Psĺhosocialna oskľba bolnĺkov s pljučnĺm ľakom Anja Simonič, Ana Delinar Povzetek V prispevku je pľedstavljęna t. i' psihosocialna oskrba bolnikov s pljučnim rakom. Kljub vse več empiričnim podatkom, da so bolniki s pljučnim rakom pogosto v duševni stiski, imajo ti bolniki pri nas še vedno premalo možnosti poiskati stľokovno pomoč za svoje tež.ave. Po izkušnjah sodeč pa so pri iskanju tovrstne pomoči in podpoľe sami manj aktivni' kot bi glede na visoko pojavnost duševne stiske pri njih pričakovali. V prispevku se naloge psihologa in socialnega delavca prepletajo, kot so pogosto nejasne tudi meje psihosocialne oskrbe. Vlogo psihologa in socialnega delavca smo bolj poglobljeno opľedelili na tistih področjih obľavnave, ki so ključna za Iajšanje duševne stiske ter ohranjanje kakovosti življenja bolnikov s pljučnim rakom in tudi njihovih svojcev: L informiranje in komunikaclja z bolnikom ter njegovimi svojci; 2. prepoznavanje in ocenjevanje duševne stiske; 3. psihosocialne intervencije' svętovalno in psihoteľapevtŠko delo; 4' bolnikovi odnosi z drugimi; 5. bivanjska in duhovna vprašanja. Uvod Večina bolnikov s pljučnim rakom se vsaj v določenem obdobju svoje bolezni sooča z ruznimi čustvenimi, medosebnimi, praktičnimi in tudi bivanjskimi vpľašanji, stiskami in pľoblemi. Te težave sę lahko odražajo tudi v spremembi bolnikove dľužinske vloge, njegovega delovnega in finančnega statusa. Žal se večina bolnikov s pljučnim ľakom sooči z diagnozo že v času' koje bolezen napredovala. Le manjši delež bolnikov s pljučnim rakom se sooča s telesnimi, čustvenimi in socialnimi izzivi zazdravitve bolezni za daljše časovno obdobje. Vsi pa so po ugotovljeni diagnozi pljučnega raka postavljeni pred celo vľsto sprememb v svojem življenju, s kateľimi se vsak od njih spoprijema na sebi lasten način. Psihosocialna oskrba bolnika z rakom je tisti del oskľbe, ki skrbi zato, da so pokľite Ania Simonič, univ. dipl. psih., mlada raziskovalka, Ana Delimar, univ, dipl. soc, del. Bolnišnica Golnik - Klinični oddelek za pljučne bolezni in aleľgijo 92 bolnikove psihološke in socialne potrebe. Meje t. i. psihosocialne oskľbe pa so pogosto zabrisane, saj so bolnikove stiske iĺtęžavę med seboj velikokĺat prepletene in niso vedno zgolj telesne ali npr. psihične nataye. Gľe toľej za podľočje' na katerem se stikajo poklicne vloge mnogih različnih strokovnjakov, ki vsak na svoj način vstopajo v odnos z bolnikom in njegovimi bližnjimi. Pri bolnikih z ľakom pogosto tudi težko ločujemo duhovno oskbo od psihosocialne oskbe, saj npr. psihoterapevtsko delo lahko posega tudi na področje bivanjskih, ekstistencialnih in duhovnih potreb bolnika. organĺzacĺja psĺhosocĺalne oskľbe (bolnikov s pljučnĺm ľakom) Kljub temu, da je pomembnost informiranja in duševne podpoľe pri olajšanju stiske splošno spľejeta ter da so psihosocialne inteľvencije dobro dokumentirane v strokovni liteľaturi, je le malo soglasja o tem, kako naj bi bila psihosocialna oskrba organizirana znotraj zdľavstvenega sistema (1). Preprost, toda zelo upoľaben, je spodnji model organizacije psihosocialne oskĺbe, ki smo ga nekoliko priredili za naš zdravstveni prostor. Namenjen je bolnikom z različnimi ľakastimi obolenji ter njihovim svojcem. Pri tem modelu (na Sliki 1) je osnovna podpoľa (dno piľamide) namenjena vsęm bolnikom in njihovim bližnjim ter lahko poteka v obliki supoÍivne terapije, edukacije ali sistematičnih presejalnih postopkov za spľemljanje duševne stiske. osnovne intewencije (individualne ali skupinske) lahko namľeč zmanjšajo stisko in izboljšajo kakovost življenja tudi pľi bolnikih in svojcih, ki jih nismo selektivno izbľali kot bolnikov z očitnejšimi potľebami po takšni pomoči. Bolj specifične intervencije (vrh piľamide) pa so vedno bolj usmerjene na tiste bolnike in svojce, ki jih bolj potľebujejo (l). Psiholog, psihiater, BOLNIKI, SVOJCI soc. detavec INTERVENCIJE cloblja ali kompleksna duševna stiska in težave Usmerjene psihosocialne intervencije in psihotropna zdravila Zmerno težka duševna stiska ĺn Psihosocialne intervencije Vsi bolniki in njihove druźine odprt dostop do ĺnfořmacij, podpore, samopomoči, sodelovanja pri raziskovanju Psiholog, delavec, USI ZDRAUSTVENI DELAYCI IN Sliką 1' organizacija psihosocialne oskľbe (1) 93 Gledę na to, da je pljučni ľak bolezen, ki je zaraďi naľave svojega poteka običajno odkrita dokaj pozno in pogosto, kljub zdľavljenju, hitro napreduje, bolniki s pljučnim rakom in njihovi svojci še posebej potrebujejo kakovostno in celostno strokovno, tudi psihosocialno pomoč in podpoľo' Pľedpogoj Zapozomo in skĺbno spľemljanje s stľani sodelavcev ruzlič,n1h strok je njihovo medsebojno sodelovanje. Kako bo to sodelovanje potekalo, bo poleg od značilnosti in potľeb bolnikov, ki se zdravijo v določeni ustanovi, odvisno predvsem od tega, kakšno mesto ima psihosocialna oskba v določęni ustanovi. oskľbe, kot so t. i. psihoonkološka, psihosocialna, podpoľna ter paliativna oskrba, imajo med seboj veliko več skupnega kot razllč,nega, zato je potľebno graditi na njihovih skupnih načelih in ciljih' Vsekakor pa je oskrba, ki v obstoječi zdravstveni sistem prinaša največji poudaľek na celostni obľavnavi, na timskem delu ter enakovrędnęm partnerskem odnosu z bolnikom in svojci' gotovo paliativna oskĺba. Le-ta se v obľavnavo kľoničnih in neozdľavljivih bolezni, kakršna je tudi pljučni rak, postopoma vključuje že od diagnoze ĺaprej. Potencialov, ki jih paliativna oskĺba ponuj a za samo umestitev psihosocialne oskľbe bolnikov s pljučnim ľakom v zdravstveni sistem, toľej nikakor ne Smemo zanemaľiti. Ključne naloge psihosocĺalne oskľbe Ključne naloge psihosocialne oskbe so naslednje: |. izobražev anj e' informiranj e, 2. prepoznavanje in ocena duševne stiske, 3. intervencije: svetovanje, psihoteľapevtsko delo, omenili smo že, da v odnos z bolnikom vstopajo razlĺčni strokovnjaki. Kęr vsak od njih lahko pokriva v določeni meri le določene vidike psihosocialne oskrbe, sta sodelovanje in komunikacija med njimi izrednega pomena' Poglejmo si najpľej, kako zelo je zavse zgoruj naštete naloge psihosocialne oskrbę značilna komunikacija: z bolnikom, s svojci, med zdravstvęnimi delavci in sodelavci. Infoľmiľanje ĺn komunikacija z bolnikom teľ njegovĺmi svojcĺ Vsak bolnik s pljučnim ľakom in njegovi blížnji sę v času zdravljenja in spľemljanja bolezni sľečujejo z zdravĺíki in međicinskimi sestľami, medtem ko z vsemi drugimi stľokovnjaki prihajajo v stik po potrebi oziľoma glede na možnosti določene ustanove. Podľočje informiranja in komunikacije zajema vse, od načina spoľočanja diagnoze in 94 prognoze bolezni, ki ga ubere zdravnik glede na posameznega bolnika oziroma svojca, pa tudi vse do informiranja bolnika in njegovih svojcev o poteku bolezni, načinih in posledicah zdrav|jenja ipd., pri čemer igra aktivno vlogo tudi medicinska sestra. Kot primer, kako pomembna je lahko komunikacija, bomo osvetlili pomembnost načina sporočanja diagnoze. Način sporočaĺja diagnoze ne vpliva samo na to, kako bolnik razume svoje bolezensko stanje, temveč lahko tudi na dolgoročno dušęvno prilagoditev bolezni (2,3). Prĺ tem je pomembno' da dobi bolnik ľealno sliko svoje bolezni, saj je to povezano z boljšo prilagoditvijo bolnika na bolezen, medtem ko je izogibanje tem tęmam povezano zvečjo stisko (4-6). Pľav takoje potrebno pľepoznati tudi, kdaj bolniki iščejo predvsem navodila in usmerjanje. Na to, kako se bo bolnik odzvalna infoľmacijo o diagnozi, prognozi, ponovitvi bolezni' kako se bo pravzaprav soočal s svojo boleznijo, lahko vpliva več dejavnikov, npľ. trenutno bolezensko stanje, osebnost bolnika, spol' staľost, izobrazba, finančno