Bolezenskf dopusti in nadomešžanja Ni še tako dolgo tega, odkar se je pričel na pobudo uvidevnega in delavnega tovariša iz naših vrst pri sekciji JUU v Ljubljani poseben odsek zanimati za ureditev našega bolniškega zavarovanja. Spominjam se še, kako so se potlej na naših zborovanjih pretresala zadevna vprašanja z že več ali manj izdelanimi predlogi in osnutki za čim uspešnejšo pomoč onim učiteljem, ki jih iznenada obišče bolezen. Mnogi so se takrat ogrevali za ureditev tega važnega vprašanja, čigar trdoto je preizkusil že vsak učitelj, ki je bil kdaj bolan. Tem bolj bi bilo važno to zadevo dokončno urediti, ker vprav učitelj, ki je odmaknjen od kulturnih in zdravstvenih centrov, ne uživa nikake druge zaščite v primeru bolezni, kakor event. brezplačno zdravljenje v drž. bolnišnicah. Toda za vsako obolenje, ki ni težjega značaja, menda ne bo precej iskal zdravniškega posežka v bolnišnicah, zlasti še v teh časih, ko so slehernemu hribovcu poznane žalostne razmere v naših prenatrpanih in z zdravilnimi rekviziti preslabo aproviziranih bolnišnicah. — Toda pri nas je zmerom tako: vsaka novotarija dvigne pri našem organiziranem učiteijstvu veliko zanimanje, po nekolikih diskusijah in zadevnih nagomilanih okrožnicah, ki jih zborovalci »vzamemo na znanje«, stvar končno — zaspi. Človek, ki ni o vzrokih teh nezdravih pojavov izčrpno poučen, bi na prvi pogled sodil, da je temu mrtvilu vzrok slabo vodstvo organizacije; toda temu gotovo ni tako, ko se lahko vendar vsak, ki količkaj objektivno presoja delavnost sekcije, uveri, da se pred realizacijo neke takšne »novotarije« poloti nas vseh, ki smo pri stvari neposredno tangirani, neka nezainteresiranost! Ali ste že opazili, da padejo vse besede na neplodna tla, kadar koli je govora o stvareh, ki bi nas materialno obremenile? Ali ste spoznali, da ves mašinelni ustroj našega organiziranega članstva odpove takrat, kadar bi moral vsak posameznik, vsak organiziran učitelj po deležu prispevati za pogon in podvig naše stanovske stvari? Ne, pravkar omenjena nezainteresiranost gotovo ne izhaja toliko iz bistva kakšne morebitne stanovske mlačnosti in prešibke organizačne povezanosti, kolikor iz strahu pred izdatki, ki jih zlasti mlajše in v nižje položajne skupine uvrščeno učiteljstvo ne more in ne more utrpeti ter si še samovoljno krčiti že itak pod minimum odmerjene dohodke. V tem je najbrž jedro naših neuspehov, ko se v gotovih stvareh trudimo gospodarsko osamosvojiti. Res je: brez žrtev ni uspehov, brez borb ne zmage! Toda elita vsakega pokreta vseh časov, ki naj v temelju retormira težavno stanje nekega dejanskega položaia, pa je bila in bo zmerom — mladina. In kaj naj danes pričakujemo od mladega, tridesetletnega učitelja, ki je še pripravnik ali komaj v deveti položajni grupi, kaj naj pričakujemo od takšnega človeka, ki ima vso pravico, da končno vendarle zaživi svoje polno in svojega stanu vredno življenje, če pa nreiem.i za trdo tlako mesečno komaj 800 oz. 1000 din plače? Ali morete od takšnega človeka zahtevati še večjih žrtev, kakor jih že doprinaša v borbi za ravnovesje »stanu primernega življenja«, ki mu kot inteligentu po božjih in človeških postavah gre? In takšnih učiteljev danes ni malo! Večino v naši stanovski organizaciji tvorijo, zato ta večina zmerom odpove, kadar koli bi bilo potrebno z denarjem potrdlti svojo stanovsko zavest. Z denarjem, ki ga ta večina nima! Z denarjem, brez katerega je vsak gospodarski in ne nazadnje tudi stanovski progres postavljen na trhle noge ... . Zato je tem bolj žalostno, ko naša, v šolskih in naših stanovskih vprašanjih še zmerom premalo informirana javnost z napačne perspektive presoja napore onih tihih in delavnih posameznikov, ki se permanentno zavzemajo za pravično in socialno ureditev učiteljskih bolezenskih dopustov. Češče se iz te »javnosti« sliši glas: »Le čemu naj se učiteljstvo bori in zavzema za bolniško zavarovanje? Le kaj mu je tega treba, ko ima vendar brezplačno zdravljenje v bolnišnicah in plačan dopust?