni ugajala ta nova
določba. Pa ker so se bali, da bi razjezili mogočnega kralja,
so naposled vendarle tudi prisegli. Kaj čuda torej, da je
zavladalo nepopisno veselje med drobljanci in slabotneži,
ki niso bili doslej nikdar varni pred močnejšimi krvoločniki.

Kralj Miroljub je vladal modro in pravično; neiz¬
prosno je preganjal neposlušneže in zakrknjene krvoloke.
Zato so ga pa tudi ljubili podložniki širom temnega gozda
in nedoglednih poljan, osobito seveda najmanjši in naj-

slabotnejši.

Ti srečni časi so brzo potekali; na enkrat pa je
obšla kralja Miroljuba čemernost; dobra volja in zado¬
voljnost sta izginili s kraljevega lica, ki se je nenadoma
stemnilo kakor hudo vreme. Kakor pereč ogenj ga je jelo
žgati po lobanji, po možganih pa mu je vrtalo kakor z ža-

6

rečim svedrom. A ko mu je bilo naposled malce odleglo,
se ga je polotila mrtvična utrujenost, ki je v njej preždel
ure in ure, neprenehoma godrnjaje in momljaje. Nobena
izmed živalij — razen ene same — ni vedela pravega vzroka
kraljevi bolezni; pa tudi nikakšno zdravilo ni pomagalo
ne trohice. Njegovi prijatelji in dvorjaniki so se sicer
trudili na vse pretege, da bi razvedrili otožnega kralja, toda
bilo je vse bob ob steno. Niti sladkomile besede, s kate¬
rimi je tolažila mogočnega bolnika kraljica Krunoslava,
niso imele uspeha; njegova otožnost in vrtoglavost je
rastla od dne do dne.

A mogočnim živalim je bila kraljeva bolezen prav po
godu; krvoločnost in zvijača je zopet zavladala v gozdu.
Manjše in slabotne živali niso mogle potoževati svojega
gorjd pred kraljevim prestolom, zakaj nihče se ni smel
nepoklican pokazati levu pred obličje, odkar je obšla vla¬
darja čemernost in pobitost. Tatovom in roparjem med
živalim je pognalo zdaj njih rokovnjaštvo vidoma v klasje;
in prav vsled tega so si tudi ravno najhujši rokomalharji
in zaplotniki potihoma želeli, da bi oboleli kralj le še dolgo,
dolgo ne okreval.

Najpredrznejša tatica med vsemi živalmi pa je bila
lisica, po imenu Zvitorepka; davila in ropala je po dnevi
in po noči, in ako ni bila s silo kos svojim sovražnikom,
prekanjevala jih je s spletkami in z zvijačo.

2. Petelinček, maček in lisica.

Petelinček Peter je moral že v zgodnji mladosti za¬
pustiti varno okrilje svoje skrbne matere Grahorke. Ne¬
mila usoda ga je zanesla z varnega dvorišča vaškega sodje
v preperelo kolibo starega drvarja, živečega samotno ob
robu temnega gozda. V tej samoti je bil mlademu Petru
edini tovariš maček Krnjav; in še ta je odhajal pogosto¬
krat z doma, ker je nosil v temni gozd drvarju kosilo.
Ko je nekega dne Krnjav po stari navadi odšel s kosilcem
v gozd — poprej pa je še ostro zapovedal petelinčku, naj
skrbno varuje dom in pa sebe — se je priplazila iz gošče
lisica Zvitorepka in je jela prigovarjati petelinčku:

..Kukuriku — petelinček,

Zlati moj sinček!

Ven kaj poglčdi,

Lej prosi v skledi!“

7

Tako je bila Zvitorepka zapela, pod oknom oprezujoč.
Peter je radovedno odprl okno, pomolil glavo ven ter
pogledal, kdo neki tako poje. Lisica pa je hlastnila po
njem, ga zgrabila za vrat ter odskakljala z njim prek
pustopoljine. Petelinček se je silno prestrašil; naposled
pa se je vendar nekoliko zavedel ter je zakukurikal na vse
grlo: „Ugrabila me je lisica, ugrabila mene, ubogega pete¬
linčka; ponesti me hoče v temne lesove, v skalne gradove,
za deveto selo, za deveto deželo . . . Maček Krnjav, reši
me, reši!“

Maček je korakal po goščavi in zaslišal glas petelinov.
Brž je planil po koncu, skočil za lisico, jo dohitel in rešil
petelinčka.

„Le glej, ti moj Peter,“ je karal maček neprevidnega
mladica; „nikar mi ne odpiraj okna in ne veruj lisici, ki bi
te rada zadavila in oglodala do belih kostij.“

Drugo jutro se je maček zopet odpravil v drvosek.
Odhajajoč z doma, je še enkrat ostro naročil petelinu, naj
nikar ne odpira okna. A lisica je priliko zopet spazila in
sline so se ji pocedile po mesu; prišla je torej pod okno
ter zapela:

„Kukuriku — petelinček,

Mili moj sinček!

Zlati greben ček,

Srebrni venček!

Ven mi polukaj,

Lej prosa tukaj!“

Petelinček je stopical po izbi ter molčal. Lisica pa
je vnovič zapela pesmico in zalučala peščico prosa v okno.
Peter je pozobal proso ter dejal: „Nak, Zvitorepka, ne
prekaniš me ne! Saj vem, kaj nameravaš; pojesti me
hočeš ter oglodati do belih kos ti j ! M

„Kaj ti ne hodi na pamet, moj ljubi Peter! Ničesar
žalega ti ne storim; povabiti sem te le hotela k sebi v
gosti in ti razkazati svoj dom. w

In Zvitorepka je zapela še slajše:

„Kukuriku — petelinček,

Mili moj sinček!

Zlati grebenček,

.Srebrni venček,

Maslena glavica,

Svilčna bradica!

Pokaži svoj nosek
Skoz okno: tuje  prosek!“

8

Jedva pa je bil Peter polukal skoz okno, ga je lisica
že imela v krempljih. Prestrašeni petelinček je zakoko-
dajskal, da je letelo skoz ušesa: „Ugrabila me je lisica, pa
me tira črez gozdne štore, za dremajoče bore, po temnih
dolinah, po sinjih planinah. Oh gorje, obrala me bo do glave!*
Začuvši jadikovanje, je priletel maček na pomoč ter
otel petelina lisici iz krempljev. „Ti li nisem pravil: ne
odpiraj okna in ne pogleduj skozenj; sicer te lisica snč in
ogloda do bele glavč. Za uho si zapiši moje besede! Jutri
pojdem dalje od doma . . . torej slušajP

In zopet je nesel maček kosilce v temni gozd, a lisica
je prikrivopetila pod okno ter zapela svojo pesmico.
Trikrat je prepela zapeljivo pesem, a petelinček je stano¬
vitno molčal.

Naposled pa je lisica vprašala: „Sapramiš, kaj pa
to! . . . Ali je Peter onemel, kali?“

„Kaj še, lisica, ampak pamet me je srečala! Saj ne
pogledam skoz okno; zaman je tvoja briga: ne pre¬
varaš me nikdar več!“

Lisica je zalučala v okno prosa in pšeničnega zrnja

ter vnovič zakrožila:

„Kukuriku — petelinček,

Mili moj sinček!

Zlati grebenček,
vSrebrni venček,

Maslena glavica,

Svilena bradica!

Pojdi z menoj v moj hram,

Dobro živel mi boš tam:

V vsakem kotu — mernik pšenice,

Kupe drobtin medene potice."

Izpevši svojo pesmico, je sladkoustno dostavila: „Da
bi le hotel, mili Peter, malce pogledati na moj dom: to bi
videl lepih in dobrih stvarij. Le nikar ne veruj lažnivemu
Krnjavu! Ko bi te bila hotela snesti, bi bila že davno
imela priliko, zaviti ti vrat. Pa Bog me varuj kaj takega!
Jaz te le neizrečeno ljubim in bi ti rada nekoliko razka¬
zala svet, kjer je tako lepo, tako prijetno. Ne boj se me
vendar tako neznansko in poglej skoz okno! Da te pa
samega strahu ne bo konec, bom stopila tja-le za ogel.“
Tako se je sladkoustila lisica in se prihulila bliže
k steni. Petelinček pa je skočil na polico ob oknu ter je
pogledaval od daleč: rad bi bil vedel, je li res šla lisica
za ogel ali ne. Ker ni bilo videti lisice in tudi najmanj¬
šega šuma ne slišati, se je naposled ojunačil in pogledal

9

skoz okno. Zvitorepka pa je hlastnila po neposlušnem pete¬
linčku, ki je zdaj zaman klical mačka na pomoč; zakaj
le-ta je bil predaleč v gozdu ter ni slišal milih prošenj
petelinovih. Lisica jo je potegnila s svojim plenom pod
brezo, stoječo sredi pustopoljine, ter je pohrustala petelinčka
s kostmi vred; ostalo je le svetlo perje in veter se je z
njim poigraval po mahu in resju.

Zvitorepka se je bila torej za silo odteščala. Kmalu ji
je jelo zopet kruliti po želodcu; zakaj použiti petelinček
Peter je bil še majčken in mlad ter drobnih koščic.

3. Lisica in kokot.

Nad dobravo se je razprostiral somrak; polje in gozd
sta snivala v trdnem spanju; niti jutranja sapa se še ni po¬
igravala z odrevenelimi lističi; mir božji je zazibaval vse
na okrog v okrepčalni sen. Polagoma pa se je jelo svetliti
na vzhodu; jutranja zarja je pozlatila obzorje, in veselega
srca so jele živali po gozdu mencati krmežljave oči in se
vzdigati z mehkega loža.

Oprezno poslušaje, je stala lisica ob gozdnem pa-
robku. Z ušesi strigoč, je ostrezala na vse strani, če ji
morebiti ne preti kakšna nevarnost. Previdno je stopala
med grmičevjem, tu pa tam postala in strigla z ušesi.
Grobna tišina je vladala na okrog; še bilka se ni zganila.
To je bilo oprezni preklicanki prav po godu; brezskrbno
je ubrala pot naravnost prek pustopoljine, zakaj tod je bilo
najbliže do znanega ji kokošinjaka.

V plotu, ki je opletal vaškega sodje dvorišče, je Zvito¬
repka že zdavna opazila vrzel; skoz to odprtino se je torej
brzo prekomatala, cedč sline po zaželjenem zajutrku.

Pa danes pretkani rjavki ni bila sreča mila. Ponosni
klicar na dvorišču, stari kokot Grebenjak, je še .spal v
družbi svojih putk in jarčic visoko gori na kuropčtniku,
kamor se ni prišlo tako zlahkoma.

„Ali ni škoda, da bi pustila tečen zajutrk, ki mi je
tako blizu pod nosom?“ je godrnjala lisica, pogledujoč po¬
željivo nakvišku. Toda Zvitorepka ni vrgla tako brzo
puške v koruzo, češ, saj se ta šmentani Grebenjak vendar
ne bo večno šopiril na visokih gredeh.

Potihoma jo je pomuzala za obplotno bezgovje ter je
porezala iz zasede. Toda navzlic njeni previdnosti je ven-

10

darle suhotno listje zašumljalo ter vzbudilo Grebenjakovo
ženo, našešurjeno Kokodajsko, iz jutranjega spanja.

Mravljinci so zagomezeli prestrašeni kvočki po hrbtu;
trepetaje je našopirila gosto perje, zaplahutala s perut¬
nicami ter zahrketala, globoko vzdihnivši: „Oh, strah in
groza me je, Grebenjak moj ljubi! Čuješ li, dragec moj,
kar zona me obletava! Oh, brani me, mili moj Grebenjak!“

„Kaj pa je?“ zagodrnja kokot; „čemu se treseš kakor
šiba na vodi? Saj sva vendar za varnim plotom, in vrh
tega še čujeta skrbna psa pod kuropetnikom. Kaj bi te
torej bilo strah! Le prosi rajši Boga, da nama dd vedno
tako varnega zavetja, v kakoršnem sva tu-le. Pa Bog si ga
vedi, kaj naju še hudega čaka, draga Kokodajska; meni se
je pravkar sanjalo, da sem nosil krvavordečo zavratnico;
to pomeni žalost in tugo.“

„Sveti križ, ti nama pomagaj!“ zajaska mati Koko¬
dajska; „tam-le v bezgovju je zopet nekaj zašumljalo in se
zganilo !“

„To so le prazni strahovih tolaži Grebenjak drge¬
tajočo puto; „eh, kako brž je pri vas ženskah ogenj v strehi!
Le poslušaj ti mene; kar sem danes videl v sanjah, tega se
nama še ni nadejati precej zdaj; zakaj sanje se nikdar
poprej ne uresničijo, kakor črez sedem celih let.“

„Bog te usliši! 44  odvrne starka Kokodajska. „Da bi le
ti ne zabredel v kako nesrečo; kdo nas naj reve potem
vodi in nam svetuje? Zgodilo bi se nam kakor našemu
revšetu, drobnemu Petrčku! Kar noč ga je vzela, ker ni
imel skrbnega očeta, ki bi ga bil vodil in varoval/'

Tako sta se pogovarjala kokot in njegova puta, a
Zvitorepka je ujela sleherno besedo v svoja tanka ušesa.
Naposled pa ji je jelo presedati to neslano govoričenje;
izkobacala se je torej počasi, zlezla iz bezgovja, se jela pre¬
tegovati, zehati in si mencati oči, prav kakor bi se bila
ravno vzbudila iz trdnega spanja. Grebenjak in njegova
žena sta kar onemela, strmeč v enomer tja v nepoklicanega
gosta; lisica pa je stopala kakor v polsnu prek dvorišča,
in vzdignivši zaspano glavo, se je delala, kakor da je še le
zdaj zapazila kokota. Potajavka se je šumno zdrznila,
kakor da jo je pogled na gredi osupnil, ter je dejala, sladko
hinavski namežikujoč: „Kdo neki sedi tam-le gori? Povej
mi, prijatelj, si li to ti, Kokodakar, čigar prekrasno petje
slovi v deveto deželo in komur se čudi vse, kar leze in
gre. Nisi li ti tisti pevec, ki zre cel6 skrivnosti dnij bo-

11

dočih in o katerem gre sloves, da mu je Bog dal ne le
prekrasno petje, marveč tudi dar prorokovanja?"

„Meni je ime Grebenjak," odvrne kokot, „a slavni
Kokodakar je bil moj oče, ki pa že dokaj časa ne prepeva
več med nami; minilo je že dobro leto, kar je izdihnili

„Oh žalosti in nesreče!" vzdihne Zvitorepka vsa po¬
trta. „Torej Kokodakar je mrtev, tisti Kokodakar, ki
je bil najboljši prijatelj mojemu rajncemu očetu! In kako
prisrčno je tudi Kokodakar ljubil očeta mojega! Oh nikdar
se ni tako visoko usedal kakor ti; že od daleč je po¬
zdravljal prišleca, želeč mu dober dan in trepljajoč ga pri¬
jazno s svojimi mehkimi kreljutmi; kako lično je povzdi¬
goval zdaj to, zdaj drugo nožico, kako nežno je zamežikoval,
kadar je zakikirikal svojo zmagoslavno pesem v mlado
jutro; kakor je znal Kokodakar, tako čista in zmagovita
pesem še ni zazvenela dcsihdob iz nobenega petelino¬
vega grla."

„Saj je tudi mene naučil moj rajnki oče dokaj lepih

napevov!" se je pohvalil Grebenjak, zaplalutal krepko s

perotnicami' ter zletel na tla; tu se je oblastno razkoračil,

iztegnil svoj košati vrat, zamežal in-Zvitorepka

je zgrabila puhlega pohvaleta, predno je zazvenel prvi glas

iz njegovega grla. S plenom v gobcu se je nagloma

zmuznila skoz vrzel, kjer se je bila poprej prikradla na

dvorišče, ter je odskakljala po pustopoljini proti temnemu

gozdu. Med potoma pa se je prestrašeni kokot zavedel, da

rau gre zdaj za kožo; mislil je in mislil, in res naposled

mu je šinila prava misel v glavo. Ponižno je izpregovoril,

kakor da se je že vdal v grenko svojo usodo:

..V r eš kaj, modra lisica ti,

Lepo zahvali zdaj Bogd
Za tak kos dobrega mesa!“

Lisica, vesela svojega mastnega plena, je ubogala
kokota in vzdignila tačice, da bi zahvalila Boga za tako
okusen zajutrk. Jedva pa je odprla usta, ji je smuknil
kokot izpod zobov in sfrfral na bližnjo brezo.

Osupla je zijala Zvitorepka za njim; da bi tak-le te-
lebast kokot zvodil za nos njo, ki je s svojimi zvijačami
kos največjim prekanjencem — to ji ni hotelo v glavo.
Grebenjak pa jo je zasmehoval z breze:

„Kaj ne, slabo se ti je obnesla tvoja nakana, lisica
tatica. Boš ti mene davila, izpodmuljenka ti! . . . Sicer pa
se le tolaži; tako težkega bremena kakor sem jaz, bi itak

12

sama ne mogla prinesti do doma. Pojdi torej klicat svojih
lakotnih sinov, da ti pomorejo. Če se vrneš kmalu, te
morebiti še počakam, ako mi ne bo predolg čas!“

Zvitorepka pa je jezna odvrnila: „Le čakaj, bas še
prišel k meni v vas, boš!“

Lisica krog j c skakala,

Z debelim repom mahala,

Da brezico bi sekala.

Med tem pa sta pribevskala sem z dvorišča Čujež in
Pazi. „Na svidenje, Grebenjak, na svidenje! 4 * je še zaklicala
Zvitorepka, stisnila rep med noge, pa jo odkurila v goščavo.

4. Lisica in sinica.

Zvitorepka je bila menda ta dan vstala z levo nogo;
česar se je polotila, vse ji je izpodletelo. Ždela in ždela
je za grmičjem na dobravi, da bi zalotila mladega zajčka,
ki je zahajal semkaj na pašo. Toda stari Plahun jo je
mahnil baš ta dan s svojo dolgouho deco v Zahostnikov
trebež, objedat sočne vehe zeljnih glav. Rjavki je že predel
pajek po želodcu; navolila se je večnega oprezanja in šla
je rajši na polje, da si ulovi vsaj kako miško. Pa tudi
ovsenjak je bil danes Zvitorepki prebodeč; miške so bile
ta dan čudno bistre in hitre ter so ji izpred nosa posmu-
kavale v luknje, lisica pa je požirala — sline.

Predno pa je solnce zašlo za gore, je posvetil še
enkrat žarek upanja obupajoči lisici.

Na cvetočem bezgovem grmu tik kolovoza se je zi¬
bala na vejici sinica Repačica, drobeč svojim milim gnezd-
nikom sladko uspavanko. Zvitorepka se je ustavila poleg
grma, svetohlinsko poslušaje prijetno žgolenje.

„Bog te sprimi, vesela mi pevka, “ nagovori sinico, ki
je bila za hip umolknila: „Bog te sprimi in ti stoterno po¬
plačaj tvojo pobožno popevko, ki mi je segla tako globoko
v srce. Kako se zdi vsakomur ves svet dober in lep, če
nam prepodi tako milo petje vse muhe iz glave! Neiz¬
rečena radost je objela moje srce; ah, prileti semkaj, da
te poljubim in se ti zahvalim za tvojo čarobno pesmico !“

Repačica je nagnila glavico na levo ramo in hudo¬
mušno namežiknila: „Oh, vaših svetlih, poželjivih očij me
je strah, sestrica lisica; tako strašno se vam krešejo na
ognjeno in zeleno, da jih ne morem pogledati, ne da bi

13

zdrhtela; no, ako pa zamežite, naj si bo, priščebetam vam
poljubček na vaš smrček. “

Zvitorepka se je jedva zadrževala, da ni prasnila v
smeh, tako so ji bile te besede po godu. Nemudoma je
torej zamežala, Repačica pa je med tem utrgala listič pekoči
koprivi in ga položila lisici na nos.

Ko je Zvitorepka občutila, da se je nekaj zganilo na
nosu, je hlastno šavsnila po koprivi, misleč, da je prifrčala
Repačica poljubljat jo na smrček. A namesto sinice ji je
spolzel pekoči listič v goltanec. Brrr! kako je to ščege¬
talo, kako peklo. Kihala, kašljala in brehala je, kakor da
ji je kak hudoben spaček nasul popra v nos in goltanec;
kar solze so jo polivale, tako jo je zdelavalo.

Repačica pa se je smejala na vse pretege, in ko je
videla, kako neznansko se mrda Zvitorepka, je zaščebetala:
„Kaj ne, lisica sestrica, pamet je boljša ko žamet! Pa da
se daste tako meni nič, tebi nič voditi za nos, tega bi pa
vendarle ne bila verjela. No zdaj saj veste, da ni Repačica
taka beba, kakor se je vam zdelo“. — Ob teh besedah se
je Zvitorepka osramočena odmuzala.

5. Maček in lisica.

Ozlovoljena je Zvitorepka šestovilila po kravji stezi
med robidovjem in srobotjem ter se silno žalostila, da ji
je Repačica upihala kašo in jo še vrh tega osramotila. Po
trebuhu ji je krulilo bolj in bolj in oslabela je, da se je
jedva vlačila dalje.

„Bogme, slabi časi gredč v dežel, slabi časi!“ tako je
mrmrala sama pri sebi, nevoljno cincajoč. Ko je tako
blodila, jo sreča Krnjav, ki je še neznansko jezo kuhal na
lisico, ker jo je dolžil, da mu je odnesla krilatega prija¬
telja petelinčka Petra.

Ogovoril jo je torej precej zasegajoče: ,,Dober dan,
gospa Zvitorepka! Kako se še kaj imate? Kakor se mi
vidi vam že prav slaba prede, ker sicer bi ne zasledovali
tako drobnih sirot, kakor je bil naš Peter. Seveda takim
korenjakom, kakor je Grebenjak, pač niste kos; pravkar
sem zvedel na vasi, kako vas je prelestil. Boga ste hvalili
za meso, ki vam je odletelo na brezo, hahahaP

Lisico je podžgalo to zbadanje. Prezirljivo zaviha nos,
pomeri mačka od nog do glave, pa mu zabrusi pod zobe:
„Kaj bi se širokoustil, ti polizun zapečni! Le kar molči, pa

14

rajši poslušaj: starega Grebenjaka bi ne hotela okusiti za
živ svet ne; žal mi je mojih zob, da bi jih polomila ob
takem zateglem, žvarastem mesu. Kar se pa tiče tistega
tvojega slokobedrega Petra, bi mi moral biti še celd hva¬
ležen, ne pa da mi očitaš takih pregreškov. Vzela sem ga
k sebi, da ga ne bo gladu konec tam pri vašem skoporitem
drvarju; poleg tega pa ga učim tudi krojaštva, da prikroji
moji deci za zimo kako kamižolico ali hlačice."

„Jemnasta, ti'da učiš Petra krojaštva, hahaha; ta je
pač bosa ta, hahaha!“ se zagrohota Krnjav.

„Boš pa menda ti koga učil, ti zabiti barusač! Prej
bom jaz z repom streljala, kakor bi se ti naučil kakega
rokodelstva."

„In vendar je tudi meni v krvi neka umetnost," ugo¬
varja maček Krnjav.

„Eh, to mora biti pa že kaj prida; kaj bi pač umelo
tako siroti e, kakoršno si ti!“ se mu roga l isica.

„Nič drugega ne znam, kakor da brzo splezam na
drevo, kadar so mi psi za petami .“

„To je vsa tvoja učenost?" popraša Zvitorepka pre¬
zirljivo. „Eh, revše, smiliš se mi; meni pa je umetnostij
znanih sto in sto, in kaj še le, kadar odprem torbo, polno

zvijač! Le pojdi z mano, da te naučim, kako se psom
unašajo pete!"

Med tem ko se je lisica tako širokoustila, je priko¬
rakal po stezi lovec z dvema psoma. Krnjav je naglo
švignil na bližnje drevo ter se utaboril med rogovilami v
vršičku, sredi gostega vejevja in listja. Psa pa sta se za¬
prašila v lisico ter jo jela mikastiti in obdelovati, da je
bilo joj!

..No, gospa lisica," se ji je posmehoval Krnjav, po¬
kažite vendar, pokažite svojih sto in sto umetnostij; pa
torbo odprite, da vidimo vaše zvijače; le brzo jo odprite,
saj vam že dosti huda prede!"

Zvitorepko je hudo speklo mačkovo roganje. Drugi¬
krat bi bila gotovo kako ostro zasolila škodoželjnemu je-
zičniku, toda zdaj ni bilo časa pregovarjati se; hudo ji je
šlo za kožo. Junaško se je sicer otepala Ijutih psov, pa
navzlic temu so pršeli kosmiči iz njenega kožuha daleč
na okrog. Toda otresla se je neljubih mikavcev vendarle
še poprej, nego ji je mogel lovec poslati svinčenega prosa
za spomin. Prava sreča je tudi bila, da je imela prav v
bližini enega svojih brlogov, kakoršnih si je precejšnje ste-

15

vilo oskrbela po gozdu. Bliskoma je smuknila v luknjo
in psa sta še ljuto bevskala pred noro, ko jo je bila lisica
že davno pomuzala skoz drugi izhod v temno goščavo.

„Pasja obist, oblast te udari, takega dneva pa še ne!“
je godrnjala Zvitorepka, dospevši do varnega loža. „Vedi
si ga čuk, ali so se zarotile vse živali proti meni, kali?
Že vidim, treba bo opetnajstiti kakega človeka; živali so
mi premodre. Ni kleka, nastrigla in opeharila vas bom še
vse vprek, na mojo vero ! 44  Za večerjo je ta dan lisica
požirala svojo — jezo, a po glavi so ji rojile črne misli
in snovala je maščevalne naklepe.

6. Lisica s treščico, gosjo, puranom in nevesto.

Zvitorepka je premišljala in premišljala, kako bi
ustregla lačnemu želodcu, po katerem ji je krulilo vedno
bolj in bolj. Eh  kaj, v Gorjance pojdem, sklene naposled,
tam so še vsaj ljudje, ki imajo kaj srca in še verjamejo
moški besedi. Poiskala si je lepo suho treščico ter ubrala
pot pod noge. Prišelši do samotnega gorjanskega doma,
je potrkala na vrata, milo proseč: „Usmilite se uboge li¬
sičke sestričke; naj prenočim pri vas, ljudje božji!“

„Ej, pri nas je že itak brez tebe tesnob 4

„Saj vas ne bom nadlegovala; sama ležem na klop,
repek stisnem pod klop, a treščico položim pod pečko . 44

In usmilili so se beračice, ki je storila, kakor je ob¬
ljubila: sama je legla na klop, rep podhulila pod klop,
treščico pa položila pod pečko. Rano zjutraj je Zvitorepka
potihoma vstala, sežgala suho treščico ter jela rentačiti:
„Kje je moja treščica? Ah, moja lepa treščica, niti za tolsto
gos bi je ne dala ! 44  Kmet — kaj si hoče — ji da za treščico
tolsto gos. Zvitorepka vzame gos in koraka svojim potem,
veselo prepevajoč:

„Leži, leži stezičica,

Po njej tečč lisičica — sestričica;

V rokah nese treščico.

Za treščico — gosicoŽ

Trk, trk, trk! — potrka spet na vrata drugemu
kmetiču.

„Kdo je vne?“

„Jaz, lisička sestrička; prenočite me, da vam Bog plati!

„Saj je še nam samim pretesno ! 44

16

„0h, prav nič vam ne bom v nadlego; sama ležem na
klop, repek stisnem pod klop, a gosko položim pod pečko.“
Odprli so sladkousti moledovalki vrata, in ona leže na
klop, rep prifrkne pod klop, gos pa shrani pod pečko.
Ob jutranji zori se vzkoleba po koncu, zadavi gos ter jo
pohrusta; a nato jame razvneto kričati: „Kje je moja gos?
Oh, moja lepa gosičica, niti za najtežjo purico bije ne dala!“
Kmet — kaj si hoče — ji da za gos pitano puro. A Zvito¬
repka vzame puro, koraka svojim potem ter zapoje v
mlado jutro:

„Leži, leži stezičica,

Po njej teče lisička — sestričica;

V rokah nese treščico,

Za treščico — gosico,

Za gosico — purico."

Trk, trk, trk! — potrka na duri tretjemu kmetiču.

„Kdo trka in kljuka?“

Jaz, lisička sestrička; prosim vas, prenočite me, ubogo
siroto, ki nima svoje strehe!“

„Ne moremo; še nam tesno hodi!“

„Ej, saj ne bom sitnosti prodajala; ležem na klop,
repek stisnem pod klop, a purico spravim pod pečko !“

Usmilili so se zakasnele popotnice; ona leže na klop,

rep podvihne pod klop, a puro shrani pod peč. Ko zarana

petelini odpojč, plane previdno z ležišča, zadavi purico ter

jo za zajutrk pohrusta. Nato pa jame vekati na vse pretege:

„Kje je moja purica? Oh, moja ljuba purica, niti za naj-

krasnejšo nevestico bi je ne dala!*‘ Kmetič — kaj si hoče

— ji da za purico mlado nevesto. Zvitorepka jo spravi

v meh, pa si zakroži:

..Leži, leži stezičica,

Po njej teče lisičica — sestričica;

V rokah nese treščico,

Za treščico — gosico,

Za gosico — purico.

Za purico — nevestico."

Trk, trk, trk! — potrka na duri četrtemu kmetiču.

„Kdo je vnč?“

,.Jaz, lisička sestrička; prenočite me, da vam Rog
povrni !“

„Saj je še nam samim pretesno!“

„Ne pošiljajte me, reve, v temno noč! Prav nič vas
ne bom nadlegovala; sama ležem na klop, repek stisnem
pod klop, a mešiček položim pod pečko. u

17

Naj si bo, si mislijo ter ji otvorijo vrata; ona leže
na klop, rep podhuli pod klop in meh dene pod peč. Kmet
izpusti skrivoma po noči nevesto iz meha, a namesto nje po¬
tlači vanj psa. Zjutraj si lisica naprti meh, ubere svoj
pot, a med potoma jame besedičiti: „Nevestica, zapoj mi
pesmico/

„Hov, hov, hov/ zarenči pes, a lisica se tako pre¬
straši, da ji telebi meh zviška na tla. Meh poči, iz njega
pes skoči in jo ulije za Zvitorepko, da mu jedva unese
pete v bližnji gozd. Tam smukne v luknjo ter se jame
kajati: „Oh, moje oči, kam ste zrle, ko sem tako silno

bežala?“

„Ej lisička, pazile smo, da se nisi spotaknila/

„A ušesi, kaj sta delali v id ve? “

„Ej, poslušali sva, če ti je pes že blizu za petami/

„In ti rep, kaj si delal, ko sem bežala črez drn in strn?“

„Hm, kaj bi delal/ pravi rep, „zapletal sem se ti
med nogami, hoteč, da bi padla ter prišla hudemu Ču-
ježu v zobe.

„A-aa, ti klek nemarni, čak, naj te pa pes poje/

In pomolivši rep iz luknje, vzklikne: „Hej, Čujež,
evo ti lisičjega repa/

A Čujež, ki je bil še silno jezen, da ga je nosila
Zvitorepka v mehu, je čakal in oprezal pred luknjo ter je
res pograbil lisico za rep. Premikastil in ogrizel jo je tako
hudo, da je kakor mrtva obležala pred luknjo.

7. Lisica se pobotri z volkom.

Volk Lakotnik je kolovratil po gozdu; kar na enkrat
se je zdrznil,^ zakaj pred seboj je zagledal Zvitorepko. Po
dolgem je ležala iztegnjena na tleh pred luknjo ter se ni
ganila, moleč vse štiri od sebe.

r,0 joj, sestrana/ zatuli žalostno volk, „kaj te je do¬
letelo? A svojih najboljših letih si bila, pa te je že smrt
zalotila! O joh, to bode jok in stok, ko zvedo o tvoji
nezgodi ned  orastli mladiči Rjavče, Bučman, Štrkolin
in drugi/

Ko je volk tako jadikoval ob iztegnjeni svoji sestrani,
tedaj mu je nenadoma šinilo v glavo: „Kaj bi po nepo¬
trebnem pretakal solze; kar je, pa je. Izkupila je prav
za prav ta predrzna rjavka le to, kar je iskala! Sicer pa
bi ne bil napačen založaj, ako bi se lotil tega-le mesa.

Večernice. 56. zv. 2

18

Kar domov jo ponesem; bodeva vsaj imela s svojo starko
po dolgih, lačnih dneh tečno večerjo!“ Zgrabil je torej
lisico za mehki kožuh ter se odpravil z bremenom proti
svojemu brlogu. Med potom pa se je Zvitorepka zaradi
silnih sunkov in neprestanega stresanja vzbudila iz neza¬
vesti. Debelo je pogledala sopihajočega volka ter globoko
vzdihnila.

Lakotnik je osupel spustil svoje breme na tla; ves
prestrašen je strmel v oživljeno lisico, in misleč, da je to
kakšno hudobno zdelo, jo je že hotel pobrisati črez drn
in strn. Zvitorepka pa se je počasi izkobacala na noge in
se docela vzdramila iz otrplosti; nato se je otresla, kakor
ščene, ki prikobaca iz vode, in je izpregovorila: „Da te

hentaj, kje pa sem? Kako sem prišla v vašo druščino,
stric Lakotnik ?“

„Našel sem te onemoglo in bolno, sestrana, pa sem
te hotel zanesti k svoji milosrčni ženki, Pohlastavki, da bi
te izlečila in ti obvezala rane h

„Dragi striček,“ odvrne lisica, „zdaj še le vidim, kako
dobrega srca ste, a vendar vas hudobni svet tako obrekuje
in vlači po zobčh. Vedno bom hvaležna vam in vaši gospč
Pohlastavki; zvesto vama bom služila, ako me le hočeta
za svojega pomočnika. Glejte, jaz sem zvita kakor kozji
rog, a vi ste jaki kakor silni tur; dajte, skleniva zvezo ter
se bojujva odslej ramo ob ramo proti neprijateljem; ni
šment, da bi ne bila vsem najinim klevetnikom kos!“

Volku je bil ta nasvet povšeči; toda poprašati je hotel
še poprej za svet svojo ženo in je zaradi tega hitel nekoliko
naprej v svojo kočo, stoječo za starim duplom. Ko je bil
volkulji vse natanko razložil in pojasnil, mu je odvrnila
Pohlastavka: „Res, Zvitorepka je nama sorodna v naj¬

bližjem kolenu, a poleg tega je tudi ostrega uma in pa
pretkana, da ji ni vrste; koristiti in pomagati nama utegne
kakor malokdo. Da bo pa naša zveza tem bolj prisrčna,
hočem Zvitorepko naprositi, da bo kumovala najmlajšemu
najinemu sinku Redkobradu, ki dobi na ta način tudi
veljavno zaščitnico in umno učiteljico za vsakojake
umetnostih

Tako je govorila volkulja, a volk se je vrnil vabit
lisico na svoj dom. Ponižno je prestopila Zvitorepka prag
v volčji hram ter se je sladkala: ..Dobrotljiva tetka, naj¬
iskrenejša vam hvala na vaši ljudoraili gostoljubnosti!
Obetam vam svečano, da se bom trudila, kolikor bom

19

mogla, samo da vam osladim življenje in olajšam vaše
trpljenje. 64  In lisica je ostala v volkovem domu, kjer so
takoj tisti dan obhajali botrino, veseleč se vrlega volčeta
Redkobrada.

Drugo jutro pa pravi Zvitorepka: „Vesta kaj, ljuba

moja, spodobi se, da povabimo črez nekaj tednov tudi druge
živali na botrino; tak vrli sinko, kakor je Redkobrad, je pač
vreden, da mu kumujejo tudi drugi mogočneži širom gozda. 66

„Prav govoriš, sestrana, 66  potrdi Pohlastavka; pova¬
bimo vse veljake; še stari Miško, častitljivi očanec med
medvedi, mora priti. Kaj meniš ti, dragi mož? 66

„1 seveda, tudi Miško mora priti. Draga moja, meni
bi bila prav všeč t&ka-le pojedina; toda kje si naj dobimo
toliko jedil, ko še midva sama dostikrat oblizujeva
prazne sklede? 66

„Kaj bi si delali preglavice, striček in teta; kar se
tiče jedi, to bom že vse jaz preskrbela! 66  se pohvali Zvito¬
repka, pomenljivo trkajoč ob prsi. „A nekaj drugega bi
vam nasvetovala, tetica! Umaknite se za nekaj časa s
sinkom Redkobradom v svoj utrjeni grad Volkostččino!
Midva z Lakotnikom bova hodila na bčro, in saj veste,
če greš pobirat obresti svoje, da ti rado po grbi poje. Ne
bilo bi torej posebno varno v tej pereli koči za tako nežno
gospo in za drobno dete. 66

Tako se je sladkala Zvitorepka, a sama pri sebi si je
mislila: „Kdo bi neki pital oblogoltne vampeže; naj si le
sama iščeta česa za v lonec. 66

„Glej ga kleka, na to se še zmislila nisem! 66  je potr¬
dila Pohlastavka. Naprtila si je nekaj potrebnih rečij, prijela
Redkobrada za roko ter odkorakala z njim proti Volkostččini.

Ko sta bila sama, je dejala Zvitorepka Lakotniku:
„Veste kaj, stric, v Zahostnikovo stajo' pojdeva najprej
na ogledi! 66

Odpravita se na pot; na gozdnem obronku lisica po-
stoji in de: „Vi, striček, se boste splazili v hlev, a jaz bom
med tem pogledala po svislih za kuretino! 66  Toda lisica
se je potuhnila za grm, ne meneč se za svisli, kjer so ko-
kodajskale kure. Lakotnik pa se je splazil, nič hudega
sluteč, v hlev; a jedva je bil odtrznil vrata, se že zasliši
ljut „hov, hov! 66  Guječi pes je bil spazil pritepenega roko-
malharja ter je zagnal hrup in trušč. Kmet in njegovi
hlapci so urno prileteli ter prav pošteno ožehtali in opokali
predrznega pomikavsa. Ves razbit in krvav se je naposled

2 *

20

izvil trdim kmetskim pestem ter odšantal proti goščavi;
tam pa je ležala lisica za grmom ter jadikovala, da bi se
usmilila kamenu: „0 joj, mili moj striček, o joh, prejoh

meni, ubogi revi! Kmetje so me zasačili in mi polomili
vse kosti. Ako se vam le količkaj smilim, nesite me domov,
sicer me bo tukaj na samoti konec!“

Volk je sicer komaj krevljal, toda lisica se mu je tako
smilila, da jo je naprtil ra hrbet ter odčotal s težkim bremenom
domov. Za nekaj časa pa zagodrnja Zvitorepka, hudomušno
se kihajoč: „Osel je bolan in krvav, jezdec pa čil in zdrav! w

„Kaj govoriš? 44  vpraša Lakotnik.

„Nič, nič! 44  se hiti opravičevati Zvitorepka; „samo po
glavi se mi blodi.“

Volk krevlja dalje, ves poten od bolečin in težkega
bremena; a lisica se muza in se zopet ponorčuje: „Osel je
bolan in krvav, jezdec pa čil in zdrav! 44

„Kaj zopet godrnjaš? 44  zavpije volk.

„Oh nič, prav nič, ljubi striček; saj sem že rekla:
sanja se mi, ker se me loteva mrzlica.“

Ta odgovor je volka zopet pomiril; ves izmučen je ko¬
rakal svojim potem; a lisica zagodrnja tretjič: „Osel je bolan
in krvav, jezdec pa čil in zdrav! 44

„Ščebetulja dolgojezična! 44  vzroji volk, „kaj čvekaš
v enomer? 44

„Prosim vas, nehajte me vendar izpraševati, saj veste,
da sem bolna, pa da se mi raeša.“

In volk je stopical dalje, dokler ni pristokal domov,
kjer je položil lisico na mehko ležišče. Zvitorepka se je
zadovoljno namuzala; oblastno se zleknivši po ležišču, je
kmalu smrčala in spala, kakor da bi bila prišla s tlake.
Volk pa se je raztegnil po trdi klopi za pečjo ter stokal
in vzdihoval vso noč, ker so ga rane silno mučile in skelele.

8. Lisica — babica.

Vzbudivši se zarana, sta občutila volk in lisica silno
praznino v svojih želodcih. Zvitorepka dvigne lene kosti
svojega telesa ter pravi: „Striček, ali greva danes zopet

skupaj po plen na vas? Sinoči sem jo sicer presneto iz-
kupila, pa naj si bo, spremila te bom tudi danes: jaz bom
stražila, a ti boš odnašal, kar se bo dalo iztakniti. 44

In šla sta skupno na kradež. V vasi je bilo vse tiho
in prazno: moški in ženske so bili odšli na senožet, otroci

21

pa so bili v grahu; „Hm, striček, zdaj sva vendar brez
skrbi; kakor da so vso vas z brezovo metlo ometli, tako
je vse prazno in izmrlo! Zdaj pač smeva početi, kar nama
je ljubo in drago. “

In Zvitorepka se je splazila na parno ter zadavila dve
kuri; ko je donesla svoj plen, je dejala volku: „Zdaj pa
pojdi ti, striček, — tebi pride vrsta! Jaz pa te počakam
tu-le na straži, oprezujoč na vse strani!“

Volk jo je ubral naravnost v vas; dospevši na sred
vasi, je začul lajanje; ljudje so bili namreč zaprli psa v hišo.
Lakotnik jo je preplašen ulil tja proti koncu vasi ter se
skril za samotno klet. Ko pa je videl, da ga nihče ne
preganja in da mu tudi lisica ne daje nikakega svarilnega
znamenja, je vlomil v klet ter pofulil piskrc masla, ki je
stal na polici. Nato sta se odpravila volk in lisica s svojim
plenom domov. Za večerjo sta si priredila nalovljene ku-
retine, in ko sta se najedla do sitega, sta legla spat.

Lisici pa se je zljubilo po noči masla; potihoma je
torej vstala in se splazila k piskrcu, Ali prav tedaj se je
volk prebudil ter se godrnjaje prevalil na drugo plat. Li¬
sica je švignila od piskrca ter naglo zopet legla. Volku
pa se je takoj zazdelo, kaj da je; vstal je torej, vzel piskrc
z maslom ter ga nesel v vežo, kjer ga je postavil na visoko
polico /  da bi lisici ne bilo mogoče do njega. „Kako bi jo
sp!ela, M  je premišljala zdaj lisica, „da bi prekanila volka
ter mu polizala maslo. u

Drugo jutro se je volk odpravil v log po drv, da bi
bilo s čim zakuriti mrzlo peč. Ta prilika se je zdela
Zvitorepki prav kakor nalašč, da si nekoliko posladka
svoje hripavo grlo. Poiskala s; je lestvico, pristavila jo k
steni in zlezla na polico, kamor je bil volk shranil svoj
sladki plen. Že se je hotela lotiti masla, toda hipoma se
je zmislila volka. Strah jo je prešinil, kaj bo, ako se vrne
zvečer domov ter najde piskrc prazen. Premagala se je
torej, pogoltnila sline ter legla za peč.

Volk se je vrnil prav pozno zvečer domov; poselil
je bil Pohlastavko, a pred Volkostečino so ga spazili psi
ter ga pojali po goščavi. Prišedši domov, je tožil, da je
silno utrujen; zleknil se je torej na ležišče, poprej pa se
je še prepričal, ali ni morda maslo načeto.

Po noči potrka Zvitorepka, ležeča pri oknu, z repom
ob steno ter zakliče z izpremenjenim glasom: „Mamica
babica, vstani hitro ter hiti k nam!“

„Kdo je zunaj?" zagodrnja volk, ^kaj je tako silnega?"

„Oh, striček moj dragi, moj prijatelj kunec me zove
h krstu."

„No pa pojdi; toda glej, da se do svita vrneš!"

„Če pojde vse po sreči, vrnem se takoj!"

Lisica je odprla in zaloputnila vrata, poružila z za¬
pahom, a nato je ostala v veži. Ko je bilo vse utihnilo
in je volk vnovič jel smrčati, je smuknila po lestvico,
po njej pa na polico k piskrcu — in „mlask! mlask!" po
maslu. Še le ko je zora zasvetila skoz špranjo, se je
vrnila v izbo.

A volk jo je vprašal: „No kuma, kaj je Bog dal
dobrega?"

,,Ej, prvenček je, dragi striček, prvenček!"

Drugo noč je bila lisica prav tisto zvijačo ponovila:
nalizala se je masla, poružila z zapahom in nato se ja¬
vila volku.

„No kuma, kaj pa je danes Bog poslal?

„Ej, sredinček je, dragi striček, sredinček!"

Tudi tretjo noč je lisica tako zvodila volka ter mu
zatrjevala na njegovo vprašanje: „Postružek je, striček moj,
postružek!"

Nekaj dnij pozneje pravi volk lisici: „Čas bi že bil,
kuma, da napraviva veliko botrino, kakor sva se bila do¬
menila. Treba bo pripraviti mesa, a zabele nama itak ne
manjka; saj imava menda še poln piskrc?"

„Seveda za meso se je treba pobrigati; maslo si pa
itak sam shranil in s te visoke police ti ga gotovo nihče
ne ukrade!"

Odpravila sta se na lov, a to pot vsak na svojo roko.
Volk je prinesel zatrepano jagnje ter privlekel za uhlje
tolstega pujska, lisica pa je nanosila pišek in piščancev.
Vse je že bilo pripravljeno za pirovanje, le z maslom je
še bilo treba zabeliti; kdo bi tudi o velikem prazniku jedel
r6do in nezabeljeno!

„Striček," pravi lisica, „ pojdi no in prinesi masla!"

„Precej, precej, kumica, hitro ti ga prinesem!" odvrne
volk, hiti v vežo ter se vzpne na polico. Toda ko vzame
piskrc v roke, vidi, da je prazen — a o maslu ne sluha,
ne duha! Volka to silno razpali; razjarjen zakriči: „Kuma,
kje je maslo? . . Kdo ga je snedel? . . Kuma, ti si ga
polizala!"

23

„Kaj robantaš, striček? . . Jaz masla še videla nisem,
tem manj, da bi ga bila povohala! . . Saj si vendar sam
postavil piskrc na visoko polico; to pa tudi veš, da jaz ne
dosežem tako visoko« Najbrž, da si ga sam polizal, a zdaj
bi rad krivdo zvalil na mene!“

„Tako — če ga nisi ti, kdo ga je pa pomlaskal? a

„Saj sem že dejala: gotovo ti sam! . . Le lepo tiho
bodi — mene ne ukaniš!“

Volk se jame rotiti, da on ni masla niti povohal, niti
se dotaknil piskrca.

„Nehaj že vendar šentovati! Mene že ušesa bole!“
pravi lisica. „Kmalu bova videla, kdo je kriv! Kdor je
maslo pojedel, temu se bo tudi raztopilo. Treba je le, da
peč prav dobro zakuriva, midva pa leževa zbočki na
toplo. Kmalu se izkaže resnica! Samo prazni piskrc mi
še daj poprej, da ga spravim!“

Volk ji je dal piskrc, a ona ga je skrivoma ostrgala
s šapico. Nato sta legla k peči. Lakotniku je toplota
prav ugajala in kmalu je zadremal in zahrkal. Zvitorepka
pa je jela gladiti spečega volka z omasljeno tačico, da je
bil kmalu po trebuhu ves masten.

„Kaj pa delaš, kuma, hm?“ je vprašal volk, ko ga je
predramilo drganje,

„Kaj delam, praviš? . . Tebe gledam, kako se ti
maslo cedi iz trebuha. Le potiplji se po lakotnicah, ves si
že masten! Ali nisem rekla, da se izkaže resnica? Kako
bi se neki maslo cedilo iz tebe, če bi ga ti ne bil polizal?
In svojo krivdo bi bil še rad zvalil na mene! Ti zviti tat
ti, kako se je delal nedolžnega! Naposled je pa vendar
zmagala resnica in pravica!“

Volk se je potipal po lakotnicah in kolkih; ko je
pa videl, da je res masten, ga je bilo sram; podhuljeno je
pogledal po sebi ter molčal.

9. Zaplenjena svinja.

Ko se je Lakotnik zjutraj prebudil, je zopet začutil
veliko praznino v želodcu. Iztikal je po vseh loncih in
skledah, toda niti mrvice ni bilo ostalo od pirovanja; vse
je bilo polizano. A da je Zvitorepka še vedno hrpala in
spala, če je bil tudi že velik dan, to je volka še bolj
razkačilo.

