Mamin  god.
Spisal   C. Logar
rdaj pa le  sladko zaspanČkaj,   vidiš, konjiček tudi že spi tu na stolu.«
»Ne,  mamica,   nisem še zaspan;   dajte nii sem konjička, saj še ne spiU
>Spi, spi, le tiho bodi, da ga ne zbudiš.« >Jaz bi šel rad na vrt!«
»Le lepo mirno leži, zunaj je tema, in netopir leta okrog.« Ciril se je slednjič umiril, in mamtca je odšla od postelje. Zatisnil je oči, da bi zaspal, a spanec mu ni hotel na oči. Najrajši bi videl, da bi no-cojšnja noč žu minila; nič lepo se mu ni zdelo v postelji. A jutri bo tako veselo: Mamin god, čestitko zna dobro na pamet, in potem bodo jedli slaščice,  striček pride v gosti in gotovo mu zopet prinese kaj lepega.
Obrnil se je na postelji in hotel zaspati, a iz sosedove hiže je zaslišal glasen jok.
>A-ha, sosedov Janko se jokca, oj, oj, oj, ti jokavecl« Kmalu je jok utihnil, vse se je umirilo, in Ciril je zaspal. — Črez nekaj   časa  pa — niti   sam ni vedel, kako je to prišlo — začuje glasne vzdihe, sliši sestro, ki je jokala in klicala:  »Mama, mama, poglejte me vendar, saj vas imam radaU    Slišal je ateja, kako govori nekaj s tihim, tre-petajočim  glasom,  slišal je trde, neznane  korake po sosednji sobi in glasen ropot.
Ciril vstane; zdelo se mu je, da je že dan, da sije solnce, a okolo njega je bila neka bleda svetloba, in ničesar ni magel dobro ločiti. Gre proti vratom in jih odpre. Ali kaj vidi!
-n    181    *s-
Mamica leži na mrtvaškem odru, bledih lic, posinelih ustnic, in med stisnjenimi rokami ima temen križec. Okolo nje stoje sveče na srebrnih stojalih in cvetice v zelenih posodah. Ciril otrpne straliu in zakliče: »Mamica, mamica!« — Hotel je zleteti proti nji, a noge ga niso nosile. Ob steni jo videl sloneti pokrov od krste in Ciril je glasno zajokal. Pri vratih je stal stražnik v črni obleki, in ko je Ciril zagledal njega, se je on obrnil proti njemu in ga grdo pogledal izpod sivih obrvi. Prišla je k njemu vsa zajokana sestrica, s črnim pajčolanom na obrazu, in Ciril jo je vprašal:
»Kdaj so pa umrli mamica, da nič ne vem ?«
¦ Tebe ni bilo doma, ker si po vrtu letal, in mamica bi te bili tako radi videli.«
Ciril je zopet zajokal in se zagledal v oder. Sveče so nemirno plapolale, vosek se je (opil ia padal v debelih kapljah na tla. Isti hip se mu je zazdelo, da je mamica odprla oči in poglcdala  proti njemu.
»Mamica, mamica, kaj ne, da niste umrli ?«
Toda oči so bile zopet zastrte, mamica je bila mrtva . . .
Isti hip je stražnik pri vratih vstal, prijel pokrov in ga poveznil na krslo. Nato je napel lica in pričel pihati v sveče. V sobi je nastala tema, Ciril je zaslišal votle udarce, in zdelo se mu je, kakor bi mamica ječala v krsti.
V silnem strahu je zaklical: »Mamica>---------------------in se zbudil.
Ciril pogleda okrog sebe: zunaj se je danilo, in skozi okno je videl na nasprotni strani od solnca obsejano streho. Potegnil je z roko po znojnem čelu in se sklonil pokonci:
»Je-li v istini mamica umrla, ali se mi je samo sanjalo?*
Skočil je \z postelje in v sami srajčrci tihotapi! prott vratom. Srce mu je drhtelo groze, napeto in strahoma je mislil, bo li v istini v sosednji sobi zagledal mamico, ležečo v krsti.
Odprl je vrata.
Hvala Bogu, to so bile samo sanje! Mamica jc živa, in danes je njcn god. Na mizi stoje v lepo poslikanih, porcelanastih vazali krasni šopki, in na krožnikih je vse polno slaščic.
Ciril se je oddahnil.
Brž se je napravil, poiskal mamico in ji tako lepo čestital, da »o ji prišle solze v oči; potem sta se poljubila, in Ciril se je razjokal same radosti. O sanjah pa ni povedal mamici aičesar.
Oj, to je bil tisti dan še Ciril vesel; jedel je slaščice in gledal vcdno le mamici v obraz. Same radosti m vedel, kam h\ se del.
A mamico je imcl potem se mnogo rajši kot poprej.