SPOMINSKA OBELEŽJA PRIPOVEDUJEJO SPOMINSKA OBELEŽJA PRIPOVEDUJEJO LITERARNI NATECAJ, ŠOLSKO LETO 2022/2023 LITERARNI NATECAJ, ŠOLSKO LETO 2022/2023 (elektronska verzija knjige) (elektronska verzija knjige) Urednik: dr. Alojz Šteiner Urednik: dr. Alojz Šteiner Jezikovni pregled: Tamara Škraban Jezikovni pregled: Tamara Škraban Oblikovanje in racunalniški prelom: Video Studio Signal d. o. o. Oblikovanje in racunalniški prelom: Video Studio Signal d. o. o. Naslovnica in hrbtna stran: foto Dani Mauko, oblikovanje Miha Vöröš - Studio Signal Naslovnica in hrbtna stran: foto Dani Mauko, oblikovanje Miha Vöröš - Studio Signal Fotografije: Dani Mauko, Janez Kološa, Jože Pojbic in avtorji prispevkov Fotografije: Dani Mauko, Janez Kološa, Jože Pojbic in avtorji prispevkov Izdajatelji in založniki: Domoljubne in veteranske organizacije iz Pomurja: Izdajatelji in založniki: Domoljubne in veteranske organizacije iz Pomurja: .. Domoljubno krajevno združenje Puconci Domoljubno krajevno združenje Puconci .. Društvo vojnih invalidov Pomurja Društvo vojnih invalidov Pomurja .. Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje .. Prekmursko društvo general Maister Murska Sobota Prekmursko društvo general Maister Murska Sobota . Zveza slovenskih castnikov, obmocna združenja v PomurjuZveza slovenskih castnikov, obmocna združenja v Pomurju .. Zveza veteranov vojne za Slovenijo, Pokrajinski odbor in obmocna združenja v Zveza veteranov vojne za Slovenijo, Pokrajinski odbor in obmocna združenja v Pomurju Pomurju .. Zveza združenj borcev za vrednote NOB, Pokrajinski svet za Pomurje in Zveza združenj borcev za vrednote NOB, Pokrajinski svet za Pomurje in združenja v Pomurju združenja v Pomurju Produkcija: Video Studio Signal d. o. o., Murska Sobota Produkcija: Video Studio Signal d. o. o., Murska Sobota Naklada: 150 USB nosilcev Naklada: 150 USB nosilcev Murska Sobota, 2023 Murska Sobota, 2023 Vse pravice pridržane. Noben del te publikacije ne sme biti reproduciran, shranjen ali Vse pravice pridržane. Noben del te publikacije ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v katerikoli obliki oziroma na katerikoli nacin, bodisi elektronsko, mehansko, prepisan v katerikoli obliki oziroma na katerikoli nacin, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugace brez predhodne pridobitve soglasja s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugace brez predhodne pridobitve soglasja lastnikov avtorskih pravic, tj. izdajatelja. lastnikov avtorskih pravic, tj. izdajatelja. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Univerzitetni knjižnici Maribor 821.163.6-93-82(0.034.2) LITERARNI natecaj (2022-2023 ; Pomurje) Spominska obeležja pripovedujejo [Elektronski vir] : Literarni natecaj : šolsko leto 2022/2023 / [urednik Alojz Šteiner ; fotografije Dani Mauko ... [et al.]. - Pomurje : Domoljubne in veteranske organizacije, 2023 ISBN 978-961-96267-0-2 1. Gl. stv. nasl. 2. Šteiner, Alojz COBISS.SI-ID 153041667 KAZALO KAZALO Kolofon ………………………………………………………………………………………………….. 2 Posvetilo ………………………………………………………………………………………………… 3 Kazalo ……………………………………………………………………………………………………. 4 BILTEN LITERARNEGA NATECAJA 2022/2023 6 Alojz Šteiner Uredniški uvodnik – peti izdaji na pot ………………………………… 7 Organizatorji literarnega natecaja 2022/2023 – domoljubne in veteranske organizacije Pomurja …………………. 10 Alojz Šteiner O literarnem natecaju v šolskem letu 2022/2023 ………………… 14 Alojz Šteiner Primerjalni statisticni kazalniki dosedanjih literarnih natecajev …………………………………………………………. 17 Alojz Šteiner Pregled mentoric po šolah in mentorstvih avtorjem …………… 19 Alojz Šteiner Pregled nagrajenih prispevkov in prejemnikov medalj………….. 21 PRISPEVKI LITERARNEGA NATECAJA 2022/2023 27 Prozni prispevki dijakov gimnazij 28 Adam Žižek, Osamosvojitvena vojna v Prlekiji ………………………………………. 29 Živa Dogar Vojna je spopad … ………………………………………………………….. 35 Klara Janža Odisejada mojega dedka …………………………………………………. 38 Asja Hozjan Ko gledam begunca – vidim cloveka? ………………………………… 58 Kejša Štertak Prizadevanje Pomurcev za samostojno slovensko državo v 20. stoletju …………………………………………………………………………. 66 Prozni prispevki ucencev 7., 8. in 9. razreda osnovne šole 68 Daša Kovacic Spominski park Hrastje – Mota ………………………………………… 69 Irenej Roškar Preizkušnja poguma za domovino …………………………………….. 73 Ajda Šebjanic Pomurci za samostojno slovensko državo …………………………. 76 Jakob Vuk »Do uspeha smo lahko prišli le enotni in združeni« ……………… 81 Lana Colnik Intervju z mojo babico o osamosvojitveni vojni …………………… 90 Zala Rauter O osamosvojitveni vojni govorimo premalo ………………………… 94 Teo Vohar Kdo je bil Branko Bernot – Aljaž? ………………………………………. 100 Klara Olaj Pripoved veteranov vojne za Slovenijo ………………………………. 102 Neja Tratnjek Ponosna sem, da sem Slovenka ……………………………………….. 106 Lana Ficko in Zala Gjergjek Intervju z babicama, ki sta doživeli vojno …………………………. 108 Tia Tomanic Domovina je moja varnost ………………………………………………. 113 Lana Sovic Ljudje in dogodki iz naše preteklosti se morajo ohranjati ……… 114 Brina Kosi Slovenija nam nudi vse, kar potrebujemo ………………………….. 115 Sofija Jurjovic Pismo domovini ……………………………………………………………… 116 Prozni prispevki ucencev 4., 5. in 6. razreda osnovne šole 117 Bine Štefanec Osamosvojitev Slovenije …………………………………………………. 118 Nejc Conc Pogumen mladenic iz mlina ……………………………………………… 120 Isabell Vidonja Intervju z mojo babico …………………………………………………….. 121 Tijana Lovenjak Moja babica v casu vojne za Slovenijo …………………………….. 123 Aleks Nemec Zracni napadi ……………………………………………………………….. 125 Gaia Kosec Unicenje v Gornji Radgoni ……………………………………………. 126 Lana Babic Nevarna vožnja z avtobusom ………………………………………… 127 Pesmi ucencev 7., 8. in 9. razreda osnovne šole 128 Pia Pintaric Vklesano je … ………………………………………………………………. 129 Živa Pintaric Veriga …………………………………………………………………………. 131 Iva Mercnik Osamosvojitvena vojna v Gornji Radgoni …………………………. 133 Tia Golinar in Brina Horn Zacetek moje države ……………………………………………………. 134 Vid Jeneš Naš narod ……………………………………………………………………. 136 Liana Hajdinjak Moje Prekmurje ……………………………………………………………. 137 Zarja Zupancic Rous Soldat ……………………………………………………………………. 138 Aneja Marinic Naša Slovenija ……………………………………………………………… 139 Anže Klun Samostojnost ………………………………………………………………. 140 Nadja Kapun in Ivana Gorza Ti naša Slovenija …………………………………………………………. 141 Tijana Rožanc Naša domovina ……………………………………………………………. 142 Selina Rac Prekmurci ……………………………………………………………………. 143 Zoja Benko Svoboda ……………………………………………………………………… 144 Jure Sagaj Slovenija ……………………………………………………………………… 145 Aleksija Koller in Lia Cör Junak …………………………………………………………………………. 146 Ana Zelko Vojna ………………………………………………………………………….. 147 Pesmi ucencev 4., 5. in 6. razreda osnovne šole 148 Nika Modlic, Slovenska vojna …………………………………………………………… 149 Eva Mikolic in Taja Maric Grivasti vojak ………………………………………………………………. 150 Gabrijela Makovec Slovenski vojaki ………………………………………………………… 151 Mila Šimonka Vojaki, junaki ………………………………………………………………. 152 Eva Mulec Vojaki …………………………………………………………………………. 153 Neja Ostrc Vojaki …………………………………………………………………………. 154 Taj Frcko Slovenija ……………………………………………………………………… 155 Mila Veren Strah …………………………………………………………………………… 156 Jernej Jurjovic Velicastna domovina …………………………………………………….. 157 Dorotea Kermek Vojaki …………………………………………………………………………. 158 Iva Vogrincic in Neja Jancaric, Cas trpljenja ………………………………………………………………… 159 IZBRANI NAGRAJENI RAZISKOVALNI NALOGI POMURSKIH AVTORJEV 160 Nika Perš in Mila Temlin Zaklonišca v Murski Soboti ……………………………………………. 161 Nika Nemec in Taja Novak Vloga Pomurk v slovenski osamosvojitveni vojni ……………… 194 Foto galerija predhodnega natecaja 233 SPOMINSKA OBELEŽJA Dr. Alojz Šteiner, urednik Dr. Alojz Šteiner, urednik Foto: D. Mauko Uredniški uvodnik – peti izdaji na pot Spoštovani bralec in bralka ter raziskovalci Literarne natecaje Spominska obeležja pripovedujejo smo zaceli leta 2017 in prvo publikacijo izdali leta 2018. V šestih letih smo izpeljali pet natecajev in izdali prav toliko publikacij. Med temi sta bili dve tiskani in tri v elektronski verziji, kar kaže na zanimivo razvojno pot in prilagajanje populaciji, ki raziskuje in spoznava našo preteklost, si ustvarja svoj pogled nanjo ter z lahkoto posega po sodobnih informacijskih orodjih v dobi digitalizacije. E-knjige so namrec lažje in predvsem hitreje dostopne preko spletnih brskalnikov in virov, kar je v mnoštvu informacij pomembno, pa tudi zahtevno zlasti v pogledu izbora verodostojnih virov, njihove medsebojne primerjave in preverjanja dejstev. Lažja in hitrejša dostopnost je tako samo navidezna prednost nasproti izzivu ohranjanja resnicnosti. K temu publikacije Spominska obeležja pripovedujejo prispevajo pomemben nabor odkritih ali potrjenih spoznanjih in vedenj o zgodovinskih dogodkih. Obenem pa nudijo svojevrstno ucenje ali kazanje raziskovalne poti za ucence in dijake pa tudi njihove mentorje. Organizacijski pristop literarnega natecaja domoljubnih in veteranskih organizacij Pomurja v šolskem letu 2022/23 je bil takšen kot v predhodnih letih. Odziv v prvem pokoronskem letu pa je bil boljši kot pri predhodnem natecaju. Štiriinpetdeset ucencev iz dvanajstih osnovnih šol in pet dijakov iz dveh pomurskih gimnazij je prispevalo triinpetdeset prispevkov. Med njimi je šestindvajset proznih del in sedemindvajset z domoljubno in spominskim obeležjem posveceno tematiko. Število mentoric mladim avtorjem se je povecalo na devetnajst. Dodati je treba, da poleg mentoric med mladimi ustvarjalci prevladujejo ucenke in dijakinje, pa tudi mirovna naravnanost vseh prispevkov. Med avtoricami in avtorji zasledimo tudi tiste, ki so sodelovali že na predhodnih natecajih in teh je bilo tokrat štirinajst. Zakljucna javna prireditev s podelitvijo digitalnih publikacij, medalj za najbolje ocenjene prispevke, priznanj in zahval, bo 25. maja 2023 v Domu kulture v Puconcih. Sklepna strokovna ekskurzija za avtorje prispevkov in mentorice pa 2. junija 2023 z ogledom muzeja in rudnika v Velenju ter posebne zbirke v osnovni