stanje, socialno in kulturno okolje, v katerem bolnik Ž,ivi,načiĺ, kako se je bil v preteklosti vajen soočati s stresnimi situacijami. Upoštevati vse te dejavnike in pľistop prilagoditi bolnikovim potrebam (3) nikakoľ ni lahka naloga zazđravn1ka. Lastne izkušnje ob kliničnem delu z bolniki s pljučnim rakom kažejo, da se redkeje zgodi, da bi ti bolniki aktivno iskali infoľmacije. Naj nas ne zavede pasivnost, apatičnost ali zgolj pritrjevanje teh bolnikov v komunikaclji. Zelo pomembno je, da preveľimo, kako so ti bolniki razumęli našo razlago tęr da jih spodbudimo k aktivnemu sodelovanju, jim damo možnost, da vprašajo, kaľ jih zanima, teľ vstopimo znjimi v odnos, ki je še toliko pomembnejši, če se bodo ti bolniki k nam vračali. Kakšna je tukaj vloga psihologa? Le-ta lahko pomaga bolniku do realnejše podobe o svoji bolezni oziroma pomagavzdrževati tovrstno sliko o bolezni, ki bolniku najbolj pomaga soočati se z boleznijo in se ustrezno prilagoditi na spremenjeno situacijo. Pri prepoznavanju morebitne izkrivljene podobe bolnika o poteku svoje bolezni ima ključno vlogo zdravnik, ki lahko bolniku bolj pomaga do realnejše oziroma zanj ustreznejše podobe o bolezni. Pri tem lahko zdravniku pomaga tudi klinični psiholog. Še pogosteje kot bolniki imajo neľealno podobo o bolezni njihovi svojci' kar pomeni, da je tovrstna pomoč namenjena tudi njim. Zelo pomembno je namreč, da so predstave in pričakovanja bolnikov teľ svojcev o bolęzni skladna. Ker v odnos z bolnikom vstopajo ruzlični strokovnjaki v ľazličnih časovnih obdobjih, lahko vsak od njih dobi nekoliko drugačen vtis npr. o bolnikovem soočanju z boleznijo, zato je zelo 95 pomembno, da jih spremljamo skozi celoten potek njihove bolezni teľ da pri tem različni strokovnjaki med seboj komuniciramo. Tako bomo tudi mi prišli do bolj realne podobę o bolniku in njegovem soočanju zbolezn|jo. Zelo pomembno je tudi naslednje: klinični psiholog lahko med pogovoľom Z bolnikom s svojimi veščinami ugotovi določene težave, ki jih ima bolnik npľ. pri komunikaciji s svojci, z osebjem v bolnišnici oziroma pľi soočanju s svojo boleznijo. Na podlagi tega lahko bolniku svetuje določene ukľepe, kako spľemeniti, izboljšati neko situacijo. Neredko pa gÍe Za situacije, ko klinični psiholog določen problem sicer prepozna, se pogovoľi z bolnikom o možnostih pľi reševanju pľoblema, vendar pa v zvezi z njim lahko zelo učinkovito ukrepa tudi npr. zdravnik ali medicinska sestra. Psiholog lahko torej zrlravniku ali merĺicinski sestri snčRsnn nÔmäoa z nasvetnm, knkr, nei nristnni, komunicira, ali kaj naj svetuje določenemu bolniku. Ta pľenos infoľmacij je še toliko pomembnejši pri bolnikih s pljučnim rakom, ki v praksi pogosto težje spregovorijo o svojih čustvenih stiskah iĺltežavah. Kot zdravstveni delavci si pľi komunikaciji z njimi lahko pomagamo s stavki, kot so npr: >občutek imam, da vąs nekoliko slcľbi, kako poteka zdľavĘenje in kaj lahko pričakujete vnaprej. Želite, dą se skupaj nekoĺiko pogovoľiva o tem?<< ALI ))Zdi se mi, da vas spravlja v stisko, ker je vaša žena tako zaskrbljena zaľadi vaše bolezni. Želite, da se z njo pogovoľimo o stvąľeh, ki so pomembne za čas, ko boste domą, tako da bo ląhko čim ustreznejše poskrbela zą vas? < Pľepoznavanje in ocena duševne stiske Čepľav dušęvno stisko pogosto opisujejo v terminih anksioznosti in depľesije, se bolniki s pljučnim ľakom pogosto soočajo s številnimi drugimi čustvenimi, socialnimi in eksistencialnimi problemi, ki ne odsevajo nujno psihopatologije. Kako se bolnik prilagodi, sprejme svojo bolezen in zdravljenje le-te,je ključno zakva|iteto njegovega nadaljnjega življenja. Klinični psiholog in socialni delavec lahko z raznimi inteľvencijami pomagata pri soočĄu s tovrstnimi težavami' V procesu spoprijemanj a zbolezn4o izkazuje ođ 16 % ďo 25 % bolnikov s pljučnim rakom duševno stisko (7' 8), ki pľi različnih napľedovalih rakastih obolenjih naraste do 69 % (9)' Stiska se lahko stopnjuje do te mere, da zadošča kľiterijem za psihiatrično motnjo. Najpogostejše težave, zaradikater1h bolniki z rakom potľebujejo pomoč, so anksiozna stanja (do 50 % bolnikov s pljučnim ľakom) (l0) in depľesivna stanja (do 33 % bolnikov s pljučnim rakom) (11) in prilagoditvena motnja (od 25 % ďo 30 % bolnikov z rakom) (12,13). 