Novosži na lcnfižnem trgu Fr. Fink: Začetni čitalni in pisalni pouk. (Pedagoški priročnik, XIX. zvezek.) To je druga med letošnjimi knjigami SŠM. Avtor v nji razpravlja o raznih načinih in oblikah začetnega bralnega in pisalnega pouka. V uvodu analizira čitalni in pisalni akt sam, nato pa daja nekak pregled različnih metod. A nato ga sam pušča na strani ter niza različne metode po vrsti, kakor so si v zgodovini sledile. Najprej prikazuje črkovalno metodo, ki je naučila učence takoj v začetku vseh črk in njihovih imen po abccedi. Šele nato je čisto mchanično vadila branje. Šolniki so ga skušali nekoliko olajšati z zlogovanjem, to je s sestavljanjem črk v zloge in šele nato v besede. Še bolj pa so skušali premagati nastale težave z glaskovalno metodo, ki je pustila imena črk in delala s čistimi soglasniki. Ta metoda je po zamisli tudi že precej stara, a nadomestila je prejšnjo šele v drugi polovici 19. stoletja. Izprva (pred iznajdbo tiska) so se učenci učili branja in pisanja skupno, pozneje pa se je pisanje zanemarilo. Zato so naštopili možje, ki so hoteli oboje zopet združiti, zlasti s pisalnočitalno metodo, ki je nastopila v različnih oblikah, vendar se je rada vezala s tako imenovano sintetično metodo ter prehajala od elementov do celote. S tem je vzbudila odpor, pojavili so se novi poizkusi in razvila se je tudi normalnobesedna metoda, ki izhaja od celote in je v bistvu analitična. Izhodišče so ji določene besede, iz katerih šele dobiva elemente črke, zloge). Naslednja je fonetična metoda, ki hoče podajati glasnike izolirano, to je ločeno drugega od drugega, in sicer čim najbolj jasno in s tehtnim poudarkom. Zaradi ponazoritve sega po vzklikih, izrazih začudenja, strahu itd. Dobljene glasove nato veže v večje enote. Bolj obširno razpravlja avtor o čitalnih metodah v delovni šoli. Naglaša, da se ta ne veže na nobeno določeno metodo, temveč zastopa stališče, da je dobra vsaka, ki upošteva psihološko stališče otrok do čitanja in ki razvija učno napredovanje tako, da se pravilna psihološka načela smotrno porabljajo. Nato prikazuje različne poizkuse in začetnice evropskih narodov ter govori še posebej o začetnem pisalnem pouku, zlasti o prehodu od tiskanih do pisanih črk. Razmeroma najobširneje pa govori o globalni ali celotnočitalni metodi. Ta priporoča, naj bi se otroci že pri začetnem čitalnem pouku učili čitanja tako, da nakrat dojemajo cele besedne slike. Zato ne začenja z deli, z glasniki in črkami, ampak s stavki ali z besedami, ki jih imajo otroci tiskane pred seboj. Podrobneje nas seznanja avtor z Decrolijevimi in Malischevimi poizkusi ter s Pfihodovinn prizadevanjem in s češkimi začetnicami. Krajše pa omenja v tem poglavju tudi Rostoharjeve nazore o psihologiji začetnega čitanja. Pri razpravljanju o različnih metodah se avtor ozira tudi na naše prilike ter pripoveduje, kdaj in koliko smo se jih posluževali tudi mi. Škoda le, da so ti pogledi tako nesistematski, nekako slučajni. Besedilo podpirajo risbe, ki jih je izvršil prof. R. Klopčič. Vrlina knjige pa je tudi v tem, da avtor le hladno in ncosebno poroča, se ne spušča v boj za nobeno metodo in se ne bori posebno proti nobeni. V. B. —k »Planinski vestnik« za junij prinašj sledeče: Marijan Lipovšek: Od jezera do jezera v Bohinju. — Janko Mlakar: Spomini in opomini. — Slavko Perko: V divjini Rokavov. — Reševalno delo bratov Erjavškov. — B. Rotter: Nova pot na Raduho. — Vsaka številka »Planinskega vestnika« je opremljena z mnogimi slikami posnetki fotografij, kf bi jih marsikateri učitelj s pridom uporabljal pri domoznanskem pouku. —k »Ženski svet« s prilogama »Naš dom« in »Modna priloga« izhaja vsak mescc. Letna naročnina 64 din. Izšla je junijska štcvilka s sledečo vsebino: Mejniki (Ljuba Prenar), Lepoti (Ruža-Lucija Pctelinova), Cilinder (Draga Hudalesova), Naša pomlad (Iva Berščakova), Zgodovinski razvoj slovenske ženske knjige. Obe prilogi vsebujeta mnogo dobrih nasvetov za vsako gospodinjo.