šoli na Cerkvenjaku. V izogib pomisleku, zakaj so objavljene tudi pesmi, ki se neposredno ne nanašajo na spominska obeležja, je treba, tako kot pri predhodnem natecaju, ponoviti, da gre tudi v pricujoci publikaciji za kombinacijo z obeležji povezanih zgodb, esejev in intervjujev ter pesmi. Slednje so pretežno domoljubne, ker se osnovnošolci z zgodovino slovenske države, njenim nastajanjem in osamosvojitvijo v izobraževalnem procesu srecajo proti koncu osnovnošolskega izobraževanja. Do takrat pa so deležni zlasti domovinske vzgoje in etike ter domoljubja. Tako se »predhodno« spoznavanje domovine in njene lokalne zgodovine pretežno uveljavlja preko domovinske vzgoje in etike. K zapolnitvi te vrzeli ali bolj zgodnejšemu spoznavanju slovenske zgodovine, prispevajo tudi literarni natecaji. Njihov nabor tem, povezanih z zgodovino nastajanja slovenske države, pa je okvir, znotraj katerega mladi avtorji samostojno in brez omejitev izbirajo vsebine raziskovanja in pisanja. Tako se v publikaciji že drugo leto zapored pojavljajo prispevki o beguncih zaradi vojne. Mladi pišejo in gledajo drugace na svet in preteklost pa tudi domoljubje. Pri tem izstopa skrb za ohranitev domovine z mirom, brez nasilja, izkljucevanja in vojnega unicevanja ter razclovecenja vojakov ali celih generacij. Upal bi si trditi, da spoznanja iz literarnih natecajev Spominska obeležja pripovedujejo, kar klicejo po dopolnitvah ucnih programov izobraževalnih institucij, ali vsaj prilagajanju šolskih koledarjev izvajanja zgodovinskih ur. Pricujoca publikacija je sestavljena iz štirih delov. V prvem delu je bilten literarnega natecaja z informacijami o razpisu, delu natecajne skupine, pregledom prejemnikov medalj ter pregledom mentoric po mentorstvih in šolah in primerjalnim pregledom statisticnih podatkov. V drugem delu so predstavljeni prispevki avtorjev proznih del v treh kategorijah, in sicer gimnazijci, osnovnošolci III. in II. izobraževalnega obdobja. V tretjem delu so predstavljene pesmi, ki so jih oblikovali osnovnošolci v obeh udeleženih kategorijah. Vsi prispevki so nanizani po razvrstitvi, ki jo je opravila natecajna skupina. V cetrtem delu kot posebni dodatek publikacije objavljamo še dve zgodovinski raziskovalni nalogi. Prvo sta že leta 2021 sestavili dve osnovnošolki iz prve murskosoboške osnovne šole in govori o predvojnih zaklonišcih v Murski Soboti. Drugo sta leta 2023 oblikovali dve srednješolki iz murskosoboške ekonomske šole, in sicer o vlogi Pomurk v slovenski osamosvojitveni vojni. Obe sta bili zmagovalki v svoji kategoriji na regijskem srecanju mladih raziskovalcev Pomurja. Še vec, prva je dobila dve zlati priznanji tudi na državnem in bronasto na meddržavnem tekmovanju. Druga pa je v casu nastajanja tega uvodnika še vedno v postopku evalvacije na državnem tekmovanju. Obe objavljeni raziskovalni deli, pa tudi nekateri eseji iz literarnega natecaja, kažejo in potrjujejo, kako pomembno je, da imamo v pokrajini ob Muri širok nabor virov o osamosvojitvenih prizadevanjih in dostopnost tudi na svetovnem spletu. Kjer teh ni, tudi zgodovinski spomin lažje tone v pozabo in iz vedenja mlade generacije. Literarni natecaji in publikacije o nastalih delih so se v preteklih letih uveljavili. Mogoce dosegli tudi raven, ko so potrebne spremembe. Šole so pridobile izjemen nabor prispevkov o spominskih obeležjih v njihovih lokalnih okoliših in širše. Nastal je zavidljiv nabor proznih in pesniških del, temeljecih na spominskih obeležjih in novejši zgodovini. Kazalniki o tem so predstavljeni v prvem delu te izdaje. Domoljubne in veteranske organizacije v Pomurju so bile intenzivno angažirane in povezane z uveljavljanjem poslanstva, ki ga zasledujejo literarni natecaj in publikacije Spominska obeležja pripovedujejo, skupaj z vsakokratnimi javnimi prireditvami o tem. Lahko smo ponosni, da smo tudi skozi omenjene aktivnosti prispevali k afirmiranju mladih, pa tudi k usposobitvi za ohranjanje pozitivnega zgodovinskega spomina. Vse, da ne bo pozabljeno. Zahvaljujem se organizacijskemu odboru natecaja, clanom natecajne skupine za opravljeno delo pri evalvaciji in izboru najuspešnejših prispevkov, lektorici Tamari Škraban, veteranu in fotografskemu zanesenjaku Daniju Mauku za nabor fotografij - skratka vsem, ki so sodelovali in brezplacno opravili pomembno delo. Posebej izražam zahvalo mentoricam, ki s svojim dobrovoljnim angažiranjem prispevajo k ohranitvi natecaja v mnoštvu razpisov in prostocasnih aktivnosti v šolah. Ta publikacija, vkljucno z mojim prispevkom k njenemu oblikovanju, je posvecena 30-letnici delovanja Zveze veteranov vojne za Slovenijo. Dr. Alojz Šteiner, urednik ORGANIZATORJI LITERARNEGA NATECAJA 2022/2023 DOMOLJUBNE IN VETERANSKE ORGANIZACIJE POMURJA: ZVEZA VETERANOV VOJNE ZA SLOVENIJO, POKRAJINSKI ODBOR IN OBMOCNA ZDRUŽENJA GORNJA RADGONA, LENDAVA, LJUTOMER IN MURSKA SOBOTA; POLICIJSKO VETERANSKO DRUŠTVO SEVER POMURJE; PREKMURSKO DRUŠTVO GENERAL MAISTER MURSKA SOBOTA; ZVEZA SLOVENSKIH CASTNIKOV, OBMOCNA ZDRUŽENJA GORNJA RADGONA, LENDAVA, LJUTOMER IN MURSKA SOBOTA; ZVEZA ZDRUŽENJ BORCEV ZA VREDNOTE NOB, POKRAJINSKI SVET ZA POMURJE IN ZDRUŽENJA GORNJA RADGONA, LENDAVA, LJUTOMER IN MURSKA SOBOTA; DRUŠTVO VOJNIH INVALIDOV POMURJA IN DOMOLJUBNO KRAJEVNO ZDRUŽENJE PUCONCI PREDSEDUJOCI KOORDINACIJE DOMOLJUBNIH IN VETERANSKIH ORGANIZACIJ POMURJA V LETU 2023 Anton Kosi E-pošta: anton.kosi1@siol.net POKRAJINSKI ODBOR ZVEZE VETERANOV VOJNE ZA SLOVENIJO POMURJE Spletna stran: http://www.zvvs.si/?stran=poPomurje.html E-pošta: alojz47@gmail.com OZVVS GORNJA RADGONA Spletna stran: www.gornjaradgona.zvvs.si E-pošta: info@gornjaradgona.zvvs.si OZVVS LENDAVA E-pošta: info@lendava.zvvs.si OZVVS LJUTOMER Spletna stran: www.ljutomer.zvvs.si E-pošta: info@ljutomer.zvvs.si OZVVS MURSKA SOBOTA Spletna stran: www.murskasobota.zvvs.si E-pošta: info@murskasobota.zvvs.si logotip zveze veteranov vojne za slovenijo POLICIJSKO VETERANSKO DRUŠTVO »S E V E R« POMURJE Ulica arhitekta Novaka 5, 9000 Murska Sobota Spletna stran: http://www.sever-pomurje.si/ E-pošta: sever.pomurje@gmail.com Telefon: 00386 2 522 43 00 Fax: 00386 2 522 43 02 Predsednik:drago.ribas@gmail.com Tajnik: a.bracko@policija.si G:\seja UO 24.11.15\Znak SEVER Pomurje.jpg PREKMURSKO DRUŠTVO GENERAL MAISTER MURSKA SOBOTA Kardoševa ulica 2, 9000 Murska Sobota Spletna stran: http://www.pdgms.si/ E-pošta: info@pdgms.si; pdgm.murska.sobota@gmail.com Facebook profil: Prekmursko društvo General Maister ZVEZA SLOVENSKIH CASTNIKOV OBMOCNA ZDRUŽENJA SLOVENSKIH CASTNIKOV V POMURJU Regijski koordinator e-pošta: joze.roskar123@gmail.com Spletna stran: http://www.zsc.si/zdruzenja/pomurksa-regija/ OZSC GORNJA RADGONA Spletna stran: http://www.zsc.si/location/ozsc-gornja-radgona E-pošta: bogdan.sajnovic@gmail.com OZSC LENDAVA Spletna stran: http://www.zsc.si/location/ozsc-lendava/ E-pošta: robert.lenarcic30@gmail.com OZSC LJUTOMER Spletna stran: http://www.zsc.si/location/ozsc-ljutomer/ E-pošta: joze.roskar123@gmail.com OZSC MURSKA SOBOTA Spletna stran: http://www.zsc.si/location/ozsc-murska-sobota/ E-pošta: damijan.bras@gmail.com C:\Delo-AŠ\ZSC-OrgDok\zsc_logo (2).gif POKRAJINSKI SVET ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV ZA VREDNOTE NOB POMURJE E-pošta: jprajner@gmail.com ZDRUŽENJE ZB NOB GORNJA RADGONA E-pošta: boris.edsidt@gmail.com ZDRUŽENJE ZB NOB LENDAVA E-pošta: borislav.budin@gmail.com ZDRUŽENJE ZB NOB LJUTOMER E-pošta: slavica.suncic@gmail.com Facebook profil: Združenje borcev za vrednote NOB Ljutomer ZDRUŽENJE ZB NOB MURSKA SOBOTA E-pošta: zveza.borcev@siol.net DRUŠTVO VOJNIH INVALIDOV POMURJA E-pošta: dvi.pomurja@zdvis.si DOMOLJUBNO KRAJEVNO ZDRUŽENJE PUCONCI E-pošta: casar.jozef@gmail.com Povezana slika Opis: Opis: Opis: ?attid=0 Društvo vojnih invalidov Dolenjske, Posavja in Bele krajine – Društvo vojnih invalidov O LITERARNEM NATECAJU V ŠOLSKEM LETU 2022/2023 I. IZHODIŠCA IZ RAZPISA 1. Osnovni namen razpisa je tudi za šolsko leto 2022/2023 bil, da mladi spoznavajo spominska obeležja v svojem lokalnem okolju, jih raziskujejo in zberejo ter predstavijo njihovo zgodbo oziroma sporocilo ter dodajo svoja razmišljanja. 2. V posredovanih delih naj bodo v ospredju vrednote kot so ljubezen do domovine, svoboda in uporništvo proti zatiranju ter spoštljiv odnos do generacij in ljudi. 3. Osrednja tema 5. literarnega natecaja je prizadevanje Pomurcev za samostojno slovensko državo v 20. stoletju. Pri tem so organizatorji želeli, da mladi ustvarjalci povezujejo temo z domoljubjem in vsebinami ter obeležji o nastajanju slovenske državnosti v 20. stoletju, slovenskih vojakih skozi zgodovino in njihovem prispevku, pa tudi o obeležjih, ki jih pogrešamo. 4. Avtorji bi naj svoje prispevke usmerili zlasti v tista spominska obeležja v njihovem okolju, ki do sedaj še niso bila opisana. 5. V posredovanih izbranih delih ni bilo podatkov o avtorju ter njihovem mentorju, ampak je prispevek prepoznaven iz prijavnice in oznacene kodne oznake. 6. Vsak avtor je lahko sodeloval samo z enim proznim in pesniškim prispevkom. Posamicni prispevek je lahko imel tudi dva avtorja. Dolžina prispevka ni bila omejena. Število prispevkov na šolo je bilo omejeno z izborom skupaj 10 del. 7. Prispevki se praviloma opremijo tudi s fotografijo (fotografijami) spominskega obeležja ali fotografijo intervjuvane osebe oziroma osebe o kateri je zapis spomina. Za posredovane fotografije je bilo treba navesti tudi avtorja (vir) fotografije. 