96 Kljub velikemu številu bolnikov z napľedovalim pljučnim ľakom je le malo podatkov o njihovi duševni stiski. Ugotovili so, da so s klinično pomembnimi depresivnimi simptomi najbolj povezani naslednji dejavniki: ľazširjena oblika bolezni ob diagnozi, pljučni ľak kot primarni tumor in slabo telesno stanje bolnika (1l). Nedaven pľegled več študij je pokazal' da ima v povprečju ena od štirih oseb s pljučnim rakom med svojo boleznijo obdobja depresije ali drugih psihosocialnih pľoblemov. Bolniki, ki jim ne ponudijo zđravl1enja, in bolniki z dľobnocęličnim ľakom pljuč imajo večje tvegĄe za razvoj opisanih pľoblemov kot druge skupine bolnikov s pljučnim ľakom ( 1 1 , l4). Z zgodnjo inteľvencijo lahko pľavočasno identificiramo bolnike, pľi kateľih obstaja visoko tveganje resnejših teźav pri soočanju z bo|ezĺl|jo (ll, 14, 15). Eden od najpomembnejših dejavnikov' ki prispevajo k trpljenju bolnikov s pljučnim rakom, je bolečina. Kaľ 58 % bolnikov z napredovalim pljučnim rakom ocenjuje bolęčino kot zmerno do ľesno (16). Vemo pa, da je stopnja telesnih simptomov močno povęzana zvečjo duševno stisko in s slabšo kvaliteto življenja (17). Podobno kot lahko bolečina, kot posledica telesne bolezni, povzroči' daje bolnik v duševni stiski in izčrpan, lahko tudi vztrajajoča in neprepoznana ali neustľezno zdravljena depresija oziroma drugi pľoblemi psihosocialnę in duhovne naľave povzročijo, da je bolnik bolj občutljiv in dovzeten za bolečino (18-2l). ob pozoľnem spľemljanju bolečine pri bolnikih s pljučnim rakom moramo toľej oceniti tudi njen vpliv na telesno in dušęvno počude teľ stisko bolnika. Če povzamem,lahko rečem, da je adekvatno zdravljenje bolečine najpomembnejši dejavnik zazdravIjenje depresije pľi bolniku (22). Pri nas je psihološka problematika bolnikov s pljučnim ľakom pľemalo urejena. Dobro dokumęntiľano je, da imajo medicinske sęstre in zdľavniki težave pľi odkrivanju čustvene stiskę bolnikov, bolniki sami pa o tem ne govorijo, če niso posebej vprašani (23-26). Ugotovili so, da so zdravniki resno podcenjevali depresijo pri bolnikih z bolečino in s slabim splošnim telesnim stanjem (25). Depresija naj bi ostala neprepoznana celo pľi več kot polovici telesno bolnih (21, 28). Strokovnjaki, ki sodelujejo v obravnavi bolnikov s pljučnim ľakom' moľajo torej znati prepozĺati bolnikę v stiski, posebej pa bolnike, ki razvijejo težjo psihološko problematiko, npľ' depresijo. Keľ se naraYa in ręsnost duševne stiske s časom lahko spreminjata, je pomembno Spľotno spremljanje psihosocialnega stanja bolnikov med zdravljenjem, zlasti, ko obstaja tveganje za ponoven pojav bolezni. Znaki, na katere moramo biti pozoľni, So npr. ľazďražIjívost' socialna izoIacĺja in povečane težave pľi soočanju s 9',l telesnimi simptomi' Zgodnja diagloza depľesije namreč lahko vodi k bolj učinkovitemu zdravljenju. Pomembno je torej, da bolnike ľedno povprašamo po njihovem ľazpoloženju in počutju. občasno si lahko pomagamo tudi z vpľašanjem: >>Se vąm zdi, dą ste v takšni stiski, dą bi potrebovali dodatno pomoč glede teh težąv?<< ALI >Vidim, da ste ząskľbljeni. Morda bi vąm bilo nekoliko lažje, če bi se o svojih občutkih pogovorili s psihologom?