LOVCEVA POTEZA
režija:
Carl Schenkel
scenarij: Brod Mirman
fotografija: Dietrich Lohmann
glasba:
Anne Dudley
igrajo:
Christopher Lambert, Diane Lane produkcija:
Lamb Bear Entertainment
Lovčeva poteza se prične s partijo šaha na mladinskem prvenstvu leta 1972. Za šahovsko mizo se soočita dva fantiča, poraženec z nalivnim peresom zabode nasprotnika. Dečka, ki ne more prenesti poraza, starši odpeljejo k psihiatru, ki očetu in materi zabiča, da si bo njun sin opomogel ie, če mu v času okrevanja onemogočita šahiranje. Oče odide od doma ter zapusti mater in sina. Mati se vdaja pijači, njenega sina nekega večera preseneti kri, ki kaplja iz zgornjega nadstropja. V spalnici na postelji najde svojo mater s prerezanimi žilami, ki je v zadnjih vzdihljajih, vendar še živa. Sin hladnokrvno vzame šahovsko tablo s figurami, odide iz sobe, se usede, razpostavi figure in začne igrati... Te uvodne sekvence so režirane in posnete tako virtuozno, da zapustijo vtis, ki traja skozi celoten film. Navedeni začetni del, ki predstavlja ključ za vse nadaljnje dogodke, je predstavljen skoraj izključno s pomočjo slike, izgovorjenih je le nekaj besed. Dietrich Lohmann, Schenklov sodelavec že pri Stekleni tišini (Silence Like Glass! Zwei Frauen, 1988), je ponovno dokazal svoje mojstrsko obvladovanje kamere, ki pod njegovim nadzorstvom ostane zelo gibljiva in dobi veliko izrazno moč. Šah je tu kraljevska igra, prepletena s spolnostjo in smrtjo; to ne velja le za psihopata Davida Wi Hermana (Charles Bailey-Gates), temveč tu-
di za Petra Sandersona (Christopher Lambert), saj je njegova žena storila samomor prav zato, ker se je čutila popolnoma odveč in zapostavljeno zaradi soprogove zasvojenosti s šahom. V scenariju, kjer je osumljenec glavni junak, za katerega vemo, da ne more biti morilec (četudi ima zaradi svoje zaznamovanosti s šahom in smrtjo s psihopatom več skupnega, kot si je sam pripravljen priznati), za njim pa se eden za drugim kot potencialna morilca zvrstita še njegov slepi svetovalec in detektiv Wagner (Daniel Baldwin), ni nič ameriškega: to je značilen she-matski zaplet, na katerega tolikokrat naletimo v italijanskih primerih zvrsti psycho-giallo in orrore. Prav tako je v načinu, kako David bolestno aranžira trupla umorjenih deklet — ko simbolično izvede svojevrsten eksorcizem spomina na smrt svoje matere, saj jih naliči tako, kot je bila v času svojega samomora naličena mati, ter jim iz teles izčrpa vso kri, pri tem pa skrbno pazi na brezhibno čistočo (»Jagnjetom božjim bomo puščali kri, da bodo bela kot sneg — Anton Szandor LaVey, Satanska bibil-ija), spet za razliko od svoje matere, ki je tistikrat tako pones-nažila vse okoli sebe — čutiti odsev morbidne poetičnosti, prisotne v filmih Maria Bave, Riccarda Frede in Daria Argenta. V tem smislu ni naključna niti dodelitev vloge slepega Jeremyja Edmondsa — v filmih Ples vampirjev (Dance of the Vampires/The Fearless Vampire killers, 1967) Romana Polanskega in Vampire Happening (1971) Freddieja Francisa —, kar je poklon, značilen za mitologijo rip-offov in spin-offov. Ni dvoma, daje bila Lovčeva poteza mišljena predvsem kot samo-všečni star-vehicle za Christopher-ja Lamberta in njegovo soprogo Diane Lane (Lambert je bil izvršni producent), res je tudi, da še zdaleč nima trdne zgradbe prejšnjih Schenklov ih del (poleg že navedene Steklene tišine še Hladen kot led (Kalt wie Eis, 1981), Dvigalo v okvari (Abwärts, 1984) in The Mighty Quinn (1989), zaradi nekaterih zanimivih, zgoraj navedenih podrobnosti pa je film vseeno vreden naše pozornosti.