8. ZVRSTI PRISPEVKOV: a) prozna dela 1. intervju z udeležencem oziroma zapis spominov udeleženca, 2. doživljajski spis oziroma kratka zgodba povezana z razpisano temo, 3. razpravljalni esej povezana z razpisano temo, b) pesmi 4. pesem, povezana z razpisano temo. 9. KATEGORIJE AVTORJEV: I. ucenci drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja OŠ – 4., 5. in 6. razred, II. ucenci tretjega vzgojno-izobraževalnega obdobja OŠ – 7., 8. in 9. razred, III. dijaki vseh programov srednje šole. 10. Razpis je bil z vednostjo Obmocne enote Murska Sobota, Zavoda za šolstvo Republike Slovenije, v šole posredovan v zacetku decembra 2022, rok za posredovanje prispevkov za natecaj pa je bil 30. januar 2023. Skupaj s prispevki mladih avtorjev so se zbirale tudi ustrezne izjave mentorjev in staršev s katerimi se organizatorjem natecaja dovoljuje uporabo imen in priimkov avtorjev in njegovega izdelka za javno obravnavo in publiciranje v skladu z dolocili literarnega natecaja ter ob tem uporabo imena in priimka ter strokovnega naziva mentorja. II. O EVALVACIJI IN NAGRADAH V razpisu je bilo doloceno, da bo zbrane prispevke (brez oznak avtorjev, mentorjev in šol) pregledala posebna natecajna skupina, ki so jo po sklepu koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij Pomurja sestavljali: 1. Alojz Šteiner – vodja (upokojen doktor obramboslovja) 2. Ciril Magdic (upokojeni inšpektor policije) 3. Štefan Fticar (upokojeni ravnatelj šole) 4. Franci Cuš (profesor na gimnaziji) 5. Alenka Kozar (profesorica na OŠ) 6. Bernarda Roudi (magistra na OŠ). Postopek evalvacije je bil izveden v treh delih. V prvem delu (10. marca 2023) so bili na podlagi razdelanih meril izbirani posredovani prispevki, zatem je v drugem delu (do 20. marca 2023) potekalo posamicno ocenjevanje prispevkov s strani clanov natecajne skupine. Sklepni del je po ureditvi zbranih statistik potekal 3. aprila 2022. Pri tem je na podlagi zbranih ocen ocenjevalcev in izracuna srednje vrednosti dodeljenih skupnih ocen pripravljen izbor najboljših prispevkov po kategorijah prispevkov in avtorjih. Kot omejitev pri ocenjevanju je bilo doloceno, da posamezni clani natecajne skupine, ki so ucitelji oziroma mentorji pri prispevkih iz šol, ki sodelujejo v natecaju, ne ocenjujejo prispevkov iz teh šol. Vsi avtorji izbranih prispevkov bodo nagrajeni s priznanjem in povabilom na strokovno ekskurzijo. Avtorji, s strani natecajne skupine ovrednotenih najboljših prispevkov, bodo prejeli posebne medalje na javni prireditvi. Mentorji bodo prejeli pisne zahvale in povabljeni na strokovno ekskurzijo. Javna prireditev bo 25. maja 2023 v Puconcih, strokovna ekskurzija pa 2. junija 2023. Po zakljucenem natecaju bo natecajna skupina izvedla še celovito analizo natecaja. Organizatorji sodelujocim v natecaju zagotavljajo tudi e-publikacijo na USB kartici. Dr. Alojz Šteiner, vodja natecajne skupine PRIMERJALNI STATISTICNI KAZALNIKI DOSEDANJIH LITERARNIH NATECAJEV 38 43 41 30 47 12 9 26 12 12 50 52 67 42 59 0 10 20 30 40 50 60 70 80 2017/18 2018/19 2019/20 2021/22 2022/23 ŠTEVILO SODELUJOCIH AVTORJEV SKUPAJ FANTJE DEKLETA 15 11 14 8 12 2 2 2 2 2 0 2 4 6 8 10 12 14 16 2017/18 2018/19 2019/20 2021/22 2022/23 ŠTEVILO SODELUJOCIH IZOBRAŽEVALNIH INSTITUCIJ OŠ GIMNAZIJE 199 71 STRUKTURA AVTORJEV PO SPOLU DEKLETA FANTJE SKUPAJ 270 18 13 20 9 16 1 2 4 3 3 19 15 24 12 19 0 5 10 15 20 25 30 2017/18 2018/19 2019/20 2021/22 2022/23 ŠTEVILO SODELUJOCIH MENTORJEV OSNOVNOŠOLSKI GIMNAZIJSKI SKUPAJ 124 141 164 186 248 OBSEG IZDANIH PUBLIKACIJ 2017/18 2018/19 2019/20 2021/22 2022/23 VSEGA: 863 STRANI 46 29 31 40 20 26 17 17 26 23 27 0 10 20 30 40 50 60 70 2017/18 2018/19 2019/20 2021/22 2022/23 ŠTEVILO PRISPEVKOV PROZA PESMI 48 66 4 53 146 110 STRUKTURA PRISPEVKOV VSEH PETIH PUBLIKACIJ PROZA PESMI SKUPAJ 256 Dr. Alojz Šteiner, urednik dosedanjih publikacij PREGLED MENTORIC PO ŠOLAH IN MENTORSTVIH AVTORJEM Ime in priimek mentorice Strokovni naziv Šola Avtorji in razred Suzana RAUTER prof. zgo. in geo. Gimnazija Franca Miklošica Ljutomer Asja Hozjan, 2. l. Adam Žižek, 2. l. Melita FRANKO prof. zgo. in soc. Gimnazija Murska Sobota Živa Dogar, 1. l. Klara Janža, 1. l. Tadeja FILO mag. slo. in knjiž. Kejša Štertak, 1. l. Marjetka ERDELJI predm. uciteljica slo. OŠ Bogojina Ajda Šebjanic, 9. r. Jakob Vuk, 9. r. Tatjana ŠEBJANIC prof. zgo. in geo. OŠ Gornja Radgona Iva Mercnik, 9. r. Ana Zelko, 9. r. Zarja Zupancic Rous, 9. r. Tamara KRANJC ROŠKAR prof. slo. in tehno. in teh. Anže Klun, 7. r. Irenej Roškar, 7. r. Metka OHMAN predm. uciteljica slo. OŠ Ivana Cankarja Ljutomer Pia Pintaric, 9. r. Živa Pintaric, 9. r. Jure Sagaj, 7. r. Bojana PERGAR STOLNIK prof. razred. pouka OŠ Janeza Kuharja Razkrižje Dorotea Kermek, 5. r. Gabrijela Makovec, 5. r. Nika Modlic, 5. r. Eva Mulec, 5. r. Neja Ostrc, 5. r. Mila Šimonka, 5. r. Nataša PUŠENJAK prof. razred. pouka OŠ Janka Ribica Cezanjevci Lana Babic, 5. r Nejc Conc, 5. r. Gaia Kosec, 5. r. Aleks Nemec, 5. r. Karmen RAUTER prof. slo. in nem. Zala Rauter, 8. r. Zdenka ŠIPLIC uciteljica slo. in nem. OŠ Kajetana Kovica Radenci Klara Olaj, 8. r. Alenka KOZAR prof. slo. OŠ Kapela Lana Colnik, 9. r. Daša Kovacic, 9. r. Aneja Marinic, 9. r. Bernarda ROUDI mag. Taj Frcko, 5. r. Ivana Gorza, 7. r. Jernej Jurjovic, 5. r. Sofija Jurjovic, 7. r. Nadja Kapun in Tijana Rožanc, 7. r. Nina BUDJA ZALOKAR prof. razred. pouka Taj Frcko, 5. r. Jernej Jurjovic, 5. r. Ime in priimek mentorice Strokovni naziv Šola Avtorji in razred Metka ŠTUHEC prof. geo. in zgo. OŠ Križevci pri Ljutomeru Brina Horn in Tia Golinar 9. r., Tea Vohar, 8. r. Irena GRAŠIC ARNUŠ uni. prof. slo. in nem. OŠ Kuzma Lana Hajdinjak, 9. r. Vid Jeneš, 7. r. Selina Rac, 9. r. Breda ŽUNIC prof. slo. OŠ Mala Nedelja Brina Kosi, 8. r. Lana Sovic, 8. r. Neja Tratnjek, 8. r. Tia Tomanic, 8. r. Nina VIDONJA prof. soc. in zgo. OŠ Puconci Zoja Benko, 9. r. Lana Ficko, 7. r. in Zala Gjergjek, 9. r. Tijana Lovenjak, 6. r. Isabell Vidonja, 6. r. Bernardka JUREŠ predm. uciteljica slov. in dom. vzg. OŠ Tišina Aleksija Koller in Lia C.r, 7. r. Eva Mikolic in Taja Maric, 6. r. Bine Štefanec, 6. r. Mila Veren, 6. r. Iva Vogrincic in Neja Jancaric, 6. r. Foto: D. Mauko Medalje, zahvale in elektronske knjige na fotografiji iz leta 2022. PREGLED NAGRAJENIH PRISPEVKOV IN PREJEMNIKOV MEDALJ Ime in priimek Šola in razred Naslov prispevka Tip prispevka Mentorica Prozna dela ucencev 4., 5. in 6. razreda osnovne šole Bine ŠTEFANEC OŠ Tišina, 6. r. Osamosvojitev Slovenije kratka zgodba o doživljanju osamosvojitvene vojne Bernardka JUREŠ Nejc CONC OŠ Janka Ribica Cezanjevci, 5. r. Pogumen mladenic iz mlina kratka zgodba o dogodku iz casov narodno-osvobodilnega boja Nataša PUŠENJAK Isabell VIDONJA OŠ Puconci, 6. r. Intervju z mojo babico intervju o doživljanju osamosvojitvene vojne Nina VIDONJA Pesmi ucencev 4., 5. in 6. razreda osnovne šole Nika MODLIC OŠ Janeza Kuharja Razkrižje, 5. r. Slovenska vojna pesem o slovenski vojni 1991 Bojana Pergar STOLNIK Eva MIKOLIC in Taja MARIC OŠ Tišina, 6. r. Grivasti vojak pesem o pogledu na vojno Bernardka JUREŠ Gabrijela MAKOVEC OŠ Janeza Kuharja Razkrižje, 6. r. Slovenski vojaki pesem o slovenskih vojakih Bojana Pergar STOLNIK Prozna dela ucencev 7., 8. in 9. razreda osnovne šole Daša KOVACIC OŠ Kapela, 9. r. Spominski park Hrastje-Mota esej o dogajanjih v casu osamosvojitvene vojne v kraju Alenka KOZAR Irenej ROŠKAR OŠ Gornja Radgona, 7. r. Preizkušnja poguma za domovino kratka zgodba o dedku v Civilni zašciti 1991 Tamara Kranjc ROŠKAR Ajda ŠEBJANIC OŠ Bogojina, 9. r. Pomurci za samostojno slovensko državo esej o osamosvojitvi in vojni v Pomurju Marjetka ERDELJI Ime in priimek Šola in razred Naslov prispevka Tip prispevka Mentorica Pesmi ucencev 7., 8. in 9. razreda osnovne šole Pia PINTARIC OŠ Ivana Cankarja Ljutomer, 9. r. Vklesano je … pesem o spominskemu obeležju Metka OHMAN Živa PINTARIC OŠ Ivana Cankarja Ljutomer, 9. r. Veriga pesem o žrtvah in njihovem spominskem obeležju Metka OHMAN Iva MERCNIK OŠ Gornja Radgona, 9. r. Osamosvojitvena vojna v Gornji Radgoni pesem o osamosvojitveni vojni v mestu Tatjana ŠEBJANIC Prozna dela dijakov srednje šole (gimnazije) Adam ŽIŽEK Gimnazija Franca Miklošica Ljutomer, 2. l. Osamosvojitvena vojna v Prlekiji raziskovalni esej o osamosvojitveni vojni v Prlekiji Suzana RAUTER Živa DOGAR Gimnazija Murska Sobota, 1. l. Vojna je spopad razpravljalni esej o osamosvojitveni vojni Melita FRANKO Klara JANŽA Gimnazija Murska Sobota, 1. l. Odisejada mojega dedka esej, povezan z zapisom o vojaškem delovanju 1991 Melita FRANKO Sprednja in hrbtna stran USB kartice e-knjige (Oblikovanje: Miha Vöröš) Sprednja in hrbtna stran medalje za nagrajene prispevke. Na hrbtni strani medalje je ime in priimek avtorja ter leto. Foto: DVZ Ponikve Natecajna skupina pri delu. (Foto: J. Kološa) Skupinski posnetek natecajne skupine, manjka Štefan Fticar. (Foto: J. Kološa) Priznanje za avtorje prispevkov. (Oblikovanje: M. Vöröš) Zahvala za mentorice in prispevek k literarnemu natecaju (Oblikovanje: M. Vöröš) SPOMINSKA OBELEŽJA Foto: D. Mauko Foto: D. Mauko Osamosvojitvena vojna v Prlekiji V prispevku bom predstavil potek osamosvojitvene vojne v Prlekiji. To sem si izbral, ker sem želel izvedeti vec o osamosvojitveni vojni v Prlekiji in tudi zato, ker mislim, da so danes mladi premalo ozavešceni o dogodkih, ki so se zgodili v Prlekiji pred 32 leti. Z rezultati plebiscita, ki je potekal 23. decembra 1990, je bilo jasno, da si Slovenci želimo samostojno državo. Državni politicni organi, ministrstva, predvsem pa TO in slovenska milica so zaceli priprave za dosego dveh pomembnih ciljev: 1. Pripraviti republiko za izvajanje državnih funkcij. 2. Pripraviti republiko za morebitne izredne razmere ali vojno. Po sprejemu osamosvojitvenih predpisov in temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti, 25. junija 1991, je bilo kristalno jasno, da naša država ne bo doživela mirnega zacetka.1 Tako se je 27. junija 1991 zacela vojna za Slovenijo. 1 Prlekija v ognju osamosvojitvene vojne 1991, 2020, str. 43. 