24

Naposled se ni mogel več premagovati; ljuto je stresel
in premikastil zaspanko ter zakričal nad njo: „Hej, vstani,
dremavka! Včeraj si ves božji dan si mastila brado in
pasla norce; danes pa imam jaz zaspani ponedeljek ter
hočem malo polenariti. Le brž na noge, pa preskrbi pošteno
kosilo za me, za Pohlastavko in za mojo deco! Pa le hitro,
če nočeš, da bi bilo najinega prijateljstva konec, ki je že
itak na v  zadnji zarezi!“

„Čemu toliko krika in vika, častiti moj stric in
gospod?“ mu je sponosila Zvitorepka, „saj ni treba, da bi
mi že za vsako betvico oskubel kožuh!“

To rekši, se je lenivo skomarala z ležišča, pogladila
svoj svetli rjavi kožuh ter si navihala dolge resine. Ko je
bila konči povsem napravljena, je dejala: „Zdaj pa le z
mano, gospod stric, kosilo naju že čaka!“

Lisica je vodila volka po goščavi dalje in dalje, dokler
nista dospela do samotnega laza, kjer se je kolovoz spuščal
v strm klanec. Tu sta legla za leščevje ob precej visoki
groblji, odkoder sta imela prost razgled po vsej vkrebrici
in daleč vzdolž po kolovozu. Ko sta tako nekaj časa mirno
oprezovala, se jima je približal po poti kmet z zaklano
svinjo na rami. Breme je bilo težko, pot pa strma in ve¬
gasta; mož je zategadelj večkrat postajal, težko sopihajoč
navkreber.

„Le dobro poslušaj, kaj ti zdaj velim ! 44  je zašepetala
lisica volku na uho. „Jaz pojdem in zvodim tčga-le kmeta
za nos, ti pa bodi lepo na oprezu! Kadar pa vidiš, da sem
ga zvabila že dosti daleč v stran, tedaj pa odnesi svinjo
domov in počakaj mene, da si lepo razdeliva plen!“

Ko je lisica tako volka poučila, je odtihotapila skoz
grmovje ter se navidez nerodno prekomatala na kolovoz,
kjer je šantucala navkreber, kakor da je krevljasta na
vseh štirih.

Kmetič je zagledal šepajočo lisico in si takoj mislil:
„Glej ga kleka, ta jo je pa nekje pošteno izkupila. Hm,
kaj pa, če bi majčkeno poskočil za njo! Tako lep ko¬
žušček kakor ga ima — to bi ne bilo napačno. Par
okroglih kronic bom že dobil zanj pri krznarju!'

Položil je torej svinjče na tla, pograbil krepelce ter
jo ulil za lisico; ta pa je zvabljala kmetiča črez groblje
in jarke, navkreber in navzdol, črez kamen in brin, dokler
se ni kmetič ustavil ves upehan, debele pol ure od pota
oddaljen.

25

Med tem se je Lakotnik spravil nad svinjo; trgal
in obiral jo je na vse pretege in se ni prej oddahnil, da
je pojužinal tolstega pujska s kostmi in kožo vred; na
lisico pa pri tem še zmislil ni.

Ko se je Zvitorepka vrnila, ni našla ne svinj četa, ne
volka. Brž jo je odplela domov, meneč, da jo tam čaka
dogovorjeni delež. Pa kako je debelo gledala, ko tudi
doma ni bilo o svinji ne sluha, ne duha!

„Ne zameri mi, kuma, a  se jame volk opravičevati;
„veš, mesce pujskovo je bilo tako sladko in okusno, da
nisem mogel nehati, dokler ga je še bilo kaj; samo zadnje
krače sem še prihranil tebi. Le pojdi v gozd, tam za
grobljo jih naj deš!“

Zvitorepka se je nemudoma vrnila v gozd, da si po¬
išče krače, ki so še ostale volku; iztikala je okrog groblje
in iskala, a našla ni nič drugega, kakor leseno kljuko, ki
je imel za njo kmetič svinjo obešeno.

Da jo je požrešni stric takč grdo oplahtal, to je lisico
peklo in jezilo, da bi se najrajši same jeze zgrizla. Vrh
tega ji je tudi že neznansko krulilo po želodcu, a požirati
ni imela drugega kakor sline in jezo. Silno ozlovoljena
se je naposled vrnila v volčjo kolibo in za trdno sklenila,
da se o svojem času hudo maščuje nad oblogoltnim La¬
kotnikom. Toda dobro vedoč, da s telesno silo pri volku
nič ne opravi, je skrbno skrivala svoje maščevalne nakane
ter se je delala, kakor da bi bila najzvestejša prijateljica
svojemu stricu.

io. Volk Lakotnik.

Drugo jutro je že na vse zgodaj volku zopet krulilo
po trebuhu, kakor da je ves teden gladoval in tiščal zobe
v steno.

„Slišiš, kuma, u  pravi Lakotnik, „ne veš li, kje bi
se dobilo kaj za pod zobe- Tako sem lačen, da se kar
tresem!“

Zvitorepka je slišala, kako je volku krulilo po tre¬
buhu; nevedno se je torej naredila ter vprašala: „Kaj je

neki to, striček Lakotnik, ali ti kvakajo žabe v tre¬
buhu, kali?“

„Drži jezik za zobmi, poniglavka,“ odvrne volk,
„pa mi priskrbi rajši pošten zajutrk, če ne, požrem tebe! w

26

„Eh, tebi se pa tudi takoj nos zaviha!“ mu očita lisica;
„le malo počakaj, kmalu boš sit! Pri novovaškem krčmarju
so bas včeraj zaklali dvoje tolstih svinet, a meso so raz¬
obesili v hramu. Vse sem si natanko ogledala, a menila
sem, da bi nekoliko povarčevala s to zalogo ter jo pri¬
hranila za zimo, ko bo šlo nama še huje za nohte.“

„Saj nisem tak strašen snedež, kakor se ti zdi, kuma.
Samo da mi priskrbiš le eno gnjat, pa bom zadovoljen in
tih; pa hitro, da ne bom omedlel same slabosti! Kaj mi
mari drugo meso, če ga tudi shranjujeva do trde zime,
samo da imam danes eno gnjat, oj sladko gnjat!“

Zvitorepka se je dala preprositi; vstala je s svojega
ležišča, pokrtačila si kožuh ter si pogumno zavihnila re-
sine. Nato sta se odpravila k novovaškemu krčmarju na
koline. Ko sta se pritihotapila do krčme, je lisica brž
zlezla skoz lino v hram ter porinila volku skoz odprtino
naj večjo gnjat, ki je mahoma izginila v volkovem žrelu.

Lisica se je hotela zdaj izmuzati iz hrama; toda volk
se je razkoračil pred lino ter ji prestrigel izhod, rekoč:
„Strina, ali si že kdaj slišala, da bi volk bil sit le od ene
same gnjati; kjer je ena, tja spada pač tudi druga, da bo
vsaj lepo na pare!“

Lisica je dobro poznala volka, kako je trdoglav in
da si ne da ničesar dopovedati, a bala se je pa tudi, da bi
se vzbudil krčmar ter jo zasačil, ako bi se z volkom dolgo
pregovarjala in prepirala. Porinila je torej skoz lino še
drugo gnjat. Tudi ta je izginila, kakor bi trenil, v volkov
trebuh; a požeruh se zdaj še tudi ni umaknil s poti, češ:
„Kjer sta gnjati, tam morata biti vendar tudi plečeti!’"

Lisici je prihajalo vroče samega strahu, toda ugo¬
varjati si ni upala. Kaj si je hotela? Vrgla je tudi plečeti
volku, ki ji je bliskoma pohlastal. A nato je zopet resno
zaklical: „Kjer je stegno, tam bodi tudi stopalo; le brž mi
pomeči krače ven!“

Lisica je nemudoma storila, kakor je velel volk Toda
nenasitnemu požeruhu še ni bilo dovolj.

„Kjer je telo, pa bodi še trup!“ je zabrečal. Lisici
so se že ježile resine samega strahu; brž je zmetala skoz
lino rebre, hrbtišče in naposled celč žirovni bob. Tudi
to je oblogoltni stradač posunil v svoj nikdar polni želodec.
Zvitorepka se je oddahnila, misleč, da jo bo zdaj volk
pustil iz hrama. Toda ko se je hotela izmuzniti skoz lino.

27

se je volk zopet razkoračil ter rekel: „Kamor je šel trup,
tja naj gre tudi glava; alo, sem z njo!“

Zvitorepka je trepetala silne razburjenosti; bala se je
vedno bolj in bolj, da ju zaleze krčmar, a poleg tega je
kuhala v njej jeza, silna jeza na požrešnega volka, ki mu
je, z zobmi škrtaje, porinila še svinjsko glavo skoz lino.
Še le zdaj, ko je izginil tudi zadnji kos v njegovem žrelu,
se je umaknil Lakotnik od odprtine. Zvitorepka je zdaj
bliskoma švignila ven ter se globoko oddahnila, ko se je
čutila varno pod milim nebom.

Ko stajo krenila proti domu, je besedičil volk: „Ve-
sela bodi, strina, da se ti je tako dobro izteklo. Če bi ti
bil zavalil debelo bruno pred lino, živ krst bi te ne rešil.
Vidiš, strina, tega pa nisem storil, ker hočem, da si osta¬
neva dobra prijatelja!**

A lisica odvrne nato: „Res, dobro je, striček, da me
nisi spravil hudemu krčmarju v roke; zakaj ako bi me bil
ta zasačil, bi gotovo zazidal lino, in ti bi se potem ob hudi
zimi obrisal- za drugega prašička, ki še visi v hramu ! u

Zvitorepka je dobro vedela, da se bo volku vsled teh
besed znova vzbudila želja po mesu.

In res, komaj se je bilo zmračilo, je volk že jel go¬
voriti: „Imam še nekaj malega opraviti v gozdu; le počakaj
me doma, strina, kmalu se vrnem!**

Lisica se je škodoželjno nasmehnila ter zagodrnjala
sama pri sebi: „Le pojdi, požeruh neumni! Ni spak, da bi
je danes ne izkupil; saj krčmar je že gotovo opazil tatvino
ter opreza za oglom!**

Zvitorepka se ni varala. Volk jo je mahnil naravnost
proti novovaškemu krčmarju in se že natihoma veselil,
kako bo izmaknil iz hrama tudi drugo svinjo. Brezskrbno
je prilomastil pred lino ter se jel plaziti v hram. Toda nje¬
govo lomastenje so zaslišali psi; zagnali so se v tatinskega
ponočnjaka in lajali, da je letelo vse vkup. Krčmar je
prihitel s svojimi hlapci, in po volku so padale batine
kakor toča. Tako neusmiljeno so ga premlatili, da jim je
jedva ušel tuleč tja v gozd.

„No, ti si me lepo zvodila za nos,** je očital doma
lisici; „hotel sem odnesti iz hrama tudi drugo svinjče, a
spazili so me hlapci in mi prerahljali vse kosti. Uh, kako
to boli in skeli!""

Lisica mu pa podrobi pod nos: „Prav se ti godi:

boš vsaj drugikrat vedel biti manj požrešen! 4 *

28

Četrtega jutra sta zopet skupaj korakala tja po poljani;
nenadoma volk obstoji ter zakriči nad lisico: ^Zvitorepka,
kar hitro mi priskrbi kosilo, drugače požrem tebe s kostmi
in kožoi — „Nikar, striček, nikar; saj je bas tu~le v bli¬
žini kmetska hiša in v njej gospodinja, ki peče prav zdaj-le
okusne gibanice. Eh, to bo kosilce, ki bi ne delalo sra¬
mote niti kraljevi mizi!“

Lisica se je bila priplazila k hiši in je skrbno iztikala
po vseh kotih, vohajoč in oprezajoč, dokler ni konči res
izvohala skledo, navrhovateno z lepo dišečimi, še toplimi
gibanicami. Brž je izmaknila šest največjih kosov ter jih
odnesla volku.

„Evo vam kosila, strici

Lakotnik je hlastno pogoltnil dišeče gibanice, ki
so pa silnemu snedežu vzbudile le še večjo slast po
okusnem jedilu.

„Sment, kjer je bilo šest gibanic, tam jih je gotovo
še veči je vzkliknil ter odčotal naravnost pod okno, kjer
so se hladile gibanice. S svojo silno šapo je potegnil z
okna kar vso skledo, da .se je razletela na tleh na drobne
kosce. Gospodinja v kuhinji je zaslišala neznanski trušč
in šklepetanje; prihitela je torej gledat, kaj se godi zunaj
pod oknom. Ko je zagledala volka, je zagnala krik in vik,
da je bilo vse hipoma na nogah. Vse, kar leze in gre, je
jelo zamahovati na volka: hlapci so ga mlatili z vilami,
dekla ga je opletala z metliščem, gospodinja mu je strojila
kožo z burklami, a otroci so, lukaje izza vežnih vrat,
kričali: „Le ga, le ga! . . “

Med tem ko je bi! skočil gospodar po sekiro, se je
pa volku vendarle posrečilo, da jo je upihal v temno noč.
„Si me že zopet zvodila za nosi se je hudoval domd nad
lisico; ,, kmetje so mi ogulili kožuh, da je groza in strah'/'

Zvitorepka pa mu je odgovorila: „Sam si vsega kriv,
striček! Zakaj si pa tako požrešen; ti si rčs pravi — la¬

kotniki

n. Volk v pasti.

Ko je solnce zatonilo za gore, je volku vsaj toliko
odleglo od žgočih bolečin, da je mogel zopet misliti na
jed in na svoj prazni želodec. „Kuma, a  reče torej Zvito¬
repki, ,.kuretine se mi je zahotelo; ne veš li za kakega

29

petelinčka, ker v takih rečeh si ti pač bolj iznajdljiva in
tanjega nosu nego jaz . 44

Lisica, ki ni bila vajena tako prijaznih ogovorov od
osornega strica, pravi sladkoustno: „Treba, da se malce s
potrpljenjem namažeš, striček Lakotnik; sicer bi naju
utegnili ljudje spaziti, ker se še ni storila trda noč,
kakor vidiš ! 44

„No dobro, pa še potrpiva eno urico ! 44

Toda minilo je jedva pičle pol ure in volk je jel
vnovič jadikovati: „Kuma, meni je želodec tako ovihnil
na desno plat, da moram na vsak način naložiti tudi nekaj
v levi konec; brž mi priskrbi nekaj grižljajev ! 44

„Striček,“ odgovori zasmehljivo lisica, „jaz vem sicer
za kokošinjak, v katerem čepi prav lepo rejen petelin; toda
pot do tja se precej vleče in ti bi mi utegnil med potom
opešati in umreti same lakote ! 44

„Zastran mene si le nikar ne beli glave, kuma ! 44  od¬
vrne Lakotnik; „ne besediči mi, ampak pobrini se rajši za
pošteno večerjo, če nočeš, da požrem tebe ! 44

Zvitorepka je vodila volka daleč tja na drugi konec
pustopoljine, kjer je vedela za samostrel, ki ga je bil lovec
nastavil nalašč za lisice. Rada bi se bila namreč že izne¬
bila svojega požrešnega gospodarja in se osvetila za vse
razžalitve.

Ko sta dospela do vrzeli, v kateri je bila na¬
stavljena past, je lisica dejala: „Le kar tu-le noter, striček
Lakotnik; če se hočeš s petelinčkom mastiti, treba se
malo potruditi ! 44

Lakotnik se da prelestiti in stopica v temno odprtino;
željčen tava po temi, a naposled vzroji: „Zvitorepka, meni
se zdi, da me hočeš zopet zbedačiti; kamor pošlatam, otipam
le prazne stene, a o kurah ni ne sluha, ne duha ! 44

Lisica se ogorčena obregne nad njim: „Ali misliš,
boter moj dragi, da ti bodo kar v usta priletele? Kar je
sedelo kur spredaj, te sem že zdavna jaz sama podavila;
ako te ni strah, skobacaj se nekoliko dalje v stajo, kjer
je še nekaj pitanih petelinov ! 44

Volk je ubogal in koleštral globlje v samostrel, izti-
kajoč za perotnino. Zvitorepka se je zadovoljno namuzala
ter nagloma sprožila past, da je zapiralo z vso silo tre¬
ščilo ob vhodu na tla; nato pa jo je brzo posmukala v gozd.

Ko je Lakotnik videl, da je ujet, je začel tuliti in
zavijati, da je bilo strah. S tuljenjem pa ni dosegel drugega,

30

kakor da je vzbudil kmete, ki so spaii v soseščini. Z gnoj¬
nimi vilami, s cepci in sklestki oboroženi, so planili po
njem in ga pošteno namlatili. Ker pa je bilo temno kakor
v peči, se je naposled le izmuznil razjarjenim kmetom.
Tuleč in javkajoč jo je popihal v svoj gozdni brlog.

12. Volku zopet tanka prede.

Zvitorepko je hudo jezilo, da se ji njena nakana ni
povsem posrečila. Volk se je sicer privlekel ves razbit
in potolčen domov, toda živel je vendar še. Lisici pa bi
bilo najbolj po godu, da bi ga bile kmetske batine pobile
na smrt. Toda svoje nezadovoljnosti ni pokazala volku,
marveč se mu je jela zopet sladkoustiti: „Sinoči ti je šlo
hudo za nohte, striček; mene bi bili gotovo tudi premlatili,
da jim nisem baš zadnji hip upihala. Sva pač lahko
vesela, da je bila tema kakor v mehu, sicer bi najina ko¬
žuha danes že visela poleg drugih kož pri krznarju. Le
nikar mi preveč ne tuguj, dragi mi striček, morebiti ti bo
to še kdaj prav koristilo v veliki zadregi, čemur si se sinoči
priučil v smrtni nevarnosti . 44

Volk pa čemerno zarenči: „Tvoje blebetanje, kuma,
mi ne uteši lakote; le kar hitro mi priskrbi kos mesa; pa
pošten kos ga mora biti, in ne tisti kurji skraki, o katerih
mi neprestano govoriš ! 44

„Striček , 44  pravi Zvitorepka, „le malce potrpi; ne daleč
odtod vem za kmeta, pri katerem so ne dolgo tega klali:
svinjče ima nasoljeno v velikem čebru v kleti, in prav tja
jo mahneva ter si ga odneseva, kolikor se bo dalo. Toda
počakati morava, da se zmrači; saj vidiš, da je še velik
dan ter bi naju kmetič gotovo spazil . 44

Volk pa odgovori jezno: „Že zopet same prazne be¬
sede; kdo bi te neki poslušal! Priskrbi mi jesti, pa mir
besedij; če ne, pa požrem tebe ! 44

,.No, pa bodi po tvojem ! 44  odvrne lisica; „toda vedi,
mesa je dosti za sedem nosačev; spremil me boš torej
vendar, če že ne drugega, in mi pomagal odnašati ! 44  — Tisto
pa že, tisto , 44  prikima volk, „odnašat grem prav rad, zakaj
pa ne? Ali to ti pa povem, rjavka, če bi mi pretila nesreča
kakor včeraj, mi privedi iz gozda pomoči ! 44

Odpravila sta se na pot, opletajoč jo črez grm in strm.
Odzvonilo je baš opoldne, ko sta dospela pred klet

31

Molčečki je smuknila lisica skoz lino, a kmalu je zopet
polukala ven.

„Vse je po najini volji, striček Lakotnik; le kar noter
se skobacaj!“ je pošepnila volku.

Temu ni bilo treba dvakrat veleti; a lina je bila tako
majčkena, da se je jedva, jedva prekomatal skoz ozko od¬
prtino. Mesa je bilo v kleti ogromen čeber in volk se ga
je takoj lotil, češ: „Časa za odnašanje je še itak dosti; le
kar po njem!“ Tudi lisica si je privoščila marsikak dober
košček, a med tem so ji švigale oči vse na okrog in tudi
skoz lino je pogostoma smuknila ven in noter, hoteč se
prepričati, ali ji je truplo še dovolj vitko za tesni izhod.

Volku v  se zdi to čudno in jo vpraša: „Ljuba lisička,
povej mi: Čemu pa begaš neprestano sem pa tja, zdaj ven,
zdaj noter? a

,,Paziti moram, da naju kdo ne zaleze,“ odvrne navi¬
hanka; „le glej, striček, da se mi ne preobješL

A volk pravi: „Ne spraviš me ne strani, dokler je še
kaj v čebru !“

Kmet, ki je z družino ravno tedaj južinai, je zaslišal
ropot, ki ga je napravila lisica, sem ter tja skakajoč. Stopil
je torej ven pred klet, da bi se prepričal, odkod to ne¬
prestano rogoviljenje. Ko ga je lisica zapazila, je bliskoma
švignila skoz lino ter jo pobrisala v goščavo. Tudi volk
jo je hotel posmukniti, ko je zagledal kmeta; ker si je pa
bil presilno naphal trebuh z mesom, je obtičal v ozki od¬
prtini ter ni mogel ne naprej, ne nazaj. Rinil je in rinil,
kobacal in komaral, a vse zaman; tičal je trdno, kakor
čep v pilki. Kmet je sklical med tem hlapce in vso vaško
dečad, ki so s krepelci in cepci volka tako premlatili, da
je kakor mrtev obvisel v iini. Nato so ga potegnili iz
luknje in vaški paglavci so vlačili krvaveče truplo po
cestah, veselo kričeč in uckajoč. Ko se jim je zdelo, da je
že docela mrtev, so ga naposled vrgli na gnojišče koncem
vasi, kjer je obležal nezavesten. — Kako je volk na¬
posled vendarle upihal kašo, o tem izprašujete zaman prav¬
ljico našo!

Zvitorepka pa je zadovoljna stopicala po gozdu, ve¬
seleč se, da se je konči iznebila požrešnega Lakotnika: a
tudi v volčjo kolibo se ni več vrnila, temveč odslej je
rokovnjačila kar na svojo roko po gozdu in pustopoljini.

32

13 - Zvitorepka na kraljevem dvoru.

Kjer se stikata gozd in pustopoljina, moli iz zemlje
na malem griču ogromna skala, obsenčena s stoletnimi
bukvami; Matjaževa peč jo imenujejo ljudje. Svoje dni je
namreč na tem mestu počival kralj Matjaž, krepčajoč se s
hladno studenčnico iz bližnjega vira; zaradi tega se še dan¬
danes imenuje Matjažev vrelec. Bežeč pred ljutimi sovragi,
pred krvoločnimi Turki, se je kralj silno utrudil ter je raz¬
jahal bas pred to skalo, da bi malo zadremal. A počival
je jedva nekaj hipov, ko že zadone bojne trombe njegovih
zvestih spremljevalcev, naznanjajoč, da se bliža sovražnik.
Divji sovragi so kakor kobilice vršeli sem prek pustopoljine;
da bi jo kralj krenil okrog griča, pa je že bilo prepozno;
preganjalci bi ga gotovo dobili v pest. Zdirjal je torej
naravnost proti ogromni pečini: izpodbodel je z zlatimi
ostrogami svojega čilega vranca in iskri konjič je švignil
prek skale. Toda pri silnem skoku je zadel z jeklenimi
lodkovami ob kamen ter tako ukresal sled v trdo skalo,
vralj Matjaž pa je zamahnil s krutim mečem ter zasekal
tri globoke precepe v sivo peč.

Takč si pripoveduje narod o Matjaževi peči, kar se
je baje svoje dni tudi res dogodilo. A prav gotova resnica
pa je, da je bil ta kraj ob veliki skali kralju vseh živalij,
Miroljubu, najljubše prebivališče. Tukaj je polegal v prvih
letih svojega vladanja, ko je bil še čil in zdrav, kopajoč
se v zlatih solnčnih žarkih in zadovoljno motreč širno oko¬
lico. Kakor daleč mu je neslo oko, povsod se je razpro¬
stiralo njegovo kraljestvo; zakaj človeška oblast se je pri¬
čenjala še le onstran pustopoljine, tam, kjer se je v zasinjeli
daljini svetlikalo pozlačeno jabolko vaškega zvonika; in
še ondi je bilo vse puščobno in tiho, kakor v kraju, ki
je Bogu za hrbtom.

Nekega dne zgodnje jeseni je ležal kralj Miroljub
pod Matjaževo pečjo ter se grel ob toplih žarkih, ki jih
je sipala žareča obla raz nebosklon. Pustopoljina je bila
videti, kakor da je nadela svatovsko oblačilo: šarovito
vresje je valovalo v rahlem hlidu kakor pisana haljina,
orumenela praprot je pihljala vonjivi jesenski vzduh, a
brinovi šopi so zeleneli kakor nakit iz mirtovih mladik:
ptice so žvrgolele na vse pretege; veselje je vladalo krog
in krog. Toda kralj je gledal otožno in čemerno pred se;

33

puščobno je mrmral nerazumljive besede v gosto svojo grivo.
Bolezen mu je legla kakor mora na mlado srce; niti Kruno-
slava, njegova blaga žena, niti kdo drug izmed dvorjanov
ni mogel razvedriti čemernega lica bolniku.

Ne daleč v stran od kraljeve dvojice je bil medved
Miško, bratran Miroljubov, raztegnil svoje lenive ude po
gorkem solncu, zaspano ždeč tja v božji dan.

„Glejte no," pravi kraljica, ,,tamkajle po pustopoljini
gre v cene naša znanka Zvitorepka in poleg krevlja njen
prijatelj, črnožolčni jazbec Dremuh!" Ali Mir olj ub se ne
gane, kakor da ni slišal izgovorjenih besed.

„Prav semkaj proti nam sta jo krenila, a zapazila nas
še nista," nadaljuje Krunoslava; „naj H pokličem Zvito¬
repko? Ona zna kramljati in besede postavljati, kakor
malokdo, a vrh tega je polna burk in šal: kar iz rokava
jih iztresava. Ne bilo bi napačno, ako bi nam povedala
katero za smeh; nam bo vsaj kratek čas, in tudi vi, milostni
gospod kralj, bodete  Jaze prenašali svoje bolečine. Ali jo
naj pozovem?"

Miroljub je prikimal s trudno glavo ter zamrmral
nekaj nerazumljivega v brado. Iz tega je kraljica Kruno¬
slava sklepala, da je njen nasvet visokemu soprogu po-
všeči. Namignila je torej Zvitorepki, naj pride bliže. Zvito¬
repki in njenemu stričniku samotarju ni bilo to posebno
po godu; rajši bi bila šla svojim potem, kamor sta bila
namenjena; ali klicu kraljičinemu sta se morala vsekakor
odzvati. Ponižno sta torej pristopicala bliže, poklonivši se
do črne zemlje kralju in soprogi njegovi.

In kraljica izpregovori: „Zvitorepka, o tebi gre sloves,
da umeš pripovedovati kakor malokdo; glej, sam kralj te
hoče poslušati! Povej nam torej kako burko, pa smešna
mora biti in tudi resnična!"

Zvitorepka pomisli nekoliko in reče: „Pravkar mi je
prišla neka šaljiva na misel, samo če bo le vam po godu,
moj gospod in kralj! u

Miroljub milostno namigne ter ji pokaže na zeleno
rušino poleg prestola. Zvitorepka sede na odkazano ji
mehko travo ter začne pripovedovati:

„Povest, ki jo hočem pripovedovati, milostni kralj in
gospod, se vam bo zdela morebiti izmišljena, a resnična
je vendarle; zakaj moj rajnki oče, ki mi jo je pripovedoval,
je vselej dejal, če sem zmajevala z glavo: „Seveda je čisto

Večernice. 56. zv.

3

34

resnična ta moja povest; kako bi jo neki drugače jaz vedel? a
In ta povest, častiti moj kralj, se glasi tak6-le:

»Ko so si bile pred davnim, davnim časom žabe izbrale
dolgonogo čapljo za svojega kralja, tudi perotnina ni hotela
zaostati. Zbrala se je od vseh koncev in krajev na po¬
svetovanje. Toda nihče se ni hotel ukloniti drugemu, ker
bi bil rad sleherni prvi. Posebno petelini so se repenčili
in bojevali za prvenstvo; tako silno so kljuvali drug dru¬
gega, da so jim bili grebeni vsi s krvjo obliti in je perje
frčalo na vse strani. Konči je nasvetoval neki prav star
kokot, da bi bilo pač najbolje, če si postavijo dihurja na
kraljevi prestol. Ta nasvet je vsem ugajal in odposlali so
torej poslance k dihurju. Dihur jih je sprejel z velikim
veseljem in jim obljubil, da hoče varovati svoje nove pod¬
ložnike vseh jastrebov, ki jim pobirajo piščeta, krvoželjnih
kun, ki jim izpijajo jajca, in vsiljivih vrabičev, ki jim izpred
nosu kradejo pičo.

Dihur je sedel na prestol, a petelini, kure in piščeta
so se zgrnili okrog njega, veseleč se, da imajo tako mo¬
gočnega in dobrega kralja. Za nekaj časa pa se je zlju¬
bilo dihurju sladke kurje krvi. Ker ni hotel razburjati
svojih podanikov, si je izmislil zvijačo, s katero bi mu bilo
mogoče obsojati na smrt. Poklical je najtolstejšega pete¬
lina pred se ter ga vprašal: „ Ali vohaš kakšen smrad? a

Petelin je bil odkritosrčna dušica, pa je dejal „Oprosti,
milostni kralj, prav hud smrad se mi kadi pod nos!“
Ovohal je bil namreč znani neprijetni duh, ki dehti iz
dihurja.

,,Brbljež ti predrznih je zakričal dihur, „ti se osmeliš
kaj takega svojemu vladarju zabrusiti v lice? u  Ham! — in
odgriznil je petelinu glavo ter posrkal iz njega sladko kri.

Kmalu nato je velel poklicati drugega petelina ter
ga je vprašal isto, kar njegovega nesrečnega prednika.
Zagledavši mrtvega tovariša in okrvavljeni gobec dihurjev,
je siromak strepetal silnega strahu ter ni mogel izpre-
govoriti niti besedice.

„Kaj se obotavljaš in treseš? u  je vprašal dihur strogo;
„najbrž nimaš čiste vesti; takoj mi odgov6ri! u

Petelin je zbral vse svoje sile ter odgovoril s po¬
nižnim, sladkim glasom: „Vaše kraljevo veličanstvo, meni
se zdi, da tukaj prav prijetno diši! u

35

„Pretkani lažnik ! 44  je vzrojil dihur srdito, ^potuhniti
se hočeš ter prikriti svojo zlobnosti Ham! — je čapnil
po petelinu ter mu izsesal kri.

Za tem je bil pozvan tretji petelin. A ta je bil star
prebrisanec ter je na vprašanje dihurjevo odgovoril:
„Oprosti, mili kralj; ker je vreme tako mežavo in pusto,
imam že več dnij nahod ter prav ničesar ne ovoham!“

Dihur, videč, kako pametno se je navihanec izvil iz
nastavljene mu zanke, se je nasmejal iz vsega grla ter
sprejel umnega petelina v posebno milost.«

„Tako se je torej godilo svoje dni, ko je še čaplja
zapovedovala žabam in dihur vladal kuretini ! 44  je še enkrat
potrdila Zvitorepka ter dostavila: „Pa nikar ne mislite,

visoki moj kralj, da je ta povest zrastla na mojem zelniku;
to se je vse prav gotovo pripetilo v tistem času, ko je
bilo žito v stročju in bob v klasju ! 44

Kralj Miroljub se je že med pripovedovanjem lisi¬
činim ves čas potihoma kihal in nasmihaval; ko pa je Zvito¬
repka tako resno zaključila svojo povest, tedaj se ni mogel
več premagovati ter je prasnil v glasen grohot.

„Borme, Zvitorepka, tebe je pa res veselje poslušati , 44
jo je pohvalil lev, ,,le še večkrat se oglasi na mojem
dvoru; ti in tvoje šaljive povesti nam bodete vedno ljube
in drage tovarišice !“

Tudi kraljica se je zadovoljno nasmejala, rekoč: „Ti
prebrisana norčevalka ti; nikomur drugemu se še ni po¬
srečilo razvedriti bolnega kralja, a ti si ga pripravila v
smeh! Zvitorepka, morebiti veš celč za kako zdravilo, ki
bi za vselej pregnalo mojemu milemu soprogu tugo in
čemernost ?'* 4

„Visoka gospa kraljica , 44  odgovori lisica, „bolezen
našega kralja je prav tako dolga, kakor občni mir, ki ga
je zapovedal, in meni se sanja, da presvetli kralj hira na
tem splošnem miru ! 44

„Le ne metljaj mi veliko in povej mi resnico na¬
ravnost v brk !* 4  zagodrnja lev, ki se ga je že zopet lotila
navadna otožnost.

..Mili moj gospod, ker sami želite slišati resnico, vam
povem brez ovinkov: vašemu želodcu ne ugaja toliko so¬
čivja, zakaj vi ste ustvarjeni za boljši prigrizek, kakor je
ta večna rastlinska hrana ! 44

^Zvitorepka , 44  vzroji Miroljub, „ti meniš torej, da naj

3 *

/

36

jaz sam prelomim obljubo občnega miru in da naj po¬
teptam svečano prisego v prah ? 44

„Kjer se gre za blaginjo vašega častitega telesa in za
vaše neprecenljivo zdravje, visoki moj kralj , 44  odgovori
Zvitorepka, „tam vam bodi prisega deveta briga; zakaj vaše
zdravje je stokrat več vredno kakor vse postave in zapri¬
seženi mir ! 44

„Nikoli nikdar , 44  zamrmra Miroljub ter dostavi treso¬
čega glasu: „Molči o tem, rjavka, če ne ... . 44  Toda
kraljica Krunoslava je molčč prikimala lisici, češ, prav
iz srca si mi govorila.

In tedaj je vstal kraljev bratran in tajni svetnik Miško
ter je izpregovoril: „Visoki moj bratran in kralj, dovolite,
da črhnem še jaz besedico! Strina Zvitorepka ni govorila
napačno; ne rečem, da bi ne bila strd tudi prav okusna sla¬
ščica 44  — in Miško se je željčno obliznil — „toda dan za dnem
samo strd in nič drugega, to je vendarle predolgočasno.
Kaka jelenova bedra, to bi se vse drugače prilegalo, verujte
mi, visoki kralj!“ Tako je govoril Miško ter zopet raz¬
tegnil svoje ude po solncu, a kralj Miroljub se je globoko
zamislil.

14. Delitev plena.

Kralj Miroljub se je vzdramil iz svoje čemernosti
ter je nagovoril lisico: »Zvitorepka, ti si najbrž res uganila,
da rastlinska hrana ne ugaja mojemu želodcu; kdo bi neki
vedno žvečil pusto ščavje in zelenjavo! Kakšno jelenovo
stegno — eh, to bi bilo vse kaj drugega! Ali mi ga moreš
preskrbeti, Zvitorepka ? 44

„Mili moj kralj ! 44  odgovori lisica, „brzonogega jelena
bi bilo precej težko uloviti, a vrh tega so njegova bedrca
kaj suha in drobna: ne bilo bi li vam ljubše, ako vam pri¬
vedem pitano kravo ali gladkega konja? Ako si privoščite
prav tečnih založajev, obrnila se vam bo bolezen tem hi¬
treje na bolje. Blagovolite le zapovedati Miškotu in La¬
kotniku, da mi pomoreta pri lovu, in kmalu vam pritiram
najbolj zavaljenega bika, kar se jih pase na okoli po
pašnikih . 44

Miroljub je zadovoljno pritrdil lisičinemu nasvetu;
ker se je pa Miško le še po mahu pretegoval, prav kakor
da je preslišal vse, kar je govorila Zvitorepka, zato ga je
moral naposled opomniti sam kralj, rekoč: „Le brž se mi

37

spravi z ležišča, leni zavaljuh; med tem ko greste lovit
bika, bo pripravila gospa Krunoslava vse potrebno za južino.“

Lenivo se je skomaral kraljev bratran Miško ter za¬
spano odčotal; za njim pa sta bacljala Lakotnik in Zvito¬
repka v precejšnji razdalji od kraljevega sorodnika, kakor
se to sploh spodobi za ponižne podanike. Ko so se že
precej oddaljili od Matjaževe peči, je Miško nevoljno za¬
mrmral, zakaj danes je bil posebno nasajen: „Kam bi neki
tako dirjali; kaj ne, Lakotnik, ne mudi se nam prav ni¬
kamor. A ti brblja klepetava, pokaži nama takoj kakega
bika, če ne ... “

„Malce potrpite, junak Miško, takoj ga vam pokažem!“
odgovori Zvitorepka ter pokaže na preseko koncem dobrave.
„Ali ga vidita, kako se lepo pase?“

Lakotnik je hotel takoj drmastiti proti pašniku, ali
lisica ga je še pravočasno zadržala, zgrabivši ga za plašč.
„Le počasi, ljubi moj striček, in tudi vi, vitez Miško, bodite
oprezni, kar.se dd, inače nam pojde plen rakom žvižgat!
Le lepo mirno čakajte, dokler jaz ne prevarim pastirja, a
potem skočite urno izza zasede. Toda človeka se mi va¬
rujta, slavna junaka, zakaj z njim ni dobro črešenj zobati,
posebno če se ga kdo poloti s telesno močjo, a ne z zvi¬
jačo; najbolje torej, ako se ga lepo izogibljeta!“

„Ti lisičja para ti!“ vzklikne medved razžaljen, „kaj
meniš, da imaš ti vso zvijačo v žepu! Človek je neumen
kakor otep, a kar se tiče njegove moči, se mi tudi hlačice
ne tresejo; le naj mi pride kateri naproti, jaz mu že
po svetim!“

„Le ne razdirajte toliko besedij, junak Miško,“ odgo¬
vori Zvitorepka; „a zdaj storita to, kar vama velim: kadar
me zagledata, ko bom dirjala prek polja, planita na bika
ter ga odnesita kralju!“

To rekši, se je odmuzala, a za nekaj časa se je že
prikazala ob robu dobrave, kjer se je pasel bik. Miško
in Lakotnik sta se začudeno spogledala, kajti Zvitorepka
je držala v zobčh lepo belo gosko, ki jo je bila nekje kar
spotoma pofulila; delala se je, kakor bi Bog si ga ve kako
težko nosila, počasi prek polja stopajoč. Tedaj pa je tudi
pastir zagledal košatorepo tatico: „Čak’ me, čak\ ti gosja
smrt: jaz ti bom dal! . . . “ je zakričal na vse grlo; nato
jo je ulil za lisico ter zalučal za njo težek sklestek. Za
las je manjkalo, da ji ni priletelo krepelce v hrbet; toda
Zvitorepke to ni oplašilo, ampak stopicala je dalje s svojim

38

plenom, če je tudi bila goska precej težka. Pastir je
zopet pobral sklestek, sledeč lisici, ki ga je izvabljala dalje
in dalje po polju in dobravi; še le tedaj se je presenečen
ustavil, ko je zaslišal, da mu bik neznansko rjove in muka.

Miško in Lakotnik nista držala rok križem; rjoveč
je medved popadel bika za šinjak s svojimi težkimi šapami,
a spretnejši volk se mu je med tem zaprašil pod golt.
Hripaje je telebnila preplašena žival na tla, in zmagoslavna
napadovalca sta jo vlekla proti gozdu. Ali to delo je bilo
prav težavno, zakaj uplenjeni bik je bil težek in pot je
držala navzgor in navzdol, črez griče in globine, predno
sta naša korenjaka prisopihala s svojim plenom do Matja¬
ževe peči. Zvitorepka je med tem zaužila v mirnem ko¬
tičku svojo gosko, a ko se je najedla do sitega, je zado¬
voljnega srca ubrala pot pod noge in dospela pred kralja
prav tedaj, ko sta njena tovariša privlekla ogromni svoj plen.

Sopihaje je Miško ogovoril vladarja: „Evo vam tečne
pečenke, kraljeva visokost! Pa bil je tudi težaven lov, še
zdaj se potim prav po medvedje! . . . Dovolite torej, da
se malce oddahnem in počijem; med tem pa naj Lakotnik
bika razkosa; toda k obedu me ne pozabite poklicati,
bratran moj kraljevski!“

Miroljubu je bilo to po godu, in velel je volku, naj
lepo po pravici razdeli plen. Volk se je radostno obliznil
in se spravil na delo; toda mudilo se mu ni nič kaj po¬
sebno, kajti gledal je le na to, kako bi se prav izdatno
okoristil s svojim poslom. Saj je to že stara stvar, da od¬
pade pri razkosavanju tu košček, tam zopet grižljaj: srce
in pljuča, obisti in jetra, in kar je še več take drobnjave,
vse to si more mesar privoščiti, ako ni preneroden. Tako
je tudi volk med razdevanjem pohlastal vse, kar se mu je
zdelo odveč in na poti; izvršivši svoj posel, je prinesel
kose pred kralja.

„To je za vas, milostni kralj,“ jame besedičiti,
„ono tam-le pa je Miškotovo; mehko stegno sem odbral
za kraljico, zdse pa sem prihranil td-le kos. Precej velik
brtavs se mi ga je sicer usekalo, toda saj ga ne bom po¬
jedel sam, ampak deliti ga hočem z ljubo ženko in svojimi
gladovnimi otročiči. a

r Jaz te bom že naučil deliti, požeruh ti presneti!“
je zarjul kralj ter založil volku s šapo tako silno za uho,
da se mu je kar klobuk povesil in se curkoma ulila kri.
Tuleč jo je volk odkuril v gozd, odkoder je poželjivo

39

oprezal, izza ogromnega štora lukajoč, ali ga bo kralj
vendarle poklical k obedu ter mu privoščil vsaj nekaj
koščic. Toda kralj se ni prav nič zmenil za oprezajočega
stradača, ampak mrmral je nekaj pred se v brk. Naposled
pa se obrne k lisici ter ji veli: „Razdeli plen ti, Zvitorepka."

Povsem hladnokrvno prevzame lisica kočljivo opra¬
vilo. „Nič ti ne tekne bolje, kakor če prideš že sit k ve¬
ljakom v gosti!" si misli ter stopi pred Miroljuba.

„Vam, svetli gospod, ki ste naš dobri kralj in gos¬
podar vsemu gozdu, vam gre vsekakor td-le najlepši kos,
ki si ga je Lakotnik izbral zase," beseduje lisica ter odrine
ogromni brtavs pred Miroljuba. „Ono-le zadnjo četrt pa
vzemite, milostni kralj, kot povzročitelj današnjega lova;
to-le bedro naj si privošči kraljica, oni kos dam Miškotu;
a če bi tudi strica Lakotnika obšla želja po mesu, naj se
loti 6ne-le glave, če pa ne, pripade tudi ona kot blago
brez lastnika vašemu veličanstvu. Za sebe pa, milostni
kralj in gospod, ne prosim ničesar drugega, kakor da mi
prepustite vse štiri noge: žilave so in kitaste, in meni se
že kar sline cedč po njih!"

Miroljub se je zadovoljno nasmehnil ter pogladil svojo
brado, rekoč: „Povej mi, Zvitorepka, kdo te je naučil, da
znaš tako primerno deliti?"

„Hm, ni klek, da bi ne znala," odgovori Zvitorepka,
„ni lažjega kakor to, milostni kralj; ali ga vidite tam-le
glumpca, kako žalostno se drži v svojem škrlatastem
suknjiču? . . . Saj volkova krvava glava — je bila zk me
šola zdrava."

15. Kako je volk ribe lovil.

Pritisnila je ostra zima, da je zeblo kamne ob cesti.
Zabreklo obličje lunino je plavalo po nebosklonu, ki je
bil jasen ko ribje oko; nebrojne zvezde so se iskrile in
trepetale, kakor da jih stresa silen mraz; po drevju in
grmovju je bleščalo iv j e ... In takrat je dejala Zvitorepka
pretrganemu volku: „Hajdi na lov, brate volk, današnjo noč
se bo dobro ribarilo!"

Volku je bilo to prav po godu, zakaj okusne ribice,
ki jih je bila lisica zadnjič njemu napražila, mu niso šle
iz glave. In napotil se je samodrug ven v strupeno zimo
ter hodil po opolzlem snegu dalje in dalje, dokler ni dospel
z lisico do zaželjenega ribnika. Voda je bila sicer zamrzla

40

prek in prek, toda logar, v čigar najemu je bil ta ribnik,
je prebil na enem mestu led, da so dekle mogle zajemati
vode; in bas zato je ležala na bregu lesena vedrica. Lisica
je vse to dobro ovedela in izvohala; privedla je torej volka
k luknji, zvalila vedrico bliže ter jo privezala volku na
košati rep.

Lakotnik se je čudom čudil ter naposled vzkliknil:
„Kaj zlomka delaš, kuma! . . . “ A Zvitorepka ga je po¬
gledala tako očitajoče, da se je kar zdrznil; zatorej je kar
tiho in ponižno dostavil: „Mila mi kuma, čemu mi bo ta
lična škatlica na repu?

„S to pripravo se lovijo og6rji,“ dč Zvitorepka; „na
ta način jih bova polovila kar vse na enkrat; zdaj pa le
lepo zlagoma pomoči rep v vodo in čakaj mirno, da bo
vedrica polna rib!“

Lakotnik je pomolil rep z vedrico vred v luknjo v
ledu in mrzla voda se je zgrnila nad tem čudnim sakom.
Lisica pa je šestovilila okoli ribnika, mrmrala nekaj neraz¬
umljivega pred se ter zdaj pa zdaj zapuhala tja po ledu:
„Ššššc! šššc! u

„Kaj šmenta zopet počenjaš, Zvitorepka?^ jo vpraša volk.

„Saj vidiš, da ti ribe zganjam,“ ga pouči lisica; „le
potrpi še majckino, a kadar te bo jel rep srbeti, pa mi povej!“

„Oh, vedrica je grozno težka; poglej, poglej, če se je
že nalovilo dosti rib! u

Zvitorepka stopi bliže, pogleda skoz led ter vzklikne:
„0 jemnasta, vse črno jih šviga okoli repa; najmanj trideset
jih je že v vedrici. Baš zdajle je zopet priplavala ena, in
kako velika — ščuka je, ščuka! No, zdaj pa le potegni
vedrico kvišku, volk! w

Lakotnik se je uprl z vsemi štirimi, da bi vzdignil
vedrico; glasno je zaprasketala in zaškrtala nova ledena
skorja, toda zdrobila se ni; volkov rep je tičal v njej trdno
kakor zagvozda.

„Pst, striček volk! a  pošepeta lisica; „počakaj še nekaj
hipov: pripodila se je pravkar tropa postrvij, gotovo jih
je sto: tudi te morava ujeti! Le lepo tiho drži, dajo  nama
ne popihajo!“

Lakotnik je nehal vleči, a Zvitorepka je tako dolgo
besedičila, dokler se ji ni zazdelo, da je led že dovolj
debel in močen. Danilo se je že in rdeč trak je že po¬
zlatil planine, ko je lisica vnovič opomnila odrevenelega

41

ribiča: „Zdaj pa že dosti dolgo čakaš; gotovo si se že

naveličal! Potegni torej vedrico iz vode ! 44

Volk je vlekel, kar se je dalo, toda vedrice ni mogel
nikakor dvigniti. „Oh nesreče, predolgo sva čakala, na¬
bralo se je toliko rib v vedrici, da je sama nikdar ne iz¬
vlečeva. Oh, da bi nama prišel kdo pomagat! 4 *

Volk je napenjal vse svoje moči in se zaletaval, da
mu je pot kar curkoma lil po čelu in sencih; toda bilo
je vse zaman.

„Le nikar se mi tako ne muči, brat moj mili; čak’,
jaz grem klicat na pomoč ! 44  ga je potolažila lisica in jo
odkurila proti selu. In res, Lakotnik je povsem mirno
čakal pomoči, a to mu niti na um ni prišlo, da bi mu lisica
utegnila naplesti kako novo gorje ter da se gre zdaj prav
za prav samo za njegov rep, če kmalu ne odmeči gorki
jug debelega ledu

Naposled — minila je že debela ura — je zagledal
od daleč lisico, ki je nagloma tekla sem od sela, držeč v
zobeh pečenega kapunčka; posmuknila ga je bila materi
županji iz kuhinje in tekla je z njim že črez širno polje,
ko jo je zagledal gospodar ter jo ulil s svojimi hlapci in
psi v sled za predrzno tatico. Lisica je sicer tekla, kar
so ji dale noge, a vendar so ji bili psi kmalu za petami.
Razjarjena ščeneta so ji lajala in bevskala že prav tik za
hrbtom, a na griču so se tudi že prikazali hlapci s kosami
in cepci. Zvitorepka si ni pomišljala dolgo, marveč planila
je naravnost na led ter je nagloma oddrsala črez ribnik;
mimo vihraje pa je viknila zasmehljivo volku: „Drage bodo
ribe, drage, brate Lakotnik — plačal jih boš s svojo kožo ! 44

Lisica je izginila onstran ribnika v goščavo, a volk
je ostal priklenjen na ledu, sredi svojih neprijateljev, ki so
se zgrinjali od vseh stranij na njega, ne brigajoč se več
za ubeglo lisico. Groza in strah je prešinil Lakotnika; s
podvojeno močjo je vlekel svoje primrzlo omelo, toda vse
zaman — niti za las se ni krenilo.