IGOR KERNEL
TELESNI STRAŽAR
1

režija:
Mick Jackson scenarij:
Lawrence Kasdan
fotografija: Andrew Dunn
glasba:
Alan Silvestri igrajo:
Kevin Costner, Whitney Houston
produkcija:
Warner Bros.
Telesni stražar je že na prvi pogled zelo pogolten fiim; predvsem zato, ker poskuša hlastno stlačiti vase vse komercialno preizkušene prijeme naenkrat in pri tem niti malo ne skriva, da so pro-ducenti in ustvarjalci, skupaj z glavnimi igralci, ob nastajanju tega filma videli samo trume gledalcev vseh let in generacij, ki se bodo nabirale pred blagajniškimi okenci. in tako v celoti spregledali dejstvo, da je tudi tovrsten film zgodba, ki zahteva, da se igra po njenih pravilih, se pravi po pravilih in zakonitostih, v katere so ustvarjalci filma vpeli zgodbo — ali kot je svoje čase rekel Stephen King: »Vsaka še tako nevarna in trdoživa pošast je podvržena okolju in zakonitostim forme, v kateri se trenutno nahaja.« In tako kot pri Kingovih pošastih, »ranljivost« filma Telesni stražar izvira ravno iz zakonitosti forme, ki si jo je film nadel — torej iz tiste točke, na kateri bi moral film gledalčev pogled iz realnost uspešno prestaviti v filmsko realnost, in to na način, da v to fiktivno realnost gledalec ne bi dvomil — zato, ker je ena od poglavitnih pridobitev filmske estetike ravno dejstvo, da uspe film fiktivno realnost gledalcu predstaviti tako, da ta postane naši realnosti bolj podobna od realnosti same; spomnite se samo na film Basic Instinct, ki je gledalca
info
Maria Conchita Alonso. Koproducent je Bernd Eichinger (Zadnji odcep za Brooklyn).
Bernd Eichinger je koproducent tudi pri filmu Fantastic Four (Concorde Pictures/Constantin Film Development), ekranizaciji klasičnega Marvelovega stripa, na katero smo morali toliko let čakati: Eichinger je pri tem projektu združil svoje sile z Rogerjem Cormanom. Snemati so začeli februarja, režira pa Olley Sassone.
Najnovejšemu filmu bratov Coen je naslov The Hudsucker Proxy, v
njem pa igrajo Paul Newman, Tim Robbins, Jennifer Jason Leigh in Charles Durning. Joel je spet režiral, z Ethanom sta ponovno skupaj napisala scenarij, posebej zanimivo pa je, da se jima je pri pisanju slednjega pridružil Sam Raimi; prijateljstvo Joela Coena z Raimijem sega že v leto ¡982, ko je Coen kot asistent montaže sodeloval pri
slovitem horror ju The Evil Dead.
***
Od časa do časa pri nas nekateri filmi v distribuciji preprosto izginejo in jih potem ni več moč najti. Da tega pojava ne poznamo le v naših krajih, priča primer filma A Day at the Beach, posnetega pri Paramountu pred skoraj dvajsetimi leti. Scenarij zanj sta napisala Roman Polanski in Peter Sellers, režiral pa ga je Simon Hesera. danes tako rekoč neznan avtor. To je bil njegov prvi in obenem zadnji celovečerec, ki ga pri Paramountu sploh niso dali v distribucijo in film se je nato izgubil zaradi neke administrativne napake. Hesera se je po tistem ukvarjal v glavnem s snemanjem reklam. Svoj film (pravice zanj so medtem s Paramounta prešle na njegovo družbo Cinema Group Co.) mu je uspelo najti v Paramountovih bunkerjih s pomočjo Susan Wright, uslužbenke tega majorja. Gre za zgodbo o očetu - alkoholiku, ki nekega dne na obalo popelje smjo hčerko, ki se je odtujila od njega. Peter Sellers igra homoseksmlnega
lastnika prodajalne s školjkami. ***
Andrej Končalovskij bo oktobra začel snenmti epski spektakel The Northmen (Morgan Creek), po
info
33