Poštnina plačana v golo vin,
MARIJIN LIST
XXXVI. leto
8. februara 1940
mm
MARIJIN LIST
Jj^mbožen mesečni lisi. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice ra^^Hija verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhajala £ MH , dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-vencom Slovenske Krajine do rok dani.
Namen Marijinoga lista je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki podpirati Dom duhovnih vaj, posvečen sy. Driižini v Slovenskoj krajini, kak i sirotišnico Deteta Marije v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Srci Jezušovomi.
Marljikin Ograček je versko-vzgojna priloga Marijinoga usta za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napunijo z jakostmi Marijine mladosti.
Cena: na skiipni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v inozemstvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca /ezušcvoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1940 tiidi naročnik. Naročnina se do konca junija vsa mora plačati.
Dflhovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se sliižijo večne meše v Celji, Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Črensovcih i dnevne v Linzi v .Seraphinskom dobrodelnom društvi", štero da letno za svoje kotrige več jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vreduištvo.
Vrednik: K L E K L JOŽEF, vp. pleb., Črensovci, Slov. krajina.
Tiskarna Balkžnyi Ernesta v Lendavi.
i--D A R I.--
Na „Dom sv. Frančiška" v Črensovcih so dariivali v Din. sledsči: Arenda od njive 250, Čurič Treza. Trnje, v zahvalo, 10, Tratnjek Ana, Beltinci, 10, Glavač Marija, Beltinci, 10, Horvat Kata. Trnje, 1. Knez Janoš, 2ebnik p. Radeče, 10. Fartek llonka. Dolič, 10, Horvat Alojz, Lipovci, iz Francije, 10, Vožar Jožef iz Francije, 10, N. V. Polana, 10, Matajič Peter, Hotiža, 2. Hozjan Matjaž, Črensovci, za stolico v cerkvi za 1939. 1. 20. — — Izdali smo v Din.: Za zavažanje njive. 150, stroški čekovnoga urada 56. 58, Kocet Ivani za late in deske, 160, Hozjan Ivani za vožnje kamia i peska zadnja rata 478. — Oča sirot, povrni vsem obilno. Odbor.
Siromaškoj blagajni pri „Domi sv. Frančiška" so dariivali v Din.: Gašer roj. Gjorek Marija, Črensovci, sirotišnici deteta Marijike, 5, 11 kg haj-dine odane, 24'25. — Izdali smo: za 330 žemel za siromake črensovske fare k Božiči 225 Din. Sprejeli smo celo 1939 leto 463840 Din., izdali smo 2926'80 Din. čistoga ostalo na 1940 1. 1711 60 Din. — Dete Marijika, blagoslovi darovnike, ki podpirajo sirote. — Odbor.
Na podporo Marijinoga Lista so dariivali u Din. sledeči: Gerenčer Jožef, trgovec v Lendavi. 50, Cug Rozalija, Francija, 5475, Tkalec Marija, Kneževo, 5, Vožar Jožef i sestra Roza, V. Pola'na, iz Francije, 875, Balažic Ivan, Odranci, 10, Žalik Jožef, Črensovci, iz Francije, 10, N. Polana, 50, Dr. Meško Josip, Maribor, 25, Kološa Janoš, M. Sobota. 10, Kreslin Aga, D. Bistrica, 2. Dr. Klar Prane, D. Lendava, 100, Horvat Vilma, Čakovec, 5, Dr. Pe-terlin Makso, D. Lendava, 25. Leta 1939 skupno sprejeli 924 25 Din. Vpelano k naročnini za brezplačno pošilanje M. Lista misijonarom, miEijonarkdm, de-lavcom i siromakom. — Povrni vsem. obilno Marija.
ii 1 Millžllf^
Leto 36.	8. februara 1940.	Stevilho 2.
MOJA DUŠA POVELIČUJE GOSPODA I MO) DUH SE RADUJE V BOGI, MOJEM ZVELIČARI. (Lak. /. 47.)
Marija, gda je odkrila svoje veselje, štero je čutila nad Zveličarorri, ki ga je v srci zanosila na reči angelove, se je v Elizabetinoj hiši globoko ponižala. Etak spevle naprej: „Ar se je z gledno na nizkost svoje dekle." To je zrok Marijine hvale, ka se je Bog na njeno nizkost zgledno i jo zvolo za mater svojo i to je tudi zrok njenoga veselja. Gda je kralica postala, te se za deklo imenuje i se Bogi v neskončnoj ponižnosti i srčnoj radosti zahvaliije nesamo za to, da je njegova mati postala, nego tudi za miloščo ponižnosti, za miloščo, ka je z od-kritoga srca lehko sebe za deklo imeniivala, gda je kralica nebe i zemle postala. Pri Mariji vidimo na najjasnejši način potrditev Jezušovih reči: „Ki se znizi, povisi se." (Mataj 23, 12). Ona se je ponižala, za deklo, sliižbenico se je držala, gda je mati boža postala, zato je bila vredna kralevske korone i oblasti v nebi, štero bo vse večne čase vživala. Ponižnosti Kak velika reč pred Bogom, ki je stopo dol z prestola svoje nebeške slave, da se more ponižati do praha zemle. Pokaže s tem vsakomi stvorenji, da pot do visoke nebe ne pela gor, nego dol. Kem poniznejši smo, tem više pridemo v nebeskoj diki. Svetr Duh Bog svedoči od te Jezušove ponižnosti etak: „Ponižao se je i postao pokoren notri do smrti." (Philip. 2, 8). A isti
4p
Duh Sveti pa tudi naznanja plačo te ponižnosti: „Zato, ga je pa tudi Bog povišao i njemi dao ime, štero je nad vsa imena, da se v Jezušovom imeni pripogne vsako koleno teh, ki so v nebesaj, na zemli i pod zemlov i da vsaki jezik prizna, daje Jezuš Kristuš Gospod, na diko Boga Oče." (Philip. 2, 9—11).
.Marija je mela roditi toga poniznoga Zveličara, zato je mogj® biti najponiznejša mati. Dete herba materno naturo, Jezuš kak človek je herbao tudi materno naturo. Ponižen je bio že po materi. To materno ponižnost je pa še podigno do neskončnosti, kak je pri njem bila itak od vekomaj neskončna. Neskončna boža ponižnost je vodila najmre neskončno božo lubezen, da je ta stvorila človeka i da ga je s smilenostjov rešila.
