Prvič na konju
francek! Francek! — Francek!« — Večajeva mama je klicala, toda Francka ni bilo od nikoder. Vedela je, da se je moral kam oddaljiti. Saj se je odzval drugače vedno takoj na prvi klic in je pritekel vprašat, kaj mama želi. A danes! Ni ga bilo nikjer in mama ga je iskala s skrbnim očesom okrog hiše in po vrtu.
Večajev Francek je bil deček sedmih let. Pričel je letos obiskovati vaško šolo. Bil je priden ter na-darjen otrok, in gospod učitelj ga je bil prav vesel ter ga je večkrat pohvalil. Posebno veselje je imel Francek nad konji in je živo gledal vselej te lepe živali, kadar jih je srečal na cesti. Zaničljivo je vrgel v kot lesenega konja, ki mu ga je bil kupil lansko leto stric, in je pravil, da bi imel rad živega konja, ki zna tako lepo teči. Sedel bi nanj in zdirjal z njim kot blisk po cesti. To bi bilo veselje, to bi ga zavidali njegovi tovariši!
106                                                                             ^
Sosed Bernot je šel zjutraj v semenj in je pri-gnal domov iz trga rdečo kobilo in mlado žrebe. To vam je bilo nekaj za Francka! Popustil je lesene igračke na vrtu in tekel k Bernotovim takoj, ko je bil ugledal lepe živali. In kako jih je gledal! Sukal se je okrog mladega žrebička in bil je že toliko pogumen, da ga je potapljal po vratu. Oj, kaj, ko bi bil ta konjiček njegov!
Bernotov ata je pa uganil dečkove misli in mu hotel narediti malo veselja.
»Kaj, ali bi rad jahal, Francek?« je vprašal fantka in ga smeje se pogledal. — Francek skoro ni mogel verjeti, da čuje te besede. Stal je z odprtimi ustmi in je gledal sedaj Bernota, sedaj zopet žrebička. Bernotov ata pa je prijel Francka z obema rokama pod pazduho in ga posadil rahlo na tnladega konjiča. Začudeno se je ogledaval Francek v tem novem stanju in lice mu je žarelo veselja. Prijel se je žrebeta za črno grivo in ga veselo pognal:
»Hi, konjiček, hi!« In žrebe je poskočilo res par korakov in Francku se je zdelo, da je vojak, o katerih je tako rad pripovedoval stari dedek.
Tedaj pa se začuje izza vogla materin glas, ki je klical Francka. Francek pa kar ni mogel s konjiča: želel je, da ga vidijo tudi njegova mama. Glasno je zavriskal. Mama je spoznala Franckov glas in je stopila bližje.
»Glej ga, glej, zmazka, kam se ti spravi?« je rekla mati bolj v začudenju kot v nevolji, ko je za-gledala jezdeca. Francek je pa sedel kakor pribit na konju in je gledal mamico, češ: »Ali me vidite?«
Bernot je nato posadil Francka zopet na tla. Francek se je le težko ločil od zalega žrebička. Hitel je domov z mamico in še dolgo ni mogel pozabiti, kako je prvič jahal živahnega konjiča.
A. Šavelj