Tedaj pa je pridrevil do ribnika prvi hlapec; z visoko
povzdignjeno koso je planil nad volka, a na opolzlem ledu
se mu je izpoddrsnilo, da je izviška telebil na tla. Kosa,
ki jo je vihtel v rokah, mu je odletela ter zadela tako ne¬
srečno ob volka, da mu je mahoma odrezala primrzli
rep. Lakotnik je bil sicer vsled tega rešen gotove smrti,
a izgubil je svoj lepi košati rep, ki je obtičal v ledu. Ves

42

premrzel in razjarjen jo je popihal v gozd, ljuto zabav¬
ljajoč črez ves svet, posebno pa na Zvitorepko.

16. Povest o vodnjaku.

Zvitorepka je menila, da se je s svojo zvijačo na
ledu za vedno odkrižala nadležnega volka; zadovoljna je
torej použila ukradenega kopuna ter se potikala nato
ves ljubi dan po goščavi. Pod večer pa se ji je zopet oglasil
kruleči želodec, in ko se je zmračilo, je torej oprezno
stopala proti vasi. Prav dobro je vedela, da še kraljuje
sredi svojih pišek stari kokot Grebenjak, ki ji je ne
dolgo tega tako predrzno popihal iz njenih zobov; toda tudi
to pot ni bilo iz te moke nič kruha za lačno Zvitorepko;
gospodar je bil stari raztreseni plot docela popravil, za-
pazivši sleherno vrzel, po kateri bi se dalo prikrasti na
dvorišče.

Zvitorepka je nevoljno krenila ob plotu ter jo zavila
proti vodnjaku; tu je kar tako mimogredč pogledala v
globočino, a ker je bilo jasno nebo in je ščip svetil, je
uzrla na vodni gladini svojo lastno sliko. A tudi najbolj
zvita buča se včasi vendarle ukani; Zvitorepka je namreč
menila, da vidi na dnu svojega sinka Rjavčeta, ki ga je
pustila domd že pred dobrim letom, ne da bi se bila nanj
posebno spominjala na svojih potih križem sveti. A zdaj
se je je polotilo hkratu silno hrepenenje po ljubljenem
sinku; prisrčno se mu je nasmehnila v vodnjak ter mu
pokimala z glavo — in prav takisto je storila tudi var¬
ljiva slika. Zvitorepka je menila, da jo pozdravlja njen
ljubljeni Rjavče; planila je torej njemu naproti ter pljusk¬
nila naravnost v vodo. Hladna voda jo je kmalu streznila
ter ji ohladila pregorečo ljubezen; plavala je in plavala po
vodnjaku, dokler ni naletela na vzvišen kamen, na kate¬
rega se je vsa izmučena izkobacala. ,,Joj meni, zatelebani
avši! a  je tarnala v globočini, od mrazu trepetaje; „čemu
je Rjavče baš moje podobe; saj pravim, ves svet je narobe! a

Med tem je Lakotnik žalostno ždel v temni goščavi,
ker si ni upal na piano tako brez repa, kakor jo je bil
upihal z ribnika. Tudi domov se mu ni hotelo iti, zakaj
sram ga je bilo, da bi se pokazal svoji ženi Pohlastavki
brez repa, ki ga je pustil primrzlega v ledu. Ko se je pa
storil mrak ter je glad volka bolj in bolj trapil, se je iz-

43

plazil iz svojega skrivališča in šel iskat, kje bi dobil kaj
za v usta.

Potikajoč se okrog, koder so mu oči svetile, je prišel
tudi mimo vodnjaka, v katerega se je bila Zvitorepka preko¬
picnila. Iz dolgega časa je polukal v globino, in glej čudo,
zazdelo se mu je, da vidi na dnu svojo ženo Pohlastavko.
„Oh, ljuba Pohlastavka, mila mi ženka, da bi ti vedela,
kaka nesreča me je doletela!" je zajavkal volk, turobno
zatulivši. Votlo je odmevalo po globokem vodnjaku silno
tuljenje, in volku se je zdelo, da čuje svoje žene odgovor.

Ko je Zvitorepka zaslišala žalobni ogovor svojega
kuma, je hlastno zaklicala nakvišku: „Kaj pa počenjaš tam
gori, Lakotnik?"

„Kaj, ali si ti spodaj, kuma?" se je odzval volk, ki
je spoznal lisico po glasu; „kaj kleka te je zaneslo v to
globočino?"

„Eh, slaba mi je predla, ljubi Lakotnik! Ko sem šla
davi iskat pomoči, ker nisi sam mogel dvigniti težke
vedrice iz ribnika, takrat so me spazili kmetje ter me ulo¬
vili; s kamenjem in cepci so tako neusmiljeno udelavali
po mojega rojstva kosteh, da so mi naposled ugasnili luč
življenja ter sem mrtva obležala. Prav zdajle Ježi moje
truplo dom4 na mrtvaškem odru, a okrog njega tuli in
vzdihuje moja zapuščena deca; toda duh moj je vesel in
srečen; zakaj vedi, jaz sem zdaj v raju . . . Prav zdajle
sem v šoli ter poučujem goske in piške; oh, da bi ti vedel,
koliko je v raju te pernate mladine!"

Malo čudno se je zdelo Lakotniku vse to, kar je
slišal, a ker je bil dobrega srca, je pomilovaje opomnil:
„Lisičica sestričica, tvoja smrt me neznansko žalosti!"

„Beži no," ga zavrne lisica, „saj sem rešena vseh
težav; dočim se ti po svetu ubijaš in trapiš, uživam jaz
veselje, o katerem se ti še sanjati ne more."

„Kako pa je prišla v raj Pohlastavka, ki jo vidim
poleg tebe?" jo vpraša volk; „čudno je to vsekakor; saj
je bila, kar se tiče ropanja in kradeža, hujša od mene!"

„0 vse ji je odpuščeno!" odgovori Zvitorepka.

„Pa kako, da ji je glava tako hudo osmojena?"
vzklikne volk, opazivši v vodi svojo lastno glavo, ki mu
jo je bila lisica pred nekaterimi dnevi poparila s kropom.

„Ne veš li, ljubi brat, da pride v raj le tisti, ki je
okusil poprej trpljenje in bolečine?

To je Lakotnika zadovoljilo in utešilo. Ko se je tako

44

pregovarjal z lisico, je že ves čas opazoval na vodni gladini
odblesk svetlih zvezd, in rad bi bil vedel, kaj je to; na¬
govoril je torej svojo posestrimo: „Povej mi vendar, lisi-
čica sestričica, kaj se svetlika tako čarobno ? 44

„To so sami biseri in dragi kameni; ti se svetijo
lepše kakor solnčna luč na nebu , 44  odvrne lisica; „tako
lepo ni nikoli nikjer na svetu kakor tukaj: debeli telički
in gladke kravice se pasejo todkajle, mehkorune ovce in
jagnjeta poskakujejo po livadah, a pastirja ni nikjer no¬
benega . 44

To začuvši, je volk globoko vzdihnil, zakaj prav nič
ni dvomil o besedah Zvitorepkinih, a ker se je govorilo
o teletih in jagnjetih, verjel je tem rajši. Zastokal je torej:
„Oh, da bi mogel priti tudi jaz v raj k Pohlastavki, svoji
mili ženki ! 44

„Če si nič drugega ne želiš, ti prav lahko pomagam , 44
ga potoloži Zvitorepka, „toda pameten moraš biti, brate
sivček, in lepo me moraš ubogati, kar ti porečem ! 44

Lakotnik je obljubil, da hoče vse do pičice storiti,
kar mu bo nasvetovala; in lisica ga je jela poučevati:
„Zgoraj, tu nad vodnjakom visi vedrica; ako sedeš v njo,
popelješ se naravnost v raj — a poprej ti je še treba moliti . 44

Lakotnik se je obrnil z obrazom proti zahodu in je
pričel neusmiljeno tuliti in zavijati. Ko se mu je zdelo,
da je dovolj premolil, je zlagoma sedel v vedrico. Zvito¬
repka je natanko opazila, kako je vodnjak uravnan; ako
se je namreč spustila ena vedrica v globočino, se je med
tem dvignila druga na vrh vodnjaka. Ko je torej videla,
da je Lakotnik zlezel v gornjo vedrico, se je splazila ona
brž v drugo, ki je bila na dnu. Sredi vodnjaka pa sta se
srečali obe vedrici, in volk je ves začuden vprašal: „Kam
pa kam, lisičica sestričica; ali- greš iz raja ? 44

Zvitorepka mu porogljivo odgovori: „Nikar ne bodi
žalosten, bratec moj dragi; to je na svetu že stara navada:
eden se dviguje, drugi pa pada! Želim ti največjega veselja
v raju — samo glej, da se mi ne preobješ ! 44  Izgovorivši,
je lisica dospela na vrh vodnjaka, skočila iz vedrice ter
jo odkurila domov za peč.

Prevarani volk je med tem čafnil na dno vodnjaka
in malce je manjkalo, da ni sramotno utonil. K sreči
njegovi je bila baš tedaj voda precej plitva; obsedel je torej
v vedrici, iz katere se vso noč ni upal ganiti. Imel je po
tem takem časa dovolj, premišljati o svoji žalostni usodi:

45

zdaj še le se mu je zasvitaio v glavi in spoznal je, da je
samo lisica kriva njegove nesreče na ribniku, kjer je iz¬
gubil svoj košati rep, in da ga je lažniva preklicanka na¬
lašč zvabila v past, iz katere si zdaj ne ve pomagati.
Zarotil in zaklel se je, da se hoče krvavo maščevati nad
lisico, ako le še pride kdaj iz temnega vodnjaka.

Zjutraj zarana je prišla gospodinja k vodnjaku zajemat
vode; ko je zagledala čudnega gosta, sedečega v globočini,
je zagnala krik in vik, da je bilo kmalu vse na nogah
in se zgrinjalo krog vodnjaka. Krepki moški so potegnili za
vrv ter privlekli na dan vedrico z volkom vred; z lopatami,
sekirami, cepci in gorjačami so tako dolgo mlatili po ujetem
Lakotniku, da se je kakor mrtev iztegnil po tleh.

17. Miroljubova bolezen in mravlje.

Topli jug je pohlidel črez bregove, solnce je začelo
pripekati mo.čneje in močneje, pomlad je oznanjala svoj
veseli prihod. Vse je vnovič oživelo in tudi kralj Miroljub
se je prebudil iz dolgega zimskega ždenja; skolehal se je
s toplega loža ter šel na solnce gret svoje odrevenele ude.
Spremljala ga je njegova žena, skrbna Krunoslava, ki pa
ni bila nič kaj dobre volje. Bolezen njenega soproga jo je
bila znova užalostila, kajti menila je, da bo vsaj mirni
zimski počitek okrepčal in razvedril bolnega kralja, toda
njeno upanje jo je varalo. Miroljub se je vzdramil še otož-
nejši in slabovoljnejši, nego je legel jeseni, a vrh tega je
še tako shujšal, da ga je bila sama kost in koža.

Nevoljno mrmraje je kralj kobacal proti Matjaževi
peči, kjer mu je bil še najljubši prostorček v otožnih dneh
njegove bolezni. Spremljajoča kraljica se je trudila na
vse načine, da bi razvedrila svojega črmožljivega soproga,
a njeno prizadevanje je bilo bob ob steno.

„Kod se neki potika Miško?“ je zagodrnjal Miroljub,
zleknivši se na najugodnejši prostor ob Matjaževi peči.

„Bratran medved je danes zarana odšel v gozd obiskat
svojega sorodnika Lakotnika, ki se nekaj časa sem silno
huduje na Zvitorepko, obljubivši ji krvavo maščevanje
radi svojega izgubljenega repa . . . je uslužno pojasnje¬
vala kraljica.

,,Kajpak, to je že Miškotova navada! u  je zarenčal Mi¬
roljub, da je zaprlo kraljici kar sapo. „Ali nima drugega
opravila, kakor da hodi nikdar sitemu Lakotniku pete lizat?

46

Sicer pa dovolj o teh čenčah!“ In kralj je utrujen zazehal,
obrnivši svojo spodnjo plat proti toplemu solncu.

Izmed bližnjih travnatih bilk se je med tem usulo
krdelo mravelj; hitele so v velikem ovinku, izogibajoč
se počivajočega kralja, na nasprotno stran planote. Mi-
roljub se je zagledal v ta nenadni izprevod in njegovo
oko je sledilo pehajočim se živalcam, a opazoval jih je
mirno, ne da bi se ganil.

„Kaj je le mravljincem, da se te izogibljejo tako daleč
in da si ne upajo mimo tebe?“ je poprašala radovedna
kraljica.

„So pač najbrž tiste neubogljivke, ki sem jih svoje
dni kaznoval zaradi njihove nepokorščine!“ je odvrnil kralj.

„Ali je mogoče, mili moj soprog,“ se je začudila
Krunoslava; „ti-le drobni mravljinci so se vam postavili
po robu? Pa kdaj se je pripetilo to, kdaj?“

Eh, no!“ je zagodrnjal lev, „kaki dve leti je menda
tega, kar sva — jaz in pa lisica Zvitorepka — korakala
po gozdu. In ta črni drobiž se mi je kar v gručah usul
na pot, da nama ni bilo mogoče dalje. Zapovedal sem jim,
naj se mi umaknejo s pota, pa ta sodrga neposlušna se še
zmenila ni za moje besede. In to me je tako razpalilo, da
sem nepokorni golazni porušil in poteptal njihov grad; na
tisoče mrtvih je obležalo na mravljišču. Sicer bi ti pa
znala Zvitorepka vse to lepše pripovedovati; ona ima na-
brušen jezik. “

To rekši, se je kralj prevalil na drugo stran in gospa
Krunoslava si ni upala še kaj več poprašati o tej stvari;
saj bi pa tudi nič več ne zvedela, zakaj kralj je povedal
vse, kar je vedel o tem dogodku; a da tiči prav tukaj izvor
njegovi bolezni, o tem se mu še sanjalo ni.

Ko je namreč kralj Miroljub razdrl mravljam njihov
grad ter odšel svojim potem dalje, so zagnale drobne ži¬
valce silen krik in vik po svojih mrtvih bratih in sestrah.
A Zvitorepka, ki se je bila med tem poslovila od svojega
kralja, se je potuhnila v grmovje in vlekla na ušesa, kaj
tožijo in govoričijo razbegane mravlje.

In prigodilo se je, da je prihlastal iz gozda Vrto-
glavec, silni poglavar mravljinskemu gradu. Ko začuje
milo jadikovanje svojih vdanih podložnikov in zagleda
razrušeni svoj stan, vzklikne ves razpaljen: „Kdo je učinil
to zločestočo? a

Nekaj mravljincev je stopilo pred Vrtoglavca. Pri-

47

klonivši se svojemu poglavarju, kakor se spodobi, so be¬
sedičili vsi razvneti: „Naša zvestoba nam je nakopala to
grozno nesrečo. Bil je tukaj lev, ki je zahteval, naj se
pokorimo njegovi zapovedi, a ker ste vi, premilostni Vrto-
glavec, naš edini gospod in vladar, zato smo se uprli nje¬
govim ukazom. Ta naša vdanost do vas pa je leva tako
silno razkačila, da je s svojimi težkimi nogami porušil in
pomandral naš grad.“

Vrtoglavec je poslušal tožbe zvestih svojih podlož¬
nikov in srce se mu je topilo bridke tuge; ali pogum mu
ni upadel. Navzlic temu, da mu je svojce uničil tako silen
protivnik, se je vendarle zarotil, da hoče rajnke krvavo
maščevati. Ker je pa bil moder in previden vladar, ki se
nikdar ne prehlasta, je sklical svoje stare in izkušene
svetovalce na tajno posvetovanje, da se izbere primerna
kazen nasilnemu levu.

Vse to pa, kar se je v mravljinskem zboru sklepalo,
je prestriglav svoja ušesa prisluškujoča Zvitorepka, skrita
za grmovjem in ščavjem; a o vsem tem, kar je zvedela,
ni črhnila nikomur ne besedice, le svojim sinovom je ob
priliki razkrila to skrivnost, ki je bila nepričakovano veli¬
kega pomena.

Zbor mravljincev se je razšel, Vrtoglavec pa se je
napotil po njihovem nasvetu naravnost v brlog h kralju
Miroljubu; pritihotapil se mu je v kožuh, odtod kobacal
potihoma po gosti dlaki med košato grivo, iz grive pa na¬
ravnost v uho in po temnem sluhovodu dalje in dalje,
dokler se ni preril do možganov, kjer je začel vrtati in
ščipati noč in dan; brez prestanka je neumorno vršil svoj
grozni maščevalni posel.

Ravnokar je zopet vščipnil v mehke možgane tako
neusmiljeno, da je Miro ljub besen planil po koncu ter se
rjoveč zgrabil z obema rokama za glavo. Ko je bolečina
malce pojenjala, se je izmučen naslonil ob razgreto Matja¬
ževo peč in je topo zrl tja po prisolnčni, iz zimskega sna
se vzbujajoči pustopoljini.

V dolinici pod Matjaževo pečjo je zašumelo listje, ki
ga je ležalo do pasu visoko, preperela suhljad je počila
pod nogami; Miroljub se je zganil ter se ozrl po prihaja¬
jočih. Bila sta prilomastila bratran Miško in pa Lakotnik.
Ko je kralj zagledal brezrepega volka, je prasnil v smeh:
„Hahaha, moj dragi vitez volk, ali si svoje omelo posodil
sajegulcu, ali kaj? u

48

„Milostni kralj in vladar,“ je zajavkal Lakotnik,
spakujoč svoje kislo obličje, „usmilite se mene, ubogega,
zaničevanega trpina! Saj veste, da sem vam zmeraj zvesto
in vdano služil; prosim vas torej, poslušajte me in poma¬
gajte mi v nadlogi in sili!“

„No le povej, kar imaš na srcu, pa mi nikar pre¬
dolgo ne veži otrobov!“

„Dobrotljivi gospod, veliko sramote in krivice me je
doletelo. In vsega mojega gorjd je kriva edino le Zvito¬
repka, ta mrcina lažniva, goljufiva . . . “

„Oho, le počasi,“ je prestrigel kralj Lakotniku besedo;
„Zvitorepka je meni najljubša izmed valpetov po širnem
kraljestvu. Ako te je res zadela kaka nezgoda, si gotovo
kriv prav sam, a zdaj bi rad zvalil krivdo na svojo sosedo.
Ali se še spominjaš, kako oblastno in krivično si zadnjikrat
delil uplenjenega bika? Kdor si upa žaliti celč svojega
kralja, ta pač tudi do manjših in slabotnejših ni prepo-
hleven in pravičen!"

Lakotnik se je prav nevoljen nakremžil, začuvši kra¬
ljeve trpke besede, zakaj tega se ni nadejal, da ima njegov
vladar navzlic svoji bolezni tako dober spomin.

Miro ljub se je že hotel okreniti v stran, kar stopi
predenj medved Miško, rekoč: „Ljubi gospod in bratran,
dovolite mi, da se nekoliko potegnem za Lakotnika; zakaj
Zvitorepka je res hudo razžalila njega in druge živali po
gozdu. Vsi so že Zvitorepkine vragometne predrznosti
siti do grla, in staro in mlado že nestrpno pričakuje dneva,
ko boste vi, visoki moj kraljevi bratran, ostro sodili vse
grde čine preklicane tatice, nasukane roparice. Predolgo
se mi vidi — ne zamerite mi, da sem tako odkritosrčen,
visoki moj kralj in gospod — predolgo se mi že vidi,
odkar se prav nič več ne brigate za svoje vladarske posle;
a meni se zdi, da je že skrajni čas, da zopet pokažete vso
svojo kraljevo moč in oblast, sicer vam utegne Bog poslati
še hujših kaznij, kakor je vaša sedanja bolezen. Skličite
torej nemudoma vse živali širom polja in gozda na svoj
dvor, da slišite njih pritožbe, ter jim sodite po postavi
in pravici ! M

Miroljub se je zamislil in dejal Miškotu odvažno, ne
da bi se ozrl na volka: „Dragi moj bratran, pozovite mi
skokonogega zajca Plahuna, ki naj poleti križem mojega
kraljestva in naj izroči vsem mojim podanikom prijazni
kraljevski pozdrav in povelje, da se zberč črez šest tednov

49

vse živali na moj dvor, kjer bom priredil veliki zbor. To
je moja volja! In tedaj naj razloži Lakotnik, ali kdor¬
koli hoče, svoje tožbe zastran Zvitorepke; takrat bom po¬
slušal vsakega!“

To rekši, se je kralj obrnil meni nič, tebi nič v drugo
stran, Miško pa je ukrenil vse natanko po naročilu vla¬
darjevem. A Lakotnik jo je potegnil malce poparjen v
gozd ter čakal velikega zbora.

18. Veliki zbor na kraljevem dvoru.

Pomlad se je prismehljala nad poljem in logom; do¬
brava je zazelenela in travniki so si nadeli praznični nakit
pisanih cvetlic; iz drevesnih vršičkov in grmovja so se
glasili krilati pevci in njih zveneči glasovi so se razlegali
povsod na okoli; božji blesk je vladal križem sveta in trosil
po zemlji zadovoljnost in veselje.

Kralj Miroljub je poslal zajca Plahuna po širnem
svojem kraljestvu oznanjat vnovič splošni mir in vabit
vseh podložnikov, velikih in malih, grofov in baronov,
beračev in postopačev, da se zberč vsi določenega dne na
kraljevem dvoru. In skokonogi Plahun je vestno opravil
kraljevo naročilo ter zbobnal iz najsamotnejših kotičkov
živali na dan, oznanjujoč povsod visoko povelje.

In odpravili so se na pot imenitni gospodje: maček
Krnjav in jazbec Dremuh, volk Lakotnik in pes Vaška,
oba risa Lukavec in Lukavka, tolsti Ščetinec, bober Mehko -
dlak in vidra Ribojela, šoja Stražim ira, krokar Črnuh, pa
vrani Kavra in Krokača, škorec Čebljač in še veliko, ve¬
liko drugih. Od juga sem je priletela celč štorklja Dolgo-
pčtka s svojim bratrancem žerjavom in s svojo polsestro
čapljo. Od vseh stranij so prihajali, iz gozda in grmovja,
s polja in travnika, iz skalovja in robidovja; tudi najmanjše
in najslabotnejše živalce so krenile na kraljevski dvor in
povsem brez strahu so stopicale poleg svojih naj večjih
sovražnikov: kuna, dihur in podlasica so složno korakali
poleg krta in miške, in še celč gosak Vrtokljun si je upal
na pot z vso svojo družino, a spremljala sta ga sinica
Repačica in vrabec Prosogoj.

Samb ene izmed živalij ni bilo, ene samcate: lisice
Zvitorepke. Preklicana tatica si ni upala stopiti pred kra¬
ljevo obličje, zakaj njena vest ji je očitala mnogokaj, kar
se ni zlagalo s strogo postavo splošnega miru. Zvita buča

Večernice. 56. zv.

4

50

se je skrbno izogibala jasnega dneva in jasne besede. Iz¬
ostala je torej ona edina od velikega zbora na kraljevem
dvoru, kjer so se zbrali njeni neprijatelji in tožniki.

Volk Lakotnik je stopil prvi pred kralja ter mu jel
razlagati svojo pritožbo. Vzravnal se je visoko sredi svojih
sinov, obdan z zvestimi pristaši, sorodniki in zaščitniki, ter
je izpregovoril s tresočim, a razvnetim glasom: „Preslavni,
častiti, visokorojeni gospod moj in kralj! Vaše plemenito
srce, vašega veličanstva pravica bodi moji nesreči in krivici
sodnica! Usmilite se mene, solnce vseh kraljev, usmilite se
mene in mojih nepreskrbljenih otročičkov, ki nimajo več
zdravega rednika, da bi jim skrbel za vsakdanji kruh.
Svoj košati rep sem izgubil na ledu, a ob vodnjaku so mi
kmetje razrahljali in zdrobili kosti, da ne bom nikdar več
prav zdrav. In vse to je zakrivila Zvitorepka. To seme
tolovajsko me je pripravilo v tako nesrečo, samo ta za-
plotna sobotica je kriva moje reve in nadloge; to ved6
tudi vsi moji znanci, kar jih je tu na okoli!“ In volk je
zmagoslavno zamahnil prek glav obdajajočih ga zaprise¬
ženih somišljenikov ter pokazal še posebej na Miškota,
visokega kraljevega bratrana; nat6 pa je nadaljeval: „Pa
naj bi že bilo, ako bi trpel samo jaz; a ničvredna pote-
penka je oskrunila tudi moj dom, oklofutala mi je sinčka
Redkobrada ter izpraskala oči najmlajšemu Neteku! Srce
se mi bridke tuge krči in kliče po osveti. Strela jasna s
kraljevega prestola naj udari to ničvredno Zvitorepko!“

Ko je Lakotnik utihnil, je pristopil slaboten psiček,
Brečč po imenu. Priklonil se je globoko, pomahljal z
repcem ter izpregovoril: „Poslušajte, milostni kralj, tudi
mojo pritožbo! Nikdar se mi ni še godilo posebno dobro,
pa mislil sem vendarle zmeraj, da nihče ne ve, kaj ga še
čaka hujšega, posebno po zimi, ko mraz neusmiljeno pri¬
tiska. Dobil sem mastno klobasico ter jo skril v klenov
grm, češ, to boš imel za največjo silo. Pa lisica je izvo¬
hala klobasico ter mi jo ukradla/*

Začuvši Brečetovo besedičenje o klobasici, se je
ukresal mačku Krnjavu ogenj v očeh; švignil je po koncu
in vzkliknil: „ Prazne fiče-fače so in nič drugega, kar vam
je to domišljavo Brečč načesnalo, zakaj tista klobasica je
bila prav za prav moja. Ko sem bil nekoč na svojem po¬
nočnem lovu, sem prišel tudi v mlin tam v vrbini; mlinar
je bil zadremal, a jaz sem mu posmuknil klobasico, ki jo

51

je prigoljufal pozneje Breče od mene. Če ima kdo tožiti
zastran klobasice, smem torej le jaz, vaš vdani Krnjav!"

„Nehaj s svojimi tožbami, prijatelj,“ je dejal medved
Miško, „saj s takimi tožbami opraviš presneto malo, ali pa
nič! Čemu bi mlatili prazno slamo in si brusili jezike?
Saj je vendar jasno ko beli dan, da je Zvitorepka ne¬
sramna tatica, morilka in roparica, ki ji ni nobena lopov¬
ščina preostudna. Če doleti vse, kar nas je tukaj, velikih
in malih, še tolika nezgoda, če izgubite celo vi, visoki moj
bratran in kralj, vse svoje premoženje in povrh še svoje
življenje — ali menite, da bi se Zvitorepka žalostila zaradi
tega? Kaj še! Od srca bi se nam smejala, ako bi le pri
tem odletel za njo kak grižljaj, alič e bi dobila le eno pišče!
Povedati vam hočem kratko dogodbico, da bodete videli,
kako Zvitorepka spoštuje občni mir, ki nam ga je zapovedal
naš dobrotljivi kralj in ne dolgo tega zabičil vnovič še strože.
In sam kraljev sel, zajec Plahun, je bil žrtva njene črne
hudobije.  Saj ga poznate Plahima, kaka odkritosrčna du¬
šica je on; in  včeraj je rjava poniglavka grdo zlorabila
njegovo lahkoverno odkritosrčnost. Dejala je, da ga hoče
naučiti, kar znajo veliki gospodje, ter ga posvetiti. In zajček
je vdano pokleknil, prekrižavši roke na prsih; in začela
sta prepevati pobožne pesmi. A na enkrat je planila potuh¬
njena hinavka kvišku ter začela mikastiti in trgati pre¬
strašenega Plahuna za njegov praznični kožuh, da mu je
zaprlo kar sapo. Slučajno sem šel baš jaz tam mimo ter
sem se silno čudil, zakaj je petje tako mahoma utihnilo,
ne da bi bila izpela do konca. Toda kmalu sem vedel, pri
čem da sem. Zajček je zagnal silen vrišč, kajti lisica ga
je že grabila za vrat in bi ga bila tudi gotovo zamorila,
da nisem prihitel jaz in rešil vekajočega Plahuna iz njenih
zobov. Oh, ubogi zajček! Poglejte, tam-le stoji miroljubni
poslanček, ki še ni nikomur na svetu prizadejal najmanjše
krivice: le glejte, še se mu poznajo krvaveče rane na vratu.
Tako je Zvitorepki mar zapovedanega miru! . . . Visoki
moj bratran in kralj in vi vsi, ki ste današnji dan tukaj
zbrani, poslušajte, kaj vam pravim: Nikakor ne smemo
mirno gledati, kako nam ta zaplotna roparica krši postave,
kako grdo zasmehuje kraljeve poslance ter se še ne zmeni,
da je zapovedan splošni mir. Ako ne zadene Zvitorepke
zaslužena kazen, bodo to očitali nam in našemu kralju in
vsem njegovim potomcem še pozni rodovi in sploh vsi, ki
jim je mari resnice in pravice!"

4 *

52

Glasovi priznanja so završeli med poslušalci, ko je
medved umolknil. Volku pa ni dala žilica, da bi še katere
ne bleknil v prilog besedam Miškotovim. „Čisto po resnici
je govoril medved, borme,“ je potrdil, zadovoljno se obli¬
zujoč; „res, nič dobrega še ni bilo slišati o lisici dosihdob,
zato se pa tudi zanaprej nimamo nič prida nadejati od te
stare grešnice. Oh, da bi že bila pod rušo v krtovi deželi!
To bi bilo še najbolje za nas vse, ki nam bije pošteno
srce za odkriti mir; zakaj dokler bo pretkana Zvitorepka
le še s prstom gibala, ne bomo imeli miru pred njo, in če
bi ji današnji dan odpustili njene pregrehe, vzgojili bi si
gada, ki bi v prvi priložnosti vsekal v peto tudi najvišjim
gospodom.“

Jazbec Dremuh je vse te obtožbe zvesto poslušal in
molčal; a zdaj, ko je videl, da gre njegovi sestrani že
hudo za nohte, ni mogel več brzdati svojega jezika; junaško
se je odhrskal in se potegnil za lisico, rekoč: „Ali še
pomnite, gospod Lakotnik, kaj pravi stara, pa zlatd vredna
prislovica:

Sovražnikova beseda lažniva
Speče te huje kakor kopriva!

Ta resnica se je danes izpričala pri vas, gospod volk,
ki ste tako grdo očrnili mojo prijateljico lisico. Če bi bila
Zvitorepka prišla na dvor in vam stala iz očij v oči, bi
si ji gotovo ne bili upali očitati takih stvarij, kakor ste nam
jih pravkar natvezli. Naklepetali ste nam kopo pregretih
lažij, ki so se skuhale v vašem sovraštva polnem srcu; a
o krivicah, ki ste jih vi prizadeli Zvitorepki, o teh ne
črhnete besedice ter molčite kakor riba.“

„Ali te je naučila tvoja sestrana Zvitorepka tako
čudovito lagati? a  je vprašal Lakotnik jedko z bedastim
nasmehom okrog ust.

Dremuh pa se ni dal zmotiti in je nadaljeval: „Yse
je gola resnica, kar sem rekel, gospod volk! Mari li niste
Zvitorepke nebrojnokrat bridko žalili? Marsikateri na-
vzočnih gospodov se še gotovo spominja, da sta volk in
Zvitorepka svoje dni sklenila pobratimstvo, obljubivši si,
da hočeta skupaj živeti in si deliti vsak grižljaj po bra¬
tovsko. Kolikokrat je bila Zvitorepka od tistih dob zastran
vas, gospod volk, v hudih škripcih, in večkrat se je že
celo pletlo za njeno kožo. Nekoč — bila je huda zima
in pajek je opredel ognjišča — je priškripal po zameteni
poti razšklemfan voz in na njem je bilo naloženih kup

53

ribic. Voznik je korakal leno pred vozom in tiščal obe
roki krepko v žep, zakaj bril je strupen veter, ki je šel
do kostij. In tedaj, gospod volk, so se vam jele cediti
sline po ribicah, a v žepu niste imeli ne bora, da bi si jih
kupili. ,Priskrbi mi kaj za pod zob, Zvitorepka/ ste za¬
godrnjali osorno, ,če ne ... ž Pa kaj bi vam pravil, saj
poznate Lakotnika, kako prijazno in vljudno zna postav¬
ljati svoje besede. — In Zvitorepka vas je ubogala; legla
je sredi pota ter se delala, kakor da je mrtva. Nevarno
početje to, pri moji kokoši; lisica bi utegnila poplačati
veliko drznost s svojim življenjem! Ko se je približal
voznik ter zagledal vašo tovarišico, je urno segel po svoj
pipec, da bi ji končal življenje. Toda premetena Zvito
repka je iztegnila roke in noge daleč od sebe ter se ni
ganila, pridržujoč sapo, kar se je dalo. In kmetič je mislil,
da je zmrznila, ter jo je dvignil za rep, veseleč se lepega
kožuha. Nato jo je vrgel na voz k ribam in pognal naprej
po zametenem potu. V tako nevarnost si je torej upala
Zvitorepka, in to samo volku na ljubo. A poslušajte, gos¬
poda slavna, kako ji je ta mrcina sivodlaka poplačala ne¬
varno delo! Zvitorepka je neumorno metala ribe raz voz,
a volk je sledil od daleč ter jih požiral hlastno. Ko se
je zdelo lisici, da je rib že obema dovolj, je skočila z
voza, da bi si obtešila svoj prazni želodec; toda Lakotnik
je bil med tem že pohlastal vse do zadnjega repka.

„ Striček / 4  je vprašala Zvitorepka, „kje so moje ribe ? 44

„Tu-le!“ se je škodoželjno odrezal volk ter je po¬
kazal na obrane koščice.

Prav nič bolje se ni obneslo Zvitorepki, ko je nekoč
opeharila nekega kmetiča za zaklanega prašička. Prašiček
je bil zaklan, milostni moj kralj / 4  je poudaril Dremuh ter
se je okrenil k Miroljubu, r  torej Zvitorepka ni kršila miru
in sprave. Pa tudi to pot je Lakotnik čisto sam pojužinal
mastni plen, a lisici je pustil le leseno kljuko, na kateri
je visel prašiček.

,.Prav lep in velik kos je še ostal za tebe / 4  se ji je
posmehoval volk; „le dobro ga oglodaj, da ne pustiš kaj
masti na kosti ! 44

Zvitorepka od same lakote in jeze ni mogla na te
hinavske besede odgovoriti nič primernega; a v njej je vse
kuhalo, in ako ni pri tem mislila povsem spoštljivo o volku,
kdo bi ji štel to v zlo? — Na ta način je Lakotnik pač
najmanj stokrat mojo sestrano posadil v koprive, lahko

54

mi verjamete, mili moj kralj! A o tem ne bom govoril več;
kadar pride Zvitorepka na dvor, vam že sama vse to razloži
natančno. Sicer je tudi res, da je volk v nekaterih slu¬
čajih sedel sam samcat v koprive, a pri tem je bila Zvito¬
repka vsekdar nedolžna. — Kmalu potem, ko je lisica
svojemu stricu nametala rib na pot, se je Lakotnika zopet
polotila lakota; a ker je Zvitorepka zapustila svojega go¬
ljufivega pobratima, je hotel kar na svojo roko nadaljevati
brezskrbno življenje, zakaj domišljal si je, da je še vse bolj
učen in prebrisan kakor Zvitorepka. — Nekega dne je
zagledal dva kmeta, ki sta peljala zaklano kravše proti
domu. „Hm, kakor nalašč,“ misli Lakotnik; ^naplahtati ju
hočem, kakor oni dan rjavka!“ Po stranpotici je zdirjal
naprej in se je kakor mrtev zleknil na cesto. Ko je voz
pridrdral v bližino, sta kmeta, ugledavši volka, ustavila voz
in poskakala na tla. A eden izmed kmetov je bil prav
tisti voznik, ki ga je bila Zvitorepka ne dolgo tega tako grdč
opetnajstila za ribe; ta je torej namežiknil svojemu tova¬
rišu, kimajoč z glavo in z rokami kažoč, češ, zgrabi za
sekiro! Sam pa je brž potegnil debelo gorjačo z voza in
potihoma sta stopala bliže. Ko sta že stala poleg Lakot¬
nika, ga je voznik nalahko potrepljal po kožuhu; „zakaj
če je res mrtev, 1 “ je dejal pri sebi, „dobiva vsaj nerazbito
in nepokvarjeno krzno. “ Lakotnik se ni ganil, kakor je
videl pri lisici; toda nazadnje se je vendarle toliko izpo-
zabil, da je trenil z očmi. To pa je opazil kmet in vrh
tega je še videl, kako se dvigujejo oblački gorke sape iz
volkovih ust — bil je namreč silno mrzel zimski dan, a
Lakotnik je pozabil pridržavati sapo — in zato je zamahnil
s težko sekiro in je tako silno zadel volka na glavo, da
je kri kar švrknila nakvišku. Volku se je posvetilo pred
očmi in spoznal je, da ljudje vendarle niso tako neumni,
kakor se mu je zdelo. Bliskoma je bil na nogah ter jo
tuleč odkuril. Je li ta nezgoda Lakotnikova zarezati Zvito¬
repki na rovaš, kaj menite, gospoda slavna?“

Kralj se je tem besedam nasmehljal ter pokimal go¬
vorniku s trudno svojo glavo. To je izpodbudilo Dremuha,
da je samosvestno nadaljeval: „Prav tako je Lakotnik
najbrž tudi le po svoji lastni neumnosti izgubil svoj lepi
košati rep, a ker ga je zdaj sram, bi rad tudi to krivdo
zvalil na nedolžno Zvitorepko, češ, tedaj se mi vsaj ne bodo
tako smejali in brili norcev o meni, kebastem telebanu.
A tista pritožba o vaših otrocih, gospod volk, kaže samd,

55

kako slab oče da ste. Vaš Redkobrad in Netek sta tako
poredna fanta, da jima ni vrste v vsem gozdu; a vi, ne da bi
ju pokarali, kadar zmerjata mimoidoče, jima dajete še po¬
tuho. Tudi v lisico sta se zadnjikrat zapikavala in ji ka¬
zala osle, a ona, ne bodi lena, ju je pošteno oklofutala in
prav je imela; bosta vsaj drugikrat vedela, neugnana smr¬
kavca, zmerjati miroljubne popotnike! — S takimi čenčami
nas torej pita lažnivi sivčr, a o tem ne črhne niti besedice,
kako mu je Zvitorepka rešila nekdaj življenje. Na livadi
ste našli, gospod volk, nekoč poginjeno kljuse in na njem
je bilo vse črno vran in krokarjev, ki so že okljuvali
truplo do belih kostij. Ker ste pa bili lačni, da se je skoz
vas videlo, ste se zadovoljili tudi z ostanki ter ste jeli
glodati okavsano ogrodje. A pri tem ste požrli ostro kost,
ki se vam je zapičila v goltanec, ker ste pozabili, da na¬
glica ni nikjer dobra. Obšel vas je velik strah in na vse
strani ste razposlali sle, da bi vam pripeljali izkušenih
zdravnikov; ali nihče izmed njih vam ni mogel pomagati
in vsa vaša bogata darila niso izdala nič. Zvitorepka pa
vam je vedela pomoči; zakaj njen rajni oče je bil poseben
prijatelj štorklji Dolgopetki, ki je čudno zvedena y zdra¬
vilstvu. Dobrosrčna lisica je hitela klicat gospo Dolgo-
petko in vi, gospod volk, ste ji vikali že od daleč naproti:
„Pomagajte mi, gospa štorklja, in rešite me neznosnih bo¬
lečin ! Ako mi izvlečete šmentano kost, vas nagradim in
poplačam po kraljevo 1 / 4

A gospa Dolgopetka je dejala premišljeno: „Dajte mi
nekaj v zastavo, in poskusiti hočem! 44  Vi, gospod volk,
pa ste se nat6 rotili in prisegali na vse, kar vam je sveto
in drago, da poplačate zdravnici bogato in gosposko
njen trud. In Dolgopetka je res verjela vašim obljubam
ter vtaknila svoj dolgi kljun z glavo vred v vaše žrelo.
Štorklja je srečno izdrla koščico iz vašega grla, a vi ste
nato jeli tuliti in javkati na vse pretege: ^Strašansko si
me mučila, Dolgopetka! Za zdaj ti še prizanesem, ali varuj
se me drugič! Da me je kdo drug tako neusmiljeno mr¬
cvaril, ne odpustil bi mu nikdar! 44

..Zadovoljni bodite, vitez Lakotnik, 44  je odgovorila
štorklja, „saj ste zdaj zopet zdravi, in jaz se vam torej
priporočam za obljubljeno plačilo! 44

„Glejte si no, mazačko, 44  ste se zagrohotali vi, gospod
volk, „glejte si no, še plačilo zahteva predrzna mazačka!
Čemu neki? Morebiti zato, da si me tako neusmiljeno

56

mučila? Bodi vesela, da ti nisem odgriznil glave, ko si
me tako grdo mrcvarila z ostrim kljunom po goltu! Jaz
mislim, če gre komu odškodnina, jo plačaj ti meni, a ne
jaz tebi!“ Vidite, gospod volk, takšna je bila vaša hvala,
prava vražja hvala, in ničesar nista prejeli za svoj trud
ne štorklja in ne lisica. Da je vse to res, vam pa more
gospoda slavna, izpričati Dolgopetka sama!

Štorklja je stopila iz tolpe na piano ter se globoko
priklonila, potrdivši vse, kar je pripovedoval Dremuh. In
ta je nadaljeval svoj zagovor: „Tudi zajcu ni Zvitorepka

prav po volji; a vse je le prazno besedičenje in zlobno
obrekovanje, zakaj če ni Plahun dobro popeval, ga je mo¬
rala lisica kot njegova učiteljica vendar kaznovati. Kam
bi neki prišli, pomislite, milostni kralj, ako bi se šolski
mladini tedaj pa tedaj s trstiko ne izteple njene muhe in
objestne norosti? Saj bi se prav nič več prida ne naučili!

Naposled se pa še Breče nekaj ujeda zastran tiste
klobasice, ki mu jo je bojda pofulila Zvitorepka. Bilo bi
pač dosti pametnejše, ako bi prijatelj Breče svojo žalost
pogoltnil in lepo molčal. Saj smo vsi čuli, klobasica je
bila ukradena, in tukaj se je izkazala samo stara resnica:
kakor dobljeno, tako izgubljeno! Kdo bi zameril Zvitorepki,
da je ukradeno blago zopet odvzela tatu? Ne zahteva li
viteška čast, da moramo tatove preganjati in jih poobesiti?
Če bi bila takrat lisica tatinskega psička obesila, kdo bi
ji mogel kaj očitati? Toda ona tega ni storila, ker ceni
visoko svojega gospoda in kralja, ki ima edini pravico
razsojevati o življenju in smrti svojih podložnikov. In vsa
ta dobrota se zdaj tako nehvaležno plačuje moji sestrani,
ki ni imela še nikdar Žale misli v svojem srcu, ki je vneta
le za resnico in pravico, ne oziraje se na lastni dobiček.

Odkar ste vi, milostni kralj, oklicali mir in bratstvo,
ni lisica nikomur skrivila lasti. Ona jč le enkrat na dan
in živi kakor puščavnik; svoje telo si večkrat biča, krotčč
nespodobne želje, a na telesu nosi ostro obleko iz bodeče
raševine. Še včeraj mi je pravil nekdo, ki je prišel pravkar
od nje, da Zvitorepka že štirideset dnij ni okusila mesa,
ne ustreljenega, ne zaklanega, ne divjačine, ne perotnine.
Zdaj še sicer stanuje v svojem močnem gradu v Hudi
luknji, toda ne bo dolgo tega in preselila se bo v samotno
celico, ki jo zida v skritem zatišju. Tam hoče živeti kot
puščavnica, daleč v stran od hrupnega veselja. Bleda in
medla je pobožna ženka od same lakote, žeje in težke

57

pokore. Kaj ji mar, ako jo tukaj za hrbtom opravljate in
obirate? Da le pride enkrat sama na dvor, in stala bo
pred nami opravičena in nedolžna, razpršila bo črne laži,
kakor solnce temne oblake

19. Kure Brsklje smrt.

Jazbec Dremuh je bil pravkar završil svoj znameniti
govor, ko se je pokazal nov prizor: po bližnjem griču
navzdol je prikorakal petelin Grebenjak, in dolga vrsta
sorodnikov in sorodnic se je vila za njim. Na črno po¬
grnjeni nosilnici sta nesla dva mlada petelina svojo umor¬
jeno sestro, lepo gospo Brskljo, ki je slovela zaradi svojih
čednostij daleč na okoli. Zvitorepka jo je bila zadavila
in ji odgriznila lepo glavico.

Izprevod se je približal kraljevemu dvoru. Pred no¬
silnico je stopal Grebenjak, plahutajoč s svojimi silnimi
perotnicami. 'Za njim sta korakala povešenih glav Kukurik
in Kikravec, najdrznejša in najslavnejša kokotapo dolenjski
krajini. Goreče sveče sta dvigala visoko v zrak in trobila
pretresljive žalostinke. Njima za hrbtom se je pomikala
nosilnica, ki sta jo nesla na krepkih ramah Kebček in
Svetlorepček; a za nosilcema so se zgrinjale ženske, ki so
vpile in javkale vse vprek, da se je njih krik razlegal
visoko pod nebo, a med njimi sta najhujše udelavali gospa
Kokodajska in teta Čivklja.

„Gorjč, gorjč, gorjč!“ so završeli urnebesno vsi pete¬
lini, ko se je ustavil izprevod.

„Gorjč, gorjč, gorjč!“ je odmevalo stotero po pernati
tolpi, ki se je ustavila pred kraljevim prestolom.

„Milostni gospod kralj!“ je začel tožiti Grebenjak,
^usmilite se mene in mojih ubogih otročičev! Nepopisne
bridkosti nam je nakopala Zvitorepka na glavo! Prve
solnčne dni v sušcu, ko je sneg prekopnel in so pisane
cvetlice jele kliti po livadah, oh, kako sem bil takrat še
srečen: vsi moji otroci so še veselo skakljali okrog mene,
veseleč se božjega solnca. Osem viteških sinov in sedem
zdravoličnih hčerd se je lovilo pod okriljem svoje matere
Kokodajske, ki mi je lansko poletje izvalila in modro
vzgojila vso to ljubo deco. Vsi so bili zdravi in veseli
kakor ribe v vodi, a svoj vsakdanji kruh so si nabirali
na obširnem dvorišču, ki ga je skrbno ogradil naš bogati
gospodar oče Zahostnik. Vrh tega sta čuvala mene in

58

moj dragi rod dva krepka psa. To je seveda močno
jezilo Zvitorepko, nesramno tatico roparico, ki je tuhtala
zaman, kako bi kateremu izmed nas zavila vrat. Po noči
je stopala ob plotu, pričakujoč, kdaj se ji ponudi prilika.
Toda psa sta jo brž ovohala in sramotno jo je morala
vsekdar odkuriti. Nekoč sta jo cel6 dohitela in jo tako
pošteno premikastila, da so ji kar kocine frčale po zraku.
Škoda je samb, da se jima je tudi tedaj naposled izmuz¬
nila, toda nekoliko se je bila vendar prestrašila, zakaj
pustila nas je od tistih dob precej v miru.