Marijina ponižnost, vesela ponižnost naj bo tudi naš pri-lubleni prijateo. Veselimo se, da nikaj ne našega, da je vse od Boga. Z veseljom nagnimo glavo i odprimo srce, gda nas Bog tepe zavolo grehov. Veselimo se i celo skočimo od veselja, kak nam Jezuš svetuje, če nas svet mrzi, preganja, ogrizava. 0 ve tem više pridemo v večnoj diki, kem niže smo postavleni od liidi na tom sveti.
Presveto Srce Jezusovo, vari našo družino, štera se je Tebi posvetila. (300 dni odpustka dobite za te zdihlaj, gda ga opravite kotrige Srci Jezu-šovomi posvečeni družin. Je vaša že posvečena?)
Sam so na goro...
Sam šo na goro, strmo i visiko . . . Na gori križ stoji, mi ž njega Jezuš govori: Trgaj si moje rožice s krvjov poškroplene, iz križa rastejo, med trnjom cvetejo. — — Pa šo sam dol z gore.
Sam šo na goro s povešnjeno glavo . . . Me s križa Jezuš batriva: Poznanca sva že stariva, Ne boj se me, okrepim te, po rože segni, vtrgni je, ti rane jaz začelo bom, ti plačao bom, ne bo zobstom. I segno sem po nje.
Sam zvolo si goro, oj goro križano . . . Si trgam rožice s krvjov poškroplene ki z križa rastejo, med trnjom cvetejo . . . na nadre pičim je, —
—	so nikdar ne povej njene
—	Več z gore nejdem dol.
Srčen.

potopimo se v križano radost Device liarije i svetoga Jožefa.
Devica Marija i sv. Jožef sta dugo pot mogla napraviti iz Nazareta v Bethlehem, dugo pot, puno težav, pomenkanja, za-metavanja, nezahvalnosti i bridkosti; a vse to sta z veseljom prenesla^za Jezušeka, šteroga sta čakala na svet, šteroga sta tak vroče želela viditi i obinoti. Duga, teška je pot do cerkve, težavno je dugo na tešče ostati i zmrzavati v hladnoj cerkvi ali omedlevati v vročoj, nezračenoj, a liibezen do Jezusa nam osladi vse križe i je z veseljom obinemo, ar mo pri sv. podiga-vanji vidili Jezuša pod podobov kriiha, pri svetom prečiščava-nji ga pa v srce zapremo. 0 kak sladko je to trplenje za Jezuša.
Sladka radost je obišla Device Marije i sv. Jožefa srce, gda sta prviva imeniivala Bože Dete: Jezuš. A bridke skuze sta pa točila pri tom veselji, gda sta ga vidila, kak nemilo joče pri obrezavanji, i kak obilno toči svojo nedužno krv za grehe nezahvalnoga sveta. I kelikokolikrat sta njeva to sveto ime spregovorila v živlenji, sta vseli ponovila v sebi radost i žalost obrezavanja. Radost, ka je Zveličar prišo na svet, i žalost, ka toga dobroga Zveličara nezahvalen svet žali, sovraži.
Tak delajmo tiidi mi. Veselimo se, gda čiijemo, ali spregovorimo sami Jezušovo presveto ime, ki je rešiteo naših duš; a bridko pa obžaliijmo zablode grešnoga sveta, šteri Jezuša nešče poznati, nešče liibiti.
Devica Marija i sveti Jožef sta Jezušeka prikazala v cerkvi, kak to obhajamo vsako leto na Svečnico. Puniva nebeške sreče sta nesla Dete v cerkev. A kak hitro se pridruži k njunomi veselji bridka žalost. Simeon po svetom Diihi jasno naznani, da do tomi Deteti proti gučali i da zavolo toga Marijino srce meč žalosti prehodne. Če pa Jezuša zavržejo i Mari-
Troji navuk sv. Frančiška Asiškoga na pot tretjerednikom. Gda je svoje poslao med svet, njim je dao ete tri navuke, šteri so dani vsem diišam, ki ščejo pobožno živeti, predvsem tretjerednikom:
1.	,,/dite v božem imeni." Naš namen na poti mora biti dika boža i zveličanje duš, da s svojov. potjov v' cerkev, na senje, na gostuvanje, v Francijo, Nemčijo, na politično zboriivanje i kamakoli: Boga odičimo, sebi i bliž-njemi pa k zveličanji pomoremo.
2.	„Nepotrebno ne gučite." Jezik je mala reč, a največ greha včini. Sv. Duh Bog pravi: sto misli, da je pobožen, ne brzda pa svojega jezika, nego vkani svoje srce, je njegova pobožnost prazna." „Če što z reč-jov ne greši, je popolen mož." (Jak. 1, 26—3, 2—3). Na jezik vsikdar najbole pazimo, ka ž njim ne včinimo kvara Bogi, sebi i bližnjemi.
3.	Nosite s sebov svojo celico, sobico. Mislite vsikdar, ka vas Bog vidi. Ki nema smrtnoga greha, tistoga ne gleda samo Bog, tisti Boga v svojem srci nosi. On je cerkev boža, v njem so boža nebesa. Zato pa si pogovarjajmo z pobožnimi zdihlaji i svetimi misli z dobrim Bogom, pa naša pot bo zaistino „Pot v nebesa", kak je namen tretjega reda.
jino srce prebodnejo naši grehi, te Jožefova duša dvojno bridkost more občutiti, ar je nad vse liibila Jezusa i zavolo Njega Marijo, kak je Jezuš želo, nedopovedlivo.
Mi smo tiidi puni sreče, gda Jezusa v srci nosimo po sv. prečiščavanji domo. A prikapčimo k toj sreči meč, oster meč. Bridko zajočimo, ka brezbožniki podirajo cerkve, svete hoštije ta klačijo, Marijine podobe žgejo, vero preganjajo, Bogi posvečene osebe vmarjajo. I stisnimo Jezušeka tembole tesno k sebi, kak sta to včinola Dev. Marija i sveti Jožef po Simeonovom prorokiivanji pri spelavanji.
Ali znate, ka je na sveti najbole nestanovitnega? To sta mesec na nebi i pa človeče srce na zemli. Zato pa v ponižnosti prosi vsaki den sv. Jožefa, naj ti sprosi od Srca Božega stanovitnost, brez štere nega zveličanja.
Pekeo.
Ifah je Bog čiidovill v delih svoje smllenosli, tah je nedosegliv v izvršavanji svoje pravičnosti.