< Na osnovi podrobne ocene potľeb bolnika in njegove dľužine Sę npr. klinični psiholog odloči, ali obstaja potreba po dodatni psihosocialni oziroma psihiatrični oceni (29) in obravnavi. Psihosocĺalne ĺnteľvencĺje' svetovalno ĺn psihoteľapevtsko delo Poslędice pljučnega ľaka in njegovega zdravljenja se pogosto izražajo s tęlesnimi Slmptoml' kot so Štbkost all poman1kan1e energt1e' utľujenost, oteženo dihanje, slabost, izguba apetita in bolečina, ki lahko vodijo v poslabšanje bolnikovega splošnega telesnega stanja. Skupaj s hitľim potekom bolezni so to pomembni dejavniki tveganja za razvoj duševne stiske. Kljub navedenemu in obenem visokemu številu bolnikov s pljučnim ľakom je v strokovni literatuľi redkeje zaslediti empiľične podatke o učinkovitosti psiholoških inteľvencij pri bolnikih s pljučnim rakom. Bolniki s pljučnim ľakom npr. ĺzražajo pomembno višje število nezadovoljenih psiholoških in telesnih potľeb oziľoma tistih, ki zadevajo aktivnosti vsakdanjega življenja (30). Razlogov za to je veľjetno več, žaI pa vseh še ne ľazumęmo najbolje. Morda lahko pľi iskanju odgovorov nekoliko potipamo z vpľašanjem, ali obstaja tipičen bolnik s pljučnim rakom? Vemo, da je to v večji meri moški, ki je manj ízobtažen, v povprečju star ođ 60 do 70 let ter pogosto kadilec. Lastnę izkušnje ob delu s tęmi bolnikikažejo, da ti bolniki pogosto mĄ prepoznavajo in izražajo svoja čustva, da so v odnosu do iskanja psihološke pomoči manj aktivni, da se velikokrat izogibajo soočanju z realnostjo bolezni. Vsekakor je ta opažanja potľebno raziskovalno preveriti. Moľda ima tovľstno vedenje pľilagoditveno funkcijo? Tako psihologi kot tudi socialni delavci pľi svojem delu pri bolnikih znkomizvajajo različne oblike izobľaževanja, informiľanja, svetovanja, psihoterapije' Psiholog pľi svojem delu poleg svetovanja uporablja različne oblike psihoterapije, lĺot so npr. supoľtivna psihoteľapija, logoteľapija, kognitivno vedenjska terapija, tľansakcijska analiza, znotraj katerih se ukvarja tako z bolnikovim čustvenim doživljanjem bolezni inzdravIjenjakot tudi z njegovimi predstavami o naravi in poteku bolezni, stľategijah soočanja z bo\ezn|jo in njenimi posledicami, bolnikovo samopodobo ipd. Socialni 98 delavec svetuje o pogojih in postopkih pľidobitve dodatnih finančnih sľedstev (dodatek za nego in postľeŽbo, vaľstveni dodatek' nadomestilo za invalidnost) ali izvaja različne inteľvencije na podlagi ocene bolnikovih bivanjsklh razmer (s kom, kje Živi bolnik, lastništvo mesta bivanja, pogoji bivanja)' oba profila pogosto upoľabljata razne ktizne intervencije. Področje dela, ki je skupno obema profiloma, so bolnikovi odnosi zbllźnjĺmi ozjroma delovanje bolnikove družine. Bolnikovi odnosĺ z dľugimi Ključno vlogo pri soočanju bolnika zboIezĺ'ijo imajo njegova đružiĺa in njegovi bližnji. Bolnik je namľeč del druŽinskega sistema in kot takšen tudi delllje. Za vzpostavitev novega ravnovesja v dľužini bolnik in njegovi bliŽryi potrebujejo čas in pomoč. Bolezen, kot je pljučni rak, lahko namľeč močno poseže tako v bolnikovo življenje, kot tudi življenje njegove cele družine in šiľše socialne mręže. Pogosto se vsaj za določeno časovno obdobje bolniku omeji življenje na ozęk krog med bolnišnico in domom, kar zahteva veliko prilagajanja in sprejemanja. Na novo je potľebno razporediti obveznosti in spľemeniti nekatere družinske navade. Tako pľide bolnik s pljučnim rakom najpogosteje v stik s socialno delavko, ko se po odpustu v domače okolje pojavij o težave. Vemo, da je dom kraj, kjer se odvija življenje. Tako socialna delavka ľaziskuje, načľtuje, izvaja ľeševanje vseh socialnih težav,ki jih bolezen ustvaľi ali poglobi ali pa le-te celo ovirajo proces zdrav|jenja in/ali vplivajo na ponovitev bolezni; zbira in dopolnjuje anamnęstične podatke o bolnikovem ožjem in širšęm okolju; obnavlja stike z bolnikom in njegovo družino; svetuje pľi uľejanjanju invalidske upokojitve, ki je pogosto svetovana tudi mlajšim bolnikom s pljučnim rakom; se povezuje s strokovnimi službami in z drugimi ustanovami, kot so Centeľ za socialno delo, Zdravstveni dom, Rdeči kiž itd. (31). Danes vemo, da pomemben dejavnik v socializaciji bolnika predstavlja tudi njegova širša okolica (32). Glede na pľedstave, ki jih imajo ljudje o pljučnem raku (da gre npľ. za težko bolezen, za bolezen, ki pomeni gotovo smrt, za bolezen, pľi kateľi se ne da veliko pomagati), je pomembno, kako bolnika sprejema njegova okolica. Zaradipomembnejših sprememb v socialni mreži lahko bolnik doživlja še dodatno ?