—   199   —
Ljubezen do maternega jezika.
Odlomek iz rokopisa J. G. Verdelskega:   „Kratek razgovor
o slavjanskem narodu".
Važna in hvalevredna lastnost Slavjanov je njih velika in goreča ljubezen do svojega narodnega jezika. To je zapaziti povsod med njimi tudi dan današnji. Vidi se sicer, da tu in tam se nekteri sramujejo svoj materni jezik govoriti; al to so le redki posamci, ki nikakor ne morejo gori rečenega na laž postaviti. Taki izjemki se verh tega najdejo le v mestih, kjer se govori manj slav-janski kot kakošen drug jezik, in kjer se uni navadno mesa in kazi s tim tako, da sčasom postaja nerazumljiv*
Ozrimo se in poglejmo o ravno omenjenem obziru v Split o in   v Dubrovnik.
Prebivavcem bližnjih štirih predmestij (varošov), ktere skorej likoma obdajajo Split, je tako malo mar za talijanski jezik, ki ga govori večina meščanov, da se ga nikol ne naučijo, in da, če se k njim pride in se jih kaj po talianski vpraša, odgovore, da ne razumejo ^latinski", in da naj se jim zatorej govori ?5naškia (Jo je, njih jezik, serbsko-ilirski).
Dubrovčani govore dva jezika popolnoma dobro: serbsko-ilirski in talianski (lepoglasni današnji rimski). V razgovorih med sabo in z druzimi Slav-jani, kakor tudi v svojih pismih, ktere pošiljajo na svoje sorojake, se poslužujejo vsi, s plemenito gospodo vred, le serbsko-ilirskega (narodnega) jezika, in celo z nekim štimanjem in skorej z neko ljubosumnostjo, — kar se pa gospodi druzih dalmatinskih mest, postavim: v v Splitu, v Šibeniku, v Zadru itd. čudno, ali clo gerdo, neumno in zasmešljivo zdeva. Talianski ne govore z druzimi ko le s tujici, če ne znajo njih narodnega jezika, ali, če ne govore, kakor oni pravijo, naški. — Učilni jezik na c. k. dobrovaški gimnazii je serbsko-ilirski« kakor je bil že od nekdaj.
Kako da so pa Dalmatinci zaljubljeni v svoj naroda! jezik, vidilo se bo, na primer, tudi iz sledeče do-godbe, popolnoma resnične.
Eno nedeljo leta 1851 popoldne so se v neki pivnici splitskega predmestja tako imenovanega ^velikega varoša" fantje silno sperli, tako, da bi se bilo razpertje lahko strašno končalo. O tem hipu prideta v gostivnico dva žandarja, kterih eden, čeravno tujec, je dobro in čisto govoril serbsko-ilirski jezik (je bil več let v Dubrovniku). Dalmatinci so spervič v obče mislili, da med žandarji ni nobenega, ki bi znal njih jezik, in da so vsi Nemci ali Talijani. Kadar je omenjeni žandar z gromečim glasom in ostro kot pravi Dalmatinec na fantine zarezal v njih jeziku, so ostermeli vsi kakor začarani, in neutegoma pozabivši razpor,  so ga bistro gle-
dali. „D a k I e jesi li i ti naš? — Siedite o b a d v a i pite času vina ovde z nami!" so sprijaznim smehljejem rekli. — Tako je jenjal hudi prepir, ne za-volj pričijočnosti dveh žandarjev, ampak po čudodelni oblasti domačega jezika, kteri zaslišan iz ust enega žandarja je nanagloma zbudil prijetni čutlej v narodo-ljubnih Dalmatincih!