Če mi vi zato ščete pekeo opisati, mi ne govorite od temnih brlogov, od mrzeče nesnage, od groznih črvov, od sabeo, mečov, od s cveki okovanih potačov, bliskov, drvaric, ne od povodni gorečega žvepla, ne od pijače raztoplenoga olova, ne od močvar zmrznjene vode, ne od kotlov i erje, žag i kehnic, ne od šil za vopiiščanje oči, ne od klešč za trganje zob, ne od škramplov za mrcvarjenje kučtov, ne od verig za mlenje kosti, ne od bakel za žganje drob, ne od zgrablivih zverin, ne od mučnih natezalnic, ne od vajati, ne od čemera, ne od grmad, ne od klad, križov, klinov, sekiric. Čeprav tej predmeti pomenijo grozne muke, vendar je navsezadnje človek bio tisti, šteri je je naredo. Človek je je iznajšeo s svojov znanostjov i človek je je porabo s svojov močjov. Nekdašnja živina je bila iznajdba Perilla; bistra pamet Egipčanov je iznajšla grozovito moko, nohete s špičastov trstikov prebadati. Nero si je zmislo liidi v živinske kože šivati i pse na nje nahujštiti; Me-senciji je prišlo na pamet, žive k mrtvecom vezati, da je gniloba vmori. Ticiusovi jastrebi, Tantalusova žeja, lxinovi potači, Sifusovi kamni so muke, štere so izvirale iz človečih možganov. Zato ne vervlite, da so to tiste muke, štere se morajo v pekli prenašati.
Pa če so že z druge strani te muke tak boleče, tak gn> Zovite, kakše bodo one te, če so iznajdba Boga, koga znanost je neskončna, koga moč je brezmejna, če je on prisiljen po svojoj pravičnosti te muke obračati na brezbožnike, če je On prisiljen svoj srd jasno pokazati i naznanjati, da je On nikaj ne menje pravičen v kaštigaj, kak je bio velikodušno smileni v odpiiščenji... Te kaštige morajo takše biti, da presegajo naš razum, da tiidi tu v pamet vzememo neskončno neednakost, štera obstoji med človečov slabostjov i božov vse-mogočnostjov. K tomi prihaja še ta okolnost, da je vsaka ža-
litev Boga tak težka, da jo pomiriti, še tak grozovita i občiit-liva kaštiga ne more; zato pa boža pravičnost, če še tak ob-čiitlivo kaštiga pogiiblene, nikdar ne dobi toliko zadoščenja, da več ne bi mogla zahtevati.
Predstavite si zato, kakše morajo biti te kaštige, pri šterih nega nevarnosti, da bi se v grozovitost krivice spremenile. Bog more zaistino svoj srd na nje razlejati kak ploho, (Job 20—23), on more takrekoč sprazniti svojo orožarno, da zadosti svojoj pravičnosti bar po mogočnosti, či njoj že ne more, kak njoj ide: Jaz ščem svoj srd na njih nasititi." (Ezech 6—12.)
Če pa te reči tak zgledajo, te pa zmed vas nišče, pač ni-šče naj se ne zanaša na kakše krepčilo, na kakše razvedrilo, na kakše olejšanje v pekli; kaj takšega nega tam i tudi biti ne more. Če bi tam bilo olejšanje, bi bilo to delo sočutne smi-lenosti, ne pa nespravlive pravičnosti: „V pekli nega rešenja, nikšega rešenja, nikšega rešenja; tam je samo ječanje i tožba, nikoga pa ne, koga bi genole." Tak piše sv. Avguštin. (Serm. ad Fratr. in erem.)
Firenze v Italiji: Krstilnica poleg stolnice. V toj krstilnici na plafoni je sve-toznana slika od slednje zgodbe na šteroj se vidi kak požira Lucifer Judaša, hudoba hudobo za večni pekeo.
No sveti ma vsaha bolečina olejšavo, pehlensha muha ne pozna tolažbe, ar nema konca, ar se ne pretrga, ar se ne
spreminja.
Na tom sveti ste v pamet vzeli, da se je za vsakšo ne-volo najšla olejšava, da nega rane, za štero ne bi bilo balzama i da nega čemera, šteri ne bi meo protičemera. Ne mislite si pa, da je v pekli tudi tak. Neizmerno boleče so tam rane od ognja; nega pa mazala, po šterom bi se ležej prenašale; žeja je grozna, nega pa vode, štera bi jo pogasila; divji je tam glad, nega pa hrane, štera bi ga vtišala. Težka je tam tužnost, a nemogoče je zadremati, da bi se pozabila; neznosna je sramota, nega pa pokrivala, pod štero bi se skrila.
Bar bi bila tam smrt, štera bi toj vnogoj nevoli konec napravila. Smrt naj bi bila, smrt naj bi bila! A to je pa najhujše, kak pravi zvišeni stvoriteo modrosti, da tam niti te sreče ne-majo, niti toga tak žalostnoga i neprijetnoga sredstva, da bi se mogli vničiti: „Nemajo sredstva, da bi se vničili." (Kniga modrosti 1 — 14).
Da je razkričani krao s Pontosa, Mithridates, ne najšeo druge poti, ka bi se rešo robstva, kak grozoviti izhod samo-vmora, se je nesrečen odločo, da smrt poje v ednom falački čemera. Kda je pa s sigurnim protičemerom želodec privado, da je čemer prebavo, ga je čemer hrano, ne pa vmoro. Nesrečen vladar se je zato tožo, da je prišo s protičemerom v takši položaj, da smrt za njega ne mela nikše moči i zato je obviipao.
Po pravici je ne bio nesrečen, nego strahopetec; da či bi zaistino šteo vmreti, bi najšeo zadosta prilik, da svoj namen dosegne na tistom sveti, kde vse tere za tem, da živlenje vniči, kde pa nega nikaj, ka bi je obdržalo. Ne bi bilo potrebno, da se tak milo potoži, ka njemi čemer nikaj ne škodi: ve bi pa lehko v roke vzeo sulico, da si ž njov razkala prsi, ali vajat, da se ž njov obesi, ali bi skočo v globočino, da si kotrige spo-tere. Keliko vrst smrti njemi je samo ponujalo morje s svojimi vrteli! Gdekoli bi notri skočo, vrteli Scyle i Karybde so bili pripravleni, da ga pogrozijo, kiti i morski vuki bi bili priprav-leni, da ga požrejo. Lehko bi se napoto v šumo i bi najšeo na vsakom stebli vislice. Svojo smrt bi mogeo najti v brlogaj, v šterih stanujejo zverine; v ognjeni pečaj, gde sekajo plameni; v prepadaj, kama mečejo hiidodelnike; da je pa strahopetec samo v čemeri viipao svojo smrt iskati, na šteroga se je že navado, se je to zatogavolo zgodilo, ar je on poželo samo ha-snoviti del smrti, ne pa šteo tudi čutiti bolečega. Pa znate, kda ma nevolaš pravični vzrok na tožbo? Povem vam: te, či je meo koražo nasesti na sulico, da si razkole prsi, a sulica ga samo na več mestih ranila, ne pa vmorila; či je šo, da se z vajatjov zadavi, a vajat bi njemi samo smrtni strah povzročila, ne pa smrti; či bi se vrgeo v prepade, da si spotere kosti, a tej bi ga toti zmečkali, ne pa vmorili; če bi on poskuso vse grozovitosti, štere nudi morje brodolomcom, a njega niti zbur-kani valovje ne bi ta nesli, niti ga preganjale zgrablive morske zverine; če bi ga vislice, divje stvari, ogenj, globočine samo mantrale, ne pa vmorile: te bi njegova usoda zaistino bila ob-jokanja vredna. I v pekli je ravnotak.	(Dale.)