łĺzo (32). obseg bolnikove podpore je tako pomemben dejavnik pri njegovi prilagoditvi na bolezen (33). 99 Na splošno je bistveno dobiti vpogled v delovanje družine in njene konflikte, spoznati bolnikovo vlogo v družini ter ľazumeti spremembe, ki jih je v dľužino pľinesla bolezen. Pri vsem tem nas vodi cilj, da bi bolnik lahko živel v domačem okolju, v vaľni družini' ki mu je sposobna nuditi oskľbo in pomoč. Socialni dęlavec in psiholog lahko posľedujeta v primeru, ko so bolnik in njegovi svojci v stiski, imajo težave pri soočanju zboleznijo, medosebne konflikte v dľuŽini ipd. Na splošno je potrebno tako bolnike kot njihove bližnje spodbujati k ohľanjanju odpľte komunikacije med njimi' kar pomeni, da tako bolnik kot njegovi bližnji pozlajo stanje bolezni, med seboj pa delijo tudi občutja in skrbi. Socialna podpora ima |ahko več oblik: čustveno, praktično, infoľmativno. Bolniku jo lahko nudijo njegovi bliŽnji - družina, prijatelji' znanci in tudi strokovniaki. Na spľemęmbo podpore bolnikovih bliŽniih v času bolęzni lahko pogledamo z dveh vidikov: l. b|ižnji lahko bolniku pomagajo pľi njegovem soočanju zizgubo;2. bolnikova bolezen lahko poglobi ali oteži odnose z njegovimi bližnjimi' Po dľugi stranije lahko bolnik sam viľ podpoľe za svoje bližnje. Nerędko imajo bolnikovi bližnji celo več teŽav s soočanjem z boleznijo kot bolnik sam. Pomagamo jim lahko tako, da jih informiramo o spremembah, ki jih s seboj prinese določena bolezen, ter da identiÍiciramo tudi njihove potľebe. Ko bolezen napreduje, lahko za bolnika postajajo odnosi z drugimi oteženi in omejeni. Bolniki pogosto občutijo čustveno stisko, saj okľnjene zmožnosti sodelovanja v vsakodnevnih aktivnostih lahko prinesejo s seboj številne spľemembe v družinskih in medosebnih odnosih. Zĺano je, da psihosocialne inteľvencije lahko učinkovito pripomorejo k reševanju medosebnih problemov (34,35,36), zato je pomembno opazovati bolnikovo socialno podporo in njegovo interakcijo zbl1žnjimi. Bivanjska in duhovna vprašanja Zavedati Se moramo' da se marsikateri bolnik z diagnozo pljučnega ľaka počuti nemočnega, saj potek bolezni pogosto pľekine njegove načľte in pričakovanja za prihodnost. Nekaj naravnegaje soočanje s svojo življenjsko zgodovino, prikrajšanji, kĺivicami in zbojaznimi v času žívljenja, pogosta pa so tudi občuda ogroženosti in eksistęncialne stiske. Bolnikova pričakovanja o umiranju in smrti stopajo v ospľedje predvsem, ko gre Življenje h koncu. Pogosto se zgodi, da bolnikovi bliŽnji in fudi zdravstveno osebje menijo, da je bolnik pesimističen, vdan v usodo in negativističen, če razmišlja o teh vpľašanjih. Pomembno je spoštovati bolnikova razmišljanja in bolniku ter njegovim bližnjim dovoliti razmišljati in govoľiti o teh vprašanjih. 