402
Berilo za kratek čas.
Rusovski car Pavel in  eden njegovih oficirjev.
Car Pavel je ojstro ukazal, da se ne sme naglo voziti po ulicah. Nekega popoldne se na lahki droški hitro po ulici pelje en častnik (oficir), Naključi se, da se car pelje za njim. Berž veli svojemu kočijažu, naj ga doteče. Ko pa oficir opazi cesarja za sabo, gleda mu jo upihati; al z enakim derkom sledi cesar za njim. Oficir je dobro vedi!, da se mu ne bo dobro godilo, ako ga cesar dospe; zato pusti ujzdo svojemu kozaškemu konjiču in hipoma zgine cesarju izpred oči. Ko beguna ne more vloviti, se poverne car serdit nazaj, ukaže oni trenutek, bobnati občeniti marš,
403
in veli, berž zgrabiti onega oficirja, ki bo manjkal na shajališču, in ga dragi dan ob 10. uri pred-se pripeljati.
Manjkalo je 27 oficirjev pri vseh regimentih, ki so bili v stolnem mesta v istem času; vsi so bili pred čara pripeljani. Cesar, ki ni poznal beguna, reče jadno, da se je zmed njih eden vozil po mesta, kakor da bi brez pameti bil, in da je pri mestnih regimentih 27 oficirjev manjkalo, ktere vse obsodi v Sibirijo.
Vsi so straha odreveneli, kar na enkrat iz med njih stopi mladeneč, položi roko na persi, se priklone pred čarom in trepetaje reče: „ Vašega Veličanstva serd naj le na me pade, moji tovarši so nedolžni. Dosle ni bilo za-branjeno še nobenemu oficirju o slobodnih urah nahajati se zunej mesta. Jez, le jez sem edini krivec." Besede mu zmanjka. Imel ni vee ne duha ne sape v stisnjenih persih. Zona ga sprehaja, lice mu obledi.
Cesar ga meri od verna do tal; v celi palači je vladala tihota, dokler po dolgem molku cesar ne vpraša: „Kdo si ti?" — Jez sem Ivan J. Cesar spet umolkne za trenutek in gleda verlo lepega mladenča. „0d kod imaš kozaka?" — Od svojega očeta, on sam ga je odkojil. — „Tvoj oče" — reče cesar nasmejavši se in položivši roko na lajtnantovo ramo — „tvoj oče je odkojil jako dobrega kozaka pa še boljega sina. Ti se mojega serda ne bojiš, in braniš svoje tovarše: to je lepo, jako lepo. Tvojim tovaršem spregledani kazen zbog tebe. Ivane, kaj češ za svojega kozaka?" — ^Gospodar! — uzklikne mladeneč ganjen od velike milosti svojega cesarja in pade pred njegove noge — j,konj mi je ohranil najdražji dar v mojem življenji, to je, milost cesarjevo; poklanjam ga za to veliko ceno Vašemu Veličanstvu." — Cesar vzdigne mladenča rekoč: „vstani major! od lajtnanta cesar ne prejema darov. Hvala ti za konja."
Kadar je cesar daroval, daroval je po cesarsko. Po ti meri cesarske darešljivosti je bila tudi napravljena kočija, drugi dan poslana mlademu majorja.                    J. Kobe.