Vči se od Dev. Marije gorečnosti. Po predpisih Mojzesove postave (5. Mojs. 16, 16), ženske neso bile dužne svetke hoditi v Jeružalem, a Marija je pa li šla, kak svedoči sv. Duh Bog v evangeliumi sv. Lukača. (Luk. II. 41). Ne zadovolimo se samo s tistim, ka nam je stroga dužnost. nego kak Jezuš pravi sv. Petri: „Pelaj na globočino," globle se nagnimo, da več jakosti zagrabimo. Večernica ne je zapovedana, a ki nosi v srci liibezen do Jezuša, ki tam v tabernakli sirotiije noč no den, ne bo zamudo večernice brez istin-skoga zroka.
Doga smo dulni hvaliti.
Ne smo. od sebe, nego od Boga. Vse mamo od njega. Zato smo ga dužni hvaliti, dičiti. Ta hvala v prvoj vrsti stoji v molbi, z šterov priznavamo, da je Bog vretina vsega dobroga, ka mamo i štero čakamo. Boga hvaliti, dičiti je pa lubezen. Nebeški prebivalci neprestanoma hvalijo Boga za rešenje, za večno živlenje. Ta hvala je glasna, spevajoča lubezen. A naša hvala je dvojna, znotrašnjaj zvtinešnja. Znotraj ga hvalimo z srcom, zviinaj pa z djanji. Če mi z djanji ne pokažemo notra-šnje lubezni do Boga, te te sploh nemarno. „Lubi Gospoda, Boga svojega z vsem srcom, z vsov dtišov, s vsemi močmi." (Mat. 22, 36—37). Tak se glasi Jezušova zapoved. To lubezen
je mogoče samo z djanji dokazati.
Obrnem se v diihi proti ta-bernakli, gde moj Jezuš prebiva, v koga Srci kraluje presveto Trojstvo: Oča, Sin i sveti Duh Bog; i z ponižnim srcom odkri-jem svojo zahvalno lubezen do dobroga Boga:
Moj Bog, jaz te liibim! Naj se posveti tvoje ime! Dičim te, hvalim te, molim te, zahvalii-jem se ti za tvojo veliko slavo! Moj Gospod i moj Bog, Krao nebes, vsegamogočni Oča Bog, z tvojim jedinorojenomi Sinom, Jezušom Kristušom i sv. Duhom te slavim i zvišavam tvojo moč.
Moj Bog, ti si moj Gospod, zato poštujem tvojo sveto osebo.
Moj Bog, ti si najsvetejši, zato zvišavam tvojo sveto |Ime.
Moj Bog, ti si mi dao živlenje, zato svoje tebi na čast posvetim.
Moj Bog, ti si posveto svoj den, nedelo, na šteri den si stvoro svetlost, na šteri den si od mrtvih stano, na šteri den si nam poslao svetoga Duha, te den, nedelni den posvetim z vernim poslušanjom svete meše, predge i če mogoče, tiidi večer-nic; te den hlapčevskoga dela ne bom opravlao. Vse to z lubezni do Tebe, ar od tebe sam popolnoma i od tebe mam tiidi vse.
fXf)
Firenze v Italiji: Svetoznana stolnica. Poleg nje krstilnica z glasovitov slikov od slednje sodbe.
Evongeliumi no rožne osvetke.
Na god sv. Sebeščana. (20 januar )
Tisti čas je stopo Jezuš doli z gore i se stavo na ravnici, ž njim pa velika vnožina njegovi vučenikov i trno dosta liistva iz vse Judeje i Jeruzalema i od primorja tirskoga i sidonskoga, ki so prišli, da bi ga poslušali i da bi bili ozdravleni od svojih betegov; tudi tisti, štere so mučili nečisti duhovje, so dobivali zdravje. Vso liistvo se ga je štelo dotikati, ar je moč shajala od njega i je vse ozdravlala. Nato se je zgledno na svoje vu-čenike i je govorio: „ Blaženi siromaki, ar vaše je kralestvo bože. Blaženi ste, ki ste zdaj lačni, ar te nasičeni. Blaženi ste, ki zdaj joČete, ar te se smejali. Blaženi ste, kda vas bodo lii-dje sovražili i kda vas bodo ločili i zasramiivali i vaše ime za-metavali kak hudobo zavolo Sinii človečega. Razveselte se tisti den i radiijte se, ar glejte, veliko je vaše plačilo v nebesaj." (Luk. 6, 17-23.)
Na den spreobrnenja sv. Pavla apostola (25. januar) 1 sv. Denedeka (Denedeha, Benedikta), (21. marc).
Tisti čas je spregovoro Peter i pravo Jezuši: „Glej, mi smo vse ostavili i naslediivali tebe; ka bo zato naš deo? Jezuš njim je pa velo: zaistino pravim vam: Pri prerojenji sveta, gda bo Sin človeči sedo na stoci dike svoje, sedeli te i vi, ki ste šli za menov, na dvanajseterih stocih i sodili dvanajstero pokolenje Izraelovo. I vsaki, šteri ostavi hižo, ali brata, ali sestre, ali očo, ali mater, ali ženo, ali deco, ali pole za volo mojega imena, stokrat teliko dobi, i dobi v deo večno živlenje. (Mat. 19, 27-30.)
