215
TRENUTEK IN TRAJANJA
Boštjan M. Zupančič TRENUTEK IN TRAJANJA
Vedno sem te čutil
na desni nadlakti,
tam sem iskal tvojo enakopravnost,
da nama ne bi bilo treba
šele zoreti.
Ko smo šli na izlet v Kamnik,
mi je mati kupila kislih bonbonov,
rumenih limone,
da ne bi bil žejen.
To je bilo iz istega sveta kot voziček,
v katerem sva se spoznala,
zunaj je bil križno tapeciran
in naslonjalo je imel na zatič.
Kocjan je pojedel češnje s peškami
in je pil pitno vodo na postaji,
da je bruhal,
in Toneta sem zadnjič videl na Tromostovju,
s svojimi izbuljenimi očmi
me ni hotel več poznati.
Zvečer sem moral zgodaj spat
in zjutraj ob petih
je v parku pred postajo
zaradi majske svetlobe
jokalo.
J
*
V imenu svoje razprostrte žrtvovanosti
me siliš k ubijajočemu zabadanju,
iz katerega se sicer porajajo rojstva,
Še vedno me žeja po enem vprašanju
iz kljubovalnega časa
s ceneno črno zaveso,
iz ur samotne tesnobnosti,
iz minut, napolnjenih z belimi mehkobami:
vedno ena in ista poved.
Vsak gib je bil pretvarjanje,
da vprašanja ni.
da odgovor ni potreben,
da je za začasnost tukajšnjosti
dovolj prva zelena lisa na trebuhu.
V vsem tem begu v luč,
v hrumenju na letališčih,
častna potrka vanj a in govorna prizadevanja, v vsem tem je bilo čakanje na zadnji: »Aha, tako torej!«
Bolje strahotna vednost
kot ta polstrastna sprenevedanja,
to nepretrgano nadaljevanje
istosti.
Ki je jaz.
*
izsiljuješ lastno brezpogojno kapitulacijo
s pomočjo mojih surovosti
(in bajonetov),
da bi te ugrabil tebi,
da bi potem šla zložena k meni,
pa si ne znaš želeti kam.
Poskusi živeti kot (zares) ženska,
ali bolje, vzpostavi se v svojem mehkem razlitju,
da bom jambor
za tvoja trebušasta plahutanja
tvojih jader.
Potem naju
zlati maestral sam
morda
zanese med kamnite septembrske otoke.
216 j
217 ____________________________________________TRENUTEK IN TRAJANJA
Sem krvnička
v kapilari nekega boga,
ki zleknjen ob mlečni cesti
hrepeni po neskončnosti.
Koliko jih kljuje po časnosti
v meni?
Izbiram med obema neskončnostima,
linea alba,
kot drget nekega naključja?
Kakor je končna
mera bolečine,
tako krivi Jahve naš prostor:
nasilna naključja,
teratologija malih src,
besni infantilizem Amerike,
čustveni kriminal Strindbergovih mater,...
povožen rakun.
Kolikšna mora biti šele neskončnost,
ob kateri so te krivice Nič?
Ko se življenje prečisti,
ko listje odpade
in sam poslušaš jesenski val,
na stolu s pletenim sedalom,
miren nazadnje,
s prekrižanimi nogami,
z desno roko na preprostem kozarcu
in gledaš zahod,
še eno slovo,
ko se izplahne melanholija,
ko ni več domotožij,
ko so zvečine slovesi,
ko je shalom, shalom...
Ena sama misel, ki si jo vadil v odmerjenem ' teku časa.
Ali je
ples,
ali
korak borcev,
Boštjan M. Zupančič         ________       .        ¦¦____________________218
ljubezen
ali
smrt kot nasmeh,
vseeno je:
tvoj obraz je med njimi,
zazna ga žila dovodnica,
je najemnina za prihodnost.
Zato,
ko se zbudim iz sna,
ki je življenje,
najprej poiščem
tihi termolo, ki si ti.
Odpoljubim te iz oceana časnosti,
duša-val,
in te v tihi noči večnosti
preganem vase.
¦
*
Dokler še govorim ne verjemite ničesar.
Ko pričnem molčati, spreglejte mojo vednost.
Ko bom zadnji med vami, bo padla rosa na mojo skušnjo.
Tam, kamor padajo utrnjene zvezde,
kjer je spomin vse bodočnosti,
kjer je želja po nebivanju,
poljub gladkih prsi
in ponos odprte kretnje,
tam, kjer bomo, kar smo.
Oddahnem si spet od napora bivanja
in se izlijem s planeta.