2 Prlekija v ognju osamosvojitvene vojne 1991, 2020, str. 60. Zacetek vojne v Prlekiji Do prvega spopada v Prlekiji je prišlo 27. junija 1991 v Ormožu. Mehanizirana oklepna bojna skupina JLA se je iz Varaždina premikala v smeri Ormoža. Ob 8.15 je prispela do blokiranega mostu. Zacela so se pogajanja, ki so trajala do 12.00. V zacetku so v njih sodelovali poveljnik protidiverzantskega voda Ivan Kuharic, komandir postaje milice Jure Ferme, kasneje pa iz stalne sestave pomocnik poveljnika za operativne zadeve Aleksander Štampar in referent za pouk Branko Bratkovic. Okrog 13.00 je na pogajanje prišel poveljnik obmocja Ljubo Dražnik, vendar pogajanja ni opravil, saj je prišlo do oboroženega spopada in prodiranja preko mostu.2 Nasprotniku ni uspelo prebiti blokade na mostu. Iz Varaždina je preko Središca ob Dravi proti Ormožu zato zacela prodirati tankovska ceta, da bi deblokirala most iz druge smeri. Bila je neuspešna, zadržale so jih ovire, ki so bile ojacane z minami. Prišlo je do spopada, v katerem je prišlo do prvega ranjenega s strani agresorja. Z armbrustom je bil zadet prvi tank. Enota se je po spopadu s teritorialci umaknila in nadaljevala prodiranje proti Ljutomeru, z nalogo vezati nase enote TO in omogociti lažji prodor glavnim silam proti Gornji Radgoni.3 3 Dražnik, 2000, str. 158. 4 Prlekija v ognju osamosvojitvene vojne 1991, 2020, str. 61. 5 Dražnik, 2000, str. 158. Poveljnik obmocja Ljubo Dražnik je dolocil, da se postavi obramba na obmocju Kacur in Mekotnjaka. Ovire so postavili iz navzkrižno porušenih dreves, pri tem pa so jim v veliko pomoc bili delavci gozdnega gospodarstva. Na tak nacin so bile narejene vse tri ovire in s tem zaprte vse poti do Ljutomera.4 Ovire sta branila dva voda TO iz Ljutomera. Ob 22.00 pride do spopada pri Kacurah. Ovir jim ni uspelo prebiti, zato so jih želeli obiti prek Mekotnjaka, kjer je prišlo do ponovnega spopada. En tank je bil zadet, prodor pa je bil zadušen. Ta enota se je 28. junija 1991 v jutranjih urah umaknila proti Središcu ob Dravi.5 Jama od zadetka rakete 2. julija 1991pri barikadi v Kacurah. (Vir: Kako smo branili osamosvojitvene procese Republike Slovenije, 2022, str. str. 45) Tretja bojna skupina je isti dan (27. junija.) pricela premik iz Varaždina, vodil jo je polkovnik Popov. Gibala se je preko Hrvaške do Štrigove in od tam preko Banfija in Razkrižja napredovala ob reki Muri proti Gornji Radgoni. Ker sta prva in druga bojna skupina vezali veliko enot TO, druge pa so branile mostove na Muri, je tej enoti uspelo preko Razkrižja prodreti do Veržeja, kjer so prenocili. Protioklepne skupine so zaradi težkih vremenskih razmer (noc, mocno deževje) bile neuspešne pri zaustavljanju sovražnika. Enoti JLA je kljub oviram v Vucji vasi, Hrastju - Moti in branjenim oviram v Radencih, industrijski coni v Gornji Radgoni in bojih v sami Gornji Radgoni, uspelo (28. junija) zasesti mejni prehod.6 6 Prlekija v ognju osamosvojitvene vojne 1991, 2020, str. 62. Prihod tankovske kolone JLA v Slovenijo. (Vir: Kako smo branili osamosvojitvene procese Republike Slovenije, 2022, str. 101) Cetrto bojno skupino JLA je predstavljala oklepno-mehanizirana enota, ojacana s pehoto. Pomikala se je iz Varaždina proti Murskemu Središcu, kjer je prišlo do pogajanj s TO, ki je branila most na Muri. Poveljnik JLA se je odlocil nadaljevati prodor v smeri Razkrižja z namenom, da bi omogocili prehod preko mostu pri Srednji Bistrici. Ob 18.30 pride do spopada na Gibini. Izvidniška ceta je imela dva mrtva in vec ranjenih. Po tem spopadu se je njen poveljnik odlocil za prodor po cesti Štrigova–Banfi. Pozno zvecer je v Banfiju prišlo do spopada. Zaradi nepremostljive ovire so prenehali z nadaljnjimi prodori v Slovenijo. Z manjšo kolono iz treh tankov in dveh transporterjev so poskusili prodreti še po poljski poti do Vešcice. Nadaljnje bojne aktivnosti pa je ustavilo premirje v jutranjih urah.7 7 Dražnik, 2000, str. 159. 8 Dražnik, 2000, str. 159. 9 Kako smo branili osamosvojitvene procese Republike Slovenije, 2022, str. 100. Barikade na železniški progi pred Ljutomerom in cesti proti Strocji vasi. (Vir: Kako smo branili osamosvojitvene procese Republike Slovenije, 2022, str. 61) Cas premirja in drugi del Mednarodni mejni prehod v Gornji Radgoni je bil pod nadzorom JLA. To je pa bilo vse, kar je JLA dosegla. Glavne komunikacije in prostor je skoraj v celoti nadzorovala TO. Enota JLA je postala ujetnik TO, ostala je prepušcena sama sebi. Morala v enotah JLA je postajala vse manjša zaradi velikih izgub in unicene opreme.8 V casu premirja (29. junija – 2. julija), ki je bilo veckrat prekinjeno ali kršeno, so v Varaždinu pripravljali nacrt za rešitev Popova iz Gornje Radgone. Izdali so ukaz, da preboj iz Gornje Radgone omogoci mocna kombinirana enota.9 Premirje je bilo koncano 2. julija 1991 ob 13.00. Takrat je peta oklepno-mehanizirana bojna skupina zacela prodor v Središcu ob Dravi in nato preko Vitana in Presike nadaljevala pot proti Ljutomeru. Prvi spopad je potekal v Presiki ob 18.45. Borba je trajala okrog dve uri. Agresor je izgubil je 1 tank in 2 oklepna transporterja. Morala castnikov in vojakov JLA je mocno upadla. Prenocili so v Strocji vasi. Naslednji dan so nadaljevali pot do Pristave, kjer je ob 4.00 prišlo do spopada s prvo skupino specialnega voda, ki je pripravila zasedo pri mostu cez reko Šcavnico. Spopad je bil kratek, vendar silovit. Kasneje so se v Pristavi vojaki JLA predali in zapustili en tank in en transporter. Bojna skupina JLA je po tem spopadu nadaljevala pot proti Ljutomeru. V Ljutomeru se je pred Strocjo vasjo nahajal poveljniški vod in oddelek specialnega voda na drugi strani mesta pri obratu Mura. Ljutomer je bil obkoljen s treh strani. Takrat sta se zgodila tudi dva letalska napada. Isti dan je prišlo do spopada v Gibini med TO in šesto bojno skupino JLA. Po tem spopadu se je enota JLA umaknila v Štrigovo in pozno ponoci pricela prodirati proti Banfiju, kjer je bila zaustavljena. Ta enota se je po tem spopadu vrnila na Hrvaško. Obe bojni skupini, tista iz Gornje Radgone in druga, ki se je prebila do Hrastje Mote sta 3. julija 1991 po odobritvi slovenskega vodstva v vecernih urah zapustili Prlekijo. Pogajanja o predaji oklepnih vozil V casu spopadov je TO zavzela dva tanka, tri transporterje in helikopter. Razen helikopterja so bila vsa ta vojna sredstva vkljucena v slovensko vojsko. Za zajeta vozila je Ljubo Dražnik, poveljnik obmocja, ukazal, da jih vozila zberejo in skrijejo v podjetju Tehnostroj, da ne bodo vidna v primeru zracnega opazovanja. 4. julija so ob 10.00 so prejeli sporocilo, da se želi poveljnik vecje enote JLA, ki stoji na obmocju Ljutomera, pogovoriti s poveljnikom TO. Pogovarjala sta se med Pristavo in Ljutomerom, kjer je JLA zahtevala vsa zajeta vozila JLA na tem obmocju. Poveljnik TO je bil pred težko odlocitvijo, saj je moral odgovoriti takoj in brez navodil nadrejenega poveljstva. Odgovoril jim je, da so vsa vozila bila odpeljana v pokrajinski štab TO v Mariboru, v Ljutomeru pa so le unicena vozila. O tem, da so tanki in oklepna vozila le kilometer vstran, JLA ni imela informacij. Tako so odšli praznih rok, TO pa je dosegla še zadnjo zmago.10 10 Prlekija v ognju osamosvojitvene vojne 1991, 2020, str. 71. Tako je bil cilj dosežen. JLA ni prišla do Gornje Radgone, kjer bi rešili Popova in ni vec vpadala v Prlekijo. Enote JLA so v Prlekiji dosegle popoln poraz. Razlicne ovire, ki so bile narejene, so bile ucinkovite in uspešne pri oviranju nasprotnika. Dobra organiziranost TO in sodelovanje z milico sta v veliki meri pripomogli k samostojnosti naše države. Na koncu izvemo, da se je v teh desetih dneh zgodilo ogromno stvari. Te stvari pa so izrazile dobro organiziranost in povezanost Slovencev ter pokazale njihovo željo po samostojnosti. Viri: Obmocno združenje slovenskih castnikov, Obmocno združenje veteranov vojne za Slovenijo, Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje, 2022. Kako smo branili osamosvojitvene procese Republike Slovenije - Zbornik. Ljutomer: I-IBIS Ljutomer d.o.o. Dražnik, Ljubo, 2000. Delovanje teritorialne obrambe na obmocju Ljutomera, Ormoža in Gornje Radgone v vojni 1991. Dostopno na: https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-COJT7ZKV. (pridobljeno 14. 1. 2023). Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje in Obmocno združenje zveze veteranov vojne za Slovenijo, 2020. Prlekija v ognju osamosvojitvene vojne 1991 - Ljutomer. Murska Sobota: Video studio Signal d.o.o. Adam Žižek, Gimnazija Franca Miklošica Ljutomer, 2. c Mentorica: Suzana Rauter, profesorica zgodovine in geografije Vojna je spopad … Vojna, beseda, ki že skoraj leto dni polni informativne vsebine naših medijev. Zaradi vojne umre veliko nedolžnih ljudi, porušeni so domovi in mesta, veliko je trpljenja, otroci postanejo sirote. Vojne spremljajo številni begunci, med katerimi so prav tako mame s svojimi otroki, ki zapušcajo domove in pogosto bežijo v neznano. Veliko je žrtev vojnih taborišc. Kaj je vojna? Vojna je vojaški spopad, navadno med sovražnimi državami, ki posledicno prinašajo samo trpljenje, pomanjkanje, bedo. Živim v miru, v svobodni domovini. In kako je nastala moja domovina? Tudi z vojno. Pri mojih starih starših sta dve knjižni polici, namenjeni slovenski osamosvojitveni vojni v letu 1991, najdejo se knjige o teritorialni obrambi, o vojnih veteranih, plebiscitu, o vojnih spopadih. Dolgo nisem dojela pomena praznika, povezanega s plebiscitom, zastavljalo se mi je vprašanje, zakaj slavimo dan samostojnosti in enotnosti in kaj pomeni dan državnosti. Ko sem bila mlajša, sem prebrala knjižico »Kako je nastala Slovenija«. Kot otroku mi je to bilo precej nejasno, nerazumljivo in vse zelo dalec. Še pred nedavnim sta nam dedi in babica podarila knjigo o osamosvojitveni vojni 1991. V zborniku so babicini spomini, kako je doživljala vojno kot mama milicnika in žena vojaka, teritorialca. Njeno doživljanje vojne me popelje v otroštvo moje mame. Takrat je bila osnovnošolka. »Dopoldne, 27. junija 1991, nekaj po 11. uri pa novica. JLA je napadla. Do streljanja je prišlo v Ormožu. V meni je zastalo. Odhitela sem domov iz službe. Samo, da se še vrne iz šole dvanajstletna hcerka. Doma sva bili sami noc in dan. Glasu nobenega, ne od moža ne od sina. Mostovi cez Muro so zaprti. Zbrane imam najnujnejše družinske dokumente. Cakam, ali bo kateri poklical po telefonu. Vojna je, ljudje hitijo iz trgovin s polnimi vreckami zalog hrane, napolnijo si plasticne bencinske kante z gorivom. Bojan mi sporoci, da gredo v stražnico v Dolgo vas po orožje, kjer so se predali vojaki. Nad hišo hrumijo preleti letal, onstran Mure, iz okolice Gibine, odmeva streljanje. Kaj storiti sredi teh grozot. Samo, da bi ostala živa. Oddahnila sem si, ker je sledilo dvodnevno premirje. Imela sem nekoliko vec upanja, ki pa je ob novih spopadih zbledelo.