Na god sv. Frančiška Saleškoga (29. januar )
Tisti čas je pravo Jezuš vučenikom svojim: „Vi ste sol zemle; či se pa sol pokvari, s kem se bo solila? Ne za drugo več, kak da se vrže vkraj i jo liidje pohodijo. Vi ste svetlost sveta. Ne more se skriti mesto, štero stoji na gori. Posveta tudi ne vužigajo i ne postavlajo pod merico, nego na posveč-njek i sveti vsem, ki so v hiši. Tak naj sveti vaša svetlost pred liidmi, da bodo vidili vaša dobra dela i dičili vašega očo, ki je v nebesaj. Ne mislite, da sem prišao razvežiivat pravdo ali proroke; ne razvežiivat, nego dopunit sam je prišo. Zaistino velim vam: dokeč ne prejde neba i zemla, ne prejde ni-edna črka ali niedna pičica od pravde, dokeč se vse ne zgodi. Što bo zato kršo štero teh najmenših zapovedi i bo tak včio liidi, bo najmenši v nebeskom kralestvi. Što pa .ie bo spunja-vo i včio, bo veliki v nebeskom kralestvi. (Mat. 5, 13—20.)
Na den sv. Ivana Dosha. (31. januar.)
V	onom časi so pristopiti vučeniki k Jezuši i pravili: „Sto je najvekši v nebeskom kralestvi?" I Jezus je pozvao dete, je postavo v sredo med nje i pravo: „Zaistino povem vam: če se ne spreobrnete i postanete kak deca, ne pridete v nebeško kralestvo. Što se zato poniža, kak to dete, tisti je najvekši v nebeskom kralestvi. I što sprejme štero takše dete v mojem imeni, mene sprejme". (Mat. 18, 1—6.)
Na god prikazan jo Brezmadežne Device v Lurdi (li febr.).
Tisti čas poslan je angeo Gabriel od Boga v Galilejsko mesto, štero se imenuje Nazaret, ki devici, zaročenoj moži, šte-romi je bilo ime Jožef, s hiže Davidove, i devici je bilo ime Marija. I kda je prišeo k njej angeo, pravo je: „Zdrava, milo-šče puna, Gospod je s tebov, blagoslovlena si ti med ženami". Pri tej rečaj se je prestrašila i je razmišlala, ka naj pomeni te pozdrav. 1 angeo njoj veli: „Ne boj se Marija, ar si miloščo najšla pri Bogi. Glej, poprijela boš i rodila sina, šteromi daj ime Jezuš". (Luk. 1, 26—31).
No god sv. Valentina (14. febr.).
Tisti čas je pravo Jezuš svojim vučenikom: „Ne mislite, da sam zato prišeo. da prinesem na zemlo mir; ne sam prišeo, da prinesem mir, nego meč. Prišeo sam najmre, da ločim sina od oče i hčer od matere i sneho od svekrve; i človeki bodo sovražniki njegov*' domači. Sto liibi očo ali mater bole kak mene, ne me je vreden; i što liibi sina ali hčer bole kak mene, ne me je vreden; i što ne_ vzeme svojega križa i ne hodi za menov, ne me je vreden. Sto najde svoje živlenje, je zgubi, i što zgubi svoje živlenje zavolo mene, je najde, Sto vas spri-me, mene sprime, i što sprime mene, sprime tistoga, ki me je poslao. Sto sprime proroka v ime proroka; bo prijeo plačilo proroka; i što sprime pravičnoga v ime pravičnoga, bo prejeo plačo pravičnoga. I što da komi teh malih piti samo kupico mrzle vode v ime vučenika — zaistino povem vam, ne zgubi svojega plačila." (Mat. 10, 34—42.)
No den SV. Motjašo apostola. (24. ali 25. februara.)
V	tistom časi je Jezuš spregovoro: „Hvalo ti dajem, Oča, Gospod nebe i zemle, ka si skrio eto pred modrimi ino spa-metnimi i nezvesto si malim. Tak, Oča, ar tak se ti je dopad-nolo. Vse mi je zročo moj Oča i nišče ne pozna Sina, nego samo Oča i nišče ne pozna Očo, nego samo Sin i komi šče Sin nazvestiti. Hodte k meni vsi, ki se trudite ino ste obteršeni i jaz vas zlehkotim.^Vzemte na sebe moj jarem i včite se od mene, ar sam krotek i z srca ponižen ino najdete mir svojim dušam. Ar moj jarem je sladek i moje bremen je lehko. (Mat, 11, 25—30.)
Krši ta hrslne obliiDe.
. Smrten greh je proti nebeskomi Oči najvekša nezahval-nost. Proti božemi Zveličari je izdajstvo.
Sto ne drži obliibe — prelomi pogodbo, — pa naj je to že pogodba naroda z narodom, ali države s Cerkevjov ali človeka z Bogom, — prelomi vernost. Kak slovesne, svete duž-nosti smo prevzeli proti našemi Gospodi i Odrešeniki,
Ali nesmo pri krsti i pri obnovi krstne obliibe prisegli, da se odpovemo šatani i se zročimo Jezuši Kristuši? 1 za kak dugo smo to obliibili? Za en den? en tjeden? edno leto? do svojega dvajsetoga leta? do svojega zdavanja? — Ne. izjavili smo: „Jezuši Kristuši prisegamo večno vernost." Večno, — za vse živlenje tak, za vso večnost,
Glava trpečega Jezusa v Arsisi, v cerkvici sv. Domjana, kderievsv. Frančišek zložo pesem od brata Sunca i gde je vmrla sv. Klara v poleg ležečem samostani.
Nekaj časa držimo obliibo. A pride viira prve teške skušnjave. I — pravimo — ti spadneš . . . globoko. Ali se ne pravi to prelomiti pogodbo? Skleno si z Bogom pogodbo, štera veže oba. Šteri jo je prelomo? Prle si izjavo: „Odpovem se šatani. Zročim se Jezuši Kristuši." Zdaj pa: „Odpovem se Jezuši Kristuši i ščem biti šatanov. Nikaj neščem več znati od Jezusa Kristuša. Zatajim ga. Odsehmao naj bo šatan moj gospodar.
Se zna, zvtin pri prilikaj, gda nas hudobija posebno zgrabi, navadno z rečjov ne pravimo: „Odsehmao ščem biti šatanov.' A v djanji to posvedočimo. V hipi, gda človek greši, zbira med Kristušom i šatanom. I zbere si šatana. (R. Plus D. J. „Bog v nas.")
Odločni i neodločni Katoličana.