A zdaj poslušajte, gospod kralj, kako se je dalje go¬
dilo! Nekoč pride lisica, stara tatica, zopet k meni v po-
sete. Opravljena je bila v spokorno obleko in mi je pri¬
nesla pečat in pismo. Jaz sem ročno spoznala vaš kraljevski
pečat, viseč ob pismu, ki nam je naznanjalo, da ste vi,
kraljevo veličanstvo, vnovič in še strože zapovedali občni
mir vsem živalim, kar jih lazi, hodi in leta. Vrh tega me
je Zvitorepka še iznenadila z novico, da je zapustila vse
ničemurno življenje in da je postala puščavnica, hoteč se
pokajati za svoje grehe. „Tako je tako, gospod Grebenjak,“
mi je besedičila, „odslej se me ni treba več izogibati in tudi
brez psov boš živel na varnem, zakaj jaz sem se za vselej
odrekla mesu in vsem željam po mesenih jedilih !“ Poka¬
zala mi je tudi izpričevalo; a da bi me še bolj prepričala,
si je odgrnila vrhnjo haljo, da sem videl na golem životu
spokorno obleko iz ostre raševine. „Z Bogom, mili Gre-
benjak!“ je vzdihnila prisrčno, zaobrnivši pobožno oči,
„čas je, da grem opravljat večerno opravilo ! a  Tako se
poslovivši, se je odpravila hinavka svojim potem, iz debele
knjige čitajoč. Bil sem seveda silno vesel teh novic in
sem brž sklical vse svoje otroke. Oznanil sem jim radostno
vest, da ste vi, gospod kralj, vnovič zaukazali mir in da
je postala Zvitorepka spokorna samotarka, ki se je nam
ni treba odslej prav nič več bati. To vam je bilo veselje,
kakor da bi obhajali veliko noč in binkošti ob enem dnevi!

Napotil sem se s svojimi ženkami in ljubljenimi otro¬
čički venkaj pred plot, iz vsega srca se veseleč zlate pro¬
stosti. A veselje mi je kmalu ogrenilo, zakaj Zvitorepka
je švignila iz bližnjega grmovja ter nam prestrigla pot
nazaj na dvorišče. Bliskoma je pograbila enega mojih
ljubih otročičkov ter ga pohrustala vpričo mene. Oku-
sivši našo kri, je obšla roparico neodoljiva slast, ki je ro¬
dila še večjo predrznost. Sleherni dan je prihajala in pred

59

njenimi spletkami nas niso obvarovali ne lovci, ne psi.
O vsakem času, po noči prav tako kakor po dnevi, nas
je zalezovala in me tako oropala skoro vseh mojih otrok;
od petnajsterih mi jih je ostalo le še petero, vse druge mi
je ugrabila lopovska tatica. — Smilite se mene, milostni
gospod kralj, smilite se moje velike tuge in bridkosti!
Sinoči me je zadel najhujši udarec: Zvitorepka mi je za¬
davila hčerko Brskljo, ki mi je bila najmilejša in najdražja
izmed vse moje dece. Čujež in Pazi sta še jedva iztrgala
mrtvo truplo grabežljivki iz gobca. Tukaj leži zdaj moja
ljubljena hčerka, mrtva in hladna, nema priča moje brez¬
mejne nesreče. Oh, da bi moji pekoči vzdihi in globoka
žalost ganili usmiljenost v vašem kraljevem srcu!“

„Gospod jazbec!" je vzkliknil kralj Miroljub, „stopi
vendar bliže in poglej, kako se tvoja sestrana, pobožna
puščavnica, posti in pokori! Da živim le še eno leto, jaz
jo bom že naučil kozjih molitvic! Ti pa, ubogi Grebenjak,
poslušaj, kaj sem sklenil jaz, tvoj kralj: Brskljo, tvojo
hčer — bodi ji zemljica lahka — Brskljo torej bomo po¬
kopali z vsemi svečanostmi, ki gredč velikim gospem: peli
bomo nagrobne pesmi in storili bomo sploh vse, kar se
spodobi. Nat6 pa se bomo s temi-le gospodi tukaj posve¬
tovali, kako kazen zasluži Zvitorepka za svoj zločin."

Kralj je dal znamenje, in Miško in drugi slavni pevci
so zapeli veličastno žalostinko, a nato so položili mrtvo
piško v grob, ki so ga bili med tem izkopali na zeleni
trati pod košato lipo. Ob groba vzglavju pa so postavili
bel, obrušen mramor, na katerem je bilo napisano z debe¬
limi črkami:

..Kura Brsklja tu počiva,

Kura Brsklja, ljubezniva!

Slavnoznana rodovina
Grebenj aka petelina
Tako blage in deviške
Druge ni imela piške.

Toda prišla je lisica,

Zvitorepka — roparica,

Šavsnila po Brsklji: ham!

Silno žal za njo je nam! 8

Bober Mehkodlak je vdolbel po kraljevem povelju
te besede v trdi kamen; a izmislil si jih je krokar Črniih,
in zaradi tega se tudi glasč malo po krokarsko.

Kura je bila torej z vsemi častmi pokopana, in kralj
je sklical svoje veljake in vse umne može na posvetovanje,

60

kako bi kaznoval Zvitorepko za njene hudobije. „Pri moji
kraljevi bradi," je vzhičeno zaklical, „rjavka mora izpre-
videti, da je njenim zvijačam konec in da ne gre norcev
briti iz mojega kraljevega pisma in pečata! Kaznovati jo
moramo v strah in svarilo vsem puntarjem in prekucuhom!"

Govorili so še drugi gospodje, vsestransko in temeljito.

„Milostni gospod in kralj," je dejal pes Vaška, Zvito¬
repka naj izgubi svoje premoženje in življenje, in kdor ji
seže v rok6, tega naj zadene huda kraljeva nemilost. Tako
mi pravi vest — in jaz sem kralju zvest!“

„To je tudi moj nasvet!“ je hlastno potrdil Lakotnik
in še nekaj drugih je potegnilo za njim.

In vstala je vidra Ribojela ter izpregovorila z mehkim
glasom: „Milostni kralj, nikar se ne prehlastajte s svojo
sodbo, kakor so se ti-le gospodje; sleherni hudodelec ima
vendar pravico, da se poprej zagovarja, predno ga obsodimo.
Ugled vaše kraljeve krone bi veliko trpel, ako bi obsodili
lisico, ne da bi jo prej zaslišali. Tako mi pravi vest — in
tudi jaz sem vam podanik zvest!"

„Vse, kar je prav," je zamomljal pritrjevalno medved
Miško, „vse, kar je prav, moj gospod kralj in bratran,
Zvitorepko je treba pred vsem poklicati na zagovori

„Dobro, moj ljubi Miško," je odgovoril kralj, „poslal
bom torej tebe k Zvitorepki; toda ne žabi mojega sveta:
Bodi pameten in oprezen in varuj se prevare, zakaj Zvito¬
repka ti je polna spletek in zvijač! Nikar ne veruj njenim
priliznjenim besedam, in sladkim lažem ne nastavljaj ušes! a

„Bodite brez skrbi, moj kralj in mili bratran," je od¬
vrnil Miško, „zastran mene si ni treba beliti las! Zvito¬
repka naj le poskusi varati me in goljufati; naletela bo
slabo: zasolil ji bom tako, da bo pomnila vse žive dni,
kaj se pravi z Miškotom briti norce!"

20. Miško gre po Zvitorepko v Hudo luknjo.

Zjutraj zarana se je odpravil medved Miško; nadel
si je vojno opravo in odrinil na pot proti Hudi luknji,
kamor ga je poslal kralj in njegovi svetovalci, da jim pri¬
pelje Zvitorepko na zagovor. Veliko gradov je imela Zvito¬
repka po vseh koncih prostrane pustopoljine, a Huda luknja
je bila njeno najvarnejše zavetišče. Nebrojno vhodov je
vodilo v njen stan in lisica jih je mogla zapirati in odpi¬
rati, kakor se ji je zljubilo. Ako pa bi bila najskrajnejša

61

sila, je vedela še za poseben skriven rov, po katerem bi
jo zlahka upihala svojim preganjalcem. V trdni grad ,,Hudo
luknjo" je Zvitorepka pribežala zmeraj takrat, kadar ji je
vsled kakšne hudobije pretila nevarnost.

Miško je to dobro vedel in jo torej mahnil naravnost
proti Hudi luknji. Prišedši pred grad, je videl, da so zaprta
glavna vrata, skoz katera je navadno hodila Zvitorepka.
Nenavadno dolga pot ga je bila utrudila; sedel je torej na
prag, da se nekoliko oddahne in poleg tega še enkrat pre¬
udari, kako bi najbolje izvršil kraljevo naročilo.

Odpočivši se, je loputnil nekolikokrat s svojo debelo
pestjo po vratih, da so kar zašklepetala in zaškripala v
stožerih; nato pa je zaklical glasno: „Le brž odpri, Zvito¬
repka, če si doma! Jaz sem, Miško, ki te kličem: moj
bratran, kralj Miroljub, me je poslal, da te pozovem na
kraljevi dvor na zagovor. Smrtna kazen te zadene, tako
je prisegel kralj, ako se ne pokoriš njegovemu povelju in
ne podvržeš sodbi, kakoršna je pisana v postavah naših.
Ako se protiviš, te čakajo nateznica in vislice; zato ti sve¬
tujem, Zvitorepka, da se kar nič ne obotavljaš in se hitro
odpraviš z menoj na kraljevi dvor!"

Zvitorepka je slišala vse, besedo za besedo, kajti ždela
in prisluškavala je pazno v svojem gradu. „Ako mi je
sreča le mila," je mrmrala sama pri sebi, ,,posvetila ti
bom, teleban ti neotesani, da boš pomnil vse žive dni svoje
prešerne besede; a treba je vendar, da vso stvar poprej
nekoliko premislim." To sklenivši, seje umaknila globlje
v svojo trdnjavo in premišljala, kako bi medveda pošteno
izplačala, ne da bi letel sum na njo. Kmalu je bil načrt
v njeni glavi gotov; toda predno ga je jela izvrševati, je
še stopila k stranskim vratom svojega gradu, skrbno opre¬
zujoč ven po okolici; zakaj prevejanka ni docela zaupala
medvedu in se je bala, da bi ne bile morebiti z njim v
spremstvu še druge živali, čakajoč v zasedi. A kmalu se
je prepričala, da je bil njen strah prazen in da ji ne preti
nikakšna nevarnost.

Zvitorepka je torej stopila iz svoje trdnjave in izpre-
govorila sladkč: ,.Zdravstvujte, ujec Miško, in ne zamerite
mi, da ste morali malce čakati; opravljala sem ravnokar
svoje večerno opravilo; saj veste, da je treba najprej za¬
dostiti verskim zahtevam in potem še le misliti na posvetne
stvari. Torej še enkrat: Prisrčno ste mi dobro došli, a za
vaš blagi nasvet iskrena zahvala! Prav rada se odzovem

62

vašemu dobrohotnemu pozivu ter vas spremim na kraljevi
dvor, in to tem rajši, ker bom v zaščiti vašega blagorodja,
gospod Miško. Dobro vem, da vaša beseda veliko zaleže
pri kralju. In prav vsled tega me še posebno veseli, da
ste se baš vi potrudili k meni ter se niste ustrašili dolgega
in težavnega pota. O joj, mokri pa ste, kakor da je vas
ujela ploha; prav po medvedje se potite! Ali ni mogel
naš gospod in kralj nikogar drugega poslati na dolgo pot
kakor vas, ki ste najplemenitejši in najimenitnejši izmed
dvorjanikov? Meni je seveda to le v veliko čast in mi
utegne vrh tega še posebno koristiti, zakaj vaša naklo¬
njenost mi bo velika zaščita na dvoru. Sicer bi pa bila
šla tudi brez vašega obvestila na kraljevi dvor; namenila
sem se namreč, da jutri odpotujem navzlic temu, da sem
bolna in se vsa tresem silne slabosti, ker sem si te dni s
slabo jedjo pokvarila želodec/ 4

„Kaj si pa použila takega? 44  je^vprašal radovedni Miško.

„Ljubi ujec, saj mi ne morete pomagati, če vam tudi
povem! 44  je tarnala lisica. „Eh, slaba in roda mi je hrana,
ob kateri živim; pa kaj se hoče, boren siromak se ne more
mastiti kakor grof in se mora zadovoljiti s tem, kar mu
pač pride v usta. Te dni mi je pošla vsa druga hrana in
zadovoljiti sem se morala s strdjo. Strdi je sicer vedno
v obilici, ali ne vem, kako je to, kadar se je najem, me
ščiplje in zavija po trebuhu, da je joj! 44

„Beži, beži, ljuba strina!* 4  je zagodrnjal Miško, mla¬
skajoč z jezikom in željčno se oblizujoč. „Ali ti je tako
malo mar sladke strdi? Saj je to vendar slaščica, da je
ni druge take! Zvitorepka, ljuba, mila Zvitorepka, priskrbi
mi vsaj nekoliko oblizkov strdi; mesece in mesece je že
nisem okusil. Vse svoje žive dni ti bom hvaležen, ako mi
priskrbiš te okusne slaščice! 44

„Ujec, 44  je odvrnila lisica, „meni se zdi, da brijete
norce; to pa res ni lepo! 44

„Da bi norce pasel? To pa že ne, sam Bog mi je
priča, da ne! Prav nič se ne norčujem. 14

„Ako je vaša resnična želja, gospod Miško, in ako
vas res mika se malce posladkati s strdjo, no, le kar po¬
vejte; zakaj prav veselilo bi me, ako vam morem s čim
postreči! 44

„1 kajpak, da jo imam rad, neizrečeno rad, 44  je zatr¬
jeval medved: „če bi imel vso strd, kar je je tukaj od nas

63

pa noter do turške meje, vso bi polizal, primaruha, vso
do zadnje kapljice!“

„Borme, še danes se je boste preobjeli, ljubi ujec,"
je odvrnila Zvitorepka; „pol ure hodd odtod stanuje kmet,
Kozoderec po imenu. Ta ima toliko strdi, da bi je sedem
let ne spravil pod streho. Ako se smem nadejati vaše na¬
klonjenosti in ako mi obljubite, da bodete izpregovorili pri
svojem bratranu, našem častitem kralju, kako besedico
zame, vam drage volje pokažem pot do strdi.“

Medved je obljubil to z veseljem lisici, zakaj po strdi
je hrepenel neizrečeno; sline požiraje je dejal: „Le pokaži
mi pot, strina; vse žive dni ne pozabim tvoje dobrote!
Toda strdi mora biti res čuda veliko, da se je bom na¬
jedel dosita."

„Le kar za menoj, ujec Miško, strdi vam ne bo pre¬
malo ! Sicer bom šla težko pešice, toda ljubezen do vas
premaga vse težave, posebno pa še, ker si s svojim trudom
pridobim tako imenitnega zagovornika na kraljevem dvoru.
Še danes zvečer bodete siti strdi do grla in pomnili bodete
to večerjo vse svoje življenje.“

Tako je govorila Zvitorepka, a potihoma je mislila
na udarce, ki so čakali medvedove grbe.

Zvitorepka jo je plela naprej po kolovozu, a v sled
za njo je šel v cene Miško, nič slabega sluteč. Kmalu sta
dospela do Kozoderčevega dvorišča in pošteni kosmatinec
je že pocmakaval, veseleč se svojega najljubšega jedila.
Zaupni medujed ni prav nič slutil, da bo šlo njegovo ve¬
selje po vodi.

Kozoderec, ki je bil spoštovan tesar in poleg tega
tudi čebelar, je bil že legel spat; zakaj stemnilo se je že
bilo in noč je legla na zemljo. Zvitorepka in Miško sta
torej brez skrbi stopila na dvorišče. Na tleh je ležalo
ogromno hrastovo deblo, in Kozoderec je bil po tesarskem
načinu zabil vdnje dve gladki zagvozdi, da bi hrast raz¬
klal. Na gornjem koncu je deblo že režalo za čevelj široko.

r Čujte, ljubeznivi ujec," pravi Zvitorepka, „v tem-le
votlem drevesu je toliko strdi, da bi nihče ne verjel. Le
vtaknite svoj gobec globoko v razpoko, a premagujte ko¬
likor mogoče svoje želje in ne jejte preveč, zakaj drugače
bi se vam utegnila slaba goditi, kakor se je meni. u

A Miško odvrne nato: „Le nikar ne skrbi preveč,
lisičica! Kaj meniš, da sem res tak požeruh? Saj vem, da
je zmernost najboljše zdravilo."

64

„No, že vidim, ujec,“ odgovori lisica, „vam ni treba
nikakšnega pametnega sveta. “

Tako se je dal medved zvoditi za nos in je vtaknil
glavo noter do ušes v razpoklino in vrh tega je še segel
z obema rokama globoko v počeni les. Lisica se je med
tem tudi lotila svojega dela ter okrenila in izvlekla — tru¬
dila se je seveda močno — obe gladki zagvozdi, ki sta
tičali v deblu. In tako je bil Miško ujet v precepu, ki ga
je držal tako silno, da se ni mogel izmuzniti ne z zvijačo,
ne s telesno silo. Glava in prednji nogi sta mu bili pri-
škrnjeni v debelem hrastu in ta se ni dal omečiti, čeprav
je medved javkal in prosil. Junak Miško je bil sicer ne¬
ustrašen in močan, da mu ni bilo vrste, toda kaj mu je
hasnilo zdaj vse to! Njegova moč ni bila zvijači kos.

Poniglava lisica se je zadovoljno smehljala, ko je
videla, da je oholi kraljevi sel trdno priškrnjen v pasti,
iz katere mu ni bilo mogoče uiti. Medved je grozno ude-
laval; tulil je in rjul, renčal in grgral, a z zadnjima nogama
je obupno kopal iverje in tnalovino.

Silni ropot in trušč je prebudil očeta Kozoderca;
planil je s postelje, nevoljno godrnjaje: „Kaj šmenta raz¬
graja zunaj? Odkod to tuljenje in zavijanje ? 44  In pograbil
je sekiro, da bi bil oborožen, ako bi mu pretila kakšna
nevarnost, ter je hitel ven.

Miškota je obšla med tem smrtna groza; hrastovi plati
sta ga tiščali kakor klešče; vlekel je in se zvijal in že
kar piskal od silnih bolečin. Toda ves trud je bil zaman
in kosmatincu se je utrnila bridka misel, da je prišla nje¬
gova zadnja ura. Tega mnenja je bila tudi Zvitorepka, ki
je, ugledavši Kozoderca na pragu, zaklicala medvedu: ,,No,
gospod Miško, kako se vam godi? Nikar ne jejte preveč
strdi, da vam v želodcu ne obleži! Kaj ne, dobra je . . . in
sladka ! In tam-le vam še prinaša Kozoderec dober požirek,
da si poplahnete grlo in pospešite prebavljanje. No, kadar
odjužinate, se vam kaj dobro prileže hladna pijača. Dober
tek, ljubi ujec!“ To izgovorivši, jo je Zvitorepka odkurila
v temno noč.

Ko je Kozoderec ugledal ujetega medveda, se ni po¬
mišljal dolgo, marveč ulil jo je naravnost v sosednjo vas,
v krčmo, kjer se je nadejal pomoči. Med možaki je baš kro¬
žila majolčica rujnega vinca, ko je prisopihal Kozoderec
in zakričal: „Le brž z menoj, ljudje božji: na mojem dvo¬
rišču se mi je ujel medved; pomagajte mi, da ga pobijemo !* 4

65

Ko zaslišijo to novico, planejo vsi moški po koncu
ter hitijo za tesarjem Kozodercem, in naposled jo tudi
ženske urežejo za njimi, tako da so konci ostali domd le
otroci, ki so se stiskali plašno za peč. Kar je komu prišlo pod
roko, to je zgrabil, hiteč nad medveda: ta je popadel vile,
oni cepec; tretji je zopet pograbil zarjaveli raženj in četrti
sekiro. Kdor ni imel drugega pri rokah, je ulomil lato iz
plota. Tako so vsi dre vili za Kozodercem, vsi, stari in mladi;
bilo je še celč nekaj takih vmes, ki so krevljali ob palici
in niso imeli več niti ene škrbine v ustih. Ženske seveda
niso zaostale; v naglici so se oborožile z metlami, loparji
in burklami, a kuharica Liza je popadla ostro vreteno,
češ, z njim bom kosmatincu pošteno ustrojila kožuh.

Miško je slišal krik in vik, ki je prihajal bliže in
bliže, ter si je mislil: ,.Zdaj je skrajni čas, da jo odkurim,
če ne, bo po meni!“ Poskusil je še enkrat; vlekel je in
vlekel, a naposled se mu je res posrečilo, da je izdrl glavo
iz razpokline. Toda, o joj, koža z lasmi vred noter do
ušes se mu je snela in ostala v deblu, in kri se mu je
ulila po očeh in po gobcu. To ga je silno skelelo, da je
kar besnel silnih bolečin; toda čakala ga je še druga te¬
žava, zakaj prednje noge so mu še vedno tičale v špranji.
Napel je še enkrat vse svoje moči in je izmuznil tudi roke
iz precepa, a pri tem so se mu odrli in slekli kremplji z
rokavicami vred. To pač ni dišalo po strdi, o kateri mu
je besedičila Zvitorepka; noge ga niso držale, in zaman
se je trudil, da bi vstal in se potegnil z mesta.

Hhratu so bili že tudi pri njem vaščani s Kozodercem
na čelu. Črna tolpa se je zgrnila okrog njega. Ti so ga
suvali z drogi; oni so zamahovali s sekirami; sajasti kovač
je vihtel kladivo, drugi motike in lopate. Vsi so udrihali
po njem, veliki in mali; slokonogi Zaletel in pa Anže
Burež, tisti s pokvečenim nosom, sta bila najhujša. Jakob
Slokin in njegov svak Gašpar Drvolom sta mlatila s cepci
po medvedovi grbi. Izmed ženskih so se s posebno vnemo
zaganjale v tacarja Zagovedneževa Jera, Spela Devetkela
in pa debela kuharica Liza z ostrim vretenom. Ti vsi so
gnali velik hrup in trušč, a vse je prekašal Juri Pohvalč,
ki se je drl, da se mu je lupilo grlo. Kdor si ni upal
kosmatincu v bližino, je metal od daleč nanj kamenje; to
je bilo manj nevarno, a prinašalo je vendarle tudi dokaj
slave in pohvale, če je zadel kamen dobro. Naposled je
priskočil Kozoderčev brat Nace z debelim kolom in je

Večernice. 56. zv.

5

66

tako silno udaril medveda po glavi, da se mu je zabliskalo
pred očmi devet solne. To je oživilo medvedu še poslednje
moči; planil je po koncu in se zakadil naravnost med ženske.

Kričč in javkaje so se ženske razpršile; debelo ku¬
harico pa je bil medved podrl, in štrbunknila je v globoko
vodo, ki je tekla mimo dvorišča. Ženske so zagnale silen
vrišč, in izmed prestrašene tolpe se je začul obupen glas:
„Ojme, ojme! naša Liza, naša kuharica je v vodi; da bi
le ne utonila! Pomagajte brž, brž ! Bariglico najboljšega
vina dobi, kdor jo reši!“

Možje, ki so mislili, da jim medved itak ne uide, so
hiteli na obrežje na pomoč Lizi, po vodi plavajoči. Toda
med tem, ko so spravljali debelo kuharico na suho, se je
Miško splazil na breg in je strmoglavil v vodo, zakaj
rajši je hotel, da utone, kakor da bi ga pobili kmetje sra¬
motno. Pa čudno, ostal je na površju vode in reka ga je
brzo nesla po dolini. Ko so kmetje za nekaj časa opazili,
da jim je kašo upihal kosmatinec, so jeli hudč podajati
ženske, češ, za nič drugega niste, kakor da prodajate sitnosti;
če bi bile ostale domd, bi gotovo ne bil medved unesel pet.

Ko so možje iztresli svojo jezico nad ženskami, so
stopili k hrastu, v katerem je bil kosmatinec priškrnjen,
in glej, našli so v špranji dlako in kožo medvedove glave
in njegovih nog. To jih je zopet odobrovoljilo, da so raz¬
suli glasen smeh, vzkliknivši: „Ej, motovilež kosmatinski
se gotovo vrne na dvorišče; saj nam je pustil ušesa in
rokavice v zastavo ! ;£  S takimi besedami so zasmehovali
ubogega medveda, prav kakor se godi v življenju: Komur
se sreča kuja, temu se smeh ponuja.

Miško je plaval po reki dalje in dalje, zabavljaje na
kmete, ki so ga tako hud6 premlatili, in na poniglavo
Zvitorepko, ki ga je zvodila v to veliko nesrečo. „Oh, da
te dobim enkrat v pest, lisica hudobna,“ se je rotil, „jaz
ti bom že vrnil tvoje črno delo ! a

Tako se hudujč in zabavljaje, se je ujel ob rakitje
na bregu ter se skomaral na sviž, kjer je utrujen razpo-
ložil svoje razbite ude.

Slučajno pa je pripletajsala tod mimo Zvitorepka,
držeč v gobcu pišče, ki ga je hotela v Vrbini mirno po-
užiti. Silno se je začudila, ko je zaslišala v bližini Miš-
kota rentačiti in šentavati, zakaj mislila je, da so kmetje
medveda na Kozoderčevem dvorišču že zdavna pobili do
mrtvega. Zagledavši počivajočega kosmatinca, se je raz-

67

ljutila in vzkliknila nevoljno: „Oj Kozoderec, ti žuža-maža
nemarna, kaj si neki počenjal, da ti jo je popihal medved!
Marsikateri možak bi si zadovoljno pogladil brado, ako
bi mu prišel v past tako zažet kožuhar, kakor je Miško;
a ti, klama klamasta, si ga pustil živega, ne da bi mu
slekel kožuh in si opražil tolsta stegna. Toda kakor se
mi vidi, je gospod Miško vsaj ob nekaj dlake in tudi
kože je precej izgubil. Naj pa bo za zdaj tudi to dovolj;
mrcina širokoustna bo vsaj nekaj časa mirovala na kra¬
ljevem dvoru!“

Potihoma in skrivaj se hihitajoč, se je Zvitorepka
priplazila bliže k jadikujočemu medvedu ter ga jela napi-
kavati: „Qho, gospod Miško, kaj pa vi tukaj? Ste li kaj
pozabili pri Kozoderčevih ? Le kar povejte, da grem tesarju
izporočat, naj vam prinese, kar ste izgubili. Morebiti pa
niste plačali strdi, ki ste se je nalizali pri njem? Lej ga
šmenta, pa lepo rdečo kapo imate na glavi! Kje ste jo
neki dobili? Brivca pa ste izbrali slabega: vsa ušesa vam
je razrezal! In tudi vaših rokavic ni videti nikjer; povejte
no, gospod ujec, kje ste jih pustili ?“

Miško se je kar tresel same jeze, tako so ga pekle
porogljive besede; toda kako bi si naj pomagal, tako bolan
in nadležen?

Samo da bi nič več ne slišal, se je zopet spustil v vodo
in reka ga je nesla brzo naprej. Prijadravši mimo nizkega,
zložnega brega, je zaveslal h kraju in nato se je napotil
naravnost na kraljev dvor. Le z naj večjimi težavami se je
vlekel po trudapolni poti, in še le četrtega dne pod večer
je prisopihal do Matjaževe peči.

Kralj Miroljub se je silno začudil, ugledavši medveda,
tako silno razmesarjenega. „0 groza in strah,“ je vzkliknil,
„Miško, ali ste to vi, ali je to samo vaša prikazen? Kaj
pa je vas doletelo? In kdo je tisti, ki se je drznil tako
grozno zdelati kraljevega poslanca ? w

Miško je globoko vzdihnil, a nato je vse natanko
ra zložil  kralju, kako ga je Zvitorepka napetnajstila in ga
spravila v nesrečo, ki bi skoro bila njegova smrt.

Kralj je neizrečeno razjarjen vzkipel: „Kaj, take hu¬
dobije uganja žalta lisičja! Gospoda, kakoršen ste vi, go¬
spoda, ki je izmed najboljših v mojem spremstvu, si upa
tako surovo razžaliti? No, le čakaj, Zvitorepka, prišla boš
še v mojo pest! Maščevati vas hočem, ljubi bratran, ma¬
ščevati krvavo in strašno; to prisegam na svojo kraljevo

5 *

68

čast, na svojo kraljevo krono, in nikdar več si ne opašem
meča, ako ne izvršim svoje obljube!“

Hkratu je sklical kralj Miroljub svoje svetovalce in
jim razložil hudobije Zvitorepkine. In svetovalce je raz-
palila ta novica, kakor poprej njihovega gospoda in vla¬
darja; posvetovali so se potem dolgo in naposled so skle¬
nili, da se naj lisica še enkrat pozove, da mora priti sama
pred kraljevski sod. A maček Krnjav je bil izbran za po¬
slanca, ki bi naj visoki poziv izporočil Zvitorepki; zakaj
menili so, okretni muc je prebrisan in uren, in lisica mu
ne bo mogla zlahka do živega.

Kralj je bil s tem zadovoljen; pozval je mačka in
mu svečano naznanil povelje, ki ga mora izporočiti lisici.
„Toda le povej ji,“ je še zabičil posebej, „ako se še enkrat
postavi po robu in poskusi kljubovati moji zapovedi, bom
to krvavo kaznoval na njej in na vsem njenem zarodu!“

Krnjav ni bil kraljeve naklonjenosti posebno vesel
in je iskal vsakojakih izgovorov in pomislekov, da bi se
odkrižal sitnega posla.

„Premajhen sem in preslab,“ se je izgovarjal, „kako
naj torej jaz opravim to težko nalogo, ki se niti velikemu
in močnemu medvedu ni posrečila ?“

Toda kralj mu je zaprl sapo, rekoč: „Mali možički
so navadno prebrisani ptički! Le kar brž se odpravi,
Krnjav, pa pameten bodi in vrlo se mi obnašaj!“

Kraljeva pohvala je Krnjava s pridom utešila; poklo-
nivši se do tal, je dejal: „Vaša volja se naj zgodi, milostni
kralj moj in gospod; takoj jo mahnem na pot v Hudo
luknjo, in če zagledam srečoznanilno znamenje ob svoji
desnici, bom vedel, da se vse dobro iztečeš

21. Maček Krnjav v Hudi luknji.

Drugega jutra se je Krnjav odpravil na pot, kakor
mu je bil zaukazal kralj in njegovi svetovalci. Korakajoč po
kolovozu, je zagledal ptiča vodomca * in mu zaklical:
„Srečo dobro, ljubi ptiček! Oh, okreni vendar svoje kre-
Ijuti in poleti na mojo desnico!“ Toda vodomec je priletel
bliže in je sedel na drevo, ki je stalo Krnjavu — na levici.

* Vraževerni ljudje menijo, da vodomec — tudi zimorodek ga
ponekod imenujejo — oznanja srečo in nesrečo.

69

To je muca užalostilo; zakaj mislil je, da to neugodno
znamenje pomeni nesrečo. A kmalu je zopet potolažil
samega sebe, kakor je tudi pri drugih navada, češ, saj ne
more biti ta malenkost velikega pomena, in korakal je
jadrno svojim potom dalje.

Prišedši pred Hudo luknjo, je ugledal Zvitorepko,
sedečo na grajskem pragu prekrižanih rok; okoli nje so
se igrali njeni otroci z uplenjeno gosko. Krnjav se je
vljudno priklonil in dejal: „Bog vam daj dober večer,
gospa Zvitorepka ! Toda danes vam žalibog prinašam slabih
novic. Naš milostni kralj je zažugal smrt vam in vaši
rodbini, ako se še nadalje obotavljate in ne pridete pred
sodišče na dvor. Nikar se torej ne upirajte in pojdite kar
hitro z menoj ! 44

Zvitorepka ga je tiho poslušala, a sama pri sebi si
je mislila: „Lej ga, lej ga, mačdka; ali meniš, da ne vem, kaj
me čaka na dvoru ? In zdaj v  me še hočeš s sladkimi bese¬
dami varati 'in opehariti ? Čak 1  me, čak’, ti mrcina, jaz te
bom naučila kozjih molitvic!“

Toda prevejana, kakor vsekdar, ni pokazala Zvito¬
repka nikakšne nevolje ter je mačka prisrčno nagovorila:
„Bog te sprimi, dragi prijatelj! Pa dolga je bila tvoja pot
in gotovo si že truden in lačen. Sicer mi nekaj časa sem
precej tanka prede, a nekaj večerje boš že dobil iz moje
kuhinje. Menim, da laže spiš sit nego lačen, in jutri za¬
rana se odpraviva skupaj na dvor, zakaj resnično ti povem,
z nikomer ne grem tako rada na pot, kakor baš s teboj . 44

Mačku so se te besede prijetno lovile v ušesa. „Hvala
vam lepa, gospa lisica, za vašo prijaznost in gostoljubnost / 4
je sladko odvrnil ter dostavil: „Pa čemu bi čakala do jutri?
Ali bi ne bilo boljše, ako že danes ubereva pot pod noge?
Nocoj baš mesec lepo sveti in potje so tudi suhi!“

Zvitorepka je odkimala in opomnila z resnim licem:
»Potovanje po noči, ljubi moj, je nevarno! iMarsikdo nas
po dnevi prijazno pozdravlja, a po noči bi utegnil biti
njegov pozdrav osoren in skeleč!“

Krnjav se je zamislil. Prav za prav ni bilo take sile,
da bi se moral že nocoj vrniti, in tudi narava ga je začela
opominjati, naj je povsem ne pozabi, zakaj silna utrujenost
mu je stopila v noge, a v želodcu je začutil — veliko
praznino. „Res je, kar pravite, gospa lisica / 4  je zategadelj
odgovoril, »vendar povejte, kaj bi dobil — v slučaju, da
pri vas prenočim — za večerjo ? 44

70

Zvitorepka skomizgne z ramami. „Hm, malce trdo
gre pri nas, odkar nam je kralj zapovedal splošni mir in
vesoljno bratstvo; le nekaj strdi še imam v satovju."

„Brrr! Strdi še nisem nikdar okusil," se zgrozi maček,
„nimate li nič drugega pri hiši, gospa lisica? Morebiti
imate kako tolsto miško, ali kaj sličnega; s tem bi mi
dosti bolj ustregli!"

„Kaj praviš, ljubi Krnjav?" se začudi Zvitorepka;
„tolsta miška, praviš, bi ti dišala za večerjo? Eh, to je
prav kakor nalašč! Ne daleč od tukaj stanuje star kmet
in na njegovem skednju je mišij obilo. Zvrhan voz bi jih
bilo, čisto gotovo, ako bi vse naložili nanj; res, čuda ve¬
liko je tega drobiža in dostikrat sem že slišala kmeta,
kako je tožil in vzdihoval, da ga bodo še pregnale iz hiše."

„Skoro ni verjetno, da bi bilo toliko mišij na skednju!
Oh, da sem jaz tam!“ vzdihne Krnjav lahkomiselno.

„Ali te prav resnično skomina, prijatelj moj mili, po
miših?"

„No seveda bi mi teknile! Miši ljubim že od nekdaj
nad vse. Ali ne veste, gospa lisica, da miške mi bolj dišijo,
nego vsa divjačina, kar je je na svetu? Storite mi to
ljubav in popeljite me k mišim!"

,,Prijatelj, ti se šališ!" odvrne rjavka.

„Prav gotovo, da ne, Zvitorepka; čisto resnico go¬
vorim, na moje poštenje!"

„Da te hentaj, torej si res željčen mišij? Borme, pri¬
jatelj Krnjav, nocoj se tedaj lahko naješ do sitega!"

„Do sitega, gospa lisica, do sitega, pravite? Se niste
li morda malce zmotili?"

„A ti, prijatelj, uganjaš morda le burke?"

„Bog ne prizadeni; nič mi ni ljubše od mišij!"

„No dobro, tedaj pa le brž z mano, dragi Krnjav;
ročno te povedem na zaželjeni kraj in prej te ne zapustim,
da mi boš sit do grla!"

„Na takšnem potu vam prav rad sledim, gospa lisica;
pa če bi tudi bilo noter do Trsta."

„Ne mudiva se torej več," pravi lisica, „dosti dolgo
sva že marnjala!"

In ubrala sta pot pod noge, Krnjav pa Zvitorepka,
ter letela in letela, dokler nista dospela do skednja. V
ilasto steno je bila lisica ne dolgo tega izkopala luknjo in še
sinoči je ugrabila kmetu petelina iz svislij. A za to hu¬
dobijo naj bi jo zdaj izkupil Krnjav; zakaj Tinče, kmetov

71

polodrastli sin, je silno jezen nastavil zanko pred luknjo,
upajoč, da na ta način ujame lisico in ohladi svojo jezico
radi ugrabljenega petelina.

Vse to je dobro vedela Zvitorepka, poniglavka, ter
je dejala Krnjavu: „Le brž zlezi v t6-le luknjo, prijateljček ;
a jaz bom stala med tem na straži, ko boš ti lovil; zakaj
previdnost je zmeraj dobra, osobito pa še po noči. Onstran
luknje je mišij na kupe; slišiš li, kako objestno piskočejo?
Kadar boš sit, pa pridi zopet venkaj; jaz te počakam
tii-le pred pragom, zakaj nocoj se ne smeva ločiti, ako
hočeva iti jutri zjutraj samodruga pred kralja. 44

„Menite li, gospa lisica, 44  vpraša maček malo neza-
upno, „da smem brez skrbi v to temno luknjo? Ni li mo¬
rebiti nevarno? Saj veste, kmetje so dostikrat navihani,
da jim ni vrste, in imajo črne nakane. 44

A nato Zvitorepka: „Da si taka mevža , y  prijatelj Kr-
njav, tega bi pa vendar ne bila verjela! Če si res tak
strahopetec, se pa vrniva domov v Hudo luknjo, da ti
tamkaj postrežem z večerjo, kakor se spodobi. Mišij ti
sicer ne bom mogla nacvreti, toda slaščic boš imel v iz¬
obilju. 44

Te besede so Krnjava spekle in sram ga je bilo, da
se lisica tako roga njegovi opreznosti. Mahoma je švignil
v luknjo in v — zanko. Začutivši vrv okoli vratu, je maček
prestrašen odskočil, a pri tem se mu je zanka zadrgnila
tem ože ter ga je jela daviti. Zagnal je vrišč, kakor da
ga kdo dere na meh.

Zaslišavši v luknji hrup in trušč, je Zvitorepka začela
zasmehovati ubogega ujetnika: „Ali ti dobro dišč miške,
prijatelj Krnjav; kaj ne, okrogle so in debele?... Da bi
le Tinče vedel, kako se tu gostiš, on bi ti gotovo prinesel
še gorčice k divjačini, zakaj vedi, Tinče je uslužljiv dečko!..
Povej mi vendar, Krnjav, kje si se neki naučil tako lepo
peti? Ali poj6 na dvoru tak6 pri obedu, kakor ti zdajle
zavijaš - . . Skoda, da ni tudi Lakotnika pri tebi; iz srca bi
mu privoščila, zakaj to širokoustno straddlo je že marsi¬
katero neumno užagalo meni na kvar! 44

To rekši, jo je Zvitorepka odkurila domov v svoj
grad, v Hudo luknjo.

Krnjav pa je mijavkal in kričal tako neusmiljeno —
prav kakor je navada vsem mačkom — da je šunder in
krik vzbudil kmetovega sina, Tinčeta. Brzo je skočil s
postelje in viknil: „Hvala Bogu! Dobro sem jo pogodil,

72

da sem nastavil zanko. Nikdar bi se ne bil nadejal, da
dobim predrzno lisico tako v kratkem v pest! Čak’, jaz
ti pokažem hoditi na svisle davit petelinov!“

Tinče je prižgal luč in vzbudil še očeta in mater.
„Brž vstanite!“ je zaklical, „lisica se je ujela. Pridite, da
jo oderemo!“

Hkratu so bili vsi oblečeni in so hiteli na skedenj.
Tinče je pograbil vile, prislonjene v kotu na podu, kmet
je izdrl ročico iz voza, mati je pa svetila. Zdaj je šlo Kr-
njavu za kožo. Tinče je neusmiljeno drezal in bezal v
luknjo, a kmet in kmetica sta klicala: „Le po njej, le po
njej P 4  Kakor toča so se usipali udarci po mačkovem ko¬
žuhu; iz več ran je že krvavel in rogelj na vilah mu
je bil iztaknil oko. Kmetu se je že zdelo dovolj Tinče-
tovega drezanja in je hotel s silnim udarcem pobiti ujeto
žival do smrti. Ko je videl Krnjav, da bo zdaj po njem,
je napel vse svoje moči in napel je tudi vrv, ki je bila
precej dolga, ter se zakadil naravnost kmetu na šinjak.
In maček je razjarjen začel obdelavah kmeta; praskal ga
je po plečih, po tilniku in obličju, da ga je kar polila kri
in se je naposled okrvavljen zgrudil na tla.

Kmetica je pobledela strahu, da je bila kakor prt, ter
je vreščala na sina: „Ubij, prebodi pošast grdo!“ A dečko
se je bal, da bi zadel očeta, in se ni ganil. Ko se je bil
zvrnil kmet na tla, ga je moral maček iz lastne volje po¬
pustiti, če ni hotel, da se sam zaduši, zakaj vrv mu je bila
prekratka.

Kmetica in sin sta odnesla krvavečega moža v po¬
steljo in v svojih velikih skrbeh sta povsem pozabila na
mačka. Krnjav je bil vendar še v veliki stiski; razbit in
na enem očesu slep je vzdihoval v zanki in vsak hip se
je zdrznil, meneč, da se vrača Tinče zadat mu bridko
smrt. „Kako bi se neki rešil ?‘‘ je mislil in mislil, in konči
je začel žvečiti in glodati vrv, ki se mu je zažela okoli
vratu in je bila pritrjena v steni. In res, posrečilo se mu
je, da je pregrizel zanko. Globoko se oddahnivši, je planil
po koncu, rekoč: „Nikdar več me ne dobite v pest: le brž
odtod ! w  Skočil je od luknje in jo popihal kakor veter v
noč. Bil je že včlik dan, ko je Krnjav prisopihal na kra¬
ljev dvor.

Zbrane živali so ga že od daleč ugledale, toda spo¬
znale ga niso, tako je bil zdelan in izpremenjen. Kralj
Miroljub pa je presenečen vzkliknil: „0 groza, ali si ti,

73

Krnjav, moj sel ? Kakšen pa si! Kako imaš razcapan kožuh,
kako krvave oči! Za božje delo, kaj se ti je pripetilo? 44

Maček je med tem pricencal bliže in zajavkal: Vi¬
soki moj kralj in vladar, maščujte moje gorje; udarite s
svojo pravično roko Zvitorepko, ki me je pripravila v tako
nesrečo, da ne bom nikdar več zdrav in da ostanem slep
na enem očesu do konca dnij ! 44

To začuvši, je planil kralj kvišku, kričeč: „Kaj, ne¬
sramna rjavka se je predrznila onečastiti že mojega dru¬
gega poslanca? Pri svoji bradi, pri svoji kroni se za¬
klinjam, da dobiš zadoščenje, sirotle Krnjav! Nikdar več
naj ne primem z roko tega-le meča, če kdaj snem besedo
in odpustim Zvitorepki! 44

Ko je bil kralj izgovoril prisego, ga je hipoma obšla
z vso silo stara bolezen. Obe roki na sence pritiskujoč,
se je zgrudil obupno rjoveč na svoje ležišče in obšla ga
je navadna molčečnost in črmožljivost, ki mu je ni nihče
mogel pregnati. Tri dni je kralj neprestano molčal, ždeč
topo pred se. Konči se vendarle predrami iz svoje čemer¬
nosti in skliče vse barone in druge visoke gospode svo¬
jega kraljestva, da bi se posvetovali, kako se naj kaznuje
Zvitorepka za predrzne lopovščine.

In hudo razpaljen je začel merjasec Ščetinec: ^Mi¬
lostni kralj in gospod, rjavka je zapadla svoje življenje in
imenje; naša postava hoče, da zapade njena glava. Dajte
jo uloviti in z močnim konopcem zadrgniti na vislicah.
Tako pravim jaz nikomur na ljubo in nikomur na kvar,
zakaj meni je samo pravice mar! 44

Miroljub je zadovoljno prikimal, a natč je poprašal
za svet še druge, pametne in glupce. Prišel je red tudi na
ovna Belina; ko je ta videl, da je kralj čudno gorek li¬
sici, je dejal: „Naj reče kdo, kar hoče, lisica je vendarle
naj večja roparica in tatica. Pridružujem se zategadelj na¬
svetu Ščetinčevemu, a vrh tega še pravim: Zvitorepkini
otroci se naj kar ročno oblečejo v črno žalno obleko in
postavi se jim naj varuh, da se še mladina ne vrže po
materi. Tako svetujem jaz nikomur na ljubo in nikomur
na kvar, zakaj meni je samo pravice mar! 44

In Lakotnik, Vaška, Krnjav, Plahun, Grebenjak in še
več drugih je vzkliknilo: „To je tudi naš nasvet: smrt
Zvitorepki ! 44

Zdaj pa je stopil v ospredje jazbec Dremuh ter je
postavil besede tak6-le: ^Milostni kralj, veliko tožnikov

74

stoji tu pred vami in vsi želijo Zvitorepki najhujše zlo;
toda nihče ne pomisli, da je lisica med najimenitnejšimi
veljaki vsega kraljestva in da jo je treba najmanj trikrat
pozvati pred visoko sodišče. Ako se tudi tretjič ne odzove
povelju, tedaj še le jo smemo v njeni odsotnosti obsoditi .* 6

Tem besedam je pripomnil kralj: „Težko, da bi si
kdo upal še enkrat nesti Zvitorepki naše povelje! Komu
bi ne bilo žal ušes in očij? Kdo si upa nesti svojo kožo
na prodaj? Mislim, da je do takega dela že vsem skop¬
nelo srce . 66

Toda Dremuh je odgovoril samosvestno: „Ako drug
nihče, prevzamem jaz sam to kočljivo opravilo; prav
nič me ni strah Zvitorepke . 66

„No, dobro , 66  je dejal kralj, „pa pojdi, toda glej, da
hudobna poniglavka tudi tebe ne spelje na led, saj dobro
veš, da je Zvitorepka polna muh ! 66

22. Kraljeva sodba.

Dremuh se ni posebno spešil; dolgi pešpotje so mu
že od nekdaj presedali in tako je prišel pred Hudo luknjo
še le drugi dan zjutraj. Že od daleč je ugledal jazbec
svojo prijateljico Zvitorepko, ležečo pred grajskimi vrati
na prisojnem prostorčku, ki ji je bil že od njega dnij naj¬
ljubši. Okoli lisice so se igrali njeni otroci Bučman, Štr-
kolin in Rjavčč. Dremuhu se je od daleč videlo, da se
prekopicujejo in postavljajo žive hraste; a prišedši bliže,
je spoznal, da uganjajo svoje burke z miško, ki so jo bili
pravkar ujeli.

Ko so mladiči zapazili prihajajočega jazbeca, so jo ho¬
teli takoj pocediti za ogel, toda Zvitorepka jih je pokarala,
rekoč: „Kaj, ali vas je strah ali sram? Pozdravite vendar
svojega strica, kakor se spodobi ! 66  In Rjavčč, najmlajši
sinko, je pristopil ter pomolil, sramežljivo se smehljaje,
Dremuhu levico.