« Babica nam vnukom pogosto pripoveduje na nacin, kot da se je vse dogajalo vceraj. Dedijev zapis v knjigi je zame težko razumljiv. Gre za opis in analizo vojaških spopadov. Bil je aktiven vojak in je kot teritorialec ves cas sodeloval že v pripravah na morebitno vojno. Svoje pripovedovanje nam vnukom poenostavi za lažje razumevanje: »V vojni leta 1991 v Sloveniji ni nikjer potekalo toliko spopadov in nikjer ni bila uporabljena takšna vojaška moc kot na obmocju obcin Ljutomer, Ormož in Gornja Radgona. Pod poveljstvom tega štaba so v osamosvojitveni vojni potekali spopadi, ki so dokazali pripravljenost enot in pripadnikov teritorialne obrambe in milice na tem obmocju, da branijo domovino, svoje domove, tudi z orožjem …« V vojni je bil udeležen tudi moj stric, milicnik. Pocasi dojemam, zakaj dedijev in babicin dom bogati priznanje z napisom Slovenska družina. Vinsko klet pa krasi spominsko obeležje. Kot vnukinja in necakinja sem hvaležna in ponosna na to. Obe fotografiji sta iz družinskega arhiva. Kljub odrašcanju še vedno ne razumem, zakaj mora prihajati do vojaških spopadov, zakaj se težave rešujejo z orožjem in krvjo. Ali se ne znamo pogovarjati, sklepati kompromisov, ali res diplomacijo mora premagati vojna? Vcasih cloveško življenje nima nobene vrednosti. Kako lepo bi bilo živeti v miru brez vojnih žrtev, brez solz, negotovosti, žalosti in trpljenja. Kako lep bi bil svet. Živa Dogar Gimnazija Murska Sobota, 1. a Mentorica: Melita Franko, prof. zgodovine in sociologije Odisejada mojega dedka Vojna. Vojna je beseda, na katero dobimo neprijetne asociacije. Veliko bi nas naredilo vse, da je nikoli vec ne bi bilo, na žalost pa ne vsi. Vojne nas spremljajo že vse od prazgodovine do danes. Slovenci smo bili prica veliko vojnam, a najpomembnejša je bila za nas vojna, v kateri so izbojevali današnjo samostojno Slovenijo. Bilo je leta 1991 in na našo sreco je trajala le deset dni, ceprav je bilo tudi teh deset dni za marsikoga zelo dolgih. V njej je sodelovalo veliko Slovencev, eni so bili na bojišcih, drugi so pomagali kot so lahko, s hrano ali zavetišci. Vsi skupaj pa so si prizadevali za samostojno državo. Med njimi je bil tudi moj dedek. Velikokrat mi je pripovedoval, kaj je pocel med vojno, kako je potekala, kako težko je bilo in še danes podoživlja trenutke in pripoveduje anekdote. Skupaj sva obiskala tudi kraj, kjer se je bojeval. Da takšni trenutki ne bi šli v pozabo in bi bili v poduk vsem, da se takšne stvari ne bi dogajale, je svoje spomine zapisal. Brala sem jih in jih še berem. Mogoce sem še malo premlada, da bi vse razumela. Hvaležna sem mu, da je vse skupaj zapisal in tako pustil tudi nam, mladim rodovom, vpogled v dogodke, ki so se odvijali na naših tleh in katerih sadove uživamo kot državljani samostojne države Slovenije. Moj dedek, Janez Koren, je med desetdnevno vojno (24. junija do 4. julija.1991) poveljeval samostojni ceti Murska Sobota na obmocju Peker, Slivnice, Štrihovca in Šentilja, za kar je prejel spominska znaka Obranili domovino in Štrihovec ter bronasto medaljo generala Maistra. Dedek pripoveduje … »Kot komandanti (poveljniki), cuvajte vaše vojake, cuvajte vojake nasprotnika, vsako življenje je vrednota. Bitke se ne dobivajo vec s tem, kdo bo pomoril vec nasprotnikovih vojakov, ampak s takticno modrostjo. Zapomnite si, da se bodo tisti, ki so vojno zakuhali prej ali slej zaceli pogovarjati. In na koncu bodo dobili nagrado za mir.« To misel nam je ponavljal major Miletic, moj inštruktor na »kurzu za komandante bataljona« maja, leta 1990. Kraj, ucni center vojaških šol JLA, Pazaric pri Sarajevu. »Ko prideš v situacijo, da odlocaš o življenju in smrti, izberi življenje.« Nasvet mojega oceta, partizana, terenca od zacetka druge svetovne vojne. Partizansko spomenico 1941 mu je odneslo mesec dni prisilne domobranske mobilizacije, poleti 1944. Vecina poveljujocih enotam TO, ki so sodelovale v vojni za Slovenijo, je koncala razlicna vojaško poveljniška usposabljanja. Ta so se izvajala v ucnih centrih in na vadbenih poligonih JLA po vsej Jugoslaviji. Z vidika tehnicno takticnih vojaški znanj smo slušatelji dobili kvalitetno podlago za poveljevanje. Poseben izziv je bil to znanje med osamosvojitveno vojno uporabiti proti bivšim uciteljem. Pozablja se, ali celo namerno izpušca dejstvo, da smo vsi, ki smo vstopili v sistem ŠRO (šolanja rezervnih oficirjev) morali biti moralno politicno neoporecni. To pa je pomenilo, da nas je bila velika vecina clanov Zveze komunistov Slovenije in posledicno tudi Jugoslavije. Major Miletic je bil nekaj novega, nekaj drugacnega, kot smo bili slovenski rezervni oficirji navajeni v odnosu z aktivnimi oficirji JLA. V njem ni bilo tiste nadutosti, vzvišenosti. Pozneje smo izvedeli, da je bil v mirovnih enotah OZN v Angoli prica vsem grozotam vojne. V družini pa sta mu nenadoma v nekaj mesecih umrla oba starša. V njem se je nekaj »zlomilo«, bi rekli. Te besede so me vedno spremljale. Še bolj pa so mi odmevale v ušesih, ko sem sprevidel, da sedaj pa ni vec šale. Da to niso le vaje TO. Že meseca maja 1991 v TAM-u (Tovarni avtomobilov in motorjev v Mariboru) ni bilo lahko. Ko pa smo tedaj v jedilnici mariborskega letališca na televiziji spremljali razbijanje barikade na mostu v Ormožu, v Pesnici, napade na Brnik, smo vedeli, da gre za res. Dnevnik Soboške cete V boje na obmocju Šentilja sem s ceto iz Murske Sobote ali Soboško ceto, prišel po sklopu vec nakljucij. Kot poveljnik 4. odreda 75. obmocnega štaba TO (ObmŠTO) iz Murske Sobote sem s polovico odreda (22 pripadnikov) v dneh od 26. do 28. maja izvajal planirano usposabljanje v Murski Soboti. Pred tem je prišlo do pekrskih dogodkov, zato smo bili po koncanem usposabljanju napoteni v Skoke, kot enota za dodatno zavarovanje ucnega centra in posredovanje v Pekrah. Iz Skok smo bili še isti vecer napoteni v tovarno TAM. Dobili smo nalogo zavarovanja akcije TO pri zasegu oklopnih transporterjev in obrambe v primeru posredovanja JLA. V TAM-u smo ostali deset dni. V zacetku junija me je v štab 75. ObmŠTO Murska Sobota povabil takratni nacelnik za mobilizacijo, Košmrlj. V pogovoru mi je omenil, da je v obdobju razglasitve samostojnosti Slovenije za zavarovanje ucnega centra (UC) v Pekrah predvidena enota iz našega podrocja. V štabu razmišljajo, da bi bil to 4. odred pod mojim poveljstvom. Predlog sem sprejel z mešanimi obcutki. Lahko je to kompliment, lahko pa to pomeni, da smo tako nepomembni, da bodo tudi brez nas zmogli ubraniti Prekmurje. Resnici na ljubo, so takrat le redki verjeli, da bo prišlo do spopadov. Po kratkem premisleku sem predlagal formiranje povsem nove enote. Sestavljena naj bo starostno in fizicno homogeno. Vpoklicejo naj mlade fante, ki so pred kratkim zakljucili služenje v JLA, bodo naj fizicno sposobni in preverjeni. Na moje veliko presenecenje je bil moj predlog sprejet. Odlocitev je bila pravilna. To so s svojim desetdnevnim delovanjem na podrocju Peker, letališca v Slivnici, Štrihovcu in Šentilju dokazali vsi pripadniki cete iz Murske Sobote. Naša odisejada se je zacela v ponedeljek 24. junija 1991 pred dijaškim domom v Murski Soboti. Ponedeljek, 24. junij 1991 Po predhodnih vpoklicih smo se zbrali pred OŠ v Murski Soboti. Od 57 vpoklicanih se jih je zbralo 54. Eden je zaradi bolezni ostal v Murski Soboti. Z avtobusom smo se odpeljali v smer Maribor - Pekre z nalogo, da zavarujemo ucni center nabornikov v Pekrah. Bili smo trije oficirji, dva podoficirja in 48 vojakov. Ob prihodu smo se nastanili v stari osnovni šoli v Pekrah. Tu smo zamenjali enoto iz OŠ Ljutomer, ki jo je spremljal major Balantic. Prevzeli smo materialna sredstva po priloženem reverzu. Enoto smo razdelili na dva voda. Eden vod je dnevno od 7.00 do 20.00 varoval UC Pekre, drugi vod je varoval nastanitev enote in izvajal usposabljanje po planu usposabljanja. Popoldan nam je bil na mojo zahtevo dodeljen še avtobus s šoferjem za eventualne premike. Po dogovoru vodje zavarovanja UC majorja Pravdica smo v smeri vzpenjace postavili nocno blokado. V Maribor smo se odpeljali z avtobusom. Spremljal nas je Smodiš iz stalne sestave 75. ObmŠTO Murska Sobota, ki pa se je z avtobusom vrnil v Mursko Soboto. Praksa je bila, da je poveljnika vecje enote spremljal castnik iz stalne sestave. Mi smo ostali sami, pa še brez prevoznih sredstev. Na mojo odlocno zahtevo smo proti veceru dobili drugi avtobus iz Murske Sobote. Za potrebe poveljstva cete pa sem zahteval še osebno vozilo, katerega pa sem dobil naslednji dan. Od oborožitve smo imeli ostrostrelno puško in še tri puške. Celotna enota se je z avtomatskimi puškami kalašnikov opremila šele v Pekrah. Bile naj bi bolgarske izdelave. Protioklepno orožje smo dobili pozneje, protiletalskega pa nikoli. Torek, 25. junij 1991 Z zavarovanjem UC smo zaceli ob 6.00. Skupina, ki je varovala UC, se je prehranjevala v samem UC, za ostale pa smo hrano z avtobusom prepeljali v staro šolo. Takoj zjutraj so nabornike iz UC umaknili neznano kam. Enota je zavarovanje normalno opravljala naprej. Ker je bilo casa dovolj, smo izvedli naslednja usposabljanja: 1. Straža in naloge stražarja, 2. Ustavljanje, legitimiranje in privedba neznanih in sumljivih oseb, 3. Poznavanje osebne oborožitve in postopki z osebno oborožitvijo v borbi, 4. Tekoce informiranje o najnovejših dogodkih. Iz ObmŠTO Murska Sobota nas je obiskal višji vodnik Žekš in nam pripeljal LADO NIVA. V toku popoldneva so nas trikrat preletela v izvidniški nalogi letala JA (Galeb in Orel). Zvecer smo spremljali sejo republiške skupšcine in izvedeli, da je razglašena neodvisna in samostojna Republika Slovenija. Okrog ucnega centra, pa tudi spodaj v Pekrah, smo opazili precej mladih rekreativcev v športni opremi. Hitro smo ugotovili, da gre za sodelavce KOS-a. Zanimivi so bili v samopostrežni trgovini v Pekrah. Cele ure so stali ob staležu s casopisi in prelistavali revije, preko njih pa opazovali prisotnost teritorialcev v trgovini. Posebej pozorno naj bi beležili, koliko alkoholnih pijac nabavljajo teritorialci. Da vemo kdo so, smo jim dali vedeti tako, da so jih fantje ob srecanju vojaško pozdravili. Pozneje mi je takratni pripadnik KOS-a pripovedoval: »Za teritorialce je veljalo prepricanje, da na vojaških usposabljanjih pretežno pijejo«. Za castnike, ki smo obiskovali razne kurze, so ob ostalih ocenah prihajala mnenja »sklon picu« (rad pije). Pred osamosvojitvijo naj bi tako v Beograd odhajala porocila, z zakljucki »Ko bomo udarili, bodo itak pijani in se bodo razbežali.