i MED AZBESTNO JAMO 1 IN NIHALOM GROZE
70. Mostra Internazionale d'Arte Cinematográfica Benetke (28. 8.-7.9.2013)
Simon Popek
Drugi mandat Alberta Barbere na čelu beneške Mostre po dveh letih že dobiva alarmantne obrise »koesslickizma«, če potegnemo hipno paralelo z Berlinalom, ki že dobro desetletje trpi pod škornjem nekdanjega delivca nemških filmskih subvencij. V Benetkah (no, na Udu) so naenkrat vsi pozabili na kronične težave z infrastrukturo, na kontaminirano azbestno luknjo, ki lučaj od Salle Grande že pet let zija na mestu, kjer so leta 2011 nameravali odpreti spektakularno filmsko palačo, ki naj bi končno ustrezala normativom sodobnega festivalskega udobja; vraga, vsi po pozabili celo na oderuške cene hotelov, penzionov, apartmajev, kosil in kofeta na Lidu, ki si letni proračun evidentno polni z izplenom dvanajstih festivalskih dni na začetku septembra. Med letom »otok upokojencev« na robu beneške lagune, kot kaže, umira, tako lahko sklepamo glede na stanje nekdaj prominentnih in ikonskih objektov, npr. Hotela Des Bains, kjer je Vlscontl - pomenljivo - posnel Smrf v Benetkah (Mortea Venezia, 1971), zdaj pa so ga dokončno zaprli ter zaplankali.
Vse naštete težave se poročevalcem zdijo trivialne v primerjavi s programsko ponudbo, ki jo do neke mere (česar si nikoli nisem predstavljal) rešuje neuradna sekcija Dnevi avtorjev (Giornate degli autori). Barberova težava ni toliko tekmovalni program, kjer na A-festivalih po principu inercije in zavoljo pomanjkanja osnovnega avanturizma tako ali tako prihajajo le še preverjena avtorska imena in v katerem po verjetnostnem računu vsako leto ujameš tistih pet spodobnih ali celo dobrih filmov. Barberova težava so Horizonti (Orizzonti), pod Marcom Mullerjem vizionarska, dinamično programirana in vedno atraktivna ter politično uravnotežena sekcija, kije odkrivala nova imena in orala ledino novega svetovnega filma. Barbera je tako rekoč izbrisal kakršno koli drznost Horizontov in jo degradiral na raven odpadnega programa mainstreamovskih filmov.
Tudi na račun Barberove kratkovidnosti sta sicer obstranski in neuradni sekciji Mostre, Dnevi avtorjev inTeden dni mednarodne kritike, prišli do kvalitetnejših filmov, ki bi pod drugo programsko ekipo bržkone pristali v elitnejših (in za medije bolje atraktivnih) Horizontih. Teden dni kritike je denimo zavrtel dva filma slovenskih korenin, Razrednega sovražnika Roka Bička, o katerem že veste vse, ter italijansko-slovensko koprodukcijo Zoran, moj nečak idiot režiserja Mattea Ole-otta, ki bo v slovenska kina prišel v kratkem
in ki z dobršno mero humorja In topline tematizira vse preredko obdelana razmerja v obmejni Furlaniji in Julijski krajini.
Če v pozitivnem smislu ne preseneča programska komisija, je letos prijetno presenetila vsaj uradna žirija z Bernardom Bertolu-ccijem na čelu, ki je zlatega leva (prvič na Mostri!) podelila dokumentarcu, filmu Sveta obvoznica (Sacro GRA) Gianfranca Rosija (pri nas smo videli njegov sijajni ElSicario: Soba 164 (£1 Sicario, Room 164,2010]). Sveta obvoznica sugerira besedno igro sveti gral. No, kljub neposredni bližini središča Rimskokatoliške cerkve pa film ne obdeluje nič svetega, »zgolj« vsakodnevni utrip navadnih ljudi ob Grande Raccordo Anulare (GRA), avtocestnem obroču, ki obdaja italijansko prestolnico. Rosi seje tja odpravil, da bi posnel antropološko in sociološko študijo življenja ob cesti. Sveta obvoznica ni toliko dokumentarec o cesti kot o ljudeh ob njej, režiser v objektiv ujame tako normalne kot ekstravagantne posameznike, bodisi prebivalce bodisi dnevne migrante pri vsakdanjih opravilih: bolničarje v rešilcih, prostitutke, dekadentno aristokratsko družino, botanika, ki preiskuje palme in njene naravne sovražnike, navdahnjenega filozofa in njegovo hči itd. Sveta obvoznica ni film o krajini ali urbanizmu ob obvoznici, vplivih in širših družbenih kontekstih, ni niti kritika političnih odločitev ob njeni izgradnji, kot je to npr. London OrbitaI (2002), v katerem sta Chris Petit in larn Sinclair londonski cestni obroč M25, največjo obvoznico na svetu, zgrajeno pod vladavino Margaret Thatcher, razglasila za »zastarelo in dolgočasno.« Pri Rosiju, čigar navdih je bila knjiga Itala Calvina Nevidna
mesta, je obvoznica preprosto lep izgovor in izhodišče za ležerno, nemalokrat duhovito sociološko študijo Italijanov in italijanskega načina življenja.