„Ne, ne tako, ljubček moj , 66  ga je poučila Zvitorepka,
pobožavši ga po licih, „desnico moraš dati, desnico ! 66

Ko so si segli vsi zapored v roke in se pozdravili,
kakor je navada pri sorodnikih, jim je rekla: „Zdaj pa le
brž v sobo, deca; midva s stricem imava svoje pogovore ! 66

In Dremuh je pričel: „Draga mi sestrana Zvitorepka,
ti si vendar že od nekdaj najpametnejša izmed vseh mojih
sorodnikov in baš zato se čudom čudim, da se tako očitno

75

protiviš kraljevim poveljem. Ali se ti ne zdi že skrajni
čas, da se javiš na kraljevem dvoru? Od vseh stranij se
kopičijo tožbe in vedno huje nabirajo kralju ušesa zastran
tebe. Svetujem ti prijateljski: Pojdi konči z mano! Ako
odlašaš še dalje, prideš še hujše v škripce, zakaj število
tvojih sovragov se množi od dne do dne. Danes te poživlja
kralj zadnjikrat, in če se obotavljaš dalje nego tri dni, ti
ne pomore nobena zvijača več iz kaše. Miroljub bo pri-
drevil z vso svojo vojsko, oblegel tvojo trdnjavo Hudo
luknjo in pokončal bo tebe in pomoril tudi tvoje otroke.
Kralju torej itak več ne uideš, zato menim, da je najbolje,
ako spremiš mene na dvor. Saj umeš izgovore in zvijače
jemati izpod pazduhe; to je edino, kar te še utegne rešiti.
Na prejšnjih sodbenih dneh si se otresla obtožb, hujših,
kakor so ti jih natvezli zdaj, in vselej si znala zasukati
stvar tak6, da si se srečno izvila, a tvoji neprijatelji so
ostali na cedilu. Le zaupaj na svojo pamet, in vse še
dobro izteče. 4 . 4

Zvitorepka je prijazno poslušala Dremiihove besede.
„Tvoj nasvet ni napačen, ljubi bratran !“ je dejala naposled,
ko je jazbec umolknil. „Storila bom torej tak6, kakor se
vidi tebi najbolje, in trdno upam, da mi bo kralj milostljiv;
zakaj on nima na svojem dvoru svetovalca, ki bi mu bil
koristnejši in potrebnejši, nego sem mu jaz. Kadarkoli se
je šlo za kako kočljivo stvar, ki jim je delala preglavico,
vselej so morali poklicati mene, da sem jih rešila iz za¬
drege. Baš zaradi tega pa tudi imam na dvoru toliko so¬
vragov in nevoščljivcev, in prav zaradi tega so se zakleli
proti mojemu življenju. Najhujši izmed njih so zdaj zbrani
na dvoru in me hočejo na žive in mrtve tožiti in obsoditi.
In to me — po resnici ti povem, mili Dremuh — malce
skrbi! Pa vendar se mi zdi pametneje, da ubogam tvoj
dobrohotni nasvet in grem s teboj; zakaj dobro si omenil,
da bi se jaz navzlic vsem svojim zvijačam vendarle ne
mogla naposled več ustavljati silni kraljevi premoči, če bi
prišel res z vso svojo vojsko nad me. Tudi moja trdnjava
Huda luknja bi se konči zdrobila v prah in bilo bi po
meni in mojih otrokih. Ako pa sama stopim pred sodni
dvor, morem vsaj upati, da se mirnim potom pobotam s
svojimi neprijatelji in da sklenem z njimi ugodno premirje! 44

Zvitorepka se je še dolgo pogovarjala s svojim bra-
tranom in beseda je nanesla na to in ono; pri tem pa
lisica, seveda, tudi ni pozabila pošteno pogostiti kraljevega

76

sla. Postregla mu je z mrzlo kuretino in mu prav pridno
natakala zlatega ljutomeržana. Nasitivši se dodobra, sta
vstala izza mize in lisica je poklicala svoje otroke ter se
poslovila prav prisrčno od vsakega posebej.

Nato sta ubrala pot pod noge. Zvitorepka je moleč
in s povešeno glavo korakala poleg Dremuha, zakaj skrbeti
jo je začelo, kako se izteče zamotana stvar.

Jedva se je raznesla vest, da se je Zvitorepka vdala
kraljevemu povelju in da je na potu do visokega sodišča,
in že so prihitele živali od vseh stranij; zakaj vsakdo je
hotel videti drzovito navihanko. Malo jih je bilo, ki so ji
želeli dobro; iz večine so kuhali srd nad njo ter bi ji pri¬
voščili naj večjo sramoto in nesrečo.

„Lej jo, lej!“ pravi hrček svojemu sinu, „tam-le gre
Zvitorepka, ki jo Lakotnik toži na življenje in smrt! Da
bi kralj mene vprašal, kaj naj počne, ne vedel bi boljšega
sveta, nego tega-le: Lakotnika in Zvitorepko, oba obesite
na eno tepko!“ Tako je besedoval hrček in to še niso bile
najbridkejše besede, ki so se lovile Zvitorepki od vseh
stranij v ušesa.

Zvitorepka je pač slišala nebroj takih trpkih obsodeb
in videla je škodoželjna lica svojih sovragov, ki so pro¬
dajali zijala ob potu; toda ona se ni prav nič zmenila za
vse to, ali delala se je vsaj tako, kakor da so ji radovedni
zijači deveta briga. Samosvestno in ubranega koraka je
stopicala vštric Dremuha po široki beli cesti, brezskrbno
gledajoč tja v beli svet, prav kakor da je visokega kralja
edina hči, ki se ji ne sme skriviti niti najmanjši las. „I)a
vas treni, tu-le sem, pa me glejte, kakor se vam ljubi; še
enega graha nisem nikomur pouzmala in nihče mi ne more
očitati, da sem mu storila krivico! Česa bi se torej le
bala?“ To se je zdelo, da hoče zabrusiti vsem v lice; ali
ob srcu ji je bilo vendarle tesno in gorko.

Na videz mirna je stopila Zvitorepka pred Miroljubov
prestol. Pripognivši pred kraljem in kraljico svoje koleno,
je začela premišljeno besedovati: ,,Milostni kralj, ki ste
visoki na časti, mogočni na oblasti; gospod moj, račite me
poslušati po pravici in resnici! . . Nikdar še ni vaša kra¬
ljeva milost naletela na zvestejšega slugo, nego sem jaz;
to pač smem smelo trditi navzlic vsem lažem, s katerimi
so me očrnili pri vas; zakaj tema je nevoščljivcev, ki me
gledajo pisano zaradi vaše naklonjenosti, visoki gospod
moj! Z zvijačnimi lažmi tkč spletke in kujejo naklepe,

77

kako bi me ugonobili. Toda vi, milostni kralj moj, pre-
iščete do dna jetra in obisti; vi poslušate toženca prav
kakor tožitelja, in ločite strogo krivico od pravice. Po tem
takem vam smem z mirnim srcem zaupati; saj dobro po¬
znate mojo zvestobo, in bas moja zvestoba je vzrok, da
me tako ljuto preganjajoč

„M61či!“ vzroji kralj, „tvoje ščebetanje in dobrikanje
ti prav nič ne pomaga! Tvoje zločinstvo je očito in vpije
po maščevanju. Nisi li kršila občnega miru, ki sem ga
zaukazal ? Le eno žival, kar jih je širom gozda, mi pokaži
in reci, da je nisi še nikdar priščenila! Mnogo je prič, ki
te dolže roparstva in zaplotnega tolovajstvač

„Gorjč! Jaz pretakam solze po vseh svojih otro¬
čičkih, a  zajaska Grebenjak, „moja najljubša hčerkica . . č

„Očdk Grebenjak, u  mu pretrga besedo kralj, „pri-
mojdun, zapri svoj kljun, pa si ne brusi jezička! Daj
vendar, da izgovorim jaz! S hudodelko bom obračunal
jaz sam samcat, in zares, zasolil ji bom pošteno ! w

To izustivši, se vzravna jarni kralj po koncu, zbere
vse moči svojega trhlega telesa in vzklikne renčč: „Meniš
li, hinavka, da verjamem tvojim besedam, ki se ti sladke
ko med cede iz ust? Zaman mi govoriš o ljubavi in zve¬
stobi, mene ne boš prelestila in prevarila! Le žlobudraj
in se sladkaj, kakor ti je drago, tvoje dejanje in nehanje
je vendarle sama pregnanost. Nesramno si ugled kraljeve
krone blatila, predrzno si sramotila moje poslance. Grdo
si preplahtala Miškota, mojega krvnega bratrana, in Kr-
njava si oslepila na enem očesu; moja najboljša junaka
si pripravila v nečast in propast. Toda ne bom ti še dalje
nabiral ušes; čemu bi neki poučeval roparico rjavo, ki se
ji maje za glavo ! a

Začuvši te ostre besede, je lisica zadrgetala kakor
šiba na vodi; a vendar se je še premagala in vprašala
neboječe: „Sem li jaz kriva Miškotove sramote? Ali se
naj meni štejejo v zlo budalosti, ki jih je užagal? Je li
sladkosnedežu bilo treba kaliti mir in dražiti marne če¬
belice v tihem domovanju? Saj ima vendar plena v izobilju
po dolinah in planinah; čemu je šel torej iztikat za strdjo
na dvorišče čebelarjevo? In zdaj naj trpim jaz, ker je
oblizavi snedec za svojo predrznost izkupil rdečo kapo
in zapravil rokavice? Ni li zatrepan in močdn Miško, naš
„jarni junak tt ? Zakaj se ni torej otepel sovragov? Kme-
tavse in tesarje in čebelarje naj bi bil pošteno ožehtal in

78

premikastil, pa zbil in spoprijel bi se naj bil, kakor se
takemu hrustu spodobi, ne pa, da jo sramotno pocedi po
vodi — in mogočnemu tacarju bi ne bilo treba tožiti, da mu
je slaba pela! ... In tudi mačka Krnjava, milostni kralj,
sem sprejela docela dostojno; naj le pove, ali ga nisem
hotela z vsem pogostiti, kar sem imela dobrega v hramu
in kleti. Pa prevzetno mijavkdlo je hotelo po vsej sili nad
miši navzlic temu, da sem ga svarila, kar se je dalo.
Zadene li mene krivda, ako jo je izkupil za svojo pre¬
vzetnost? — Jasno je ko beli dan, milostni kralj, da sta
Miško in Krnjav le vsled svoje zatelebane pogoltnosti
zašla v nesrečo. O seveda, zdaj bi pa rada sladkosneda
poslanca meni na rovaš zarezala vse, kar sta izkupila za
svojo objestnost! Vi pa, moj kralj, gotovo ne boste pri¬
pustili, da bi Zvitorepka se pokorila za grehe drugih!
Sicer pa storite po svojem prepričanju; dasi je stvar po¬
vsem jasna in zdme ugodna, vendar pristoji sodba edino
le vam. V mojih besedah ni nikakega hinavstva; ponižno
pričakujem vaše razsodbe, mili moj kralj. Da me obglavite,
obesite za vrat, oslepite, razmrcvarite, živo pokopljete, ali
celč utopite, scvrete ali na grmadi sežgete: vse hočem
voljno pretrpeti in drage volje umreti! V vaši oblasti sem,
gospod moj in kralj; zakaj vi ste velik in mogočen, jaz
pa sem majhna in slabotna. Moja smrt vam ne bo na ko¬
rist in ne na čast. A naj se sodba glasi tako ali takč,
Zvitorepka vam uklanja ponižno glavo !“

Tako je besedičila Zvitorepka in vse živali so umolk¬
nile; in stopil je oven Belin pred vrste ter zaklical na
glas: „Zdaj se naj pritoži, kogar peče kakšna krivica;
zdaj je čas za to, a pozneje naj drži jezik za zobmi ! u

In izstopili so iz vrste medved Miško, volk Lakotnik
in maček Krnjav ter so se razvneto pritoževali proti Zvito¬
repki, in yeliko drugih živalij je sledilo njihovemu vzgledu:
merjasec Sčetinec, majčkeni Breče in pes Vaška, osel Sivec,
kozel Rogač in koza Meketača, zajec Plahun, bistrooka
srna, rogati vol, čili konj in še več drugih. Prerivali so
drug drugega, zakaj vsakdo je hotel prvi razložiti svojo
pritožbo. Ščebetaje so privršele tudi ptice, na čelu jim
krokar Črnuh in šoja Stražimira, za njima gosak Vrtokljun,
goska Gaga in raca Patka, naposled tudi škorec Čebljač,
sinica Repačica in vrabič Prosogoj. To je bil šunder in
vrišč, čivkanje in pivkanje, da ni bilo slišati lastnega glasu.

A najbolj je razgrajal petelin Grebenjak in njegove kure

79

in picike; plahutali so s perotnicami, jaskali, rahtali, hr-
ketali in kokodajskali, kakor da je napočil sodnji dan.
In vse to razpaljeno besedičenje in kričanje je bilo na¬
perjeno zoper Zvitorepko; vsi so ji nabirali ušesa, vsi so
zahtevali njeno smrt.

Pritožba za pritožbo se je razlagala kralju, novi in
stari dogodljaji; še nikdar na nobenem shodu se ni toliko
govorilo, še nikdar nikjer tako strastno in razvneto. Toda
Zvitorepka ni bila zastran izgovorov nikdar v zadregi;
opravičevala se je tako lepo in besedičila tako verjetno,
kakor da je vse sama gola resnica. Karkoli so pripove¬
dovali Miško, Lakotnik in Krnjav, vse je tako zasukala,
da je kar sapo zaprlo tožnikom; jeziček ji je tekel tako
gladko, da so se vsi čudom čudili, še celč njeni nepri-
jatelji. Naposled pa je Grebenjak s svojimi pričami vendarle
spravil lisico v škripce. Zvitorepka je sicer trdovratno
tajila vse, kar so pričali štirje petelinčki Kukurik in Ki-
kravec, Kebček in Svetlorepček; „zakaj,“ je dejala, „nikjer
se ne verjame pričanju svedokov, ki so tožniku tako blizu
v sorodu!“ Toda Čujež in Pazi, ki sta bila ugrabila mrtvo
Brskljo lisici iz gobca, to sta bila možaka, poštenjaka od
nog do glave, in o njunih besedah ni bilo nikakega dvoma.
Ta dva sta nastopila zdaj proti Zvitorepki in sta razložila
vse po resnici in pravici, kako sta zasačila roparico na
licu mesta. Tem kremenitim besedam tudi Zvitorepka ni
mogla kaj; kar sapo ji je zaprlo.

In zdaj je bilo po njej ! Kraljevi s6d je sklenil so¬
glasno :

„Lisica Zvitorepka je zakrivila nebroj lo¬
povščin; zato jo obsojamo na smrt. Hudodelka
se naj zveže, uklene in obesi s konopcem na
vislice!“

Vse govoričenje ni rjavki prav nič hasnilo; s svojim
muhovanjem je ostala na cedilu. Od kralja ni bilo upati
nikakšne pomoči več, on sam je oznanil zbrani množici
strogo obsodbo. In zdaj še le, ko so jo pograbili in zve¬
zali, je zmislila neugnana hudodelka na svoj žalostni konec.

„Račite dovoliti, kralj moj in gospod,“ pravi Lakotnik,
„da še nocoj izvršimo obsodbo! Krnjav vč za debelo suho
vejo tu blizu; kar na njo obesimo Zvitorepko ! M

Krnjav je res vedel za suho vejo, toda obveljal je
nasvet Miškotov, ki je dejal: ..Počakajmo rajši do jutri;
po dnevi bo večja svečanost ! u

80

In odtirali so Zvitorepko v temno vozo, kjer je v
smrtnem strahu pričakovala vzhajajočega solnca.

23. Zvitorepki gre za nohte.

Jedva je bil petelin na svislih prvikrat zapel, ko so
se zbrali Miško, Lakotnik in Krnjav, da popeljejo lisico
v smrt, kakor je bil zaukazal kralj. Zvezano ujetnico so
odvedli na trato, kjer so bile postavljene vislice. In maček
je dejal volku: „Nam vsem je dobro znano, da ste usmi¬
ljenega srca, gospod Lakotnik; toda danes je treba, da
ste neizprosni in trdi kakor kamen. Pomislite, kako je
Zvitorepka svoje dni povzročila, da so vam obesili vaša
dva brata; nikarte pozabiti, kako je takrat zbijala šale,
in vrnite ji danes šilo za ognjilo. Pa tudi vi, junak Miško!
Zdaj vam je prilika, da se maščujete nad potepenko, ki
vas je na Kozoderčevem dvorišču speljala v tako zadrego.
Spomnite se razjarjenih kmetov, ki so vas opeliskali in
ožehtali, da ste povsem zmočeni pozabili celd  klobuk z
rokavicami vred. A vi, dragi gospodje, držite krepko, da
se vam rjavka ne izmuzne; zakaj Zvitorepka je od samega
zlodeja. Če nam jo danes popiha, ne bo nam več tako lepe
prilike, da se znosimo nad njo. Torej le brž na delo, da
ji povrnemo zlo, ki ga je nam vsem nakopala ! a

Lakotnik pa ga zavrne: „Kaj ti ne pride vse na
misel, prijatelj Krnjav! Čemu ta opomin? Priskrbi nam
rajši močan konopec; zakaj če bi le-tega imeli, bi Zvito-
repkin golt že davno občutil, kako težko je truplo pod
njim. u

Moleč je lisica poslušala to besedovanje; a zdaj iz-
pregovori tudi ona: „Ako ste mi zares tako silno gorki,
gospoda moja, in že tako nestrpno hrepenite po mašče¬
vanju, čemu se ne pobrinite in mi brž ne upihnete bor¬
nega življenja? ... Ni klek, da bi Krnjav ne izvohal kake
vrvi, saj še ni dolgo tega, ko jo je primerjal na lastnem
vratu ! Kam si pa spravil konopec, ki ti je visel na šij-
njaku, prijatelj, ko si jo odkuril s kmetovega skednja?..
Čudno se mi zdi tudi to: Baš vi, častiti stric Lakotnik, in
pa vi Miško, ki ste s kraljem v sorodstvu, v najbližjem
sorodstvu, sta izbrana, da izvršita krvavo obsodbo? Vaše
kneževske roke naj se omadežujejo s takšno brnjavo po¬
tepenko, kakor sem jaz? Zares, visoko me čislate, vrli
rablji, in posihdob bo ta služba izmed prvih v kraljestvu!“

81

Ko sta Miško in Lakotnik zaslišala take besede, sta
nekoliko osupnila in se vprašaje spogledala; njuno veselje,
da bosta mogla Zvitorepki zadrgniti vrv okoli vratu, je
bilo tako veliko, da še zmislila nista na sramoto, ki jo
ta nizki posel prinaša rabljem.

Med tem sta dospela tudi kralj in kraljica in za
njima velikaši vsega kraljestva in nepregledna množica
radovednežev; zakaj vsi so hoteli videti, kako bo lisica
umirala. Ko sta torej Miško in Lakotnik obstala z ubogo
grešnico, je v izprevodu nastala gneča, in Miroljub je
stopil bliže, da vidi, kaj se je pripetilo. Zvedevši vzrok
obotavljanja, je zapovedal: „Le jadrno naprej, gospoda
moja; ti Krnjav pa nesi t6-le vrv in podvizaj se mi, zakaj
ti boš splezal na lestvico in uredil vse potrebno !“

Lakotnik se je med tem pogovarjal s svojimi sorod¬
niki in prijatelji, opominjajoč jih, naj skrbno pazijo na
lisico, da jim kaše ne upiha. Posebno svoji ženi je zabi-
čeval: „Ako ti je življenje ljubo, Pohlastavka, tedaj le
krepko drži potepenko! Če se nam izmuzne, naju utegne
spraviti še v večjo sramoto in nesrečo, kakor jo je nama
že naprtila. “

Tudi Miškotu je Lakotnik pihal na dušo, rekoč:
„Glejte, gospod medved, zdajle je čas, da si ohladite svojo
jezico nad Zvitorepko. Kaj ne, v kako nečast je vas bila
pahnila! Zato pa le krepko držite mrcino, da nam ne
posmukne; zakaj Krnjav bo splezal na vislice zavezovat
vrv, a jaz mu moram držati lestvico. Le ne dajte se pre-
ciganiti, kmalu bo po njej P

„Nikar se ne bojte in prislonite lestvico, kakor vam
sodi; Zvitorepko bom že jaz držal v svojih šakah P je
zagodrnjal medved.

„ Naprej, gospodje, naprej, vrv je že pripravljena P je
izpodbujal Krnjav navzočne in je odbrzel proti morišču,
kolikor so ga nesle noge.

Izprevod se je začel zopet pomikati. Plahun, ki se
je med tem približal lisici, je jel pobirati kamenje po tleh
in ga lučati v rjavko; ta pa se je delala, kakor da ne
vidi ničesar, in je korakala s sklonjeno glavo zamišljeno
po potu.

Hkratu pa se je zopet okrenila k Lakotniku in mu
rekla: „Kako vas vendar skrbi, gospod stric, da bi že za-
bingljala med nebom in zemljo. Toda jaz menim, da to
ni nikakor lepo, če hujskate neprijatelje na svojo krvno

Večernice. 56. zvezek. 6

82

sorodnico, ki je vrh tega še z vami v botrinji. In bas vi,
stric Lakotnik, se srdite ndme najhuje, in še celo svoji
ženi Pohlastavki prigovarjate, naj me trdno drži, da se
Bog usmili! Sčblazen vas vzela; kaj takega bi ne bila
pričakovala od vas! w

Lakotniku se je zdelo za malo, da bi lisici kaj od¬
govoril; zato je po kratkem molku nadaljevala: „Ako
moram torej res umreti, opravite brž in ne odlašajte dolgo !
Tudi moj rajnki oče je v križih in težavah izdihnil; a on
je šel radovoljno v smrt; samo en hipec ali dva, in
vse je bilo končano. Čemu se obotavljate tako dolgo z
mano, Miško in Lakotnik in Krnjav? Bes vas plentaj in
vam zavij vratove, če brzo ne končate tega polamanega
dela !“

V

„Sment mu naj zavije vrat, kdor prizanese Zvitorepki
še enkrat!“ zamomlja Miško.

„Dobro, dobro L zagrči Lakotnik, a Krnjav vzklikne
vnovič: „Naprej, gospoda, naprej!“

Miško in Lakotnik sta jo odplela res tako naglo z
zvezano lisico, da ju je Krnjav jedva dohajal: bil je že
zelo truden, ker je moral nesti težko vrv.

Naposled je izprevod dospel na morišče. Krnjav je
nemudoma splezal na vislice, Lakotnik je držal lestvico
in Miško je zgrabil hudodelko s krepko desnico. Zvito¬
repki pa so vsakojake misli rojile po glavi; dejala je
sama pri sebi: „Oh, da bi mi v tej stiski in sili prišlo
vendar nekaj na um, kar bi mi rešilo življenje in spravilo
rablje v sramoto! Treba pomisliti! Kadar se nam za glavo
maje, je vsak izgovor dober, pa če ga tudi pes na repu
prinese. Kralj se močno huduje mirne in tudi vsi njegovi
velikaši — kaj se če, zaslužila sem to — in vendar se
še utegne veter obrniti. Kralj je mogočen in njegovi sve¬
tovalci so modri; pa naj si bodo: vsem skupaj bom še
pokazala osle! Samo da me puste govoriti, ni šment, da
bi se ne izvila iz zadrege. Ne vdam se jim še ne: saj
nam upanje še stoji pri glavi, ko nas že smrt davi ! u

Zvitorepka je že zlezla po prvih špriklah na lestvico;
a hkratu se je okrenila k ljudstvu in izpregovorila z
močnim glasom: „Grenka smrt se mi že reži v lice in
nič več ji ne uidem. Predno pa se ločim s sveta, vas še
prosim za tč-le malenkost: Izposlujte mi pri kralju dovo¬
ljenje, da se smem še skesana spokoriti svojih pregreh ! . .
Ker gledam smrti iz očij v oči, se mi je vzbudila vest. ki

83

mi ne da, da bi trpeli še drugi pravični zastran mene in
bi se jim očitali pregreški, ki sem jih jaz skrivaj izvršila.
Tako vsaj preprečim marsikatero krivico in učinim na
svojo zadnjo uro dobro delo, za katero mi bo še marsikdo
hvaležen. “

Mnogim, ki so čuli te besede, se je milo storilo. „Te
skromne želje ji vendar ne smemo odreči \ u  so dejali in
prosili so kralja, naj dovoli Zvitorepki, da se izpove. Mi-
roljub je drage volje ustregel tej prošnji.

In Zvitorepki je upanje vnovič zaplapolalo ter je
pričela: „Ne enega ne zre moje oko v tem slavnem zboru,
da bi ga ne bila kdaj razžalila. Poslušajte torej, gospoda
častita, kako se je uboge grešnice Zvitorepke hudobija
začela. Ko sem še bila mala deklina, me je že večkrat
obšla želja, da sem se splazila med jagnjeta in kozličke;
njih blejanje in meketanje me je vabilo. Tako silno me
je mikala njih druščina, da sem nekoč drobno jagnje igraje
ogrizla na smrt. In takrat sem okusila prvikrat kri; bila
je tako sladka, dišala mi je tako lepo: nisem se mogla
več vzdrževati. In tako je naneslo, da sem se privadila
tudi mesu. A od tistih dob mi ni dala žilica, da bi se ne

bila lotila zdaj jagnjeta, zdaj kozlička. Od dne do dne

sem prihajala predrznejša; davila sem, kar mi je prišlo
na met: peteline in kokoši, goske in race. Kar mi je pa
preostajalo in se mi je zdelo škoda pustiti, to sem zako¬
pavala v pesek.

Bila je huda zima, da je zeblo kamenje na cesti, ko
sem srečala nekega dne Lakotnika; v grmovju je ždel na
preži. Začel mi je razlagati, da sva si midva prav za prav
v sorodu, da je on moj pravi stric, in naračunil mi je na

prste vse sorodnike do devetega kolena. Tako dolgo se

mi je hlinil, da sva sklenila pobratimstvo; a to njegovo
prijateljstvo sem že bridko obžalovala. Odsihdob sva skupaj
pohajkovala po deželi: on je kradel večjo živino, jaz
manjši drobiž, a kar sva nalovila, bi morala deliti po bra¬
tovsko. Toda Lakotnik je vselej tako delil, kakor je uga¬
jalo njemu, a za mene se še zmenil ni. Ako je ugrabil
kako tele, ovna ali kozo, se mi je nevoljno obregnil v
lice, češ, saj je še za mene premalo! K večjemu kako
oglodano kost ali suho rebro mi je vrgel, če je bilo pre-
rodo zdnj. Vse to sem potrpežljivo prenašala, ne da bi
količkaj godrnjala: zakaj, hvala Bogu, zaradi tega nisem
gladovala in stradala, saj sem imela zaklad, ki me je bogato

6 *

84

preživljal! Prelep zaklad je to, na kupe zlata in srebra;
težko bi ga bilo speljati, če bi tudi sedem vozov navrho-
vatili!“

Ko je kralj Miroljub zaslišal te besede, se mu je
vzbudila pozornost in je vprašal: „Kje pa si dobila zaklad,
Zvitorepka ?“

Lisica se je priklonila kralju in dejala: „Vse vam
hočem natanko razodeti, milostni gospod, saj itak ne morem
ogromnega bogastva vzeti s seboj na drugi svet. Vedite
torej: zaklad je bil ukraden in tatica sem bila — jaz ! A
zakaj sem ga ukradla, vam hočem takoj pojasniti. To
tatvino sem izvršila, da sem na ta način prekrižala na¬
kano tistim, ki so zbrali zlato in srebro za svoj hudobni
načrt, za načrt, da bi vas, o moj kralj, umorili in enega
izmed zarotnikov posadili na vaš prestol!“

Osuplost in zbeganost se je pri tem razodetju lotila
vsega zbora. Kraljico pa je celč obhajala slabost, tako jo
je prestrašila novica o nameravanem umoru njenega so¬
proga.

Zmočena je torej viknila Zvitorepki: »Pomisli, da ti
je smrt pred pragom; olajšaj torej .svojo vest in ne zamolči
ničesar o zaroti!“

A kralj, ki ga je ta novica tudi osupnila, je dostavil:
„Vsi, kar vas je, molčite! Ti pa, Zvitorepka, stopi z
lestvice in pridi bliže k meni, da to, kar se samo mene
tiče, zvem tudi samo jaz! ; ‘

Veselega srca je lisica splezala z lestvice in je pre¬
šerno stopala proti kraljevi dvojici mimo Miškota, Lakot¬
nika in Krnjava, ki so gledali mrko in jezno za njo.
Potihoma se je smejala zvita buča, zakaj izmislila si je že
povest, polno lažij, ki bi naj izvile njo iz zadrege, a njene
neprijatelje spravile v kašo.

Zvitorepki ni bilo prav nič težko pri srcu, ako bi
utegnila vsled njene povesti zadeti nesreča tudi povsem
nedolžne in častivredne državljane, da le sama sebi pomore;
nezgoda drugih ji je bila deveta briga, zakaj njeno geslo
se je glasilo : Sila kola lomi.

24. Bajka o zakladu.

Zvitorepka se je globoko priklonila kralju in kraljici
ter je začela pripovedovati izmišljeno in hudobno zavito
povest o zaroti in ugrabljenem zakladu. ,.Vse po pravici

'

85

vam hočem razodeti, milostni kralj, in ne trohice ne bom
zamolčala navzlic temu, da bom morala izdati veliko
mogočnih gospodov in še cel6 svojega lastnega očeta!“

Tako je zatrjevala lisica in pripovedovala nato: „Pred
leti — dolgo, dolgo je že tega — je moj oče našel slu¬
čajno skriven vhod do blagajnice, kjer je pesjanarski kralj
Trdoglav hranil svoje dragocenosti, in mojemu očetu se
je tudi posrečilo, da je ukradel ta zaklad. Toda bogastvo
mu ni prineslo sreče. Vsled svojega premoženja se je
prevzel in se ni več brigal za svoje nekdanje prijatelje,
temveč iskal si je drugih, imenitnejših tovarišev. Posebno
se je laskal medvedu Miškotu; dobrikal se mu je tako
neizrečeno, da je cel6 sklenil podkupiti s svojim bogastvom
vse mogočne sosede, ki bi naj vas, o milostni kralj, umo¬
rili in posadili Miškota na kraljevski prestol. Brž je poslal
zategadelj mačka Krnjava v Gorjance, kjer je Miško takrat
gospodaril, in mu je izročil vljudno pismo, v katerem je
prosil kosmatinca, naj pride nemudoma v Savsko dolino,
da ukrenejo, kar je potrebno. Miško se je vzradoščen
odzval temu vabilu, zakaj tudi njemu samemu so že del j
časa slične misli rojile po glavi.

Ko je Miško drugi dan pristopical v Savsko dolino,
sta z mojim očetom hitro pozvala še Lakotnika in pa
jazbeca Dremuha, od katerega sta se nadejala posebno
modrih nasvetov. Drage volje sta prišla tudi ta dva in
zbrali so se vsi, s Krnjavom vred, v Polhovem gozdu,
kjer so kovali zlobne načrte, zakaj mojega očeta zlato je
vse preslepilo. Vseh petero je storilo močno zvezo med
sabo in sklenili so, da bodo vas, kraljevo veličanstvo,
ubili, a nato Miškotu ovenčali glavo s kraljevo krono. Mimo
tega pa so tudi zarotniki sklenili, da bodo slehernega, ki
ne bo pripoznal Miškota za svojega vladarja — no, pri tem
so gotovo mislili na sorodnike umorjenega kralja — ali
z zlatom podkupili ali pa ga neusmiljeno zadavili.

To je bil načrt, na katerega je petorica svečano
prisegla. A nebo je milostno preprečilo, da se jim črni
naklepi niso posrečili. Nekega dne je namreč prišel Dremiih
precej natrkan s pirovanja, ki so ga priredili na čast no¬
vemu kralju, in ker je bil sila dobre volje, je razodel
vso tajnost svoji ženi Dremuši, zabičujoč ji ostro, da naj
nikomur ne črhne besedice o tem. Pa kaj se hoče, ženska
je ženska, in tudi Dremuša ni mogla držati jezika za
zobmi. Takoj drugega dne je izblebetala novico meni na

86

uho, češ, tebi že smem zaupati, saj je tudi tvoj lastni oče
član zarote. Zvedevši to hudobno nakano, sem se neznansko
prestrašila, zakaj spomnila sem se hkratu na žabe, ki so
bile svoje dni zagnale silen vrišč, proseč nebeškega Go¬
spoda, naj jim da mogočnega kralja. Njih želja se jim je
izpolnila; štorklja Rodača je postala moledujočim kva-
kavkam kraljica. Ta pa je začela svoje podložnike ne¬
usmiljeno preganjati in pobijati; zbegane žabe so prosile
pomoči, toda bilo je prepozno in spoznale so bridko res¬
nico: kar si kdo naprti, to nosi do smrti!“

Zvitorepka je pripovedovala to priliko s posebnim
poudarkom, škileč po svojih najbolj zagrizenih sovražnikih;
a nato je nadaljevala: „Prav tako in nič boljše bi se tudi
nam godilo — sem dejala sama pri sebi — ako bi Miško
zasedel kraljevski prestol. Ta neokresani teleban, ta godr¬
njavi medved naj bi bil naš vladar? Ne, nikoli, nikdar! —
Tuhtala sem in mislila noč in dan, kako bi odvrnila od
vas, milostni kralj, pretečo nevarnost, in kako bi vaše
sorodnike in sploh vse podložnike obvarovala grozne
nesreče. Nenadoma, kakor strela iz neba, mi je šinila v
glavo misel: samo zaklad, samo mojega očeta vražje zlato
je zapeljalo in zaslepilo prevzetne upornike, da so se za¬
rotili proti svojemu kralju; a če bi mogla najti kraj, kamor
je shranil moj oče vse dragocenosti, in če bi se mi po¬
srečilo ugrabiti zaklad, tedaj bi bil rešen moj ljubljeni
kralj in rešene bi bile vse živali. Tako sem premišljala
in odsihdob je bila moja edina skrb, da bi iztaknila mesto,
kjer je bil shranjen zaklad. Ne da bi moj prebrisani oče
le najmanj sumil, sem ga opazovala in zasledovala ne¬
umorno. Bodisi po dnevi ali po noči, zmeraj sem mu bila
za petami, in če je le malo krenil od doma, sem mu že
sledila skrivaj. In res, konči sem vendarle dosegla, po
čemer sem hrepenela že tako dolgo. Nekoč sem opazila
svojega očeta, oprezujoč v gostem grmovju, baš ko je
prilezel iz tesne odprtine sredi čeri; meneč, da ga nihče
ne opazuje, je izhod skrbno zadelal s prstjo, da ni bilo
nikakšnega znamenja v duplini. Toda to se mu najbrž še
ni zdelo dovolj varno, zakaj s smrčkom je zabrisal celo
sledove, ki so jih vtisnile noge njegove, in naposled je
še s svojim metlastim repom pogladil in pometel po vrhu,
tako da ni bilo niti najmanjšega sledu. To izvršivši, se je
odplazil potihoma.

87

Neki notranji glas mi je rekel, da sem našla kraj,
kjer je zaklad zakopan. Brž sem hitela odkopavat zemljo
in za nekaj hipov sem že otvorila razpoklino ter sem
hitro zlezla vanjo. In kaj so uzrle moje oči! — Belega
srebra in suhega zlata je bilo nagrmadeno visoke kupe,
kakor ga še ni videl gotovo nihče vas pričujočih. Toda
jaz nisem utegnila, da bi se dolgo čudila in divila nako¬
pičenim dragocenostim, marveč podvizala sem se, da bi
še za časa odnesla ves ogromni zaklad. Nemudoma sem
izbrala primeren skrit prostor in nato sem prenašala ves
teden zlato in srebro. Prej nisem zatisnila očesa, dokler
ni bil zaklad ves čiheren v skrivališču, ki ni bil razen
meni znan nikomur na svetu.

Moj oče in drugi zarotniki so med tem na skrivaj
neumorno pripravljali, česar je bilo treba po njihovem
načrtu. Na vse strani, vsem znancem in prijateljem so
razpošiljali pisma, proseč jih, naj jim zbirajo črnovojnikov,
ki so jim obetali najmastnejšo mezdo. Moj oče je celo
sam vzel potno palico v roke ter je potoval iz kraja v
kraj, nabirajoč vojnikov. Nobenega truda se ni ustrašil,
prehodil je vse dežele med Savo, Dravo in Sočo, in mar¬
sikaterega hrabrega junaka je pridobil za svojo vojsko,
zakaj obetal jim je plačo, da so kar strmeli, a nekaj jim
je dajal tudi že za aro. Ko mu je bil naposled že ves
drobiž pošel, se je zopet vrnil k svojim prijateljem ter
jim ponosno prečital dolgi zapisnik vseh vojščakov, ki so
mu za rumeno zlato obljubili svojo pomoč. Že samč La-
kotnikovih sorodnikov z nabrušenim zobovjem je naštel
nad dvanajst sto, in nič manj ni bilo medvedov, a mački
in jazbeci so obljubili vsi, kar jih je živelo od Gorenjskega
pa noter do Hrvatskega. ,Seveda 4  — takč je dejal moj oče
— ,vsi ti junaki so obljubili svojo pomoč le za slučaj, da
jim vsaj za mesec dnij že naprej plačam mezdo. Pa kaj,
to mi ne dela preglavice , 4  se pobaha moj oče, ,zlata imamo
kakor smetij . 4  Takč-le je govoril pohvale, zakaj zanašal
se je na svoj zaklad. Toda ko se je odpravil po denar in
je kopal in brskal na vse pretege, je gledal debelo, zakaj
zaklada ni bilo nikjer. Praskal je in praskal, da so se mu
malo ne kremplji posneli, toda o zlatu in srebru ni bilo
ne sluha, ne duha. Njegovi zlati gradovi in tudi slavo¬
hlepni načrti, vse, vse je splavalo po vodi. V svoji besnosti,
v silni žalosti — oh kako me peče, kadar zmislim na to —

88

v svojem obupu, videč, da so se vsi naklepi izjalovili,
je šel moj ubogi oče v gozd ter se je ondi obesil.

Veliko bridkih ur mi je povzročil nesrečni konec
mojega očeta, zakaj neprenehoma me je trapila misel, da
sem prav za prav samo jaz kriva, da se je ta stvar tako
strašno iztekla za očeta. Sčasoma pa sem se jela tolažiti,
ker se mi je vzbujala zavest, da sem morala tako ravnati
in da sem storila le svojo dolžnost; zakaj s tem, da sem
ugrabila zaklad, sem rešila svojega kralja, državo in ves
narod velike nesreče ... Do mojega zadnjega diha — tako
je završila Zvitorepka svoj govor — me bo tolažila ta
povzdigujoča zavest navzlic temu, da se mi slabo plačuje
moja zvestoba ....  Rablji le bliže, saj prav nič ne
mrmram in z veseljem umrem za svojega kralja ! tt

To izgovorivši, se Zvitorepka globoko prikloni in
umolkne.

Kralja in kraljico je obšla — prav kakor se je
nadejala lisica — vroča želja po zakladu, ki ga v
resnici ni bilo nikjer. Po glavi jima je rojila edino le
misel na zlato in srebro; hlastno sta torej popraševala,
ali je zaklad še nedotaknjen in dobro skrit.

Zvitorepka je skomizgnila z rameni ter odgovorila:
„Kaj imam jaz od tega, ako vam vse to povem? Saj vendar
meni strežete po življenju, dočim poslušate grde laži svojih
največjih neprijateljev!“

Kraljica pa ji je nepremišljeno segla v besedo: , .Nikar
se ne boj, Zvitorepka! Kralj te bo gotovo pomilostil —
jaz sem ti porok za to — samo če nam razodeneš, kje
se nahaja zaklad !“

Ali lisica je bila oprezna. „Yisoka gospa,“ je odgo¬
vorila kraljici, priklonivši se ji do pasa, ,.ako pregovorite
svojega soproga, kralja, da me obvaruje smrti in mi od¬
pusti vse moje pregreške, vam drage volje pokažem zaklad,
in naš milostni kralj bo bogat, kakor še noben knez ni
bil in ne bo !' k

Kralju pa ni bilo po godu, da je njegova žena tako
nepremišljeno obljubila lisici, da se sme zanašati na kra¬
ljevo milost. Miroljub je predobro poznal Zvitorepko, da
bi ji vse verjel kar na prvo besedo. ^Preljuba gospa in
kraljica, w  reče torej nekoliko nevoljen. ,.nikarte verjeti
vsega, kar čveka Zvitorepka, zakaj na vsem svetu ne
poznam večje lažnivke, nego je ona!**

89

A kraljica mu pošepeče na uho: „Prav res, njeno
preteklo življenje nikakor ne kaže, da bi ji smeli zaupati;
a pomislite, ona je danes obdolžila svojega lastnega bratrdna
in najboljšega prijatelja Dremuha in onečastila je tudi
spomin na rajnega očeta. Tega bi gotovo ne storila, če
bi ne bila vse gola resnica; tako neumno nikakor ni
lagala!“

Kralj Miroljub se je zamislil za nekaj hipov; izva¬
janje njegove žene se mu je zdelo precej verjetno. Potihoma
ji torej pravi: „No, če je to res vaše mnenje, pa se zgodi,
kar želite!“

Nato se okrene kralj k lisici in ji reče glasno: „Se
enkrat ti hočem verjeti in ti prizanesti, a odpuščam ti
zdaj poslednjikrat: to prisegam pri svoji bradi! Ako boš
pa še zanaprej uganjala svoje hudobije, vodeč poštenjake
za nos, zapadeš brez milosti gotovi smrti!“

„Gospod, a  vzklikne lisica, „ali menite, da sem tako
udarjena, da bi vam natvezla bajko, ki bi se morala po¬
jasniti v nekaterih dneh?“

Kralj je bil končno povsem prepričan, da je lisica .
govorila golo resnico. Zatrdil ji je zategadelj še enkrat,
da ji je vse odpuščeno, in nato ji je velel, naj mu razodene,
kar še ve kaj bolj natančnega o zakladu.

In Zvitorepka je mislila sama pri sebi: ,.Sam črni,
rogati gospod vseh lažij in zvijač mi zdajle pomozi, da
kralja pošteno zbedačim !“ In navihanka je pripovedovala:

„Poslušajte torej, milostni kralj, da vam povem, kje
je shranjen zaklad! Kjer se Sava vije daleč proti solnčnemu
izhodu, tam se razprostira peščena puščava; sredi te pu¬
ščave zeleni majčken gozd, ki se mu pravi Skoči  dol
— le dobro si zapomnite to ime ! Poleg tega loga je stu¬
denec, ki ga nazivajo Vranov vir;  tudi to ime si dobro
vtisnite v spomin! Redkokdaj stopi človeška noga v ta
samotni kraj; sove in čuki imajo tu svoja domovanja. In
baš v tej samoti sem zakopala zaklad. Tja torej, k Vra¬
novemu viru v Skočidolu, se napotite s kraljico, zakaj
noben sel bi ne bil dovolj zanesljiv, da bi mu smeli za¬
upati toliko bogastva. A prostor je prav lahko pogoditi.
Prav tik Vranovega vira pojdite mimo, in naleteli bodete
na dve brezi, a pod tisto, ki je bliže studenca, je zakopan
zaklad. Tu bodete našli debelo plast mahu, ki ga previdno
odstranite, a pod njim se vam pokaže zaklad: zlato

in srebro, lepotičje in neprecenljiva krona, ki je nekdaj

90

dičila Trdoglava in s katero bi se bil ponašal medved
Miško, ako bi bilo šlo zarotnikom vse po sreči. Ako bodo
zrle vaše oči, milostni gospod, vse te dragulje in to ogromno
bogastvo, takrat se bodete hvaležno spominjali mene, pri¬
znavajoč: Resnično, Zvitorepka je vendarle moja najzve¬
stejša služabnica in veliko dobroto je učinila, ko je ukradla
zaklad; zato pa naj v časti in sreči živi do konca dnij!“

Kralj je zvesto poslušal, kar je lisica pripovedovala;
prebudivši se iz globoke zamišljenosti, pa je dejal: „Veš
kaj, Zvitorepka, ti me moraš spremiti na tisto mesto, zakaj
jaz se bojim, da bi ga sam nikdar ne našel! Slišal sem
že sicer govoriti o Ljubljani, o Trstu, o Celju, ali imeni
Skočidol in Vranov vir čujem zdaj prvič v svojem življenju,
in dozdeva se mi malce, da si obe imeni kar izpod paz¬
duhe vzela!“

Zvitorepko je to nekoliko poparilo; toda brzo se
zopet ojunači in odvrne: „Ah, gospod, saj ta kraj ne leži
morebiti tam kje ob Jordanu, temveč v našem domačem
Posavju, in razen meni je znan še drugim izmed ljudstva.
Stavim, da jih je tudi nekaj pri današnjem zboru navzočih,
ki poznajo ti imeni; zajec Plahiin na primer je bil že
gotovo tam!“

In lisica je gromko zaklicala zajca; ta pa se je pre¬
strašen zdrznil in si ni upal v ospredje. A Zvitorepka
se je nasmehljala ter ga izpodbudila: „Plahun, eh ti plaš-
ljivo zajčje srce, stopi vendar bliže in povej prav po
resnici svojemu kralju, kje se nahaja Vranov vir in pa
Skočidol!“

Ko je Plahiin videl, da ni nič hudega, se je pomirjen
oddahnil in v nekaterih skokih je stal pred kraljem. ,.Če
je samo to, kar želite vedeti, milostni gospod, “ je rekel
zajec, „vam prav lahko razložim: Skočidol leži kakor
kakšna zelenica sredi puščave in Vranov vir žubori prav
tik loga. Prav dobro poznam tamošnje grmovje, zakaj
dostikrat mi je bilo varno zavetje v strahu in trepetu,
kadar mi je bil Pazi za petami."

Kralja je odgovor zadovoljil; namignil je torej zajcu,
naj se vrne na svoj prejšnji prostor. Nato pa se je okrenil
k Zvitorepki in dejal: r Že vidim, da si govorila čisto
resnico; oprosti torej, da sem malo podvomil o tvojem
poročilu in spremi me zdaj kar hitro v Skočidol ! u

Ta zapoved ni bila Zvitorepki zopet prav nič po
godu. „Oj me,“ je rekla sama pri sebi, r kako se kralju


91

neznansko mudi, da bi se polastil zaklada, ki ga — nikoli
nikjer ni! Kaj naj, jaz reva, zdaj počnem?“

Pa zvita buča si je kmalu zopet pomagala iz škripcev.
„Kako srečna bi bila, milostni kralj,“ tako je govorila, ,.in
kaka velika čast bi bila zdme, ako bi smela spremiti vaše
veličanstvo ! Toda jaz sem obsojena na smrt in kot ob¬
sojenka nisem vredna časti, da bi korakala ob vaši strani,
zakaj ves svet bi se spotikal nad tem, češ, kako se more
kralj tako ponižati, da potuje in občuje s preklicanko !
Po tem takem, milostni kralj — saj sami uvidite — se
ne sme to zgoditi, kar ste mi zapovedali!“

Brez obotavljanja je pritrdil kralj: „Sevč, sevč, kralj
se vendar ne sme družiti s preklicanimi!“ In nato je za¬
ukazal, da ga spremlja Plahiin.

25. Zvitorepkini sovražniki v kaši.

Tako se je torej Zvitorepka kralju zopet prisladkala.
Miroljub je stopil vrh Matjaževe peči ter je glasno zapo¬
vedal vsem živalim, da naj stopijo bliže in posedejo po
trati. Zvitorepka se je vstopila poleg kraljice, v bližino
prestola.

In kralj je pričel: »Molčite in poslušajte me vsi, kar
vas je: ubogi in bogati, mali in veliki, veljaki in prostaki!
Zvitorepka tii-Ie je v moji oblasti; zaslužila je sicer, da
bi jo obesili; toda izkazala mi je pravkar toliko dobrega
in razodela mi je tako važne skrivnosti, da si je zopet
pridobila mojo kraljevo naklonjenost. In tudi kraljica,
moja žena, je tako prisrčno prosila zanjo, da si nisem
mogel kaj ter sem ji vse odpustil: življenje in imenje naj
uživa svobodno! Kakor je njej zapovedano, da ne sme
odsihdob kaliti zaukazanega miru, prav tako tudi obetam,
da bom varoval njo in njeno rodbino vsakega nasilstva.
Smrtna kazen zadene slehernega, kdor ne bi spoštoval
Zvitorepke in njenih otrok, kjerkoli jih sreča, po noči in
po dnevi. A posihdob naj mi tudi nihče več ne hodi to-
žarit lisice; najsi je tudi bila hudobna, a ona se hoče
poboljšati: le poslušajte, kakč: Jutri zarana vzame potno
torbo in potno palico v roke, pa odroma po svetu in se
ne vrne prej, dokler se ne spokori za vse svoje pregrehe/

Maček Krnjav je pobledel samega strahu, ko je za¬
slišal kraljeve besede; zakaj zbal se je za svoj mehki
kožuh. „Da sem kar tako meni nič, tebi nič ob oko, to

še ni najhujše,“ je zamrmral sam pri sebi, „toda zdaj, ko
je rjavka kralja ujela v svoje mreže, mi utegne iti naposled
še za kožo!“

Razpaljen se maček obrne k Miškotu in Lakotniku
ter pravi: „Šent ti, ves naš trud je zaman; a Zvitorepka
ne bo zdaj prej mirovala, dokler nas vseh treh ne ugonobi.
Ob eno oko me je že pripravila, a bojim se, da me ne bo
še ob drugo!“ Tako je rekel, pa jo je brzo odkuril prek
pustopoljine.