« Tudi mi smo nabavili nekaj zabojckov piva in nekaj mocnega nam je pripeljal tudi neumorni Žekš. »Da bi proslavili osamosvojitev«, smo rekli. V sredo, 26. junija, je vsak pripadnik dobil eno pivo. Ostanek pijace pa je na moje veliko presenecenje ostal nedotaknjen do sobote, 29. junija, ko mi je pomocnik za zaledje porocal: »Verjamete ali ne, niti eno pivo ne manjka«. Sreda, 26. junij 1991 Za dobro jutro prvega dne v samostojni neodvisni Republiki Sloveniji nas je v nizkem letu preletel MIG-21 JA. Vse naloge smo opravljali po planu zavarovanja. Izvedli smo naslednja usposabljanja: 1. Postopki vojaka v borbi (zavzemanje položaja, maskiranje, premikanje na bojišcu), 2. Zašcitna maska in njena uporaba, 3. Usposabljanje na orožjih za neposredno protitankovsko borbo (ARMBRUS, RPG in ZOLJA). Obiskal nas je nacelnik poveljstva za V Štajersko Šteiner. Zvecer smo vsi, ki nismo bili na dolžnosti, spremljali slovesnost ob razglasitvi samostojne Republike Slovenije. Vsi smo bili s srcem s slovenskim narodom in trdno odloceni, da to samostojnost branimo z vsemi sredstvi. Ta dan je bil tudi moj 36. rojstni dan. Telefonsko mi je cestital tudi g. poveljnik ObmŠTO Murska Sobota, major Mihalic. Na televiziji sem spremljal premik tankovske enote JLA iz Pivke v mojo rojstno Vipavsko dolino. Premik so izvedli preko gozdnatega Nanosa. Spraševal sem se kako, da jih nihce ne poskuša ustaviti? Potem tisti prizor improvizirane barikade domacinov v Vrhpolju pred Vipavo. Vse je bilo tako cudno, spopad je visel v zraku. Vsi smo bili polni nekega ponosa, imamo državo, vendar vsi v dvomih ali se bo vse srecno koncalo. Žal se za mnoge ni. Cetrtek, 27. junij 1991 Vstajanje je bilo kot obicajne dni in pripravili smo se, da pricnemo z aktivnostmi in nalogami po planu. Zopet nas je preletel MIG-21 v izvidniškem letu. Iz radijskih obvestil smo izvedeli za premike tankovskih enot JA. Formiral sem skupino za protitankovski boj in zavaroval komunikacijo v smeri Maribor - Pekre. Po postavitvi zavarovanja v UC Pekre, sem dobil od nacelnika pokrajinskega štaba Šteinerja ukaz za premik enote, smer Pekre - letališce Maribor. Pismen ukaz sem dobil po kurirju in vodicu (ga. Mavsar). Izvedli smo premik v smeri Pekre, Limbuš, HE Mariborski otok, Partizanska cesta, Melje, predor - obvoznica Ptujska cesta. Na obvoznici smo srecali skupino osmih tankov in oklepnega transporterja, katerih posadke so odstranjevale prve blokade. Ti tanki so bili namenjeni na Šentilj in smo jih naslednji dan napadli na Štrihovcu. Na Ptujski cesti se je avtobus z enoto zablokiral v kolono tovornjakov na cesti. Kurirka (ga. Mavsar) se je izgubila neznano kam. Po prebitju iz kolone sem z LADO NIVA uspel priti do blokade v Miklavžu, ki je blokirala komunikacijo iz smeri Ptuja. Z enoto sem poskusil premik v smeri Slivnica - letališce. Na plinski postaji sem dobil prostovoljnega vodica, ki me je vodil do Skok. Podrejeni smo bili poveljstvu obrambe letališca. Po ukazu, da enoto razdelim na tri dele in jo podredim drugim poveljnikom, sem odlocno protestiral in uspel, da je enota ostala pod mojim poveljstvom. Naloga: protitankovsko in protidesantno zavarovanje zahodnega dela letališca. Polovica enote je bila na položaju, polovica je pocivala. Kosilo smo imeli hladno, vecerjo pa toplo v letališki menzi. Celo popoldne so letališce preletavali Orli JLA in transportni helikopterji MI-8, ki so razvažali okrepitve na mejo. Ta preletavanja je prekinila mocna nevihta, ki je trajala vse do jutra. Marsikateri naš vojak je bil med opravljanjem dolžnosti premocen do kože. Poveljstvo enote ni spalo. Spopadi so se po radijskih valovih prenašali v prostor poveljstva: Ormož, mostovi na Muri, Murska Sobota, karavle v Prekmurju. Prekmurci se ne dajo. Pista klice Pisto 3. Oglasim se. Poveljnik obrambe letališca mi cestita, ker se moji prekmurski kolegi tako dobro borijo. Zaspal sem ob 3.00 v petek! Prvo srecanje s tankovsko kolono. Pri premiku iz Peker na letališce je pred vstopom v predor s plavimi utripajocimi lucmi stal avtomobil vojaške policije. Zapeljali smo v predor. Kolona, v kateri smo obticali, se je le pocasi premikala proti Ptujski cesti, obcasno pa tudi ustavljala. Po izstopu iz predora smo v smeri Šentilja zagledali stojeco tankovsko kolono. Na cesti so bili nametani neki hlodi, ki so jih vojaki JLA odstranjevali. Situacija je bila precej mucna. Mi smo imeli osem protitankovskih orožij. Med nami in tanki pa le zelenica, ki locuje smerna vozna pasova. Desno od nas je bila brežina, odlicna za zavzetje položaja za delovanje po tankovski koloni. Le avtobus bi morali zapustiti in zasesti položaje. Glava mi je delovala kot procesor. Koliko informacij sem v trenutku obdelal. Takoj sem videl, da vojaki JLA sploh ne vedo, kaj se dogaja. V kakšno akcijo so napoteni. Da jim ni cilj bojno delovati, ampak le nekam priti. Poleg vsega je bila cesta zatrpana z avtomobili polnimi civilistov. Neverjetno kako te hitro zasrbijo prsti za akcijo. V trenutku sem se streznil. Vojno delovati sredi mesta med civilisti se mi je zdela norost. S poveljstvom nisem imel nobene povezave. Vodic se mi je že izgubil nekje v avtomobilski koloni. Na lastno pest izpeljati akcijo pa se mi je zdelo nesmiselno. Ce sem dobil ukaz za prihod na letališce, nas torej potrebujejo tam. Za tankovsko kolono pa tudi vedo, do kje jo spustiti. Do Šentilja je še dalec in razvlecen sovražnik je mnogo bolj ranljiv. Fantje so na avtobusu zagrnili okenske zavesice, sam pa sem se v Ladi pritajil in pocasi smo se prebili na Ptujsko cesto. Petek, 28. junija 1991 Ob 5.00 so me prebudili in mi predali ukaz za premik. Enoto sem pripravil in se premaknil v Lesnino Hoce, kjer sem cakal na vodica za nadaljnji premik. Skupaj z enotami iz Hoc in Slovenske Bistrice nas je vodic po stranskih poteh in skrivnih prehodih prepeljal iz letališca v Jareninski dvor. Tu smo se na kratko pogovorili in dobili od koordinatorja majorja Škofa iz ObmŠTO Maribor ukaz za premik v obmocja Jelence, Kaniža, Štrihovec, z nalogo zavzeti položaje in uniciti tankovsko kolono, ki prodira proti Šentilju in po tej nalogi zavzeti protidesantne položaje v obmocju Štrihovec – tt.419. Z vozili smo se po vinogradniških poteh prepeljali v obmocje Kaniža. Tu moram izreci vso pohvalo našemu šoferju Kološa Štefanu za pogumno in prisebno vožnjo. Po prispetju smo se takoj premaknili na položaj. Z mojo enoto smo zasedli položaje ob cesti Pesnica – Šentilj v obmocju Kaniža – Štrihovec. Imeli smo osem protitankovskih RPG-jev. Izstrelili smo jih pet, trije pa so zatajili. Ena raketa je tank delno poškodovala. Po izstrelitvi protitankovskih raket smo se pomaknili v obmocje Štrihovec, kjer smo vzpostavili stik z enoto, ki je branila barikado v Štrihovcu in zavzeli obrambne položaje pred helikopterskim desantom. Tu smo preživeli tudi letalski napad na barikado v Štrihovcu in Šentilju. V vsem letalskem napadu je bil lažje ranjen desetnik Bohar Slavko, vendar je bil po pregledu v bolnici vrnjen v enoto. Po ukazu, zaradi možnosti nadaljnjih letalskih napadov, smo se umaknili v gozdicek v obmocju Križ, med Kanižo in Vajgenom. Okrog 19.00 smo imeli zajtrk, kosilo in vecerjo, pa še to nam nikakor ni šlo po grlu. Prespali smo v dveh praznih hišah na obmocju Križa s povecanim zavarovanjem. Vožnja izpred Lesnine v Hocah do Jareninskega dvora je bila nekaj posebnega. Ne spomnim se, kje smo preckali reko Dravo. Bila je mocno narasla in blatno rjava. Takrat sem mislil, da zaradi nocnega naliva. Se je pa pozneje govorilo, da naj bi na zgornjih jezovih dvignili zapornice, z dvigom vodostaja pa preprecili morebitne poizkuse JLA, da bi reko preckali po pontonskih mostovih. Po razmocenih cestah smo se dvignili nad Malecnik in spustili preko Dragucove v dolino Pesnice. Ceste so bile tako ozke, da so kolesa avtobusa vozila po levi in desni bankini. Ob spušcanju v dolino smo na levi strani videli še kadece ostanke razbite barikade na mostu preko Pesnice. Ob prihodu na cesto Maribor - Lenart smo zavili desno in nato preko Jarenine do Jurovskega dvora. Po prejemu ukaza zopet premik proti Kaniži in Štrihovcu. Nadaljevala se je vratolomna vožnja po razmocenih, blatnih vinogradniških poteh proti vrhu. Vozil sem za avtobusom, ki je zaradi spodrsavanja pogonskih koles obstal. Kaj sedaj. Šofer je takoj rešil problem. Pripadniki iz prednje polovice so avtobus potisnili, zadnja polovica pa se je skoncentrirala nad kolesi v avtobusu. Odlocitev je bila pravilna. Nadaljevali smo vožnjo proti vrhu Kaniže. Na vrhu se avtobus nenadoma ustavi, šofer pa izgine v gozdicku levo od avtobusa. Tudi drugi vojaki zapušcajo avtobus. Izstopim iz Lade in preverim kaj se dogaja. V dolini, med cesto Maribor - Šentilj in železniško progo, stojita dva tanka. Prvi ima cev usmerjeno naravnost proti avtobusu. Takoj ugotovimo, da ne deluje bojno, ampak iz blata vlece drugi tank. Ob tanku je bil tudi neki civilist. Ugotovim, da tankovska kolona za preboj proti Šentilju še ni formirana, zato imamo dovolj casa za postavitev zasede. S poveljnikom enote iz Slovenske Bistrice se dogovoriva. On ima dva RPG-ja in bo postavil zasedo pri skupini hiš Kaniža 9, jaz pa bom nadaljeval premik na pobocje Štrihovca nad cesto proti Šentilju. Za poveljniško mesto sem izbral sadovnjak pod hišo Edvarda Brega, Štrihovec 67c. Prvo skupino z RPG-jem za napad na tanke sem postavil ob prvi hišici na poti na Štrihovec. Poveljeval ji je višji vodnik Bogdanovic Milan, pomocnik poveljnika za zaledje. Druga skupina je bila nekoliko višje, pri stanovanjski zgradbi, pod poveljstvom porocnika Atile Šeboka. Tretja skupina pa še višje, pod poveljstvom porocnika Zrinski Romana. Zavzeli smo položaje in cakali. Potem se je iz smeri Ranca pripeljala tankovska kolona. Kot da gredo na parado. Poveljujoci v prvem tanku je imel odprto kupolo in do pasu gledal iz tanka. Ob meni je ležal ostrostrelec z daljnogledom na ostrostrelni puški M- 76 7,9 mm. »Poveljnik, tako ga vidim kot vas, ki ležite ob meni. Ga skinem?