Od njih sledeče piše blaženoga spomina papa Leon XIII. v okrožnici „Krščanske Modrosti" (Sapientiae Christianae):
„Vnogi pravijo, ka se krivici ne sme protipostaviti, če je ta na oblasti i vplivna, naj se sovražniki po borbi proti njej ne razdražijo. To so tisti liidje, pri šterih se človek ne more spoznati, da li so za cerkev ali proti njej. Oni toti trdijo, da so katoličanci, želejo pa, da bi Cerkev pristala, ka smejo svoje zmotne navuke nemoteno širiti. Te vrste liidje obžalujejo, da vera peša, da jakosti doljemlejo, za pomoč proti tomi se pa ne pobrigajo, nego nevolo ešče vnogokrat povekšavajo po svojoj prekmernoj popiistlivosti i pogiibnoj skažlivosti. Želejo, ka bi celi svet svedočo od njihove prave povezanosti do apoštolske stolice, a med tem pa vsikdar nekaj grajajo na papi. To posebno modrost je sv. Paveo nazvao za „modrost mesa" i za „smrt diiha".
„Odlično pa ravnajo tisti, ki so vsaki čas pripravleni za borbo, če je potreboča tu, ar so osvedočeni, ka krivična oblast mora prejti i mesto dati svetosti Cerkve i vere. Tej se lotijo dela, štero dosegne junaštvo starih, ar se oni za obrambo vere podajo v boj proti predrznoj stranki, štere namen je preganjati krščanstvo, Pri tom pa se strogo držijo v mejaj pokorščine i na lastno roko ne začinjajo nikaj."
Stari, a dragi spomin.
V tom članki vidite sliko, štera predstavla ruševine, nastale po potresi, pri šterom je pa oltar v poriišenoj cerkvi po posebnoj Božoj dobroti ostao nepoškodiivan.
Gda gledoč na to sliko z viipanjom gledamo v toj zmeš-lavici sveta na dobroga Boga, ka de nas čuvao po svojoj sve-toj voli, te obrnemo tisto dopisnico, na šteroj smo dobili to sliko i čtemo na njej sledeče reči.
H. B. J. K.	1909. Feb. 10.
Fotiszt. Klekl Jozsef urnak, Szt. Sebestyen, Comitat-Vas, Hongrie, u. p. Batytyand.
„Visziko postiivani Ocsa duhovni! Szrcsno Njim zahvalim za on lisztek, šteroga szam 28. Febr. vroke dobo, vu sterom sze toplo preporacsajo vu nase molitvi za zdravje. Mi szmo poszliihnoli Njihovo prošnjo ino jo szrcsno i gorecse scsemo szpuniti. Na den Szvecsne Marie szmo zacsnoli edno devet-dnevnico publice mi szlovenci. To je kep one sztrasne ruinae i tii kazse edno porušeno cerkev, vu steroj je csiidovitno osz-tao eden oltar. — Radoha Joseph."
Pred leti je poslao en odraščeni dečko to sliko uredniki Novin i te dečko so poznejši ravniteo Martinišča, preč. g. Radoha Jožef, bogati sotriidnik Marijinoga Lista.
Po velikoj božoj dobroti se je posrečilo uredniki Novin pred več kak tresetimi leti, spraviti par odraščenih dečkov Slov. Krajine, ki so čutili v sebi pozvanje v duhovniški stan, v Italijo, i med prvimi so bili g. Radoha.
Zakaj to zdaj omenjamo? Zato, ka so pred kratkim vmrli mati g. Radohe, na spomin toj liibečoj materi, štera je jedino-ga sina dala vkraj od sebe, gda je že doraseo, gda bi njej mogo biti v teškom kmečkom deli na pomoč, — dala ga je Bogi. da postane duhovnik. Za zgled postavimo to bogaboječo mater vsem materam, naj za Jezuša prinesejo vsako žrtev pri vzgoji svoje dece, posebno, če jo on v svojo službo zove.
Dragi nam je tudi te stari spomin zato, ar odkriva že pri začetki včenja poznejšo gorečnost g. Radohe pri stvoritvi Mar-tinišča ino pri zbiranji naših dečkov za misijonsko pozvanje, pri šterom zvišenom deli ma g. Radoha neprecenlive zasluge.
I nazadnje naj bo omenjeno, da je gospod Radoha eden med tistimi redkimi, ki je ostao veren Marijinomi listi, v šterom je čteo tiste vrstice, ki so ga vabile v Italijo v duhovniški stan. Ploden sodelavec i sotriidnik naših listov je ostao dozdaj i z
Pri potresi, gda se je zrušila cela cerkev, je nepoškoduvan ostao te oltar, kak ga je viditi na sliki. Od toga piše g. Radoha kak dijak.
mladeniškov gorečnostjov je podpira s svojimi krepkimi članki. Gda te stari i dragi spomin odkrijemo, včinimo to iz zahval-nosti do dobre duhovniške matere i njenoga sina, da naši naročniki molijo za oba, za mater, da se veseli v nebi, — za sina, da se potolaži pri zgubi matere. Prosimo pa tudi pri toj priliki prečastitega g. Radoha, naj ostane veren sotriidnik naših listov do smrti za tisto plačo, kak dozdaj, najmre za nebeški Ion.
Cerkev skončava svoje molitve z rečmi: „Po Kristuši Gospodi našem." To pa zato, ar nam je vse milosti spravo Jezus s svojim trplenjom i s svo-jov smrtjov, zato vse li po njem dobimo iz zrok Marijinih, — ki nam je rodila Jezuša. Te zakliiček cerkvenih molitev je ne drugo, kak molitev sv. Družine, kda je Jezušek poklekno med Dev. Marijov i sv. Jožefom pa ž njima molo i njeva molitve sprejemao v svoje bože Srce i je pošilao svojemi Oči nebeskomi.
Meni je svet križan 1 jaz sveti.
(Gal. 6, 14.)
Tak piše veliki apoštol, sv. Pavel, Veliki grešnik je bio, kak sam priznava, da je preganjao Cerkev Kristušovo, to je krščenike, a v ednom hipi le postao veliki svetnik, gda se je odločo, ka spuni v popolnosti Jezušovo sveto volo. V združitvi z božov volov stoji svetost diiše. Križanje duše za svet i sveta za duša pa je že višek popolnosti. Gledajmo, v čem stoji.
Ka je svet? „Svet je v hudobijo pogrožen" (I Jan. 5—4). Sveti Duh tak svedoči, da je svet hudobija. Križan biti pa pomeni mrtev biti. Zato reči sv. Pavla pomenijo: Jaz sem mrtev za hudobijo sveta i hudobija sveta je mrtva za mene. Globoke reči, ki pomenijo najvekšo stopnjo stanovitnosti v dobrom. Kak pa pridemo do te stopnje stanovitnosti? Troja pot pela do nje: 1. Zavrči bogastvo, naslado sveta, 2. hraniti se z kruhom močnih i 3. živeti po veri povsod, v javnom i zasebnom živlenji.