-Tu si je težko pomagati!“ je vzdihnil Miško, La¬
kotnik pa se je popraskal za ušesi in dejal: „Res, vra-
novsko delo to! Veste kaj, ujec Miško, brž stopiva sarao-
druga pred kralja!“

In prerila sta se pred kralja ter sta začela razvneto
govoriti proti lisici. Toda bolj ko sta dokazovala in bese¬
dičila, tem večji sum se je vzbujal v kralju; zakaj on jima
je bil silno gorek vsled zarote, v katero sta bila po besedah
lisičinih zapletena.

„Nista li slišala? Zvitorepko sem vendar pravkar
pomilostil !“ je vzrojil Miroljub ter ukazal, naj takoj zve¬
žejo oba predrzneža. In zgrabili so Miškota in Lakotnika,
povezali ju z močnim konopcem in odvedli v temno vozo;
a roke in noge so jima vrh tega še vkovali v železje,
tako da ni bilo niti misliti na beg.

Tako se je torej sreča hipoma obrnila. Zvitorepka
je bila prosta, a njena nasprotnika v ječi. Pa kakor je
bil Krnjav že za časa ovohal, ni bilo lisici to maščevanje
zadosti. Dosegla je celo, da so izrezali Miškotu na hrbtu
kos kožuha, laket na dolgo in laket na široko. To
krpo pa so dali zločesti romanci, da si je iz nje prikrojila
potno torbo.

..Zdaj pa še štiri močne črevlje, u  si je mislila Zvi¬
torepka, ,.in mahnem jo lahko na pot! w  Pošepetala je zato
kraljici: „Častita gospa kraljica, zaobljubila sem se po
svetu, uboga romarica sem in za vas in vašega soproga
bom prosila, saj se spodobi pobožnemu potniku, da se
spominja tistih, ki so mu storili kaj dobrega. Pomagajte
mi torej, visoka gospa, da svoje težavno potovanje srečno
dovršim ! Glejte, moj stric Lakotnik ima štiri močne črevlje,
ki jih v ječi prav nič ne rabi; bilo bi gotovo pravično,
da mi jih prepusti en par. Drugi par pa mi naj njegova žena
Pohlastavka posodi; saj se gospodinji itak spodobi, da

93

ostane lepo doma. Milostna kraljica, izprosite mi še to
dobroto pri svojem gospodu soprogu in kralju !“

„Prav govoriš,“ odvrne Krunoslava, „gospa Pohla-
stavka in njen mož se prav lahko lišita svojih škorenj;
tebi pa so res neobhodno potrebni, zakaj ti greš iz de¬
žele ter se boš morala preplaziti po marsikateri kameniti
gorski poti in se prekomatati skoz bodičasto grmovje.
Pomagala ti bom, kolikor se da. Lakotnikovi in PohJa-
stavkini črevlji bodo za dolgo hojo kakor nalašč; zakaj
debeli so in močni. In naj gre tudi za življenje volku in
njegovi ženi, to nič ne de: vsak po dva črevlja morata
sezuti!“

Zvitorepka je udvorljivo upognila svoje koleno ter
se zahvalila blagodušni gospč: „Hvala vam lepa na vaši
podpori! Da le dobim nove črevlje, in takoj odrinem na
dolgo pot!“

Tako jo je Zvitorepka izvila, da je moral Lakotnik
sezuti črevlje s svojih prednjih šap, a žena njegova z
zadnjih.

Brez kože na nogah in brez izutih krempljev sta se zgru¬
dila v silnih bolečinah poleg vkovanega medveda in smrtne
težave so ju obšle. Lisica pa je pristopila s svojimi novimi
črevlji k njima ter ju pričela zasmehovati: „ Ljubi boter
in botra, poglejta vendar, kako lepo se mi podajejo vaši
čreveljčki ! Pa jih bom tudi potrebovala na dolgi poti!
Priznati se vama mora, da sta se pošteno trudila, ko sta
me pahnila v nesrečo! Pa če sta se smejala prej vidva,
ne zamerita torej, ako se malo pošalim zdaj tudi jaz. Tako
je pač na svetu: letos se smeji eden, a drugi k letu!
Nikarta se torej preveč žalostiti! Saj se bom na svojem
potovanju zmeraj hvaležno spominjala ljubih mi sorodnikov,
ki sta mi oskrbela tako lične čreveljčke. Pa še odpustkov
vama prinesem s pota, da mi ne bosta očitala nehvaležnosti! : ‘

Pohlastavka se je zvijala v silnih bolečinah in je
jedva mogla izpregovoriti; vzdihnila je samb: „Oh, Zvi¬
torepka, le čakaj, to se ti bo že še utepalo ! a

Lakotnik pa je molčal in ni niti zmislil na mašče¬
vanje, tako se mu je ogrenilo življenje. Tudi Miško je
bil tih in je žalostno ždel v okovih. Manjkal pa je Krnjav,
ki je še pravočasno unesel pete; in kako rada bi bila
Zvitorepka tudi njemu kako zasolila!

94

26. Plahunov pogin in oven Belin.

Drugega dne, še pred solnčnim vzhodom, je Zvito¬
repka namazala črevlje, ki sta jih bila sinoči Lakotnik in
Pohlastavka izula. Nato se je obula, obesila potno torbo
na ramo ter se še poslovila pri kralju. Kralj in kraljica
sta romarici naročila kopo pozdravov za znance, in vse
zbrane živali so ji še enkrat zaklicale v slovo: „Srečno pot!“

Zajec Plahiin in oven Belin pa sta stala ob slovesu
lisici najbliže; zadnji hip je potuhnjenka segla še tema
dvema v roke in dejala s tresočim glasom: „Ljubi Plahun,
oh, kako se težko ločim! Ti in pa prijatelj Belin, vidva
mi nista nikdar nič žalega storila. Prosim vaju prisrčno,
spremita me malce! Vajina družba mi bo v veliko čast;
zakaj vidva sta poštenjaka, da je malo takih; ves svet
govori o vaju spoštljivo. Tudi pobožna in čednostna sta,
prav kakor sem bila jaz, ko sem se pokorila v puščavi.
Z listjem in s travo sta zadovoljna in k večjemu se še lo¬
tita kake zeljne glave in pa repe; toda nikdar vaju ne
obide želja po mesu in mastnih jedilih!“

S takimi pohvalnimi besedami je zbedačila Zvitorepka
oba glupca, da sta jo spremila. Pravila jima je med
potom zanimive dogodke in tako ju je zvabila prek pusto-
poljine noter do svojega trdnega gradu, do Hude luknje.

»Počakajte malo tu-le pred vrati, gospod Belin ! u
pravi lisica ovnu. „Glejte, kako lepa trava raste tod in
kaka dišeča zelišča; privoščite si te tečne hrane, a jaz se
grem med tem poslavljat od svojih ljubih otročičkov. Ti
Plahun pa pojdi z menoj v grad, da mi boš pomagal po¬
tolažiti mojo deco; zakaj silni plač bodo otroci zagnali,
ko zvedo, da moram v daljni svet. Kaj ne, gospod Belin,
da sme Plahun z mano? a

In oven je dejal: ,.Le pojdi, Plahun, le kar pojdi in
lepo potolaži mladino, da ne bo preveč jokala. Jaz vaju
pa počakam tu zunaj ! M

In dolgouhi Plahiin se je dal pregovoriti ter je šel
z lisico v brlog.

Ko sta stopila v notranje dvore grajske, jima veselo
priskakljajo naproti mlade lisičke, zakaj otrokom se je
že silno tožilo po materi. Ugledavši, da ima mati torbo
na rami in nove črevlje na nogah, so otroci nekoliko
osupnili, češ, kaj pomeni neki vse to?


95

A Zvitorepka jim zgovorno pojasni: „ Veste, otročički,
mene so hudobni sovragi prijeli in zvezali, in prav gotovo
bi me bili tudi obesili, da se me ni usmilil kralj. Vendar
pa sem morala obljubiti, da pojdem za pokoro po svetu.
Za tovarišijo pa mi je kralj odločil Plahuna ter mi je
rekel, da smem početi z njim, kar hočem. Zaupno mi je
namreč razodel, da je bil Plahiin prvi, ki me je po krivem
obtožil. Zato sem pa tudi presneto huda nanj in to vam
rečem, da ne bo nikdar ušel kazni, ki jo zasluži. u

Ubogi zajček se je silno ustrašil ostrih besed in je
poskočil proti vratom, da bi jo popihal. A ni se mu po¬
srečilo; lisica mu je že prestrigla izhod ter ga zgrabila
za vrat.

„Za božje delo U zaveči Plahiin, „Belin, pomagaj mi!
Kje si, Belin? Zvitorepka me davi ! 44

Toda zajec ni vreščal dolgo, zakaj lisica je hipoma
pregriznila svojemu gostu vrat.

,.Le sem, otročički; prav dobro se nam bo prilegel
tči-le tolsti zajček P pravi rjavka svojim sinovom. „Saj je
zdaj prvikrat, da nam dolgokraki skakalin s čim koristi.
Že zdavna sem sklenila, da mu njegovo neumno življenje
prikrajšam; bo vsaj vedel, paznouhec grdi, kaj se pravi
Zvitorepko tožariti in kamenje metati za njo U

Rjavče, Bučman in Štrkolin so brzo priskočili, da bi
dobili vsak svoj delež. Prav po lovsko so po navodilu
svoje matere odrli Plahuna na meh; a Zvitorepka se je
še nasrebala krvi ter okusila mesa, predno ga je razdelila
mladini. In lisičke so planile po svojih deležih ter so
cmokaje hvalile: „Bog plati dobremu kralju in kraljici,
ki sta nam poslala tako okusno in mastno kosilo !' k

„Le veseli bodite in použijte tolstO v pečenko !** pristavi
Zvitorepka, hudomušno se smehljaje. „Če je nam zmanjka,
priskrbim je vam še več; saj si bodo pri kralju itak zopet
brusili jezike. Sicer pa, če bi nam šlo za kožo, se pre¬
selimo vsi vkup na Hrvatsko, in potem nas naj kralj m

njegovi podrepniki v uho pišejo!“

Mladiči pogledajo začudeni svojo mater tei reko.
„Pa zakaj bi neki bežali tako daleč- Saj nismo nikomui
storili nič žalega! In vi greste še vrh tega v Kirn delat

pokoro !“

^Otročički, jaz bom šla takrat v Rim, kadar bo grozdje
zrelo po zim’ ! ;<

96

Lisičke še bolj debelo pogledajo svojo mater; a
Štrkolinu se naposled nekaj v glavi posveti in pravi: „ Veste
kaj, mati; kar tu pri nas v Hudi luknji ostanite; naš grad
je močen, in vašim sinovom bije v prsih junaško srce!
Če treba, se postavimo vsem vašim sovragom po robu P
„Prav govoriš, sinko moj dragi,“ pravi Zvitorepka;
„v svojem gradu ostanemo lepo za pečjo in si poiščemo
kaj dobrega za pod zobe. Pripetiti se seveda utegne, da
pride kralj z vojsko nad nas. Pa naj pride; če je on močen,
sem pa jaz zato prebrisana. Na mojo vero, še na osla ga
postavim, če Bog da in sreča junaška L

Med tem ko se je Zvitorepka tako pogovarjala z
otroki, se je pasel Belin pred Hudo luknjo, in ker mu je

prihajal dolg čas, je pričel bleketati; toda njegovega ble¬
janja ni čul nihče. Nestrpno je konči stopil pred grajska
vrata ter je krepko zaklical: „Hočeš li tu ostati, Plahun?
Pridi vendar ven; čas je že, da se vrneva!* 4

Belinov klic začuvši, je Zvitorepka hitela ven in de¬
jala: „Čemu blekečete tako neznansko, gospod Belin? Ne
veste li, da je Plahun boter mojim otročičkom; tako pri¬
srčno kramljajo prav zdajle z njim, da bi bil pač greh,
če bi jih motili. Plahiin vas prosi, ako bi se vam tožilo
ga čakati, da pojdite sami naprej; on sc bo še malo po¬
zabaval s svojimi zetci, a došel vas bo itak kmalu, ker
je urnih nog.“

Oven pa vpraša: ,,Zakaj pa je Plahun tako veča 1 ?
Meni se je zdelo, kakor da je klical: ,Belin, pomagaj,
pomagaj 1 / Ali mu niste storili kaj hudega ?•*

„Jemnasta, kako vi tanko čujete P odgovori Zvito¬
repka. „Vi še menda slišite, kako trava raste, ka-li? No,
Plahun je res klical na pomoč in hitro vam povem, zakaj.
Le poslušajte: Ko je moj sinko Štrkolin slišal, da grem
na pot v Rim, se je tako prestrašil, da se je nezavesten
zgrudil na tla. Plahun, to videč, vzklikne razburjen: po¬
magaj, Belin, pomagaj! Moj ljubi zetec umira same žalosti'/
Tako je zaklical Plahun, ker se mu je milo storilo: to so
njegove lastne besedeP

,.On je večal tako milo, da sem res mislil: kaka
nesreča se je siromaku pripetila!** odvrne oven.

„ Vidite, gospod Belin, kako se vsakdo lahko vara !
Niti najmanjši las se ni skrivil Plahunu; pa tudi Štrkolinu
ni bilo tako hudo, kakor je mislil njegov boter. Kmalu
se je zopet zavedel in jel kramljati s Plahunom: in še

97

zdaj jedo in pijejo vsi, kar se da, in so prav Židane volje!
— Med tem pa sem jaz pisala pisma. Saj ste slišali sinoči,
da mi je kralj pred vsemi baroni zapovedal, naj mu še
pred svojim odhodom izporočim svoje mnenje o raznih
važnih stvareh, ki se tičejo vse države. In to sem tudi
storila. Ali bi bili tako dobri in bi nesli ta pisma kralju?
Vsa so že gotova in dokaj dobrih nasvetov sem napisala
milemu vladarju. “

„Ljuba Zvitorepka, u  odgovori Belin, „prav rad po¬
nesem vaša pisma kralju; toda kam jih naj vtaknem, da
ne zdrobim pečatov ?“

„Bog ne prizadeni/ 4  pravi Zvitorepka resnega lica,
„Bog ne prizadeni, da bi poškodovali pečate! A naredila
bova že, da bo prav. Moja potna torba, prikrojena iz
Miškotovega kožuha, menim, bi bila za ta posel najpriprav-
nejša. Okoli vratu vam jo obesim in pisma vam vtaknem
vdnjo. Debel zavoj je sicer tega pisanja, toda boste že
nesli; saj vam ne bo zastonj, gospod Belin, zakaj kralj
vas gotovo bogato nagradi, ko mu prinesete tako važna
pisma! “

O tem je bil tudi Belin trdno prepričan. Zvitorepka
pa je hitela v grad ter je brž vtaknila Plahunovo glavo
v torbo, premišljujoč, kako bi ovna najbolje zvodila za
nos, da bi ne vedel, kaj nosi v bisagi.

„Le lepo okoli vratu si obesite torbo, gospod Belin,* 4
mu reče, stopivši iz gradu; „in nikarte pogledati, kaj je
v njej, če vam je kraljeva milost le količkaj ljuba in
draga! Vedite, jaz sem pisma skrbno povila in tako mo¬
rajo tudi ostati; Bog ne daj, da bi odprli torbo! Kralj bi
to hitro poznal; zakaj vozli na jermenih, s katerimi je
zavezana, so tako umetno zapleteni, da bi kralj takoj
vedel, če bi jih vi poskušali odvozlavati. Ako bo pa videl,
da so vozli še taki, kakor sem jih osnovala jaz, bo vesel
zvestega pismonoše in vas bo obilno obdaril! — Sicer
pa tudi smete reči, če hočete biti deležni posebne milosti
vladarjeve, da ste prav za prav vi izmislili vsebino teh
pisem in da sem jaz, Zvitorepka, delala po vašem nasvetu.
To vam bo na čast in kralj vam bo hvaležen ! u

To se je lovilo Belinu s pridom v ušesa; vzradoščen
je planil po koncu, skakal sem pa tja in same prijetne
razburjenosti ni vedel, kam bi se dejal. ^Zvitorepka, 44
vzklikne oduševljen, »mila Zvitorepka^ zdaj vidim, da me
imate res radi in da skrbite za mojo čast; oh, kako bodo

Večernice. 56. zv. '

»

98

gledali gospodje na kraljevem dvoru, ko bodo videli, da
se tudi jaz spoznam na lično pisanje. Čeprav nisem vešč
tej umetelnosti tako kakor vi, vendar bodo mislili: Glej
ga kleka, kdo bi se bil nadejal, da je Belin tak učenjak!
In za vso to čast moram biti hvaležen le vam! I no, pa
je res dobro bilo, da sem vas spremil. A povejte mi, gospa
Zvitorepka, ali naj Plahuna še malce počakam, ali pa naj
takoj odidem ?“

„Čemu bi se tako dolgo mudili ?“ odgovori Zvitorepka.
„Plahun vas bo že še došel, sicer mu pa moram še itak
naročiti marsikaj važnega P

„No, pa zdravi ostanite!“ želi Belin ter krene na pot.
Hitel je tako brzo, da je še pred poldnevom dospel do
Matjaževe peči, kjer so bili kralj in njegovi velikaši še
vedno zbrani.

Miroljub, ugledavši ovna s torbo iz medvedove kože
okoli vratu, je začuden vprašal: „Odkod pa prihajaš, Belin?
A kje je Zvitorepka? Kako je to, da ne nosi te torbe ona?
Govori vendar, kaj pomeni vse to ?“

In oven je samozavestno odgovoril: ^Milostni gospod
in kralj! Posodil sem lisici pot do Hude luknje, kjer se
je še poslovila od svojih otrok. Pred svojim odhodom pa
je napisala še dve pismi in je prosila mene, naj ji izročim
vam. Pa če bi jih bilo tudi sedem, jaz bi jih vam prinesel
z največjim veseljem, milostni kralj ! Midva oba, Zvitorepka
in jaz, sva sestavila pismi. Važne stvari so zapisane v teh
pisanjih in jaz sem lisici s svojim nasvetom močno po¬
magal. Da bi se pečati ne zdrobili, mi je lisica posodila
svojo torbo. Le odvežite jermene; Zvitorepka jih je lastno¬
ročno zavozlala !“

Pokličite mi Mehkodlaka!“ je zaukazal Miroljub;
zakaj bober Mehkodlak je bil kraljev prvi pisar. Nobenemu
na dvoru ni teklo pero tako gladko kakor njemu, in tudi
važna pisma je navadno le on prebiral na glas.

„Poglej, kakšna poročila nam je prinesel Belin !“ je
zapovedal kralj modremu pismouku, izroči vši mu torbo
s pismi.

Mehkodlak je odvozlal jermene, a hkratu se je silno
zdrznil; tresoč se, kakor šiba na vodi, je potegnil glavo
umorjenega zajca iz torbe in je zajecljal: ..Bog se usmili,
kakšna pisma so to! Gorjč nam, gorjč! To je Plahunova
gl ava! a

99

Kralj se je silno razjaril, dvignil grozeče svojo
pest ter je vzkliknil: „Oh, da bi te imel v svoji pesti, jaz
bi ti pokazal, lažnivka ti grda!“ In zarjovel je tako grozno,
da so vsi, kar jih je bilo zbranih, strahu odskočili. Silna
besnost je prevzela bolehnega Miroljuba in trepetaje po
vsem telesu se je izmučen sesedel na prestol. „0 da bi
ne bil nikdar verjel tvojim besedam, hinavska Zvitorepka!
Grdo, oh grdo si ogoljufala svojega kralja!“

Tako je vzdihoval kralj v v  enomer, a ris Lukavec ga
je izkušal potolažiti, rekoč: „Čemu si ženete to tako k
srcu? Saj ste vendar kralj in imate močno vojsko; ni
šment, da bi ne ugnali poniglave tolovajke!“

Otožno se ozre kralj na poštenega risa, mu seže v
desnico in pravi: „0h, cenjeni vitez, ničvredna potepenka
me je preslepila in sramotno zbedačila. Zapravil sem svojo
kraljevo čast; sam sebe sem opljuval. Svoje zveste, vdane
prijatelje sem po krivici pahnil v nesrečo; razžalil sem
zaradi hinavke Zvitorepke cel6 svojega lastnega bratrana,
Miškota. In baš to me peče neznansko!“

A gospod Lukavec odgovori: „Krivico je treba seveda
popraviti! Ako ste, gospod kralj, svojega bratrana in pa
Lakotnika ponižali, saj ju zopet lahko povišate. A kot
odškodnino za bolečine jima izročite ovna Belina! Saj
je rogati hudobnež sam priznal, da je Plahunova smrt
prav za prav le njegova zasluga. Kdor greši, naj tudi trpi !
Ako se na ta način z Lakotnikom in Miškotom zopet
sprijaznite, gremo vsi skupaj pred Hudo luknjo ter uja¬
memo pretkano rjavko. In kar ročno jo bomo obesili, da
nas zopet ne zbedači s svojim nabrušenim jezikom. w

Lukavčeve odločne besede so Miroljuba navdale z
zadovoljstvom in pritrdil jim je, rekoč: r Prav rad se
ravnam po tvojem nasvetu, cenjeni vitez, in te prosim,
pozovi mi hitro oba gospoda semkaj! Zavzemata naj zopet
svoji častni službi in v kraljevem svetu naj sedita poleg
mene! A v zadoščenje jima izročim Belina, ki si ga naj
privoščita, da laže pozabita svoje bolečine. In tudi vse
druge živali naj se zberč, da jim pokažem, kako kralj
časti Lakotnika in Miškota ! a

In Lukavec je šel v vozo, kjer sta ležala vkovana
Miško in Lakotnik, ter jima je odpel železne zapestnice
in rekel: „V imenu našega kralja vama prinašam, visoka
gospoda, veselo vest, da sta svobodna. Miroljub je rekel
vaju iskreno pozdraviti in vama povedati, da mu je silno

100

žal, ker sta pretrpela toliko sramote in ponižanja — po
nedolžnem. Kot odškodnino za bolečine, ki sta jih morala
prestati, pa vama podarja ovna Belina in ves njegov rod
z otroki in otrok otroki vred od danes pa noter do sod-
njega dne. Tako vama izporoči kralj in vaju prosi, da
sprejmeta njegovo milost!“

Ko je bil ris umolknil, vpraša Lakotnik medveda:
„Kaj pravite na to, junak Miško ? a

In medved odvrne: „Rajši se svobodno klatim po
gozdu, kakor da bi dolg čas pasel tii-le v železju. Le kar
h kralju pojdiva, pa si bodimo zopet prijazni!“

Lukavec in Lakotnik in Miško so stopili pred kraljev
prestol ter sklenili mir, ki ga je moral Belin poplačati s
svojim življenjem. In ovnove potomce morita in koljeta
Miško in Lakotnik še za naših dnij, kadar jim le prideta
do živega.

27. Nove pritožbe zoper Zvitorepko.

Kralj Miroljub je bil neizrečeno vesel, ker se mu je
posrečilo, da se je zopet sprijaznil z Miškotom in Lakot¬
nikom. Da bi ju primerno razveselil in počastil, jima je
priredil veliko veselico. K tej zabavi so prišle živali od
vseh stranij; tudi maček Krnjav in jazbec Dremuh sta
prihitela, zakaj zdaj se jima ni bilo treba izogibati kra¬
ljevega dvora. Veliko veselje je vladalo med živalmi ka¬
kor še nikoli. Kralj je vse prišlece po knežje pogostil;
jedil je bilo v izobilju in pijače so tekle kar v potokih.
Trompete in bobni so doneli, piščalke in cimbale so zve¬
nele. Nekatere živali so zapele zdaj pa zdaj kako poskočno
in druge so plesale; a velerodni gospodje baroni in ple¬
menitaši so se zabavali z viteškimi igrami.

Kralju je srce samega veselja močno utripalo in
jasnega obraza je zrl po pestrih množicah. A tudi kraljica
je bila vesela, ko je videla, da je njen soprog vsaj za
nekaj hipov docela pozabil na svojo bolezen.

Tretjega dne znamenite veselice, baš ko je sedel kralj s
svojo soprogo in drugimi veljaki pri mizi, pa je prihitel kunec
na slavnostni prostor. Upehan, okrvavljen in prašen je pri¬
sopihal ter je izpregovoril s tresočim glasom: ..Uospod kralj
in vsi drugi gospodje, kar vas je, usmilite se me! O takem
hudobnem, zavratnem napadu pač še niste čuli, kakor se
je pripetil meni! Davi, bilo je okoli šestih, sem šel mimo

101

Zvitorepkinega gradu, ki se mu pravi Huda luknja. Nena¬
doma mi pride naproti lisica, oblečena kot spokornica.
Nič hudega sluteč, sem brezskrbno skakljal svojim potom;
namenjen sem bil namreč k vam, o moj kralj, da se od¬
zovem milostnemu vabilu na veselico. Ko me je Zvitorepka
ugledala, mi je hipoma prestrigla pot. jaz sem menil, da
me hoče dostojno pozdraviti, toda ona se je zaprašila nad
me ter me je s težko šapo tako udarila za uho, da se mi
je vse posvetilo. Dolgi in ostri so njeni kremplji in zasa¬
dili so se mi tako globoko v tilnik, da me je hipoma kri
oblila po licih. Toda, hvala Bogu, iztrgal sem se vendarle
ter jo ulil po gozdu. Zvitorepka pa je renčala in rentačila
za mano; zakaj jezilo jo je, da sem jo popihal. Vendar
pa sem v tej praski izgubil eno uho in štiri nevarne rane
sem dobil, ki me neznansko skele. Le poglejte sami, gospod
kralj; le malo je manjkalo in obležal bi bil mrtev. Usmi¬
lite se, gospod, mene, siromaka! Ako taka-le predrzna
razbojnica za plotom preži in mir kali, kdo si bo odsihdob
še upal potovati ?“

Jedva je bil kunec s svojo tožbo pri kraju, že je
prifrfotal gavran Krokač ter jel razljučen besedovati: časti¬
vredni kralj, milostljivi gospod! Žalostno novico vam pri¬
našam ; groza me še davi v goltu, da komaj govorim. Kar
srce mi tuge kopni, taka nesreča me je zadela! Danes
zarana sem se izpreletaval s svojo ljubo ženko Krokačo
nad Mrtvaško grobljo, oprezujoč, kje bi iztaknil kak
košček zajutrka za sebe in za svojce; tak6 krožeč, sem
zapazil, da leži na lazu iztegnjena lisica. Bila je kakor
mrtva; oči so bile zaobrnjene na belo in iz gobca ji je
molel jezik. Prestrašen sem zagnal hud vrišč; toda trenila
ni z očmi in nobenega uda ni zganila. „Jojmene, čisto
mrtva je, ubožica!“ sem vzdihnil, zakaj njena smrt me je
globoko užalostila, da sem glasno zajokal. Tudi gospa
Krokača je večala in oba sva se žalostila, da nikoli takega.
Jaz sem otipal njeno glavo in trebuh, a Krokača je pri¬
sluškovala ob goltu, če bi bilo morebiti še slišati sapo.
Ali lisica se je zdela mrtva in trda kakor klada. Obadva bi
bila prisegla, da ni iskrice življenja v njej! . .. Toda po¬
slušajte, gospod kralj, kaj se je zgodilo zdaj! Moja ženka
je tugepolna čepela ob glavi mrličevi in je jela kavsati
lepi rdeči jezik; a potuhnjenka je bliskoma šavsnila po
njej in je moji ubogi Krokački odgriznila glavo. „Gorjč
mi, gorjč! w  sem zakričal na vse grlo. Pa hkratu je pla-

102

nila poniglavka kvišku ter je šavsnila tudi po meni; le
za las je manjkalo, da me ni zgrabila. Ako bi ne bil tako
uren, bi bilo po meni. Zbežal sem na bližnje drevo in od
ondod sem moral gledati, kako je grozodejka pojužinala
mojo ženko. 'Tako lačna je bila videti, da bi bila najmanj
še dva s tekom použila; ne ene koščice ni pustila
na tleh. Ko je Zvitorepka pogoltnila zadnjo mrvico, je
malomarno odskakljala prek laza. Krvavečega srca sem
nat6 zopet sprhutal na tla; hotel sem namreč nabrati do¬
kazov, da podprem z njimi svojo tožbo. A vse, kar je
ostalo od moje ljubljene ženke Krokače, je peščica perja,
ki ga vidite tu-le ... Smilujte se me, gospod kralj, smilujte!
Ako ne maščujete tega umora in če pustite, da se vaše
zapovedi teptajo v prah, vas bodo začeli vleči črez zobe.
Zakaj slišal sem že dostikrat: Kdor ima oblast, pa roparjev
in tatov ne poobesi, ta sam sebi grenek kruh umesi!“

Tak6 sta se torej pritoževala dobri kunec in tuge-
polni Krokač.

A kralj Miroljub se je razjaril in vzkliknil: „Pri
svoji bradi se zaklinjam, da bom te hudobije hudo kaz¬
noval ! Bom že pokazal, kaj se pravi moje postave zasme¬
hovati! Jaz pahnjenec, da sem rjavi lažnivki vse verjel,
jo izpustil in vrh tega ji še preskrbel torbo in pa črevlje!
In v Rim, je dejala, da bo romala! Tri sto zelenih, kaj
mi je ta potepenka vse natvezla! Kak6 prekanjeno jo je
pregnanka znala splesti, da si je pridobila naklonjenost
kraljičino! Saj je bila kraljica, ki se je potegnila za laž-
nivko; pa menda nisem jaz prvi niti zadnji, ki mu je
bridko žal, da je poslušal svet ženske! . . Ako bi pustil še
nadalje, da mi zaplotnica uganja svoje hudobije, nakopal
bi si še večjih skrbij in več preglavice. In pa sramota bi bila
res zdme in za celo kraljestvo, ako bi ne bili taki-le laj-
harici kos. Poprimimo se resno dela in kmalu jo uženemo
v kozji rog; ni kleka, še živo dobimo v pest! u

Miško in Lakotnik sta s slastjo poslušala govor svo¬
jega kralja; nadejala sta se zdaj zopet, da se v kratkem
maščujeta nad Zvitorepko. Vendar si nista upala, da bi
hujskala še huje; zakaj Miroljub je bil slabe volje. Mol¬
čala sta rajši previdno in prav tako so storili tudi drugi
gospodje na dvoru.

A naposled se je Krunoslava ojunačila in je poše-
petala svojemu soprogu: „Lepo vas prosim, moj kralj in

103

gospod, nikarte se tako jeziti! Pa tudi preveč se zaklinjate
in rotite; to utegne škodovati vašemu kraljevemu ugledu!“
Te besede je kraljica izpregovorila potihoma; a glasno
je nadaljevala tako-le: „Stvar še ni nikakor zrela; treba
je poprej še zaslišati obtoženko. Da stoji Zvitorepka pred
nami, Bog si ga vedi, ali bi ne molčal marsikateri, ki se zdaj
širokousti in jo črni za hrbtom. Če govori eden, ne govori
nobeden; treba je slišati oba, zakaj morebiti se najbolj
repenči baš tisti, ki ima največ na svojem rovašu! Za
Zvitorepko sem se bila samo zategadelj potegnila, ker je
pametna kakor malokdo. Da se pa utegne iz tega izcimiti
taka nezgoda, kdo bi bil to slutil? Sicer pa bodi lisica
hudobna ali pridna, njeni modri nasveti so vendarle obče-
koristni. In vrh tega je tudi njeno sorodstvo silno obširno,
in marsikaterega njenih prijateljev bi težko pogrešali. Zato
pa vam svetujem: Premislite dobro vso zadevo in ne ško¬
dujte svoji časti s prenaglo obsodbo! Zvitorepka vam
itak ne unese pet! Saj ste vendar, gospod moj in soprog,
kralj v deželi, in če jo hočete ujeti in obesiti, kdo vam
more neki to zabraniti? Samo vam pristoji, da hudodelko
obsodite, in kar boste sklenili, to se tudi izvrši. a

„Gospod, prav nič vam ne bo omadeževalo časti, “
pritegne govornici ris Lukavec; „le dajte le, da tudi Zvi¬
torepka izpregovori besedico v svojo obrambo! Saj vendar
s tem nikogar ne oškoduje. Šembraj, da ne, gospod kralj !
Zato pa pravim: Le storite to, kar vam svetuje kraljica !“
„ Vsakdo svetuje v svoj lastni prid L se oglasi La¬
kotnik. „Poslušajte torej tudi mene, gospod kralj in pa
vi, prijatelj Lukavec! Ako bi stala Zvitorepka pred nami
in bi se tudi otresla obeh obtožb, ki smo ji pravkar čuli,
ostal bi še vendar madež na njej; zakaj ona je umorila
Plahuna in tudi našega gospoda in kralja je prelestila s
tisto lažjo o zakladu. Svoje življenje zastavim, da so bile
samo prazne besede, kar nam je lisica načvekala o zakladu
pri Vranovem viru v Skočidolu, in kar si je še vse iz¬
mislila meni in Miškotu v sramoto in nesrečo. In če jo
zdaj drugič pozovemo na zagovor, se bo zopet lagala, da
se bo kar kadilo. Sicer pa če hočete, milostni kralj, nič-
vrednežko še enkrat zaslišati, privlecimo jo šiloma semkaj,
težko, da bi se vdala radovoljnoL

In kralj je ukazal: „Kaj še naj dalje odlašamo, da
nam predrzna rjavka naposled opustoši vse kraljestvo!
Zapovedujem vam: Oborožite se vsi čiherni in bodite pri-

104

pravljeni šesti dan! Razdejali bomo Zvitorepki njen grad,
da vidimo kaj hrani v kuhinji in kleti!“

In vsi so vzkliknili: „Karkoli ukažete, vse hočemo
storiti!“

28. Zvitorepka se poslavlja od Hude luknje.

Pri kraljevem svetu, ki je sklenil vojsko zoper lisico,
je bil navzoč tudi jazbec Dremuh. On je bil še vedno z
Zvitorepko malo v komolce; potegnil jo je zategadelj po¬
tihoma z dvora ter hitel, kar se je dalo, k svoji sestrani,
da ji izporoči važno novico.

Ko je prisopihal pred Hudo luknjo, se je Zvitorepka
baš igrala z dvema mladima goloboma. Mladiča sta bila
prvikrat poskusila izleteti iz gnezda, a kreljuti sta jima
bili še prešibki in sfrčala sta onemogla na tla; lisica pa
je že prežala na njiju ter ju hipoma zadavila.

Ugledavši Dremuha, ki se je spešil proti njej, ga je
prijazno ogovorila: „Dober dan, bratran! Kaj pa je no¬
vega? Ali me neprijatelji na dvoru zopet vlačijo po zobeh?“

Dremuh odgovori: „Slaba poročila ti prinašam, se-
strana. Življenje in imenje tvoje je v nevarnosti! Kralj se
je zarekel, da te sramotno usmrti! Vsi veljaki in hrabri
možaki se oborožujejo ter pridrevč .šesti dan pred tvoj
grad. Vsi čiherni so ti gorki, a čas za premišljevanje je
kratek. Miško in Lakotnik sta zopet v kraljevi milosti in
njuna beseda zaleže zdaj pri Miroljubu več, nego moja
pri tebi! Lakotnik je kralju do pičice dokazal, da si ti
roparica in tatica, a tudi kunec in gavran Krokač sta te
obdolžila črnih zlodejstev. Ni dvomiti več, da te kralj
obesi, brž ko te dobi v pest.“

„Prazen strah, moj mili bratran, nič drugega kot
prazen strah ! a  odvrne lisica brezskrbno. „To te je torej
tako peklo, da si pridirjal k meni, kakor da ti je smrt
za petami? Zaradi takih malenkostij si nikar ne beli las!
In če se kralj s svojim dvorom vred stokrat zareče proti
meni, mi vendarle niso kos. Ti glupci, pa da bi mene
ugnali? To so pač prazne fiče-fače! w

Ker je dobil Dremuh prijateljico tako brezskrbno, je
tudi njemu oživilo upanje ter je dejal: „Stopi le brez bo¬
jazni pred gospode ter zagovarjaj svojo stvar, kolikor se
da! Le tudi ti niso obljubili, da se ti ničesar ne zgodi, a

11

poslušali te bodo vendarle; zakaj gospod Lukavec, blagi
ris, je naglašal, da nima nihče pravice, te kaznovati, dokler
te niso zaslišali, in kraljica mu je tudi pritegnila. Pomni
to ugodnost ter se vrlo okoristi z njo!“

„Po tem takem se mini treba pač ničesar bati!“ od¬
vrne Zvitorepka, „da mi le pustč govoriti, in dobro se jim
izvijem.“

Nato sta stopila oba, Zvitorepka in Dremuh, črez prag
grajskih vrat. V gradu je jela lisica gostiti svojega bratrana:
prinesla je dobro ocvrtih golobčkov, in vsak jih je dobil
polovico. Dišali so, da je bilo veselje, in použila sta jih
z največjo slastjo. Žal da jih je bilo tako pičlo; če bi
jih bilo kaj več, vsak dva bi bila še spravila pod kožo.

Po južini je pozvala Zvitorepka svoje tri sinove v
sobo, da bi pozdravili visokega svojega ujca jazbeca. Po-
božavši jih, je dejala Dremuhu: „No, kako so ti kaj po
godu moji vrli dečaki? Ne bo dolgo in oni postanejo
ponos svojega rodu; že sedaj se iz večine sami preživljajo.
Bučman, moj prvenec, ulovi že včasi kako gosko, Štrkolin
je prinesel domov že dosti kuric, a td-le falotek — Rjavče
ga kličemo, pa bi mu bolje pristojalo Zvitorepec po ma¬
teri — td-le falotek je pričitral v brlog že marsikatero
tolsto pišče. Zdaj se učč mladi junaki potapljati se v vodo,
skrivati se v trstju ter grabiti race in goske. Privoščila
bi jim še večkrat tako nedolžno veselje, pa naučiti jih
moram še poprej dodobra, kako se je ogibati skritim
zankam in kako se je varovati psov in lovcev. Ko se še
to naučč, potem bodo dobro odgojeni ter nama bodo lahko
prinašali založajev, ki jih zdaj še, žal, pogrešam. Čisto po
meni so se vrgli, moji vrli dečaki, osobito pa najmlajši;
dobro so se posebno naučili, kako je kuretini priti do ži¬
vega. Bliskoma skočiti, za grlo hlastniti in krepko prijeti:
to je njih način. In to je tudi Zvitorepkin način in, kakor
se mi zdi, najboljši način P

Dremuh pravi: „To je roditeljem na čast in v veselje,
če dorastč otroci po njih željah ter se že zgodaj trudijo,
svojim starim pomagati. Iz srca se veselim, da so ti-le
trije fantiči našega rodu! u

Tako sta Dremuh in domača gospodinja tisti večer še
marsikatero modro izpregovorila o naukapotrebni mladini.
Naposled pa je menila lisica: „Dolga in težavna je bila
tvoja pot, dragi bratran. Gotovo si že željen, da si svoje
trudne ude izlekneš po mehkem ležišču. “

In polegli so po mehkem senu, s katerim je bilo v
sobi postlano: jazbec, Zvitorepka in njeni trije sinovi.

Toda Zvitorepka od hudih skrbij ni mogla spati;
dober svet je pač zlata vreden, si je šepetala, premetujoč
se po ležišču sem pa tja.

Ko se je končno jelo svitati, je brž vstala; videč pa,
da se je Rjavče že tudi vzbudil ter si menca oči, mu je
pošepnila : „Le nikar se preveč žalostiti, ker moram danes
zopet odpotovati. Dremuh mi je prinesel vabilo na dvor,
kjer me čaka dosti veselja. Če bi pa med tem kdo o
meni kaj slabo govoril, ne mu verjeti, ljubi moji otročiči!*

„ Mamica,* je vprašal Rjavče prestrašen, „mamica,
čemu se odpravljaš vnovič na pot? Meni nekaj pravi, da
ti preti nesreča. Si li že pozabila, kako se ti je zadnjič
godilo na dvoru ?*

„Sevčda vem* je odvrnila Zvitorepka, „prišla sem
v hude škripce; zakaj veliko jih je planilo nad me; pa
kmalu je zapihal drug veter. Saj je dostikrat tako na
svetu: ta ali oni že meni, da ima kaj v roki, pa se mu iz¬
muzne izpod prstov. Le naj grem; na dvoru imam važnih
opravkov. Pa nikarte se, ljubi otročiči, preveč žalostiti,
saj res ni nič hudega, in najpozneje v petih dneh sem zopet
pri vas, če bo le količkaj mogoče. Pa pridni bodite ta
čas in pazno varujte naš grad!*

Poslovivši se tak6 od otročičev, je Zvitorepka vzbu¬
dila Dremuha in napotila sta se samodruga na daljno pot
do kraljevega dvora.

29. Stara Hvaležnost je umrla.

Dremuh in Zvitorepka sta odkorakala po v  puščobnih
lažeh tja proti kraljevi prestolnici; Bučman, Štrkolin in
Rjavče pa so strmeli za odhajajočima, dokler se nista skrila
na zadnjem ovinku za robidovjem. Huda otožnost je objela
dečake, ker jih je mati zopet ostavila same. „Nič dobrega
ne pomeni ta nenadni poziv. Kaj naj počnemo, sirote, brez
matere?* tako so tarnali vsi vprek. ,,In še nad nas utegne
silni Miroljub poslati svojo vojsko!* zajavka najmlajši
Rjavče; „veste kaj, dobro se zakovarimo in zapahnimo
vrata, da nam ne pride kdor si bodi tako hitro do živega.*

Dečaki skrbno zatvorijo vse vhode v Hudo luknjo,
pa ležejo v kot na dišeče seno. Uro za uro ždijo tako na

107

ležišču, a končno se oglasi Bučman, rekoč: „Vesta kaj,
dolgega časa skoprnimo, če se kako ne razvedrimo. Kaj
hočemo početi?

„Prav govoriš, bratec, 44  odvrne Štrkolin, „poigrajmo
se malko, da nam čas hitreje mine. 44

„Meni se pač zdi naj lepše, poslušati povesti/ 4  dč
Rjavče veselo strigoč z ušesi; „vsakemu izmed nas je naša
mila mamica povedala že dosti čudnih dogodljajev iz svo¬
jega življenja. Kaj, če bi si zaporedoma pripovedovali vsak
po eno povestico; videla bosta, kako nam čas pri tem
bliskoma mine. Kar ti, Bučmanček, začni, potem pa pri¬
deva midva na vrsto. 44

„Eh povestij imam jaz vedno polno torbo, 44  odgovori
Bučman; „poslušajte torej čudno pravljico, kako je bilo
tedaj, ko je stara Hvaležnost umrla.

Svoje dni je zgrabil sivca volka skopec — tak6 jame
pripovedovati Bučman — pa posrečilo se mu je vendarle,
izviti se iz železja; ves ubog je odšantal po pusti dobravi.

Zagledali pa so ga lovci ter so ga jeli preganjati. In
sivec je moral bežati črez pot, po kateri je baš prihajal s
polja kmet z vrečo in s cepcem na rami.

Volk poprosi kmeta: ,,Usmili se me, kmetič, in skrij
me v vrečo! Glej, lovci so mi za petami! 44

Kmet ga usliši ter skrije preganjanega sivca v vrečo,
ki jo zaveže in zadene na pleča. Nato gre svojim potem,
a naproti mu pridejo lovci.

„Kmetič, nisi li videl volka? 44  ga hlastno poprašajo.

„Ne, nisem ga videl, 44  jim odgovori on.

Lovci so hiteli dalje, in kmalu jih ni bilo več videti.

,,Čuj, ali so že odšli moji sovražniki? 44  vpraša volk.

„So že za deveto goro. 44

„No, izpusti me zdaj na prosto! 44

Kmetič je razvezal vrečo in izpustil volka v beli svet.
A sivec lakotni je dejal: „Veš kaj, kmetič, jaz te zdaj pojem
za malo južino! 44

„Oh, volk, volčič, iz take nevarnosti sem te rešil, a
v zahvalo me hočeš še snesti? 44

,,Stara Hvaležnost je umrla, ni je več na svetu, 44
odvrne mu volk.

Kmetič izprevidi, da se tu ni šaliti, ter reče: ,,No, če
je tako, pojdiva še malko po poti dalje, in če reče prvi,
ki naju sreča, da ni več Hvaležnosti na svetu — no potem
me lahko poješ! 44

108

Šla sta torej dalje po poti. Naproti jima pride stara
kobila. Kmetič stopi ročno k njej in jo poprosi: „Bodi
tako dobra, kobila moja mila, in razsodi nama! Glej, jaz
sem volka rešil velike nevarnosti, a on me hoče zdaj po¬
jesti! 44  In povedal ji je vse natanko, kako je bilo.

Kobila je premišljala in premišljala, a konči je dejala:
„Živela sem pri svojem gospodarju dvanajst let, skotila
sem mu dvanajst žrebet, delala sem mu na vse pretege, a
sedaj na stara leta, ko sem trhla in slabotna, me je pognal
v vodo, da bi poginila. Pa jaz sem lezla, lezla, in naposled
sem res izlezla iz vode, a sedaj kolovratim po svetu, kamor
me pač oči popeljejo. Pa še naj kdo reče, da je še stara
Hvaležnost živa! 44

„Viž, kaj sem rekel! 44  pravi volk.

Kmetič se razžalosti in začne prositi volka, da naj po¬
čaka še tako dolgo, da srečata še koga drugega. Volk se
dd preprositi.

Sreča ju star pes. Volk mu brž razloži svojo zadevo,
proseč ga razsodbe. Pes malko pomisli, pa reče: „ Sl užil
sem gospodarju svojemu dvajset let, ščitil sem mu dom in
živino, a ko sem se postaral in sem nehal lajati, me je
nagnal z dvora, in sedaj se potepljem, kamor mi oči ka¬
žejo. D d, stara Hvaležnost je umrla! 44

„No, vidiš, da imam jaz prav! 44

Kmetiča je ta odgovor še bolj užalostil, a prosil je
volka, naj še počaka tretjič, da še enkrat slišita sodbo
tretjega, potem pa ga naj poje, če res ni Hvaležnosti več
na svetu.

In tretjo pot jima pride naproti naša mati Zvitorepka.

Kmetič ji ponovi svoje vprašanje.

A ona se jame čuditi: „Kak6 je to mogoče, da bi
bil volk, ta debeli brdavs, imel prostora v tej mali vreči? 44

Volk in kmetič ji potrdita, da je to čista resnica. Pa
Zvitorepka jima vendarle ne verjame in jima pravi: „Ej no,
kmetič, pa pokaži, kako si ga stlačil v to vrečo! 44

Kmet razgrne vrečo in volk potisne vanjo svojo glavo.

Naša Zvitorepka pa zakriči: „A tako, ali si samo
* glavo skril v vrečo? 44

Volk zleze ves v vrečo. „No, kmetič, 44  nadaljuje Zvito¬
repka, „pokaži, kako si bil vrečo zavezal! 44

In kmet vrečo zavozla.

„No, kmetič, pokaži, kako si žito mlatil!'*

In kmet jame mlatiti s cepcem po vreči.

109

.,Ej, kmetič, kako pa si obračal snope?“

Kmet obrne vrečo in udriha po hrbtu, po glavi in
repu, po plečih in nogah, kamor je pač priletelo. Ko je
volku vse kosti prerahljal, pa je nehal ter dejal: Stara

Hvaležnost je umrla!“

30. Volk — bedak.

Lisjaček Bučman povzame zopet besedo in pravi:
„Zvitorepka in volk sta si pač že od nekdaj v laseh; koliko¬
krat je že spravila lakotnega sivca v sramoto!“

„Ce se le ne bo volk zdaj na dvoru nad našo ma¬
terjo maščeval,“ pravi mladi Rjavče; „saj vesta, koliko
zaleže Lakotnikova beseda pri kralju.“

„Če drug ne pride Zvitorepki do kože, ji volk tudi
ne bo ; da bi ji on^ škodoval, zato je dosti preneroden in
bedast !“ poudari Štrkolin ter nadaljuje: „Pa poslušajta
mojo povest, in pritrdila mi bosta, da ga ni na svetu večjega
bedaka od volka!