Na Mostri so bili letos v ospredju dokumentarci. Najboljšega je kakopak prispeval Frederick Wiseman, čigar Na Berkeleyu (At Berkeley) - 244 minut! - je portret znamenite kalifornijske izobraževalne institucije, največje zasebne univerze v Združenih državah, ki se po ambiciozni zasnovi in kolosalni realizaciji lahko primerja le še z režiserjevo Državno zakonodajo (State Legislature, 2007). Na Berkeleyu prinaša Wisemanovo prepoznavno vivisekcljo glomazne Institucije, kolosa izobraževalnega sistema, ki se nam predstavi v vsej gloriji. Wiseman nam Berkeley razpre v vseh porah in instancah, od vodstva šole, učnih kurikulumov, razvedrila, neformalnih in kritičnih pogovorov o rasizmu in socialnih razlikah do razmerij med univerzo in mestom, film pa sklene s študentskimi protesti jeseni 2011, ko je množica v precej kaotičnih in neartikuliranih razmerah vza Kalifornijo finančno katastro-fičnih časih zahtevala predvsem ohranitev brezplačnega šolanja.
Čeprav gre za totalni poraz kritičnega diskurza, je treba vsaj omeniti zadnji film drugega velikana ameriškega dokumentarca Errola Morrisa, ki je z The Unknown Known posnel šokantno brezzob in servilen portret Donalda Rumsfelda. Morris je obrambnemu ministru v vladi Georga Busha mlajšega, pregovornemu jastrebu, vojnemu hujskaču in apologetu ameriškega imperializma in intervencionizma, podelil tako rekoč carte blanche; predal mu je »oder« in omogočil,
Na Berkeleyu
Ukraine Is Not a Brothel
da igra vlogo Mr. Nice Guya, meša meglo in se izogiba konkretnim odgovorom. Morris bi si moral še enkrat ogledati Frostov intervju z Nixonom, ali vsaj lastni dokumentarec o drugem kontroverznem obrambnem ministru, Robertu McNamari.
Avstralka Kitty Green je posnela Ukraine Is Nota Brothel, dokumentarec o ukrajinski feministični skupini Femen, kije pozornost svetovne javnosti v zadnjih letih pritegnila s serijo odmevnih javnih akcij, ko so proti režimu, prostituciji ali za pravice žensk in drugih marginaliziranih skupin protestirale gole in popisane z bombastičnimi parolami. Punce iz skupine Femen trdijo, da 99 % Ukrajink ne pozna definicije feminizma ter da je povprečna ženska znotraj izrazito patriarhalne družbe podrejena moškim po lastni volji. Film ni ravno vrhunec sodobne dokumentaristike, Greenova je bolj ali manj snemala pogovore z rahlo zmedenimi predstavnicami protestne skupine (ene so bolj artikulirane in predane od drugih), ter vključila posnetke nekaj protestov. Šok nas doleti v sklepni tretjini, ko dokončno postane jasno tisto, kar je bilo med filmom nekajkrat namigovano, da so dekleta pri svojem aktivlzmu skoraj v celoti podrejena dominantnemu Viktorju, filozofsko in ideološko zmedenemu, retorično šibkemu strategu (evfemizem!), ki koordinira njihove akcije in jim daje napotke {med drugim izbira njihovo »garderobo« in si izmišlja parole). Skratka, radikalne nasprotnice patriarhata so moškemu vodji submisivne po lastni volji!