100 Zaključek ohľanjanje kakovosti življenja in minimiziranje telesnega in psihosocialnega vpliva bolezni in neželenih učinkov zdrav|jeĄa predstavljajo temeljno izhodišče celostne oskľbe bolnikov ztakom. Zelo pomembno je, da s pomočjo psihosocialnih pľesejalnih postopkov in intervencij identificiramo tiste bolnikę, za katerc obstaja visoko tveganje, da bodo imeli resnejšę Íęž'avę pri soočanju z bo|eznijo. Ker z zgodnjo intervencijo lahko preprečimo razvoj kasnejših težav, 1e pomembno, da se psihosocialna oskľba v obliki splošnih inteľvencij v obravnavo bolnika s pljučnim ľakom vključuje postopoma že od ďiagnoze napľej. Keľ gređo bolniki in nj ihovi svojci skozi raz|ićnę faze bolezni in zdľavljenja s strani številnih stľokovnjakov, vsekakor zahteva kakovostna oskĺba bolnikov s pljučnim rakom interdisciplinarni pľistop (35). Pľed nami je torej izziv na najboljši možen način oľganiziľati psihosocialno oskrbo bolnikov s pljučnim rakom, in sicęr predvsem tako, da Znamo pľepoznati njihovo stisko ter ob tęm omogočimo pomoč vsem tistim bolnikom in njihovim svojcem, ki to potrebujejo. Literatura: 1. Walker, L., Walker, M', Shalp, D.: Current provision oíprychosociąl cąre within paaaLi!9_eqe' V Williams-Lloyd M. (ur.): Psychosocial issuęs in palliative caľe. oxfoľd University Press' 2003; 49-65. 2. Soellner, W., Zschocke, I., Zingg-Schiľ, M., stein, B., Rumpold, G., Fritsch, P. in dľ. ( l 999). Interactive patteľns oÍ socicll suppoľt ąnd individuql coping stľategies in melanoma pątients ąnd theiľ correlątions with ądjustment to illness. Psychosomatics, 40, 239 -50. 3' Sardell, A.N., Tľierweiler, S. J' (1993). Disclosing the cąnceľ diagnosis. Proceduľes thąt inÍluence pątient hopeíulness. Canceľ, 72,3355-65. 4. Lampic, C., Wennberg, A., Schill, J. E., Glimelius, B., Brodin, O., Sjoden, P. O. (1994). Coping. pĘlchosocial well-being and ąnxiet:l in canceľ pątients atÍollow- up visits. Acta Oncolo gyca, 33, 88'7 -94. 5. Nordin, K., Glimelius' B. (1998). Reąctions to gąstrointestinal cancer-vąriation in mental adjustment and emotionąl well-being over time in patients with diÍferent pI2gpÉ1;- Psycho-oncology, 7, 4l3 -z3 . 101 6. osowiecki, D., Compas' B' E. (1998). Psychologicąl ądjustment to canceľ: Contľol belieJš ąnd coping in adult cancer patients. Cognitive 'l'heľapy and Research, 22,483-99. 7. Ginsburg, M.L., Quirt, C', Ginsbuľg,A. D. & MacKillop, W. J. (1995). PĘlchiątric illness ąnd pĐlchosocial concerns oípątients with newhł diągnosed lung cancer. Canadian Medical Association Journal, L52 (5),701-708. 8. Bergman, B', Sullivan, M., Soľenson, S. (1991). oualiql oí lĹfe duľing chemotherapy .for smąll cell lung canceľ. I. An evaluation with geneľic health measuľes. Acta oncologica, 30(8), 947-57. 9. Kaasa, S., Malt, U., Hagen, S., Wist, E., Moum, T., Kvikstad, A. (1993). P'ęy!hnlogiaal Di'stre's's i'n. Ca.nc'eľ Poti.ent'ł Vĺ/iÍ'h Aĺ].va.n'ceĺ]. Di,se.a.,se Rarliotheľanv and oncology, 27 (3), 193-7, 10. Hyodo, I., Eguchi, K., Takigawa, N., Segawa, Y., Hosokawa, Y., Kamejima, K., Inoue,R' (1999).Psychologicalimpąctoíiníoľmedconsentinhospitąlizedcanceľ pątients. A sequential stud)l oí ąnxieĄt and depľession using the hospitąl ąnxieĘv and depľession scąle. Supportive Caľe in Canceľ, 7 (6),396-9. l1.Hopwood, P., Stephens, R. J. (2000). Depression in patients with lung cąncer: prevąlence and ľiskíactors deľived íľom quąliry-oí-liíe dątą. Jouľnal of Clinical Oncology, l8 (4), 893-903. l2.Dugan, W., McDonald, M. V., Passik, S. D., Rosenfeld, B. D., Theobald, D., Egerton, S. (1998). Use oíthe Zung Selí-Rating Depľession Scale in canceľ pątients.' .feasability as ą scľeening tool. PsychooncoloEY, J , 483493 13.Deľogatis, L., Morrow, G., Fetting' J' (1983). The prevąlence oí pqłchiatric disorders among canceľ patients. JAMA' 249,15l-'7 14. Carlsen, K., Jensen, A. B., Jacobsen, E., Krasnik, M., Johansen, C. (2005). PĐlchosocial aspects ąťlung cancer. Lung Cancer,47 (3),293-300. 15.Zabora, J., BľintzenhofeSzoc, K., Curbow, B., Hooker, C., Piantadosi' S. (200l). Theprevalence oÍps)lchological distľess b)l canceľ site. Psycho-oncology, 10, 19 Ż8. 