V neki vasi je živel kmet, ki je imel pridnega psa
čuvaja. Ko pa se je postaral in je nehal lajati, ga gospodar
ni več maral. Privezal mu je zategadelj vrv okoli vratu
in ga je vlekel v gozd; tu ga je zadrgnil k jesenu, hoteč
ga ubiti. Ko pa je zagledal, da tek6 psu gorke solze po
smrčku, se je milo storilo kmetu; pustil je zato psa pri¬
vezanega k jesenu, a sam je odšel domov.

Ubogi pes je ostal v gozdu ter je začel plakati in
preklinjati žalostno svojo usodo. Tedaj pa je prišel izza
grmovja velik volk; ko je zagledal privezanega siromaka,
mu je dejal: „Zdravstvuj, ščene! Dolgo sem že čakal, da
prideš v moj okraj. Ej, bili so časi, ko si me preganjal
od svojega doma; zdaj pa naredim s teboj, kar hočem.
Za vse te poplačam obilo 1“

„Kaj pa hočeš, sivi volk, z mano početi ?“

„Prav nič hudega: pojčm te s kožo in kostmi.“

..Oh ti nespametni volk sivec! Same debelosti ne
veš, kaj delaš! Ali hočeš po okusni govedini pričeti jesti
staro in žvarasto pasje meso? Se ti li ne zdi škoda tvojih
škrbinastih zob, ki jih polomiš ob meni? Saj vidiš, da je
moje meso zdaj kakor gnila, zategla klada. A priučim te
boljšemu. Pojdi in prinesi mi kos tečne kobiletine, popravi
in zredi me nekoliko, a potem stori z mano, kar ti je drago! w

110

Volk je poslušal psa; odšel je ter mu je prinesel po¬
lovico kobile: „Evo ti mesa! No zdaj se pa zredi!“ To
rekši, je odšel. Pes pa je jel hlastati po mesu ter je vse
pojedel.

Črez dva dni je prišel volk sivec in je dejal ščenetu:
„No, bratec, ali si se že kaj popravil ali ne?“

„ Majčkeno sem se že popravil; ako bi mi pa ti pri¬
nesel kako ovco, oh, kakč bi se poslajšalo moje meso!“

Volk je bil s tem zadovoljen ter je zbežal na širno
polje; tam je jel oprezati v svojem skrivališču, kdaj bo
gnal pastir čredo na pašo. Kmalu se mu je približala drobnica;
volk je spazil izza grma najlepšo in najdebelejšo ovco,
zgrabil jo za golt ter jo je prinesel psu. „Evo ti ovce,
zdaj se pa zredi!“

Pes si je pridno zalagal okusne bravetine in že je
čutil, kako se mu povrača nekdanja čilost.

Pa je prišel zopet volk ter je vprašal: „No, bratec,
kakšen si že kaj ?“

„Še sem malko suh. A če bi mi prinesel prašička,
odebelil bi se kakor polh.“

Volk je res dobil tudi prašička, prinesel ga psu ter
mu je rekel: „To je pač moje poslednje delo! Črez dva
dni pa pridem k tebi v gosti.“

„Ze dobro — si je mislil pes — saj si me dobro
popravili

Črez dva dni pride volk k pitanemu psu; ko ga pa
ta ugleda, jame hudo renčati in lajati.

„Glej jo grdobo pasjo,“ je vzkliknil volk, „sedaj se
mi hoče pa še postaviti po robu?“ In bliskoma se je za¬
kadil v psa, da bi ga raztrgal. Toda pes se je bil z žirovno
pičo tako okrepčal, da je kakor ris planil po koncu, ob¬
delujoč in trgajoč volkov kožuh, da so kar kosci dlake
frčali na vse strani.

Volk se je jedva iztrgal razjarjenemu psu, stisnil rep
med noge ter jo naglo odkuril. Bežal je in bežal, in ker
mu je že sapa pohajala, se je hotel malo odpočiti; začuvši
pa pasje lajanje za seboj, jo je ulil zopet dalje. Pribežal
je v gozd in tam je legel pod grm ter si je jel lizati rane,
ki mu jih je bil zasekal pes. „Glej, kako me je ta mrcina
pasja prevarila,“ je besedičil samemu sebi. r Le čak, kdor
mi zdaj pride na met, se mi pač ne iztrga iz mojih zob!“

Ko si je volk zalizal rane, je šel zopet stikat za
plenom. Stika in gleda — na gori stoji velik kozel. Takoj

111

je pri njem, pa mu reče: „0j kozel, kozliček, prišel sem
k tebi, da te snem! 44

„Oh, ti volk, ti sivi, čemu bi si po nepotrebnem lomil
svoje stare zobe? Rajši se ustopi spodaj pod goro in odpri
široko svoje čeljusti; jaz ti priletim naravnost v usta — in
ti me lahko celega pogoltneš!“

Volk se je razkoračil pod goro ter je odprl svoje
široko žrelo. Kozel pa je priletel z brega kot strela in je
butnil volka s tako silo v čelo, da je kakor klada telebil
na tla. Nato se je kozel zadovoljen vrnil na pašo.

Črez dolge tri ure se je volk vzbudil iz globoke
omame; glava ga je silno bolela, kar šumelo je po njej.
In jel je premišljati, ali je pogoltnil kozla ali ne. Mislil
je in mislil, ugibal in ugibal. „Če bi bil pojedel kozla,
moral bi mi biti trebuh bolj napet; zdi se mi, da me je ta
postopač bradati rčs tudi prekanil. No, bom vsaj prihodnjič
vedel, kako mi je ravnati !“

To rekši, jo je mahnil volk proti vasi; zagledal je
svinjo z mladimi pujski ter je takoj planil na enega izmed
mladičev. Ker ga je pa starka hotela braniti, ji je dejal
volk: „Ti grdoba svinjska ti, kaj, ustavljati se mi hočeš?

Glej, da tebe s tvojimi praseti vred snem! 44

A svinja mu odvrne: „Haha, doslej se ti nisem sme¬
jala, a sedaj vidim, da si res velik bedak! 44

„Zakaj neki? 44

„No, le poglej in presodi sam, sivec: Ali ne vidiš,
kakšni so moji mladiči? Vsi umazani so in blatni, in
takšne packe hočeš ti jesti? Treba je vendar, da jih poprej
umijeva. 44

Volku je bilo to po godu. Šla sta in naletela ravno
prav; ob potoku sta uzrla velik mlin. In svinja je bese¬
dovala volku: „Ti ljubeznivi kum, ostani tostran jeza, kjer
ni vode, a jaz pojdem na ono stran in bom kopala prašičke
v čisti vodi ter ti jih dajala drugega za drugim. 44

Volk se je razveselil, misleč: „Kako dober plen mi
pride pod zobe! 44  In šel je sivi bedak pod jez, a svinja
je takoj z zobmi zgrabila zapornico, jo vzdignila in izpustila
vodo. Voda je z vso močjo udrla po strugi; vrtinec je
zgrabil volka in ga odnesel po potoku. Svinja s svojimi
mladiči pa je šla zopet domov ter je legla z njimi na mehko
ležišče.

112

Kaj ne, pošteno so volka zvodili za nos vsi trije, pes,
kozel in svinja!** In Štrkolin je končal svojo povest z
besedami: Volk se sicer postavlja kot junak, pa je naj¬
večji bedak!

31. Zveri v jami.

Tretji povzame najmlajši Rjavce besedo in pripo¬
veduj e:

Živela sta starček in starka, ki nista imela drugega
imetka kakor velikega merjasca. In odšel je merjasec v
gozd želod jest. Naproti mu pride volk.

„Merjasec, ljubi merjasec, kam greš?**

„„V gozd želod jest.****

„Vzemi me, prosim, s seboj !**

„„Jaz bi te že vzel s seboj, a tam je jama, globoka in
široka — ti je ne preskočiš.****

„Ne boj se, jaz jo že preskočim/*

Odpravita se dalje; gresta in gresta po gozdu ter pri¬
deta do tiste jame.

„No,** reče volk, „skoči!**

Merjasec skoči in — preskoči.

Nato skoči volk — pa telebi naravnost v jamo.
Merjasec se je najedel želoda ter se vrnil  domov. —
Drugi dan se je zopet odpravil v gozd.

Sreča ga medved. „Merjasec, kam greš?**

„„V gozd na želod!****

„Naj grem tudi jaz s tabo!** poprosi medved.

„„Saj bi te vzel s seboj, pa tam je jama, globoka in
široka — ti je ne preskočiš.****

„Ni klek, da bi je ne preskočil.**

Gresta torej v gozd k jami.

Merjasec skoči in — preskoči.

Skoči tudi medved — pa pade v jamo.

Merjasec se nahlasta želoda, pa hajdi domov! —

Tretji dan gre zopet po navadi v gozd želod jest.

Naproti mu priskaklja dolgopeti zajec.

„Zdravstvuj, merjasec!**

„„Zdravstvuj, dolgopeti zajec!****

„Kam pa si namenjen?**

„„V gozd na želod.****

„Te li smem spremiti?**

113

„„Nikar, dolgopetec, tam je jama, globoka in široka
— ti je ne preskočiš . 4444

„Kaj, da bi je jaz ne preskočil? Meže skočim črez.“

In mahneta jo naravnost k jami.

Merjasec skoči in — preskoči.

Tudi zajec dolgopeti plane — pa se strklja v jamo.
In zopet se merjasec naje želoda, pa odčota domov. —

Ko je šel merjasec četrti dan, kakor običajno, želod
jest, ga je srečala Zvitorepka; tudi ona ga je prosila, naj
jo vzame s seboj.

„Nak, lisica, tam je jama, globoka in široka — saj je
ne preskočiš / 4

„Ej, ej ,‘ 4  de Zvitorepka, „preskočim jo, preskočim ! 44

No, pa tudi ona je padla v jamo. Bilo jih je torej
zdaj v jami četvero; jeli so se pogovarjati, kaj bi jedli.

Zvitorepka jim nasvetuje: „Veste kaj, zapojmo si

pesem, in kdor bo najtanje zapel, tega pojejmo ! 44

Volk zapoje z debelim glasom : o-o--o—o! Medved

zagodrnja malko mehkeje: u — u — u—u! Zvitorepka še

tanje: e—e — e—e! A zajec zacvili kakor miška tanko:
• • • • |

1—1— l — 1 1

Takoj planejo zveri na zajca dolgopetca, ga raztrgajo
in pojedč s koščicami vred.

Drugi dan nasvetuje zopet Zvitorepka: „Kdor naj-
debeleje izmed vseh zapoje, tega pojužinajmo ! 44

In volk izmed vseh najdcbeleje zatuli: o — o—o—o!
Ročno se zakadita z medvedom vanj ter ga pojesta.

Zvitorepka se je mesa najedla, čreva pa je skrila pod
sebe. Ko sta že zopet tri dni preždela v jami, začne Zvito¬
repka jesti skrita čreva, a medved jo vpraša: „Kaj pa po¬
kušaš, botrica? Daj še meni majčkeno ! 44

„Oh veš, svoja čreva žulim; še ti si razparaj trebuh
in okusi čreva; boš videl, kako so okusna / 4

Medved je storil, kakor mu je nasvetovala Zvitorepka:
razparal si je trebuh — pa pripravil tako Zvitorepki nekaj
tečnih obedov. Sama samcata je torej naposled ostala
Zvitorepka v jami in dobro se ji je zdelo, da se je tako
okoristila z dolgopetim zajcem in pa s telebanoma, z volkom
in medvedom, ki sta bila daljna sorodnika Miškotu in
Lakotniku, njenih zagrizenih sovragov.

Črez nekaj dnij pa začne Zvitorepki v jami zopet
huda presti. Ona premišlja in premišlja, pa zagleda ob
jami drevo; na tem drevesu pa je ravno jel drozg znašati

Večernice. 56. zv.

8

114

svoje gnezdo. Lisica sedi in sedi v jami, in v enomer
strmoleč v drozga, mu beseduje: „Drozg, mili drozg, kaj
pa delaš?"

„ Gnezdo pletem."

„„Zakaj ga pleteš?""

„Deco si vzgojim."

„„Drozg, daj mi jesti! Če me ne nasitiš, pojem ti
tvojo deco."“

Drozg vzdihuje in premišlja: „Kako bi nasitil Zvito¬
repko?" Zletel je v vas ter ji je prinesel pišče.

Zvitorepka je obrala pišče, pa je zopet besedovala:
„Drozg, oj drozg, ali si me nasitil?"

„Da, nasitil “

„„No, me pa še napoj!""

A drozg vzdihuje in premišlja, kje bi dobil pijače.
In odletel je v vas ter ji je prinesel studenčnice.

Ko se je Zvitorepka napila, je zopet dejala: „Drozg,
oj drozg, ali si me nasitil?"

„Da, nasitil."

„„Ali si me napojil?""

.,Da, napojil."

v , 5 Zdaj me pa še iz jame spravi!""

Drozg vzdihuje in premišlja, kako bi spravil lisico iz
jame. In glej, začel je metati v globino palčice in metal
jih je tako dolgo, da je po njih prilezla Zvitorepka na
svetlo ter se je rešila . . .

Mladi Rjavče je završil svojo povest. „Kakor vsekdar,
tako se bo tudi zdaj na kraljevem dvoru naša modra ma¬
mica izvila iz vsake zadrege!" Tako so modrovali mladi
lisjački ter se iztegnili po dišečem senu. Utrujena trojica
je sladko zaspala, zaupajoč trdemu ozidju svojega gradu
in modri glavi Zvitorepkini.

32. Zvitorepka modruje o svetu.

Med tem ko so si mladi lisjački v Hudi luknji kratili
čas s pripovedovanjem, sta stopala Dremuh in Zvitorepka
samodruga tja po pustopoljini.

In lisica je dejala jazbecu: .,Slabo se utegne stvar

zasukati zdme, bratran; pa tudi na dobro se lahko okrene.
Ni li mogoče, da mi tudi zdajšnje potovanje srečo nakloni?"

„Težko!" odvrne Dremuh skrbipolno, ,,predebele si
jim že užagala in preveliko jih je. ki hočejo tvoj pogin; jaz

115

se bojim najhujšega. Najbolj te bo pokopal Plahunov
umor in pa da si celd glavo umorjenega zajca poslala
kralju. Taka lahkomiselna drznost ti bo škodovala bolj,
nego se nadeješ/ 4

, Niti lasu mi ne bo skrivila!“ odgovori lisica. „Res-
nično ti povem, bratran, kdor hoče za naših dnij na svetu
izhajati, ne sme sveto živeti kakor puščavnik, in kdor s
strdjo trži, si tudi v časi prste oblizuje. Mene je pač Plahun
sam spravil v izkušnjavo. Kako veselo je poskakoval
pred mano in kako je bil tolst, kako okrogel in zalit!
To me je vendar moralo razburiti, A vrh tega mi je bilo
še prišlo na misel, kako drzno je kamenje metal v mene,
ko — no, ko sem bila ne dolgo tega v kaši. Ali ni torej
Plahun svoje kazni pošteno zaslužil? Z ovnom Belinom
pa, vidiš, ljubi bratran, si itak nisva bila nikdar posebno
v komolce; bil je zmeraj teleban, okoren in zaspan. Res,
Plahun in Belin sta zagazila v nesrečo; mene pa teži breme
pregrehe, in to je še huje. Pravijo, da moramo svoje so¬
brate ljubiti; toda jaz nisem Plahuna in Belina nikdar
smatrala za svoja sobrata. Pa čemu bi še dosti besed raz¬
dirala? Kar je mrtvo, je mrtvo; govoriva rajši o drugih
stvareh!“

„ Slabi časi so zdaj, slabi, dragi bratran, u  povzame
lisica zopet besedo; „zakaj visoki gospodje nam kažejo le
slabe vzglede, te pa opazujejo manjši ter jih pridno po¬
snemajo. Kdo neki ne ve, da tudi Miroljub ropa? Ni li
jelen Rogovilež temu žalostna priča? In kar Miroljub sam
ne naropa, to mu nanosita Miško in Lakotnik, kakor da se
tako spodobi. Nihče si ne upa mu povedati resnice v brk;
nikogar ni, ki bi dejal: „Vi ne delate prav, milostni kralj!“
Vsi, ministri, grofje in baroni, molčijo kot grob. In čemu?
Tudi njim odpade delež plena; če tudi malo, a nekaj dobe
vendarle. Ako pa pride kdo tožit, škoda podplatov in
truda. Kar so mu izmaknili, tega pač nima več in njegovih
tožb nihče ne posluša. Končno si že ne upa več črhniti
besedice, ker uvidi, kako velika je moč kraljeva, a kako
majhna njegova lastna. „Naš kralj je pač naš gospodar!“
si misli tako prekanjeno sirotle; „še veseli moramo biti,
če si prilasti naš imetek, zakaj mi smo njegovi podaniki,
ki mu moramo žrtvovati imenje in življenje/ 4  Pravijo sicer,
a pri tem ničesar ne mislijo, da je naš gospodar usmiljen
in plemenit; meni se pa to ne zdi prav nič plemenito, če
hoče svojim podložnikom le škodovati/ 4

116

Zvitorepka se oddahne, pa nadaljuje: „Tudi Miroljubu
so osobito tisti dobrodošli, ki mu kaj prinesč in ki plešejo,
kakor on gode. Uvidiš li sedaj, dragi bratran jazbec, kako
je to, da sta Miško in Lakotnik zopet kraljeva svetovalca?
Da sta vnovič kraljeva ljubčka, to utegne še marsikomu
škodovati. Naj kradeta in ropata, kolikor jima drago,
krika in vika vsled tega ne bo; vsi vidijo njiju hudobije,
pa molčijo in si mislijo: Končno utegnem ujeti tudi jaz
kak založaj. Takih pomagačev ima kralj sedaj mnogo na
dvoru, in oni so najimenitnejši veljaki; a kakor že vemo,
da vrana vrani očij ne izkljuje, tako so si tudi le-ti rokov¬
njači kaj na roko. Ako pa si pr'vošči kateri izmed nas
siromakov, kakor sem jaz Zvitorepka, le drobno pišče, takoj
ga nahrulijo ter kličejo in vičejo: „Lejte ga tatu pre¬
drznega, obesite ga, obesite!“ Tatiče pač obešajo, tatiče,
toda tatove ... ne le da jih izpustč, še ščitijo jih vrh
tega. Lej, bratran Dremuh, tako se godi na svetu, in če
zmislim na vse to, ni čuda, da gledam včasi tudi na svojo
lastno korist. Večkrat pravim sama sebi: Že mora tako
prav biti, saj jih mnogo živi takč kakor jaz! Včasi se mi
vzbudi sicer vest in ta mi pravi, da moramo tudi naj¬
manjšo krivico popraviti in ukradeno vrniti; hudo me peče
takrat, a  hvala Bogu, da me hitro mine.“

„Škoda!“ prekine Dremuh lisico. „Želeti bi pač bilo,
da te večkrat obidejo take misli in da se malce pokesaš,
zakaj živela bi potem, kakor se spodobi poštenim dr¬
žavljanom/*

A Zvitorepka mu ugovarja: „Kaj bi mi hasnilo, ako
živim, kakor mi velevata postava in vest. Saj tudi naj¬
večje poštenjake vlačijo črez zobe Ne vidiš li, kaj dan¬
danes ljudstvo počenja? Za vsem slabim vohunijo in sti¬
kajo, in če zvedč to ali ono, brž si še nekaj povrh izmislijo,
in potem gre novica od ust do ust kakor plamen po
slamnatih strehah. Tako popačeno je naše ljudstvo, in kdo
bi se po tem takem čudil, da tudi o svojih višjih gospodih
le slabo govorč. O .slabostih klepetajo in blebetajo po
vseh ulicah in cestah, a vendar vedč o svojih višjih, o
svojih gospodarjih mnogokaj dobrega, samo da jim to noče
iz ust ter da o dobrih lastnostih ne trobijo v svet. Ako pa
se zaradi dobrih dejanj velikaši ne hvalijo, ali jim naj
potem zamerimo, da postanejo sčasoma mlačni v dobrem?
Svet je poln obrekovanja in hinavščine, potuhe in laži,
poln nezvestobe in izdajstva, ropa in lopovstva ! Odkar

117

hinavci in krivi preroki ljudstvo zapeljujejo, ne pride več
poštena beseda iz ust. — Tako žive ljudje tja v en dan,
in če jih dobrodušno opominjaš, skomizgnejo ti z rameni
ter ti reko: „Greh menda ni tako velik, kakor se nam
očita; če bi bilo res tako hudč, bi se f ga tudi učeniki sami
bolj ogibali.“

„Mnogo žalostne resnice je v tvojih besedah , 44  potrdi
Dremuh; „zakaj navadno ljudstvo skoro povsod kaže le na
slabe učenike, a dobrih ne vidi. Takšni so ljudje, kakor
ona žival iz južnih krajev, ki jo glumači ob semanjih dneh
kažejo za denar. Ona vse oponaša, kar se ji pokaže; ker pa
ne zna misliti in dobi o preudariti, vsako stvar na smešno
plat obrne. Ponekod se pač res zgodi, da slepec slepca
vodi ter da oba s prave poti zaideta; a ne manjka se tudi
pametnih učenikov, in te bi naj ljudstvo posnemalo! u

„Res je tako / 4  pritegne lisica Dremuhu, „med ministri,
grofi in baroni, ki so v deželi, je tudi dosti dobrih poleg
hudobnih; toda kdo se briga za njih dobra dela, s katerimi
hočejo ljudstvo poboljšati? Komu je možatosti mar? Za
l$pe vzglede se nihče ne zmeni, a kar je hudobnega, utrjuje
ljudi v njih hudobnem početju. In tako se svet pohujšuje
od dne do dne. Nekoji velikaši se pehajo za denar, drugi
se zopet gizdavo oblačijo, mastijo se pri bogatih pojedinah
in uživajo veselje sveta. Nekateri se tudi ponašajo s tem,
da so knežjega rodu, kakor recimo Miško, ki ob vsaki
priliki trka ob prsi, češ, po mojih žilah teče kraljevska
kri. — Bedaki! Rojstvo nas ne nareja ne plemenitih, ne
neplemenitih, marveč kreposti in strasti razlikujejo ljudi.
Ako učenik uči čednosti in tudi čednostno živi, naj bi ga
visoko spoštovali! Če pa divja le od strasti do strasti,
čemu potem vsa učenost, ko vendarle pohujšuje? Takemu
učeniku, pa naj še tako lepo uči, pravi nevedno ljudstvo:
„Lejte, on nas o dobrem uči, a sam tako ne živi! Kako
morete torej od nas zahtevati kaj boljšega ? 44

..Sestrana Zvitorepka , 44  pristriže Dremuh lisici besedo,
,,kaj čenčaš in marnjaš toliko o slabostih drugih? Kaj te
neki brigajo učeniki, pa bodisi, da so dobri ali slabi? Vsak
pred svojim pragom pometaj; meni se vidi, da imaš pred
svojim lastnim dovolj smetij. Premišljuj rajši, kako se boš
zagovarjala pred kraljem; to pot ti utegne iti za kožo ! 44

„Ni šment ! 44  odgovori lisica; „znano mi je še neko
sredstvo, ki me gotovo reši, pa če bi bila še v veliko večji

118

sili. Kaj bi ti še dalje prikrivala, ko se tako bojiš za mojo
kožo! Lej, prijatelj Dremuh, jaz vem o bolezni Miroljubovi
več, kakor vi vsi skupaj, in samo jaz ga morem ozdraviti.
Toda meni ni dosti mar, da bi kralj ozdravel. Pomisli
vendar: „Ako Miroljub okreva, gledal bo gotovo na to, da
se obči mir niti najmanj ne bo kalil; potem bo pa tudi
pri meni kakor pri tebi in pri vseh drugih prijateljih in
sorodnikih, kakor nekdaj, lačen maček sedel ves dan na
ognjišču.^

Dremuh prikima tem besedam in reče: „Če se dru¬
gače ne izviješ, treba bo, da se kot zdravnica prikupiš
kralju. Sicer se pa obči mir gotovo ne bo nikdar tako
strogo izvrševal, kakor se je nekdaj; in če se je Miškotu
posrečilo izposlovati pravico, da sme vsekdar in povsod
zasledovati ovčji rod, dosegla boš tudi ti za svoje lečenje
marsikako pravico in ugodnosti

Tako sta se pogovarjala jazbec in lisica, stopajoča
po pustopoljini proti Matjaževi peči, in marsikatero pametno,
pa tudi neumno sta še rekla, predno sta dospela na
kraljevski dvor.

33. Zvitorepkin zagovor.

Ko pa sta Dremuh in lisica dospela na dvor in je Zvito¬
repka ugledala toliko množico zagrizenih sovražnikov, ji je
upadel pogum. Začela je že sama dvomiti, ali se ji bo mogoče
izkopati iz mnogobrojnih obtožb. A ojunačila se je zopet
ter korakala smelo vštric Dremuha skoz vrste svojih ne-
prijateljev. Tako sta dospela pred prestol in Dremuh je
še pošepetal lisici: „Sestrana, zdajle pokaži svojo bistro¬
umnost in glej, da kake neumne ne zineš! Saj veš: Kdor
se s pametjo skrega, ne spravi čolna do brega ! u

„Hvala ti lepa za tvoj nasvet, mili bratran !“ je od¬
govorila Zvitorepka in se ozrla po neštevilni množici, ki
se je zbrala pred Matjaževo pečjo. Tema zagrizenih so¬
vragov je srepo strmela vdnjo in le tu pa tam se je njen
pogled ujel s kakim zvestim pristašem, kimajočim ji
izpodbujevalno.

In lisica je smelo stopila pred Miroljuba ter Spre¬
govorila: „Vsemogočni Gospod, ki mu je vse očito, vas
ohrani, milostni gospod in kralj, in ščiti našo plemenito
gospo kraljico! On naj vama da modrost, da ločita ljuljko

119

od pšenice! Zakaj dandanes se klati po svetu marsikak
nepridiprav, ki se mu od zunaj ne pozna, kakšen je zares.
Dal Bog, da bi bilo slehernemu na čelu zapisano, kar
misli v srcu, in da bi vi, gospod kralj, brali razločno, kako
sem vam jaz zvesto vdana! Pa navzlic temu me hudobni
jeziki ne puste v miru, zakaj moji sovražniki so me pri
vas nesramno očrnili. A jaz se tolažim s tem, da moj iz¬
kušeni in modri kralj ne veruje praznim kvantam, marveč
da sodi le po svojem lastnem prepričanju. Kdo neki more
trditi, da vas je že kdaj oplahtal? Kdo more reči, da je
kralj Miroljub že kdaj potlačil pravico v prah ? 44

„Nesramnica!“ jo nahruli kralj. „Tvoje predrzno
gobezdanje ti to pot ne pomaga prav nič! Ti navihanka
si me že prevečkrat nalagala, da bi ti še kdaj verjel!
Tvoja igra je končana! Kako mi zvesto služiš, to se pač
vidi na kuncu in umorjeni Krokači. Da ni tudi nobene
druge krivde na tebi, bilo bi že samo to dovolj; toda vsak
dan mi prihajajo nova poročila o tvojem vražjem početju.
Ti si mi zrel ptiček, kolikor te je pod klobukom! Pa
bodisi, da si še tako prebrisana in navihana, naposled si
vendarle napačno naletela ! 44

Tako se je hudoval kralj, a lisica si je mislila: ,,Groma,
kako se bo to končalo? Jaz neumnica, da nisem ostala v
svoji trdnjavi! Tu nimam dosti časa premišljati, in vsak
izgovor bi bil dober, če ga tudi pes na repu prinese!
Izviti se moram, pa naj velja, kar hoče! Poskusimo torej ! 44

„Mogočni knez, visoki kralj in gospod , 44  prične Zvi¬
torepka, „ako menite, da sem zaslužila smrt, ste gotovo
napačno poučeni in jaz vas prosim, poslušajte tudi mene.
Ako bi bila res količkaj kriva, menite li, da bi prišla
sama pred visoko sodišče? Ste li že kdaj čuli, da je bila
Zvitorepka tako nespametna? Če bi imela težko vest, bi
za noben denar na svetu ne zapustila svoje trdnjave; zakaj
tam sem svobodna in se mi ni treba bati nobenega so¬
vražnika. A ker vem, da sem nedolžna, zato sem tudi
prišla iz lastnega nagiba semkaj!

Kje vendar tiči kunec, ki me je tako junaško očrnil
za hrbtom? In kam se je skrilo ono pernato mežalo, ki
zna poštene sosede tako jezično opravljati? Tu-le sem
stopita, junaka, in ponovita svoje obtožbe meni v lice!
Evo vam Zvitorepke! Komur je storila kaj žalega, zdaj
naj stopi na prste! Seveda, o seveda, kadar nisem navzočna,

120

je lahko si jezik brusiti. Toda sodba se izreka še le takrat,
ko se zve tožba in odgovor; tako je že od nekdaj navada.
Tema dvema čebljačema, gavranu in kuncu, sem že storila
mnogo dobrega; a v zahvalo se sračita zdaj nad menoj!

Bilo je zadnjo sredo zjutraj zarana; jaz sem stala
pred svojim gradom in gledala, kako vreme kaže. Kar
priskače kunec mimo po poti; on me pozdravi ter mi
reče, da je namenjen na kraljevski dvor. „Srečno pot ti
želim!“ pravim jaz; a on se le še obotavlja in me prosi,
ali bi mu mogla dati kaj za prigrizek. „Oh, prav rada!“
sem odgovorila jaz in povabila lačnega potnika v sobo,
kjer sem mu postregla z gibanicami, ki so bile še vroče,
da se je kar kadilo od njih. Poleg tega sem ga tudi po¬
gostila z okusnimi ribami in ponudila sem mu mlečnega
kruha in sladkega ovočja. Ko se je kunec mastil z obilnim
zajutrkom, se je priplazil k mizi moj najmlajši sinko, da
bi videl, ali je še kaj ostalo za njega; saj veste, kako so
otroci ješči, in če le vidijo, da nese kdo drug kaj v usta,
že so lačni. Tako je tudi majčkeni snedež segel po drob¬
tinico na mizo; a kunec ga je česnil s peščico po ustih,
da se mu je kar kri ulila iz noska. Ko je Bučman, moj
naj starejši sinko, to videl, je priskočil svojemu bratcu na
pomoč; zgrabil je prešernega dolgoušca za grlo in ga pošteno
premikastil. To je torej vse, kar se je zgodilo. Jaz sem
seveda ročno priskočila ter potegnila v stran svoja
dečaka in jima tudi umerila hlače, kakor se spodobi. Ge
je v tej praski kunec dobil kako gorko, kaj to meni mar?
Saj bi jo bil še huje izkupil, ako bi mu jaz ne bila pri¬
skočila na pomoč; moja dva paglavca sta ga res prav
neusmiljeno zgrabila in kaj lahko bi ga bila zadavila. Jaz
sem rešila takorekoč svojega gosta gotove smrti; kot za¬
hvalo za to pa zahteva zdaj zadoščenje za svoje izgubljeno
uho! Se čuda, da me ne terja, naj mu s pismom in pečatom
potrdim njegovo vzorno obnašanje!

Nadalje me toži tudi gavran Krokač: on je baje iz¬
gubil svojo starko, in sevčda precej je zopet Zvitorepka
vsega kriva! Bog si ga vč, kako ostudno govno je požrla
stara Krokača in kaj ji je obležalo v želodcu. Morebiti
je pogoltnila kako ribo s kostmi vred in je svojo požreš¬
nost morala poplačati z življenjem? Mogoče, da je potem
žalujoči mož sam obral in okavsal svojo rajnko ženo!
Kdo ve, ali ni morda celo sam kriv njene smrti, da si je
na ta način oskrbel mastno južino? Saj vam je znano, da

121

gospod krokar osobito ljubi mrhovino. Ako bi ga natančno
izprašali in če bi ga jaz smela nekoliko priviti, bi zve¬
deli najbrž dokaj zanimivostij, ki jih je črnosuknjež
zamolčal previdno. Pa kako bi bilo to sploh mogoče, da
bi jaz prišla v bližino gospe Krokače in da bi jo vrh tega
še zavratno popadla; saj je vendar vsem znano, da vrane
po zraku letajo, a jaz hodim po zemlji!

Ako me hoče kdo takih in podobnih zlodej štev ob¬
dolžiti, naj svoje trditve tudi dopriča. To smem vsaj kot
boljarka zahtevati, a sem tudi pripravljena, da pretrpim
najhujšo kazen, če se mi količkaj dokaže. Ako se pa
prepir ne da zlepa poravnati, sem tudi pripravljena, da z
orožjem v roki pred pričami varujem svojo čast. In kdor
zmaga, temu bodi pravica! Tako je bila že od svojih dnij
navada in tudi Zvitorepka se ji uklanja radovoljno!“

Vsi, ki so to slišali, so se čudili Zvitorepkinim
smelim besedam in njeni neupogljivi srčnosti; a gavran
Krokač in kunec sta se tako silno ustrašila, da si nista
upala niti besedice odgovoriti. Oba sta jo posmuknila z
dvora in se bežeč pogovarjala: „Ni varno, da bi se še
dalje protivila Zvitorepki. Razen naju ne ve nihče o njenih
lopovščinah; kdo bi bil nama za pričo? Nič ne pomaga;
krivico bo treba pretrpeti, a hudobno rjavko naj dobi sam
Bognasvaruj v svoje kremplje! In da bi se bojevala z
njo? Seve, baš to bi ji še bilo po godu! Ona je navihana
in zvita, in če nas pride pet, je ne obvladamo. Ni dosti,
da je naju pahnila v nesrečo, še umorila bi naju rada!“

Miškotu in Lakotniku je bilo težko pri srcu, ko sta
videla, da sta jo gavran in kunec popihala z dvora. In
Miroljub je dejal: ,,Kdor ima kaj zoper lisico, zdajle se
naj oglasi! Tu stoji Zvitorepka; pred kratkim je bilo
toliko tožnikov; kam so izginili zdaj?“ Toda nihče se ni
oglasil za besedo.

,, Gospod,“ izpregovori zopet Zvitorepka, „tako se
godi na svetu; marsikdo tožari brez konca in kraja, a da
bi stal svojemu nasprotniku iz očij v oči, pogoltnil bi
previdno svoje pritožbe. Tako sta se obnašala tudi kunec
in gavran Krokač; rada bi me bila spravila v sramoto in
nesrečo, a zdaj, ko sem stopila pred sodišče, sta pobrala
šila in kopita. More li še kdo natančneje pokazati, da je
vse tožarenje iz trte izvito, kakor sta pokazala baš ta dva.
Iz tega razvidite, milostni kralj, da ni varno verjeti obre-

122

kovalcem, ki črnijo vaše zveste služabnike; oni zavijajo
resnico in vaši vdani pristaši trpe krivico. Kar se mene
tiče, me obrekovanje presneto malo briga; toda kakor
meni, tako se godi tudi drugim, da jih po krivici oprav¬
ljajo — in to me najbolj boli!“

Kralj je vstal s prestola in pogledal na okoli. Veliko
gospodov je bilo videti na strani Zvitorepkini: mnogo
starih prijateljev rjavkinih in drugih, ki so bili z njo v
svaštvu in botrinji, a vrh tega še dokaj veljakov, ki so
si bili že od nekdaj z lisico v komolcih. In ko je obto¬
ženka tako odločno in neustrašeno zavračala vse pritožbe,
je jelo število njenih privržencev naraščati od hipa do
hipa. A na drugi strani je kralj Miroljub videl zagrizene
sovražnike lisičine, njim na čelu svojega lastnega bratrana,
poleg njega volka Lakotnika z vsemi svojimi sinovi in
vnuki, nadalje mačka Krnjava, merjasca Ščetinca, Pazija
in še več boljarov. Tako je bil ves dvor razdeljen na
dve stranki.

^Poslušaj me, Zvitorepka!“ povzame besedo kralj;
„poslušaj me, ti izdajalska devetkela, in mi povej, kaj
groma ti je prišlo na um, da si mi zavratno umorila
zvestega poslanca Plahuna? Ti li nisem milostno izpre-
gledal vseh tvojih lopovščin in ti vrh tega še priskrbel
potno torbo in črevlje za dolgo romarsko pot? V Rim si
se bila namenila prosit milosti; vse to sem ti drage volje
dovolil, upajoč, da se resno poboljšaš, in prvo, kar čujem
o tebi, je Plahunov umor! Ali mi moreš utajiti, da si umo¬
rila pobožnega zajčka in — predrznost nesramna! — da
si mi svojo hudobijo izporočila sama po Pelinu? Tvojo
torbo mi je bil prinesel in v njej Plahunovo glavo, in
vpričo vseh tčh-le gospodov mi je dejal, drzni rokomalhar,
da prinaša važna pisanja. Očitno in glasno se je hvalil
hudobni oven, da si je pisma on sam izmislil, a ti si mu
jih napisala. Ko smo pa torbo odprli, ni bilo drugega v
njej kakor Plahunova glava. Samo da bi brila norce iz
mene, sta to učinila! Zločestega ovna je že zadela zaslu¬
žena kazen: s smrtjo je poplačal svojo predrznost; a tudi
tebe čaka enaka usoda ! a

„Kaj morajo slišati moja ušesa ! u  vzklikne Zvitorepka
in se dela sila osuplo. „Gorjč! Belin in Plahun sta mrtva,
pravite? Oh, da bi me zemlja požrla! S tema dvema iz¬
gubim dragotino necenljive vrednosti! Ko sta se Belin in

123

Plahun poslovila od mene, sem jima izročila — oh, zakaj
sem to storila! — naj dragocenejši dragulj, ki se nahaja
na svetu. Vam bi bila morala prinesti ta lišp, milostni
kralj. In bas to je bil vzrok Plahunove smrti, zakaj Belin
si je nedvomno prisvojil moje darilo. Kdo bi si bil mislil,
da bo izdajalec zadavil Plahuna in vas oropal tega za¬
klada? Največjim poštenjakom se dandanes ne sme zaupati!
Oh, da bi se ukradena dragotina vsaj zopet našla! Toda
jaz se bojim, da bo naše iskanje zaman in da je dragoceno
darilo za vselej izgubljeno!^

A Dremuh potolaži svojo sestrano: „Kdo bi precej
obupaval, prijateljica Zvitorepka! Če je dragulj le še na
zemlji, ni kleka, da bi ga ne našli ! u

Vzdihujoč odvrne lisica: „Oh, bila je dragotina, pre¬
krasna dragotina; nikdar več je ne dobimo v roke; zakaj
kdor jo ima, je gotovo ne dd več iz pesti. Ako je božja
volja, da me oprostite, šla bom križem sveta za izgubljenim
draguljem; prej ne neham iskati, da ga najdem, ali pa da
žalostno umrem P

34. Lisica se zopet izvije.

Sladkoustna Zvitorepka se je priklonila Miroljubu in
mu dejala: ^Milostni kralj in gospod, račite mi dovoliti,
da opišem vsem svojim znancem in prijateljem prelestni
dragulj, da ga spoznajo, če jim pride kdaj na met. Vam
je bil namenjen, in akoravno ga, žalibog, niste prejeli, nam
bo vendar, upam, nebo tako milo, da pride naposled v
vaše roke.“

„Le govori, 1 “ odvrne kralj, „toda ne razdiraj mi besed
preveč nepotrebno!“

„Poslušajte torej, gospoda slavna, a  de Zvitorepka
žalostno, „kakšen zaklad mi je zlikovec izpeljal! Dragulj,
ki sem ga izročila ovnu, je bil obroček iz suhega, kakor
solnce čistega zlata. Namenjen je bil za na prst našega
kralja, njemu samemu v veselje, nam pa na čast in bla¬
ginjo. Umetelen zlatar je namreč prstan čudovito zvaril
in mu vdahnil bajevne moči. Na notranji strani je zvedeni
mojster vdolbel obročku čudne čiričare: to so bile tri
kaldejske besede, in kdor jih zna čitati, temu se razodene
najvišja modrost. Seveda le malo jih je, ki znajo te kljuke
in čačke razbrati; po vsem Slovenskem vem le za enega,

124

in ta je pismouk Salomon v Trstu, učeni hebrejski zidov. To
je učenjak, da mu ga ni vrste; vse jezike zna, kar jih
govore od Rezije pa noter do Turškega; vse skrivne moči,
ki se pretakajo po zeliščih, pozna on natančno in nobena
bajevna lastnost v raznih kamenih mu ni neznana. Temu
židovu sem nekoč pokazala prstan in on je dejal: ,Res¬
nično, veliko modrost shranjuje ta dragotina. Te tri vdol-
bene besede izhajajo iz raja, kjer jih je čital pobožni Set
vtisnjene na vrču, iz katerega je zajel olje usmiljenja.
Komur diči ta obroček prst, temu se ni bati ne groma in
ne strele in sploh nobene nesreče, pa tudi nobena čarov¬
nija mu ne more do živega V  Tako mi je pravil modri
pismouk in vrh tega je še čital raz prstan t6-le: ,Kdor me
poseduje in me nosi na prstu, ne bo nikdar umrl, starosti,
nadloge in težave ga ne bodo obhajale, pa tudi ozebsti
ne more, in naj je zima še tako ostra ! c

Vne na prstanu se leskeče dragocen kamen, tako
čist in svetal, da njegov ogenj razsveti trdo temo v beli
dan in da se more o polnoči brati najdrobnejši tisk. ,Ve¬
like so moči tega kamena/ mi je zatrjeval Židov, ,in kdor
ga ima pri sebi, sme iti skoz ogenj in niti en las se
mu ne pricvrkne; a če pade v vodo, ne utone, pa če je
še taka globočina. S tem kamenom na prstu sme vsakdo
brez skrbi potovati, zakaj nič zlega se mu ne more pri¬
petiti; in če bi ga napadlo sto roparjev, bi z mokro cunjo
vse otepel in jih zapodil v beg. Nikakšen jad mu ne more
škodovati, bodisi da izvira iz strupenih rastlin ali tudi
iz otrovanega srca njegovega sovraga. Kakor se srd in
sovraštvo nikdar ne porodi v prsih tistemu, ki nosi pri
sebi ta dragulj, prav tako ga tudi ščiti pred zločestvi
drugih, in še več: čarobni kamen jih celč prisili, da ga
morajo ljubiti! 4

Vse to in še več drugega mi je razodel učeni Salomon
tržaški; pa saj ni mogoče, da bi se v kratkih besedah
obrazložile vse čarobne lastnosti čudovitega prstana, ki
sem ga našla v zakladu očeta svojega. In to dragotino
sem bila poslala vam, milostni kralj, zakaj jaz nisem vredna
take dragocenosti. Vi ste najplemenitejši in vseh živalij
blaginja je v vaši roki; blagoslova, ki izvira iz prstana,
bi bili mi vsi deležni. A ta prelestni dragulj bi bil še
posebno za vas, o moj kralj, neizmerne vrednosti; zakaj
vedite: ako se bolnik dotakne čarobnega kamena, hkratu

125

je zdrav kakor riba v vodi; vseh bolečin se iznebi, vse
težave in muke ga minejo in . . . t£

„Zvitorepka, kje imaš prstan?“ vzklikneta Miroljub
in njegova soproga oba hkratu; lepota in čarobne moči
opisanega dragulja sta ju omamila tako, da sta docela po¬
zabila, da jima lisica opisuje samo izgubljeno dragotino.

„Opisani prstan, milostni kralj in gospod, je baš isti,
ki sem ga bila izročila Belinu in Plahunu!“ pripomni
Zvitorepka jecljaje. „Vedi si ga Bog, kam je bil rogati
nepridiprav prstan skril, predno ga je zadela zaslužena
kazen! Morebiti je cel6 prelestni lišp prodal! Da bi vsaj
Belin še živel; dali bi ga na tezalnico in kmalu bi nam
razodel, kam je spravil dragotino. Oh, škoda za njo; kako
sem se že veselila, da vam s tem darilom vrnem zdravje,
ki si ga, o moj kralj, želite zaman že leta in leta. Ko
sem prstan ovnu in zajcu izročila, seveda še slutila nisem,
da je Plahunu že smrt pred pragom in da zadene Belina
tako nanagioma roka pravice. Toda jaz, neumnica, sem
imela oba za poštenjaka. Oh gorje, devetkrat gorjč drznemu
roparju in njegovim pomagačem! Pa jaz vendarle upam,
da še najdemo prstan in da pridemo na sled zaplotnikom,
ki so pomagali izvršiti roparski napad; saj nič ni tako
skrito, da ne bi naposled postalo očito! Prav lahko je
mogoče, da stoji baš tu-le med nami tisti, ki je sokriv
Plahunove smrti in ki dobro ve, kje se nahaja dragulj.

Gospod, res je, velikih pregreškov me dolže; a jaz
se čutim nedolžno in se ne umaknem. Kar se mi očita,
so same prazne bajke, in če jih morebiti tudi ne morem
povsem ovreči, vendar velja moja beseda prav toliko,
kakor natolcevanje sovražnikov. Drugače seveda in huje
bi bilo, če bi mi kdo s pričami dokazal kako umazano
dejanje. Ako mi ima kdo kaj očitati, zdajle naj se oglasi
in naj razloži svojo pritožbo povsem stvarno! (!e pa komu
manjka svedokov, a bi vendarle rad se postavil meni po
robu, svobodno mu; toda v zastavo naj da premoženje in
imenje, ali eno uho, ali svoje življenje; in prav tako bom
storila tudi jaz, a kdor v prepiru podleže, ta naj trpi škodo!
Taka pravica je že od nekdaj v navadi, naj torej velja
tudi danes — toliko menda vsaj smem zahtevati ! u

Kralj Miroljub je zamišljeno uprl pogled v tla; silen
kes ga je obšel zaradi prenagljene obsodbe in prehitre
smrti ovnove. Naposled pa je sklonil glavo ter dejal: „Naj

126

že bo, kakor hoče, zgodilo se je samo, kar je zahtevala
pravica, in nihče mi ne more očitati, da bi bil kršil po¬
stavo. Gavranove in kunčeve pritožbe pa niso vredne ne
piškavega oreha, ker sta jo oba potihoma popihala; sicer
pa, kjer ni tožnika, tam tudi ni sodnika. Toda sum, da
je bil Plahun umorjen zavratno, leti še vedno na Zvito¬
repko. Smrt dolgouščeva me silno boli; zakaj svojega
zvestega poslanca sem ljubil neizrečeno in zategadelj me
je hudo užalostilo, ko sem ugledal njegovo krvavo glavo.
In bas vsled tega sem tudi kar na licu mesta kaznoval
ovna, ki se je bahal s svojim zlodejstvom. Mogoče, da je
Belin docela sam izvršil hudodelstvo; mogoče, da mu je
še kdo pomagal. Kdo naj to ugane? Stvar je precej ne¬
jasna in zamotana, a jaz si ne bom belil glave s to zago¬
netko! Kar se mene tiče, bodi Zvitorepki vse odpuščeno!
Ako ima pa kdo še kako pritožbo naperjeno zoper njo,
naj se oglasi! Toda s praznim čvekanjem me nikar ne
nadlegujte; le tisti naj govori, ki ima zanesljive priče in
ki si upa dokazati resnico tudi z orožjem v roki, če je
treba !“

In Zvitorepka je zmagoslavno vzravnala glavo in
rekla: „Milostni gospod, iz vsega srca se vam zahvaljujem,
da ste natančno poslušali moje besede, ki so vas jasno
prepričale, da sem nedolžna in čista kakor jutranja rosa!“

Tako je Zvitorepka s svojim nabrušenim jezikom
kralja in veliko drugih gospodov zvodila za nos. Opisala
je pa tudi dragotino tako natančno in držala se je pri tem
tako žalostno, da so skoro vsi verjeli njeno bajko in da
so jo cel6 tolažili zaradi dozdevne izgube.

Kralju je v enomer rojila bajka o prstanu po glavi;
prekrasno opisana dragotina mu je vzbudila upanje, da
utegne vendarle naposled ozdraveti, in prijazno je zato
pripomnil lisici: „Le ne obupaj, Zvitorepka! Prepotuj vse
dežele in neumorno išči izgubljeni prstan! Če ti bo pa
treba pomoči, se obrni le kar do mene! u

,.Hvala vam na vaših tolažilnih besedah, gospod moj
in kralj!“ odgovori lisica. „Yam pristoji, da kaznujete
umor, ki ga je povzročila dragotina: a jaz bom med tem
neutrudno iztikala za ukradenim prstanom. Po dnevi in
po noči bom potovala in ves svet izpraševala. Ako pa
najdem dragotino in bi bila sama preslaba, da bi jo dobila
v svojo oblast, bom vas prišla prosit pomoči. Tako upam.