Tekmovalni program je pod črto napla-
vil par dobrih filmov. Ekološki terorizem in prikaz ničevosti anarhičnih destruktivnih akcij sta temi elegantnega, atmosfersko prepričljivega trilerja Night Moves režiserke Kelly Reichardt. Film ima sprva nekaj težav z artikulacijo (in argumentacijo) motivov in dejanj trojice (anti)junakov. Mlada pripadnika komune na ekološki kmetiji iz ameriškega severozahoda (Jesse Eisenberg in Dakota Fanning) se pridružita veteranu iraške vojne (Peter Sarsgaard), ki namerava v čolnu, napolnjenim zeksplozivom, zmešanim iz nitratnega gnojila, razstreliti jez ob jezeru. Akcija z veliko muke in s ščepcem sreče sicer uspe, a izkaže se za banalen poskus iskanja pozornosti, ki ne bo imel posledic za skupnost. Pač pa občutek krivde trka na vest vse bolj paranoičnih protagonistov, katerih enotnost med skrivanjem razpada iz prizora v prizor. Filmi Reichardtove nikoli niso predstavljali čistega žanra, bolj njegovo dekonstrukcijo (Meek's Cutoff [2010] vestem denimo obrne na glavo). Tako je tudi z Night Moves; to je film vzdušja in izjemne zvočne sugestivnosti, predvsem pa izvrsten ant/triler.
Hayao Miyazaki je še pred uradno predstavitvijo svojega filma The Wind Rises (Kaze Tachinu) preko svojih predstavnikov za tisk sporočil, da se odpravlja v pokoj, zato so mnogi predvidevali, da mu bodo podelili vidno nagrado. Bertoluccijeva žirija ni zgrabila vabe, čeprav je posnel politično dokaj drzno, do japonske militarizacije presenetljivo kritično animacijo, ki se dogaja v času od konca dvajsetih let 20. stoletja do konca 2. svetovne vojne. Osrednji lik, nad letali
navdušeni mladenič Jijuro, želi sprva samo leteti, kasneje pa postane vodilni japonski letalski konstruktor, ki ga spomini in fantazije neprestano vračajo v preteklost. Nesrečna romanca s tuberkulozno zaročenko vnese nepogrešljivi Miyazakijev smisel za melodramatično sentimentalnost, ki v kombinaciji s sklepnimi podobami razrušene Japonske tvorijo potentno in čustveno prepričljivo historično romanco, brez moraliziranja ali didaktičnega vsiljevanja.
Ob filmu Locke Stevena Knighta smo vsi delili isto mnenje: po vseh normativih (komunikativnost, kvaliteta, zloščena produkcija, katarza ...) bi moral pristati v konkurenci za nagrade. Morda je Alberto Barbera (tako kot jaz) videl Knightov prvenec Hummingbird (alias Redemption), resnega kandidata za najbolj zabit film letošnjega leta, pa seje ustrašil oziroma podvomil v lastno sodbo. Strah je bil odveč, Locke je presenetljivo kvaliteten krimič, ki se v celoti odvije v avtomobilu. Gre
Night Moves
za križanca med filmom ceste, družinsko dramo, socialno kritičnim komentarjem in korporativnim trilerjem. Knight v prvi plan vrže moškega, ki drvi proti Londonu in se preko telefonskih pogovorov ukvarja s hudournikom problemov. Ženska, s katero je imel hipno afero, bo v kratkem rodila; medtem ženi sporoči novico o nezvestobi; kot vodja gradbišča se ukvarja z zapletenim procesom mamutskega betoniranja temeljev, ki ga čaka naslednje jutro in kjer zaradi vožnje v porodnišnico ne bo mogel biti fizično prisoten ... Knight pelje film v realnem času; v uri in pol mu s samo enim igralcem ne uspe izpeljati zgolj kompleksne logistikejunakove brezizhodne situacije (za katero si je v celoti kriv sam), temveč - kar je poglavitnega pomena - mu uspe transcendirati »pusto«, »suhoparno« scenaristično zgradbo ter izluščiti avtentičen čustveni portret človeka, ki je imel na začetku potovanja vse (družino, dom, službo), da bi nazadnje ostal (skoraj) brez vsega.