« Takrat zacutiš tisto slast, postaneš gospodar nad življenji, vendar te spreleti. Sovražnik, ampak še vedno samo clovek. »Malo pocakaj …« Ostrostrelec cuti mojo neodlocnost in odstavi puško. Takrat je zasikalo. Proti tankom so se s položajev v zasedi potegnili bledi bliski. Tanki so zatrepetali, se stresli, kupole so se zaprle. Tanki so previdno, z neko negotovostjo nadaljevali pot proti Šentilju. Zasikalo je še enkrat. Delovala je zadnja protioklepna skupina pod poveljstvom porocnika Romana. Strelec Bac Peter je z izstrelkom tank delno poškodoval. Tankovska kolona se je premaknila do konca desnega blagega ovinka, ko pa so zagledali barikado, so se kakih 400 m pred njo ustavili. Kaj sedaj. Mi smo ostali brez protitankovskega orožja. Oni verjetno niso niti vedeli, kje smo mi. Na našo sreco se tankovske cevi niso obrnile proti nam, ampak na nasprotno pobocje. Izstrelili so kar nekaj granat. Še danes imam pred ocmi prizor ženske, verjetno novinarke, ki je od barikade prišla k tankom. Poizkušala je splezati na enega od njih. Nekaj rafalov iz tankovskega mitraljeza jo je prepricalo, da se je z dvignjenimi rokami umaknila. Kako bi se za nas koncalo, ce bi cevi obrnili na našo stran, lahko le ugibamo. Imeli smo sicer nekaj zaklona za redkimi stanovanjskimi hišami. Ampak nekateri pa smo bili le za drevesi. Kot na vajah TO. Takrat sem pomislil na helikopterski desant. Tankovska kolona, brez spremstva pehote, pred barikado. Oskrbovanje iz Maribora je tudi blokirano. Edina rešitev za njih je helikopterski desant, ki bi bil spušcen nekje za našimi hrbti. Zapustili smo položaje in se premaknili proti vrhu hriba k hišni številki Štrihovec 70. Tu nas je domacin pocastil z neko pijaco. Spustili smo se v poraslo strmino gozdicka na severni strani vzpetine. Bili smo nekje v višini barikade. Tu smo naleteli na nekaj vojakov, eden je imel protioklepno orožje Armbrust. Takrat je v zraku zahrumelo. Dvignili smo glave in jih takoj zopet pritisnili k zemlji. Vse najdebelejše bukve so bile izkorišcene za zaklon. Letalski napad. Takoj smo vedeli, da se ti ne šalijo. Dve letali sta raketirali barikado, odleteli proti Šentilju, obrnili v avstrijskem zracnem prostoru in se vracali proti Mariboru. Bili so Orli JLA. Dvignili smo glave in imeli kaj videti. Vracajoci letali sta se križali z dvemi letali, ki sta prihajali. Ti dve letali sta delovali z letalskimi mitraljezi kalibra 22 mm. Cilj je bila policijska postaja Šentilj in barikada. Krogle so nad nami sekale vrhove in veje dreves pod katerimi smo ležali. Veje pa so dobesedno padale na nas. Tudi ti dve letali sta obrnili v avstrijskem zracnem prostoru in se vrnili proti Mariboru. Skupina vojakov je nekontrolirano in panicno zapustila položaje, vojak Novak Branko pa je za letali izstrelil dolgi rafal iz avtomatske puške. Spomnim se, da sem ga, tudi sam nemocen, okaral, da nepotrebno troši strelivo. »Ce sem pa tako jezen«, je bil njegov odgovor. Napovedani so bili novi letalski napadi. Spodaj na cesti je pred goreco barikado še vedno stala tankovska kolona. Zavijanje siren reševalnih vozil je prihajalo iz smeri Šentilja. Veze z ostalimi enotami so bile slabe ali pa zgolj kurirske. Prva odlocitev je bila najti primeren zaklon za slucaj ponovnega letalskega napada in se ne oddaljiti od tankovske kolone, ostati pa dovolj blizu za slucaj helikopterskega desanta. Spustili smo se po hribu k stanovanjskim zgradbam in v eni od njihovih kleti dobili zaklonišce. Takrat se je na cesti poleg hiše ustavila rdeca »Katrca«. Iz nje sta izstopila mlada civilista, kazala PRESS izkaznice in spraševala po naših enotah. Kaj dosti jim nismo vedeli povedati, zato sta se hitro odpeljala. Pozneje smo izvedeli, da sta bila pripadnika obvešcevalne službe JLA. Imela sta sreco, ker ce bi ju še enkrat dobili … Uh, kako hitro se ustvari sovraštvo. Po nekaj urah smo dobili ukaz, naj se enota vrne v rajon Kaniža. Naloga - kontrolirati podrocje Vajgen v slucaju desanta, prav tako kontrolirati cesto iz Maribora v primeru okrepitev JLA z namenom deblokade tankovske kolone. Avtobus smo umaknili in zamaskirali pri kmetiji Vajgen. V stanovanjski hiši Kaniža 29 so nam omogocili dostop do telefona. Tu smo imeli dežurnega, ki je bil na voljo stalni vezi med ceto in poveljstvom v Mariboru. Cetniki Koordinator med enotami na podrocju Šentilja, major Škof, me je presenetil z nenavadno novico. Domacini iz podrocja Vajgen, Kaniža, so v Maribor javili, da se je v omenjeno podrocje z avtobusom pripeljala skupina cetnikov. S castniki iz poveljstva smo novico temeljito proucili. Od kod naj bi se le vzeli? Ampak previdnost ni nikoli odvec. Formirali smo nekaj patrulj in temeljito pregledali gozdicka ob naši namestitvi. Tudi povpraševanje pri domacinih ni prineslo potrditve informacije o cetnikih. Že takrat smo sumili, da smo tisti cetniki bili mi, ko smo se zjutraj pripeljali in izginili proti Štrihovcu. Nosili smo uniforme takratne TO, oznake podcastnikov in castnikov so bile kot pri JLA. Nekateri smo nosili brade, drugi daljše lase. Je pa tudi res, da po nekajdnevnih premikih (Pekre, Skoke, Slivnica, Štrihovec) nismo bili ravno zgledno urejeni. Ta sum sem dobil potrjen na peti obletnici bojev za Šentilj. V predstavitvi z Cehnerjem »A cetniki« se je takoj pošalil. Dogodilo se je, da smo takrat iskali sami sebe. Gre pa pohvala tistemu, ki je takrat posredoval to informacijo. Družbena samozašcita je res delovala. Pozno popoldan sta po cesti iz smeri Pesnica priropotala dva tanka. Iz nekih vzrokov sta namrec zaostala za glavno kolono, ki je na Štrihovec pripeljala zjutraj. Mariborcani, mislim da iz protidiverzantskega voda, so formirali protitankovsko skupino pod poveljstvom pogumnega porocnika. Spomnim se, da se je na terenu vozil z mopedom, preko ramen pa je imel dve »zolji« (protioklepno orožje). Spustili so se do ceste in posadke so se brez problemov predale. Pripovedovali so, da so tankovske posadke narodnostno mešane. Vojakom pa naj bi bilo receno, da nas napada Avstrija. Bil je že mrak, ko smo na robu gozdicka vecerjali. Nekako na silo, saj nihce ni imel pravega teka. Takrat pa je v pritajene pogovore zarezal zvok, isti kot med letalskim napadom. V trenutku smo bili vsi za najdebelejšimi drevesi. Nekdo je zagodrnjal »Od kje pa ti sedaj?« in pogledal v nebo. Po trenutnem šoku pa »Tega mi vec ne ponavljaj«. Šofer kombija je zaprl drsna vrata. Po nakljucju pa je s tem izzval tisti letalski zvok. Sobota, 29. junija 1991 Namestitev smo obdržali v obmocju Križa ter dvakrat izvedli pregled terena v smeri Jarenine. Prehrano smo redno dobivali. Spremljali smo porocila o stanju na drugih bojišcih po Sloveniji. Popoldne smo izvedli blokado cest in v enem od civilnih avtomobilov našli demontiran tankovski mitraljez z dvema kasetama streliva. Civile in mitraljez smo predali postaji milice. Za nocno stanje smo izvedli tri blokade na lokalnih cestah, vendar ni bilo nobenih problemov. Prespali smo v istih dveh hišah. Koncno mirnejši dan. Poleg zadolžitev in nalog, ki so v vojnem stanju obvezne, smo se ukvarjali tudi s povsem vsakdanjimi cloveškimi potrebami. Eden od domacinov nam je prijazno odstopil kopalnico, da smo se po nekaj dneh vsaj malo uredili. Avtobus smo od hiše Vajgen premestili v gozdicek v Kaniži. Ob napadu na tankovsko kolono se niso aktivirali trije RPG-ji. Menda so bili bolgarske proizvodnje. Verjetno ob pripravi niso bili dovolj raztegnjeni. Niti inštruktorji ob spoznavanju s tem protitankovskim orožjem niso vedeli povedati, ali se ob neuporabi lahko zopet sklopijo. Vrnejo v neaktivirano stanje. Zaradi varnosti nismo poizkušali orožij zopet sklapljati, ampak smo tipko za aktiviranje prelepili s selotejpom, ki nam ga je dal neki domacin. Najprej smo razmišljali, da jih zakopljemo, potem pa smo jih odložili v prtljažnik avtobusa. Na njih smo skoraj pozabili. Potem pa smo v poveljstvo v Mariboru javili tudi to, da imamo neaktivirane RPG-je. Dokaj hitro so prišli gasilci z avtoprikolico polno peska. Na naše veliko zacudenje so RPG-je previdno zasuli v pesek na prikolici in se odpeljali. Najvecji problem pripadnikov cete je bila oddaljenost od doma. Nismo vedeli, kaj tocno se dogaja na naših domovih. Svojci fantov pa niso imeli informacij, kaj je z nami. Vedeli so samo to, da smo odšli v Pekre. Informacija, da smo na Šentilju, se je hitro razvedela tudi v Prekmurju. Fant, ki je bil dežuren na telefonu, je poklical svoje, ti so poklicali sosede. Pozneje sem izvedel, da so doloceni starši prihajali pred dijaški dom (poveljstvo 75. ObmŠTO za Prekmurje) in spraševali po svojih sinovih. Zanimiva je zgodba clana poveljstva. Doma je bil v blokih na Lendavski ulici. Imeli smo informacije o letalskih napadih na Mursko Soboto in da je Lendavska v zaklonišcih. V Murski Soboti z ženo nista imela mnogo poznanstev. Žena z malim otrokom, pozneje sem izvedel, da je bila tudi noseca, se na telefon ni oglašala. Moralno je bil na dnu. Povprašal sem ga, kje bi lahko bila. Omenil je znance v Gancanih. Aktiviral sem mojo ženo. Preverila je, toda v Gancanih je ni bilo. Odpeljala se je še v Mursko Soboto z mislijo, da morda pa telefon ne dela. Tudi tam je ni našla. Pozneje je Majda pripovedovala: »Vsi so bili v zaklonišcih, nad Soboto so letali MiG-i, jaz pa z avtom na Lendavsko in mirno zvonim pred stanovanjem«. Problem sem omenil tudi takratnemu clanu štaba v Murski Soboti, Košmrlju. Njegovo poizvedovanje je bilo uspešno. Poklical me je na telefon in mi sporocil, na katero številko lahko Milan poklice svojo drago. Mislim, da so jo našli v Bakovcih pri znancih. Po pogovoru z njo smo imeli v enoti zopet tistega neumornega, natancnega perfekcionista. Bil je moj dolgoletni pomocnik za zaledje, še iz 134. protidesantne cete TO v Rakicanu. Znan tudi po tem, da po koncani vaji ni smela manjkati niti prazna »caura«. V casu letalskega napada je Slavko Bohar v hrbtu zacutil, kot da bi ga nekaj speklo. Pekoca bolecina se je spet pojavila. Fantje so mu pregledali hrbet in opazili rdeco pikico tik ob hrbtenici. Zanimivo je bilo, da je bila na tem mestu tudi prežgana drobna luknjica v obleki. Predvidevali smo, da ga je zadel drobec naboja, ki se je razletel ob udarcu v vrhove dreves ob letalskem obstreljevanju. Poklicali smo poveljstvo in po Slavka je prišel rešilni avto. Vsi smo se od njega poslovili: »Upamo, da ni nic resnega, za tebe je vojna koncana.