« In ne pomislijo takšni in podobni Pilatuži, da je po zakonu obvezen biti vsak najzadnji vajenček in težak — član OUZD in da uživa v dneh bolezni vsak teh zaščito v zdravstvu in denarno podporo! A učitelji? Ti korakajo v tem pogledu cialeč za vrstami vajenccv in težakov. Za slednje je bil sankcioniran zakon, ki jih v času bolezni ščiti, le učitelja ne ščiti nihče. — Pač — učiteljstvo ima pravico na brezplačno zdravljenje v državnih bolnišnicah in plačan dopust. !Prav to zadnje pa je ona vrzel, ki bi se morala s primernimi odločbami ali zakonskimi odredbami zamašiti, da bi bilo prav vse učiteljstvo deležno ne satno delne zdravstvene, temveč tudi socialne zaščite! Kajti, kje je bolj na mestu socialna zaščita, kakor na oni šoli, kjer nekdo od učiteljstva zboli, pa mora namesto obolelega tovariša oz. tovarišice drug učitelj prevzeti poleg svojega še njegov razred? Res je, da se ga po zakonu o Ijudskih šolah ne sme obremeniti z več ko 28 tedenskimi delovnimi urami. Toda razlika je menda v delu in naporu, če učim en sam razred (časih tudi s štirimi oddelki) ali dva; če poučujem in krotim 50 ali 120 učencev; če korigiram 50 ali 120 nalog; če spišcm ob zaključku semestra ali šolskega leta 50 ali 120 izpričeval; če ... Ta »če« se lahko nadaljuje v nedogled. kakor se lahko v svojem nadaljevanju po krajevnih potrebah širijo dolžnosti učitelja, ki so citirane v § 78. zakona o Ijudskih šolah. — Kdo se na tihem ne jezi na onega tovariša ali tovarišico, ki je na bolezenskem dopustu in mora za isto plačo poučevati še njegov razred ter opravljati tako rekoč dvojno delo, sem res radoveden. Na mestu pa takšna jeza ni, to je res. Čut humanosti in tovarištva nam v takih primerih narekujeta vso popustljivost v presoji. Da pa podaljševanje bokzenskega dopusta znejevolji še tako krotkega in popustljivega človeka, ni v današnjih dneh, ko padajo na šibka ramena in na razrvane živce preobremenjenega učitelja vse tegobe časa, nobena pravljica več. Koliko pa je po drugi plati odmera bolezenskih dopustov napram prizadetim pravična, je pokazala zlasti praksa o podelitvi porodniških dopustov. V smislu § 89. uradniškega zakona trajajo porodniški dopusti šest tednov. Z ozirom na od'ok kr. banske uprave IV — No. 9939 z dne 3. aprila 1930. je porodniške dopuste strogo zabranjeno podaljševati bodisi z bolezenskimi dopusti pred porodom ali po porodu. Koliko pa je bilo prizadetih učnih moči, ki so mogle doslej temu odloku zadostiti, ve uči- teljstvo najbolj, zlasti ono, ki je bilo v »šestem« tednu uverjeno, da bo po nekolikih dneh že rešeno težke tlake nadomeščanja, a je v zadnjem hipu prejelo obvestilo, da mora nadomeščati »zaradi izrednih okoliščin« še tri, štiri, pet, celo šest tednov ... Koliko pri takšni odmeri dopustov pada čut tovarištva in trpi samouprava učiteljstva na šoli, je potem samo še vprašanje časa in etične zavesti posameznika. Vsega tega pa bi gotovo ne bilo, če bi se z zakonom zaščitilo vprašanje učiteljskega zavarovanja, vprašanje bolezenskih dopustov pa uredilo tako, da bi bilo tudi ostalo učiteljstvo socialno' zaščiteno ali pa prejemalo za otežkoeeno delo posebno nagrado. Pa tega vsega bi prav za prav ne bilo niti treba, če bi se z uvidevno personalno politiko preskrbelo za nastavitev nekakšnih sreskih suplentov, ki bi v primeru potrebe nadomeščali obolele učitelje. V ta namen naj bi se jim priznala posebna potnina in diete, kar vse uživa državno uradništvo iz drugih resorov. Samo v dravski banovini je okrog 800 mladih učiteljskih abiturientov, ki čakajo že po več let na službo, ki čakajo, da bi idealno služili svojemu narodu in domovini in razbremenili one, ki jim pod težo zgoraj naštetih nevšečnosti postaja njih delikatna služba z dneva v dan težja tlaka! Lojze Zupanc.