127

da pride prstan naposled v vašo roko, ki ji je bil na¬
menjen. A za ves moj trud in neumorno brigo mi bo naj¬
večje plačilo — mojega kralja naklonjenost in milost. “

To govoričenje se je kralju prijetno lovilo v ušesa;
zadovoljno je prikimaval in prikimavali so tudi boljari
in veljaki; zakaj Zvitorepka je lagala, da bi bila kmalu
sama sebi verjela. In tako je smela lisica iti, kamor ji je
srce poželelo, in nikogar se ji ni bilo treba več bati.

35. Volk stopi na prste.

Volk Lakotnik je silno besnel in škripal z zobmi,
ko je kralj izgovoril svojo sodbo in popolnoma oprostil
Zvitorepko. Videč, kako zaupno kralj kramlja z lisico, in
opazivši, da se navihanka zmagoslavno poslavlja z dvora,
mu je kri neznansko vzkipela.

Ni se mogel več brzdati in z zobmi škrtaje je vzrojil:
„Milostni kralj, ali res zopet verjamete poniglavki, ki je
vas že dvakrat, trikrat zbedačila? Ojme, zakaj poslušate
to brbljo! Preplahtala vas je že vnovič, kakor je nas vse
skupaj že večkrat. Kar govori, je vse izmišljeno; zakaj
ona še ni nikdar črhnila resnične besedice. Gospod, jaz
ne pustim, da se nam zopet izmuzne. Prej ne bo šla odtod,
da vam dokažem, da je podhuljenka, ki ni vredna, da jo
obsije solnce. In če ni drugače, dokažem ji to z orožjem
v pesti. Ona zahteva, naj se ji hudobije dopričajo s sve-
doki; tako bi se vsa stvar zavlekla, a med tem bi Zvito¬
repka počenjala, kar bi se ji zljubilo. So li priče, vprašam
vas, vedno pri rokah? In baš na to se zanaša hinavska
plahodriga ter ogoljufava danes tega, jutri onega. Kdo si
neki upa, se njej postaviti po robu; kdo se še drzne njej
ugovarjati? Vsakomur tdko zabeli, da jo ima dosti vse
žive dni; zato se je pa tudi vse boji. Saj še cel6 iz vas
in vaše rodbine, mili kralj, brije norce. Toda jaz, primaruha,
je ne pustim odtod, dokler korenito ne obračuniva!“

Kralj Miroljub je čemernega lica poslušal te nakačene
besede svojega boljarja, zakaj uvidel je, da se gre Lakot¬
niku za resnico. Ako bi se oba zagrizena sovražnika
spopadla, kako lahko bi lisica podlegla! In potem bi šla
vsa nada, da bi se še kdaj našel čudodelni prstan, po vodi
in tudi mučne bolezni bi še, Bog si ga vč kako dolgo, ne
bilo konec. Vse to je pomislil kralj in njegovo čelo se
je nabralo v temne gube.

128

Drugikrat je sicer Lakotnik bral kralju vsako željo
že kar raz obličje in je po tem prilagodil svoje besede,
ali danes mu ni bilo prav nič mari, da se je Miroljub držal
tako nevoljno. Okrenivši se k lisici, je nadaljeval srdito:
„Nikar ne misli, da se bova z besedami dajala; čemu bi
nama bilo dolgočasno ujedanje? Kdo ima prav, to se
kmalu pokaže, ti jezična strina! Ti biješ ob pravico svo¬
jega plemstva in poživljaš svoje nasprotnike na boj; dobro,
zgodi se torej tvoja volja! . . Če je pravica na tvoji strani,
boš gotovo tudi zmagala. Dosti dolgo si že brila norce iz
mene in mojih dragih; še pred kratkim si me obdolžila
veleizdajsta in raztrosila si laž, da strežem kralju po
življenju. Samo ti si kriva, da so meni in moji ženi ne¬
usmiljeno odrli roke in noge, in nihče drug kakor ti me
ni speljal na led ter me pripravil ob košati rep. Vseh teh
lopovščin te dolžim in pravim:

Zvitorepka, ti si izdajalka in ubijalka!
Pozivam te na dvoboj; na življenje in smrt se
hočeva udariti!  . . . A viteška šega je, da vrže po¬
zi vajoči nasprotniku rokavico; evo ti torej moje! Poberi
jo, in vsa stvar bo kmalu pri kraju!“

To rekši, je vrgel Lakotnik rokavico Zvitorepki pred
noge; nato se je obrnil proti zbranemu svetu in dejal:
„Milostni kralj, slavni boljari! Vi ste culi moje besede  in
ste svedoki, da pozivam Zvitorepko na dvoboj. Prej se
mi ne gane z mesta, dokler ne razsodi orožje med nama,
kje je pravica!“

A lisica je mislila sama pri sebi: „Ej, za vrat in za
kožo torej pojde! Sicer je Lakotnik velik hrust, a jaz sem
majčkena; vendar če dobro premislim, mi je prilika ugodna,
in tudi zdaj ne pojde po njegovi volji. Kremplje na prednjih
nogah sem mu tako lepo posnela, in to mi pride baš prav;
ako zamudim ta ugodni trenutek, Bog ve, če dobim si-
vdrja še kdsj v pest. Kadar volku zopet dorastejo kremplji,
ga nikdar več ne premagam. Pa da se ta prismoda še
zdaj tako postavlja, ko sem ga vendar že tolikokrat iz¬
plačala! Sicer pa, če že hočeš, le čak’, Zvitorepka ti bo
posvetila, da boš pomnil ! w

Pri tem je lisica uprla svoje oči v volka in drzno
izpregovorila: „Midva sva si tako blizu v sorodu, ljubez¬
nivi gospod stric, po telesu in po duhu, da bi smela svo¬
bodno vaš poziv odkloniti; med rojaki, ki so si v tako

129

bližnjem kolenu v sorodstvu, se vendar ne preliva kri.
Toda ne bojte se, jaz vam ne izbegnem! Vi sami ste mo¬
rilec, gospod volk, in izdajica, da ji ni vrste. Česar me
vi dolžite, je vse od kraja do konca iz trte izvito, in zato
vam stopim naproti brez bojazni z orožjem v roki. Naj
se izkaže resnica, ki jo še enkrat ponavljam: Vse, kar je
Lakotnik govoril, je ničevo in lažnivo! In to hočem v boju
jasno dokazati; tu je moja zastava: evo vam rokaviceP

In Zvitorepka je zabrusila svojo rokavico volku
pred noge, a nato je vzkriknila ošabno: „Milostni kralj,
cenjeni vitezi, vi ste svedoki, da se ne branim dvoboja s
svojim stricem Lakotnikom navzlic temu, da bi smela
zavrniti njegov poziv!“

Kralj je sprejel zastavi in je dejal: „Imenujta nama
poroke, da do jutri ne izbegneta od dvoboja in da storita,
kar veleva viteška čast P

In Lakotnik je naprosil medveda Miškota in Krnjava
za svoja svedoka; a kot poroka za Zvitorepko se javita
Mehkodlak in jazbec Dremtih.

Pod večer je posetilo lisico mnogo zvestih pristašev.
Ostali so pozno v noč pri njej, preganjajoč ji otožnost in
svetujoč ji to in ono. Posebno jazbečeva žena Dremuša
je bila za Zvitorepko v velikih skrbeh. Ostrigla ji je ves
trup od glave do repa prav na kratko ter ji je pomazilila
telo z oljem; in lisica je bila vsled tega gladka in opolzla,
da je ni bilo moči zgrabiti. „Strina,“ je dejala skrbna
Dremuša, „na koncu repa vam pa pustim čop dlak; jutri
boste gotovo našli kakšno mlakužo, saj je danes šel dež,
kakor bi iz škafa ulival, in tudi ponoči bo še najbrž de¬
ževalo. Pomočite tedaj svoj rep v vodo in švrknite z njim
volka po barusah; a če zadenete v oči, še tem bolje. Ako
omračite tako svojemu nasprotniku pogled, vam bo to
hodilo v prilog, a njega pripravite v zadrego. Samo paziti
je treba, da vas ne pograbi za rep; lepo ga stisnite med
noge, ko ga ne boste več rabili, in tudi ušesa položite tik
na vrat, da vas Lakotnik zanje ne strese! ... S početka
se kažite strahopetno; izogibajte se njegovim udarcem in
pustite, naj skače za vami, kolikor se mu zljubi. In umi¬
kajte se mu zmeraj proti vetru, a pri tem brskajte z no¬
gami, da mu bo sapa odnašala prah v oči, ki ga bodo
ščemele in se zalivale s solzami. Pazite na vsako kretnjo,
in če si bo Lakotnik brisal oči, nikarte zamuditi prilike.
Grizite ga in ošvrkujte ga z repom in vzbrskavajte prah

Večernice. 56. zv. 9

130

z zadnjima nogama! Tako ga boste zmedli, da ne bo vedel,
kam bi se dejal. In potem zopet naglo zbežite in ga pu¬
stite, naj bega za vami; to ga bo izmučilo, zakaj od tistih
dob, ko ste mu pošteno otrebili kremplje, je še zmeraj
šantav in nadložen. Lakotnik je sicer močan, toda njegovo
junaštvo ni Bog si ga vč kako veliko in v bolečinah mu
bo še tisti pogum, kolikor ga ima, skopnel. Vidite, strina,
pri velikih možeh ni to nič kaj nenavadnega; samo znati
je treba, se s tem okoriščati. Naj večji hrust ni kos zvijači.
Izogibajte se njegovim silnim udarcem in postavljajte se
mu previdno po robu — in zmaga bo vaša. Veliko slave
vam bo prinesel ta boj, in tudi na nas, vaše pristaše, bo
šinil žarek časti, ki si je pribojujete. Toda, gospa lisica,
zdaj morate iti spat; počitek vam je pred vsem potreben,
kajti jutri vam bo treba čilih močij. Torej lahko noč ! 64

Zvitorepka je bila zadovoljna in se je zleknila v travo
pod košato drevo. Kmalu je zadremala in hrpala je do
ranega jutra, ko jo je prišla vidra Ribojela budit.

,.Hej, vstanite, strina!" je klicala Ribojela že od daleč,
držeč visoko v svoji desnici mlado račko; „vso noč sem
iztikala po bregu, predno sem ujela to zatrepano ptico.
Zalezla sem jo v bezgovju tam ob potoku in prinašam jo
vam, da si jo privoščite za zajutrk ! 66

^To je res lepo darilo ! 66  je odvrnila Zvitorepka , vese/o
iznenadena. „Kaj takega mi posebno dobro diši, in da ste
se spomnili name, ljuba sestrana, tega vam ne zabim vse
žive dni ! 66

In lisica je použila mastno pečenko, zamakujoč si jo
z mrzlo studenčnico, ki jo je srkala v debelih požirkih.

Nato je šla Zvitorepka s svojimi sorodniki in z vsemi,
ki so ji bili vdani, na ograjen prostor, ki je bil s peskom
posut in docela pripravljen, da se izvrši na njem napo¬
vedani dvoboj.

36. Dvoboj med volkom in lisico.

Zvitorepka in njen protivnik Lakotnik sta stopila
pred prestol in se globoko priklonila kraljevi dvojici. Ko
je kralj ugledal lisico, ki je bila nakratko ostrižena in
vsa pomaziljena, si ni mogel kaj in je razsul glasen smeh.
Miroljub se je potihoma bal, da bi se dvoboj utegnil slabo
končati za Zvitorepko, in kraljica Krunoslava se je celč

131

trudila na vso moč — seveda zaman — da bi preprečila
boj, boječ se za lisico, ki se ji je zdela napram Lakotniku
dokaj preslaba. Toda zdaj, ko je prikorakala lisica tako
čudno opravljena, zdaj se je zakonski dvojici razpršila
vsa bojazen, in Miroljub je veselo vzkliknil: „Zvitorepka,
kdo te je naučil teh umetnostij? Resnično, prav po pravici
te imenujejo Zvitorepko; zakaj vedno in povsod si znaš
pomagati iz zadrege in vsekdar jo dobro izviješ!“

Lisica se je molče priklonila kralju in kraljici; a
nato je hitro skočila na bojišče, kjer se je bil Lakotnik
že razkoračil.

Zdaj sta tudi pristopila ris Lukavec in mogočni junak
Leopard, ki sta bila odločena za reditelja in sta morala
skrbeti, da se ne kršijo stari običaji in postave. Oba Voj¬
nika, lisica in volk, sta prisegla — kakor je velevala
šega — da se borita za resnico in pravico, za katero sta
pripravljena preliti tudi svojo kri. Prav tako sta tudi ob¬
ljubila, da se bodeta bojevala pošteno in da se ne bodeta
posluževala nikakih sredstev, posebno nikakih čarodejstev.
To obljubivši, sta stopila vsak na svoje odločeno mesto
v krogu, pričakujoč znamenja, da se sme pričeti borba.

Kralj je namignil in gosak Vrtokljun je zatrobil mo¬
gočno v svojo trompeto. Z odprtim žrelom in iskrečih
očij se je zaprašil Lakotnik v Zvitorepko. Ta pa, okretnejša
nego njen okorni protivnik, je švignila v stran ter se
previdno umikala, sem pa tja skakaje in s svojim čo¬
pastim repom prah pometajoč, kakor ji je svetovala Dre-
muša. Nalašč je pustila volka nekoliko bliže, a v trenutku,
ko jo je hotel le-td pograbiti, ga je prevejanka oplazila z
repom po očeh, da se mu je pesek usul po licu. Hipoma
je zopet švignila v stran in je svojemu še jedva škilečemu
nasprotniku z zadnjima nogama nabrskala toliko sviža in
prahu v oči, da si volk ni vedel več pomagati in si je z
mencanjem in otiranjem le še povečaval bolečine. Bliskoma
se je Zvitorepka zdaj zaprašila v napol slepega protivnika
ter ga jela praskati in gristi, metajoč mu neprestano prahu
v oči. Volk se je otresal in zamahaval, kamor je pač
priletelo, zakaj videl ni ničesar. Lisica pa se mu je sevčda
previdno odmikala ter ga je bolj in bolj predrzno napa¬
dala, zlobno se mu posmehujoč: ,,Gospod Lakotnik,“ mu
je dejala, ^marsikatero jagnje ste že zaklali, toda jaz menim,
da se vam v bodoče ne bo treba več ukvarjati s tem
poslom: slepec vendar ne vidi moriti in klati. Ako me pa

o*

132

prav lepo prosite, pustim vam še morebiti nekoliko luči
vaših očij in prizanesem vašemu življenju!“

Tako besedujoč, je zgrabila volka malce neprevidno
spredaj za golt, zanašajoč se, da ga bo tako prisilila, da
se ji vda. Toda Lakotnik je napel vse svoje moči in je
vrgel lisico na tla ter ji pokleknil na prsi. V tej borbi
mu je lisica izpraskala eno oko, a njemu zdaj tega ni bilo
mar, marveč zgrabil jo je s svojimi ostrimi zobmi za
prednjo nogo.

Zdaj je bila jelševa za lisico, ki je prišla tako ne¬
nadoma v škripce. „Ojme,“ si je mislila, „zdaj mi gre pa
za kožo! Ako se mu vdam, si nakopljem večno sramoto;
a če tega ne storim, je po meni. Kaj bi torej počela?“

In prišlo ji je na misel, da bi poskusila s prošnjo.
„Ljubi striček,“ mu je šepetala, „prizanesite mi in z naj¬
večjim veseljem bom odsihdob vaša zvesta služabnica.
Svečano vam prisegam, da bom odslej vsako stvarco, ki
jo ulovim, vam izročila, da se z njo posladkate: gosi, race,
kure, ribe — vse, vse bo vaše! In s svojim svetom vas
hočem podpirati; sicer ste vi močni in silni, a jaz sem
prebrisana in izkušena, in če bova z združenimi močmi
opravljala posel, se nama nihče ne more ustavljati. Vrh
tega pa morate tudi izprevideti, mili striček, da ni lepo
in spodobno, če se dva tako bližnja sorodnika, kakor sva
midva, neusmiljeno lasata in pretepata. Jaz bi se itak z
vami ne bila nikdar borila, da me niste vi pozvali na
dvoboj. In to mi morate tudi priznati, da sem se z vami
borila po viteško, saj nisem niti vseh svojih zvijač porabila
v borbi. Vaše oko je sicer ranjeno, toda to se ni zgodilo
namenoma, temveč le iz neprevidnosti; sicer pa itak ni
posebne nevarnosti, zakaj — le poslušajte — jaz poznam
neko sredstvo, ki vam bo hitro zacelilo rano. To zdravilo
vam gotovo priskrbim, ako me izpustite. Ako mi priza¬
nesete, hočem tudi javno priznati, pred kraljem in pred
vsem svetom, da sem vam delala krivico, da sem lagala
in vas grdo goljufala. Priseči hočem naposled svečano, da
ste vi, po moji sodbi, največji poštenjak in junak med
živalmi. Vse to vam obetam, samo zdaj-le mi še prizanesite! ; ‘
Tako je govorila Zvitorepka v strahu in trepetu. La¬
kotnik pa ji je odvrnil porogljivo: „Ti hinavka jezična,
Bog ve, kaj bi mi še vse obljubila, samo da te izpustim !
A če bi mi tudi ponudila kepo zlata, veliko kakor ves
svet, jaz bi ti vendarle ne prizanesel. Oh, kako bi se mi

133

smejala, če bi se dal zopet zvoditi za nos! Toda nič ti ne
pomaga, le kar pripravi se na smrt, izdajalka!“

Peneč se od razjarjenosti je govoril Lakotnik te be¬
sede lisici, pod njim na tleh ležeči. A med tem, ko je volk
tako razljučeno besedoval, je lisica neopaženo segla s
svojo prosto šapo protivniku med zadnje noge, in Lakotnik
je grozovito zatulil v silnih bolečinah. Zvitorepka ga je
namreč zgrabila za rep in vlekla, mrcvarila in ščipala
tako silno, da je na enkrat pozabil na vse svoje grožnje.
Urno je lisica potegnila zdaj tudi drugo svojo nogo iz
odprtega žrela volkovega in je oberoč zdelavala volka,
kar se je dalo. Volk se je zvijal v silnih bolečinah in je
tulil in zavijal tako neznansko, da ga je mrzli pot cur¬
koma oblival. Zvitorepka pa je porabila ugodno priliko
in se izvila izpod nasprotnika; planivši mu na hrbet, ga
je grizla in davila in praskala, da se je omamljen zgrudil
na tla in ni mogel več vstati.

Volkovi prijatelji so, to videč, zagnali obupen vrišč
ter so prosili kralja, naj konča borbo.

Miroljub je bil s tem zadovoljen. Velel je torej obema
rediteljema, risu Lukavcu in Leopardu, naj naznanita zma¬
gujoči lisici, da je borbe dovolj in da kralj ukazuje, naj
se dvoboj konča.

In reditelja sta hitela v ograjo ter sta Zvitorepki iz¬
ročila kraljevo povelje. „Njega veličanstvo zahteva / 4  sta
dejala, „da pustite volka živega in se zadovoljite s tem,
da vas ves svet časti kot zmagovalko ! 44

„Rada storim, kar zapoveduje kralj , 44  je odvrnila
Zvitorepka, „saj bi ga tudi ubogala, če bi želel samo pre¬
mirje; zakaj kraljeva želja mi je bila vsekdar povelje. Samo
to mi naj dovoli njegovo veličanstvo, da poprašam prej
svoje prijatelje, kaj menijo o tej stvari ! 44

In od vseh stranij so zaorili pristaši lisici: „Le kar
ročno stori, kar ti veleva kralj; zakaj lepo je in častno, ako
se pokažemo velikodušne napram svojim sovražnikom !* 4

In Zvitorepka je dejala Lakotniku: „ Vstani in se
poberi: s tvojo krvjo se nočem omadeževati ! Moja zmaga
je pokazala, da sem nedolžna in da si me po krivem dolžil
črnih hudobij — več pa tudi ne zahtevam ! 44

Burno priznanje je završelo na okrog in trume lisi¬
činih prijateljev so se zgrnile okoli zmagovalke; vsi križem

134

so ji častitali, a posebno prisrčno so jo pozdravljali njeni
sorodniki: Dremuh in Dremuša, opica, bober in vidra Ri-
bojela. Pa tudi drugi, ki ji dosihdob niso bili prijazni, so
prihiteli stiskat ji roko; kuna, podlasica, veverica, šišmiš,
in še nebroj drugih se ji je prišlo laskat in dobrikat. Je
pač tako na svetu: kdor je srečen, ta ima prijateljev na
izbiro, kdor pa zabrede v nesrečo, tega še pes ne povoha!
Tudi v tem slučaju se je pokazala ta žalostna resnica.
Vsakdo se je silil v bližino zmagovalke, ki jo je obsevalo
solnce sreče, hoteč se tudi malce pogreti, sevčda na stroške
premaganega volka.

Zvitorepka se je zahvaljevala na vse strani s hladno
vzvišenostjo. Sredi svojih častilcev je stopala zmagoslavno
pred prestol ter se samosvestno poklonila kraljevi dvojici.

In kralj Miroljub je izpregovoril s svečanim glasom:
„Zvitorepka, častno si branila svojo stvar, borila si se,
kakor se spodobi junakom! Zato ti oprostim sleherno
krivdo in nikakšne kazni se ti ni treba bati! A vse drugo
uredimo tedaj, ko se Lakotnik zopet izliže.“

37. Lisica — zdravnica.

Zvitorepko je na kraljevem dvoru nekaj dnij po dvo¬
boju še vse poveličevalo, ali polagoma je jela tudi njena
slava otemnevati. Kralja se je namreč zopet lotila čemernost
in otožnost; njegova stara bolezen ga je obšla, po glavi
mu je vrtalo in ga zbadalo tako silno, kakor še nikoli. A
če se nad glavo vladarjevo zbirajo temni oblaki, odkod
se naj neki razširjajo žarki milosti nad podložniki? In
veljakom, ki so v svojem srcu še vedno kuhali jezo na
Zvitorepko, je začel greben vnovič rasti. Obirali so jo s
početka bolj potihoma, češ, njena povest o čudotvornem
prstanu je od kraja do konca zlagana, ali pa je dragulj,
ki bi mogel ozdraviti kralja, nalašč skrila, da se sama z
njim okoristi. Za nekaj časa pa so Zvitorepkini najhujši
sovražniki že javno začeli sem in tja zbadati lisico.

A Zvitorepka je hotela za vselej zavezati sovražnikom
jezike in vrh tega je hotela doseči popolno slavo in naj¬
večje kraljevo priznanje. V to svrho si je zasnovala zvita
buča nov načrt; prosila je kralja, ali sme stopiti pred nje¬
govo postelj, ker ga hoče ozdraviti in mu za vselej pregnati
mučno bolezen.

135

Miroljub je velel lisici, naj vstopi, in jo je ogovoril
nezaupno: „Ti torej praviš, da me moreš ozdraviti? Pa
kdo bi tebi verjel, ki se znaš samo bahati in lagati!“

„Milostni kralj in gospod, “ odvrne Zvitorepka; „da
mi je treba svoje življenje žrtvovati za vaše zdravje, z
največjim veseljem bi to storila! Le verjamite; v treh dneh
bodete zdravi kakor riba v vodi, samo če boste storili,
kar vam nasvetujem !“

„Če res veš za zdravilo moji bolezni, Zvitorepka,
zakaj me pa nisi že poprej ozdravila ?“ vpraša Miroljub.

„Saj sem še le te dni zvedela, kaj bo gotovo pregnalo
vašo bolezen!“ odgovori Zvitorepka. „Takoj drugo jutro
potem, ko sem v dvoboju dopričala svojo nedolžnost,
sem se napravila na pot, da poiščem čarobni prstan, ki ga
je zapravil Belin. Po gozdu blodeč mi pride naproti starček,
s sivo, do prsij segajočo brado. Lepo ga pozdravim in po-
prašam, ali ni videl kje tak in tak prstan. ,1 kajpak, videl
sem ga, videl/ mi odgovori, ,saj sta mi ga kazala oven in
pa Plahun, ki sem ju srečal ne dolgo tega tdm-le ob po¬
toku \ UL

„Torej prstan, tisti bajevni prstan, ki ozdravi vsakega
bolnika, si zopet našla ?“ vzklikne kralj veselo presenečen.

„Žalibog, da vam moram izporočiti bridko novico:
prstan je izgubljen, in sicer nabrž za vse večne čase.
Starček mi je namreč pravil, da je hotel Plahun s čarobno
dragotino zbežati, toda Belin ga je še pravočasno zgrabil
za vrat. Ko sta se pa ruvala in cukala, je odletel prstan
na tla ter se zatrkljal naravnost v vodo. In hipoma je
hlastnila velika riba po njem ter je z draguljem v želodcu
odplavala. Ko mi je starček to povedal, sem zagnala silen
plač. On me je tolažil ljubeznivo, jaz pa sem mu ihte raz¬
ložila, kake velike vrednosti bi bil prstan za vas, o moj
kralj! A starček mi je obudil zopet upanje, rekoč: ,Ej,
če si ne želiš drugega, kakor da okreva tvoj kralj, utegnem
ti tudi jaz pomagati’/ In res, starček mi je natančno raz¬
ložil vašo bolezen in spoznala sem hkratu, da zna mož
več ko hruške peči.“

„Če boš človeško učenost prodajala, že ne bo Bog
si ga ve kaj pametnega!“ zamomlja kralj nevoljno.

Toda lisica se ne da zmotiti in nadaljuje: „Starček
me je poučil, da vam tiči bolezen v glavi. Tam vas ščiplje
in zbada in vrta neprestano, a včasi vas popade takč

136

neusmiljeno, kakor da bi vam kdo oster meč porinil skoz
glavo od ušesa do ušesa. T6-le mazilo,“ de lisica, pomo-
livši kralju zavezan lonček, „t6-le mazilo mi je dal starček
in mi je naročil, da je morate použiti, predno vas začnem
zdraviti. “

Miroljubu se je vzbudilo zaupanje do lisice, ko je
slišal, kako natančno mu opisuje bolezen; nestrpno je
torej vzkliknil:

„Le daj mi sem lonček, Zvitorepka; ročno poližem
tvoje zdravilo!“

Lisica mu je izročila lonček; kralj ga je brž odvezal
in je takoj pričel lizati mazilo. Zvitorepka pa je med tem
nadaljevala: „Modri starček vam nadalje naroča, da si
poiščete starega volka in sivega mačka in ju nemudoma
daste odreti; zakaj te dve koži sta vašemu zdravju neob-
hodno potrebni, in če bi ju ne mogli dobiti, vam ne po¬
maga noben lek. u

In kralj je velel, naj privedejo prčdenj Lakotnika,
pa mačka Krnjava, in jima je rekel: „Svoja kožuha mi
morata posoditi, draga gospoda, zakaj drugače ne ozdravim
nikdar! Vama in vajinim otrokom bom hvaležen za to
uslugo, dokler živim! Zvitorepka mi je namreč rekla, da
potrebuje na vsak način vajini koži za mojo lečbo.“

„Milosti prosim,“ zamijavka tužno Krnjav in pade
na koleni; „mi!osti prosim, gospod moj in kralj! Čemu
vam bo borni moj kožušček? . . . Nič drugega, kakor
nesrečo vam Zvitorepka nakoplje na glavo; zakaj hudobnica
je že marsikoga ugonobila, a ozdravila še ni nikogar. Le
poglejte, gospod kralj, kako je vaša zdravnica zvračila
moje oko! a

In Lakotnik, čigar rane še niso bile povsem zaceljene
in ki je še nosil obveze na bradi in vratu, je žalostno po¬
mahal s svojim kebastim repom in je dejal: „Tdko-le
umetnost je izvršila vaša zdravnica na meni, milostni
kralj; le poglejte, kako me je grdoba vračevska spačila
tu-le vzadi, in le varujte se, da tudi vas kaj enakega ne
doleti!“

Lakotnik in Krnjav sta si želela, da bi bila črez de¬
veto goro in deveto dolino. Toda zdaj nista mogla več
unesti pet in kralj je velel gospodu Miškotu: ..Ljubi bra-
tran, pomagajte vendar gospodoma, da slečeta svoji suknji:
takč močno sta zapeta ! a

137

In Miško je moral volku in mačku izuti kožo, samo
na njunih glavah in šapah je je še ostalo nekaj. Siromaka
sta brcala in se otepavala, večala in jadikovala, ali bilo
je vse bob ob steno; suknji sta morali doli in v nekaterih
trenutkih sta bila slečena.

Zvitorepka pa je škodoželjno zasmehovala razmr¬
cvarjena in golonaga trpina: „Gospod stric pa gospod
muc, zakaj se pa nista doslej nikdar pokazala v svoji
svetli, rdeči obleki? Zmeraj sta bila ogrnjena v nemarno,
sivo kožo in še zdaj se obotavljata in jo le nerada poso¬
dita svojemu kralju. Prav zares, gospoda, to ni bilo lepč,
in če bi le količkaj vedela, kako se gre obnašati, bi zdaj-le
spodobno prosila odpuščenja!“

Lakotnik je turobno povesil svojo glavo s kučmo
vred, ki mu je ostala na njej.

A lisica ga je ošteta: „Glejte jo klamo brljavo! Ali
ne veš, da kdor prosi, klobuk v roki nosi, in ti, gospod
stric, ne snameš kape z glave, kakor da imaš ptiča pod njo!“

Kralju pa sta se razmrcvarjena viteza zasmilila in
dejal jima je prijazno: „V treh dneh pridita, gospoda,
zopet po svoji suknji, in tudi moja hvala vama ne iz¬
ostane !“

Peneč se od jeze in ne da bi kralja pozdravila, sta
jo Lakotnik in Krnjav popihala z dvora. V najtemnejšem
gozdnem zakotju sta si poiskala zavetja in le po noči sta
se priplazila ven na rosnate travnike, kjer sta se valjala
po travi, hladeč si bolečine. A na kraljev dvor ni odsihdob
prišel nikdar več niti volk, niti maček.

Zvitorepka je po odhodu obeh golonagih vitezov za¬
povedala psu Vaški, naj zaneti ogenj in naj s toplo vodo
umije kože svojih bratičev. Pes je storil, kar se mu je
naročilo, in Zvitorepka je dejala kralju: „Treba vam je
še kurje juhe, milostni kralj; a kuretina mora biti nade¬
vana s svežo slanino!"

In Miroljub je pozval petelina Grebenjaka predse in
mu velel : „Tvoje tolste ženke Čopke mi je treba za le-
čenje. Le kar brž mi jo pošlji, ljubi Grebenjak!"

„Gorjč!" je zarahtal petelin, „njeno življenje mi je
ljubše nego moje jastno! Pojejte rajši mene, gospod kralj,
in pustite gospo Čopko, naj sirotka živi!"

A Zvitorepki ta zamena ni bila po godu. Miroljub je
torej velel dihurju in kuni Krvopiji, naj ujameta kuro;
risoma Lukavcu in Lukavki pa je dejal: „ Izrežita gospodu

138

v

Sčetincu iz njegovega stegna tako velik kosftolšče, kakor
ga želi Zvitorepka!“

„Samo nekaj mi je še treba, milostni gospod kralj,“
pripomni rjavka; Jermen iz pasjega usnja še potrebujem;
tega pa vam naj gospod Vaška podari!“

Ko je pes Vaška prinesel skrbno umita kožuha svojih
bratičev, mu je torej velel kralj: „Daj mi usnjat pas iz
svoje kože, ljubi Vaška; bogato te obdarim za to!“

,,Gospod, usmilite se me!“ moleduje prestrašeni pes.
»Pomislite, kako se vam bo rogal ves svet, če zve, da vas
je vračila Zvitorepka, ki jo je lečenja naučil sam Bog-
nasvaruj!“

Toda kralj mu odvrne: „Ljubi Vaška, ti si mi vedno
zvesto in vdano služil in visoko te čislam baš vsled tvoje
vdanosti. Ako mi jermen odrečeš, bi bila to moja smrt in
to bi te gotovo žalostilo; kaj ne, verni moj sluga?“

Tem besedam Vaška ni mogel ugovarjati; pustil je
torej, da so mu od nosa pa do repa izrezali širok trak
iz njegove kože. Junaško je prenašal hude muke in odšel
je tiho z dvora, ne da bi komu količkaj potožil.

Med tem je kuna Krvopija prinesla kuro, kateri je
bila z največjo slastjo posesala kri, in gospod Lukavec je
prišel s slanino iz Sčetinčevega stegna.

In Zvitorepka pravi kralju: »Veseli bodite in zidane
volje, milostni gospod; zakaj kar je za vašo vračbo po¬
trebno, imamo, hvala Bogu, že vse na razpolago. Le storite
vse po mojem nasvetu in kmalu bodete zdravi.“

A nato se lisica okrene h kraljici in ji dč: „Milostljiva
gospa, recite svojim deklam, da naj kuro nadevajo s tolščo
in jo skuhajo v peteršiljevi vodi; kar pa še ostane sla¬
nine, dadč jo naj tudi v lonec, da bo juha tem močnejša!
Zapovejte jim vrh tega, naj pripravijo v kotlu kropa, da
priredimo vašemu gospodu kralju potrebno kopel! A jaz
poletim med tem v gozd nabirat močnih zelišč, da jih
vkuhamo za kopel.“

Kraljica je bila zadovoljna in je storila, kar ji je
naročila Zvitorepka; ta pa je odhitela v goščavo ter je
napulila poln naročaj ščavja, ki je bohotno rastlo ob ko¬
lovozu.

Vrnivši se z zelenjem na dvor, je Zvitorepka dejala
kralju: „Zdaj je vse gotovo, torej v kopel! a

139

Prinesli so tople vode in lisica je zmetala vanjo na¬
trgano ščavje, a vrh tega je še vsula nekaj pergišč popra,
klinčkov in sladke skorjice, ki jo je prinesla Dremuša iz
svoje kuhinje. Ko je bilo vse pripravljeno, je velela bol¬
niku, naj sede v kadunjak v vodo.

Kralj je zlezel v vročo kopel in Zvitorepka mu je
ogrnila glavo z mačkovo kožo, tako da je bila mehka dlaka
naznotraj; nato mu je krzno povezala z jermenom iz Vaškove
kože, da je bilo videti, kakor da ima bolnik kučmo na
glavi. Ko je vse to opravila, prime betežnika za desnico,
mu potipa žilo in pravi: .,Milostni kralj, smrt je že prežala
na vas, ali jaz vas še rešim. Le veseli bodite in ubogajte
me, kar vam svetujem!“

Miroljub je sevčda vse obljubil in Zvitorepka je de¬
jala: „Zdaj pa vstanite iz kopeli, zakaj predolgo kopanje
oslabi bolnika, in meni se zdi, da ste že malce bledi!“

Zvitorepka in Lukavec sta prijela kralja za pazduho
ter sta ga položila na mehko ležišče. Potem je lisica po¬
krila betežnika z Lakotnikovim kožuhom in mu je velela,
naj se ne gane. Hkratu je obšla kralja prijetna toplota;
a sčasoma mu je prihajalo bolj in bolj vroče. Napčsled
mu je lil že kar curkoma pot po čelu; tako ga je bila
prevzela in ogrela gorka kopel in Lakotnikova koža.

Hudo gorkoto pa je občutil tudi kralj mravljincev,
Vrtoglavec, ki je vrtal že dokaj let po Miroljubovi glavi.
Ker je prihajala Vrtoglavcu vročina neznosna, je izlezel
iz kraljevega ušesa in se skril v gosto mačkovo krzno.
Zvitorepka je snela kralju kučmo raz glavo ter stopila z
njo na svetlo solnce; kmalu je opazila kralja mravljincev,
plezajočega po mačkovi dlaki.

In lisica ga je srdita ogovorila: „Zdaj je po tebi,
gospod Vrtoglavec! Dosti dolgo si mučil in trapil mojega
kralja, a svojo hudobijo boš poplačal s smrtjo ! u

„Saj sem to storil le v sili P odgovori mravljinec.
„Tvoj jarni kralj mi je bil razrušil grad in mojih pod¬
ložnikov je pomoril na tisoče. Sicer pa se tudi Bog si ga
ve kako ne proslaviš, ako umoriš mene, drobnega ne¬
znanca. Če mi pa prizaneseš, služili ti bomo pokorno jaz
in moje ljudstvo, ki imamo po gozdu nebrojno gradovi

Zvitorepka si je mislila: „Boljše je veliko drobnih
prijateljev, nego en mrtev sovrag!“ ter je izpustila Vrto¬
glava. In kralj mravljincev je vesel zbežal po travi proti
goščavi.

140

Pristopivši zopet k bolnikovi postelji in položivši mu
roko na čelo, je lisica vprašala: „Se li počutite kaj bolje
v glavi, milostni gospod ?“

„Oh bolje, mnogo bolje !“ odgovori kralj. „Zvitorepka,
ti si res izkušena in modra zdravnica; sam Bog ti plati
za to, kar si mi storila dobrega !“ v

Zvitorepka učeno pristavi: „Še dokaj na bolje se vam
bo obrnilo!“ Okrenivši se h kraljici, pa reče: „Milostna
gospa, dajte zdaj piti svojemu soprogu kurje juhe s pe¬
teršilj em!“

In ko so prinesli lonec, je Zvitorepka odlila.juho ter
jo dala posrebati kralju, a kuro in slanino je použila

sama.

38. Lisica povišana.

Kralj Miroljub je po gorki kopeli trdno zadremal; vso
noč je spal in hrpal in velik dan je že bil, ko se je
vzbudil. Planil je po koncu, si pomencaval oči in začel
švedrati sem in tja in iztegovati premrle ude, kakor da
bi se hotel prepričati, ali je res ozdravel, ali pa so bile
to samo sanje. V glavi mu je bilo lahko in jasno, po žilah
mu je plala kri bistreje in čutil se je tako pomlajenega,
da je začel mrmraje prepevati veselo pesem; umolknil je
še le, ko se je spomnil, da je tako burno izraževanje ra¬
dosti nedostojno za kralja.

Zdaj mu je tudi prišlo na um, komu mora biti hva¬
ležen za zdravje; pozval je torej lisico pred se ter ji dejal
ljubeznivo: „Oznani vsem veljakom in možakom mojega
kraljestva, da me naj pričakujejo ob Matjaževi peči, kjer
bom tebe, svojo zdravnico rešnico, počastil, kakor se spo¬
dobi !“

Zvitorepka se je resnobno poklonila, kažoč, da se
zaveda svoje veljave, a nato se je spešila izvrševat kraljevo
povelje.

Kakor blisk se je raznesel med živalmi glas, da je
kralj docela okreval. Mladi in stari, veljaki in siromaki
so se zgrinjali ob Matjaževi peči, radovedno pričakujoč,
kako bo ozdravljeni kralj nagradil lisico, ki ga je tako
bistroumno izlečila. Zvitorepkini prijatelji so bili, seveda,
prvi na licu mesta; gnetli in štulili so se okrog lisice,
dobrikajoč se ji na vse žive načine. Pa laskali se ji niso
sam6 jazbec Dremuh in njegova žena Dremuša in Mehko-

141

dlak in Ribojela, ne le dihur" in Krvopija, podlasica in
veverica, temveč prihitelo jih je več nego dvajset, ki so ji
bili ne dolgo tega' še vsi močno gorki ter so jo obirali,
kar se je dalo. Tako je bilo in bo vsekdar: Komur je
Sreča za botro, ta ima prijateljev na izbiro; vsakdo ga
časti in se mu klanja. Kdor pa v nesrečo zabrede, ne
najde prijatelja, če bi ga s svetilko iskal o belem dnevi;
sleherni se mu izogiba, kjer se le da, in se dela, kakor
da ga ne vidi, ali kakor da bi ga ne poznal.

Tako so se tudi lisici zdaj sladkali jež Bodež in hrček
s svojim sinom, netopir in podgana, krt in krtica in obilica
drugih. Cel6 psiček Breče in še nekateri, ki so kakor
drugi nekdaj tožarili lisico, so se ji zdaj dobrikali kot
bližnji sorodniki. Prišli so z ženami in otroki in baš oni
so jo hvalili in slavili na polna usta. Svojo deco so dvi¬
gali na rame ter ji razlagali glasno: „Ali jo vidite zdaj?
To je ona, ki je vsemu našemu rodu na čast; to je modra
Zvitorepka, ki je ozdravila kralja in premagala Lakotnika
v dvoboju P

„Gotovo, ona ga je posekala!“ pritrdi drugi, „nisi li
videl, kako je volku eno oko bingljalo po licu in kako
mu je vrela kri iz vratu ? a

„Seveda sem videl P odgovori prejšnji in zakliče na
ves glas: „Slava ti, Zvitorepka! a

„Na mnoga leta, junaška lisica!“ zakriči nekdo iz
množice še glasneje.

In tretji pristopi k Zvitorepki, se ji pokloni do pasu
in de: „Verujte mi, gospa teta, kar gomezice so mi letele
po telesu, ko sem vas videla ležati v pesku pod volkom;
ali hvala Bogu, hrabro ste se izkopali; nihče še ni La¬
kotniku tako posvetil kakor vi! a

..Živela lisica, učena zdravnica ! w  se je glasilo povsod,
in: ,. Živel kralj Miroljub!“ je orilo do neba po vseh koncih
in krajih; zakaj od daleč so ugledali kraljevo dvojico,
prihajajočo v spremstvu dvorne gospode v vsem blišču
in sijaju:

In zagnali so vrišč in šunder, bili ob bobne in cim¬
bale, trobili v rogove in trobente; a iz silnega hrupa so
neprestano odmevali klici: „Dolgo še bodi zdrav in čil,
naš kralj! Slava lisici, modri zdravnici!“

In kralj Miroljub se je v. mogočnem skoku zagnal
na Matjaževo peč, se visoko vzravnal ter zarjul radostno:
a živali so pristopile bliže ter posedle po trati, razvrstivši

142

se po stanu in odličnosti. ' Potem je kralj namignil lisici,
naj stopi predenj; in Zvitorepka je pokleknila pred svojega
kneza.

Toda Miroljub ji je velel, naj vstane, in je izprego-
voril zbrani gospodi takč-le:

„Vam vsem je znano, da je Zvitorepka v dvoboju
slavno premagala svojega protivnika Lakotnika; po vi¬
teško je torej dokazala, da je nedolžna in da so bile vse
pritožbe ničeve. Vendar zaradi tega vas nisem pozval
danes semkaj, možaki in veljaki, temveč zahvaliti se hočem
dostojno Zvitorepki, ki me je rešila velike betežnosti.“

To rekši, je snel kralj prstan s svoje desnice in ga
podaril Zvitorepki, na glavo pa ji je posadil kapo iz
rdečega baršuna.

„Odsihdob, a  je nadaljeval kralj, „te mora vsakdo ča¬
stiti kot mojo lastno sestrano! Prihajaj zopet kot svetovalka
na moj dvor, kjer so ti ob sleherni uri odprta vrata do
mene; zakaj ne bilo bi dobro za državo, če bi ne poslušali
tvojih nasvetov. Vse časti in dostojanstva ti zopet podarjam,
a ti glej, da ne zaideš na kriva pota! Pomagaj nam odslej
skrbeti za naš občni blagor! Tebe ne morem nikakor po¬
grešati na dvoru, in če boš družila svojo modrost s čed¬
nostjo, te ne prekosi nihče izmed veljakov. Živi torej
čednostno in služi mi zvesto, in nikogar ne bom več po¬
slušal, če te bodo tožili in črnili. Da vidiš, Zvitorepka,
kako visoko te čislam, te imenujem vpričo vse zbrane
gospode za svojega prvega ministra!... Izročam ti tudi svoj
kraljevski pečat, in vse, kar boš podpisala in zapečatila v
mojem imenu, bo ostalo za vselej zapisano in zapečačeno!“

Tako je govoril kralj in obesil lastnoročno Zvitorepki
težko zlato verižico okoli vratu. In od tedaj je lisica prva
na kraljevem dvoru; vse, kar ona reče, se zgodi, bodisi
dobro ali slabo.

Toda Zvitorepka je hotela tudi svojim otrokom po¬
kazati, kako velika sreča jo je doletela, in obšla jo je
želja, da bi zopet videla svojo deco. Prosila je zategadelj
kralja, naj ji da za nekaj časa dopusta, da gre pogledat
domov v Hudo luknjo.

Kralj je drage volje ustregel njeni želji, rekoč: „Le
pojdi, ljuba Zvitorepka; a kmalu se mi zopet vrni, zakaj
država bi težko pogrešala tvoje bistre glave!”

143


In Zvitorepka se je iskreno poslovila pri kralju in
kraljici; srce ji je veselja igralo, ko je ubrala pot proti
domu. Pa tudi množica sorodnikov in prijateljev je šla z
njo in spremili so jo noter do Hude luknje. Na pragu
svojega gradu se je prisrčno zahvalila vsem spremlje¬
valcem ter se poslovila od njih, sladkoustno jim zagotav¬
ljajoč: „Nikdar ne pozabim vaše prijaznosti; kadar bo
priložnost, vam stotero povrnem vse dobrote P

Ali so bile te besede odkritosrčne ali ne, to se ne
ve, zakaj lisica ostane pač vedno lisica in ne dlakice
resnice ni na njej, Oj, koliko je takih hinavskih ustačev
na svetu, ali — vsi nimajo rdečih brk!

Ko so otroci ugledali svojo mater, niso samega ve¬
selja vedeli, kaj bi počeli. Prekopicavali so se in poska¬
kovali in plazili Zvitorepki na ko ena, izprašujoč in obje¬
majoč jo vse vprek. In lisica jim je pripovedovala, kako
je premagala telebastega volka v dvoboju, kako je ozdravila
svojega kralja in kako jo je Miroljub zopet povišal, izro-
čivši ji največjo oblast v državi. In lisičice so se neznansko
veselile Zvitorepkine sreče; ko pa so slišale, da je njih
mati zdaj cel 6 prva za kraljem, so ponosno privzdignile
repce ter vzkliknile glasnč: „Juhuhu! Zdaj bo pa veselo
v Hudi luknji! Živela naša mati, Zvitorepka!“

A kako je ministrovala lisica poslej? In kod se po¬
tika dandanes?... Kdo vč?!

Le to je gotovo: Zvitorepka še vedno nosi med ži¬
valmi prvi zvonec, a naše pravljice je — konec.

Kazalo.

Stran

Predgovor. 3

1. Kralj Miroljub. 5

2. Petelinček, maček in lisica. 6

3. Lisica in kokot. 0

4. Lisica in sinica.12

5. Maček in lisica. 13

H. Lisica s treščico. gosjo, puranom in nevesto. 15

7. Lisica se pobotri z volkom. 17

8. Lisica — babica.20

9. Zaplenjena svinja.23

10. Volk Lakotnik.25

11. Volk v pasti.28

12. Volku zopet tanka prede . . .* .30

13. Zvitorepka na kraljevem dvoru.32

14. Delitev plena.30

15. Kako je volk ribe lovil .39

16. Povest o vodnjaku.42

17. Miroljubova bolezen in mravlje.45

18. Veliki zbor na kraljevem dvoru .49

19. Kure Brskljc smrt.57

20. Miško gre po Zvitorepko v Hudo luknjo .60

21. Maček Krnjav v Hudi luknji.68

22. Kraljeva sodba . 74

23. Zvitorepki gre za nohte.80

24. Bajka o zakladu.84

25. Zvitorepkini sovražniki v kaši.91

26. Plahunov pogin in oven Belin.94

27. Nove pritožbe zoper Zvitorepko.100

28. Zvitorepka se poslavlja od Hude lnknje.101

29. Stara Hvaležnost je umrla.106

30. Volk — bedak.109

31. Zveri v jami ..112

32. Zvitorepka modruje o svetu .114

33. Zvitorepkin zagovor • ..118

34. Lisica se zopet izvije.123

35. Volk stopi na prste.127

36. Dvoboj med volkom in lisico.130

37. Lisica — zdravnica. 134

38. Lisica povi&ina . 140

;

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

'i

't

)

)

)

K

Id 0 id id id id 7 5 b Id 5








/mSr

■r


- ' r'


S':





'-

-

J- s



/  A


L s.








.,1  •-•■'









i* v

4 /









• ‘V.


> V- -



1


-


s -i^a




>-V

- 1










• .<











&

m  f





¥





























■V* .*>'


*