MIRKO LIPUŽIČ, filmski delavec
Scena je kot okvir v sliki
»Scenografija ni ne arhitektura ne sliakrstvo, marveč je svojstvena umetniška smer, ki oblikuje prostor in uokviri igralca,« je razložil dipl. inž. arhitekture Mirko Lipužič, ki je prejel Prešernovo nagrado za Duletičev film »Doktor«. Tega so decembra vrteli tudi v Ljubljani.
»Žal le kratek čas, kajti občinstvo smo si z izborom komer-cialnih filmov vzgojili tako, da bolj ceni tuje, zlasti ameriške od domačih filmov. Včasih je slovenski film več veljal,« je obžaloval naš sobesednik in omenil filma Sreča na vrvici ter »To so gadje«, ki sta imela skoraj toliko obiskovalcev kot znani Amadeus.
Film Doktor so posneli po resnični zgodbi iz časov okupi-rane Ljubljane, ko je visoki policijski komisar dr. Vladimir Kante od začetka pa skoraj do konca vojne delal za partizane. Nemci so ga odkrili šele na samem pragu svobode in ga obesili.
»Tako je bilo treba prikazati Ljubljano v tistih časih, kar ni bilo lahko, kajti v štiridesetih letih se je zelo spremenila. Želeli smo jo predstaviti kot kulturno središče Slovencev z vsemi pomembnimi stavbami od Narodne galerije, Opere pa do vladne palače. V predmestje kamera ni zašla; ker se je vse odvijalo med italijanskimi in nemškimi vrhovi v osrčju mesta,« je opisal scenografijo tega filma inž. Mirko Lipužič, ki se že 35 let ukvarja s filmom in je sodeloval že pri drugem Štigličevem filmu Trst. Četudi je študiral arhitekturo in umet-nostno zgodovino, se je posvetil predvsem scenografiji. Sodeloval je pri 39 filmih, a ne le v Sloveniji in Jugoslaviji, marveč je s svojim delom posegel tudi po evropskem pro-storu.
-  Ali se želite s sceno približati avtentičnosti krajev in časa, v katerem se zgodba odvija?
»Resničnost je premalo. Vedno ji je potrebna določena nadgradnja, umetniški naboj, ki požlahtni sceno «
-   Kakšna je razlika med filmsko in gledališko sceno? »Prva je zahtevnejša, ker zajema širok prostor«
Potem je umetnik opisoval, kako je pripravljal scenografijo za film Strici so mi povedaii, ki je posebej navduševal etno-grafe, saj so zanj zbrali več starin, kot jih hranijo v marsikate-rem muzeju. To je bilo zanj eno od zahtevnejših del. Sicer pa je inž. Mirko Lipužič požel že več nagrad; v Pulju so mu jo podelili za scenografijo Samorastnikov, Ztato Areno je dobil za film Ubij me nežno in dve nagradi so mu prisodili na celjskem filmskem tednu.
-  Ali vam je katera od scenografij posebej prirasla k srcu? •Vsako posebej sem vedno delal z navdušenjem. Ko je delo
za menoj, mi z njim odide tudi del življenja. Potem se posvetiš drugemu delu. Na vprašanje bom odgovoril, da je z mojimi deli prav tako kot z materjo in njenimi otroci: vse ima enako rada.«
-   Pravijo, da je filmski kruh velikokrat negotov... »Lahko je negotov. Vse je odvisno od tega, kdo si in koliko
veljaš. Že od začetka sem svoboden umetnik in dela mi nikoli ni zmanjkalo. Če so me lahko pogrešali pri filmu, sem delal pri gledališčih od Trsta, Gorice do Maribora. Vmes sem se ukvarjal z restavracijo kultumih spomenikov, v glavnem v Piranu. V Ljubljani pa sem pomagal pri obnavljanju Drame. Podobne reči sem počel tudi v tujini. Tako sem v Franciji restavriral del dvorca z gledališčem, ki je bil nekdaj last znamenite pisateljice George Sand in se imenuje .Chateau de Boulau', je malce pobrskal po svoji bogati zgodovini in tako dal vedeti, da je večstranski umetnik in da ima še veliko povedati.