16. Scottish executivę Health depaľtment. Scottish national ąudit oÍ the prevalence oÍ pain with paÍients with active cąncers recognised to cause pain. Edinburgh; Cancer in Scotland; 2003 (citirano 6. Mar 2003). Dostopno na medmľeŽju: http ://www. scot. nhs.ulďsehd/cancerinscotland t02 17.Poľtenoy' R. K., Thaler,H.T., Kornblith, A. B., Lepoľe, J. M, Friedlandeľ-Klar, H., Coyle, N., in dľ. (1994). S)lmptom prevalence. chąrącteľistics ąnd distress in a cąncer population. Quality ofLife research, 3 (3)' 183-9. l8.Pinder, K. L., Ramirez,A. J., Black, M. E., Richaľds, M.A., Gregory' w.M., Rubens, R. D. (1993). Psychiatľic disorder in patients with advanced bľeast cąnceľ: prevalence and associated.factors. European Joumal of Cancer, 294, 524-i . 19.Hopwood, P., Howell, A., Maguire, P. (1991). Pqlchiatric morbidiĘ; in patients with advanced canceľ ąf the bľeast: pľevalence measured b)) two selĺ-ľating questionnąires. British Journal of Cancer, 64,349-52. 20.Brllera, E., Bľenneis, C.' Michaud, M., Rafte1 J., Magnan, A', Tennant, A' in dr. (1989). Association between asthenia and nutritional status, lean body mass, anemia, psychological status, and tumor mass in patients with advanced breast cancer. Journal of Pain Symptom Management, 4, 59-63. 21.Glover, J., Dibble, S. L., Dodd, M' J., Miaskowski, C. (1995). Mood stątes oÍ oncolog)l outpątients: does pąin mąke ą diíference? Journal of Pain Symptom Management, 10, 120-8. 22.Stiefel, F., Die Trill, M., Berney,4., Olarte, J. M., Razavi, D. (2001). Depression in palliative care: a pľągmatic ľepoľt Íľom the Expeľt Woľking Group oí the Europeąn Associątion Íor Palliątive Care, Suppoľt Care Canceľ, 9, 4'77-488. 23.Ford, S., FallowÍield, L., Lewis' s. (1994). Can oncologists detect distress in theiľ out-pątients and how sątiąĺied are they_with their perÍormąnce during bad news consultations? Cancer. 7 0, 7 67 -7 7 0. 24. Hopwoođ, P. (1992). The qualit.v oí lĹfe: Clinical judgement versus self-report meąSuľes. Cancer Topics 8, ll2Ż-ll24. 25. Passik, S. D., Dugan, W., McDonald, M. V. idr. (1998). oncologists'ľecognition o.f depression in their pątients with cancer. Clinical oncology 16, 1594-1600. 26.Yalente, S. M., Saunders, J. M. Q99Ą: Evąluating depression amongpatients with cancer. Cancer Practice 2,65-71. 27 .Maekin, C. (1992). Screening Íoľ depľession in medicalhl ill. The Íuture ąf paper and pencil tests. The British Journal of Psychiatry, 160,212-216. 28.Newell, S., Sanson-Fisher, R. W., Girgis, A., Bonaventura, A. (1998). How well do Medical oncologists' peľceptions ľeÍlect their patients' ľepoľted ph)lsical ąnd psychosocialprob ,83,1640 - 16s1. 103 29. Monroe, B.'. Sociąl work in pąlliątive caľe. V Doyle, D., Hanks, G', MacDonald, N. (uľ'): oxford textbook of palliative medicine. 2nd edn. oxford: oxford Univeľsity Pľess, 1998; 867. 30. Li J Afaf Li, J., Giľgis, A. (2006)' Suppoľtive cąre needs: ąre patients with lung canceľ a neglected population? Psycho-oncology. l5 (6)' 509-516. 31.Delimaľ, A. (2004), Socialna služba KOPA' Glasilo Bolnišnice Golnik-Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo' letnik 4, Št 2-3' 32'Stľitih, B., Možina, M. (l998). Nol,ą stl'utcgĺicl pomoči v socialnem delu' Ljubljana:VŠSD' 33.Ell, K. o., Mantell, J. E., Hallrovitch, M. B. in dľ. (1989)' Social support, sense oĺ control. ąnd coping clnlong paĺienĺł; 'ĺl'iĺh breast. ltłng. oľ coĺoľectal cancer Jouľnal of Psychosocial oncology, 7 , 63-89 . 34. Meyeľ, T.J.' Maľk, M'M' (l995) . Etlbc'ĺs ĺĺ'p's)'ĺ'ho.sociąl inteľventions with ądult canceľpatients: ameta-anal)łsis o,ĺ'ľąnclomi:atl e:peľiments. HealthPsychology, 14, l0l-8. 35.National Breast Cancer Centľe and National Cancer Contľol Initiative. 2003. Clinicul pľuctice guidelines .ľoľ lhe ps.vchĺlsuciul cuľe ąľ utlults wiĺh canceľ. National Breast Cancer Centľe, Camperdown' NSW. National Health and Medical Research Council website : http : //www' n hmľc. gov. cl u 36.Devine, E. C'' Węstlake, S. K. (1995)' The eÍJbcts ąĺ'ps)lchoeducational caľe prniaea rc aauus w oncology Nuľsing Forum, 22,1369-8L 104