1.	Gda je hudobec Jezuša neso na kroto visiko goro i i njemi „je pokazao vsa kralestva sveta" (Mat. 4—8.) pa obe-čao, ka celi svet njemi da, če spadne pred njega i ga moli, ga Jezuš stirao od sebe. Stirao ga, ar se njegov navuk glasi: „Ka vala človeki, če celi svet dobi, na duši pa škodo trpi." (Mat. 16, 26). Na sveti so spake, grešni zgledi, ki po sili vlečejo dušo v greh. Zato nas opomina Jezuš: „Jaj sveti za volo spake", (Mat. 18, 7.) ka ne bi šli za nasladnostmi, veselicami, bogastvom sveta, to je za hiidobijov sveta, nego bi se držali Jezu-šovoga zgleda, ki je celoga sveta diko ponujajočega šatana stirao od sebe. 0 mislimo, mislimo gostokrat na Jezušove reči: Ka vala, ka vala, če celi svet dobim, na diiši pa škodo trpim, ar svet bom vživao samo par let, škoda de pa vekomaj trpela.
2.	Na sveti je močen protivnik naših duš, poglavar teme, ki vmarja z bogastvom, z nerednim vživanjom sveckih dobrot naše diiše. Jezuš pravi od njega: „Prišo je poglavar toga sveta, a pri meni nema nikaj". „Poglavar toga sveta je obsojen". (Jan. 14, 40, 16, 11.) I z tem poglavarom, z vragom, je prišla najvekša nesreča na svet, greh: „Greh je prišo na svet", (Rim.5,12.) glasi sv. Duh Bog po sv. Pavli apoštoli. I z grehom je prišlo na svet prijatelstvo, liibezen do sveta, do hudobije. O kak neskončna nevarnost za našo dušo. Svet se njoj smeje, svet njej ponuja vse dobrote, svet je ne kara, nego hvali i vabi vsikdar v globše mreže, dokeč je ne zadavi, zaduši. Uboga dušica, ne daj se zapelati, poslušaj boži oster glas, ki se glasi po sv. Jakobi apoštoli: „Prijatelstvo toga sveta je sovražnica Boga" (Jak. 4—4.) Zato nas prošec prosi naš dober Bog, po sv. Ja-noši apoštoli i evangelisti: „Ne liibite sveta, niti ona, štera so na sveti, kajti preide svet i njegova poželivost". (I. Jan. 2, 15-17.) Ne liibimo sveta, i nikaj, ka je na njem. Mi smo stvorjeni za večnost, za večnost živimo, za večnost zavržimo sveta hudo-
bijo, za večnost trpimo, za večnost, srečno večnost vmerimo. Ne liibimo sveta, sovražimo ga. To nam zapovedava Bog po sv. Petri apoštoli: ,,Bežite pred pokvarjenostjov poželivosti, štera je na sveti." (II. Petr. 1—4.) Bežati moramo pred svetom.k bežanji je potrebna moč, da če te ne, hitro opešamo, spadne-mo i prejdemo. Moč pa dobi naša duša od kruha, ki živlenje dava. Te krtih je v oltari, v tabernakli, te kruh je Jezušovo sveto telo. To jemlimo gostokrat k sebi, pa liibezen do sveta vmerje v nas, liibezen do Boga pa zraste. Jezuš pravi od toga kruha, od svojega presvetoga tela: „Jaz sem kruh živlenja. Če što je od toga kruha, bo živo vekomaj." (Jan, 6, 48—50.)
3. Merjemo za hudobijo sveta i ta za nas, če nas povsod sprevaja živa vera. Vera, štera pita: Gospod, ka ščeš, ka vči-nim, i je pripravlena raj živlenje dati za Njega, kak ga z pros-tovolnim najmenšim grehom razžaliti. Ta živa vera nas mora voditi i prehoditi ne samo v cerkvi, nego tudi na senji, na gostovanji, v trgovini, v krčmi, v Franciji, Nemčiji, prek morja, pred prijateli i sovražniki, povsod i vsikdar. Ne smemo biti, kak židovje, od šterih pravi sveto pismo: Na sveti je bio, i svet je po njem stvorjeni i svet ga ne spoznao." (Jan. 1, 10.) Vsikdar nas mora navdiišavati Gospodova reč: „Vekši je tisti, ki je vu vas, kak tisti, ki je na sveti." (I. Jan. 4—4.) Ka se zato bojati. Tisti, koga sam v dušo sprejeo pri svetom prečiščavanji, je močnejši kak vladar sveta, na njega naslonim svojo trpečo, svojo skiišavano dušo pa zmagao bom. Zmagao bom, ar mi Gospod, ki je k meni stopo, ki pri meni prebiva, zagotavla zmago: „Ka je od Boga rojeno, premaga svet." (I. Jan. 5, 4.) Od večnoga Oče rojeni Sin Boži, ki je gost moje duše i po kom je tudi moja duša rojena od Boga, premaga svet. Premaga ga z tistov živov verov, štero nosi dušam za dar samo gosto sveto prečiščavanje, obhajilo. „/ to je zmaga, ki premaga svet, naša vera" (I. Jan. 5, 5.)
„Bila je prava svetlost, štera presveti vsakoga človeka, na te svet pridočega, (Jan. 1—9.) naznanja sv. Duh Bog po sv. Janoši evangelišti. I što je ta prava svetlost, štera nas presveti, da ne bomo blodili, nego po ravnih potaj hoditi? Razveseli se krščanska duša. Jaz sem svetlost sveta", (Jan. 8, 12.) pravi naš mili Zveličar od sebe. On je ta prava svetlost. K njemi hodi, duša, pa ne zablodiš. Njega vživaj pa ne oslabiš. Po njem se ravnaj, pa zmagaš, križana boš za svet, svet za tebe, sveto boš živela, v svetosti vmrla i s svetniki večno slavo vživala.
Mlsijon na Canhovl.
Pri nas se vrši sv. Misijon od 11. do 18. februara 1940. Zadnji sv. misijon je bio pred 16 leti. Od tistimao je vmrlo v župniji nad 500 farnikov. Daj Bog, da bi sv. misijon obrodio obilno sadii.
Bodimo pravični.
„V dosta mesti sam dobo pod nos, zakaj so bili v Mari-jinom Listi objavleni kepi naših z Francije i ne svete podobe." V to formo nam piše širiteo z nekoga mesta. Tudi od driigec smo dobili spodobno pritožbo.
