Učiteljevo izvenšolsko delo Glavni odbor naše organizacije bo na svoji seji konec tekočega meseca razpravljal tudi o učiteljevem izvenšolskerti delu. V tem članku se mišlimo dotakniti le nekaj načelnih strani tega vprašanja. Ljubljanska sekcija JUU je na svojih skupščinah že večkrat načela to vprašanje in zavzela napram njemu tudi že svoje načelno stališče. V dveh posebnih tečajih, in to v avgiistu 1. 1933. in v aprilu 1. 1934. so prešli interesenti izmed učiteljstva tudi v podrobno razpravo o sistemu in metodi izvenšolskega dela. Td delo je dosedaj šlo mimo osrednjega vodstva naše organizacije brez kakega posebnega odmeva. Nič čudnega, saj si je slovensko učiteljstvo gradilo tozadevni svoj program v času, ko je preživljala naša centrala težke kritične čase, ki so absorbirali vso energijo tedanjega osrednjega vodstva. Šele po vzpostavitvi urejenih razmer v Beogradu, more misliti naše osrednje vodstvo tudi na izvenorganizačne probleme, ki tako živo režejo v meso slehernega učitelja, zlasti na podeželju. Glavni odbor našega udruženja se pri tem sicer že lahko naslanja na načelno stališče slovenskega učiteljstva, vendar se nam zdi potrebno precizirati ob tej priliki še enkrat mnenje glede tega problema. Predvsem npčemo izgubljati besed z dokazovanjem potrebe učiteljevega izvenšolskega dela. Učiteljstvo se temu delu po pretežni večini ni moglo nikbli izmikati in se tudi dejansko nikoli ni absentiralo od njega, saj sloni še vedno ogromen del tega dela na učiteljskih ramenfh. Je pa prav to delo tisto, radi katerega doživlja učiteljstvo največja razočaranja in celo preganjanja in to ob vsaki spremembi vladnih režimov, ki se vrste pri nas drug za drugim v vsem povojnem časii skoroda s filmsko brzino. Zato stoji danes učiteljstvo — po vseh teh žalostnih izkušnjah — pred težko dilemo, ali naj se še nadalje s svojim požrtvovalnim delom izpostavlja maščevalnim partizanskim obračunavanjem ali pa naj prepusti ljudstvo njegovi usodi. Problem je toliko težji, ker rhu zastavlja pot do načelnega preusmerjenja tradicija večih desetletij, po kateri se je to delo vršilo vso polpreteklo dobo izključno v okviru političnih strank in tem koordiniranih kulturnih organizacij. Učiteljstvo je vršilo to delo — hočeš nočeš — skoraj vedno kbt političen eksponent kake stranke. Dočim je veljalo še do pred kratkim tako usmerjeno izvenšolsko delo kot prostovoljni pristanek učiteljstva določeni politični ideologiji ter si je posamezen kulturni delavec v okviru te svobode tako rekoč sam krojil svojo usodo, se je pa položaj v zadnjih letih temeljito predrugačil, ali da smo preciznejši — poslabšal. S šestim januarjem se je naiiirep učiteljsko izvenšolsko delo kodificiralo. Hotelo se je sicer dvigniti na nekako državno nadstrankarsko stališče in to po vzoru nekaterih fašističnih režimov. Ta »gtajhšaltunga« je pa ostala samo navidezna in usodna fikcija vsakokratnega režima. Političnih tokov v narodu samem ni izločila, jih ni unificirala, nasprotno: njihovo radikaliziranje in okrepljeno diferenciranje nam je nov dokaz — če bi bil še potreben — da se je eksperiment popolnoma ponesrečil, z drugo besedo: ljiidstva ni zajel, ostal je osamljen ter se smatra danes kot likvidiran. Niso pa še Hkvidirani razni njegovi predpisi, pod katerimi trpi učiteljstvo, ki nlora opravljati politično delo radi nekdanje fikcije o njegovem nadstrankarstvu. Na te petrefakte, ki tako usodno ovirajo resnično življenjsko stanje in ki izvirajo iz polpretekle fikcije, opozarjam še prav posebno naš glavni odbor, ko bo razpravljal o tem važnem problemu. Eno najžalostnejših in skrajno poniževalnih poglavij je prav to dejstvo, da ne uživa učiteljstvo uradne zaščite za delo, ki mu je bilo uradno predpisano. Vsled dejanskega stanja politične diferencijacije v naši državi izhaja brez vsakega dvoma, da je vsako uradhd prčdpisanb efiotno učtteljevo izvenšolsko delo politično dejanje, na katero ljudstvo tudi temu primerno reagira. Edina logična posledica bi bHa, da;se'u6itelj od takega dela sploh absentira, če se noče v bližnji ali daljnji bodočnosti izpostaviti poniževalnemu preganjanju. Toda — in to je najvažnejši monient v tem vprašanju — tudi na to pot učitelj noče in ne sme. Poleg menjajočih režimov in učiteljstva je tukaj še tretji najtehtnejši faktor in to je narod, ki mu morata služiti tako režim kakor učitelj. Učitelj se giblje med ljudstvom in živi kot organičen sestavni del narodnega občestva, nerazdružno povezan z njim z vsemi utripi svojega bistva. Če bi bila njegova izolacija od ljudstva sploh kedaj mogoča, je danes že sama misel na tako možnost absurdna. Zapuščati danes radi režimskih grehov narod, ki bije najtežji boj za svoj obstanek, bi pomenjalo nečastno dezertacijo. S takim nečastnim dejanjem se učiteljstvo noče omadeževati, ne glede na to, da ga sili v aktivno občestveno življenje tudi nagon lastne samooHrane: kajti pod rUševinami narodne kulture bo obležal strt poleg vseh drugih stanov tudi učiteljski. Kakšno stališče naj torej zavzame naša organizacija? Po mojem globokem prepričanju bi bil vsak negativizem v tem pogledu vreden vsega obsojanja. Učitelj je del naroda: z njim stoji in pade. V današnji kritičnj dobi se ne sme v škodo skupnosti nihče absentirati od občestvenega napora v mobilizaciji vseh narodnih sil, da se najde odrešUna pot iz tega stanja in zgradi boljša bodočnost. Ker pa je skoraj vse danaŠnje kultarno delo politično organizirano in ker ima uči- teljstvo za svojo dobro voljo in težko delo redno le slabo politično plačilo, je naša dolžnost, da poiščemo vse možnosti, kako bi vsaj najpotrebnejše delo izvlekli iz političnih klešč na nevtralna nadstrankarska tla. Prepričan sem, da ta naloga danes ni tako nemogoča, kakor se kaže na prvi pogled in kakor bi mogli sklepati po vseh žaloštnih izkušnjah iz pretekle in polpretekle dobe. Kriza, ki ruši vge materialne in moralne temelje naše narodrie kulture, je strahotno nadstrankarska. Vse politične stranke imajo zato največji interes, da se omogoči tako delo, ki bo te majaj.oče temelje vsaj v minimalnem programu nadstrankarsko zopet vzpostavljalo. Kliib prijateljev vaške kulture pri dravski sekciji JUU nudi v tem pogledu dober začetek takega gledanja na današnje naloge učiteljskega izvenšolskega dela in osrednjemu vodstvu naše organizacije bi ob tej priliki topto priporočil, da započeto delo razširi na ves državni teren ter ga po potrebi dopolni in razširi. L. G.