Bodimo pravični. Ctete liste „Odmev", „Zamorček", „Glasnik", „Bogoljub", „Katoliški Misijon"? Je[i so pa v teh same svete podobe? Jeli, ka so notri od misijonskih krajov razne slike, včasi celo smešne. Nad tem se nišče ne zgraža? Samo med Marijinim Listom? Samo te je trn v peti, samo proti tomi trbe brsati, druge pa li širiti, čeravno dosegne njihovo višino, mogoče celo prekosi. Zakaj smo objavili včasi, redko kda, slike naših v tujini ? Iz lubezni. Iz lubezni, da je povežemo na domačo cerkvico, na domači dom, na domače živlenje i tak njim pomagamo ohraniti najdragši kinč, sveto vero. Objavili smo včasi njihove slike, naj se nam smilijo, naj je vidimo, kak so siromaki vpreženi v robstvo drugih, da tem povekšavajo bogastvo, sami pa pri tom duševno i telovno na nikoj idejo, da bi molili za nje, ka vzdržijo pri Jezuši. Da bi njim sprosili Marijino pomoč, da je občuva grešnoga sveta i nepokvarjene pripela domo. Da bi hvalo dali Bogi za veliko miloščo, ka se nam ne trbe potepati po širnom sveti, nego da mamo priliko v rojstnom kraji v miri preživeti svoje žive dni i se pri do-mačoj cerkvi pripraviti za večnost.
Naj nam ne zamerijo dragi naročniki te odkrite reči, štere smo dužni bili povedati iz lubezni do naših izseljencov i od dužne lubeznih vseh nas do sebe i do njih.
Kdo bomo zidali Dom sv. Frančiška.
Gda je svet obhajao 700 letnico smrti velikoga liibitela sirot, sv. Frančiška, so se tretjeredniki v Črensovcih odločili, da po zgledi svojega redovnoga oče, sv. Frančiška, se zavzemejo za sirote Slovenske Krajine i njim podignejo edno hišo, gde dobijo streho i oskrbo i štera hiša de se zvala Dom sv. Frančiška. Voditeo tretjega reda, urednik M. Lista so nato romali v Rim i v Assis, na grob sv. Frančiška i tu prosili blagoslov na započeto delo. Po gorečih molitvaj tretjerednikov i vseh liibi-telov siromakov je dober Bog, ki je Oča sirot, rosio obilen blagoslov na to delo smilenosti. En kratek čas se je nabiralo, potem pa zavolo gospodarske stiske duga leta nikaj ne. Vendar se je po smilenosti dobroga Boga, ki sem je nabirao po svojem navdihavanji i svojoj danoj pomoči smilenim srcom, teliko nabralo, da smo lansko leto mogli kupiti material: cigeo, vapno, kamen, pesek i en del črepa za 107 jezero dinarov. Za zidavo nam je ostalo ešče 266 jezer dinarov. Za to šumo letos dozidamo dom, kakšega pač za to svoto lehko dozidamo.
Ceio delo vodi odbor po pravilaj od višje cerkvene oblasti potrjenih. Predsednik odbora so Klekl Jožef, voditeo tretjega reda, urednik Marijinoga Lista, podpredsednik Horvat Jožef, cestni nadzornik v Soboti, tajnik Horvat Anton v Žižkih, blagajnik Stanko Anton v Žižkih, član odbora Hanc Štefan v Črensovcih, pregledniki računov Gerič Štefan z Male Polane i Ferenčak Jožef z Gomilic.
Vse se dela brezplačno. Plača se čaka v nebesaj od Oče sirot. Vsi odborniki so tretjeredniki, zviin podpredsednika, ki pa zastopa svoje stariše, ki sta oba tretjerednika.
Pokroviteo celoga dela so prezvišeni g. dr. Tomažič Ivan Jožef, lavantinski knezoškov i apoštolski administrator Slovenske Krajine, komi se pošle vsako leto v pogled obračun, ki ga odbor položi pred zbranimi tretjeredniki.
Poleg nabrane svote penez razpolaga Dom sv. Frančiška z 25 orali šum poleg Strigove i z okroglo šest velikih oralov zemle i zidane hiše, štero pa kak i večino zemle ne rabi, ar hasek od toga do smrti vživa Cigan, r. Kotnjek Marija v Žižkih.
Odbor je od Višje Cerkvene oblasti dao potrditi „ Društvo Dom sv. Frančiška v Črensovcih", šteroga namen je podpirati siromake v tom Domi i poprek. Dužnost toga društva je tak mala, da nega siromaka, ki ne bi mogo pristopiti. Letno se plača za siromake tomi društvi samo 25 par. Sme pa vsaki dati tiidi več. Za darovnike žive i pokojne se pa za te male dare služi več svetih meš letno. Te meše so večne i se bodo v kapeli Doma sv. Frančiška opravlale i zdriižavale z gorečimi molitvami sirot, šterim da streho Dom sv. Frančiška.
Skoz 14 let, kak se dela za to prvo hišo siromakov v Slov. Krajini, je vso poštnino noso iz svojega žepa predsednik odbora kak urednik, odnosno izdajateo Novin i Marijinoga Lista, naj se v določen namen kemveč darov zbere.
Edno reč ešče naj omenimo. V Soboti smo meli edno hišo, zvano staro Martinišče, štero smo pa mogli odati, ar so č. sestre sv. Križa bile od predstojnice v Djakovi odzvane. Hišica, čeravno je služila najbošemi nameni, odgoji ženske mladine i za podporo siromakov, je bila zaprta, ar se je vodstvi č. sester vidila premala, — čeravno dohodkov so č. sestre mele teliko, da so lejko shajale, — i je zato brez pitanja mil. g. škofa i brez toga privolenja, č. sestre odzvalo. Mi bi radi zidali tam, a teliko penez pa nesmo mogli, da bi glavno hišo i tisto v Soboti mogli dozidati, zato smo bili prisiljeni, da smo hišico v Soboti odali. Odana je bila po večkratnom razglasi v Novinaj, dobo jo je najvekši ponudnik.
V pravilo smo vzeli i dali od Višje Cerkvene oblasti tudi potrditi, da iz, za sirote doblenih darov, Društvo Dom sv. Frančiška pravim sirotam lejko da brezobrestno posojilo za kritje dnevnih potreboč, hrane, obleke itd. Od toga lepoga dela krščanske lubezni pa pri drugoj priliki več povemo.