« Pozno zvecer se je rešilni avto vrnil. Iz njega je stopil nasmejan Slavko, na naše zacudenje pa odgovoril: »Nic mi ni, z vami sem prišel in z vami bom do konca te vojne«. Besede, ki povedo mnogo. Povedo, kako pristno tovarištvo se je v nekaj dneh vzpostavilo med nami, ceprav smo se z vecino prvic srecali šele v ponedeljek, na dan odhoda v Pekre. Presenecen sem bil, kako hitro mi je med fanti uspelo pridobiti zaupanje v pravilnost mojih odlocitev. Po nekaj mesecih sem izvedel, da je Slavko še vedno cutil rahlo pikanje v hrbtu. Ker je delal v Avstriji, je opravil dodatni pregled na kliniki v Gradcu. Tik ob hrbtenjaci so opazili droben kovinski delec in ga tudi uspešno odstranili. Vodic Nikakor ne smemo pozabiti, da smo bili na nepoznanem terenu, v uniformah sovražne vojske in sumljivi vsem. Edini prepoznavni element je bila »šilt« kapa s slovensko trobojnico. Rešitev se mi je ponudila v domacinu, ki je živel v hišici ob »našem« gozdicku. Franc Lešnik, Kaniža 20. Pridružil se nam je in kazal veliko zanimanja za sodelovanje. Posodil nam je elektricni kabel in radio, tako da smo imeli sveže novice v gozdicku. V poveljstvu v Mariboru sem prosil za mnenje in dobil pozitiven odgovor. Odlocitev je bila pravilna. Kjer smo se pojavili, ni bilo vec tistih sumnicavih pogledov, fant je podrocje poznal kot lasten žep. Prostovoljci iz Maribora Obvestili so me, da je na podrocje Štrihovca prišla oborožena skupina prostovoljcev iz Maribora in se ne podreja poveljstvu obrambe Šentilja. Ker sem hotel vedeti, kdo so borbeni sosedje in jih opozoriti na našo prisotnost, sem jih poiskal. Poizvedel sem, na kateri domaciji se nahajajo in se s šoferjem in vodicem odpeljal tja. Predvideval sem, da bomo zaradi uniforme in oficirskih oznak lahko zamenjani za sovražno vojsko. Na glave smo dali kape in se previdno ustavili pred dvorišcem. Nikjer nobenega. Odprem vrata Lade Nive in poizkusim izstopiti. Takrat je iz zgradbe s kalašnikom pritekel vojak v svetlo zeleni maskirni uniformi in zavzel razkoracen borbeni položaj. »Naši smo, naši, Slovenci«, sem krical. Pocasi sem izstopil z dvignjenimi rokami. Nejeverno me je gledal s cudno krvavimi ocmi in le pocasi povesil cev orožja. Njegove »oficirke« (nizki vojaški cevlji) še niso izgubile tovarniške glazure, na osnovni okvir za naboje pa je imel s selotejpom prilepljenega še rezervnega. Ne spominjam se, s kom sem se pozneje pogovarjal in kdo jim je poveljeval. Sem jih pa opozoril na našo prisotnost. Naj bodo ob svojem delovanju pozorni, saj so vsi pripadniki na tem podrocju v starih uniformah slovenske TO. Na vojake v cudnih maskirnih uniformah sem opozoril tudi naše fante. Kaj hitro bi ji lahko zamenjali z morebitnimi »niškimi specialci«. Morda celo vceraj iskanimi cetniki. Z malo manj previdnosti bi lahko nastradal od lastnega ognja. Je pa enota prostovoljcev hitro nekam izginila in do našega odhoda domov se z njimi nismo vec srecali. Spominsko obeležje Soboški ceti TO. Verjetno prvo v Sloveniji, narejeno 29. junija 1991. Stoji v gozdicku na obmocju Kaniže, avtor neznan. (Osebni arhiv: J. Koren) Nedelja, 30. junija 1991 Vstajanje ob normalni uri in premestitev enote v rajon dnevne nastanitve ter obicajno zavarovanje z opazovalcem neba, zasedami in patrolo. Za slucaj zracnega napada smo imeli pripravljena dva vikenda s kletnimi prostori. Navezal sem stik z domacinom, ki se je pridružil naši enoti in zatišje izkoristil za izvidništvo ozemlja v obmocju Šentilja. Z vojaki smo izvedli cišcenje orožja in delno ureditev osebne higiene. To je bil dan, ko je bila cela Slovenija v zaklonišcih. Napovedan je bil vsesplošni zracni napad. Tisti, ki niso bili na dolžnostih, so bili v kleteh vikendov ob gozdicku. Te smo predvideli kot zaklonišca, saj so bile v zemlji in še na severni strani pobocja. Napade pa smo pricakovali z juga. Koordinator, major Škof, je zbral poveljujoce, mislim, da smo bili štirje. Izdal je ukaz za nadaljnje delovanje naših enot. Ena od enot naj bi se premaknila v obmocje barikade na Štrihovcu. Prisotni poveljniki so odkrito povedali, da po zracnem napadu njihovih pripadnikov nihce vec tja ne spravi. Tako je za to nalogo ostala le soboška ceta. Nalogo sem sprejel brez ugovora in fante seznanil z novo nalogo. Kljub temu, da smo bili mi v centru letalskega napada, med fanti ni bilo nobenih pomislekov, da naloge ne bi izpolnili. Ponedeljek, 1. julij 1991 Enota je zaradi zavarovanja morebitnih vojnih ujetnikov izvedla premik v drugi rajon proti cesti Pesnica Šentilj, ce bi se predala enota karavle na Šentilju. Istocasno pa smo z menjavo mesta nastanitve zmanjšali možnost diverzije, ce smo bili odkriti. S koordinatorjem smo izdelali plan premika v obmocje Šentilja. Bil sem tudi v stalnem telefonskem stiku z ObmŠTO Murska Sobota in preko kapetana Košmrlja vojakom prenašal pozdrave od doma. Vojake smo pripravljali na možnost premika proti Šentilju in sodelovanju pri napadu na položaje JLA. S ponosom smo spremljali radijske informacije iz Prekmurja, kamor ni uspel pripeljati niti eden tank JLA, predale pa so se vse posadke v obmejnih karavlah. Istocasno pa so nas z gnevom obdajala dejanja JLA v Gornji Radgoni, Ormožu, Dravogradu, Krakovskem gozdu in brezobzirno bombardiranje oddajnikov. Z obvezno mero zavarovanja smo prespali v istih dveh hišah. Torek, 2. julij 1991 Po zavzetju položajev ob cesti Pesnica Šentilj sem dobil ukaz za premik v obmocje Štrihovec, južno od ceste za Jarenino z nalogo: - v primeru prihoda tankov iz smeri Pesnica zavarovati blokado v Štrihovcu, - v primeru helikopterskega desanta JLA izvesti protidesantni boj v obmocju ob cesti za Jarenino, - po ukazu sodelovati pri napadu na položaje JLA v Šentilju. Po opazovanju terena in premiku enote sem enoto razdelil za delovanje po ukazu. Pred letalskim napadom sem jih zavaroval z bunkerjem, ki je sprejel polovico enote. Druga polovica se je za primer zracnega napada zavarovala v kleti domacije. Poveljstvo enote sem nastanil v domaciji. Okrog 14.00 se je zacel napad ne položaje JLA na Šentilju in je neprekinjeno trajal do 18.00. Takrat sem dobil ukaz, da se z enoto takoj prebijem do štaba enote, ki je izvedla napad. V napadu so uporabili tudi tri zajete tanke. Ker nisem poznal terena in položajev JA, sem zahteval, da mi pošljejo kurirja. Po odgovoru, da je za kurirja nevarno, sem odgovoril, da celo enoto ne bom izpostavljal ognju nasprotnika. Na ta odgovor so ukaz preklicali in mi sporocili, da pomoc moje enote ni vec potrebna. V nocnem casu smo zavarovali položaje tankov v Šentilju. Uporabil sem polovico enote, ker so v okolici še tavali pobegli pripadniki JLA. Za slucaj zracnega napada smo našli dva bunkerja, v katera bi se vojaki lahko skrili. Druga polovica enote je z obveznim zavarovanjem prespala na domaciji. Sreda, 3. julij 1991 Jutro je bilo mirno. Kljub pricakovanem mašcevanju JLA zaradi napada na položaje JLA v Šentilju, se ni nic zgodi1o. Izvajali smo varovanje tankovskih položajev na Šentilju, z ostalimi vojaki pa sem izvedel ureditev osebne higiene (umivanje, delno kopanje, britje), za kar se moram zahvaliti Marjanu Medenjaku, ki nam je nesebicno odstopil svoje prostore - kopalnico. Pri nas je bilo mirno. V srcih vojakov se je zopet vnela želja po domacem Prekmurju, vendar pot domov so nam še vedno zapirale protitankovske zapore in tankovska kolona v Gornji Radgoni, ki je med umikom v besu poraza neusmiljeno obracunavala z nemocnimi zgradbami. V pogovoru s kapetanom Košmrljem se je pojavila možnost za vrnitev v Prekmurje naslednji dan. Noc smo prespali na isti domaciji. Del enote je še naprej varoval položaje tankovske enote, ki je že nosila znake TO Slovenije. Cetrtek, 4. julija 1991 Zaceli smo opravljati vsa dela po planu. Okrog 10.00 me je koordinator, major Škof, poklical in seznanil, da pripravim enoto za zamenjavo. V pogovoru s poveljnikom ObmŠTO Murska Sobota, sem dobil zagotovilo, da se enota lahko vrne v Mursko Soboto. Stopil sem v stik s postajo milice v Šentilju in poveljnikom koordiniral spremstvo policije vse do Murske Sobote. Ko smo dobili enoto za zamenjavo, sem poveljniku razložil naloge, ki jih je imela naša enota in mu predal vodica. Z enoto smo se odpeljali od postaje milice v Šentilju in s spremstvom preko Sladkega vrha, Lenarta, Janževega vrha in Radencev prispeli v Mursko Soboto. Spremljale so nas patrulje milice Šentilj, Lenart, Gornja Radgona in Murska Sobota. V Murski Soboti smo predali vsa materialna sredstva in oborožitev ter se prisrcno poslovili. Pozdravil nas je tudi poveljnik ObmŠTO Murska Sobota, Mihalic. Sklep »Na koncu še zanimiv podatek. V desetih dneh delovanja Prekmurske cete v Pekrah, na letališcu Slivnica, Štrihovcu in Šentilju, sem izgubil deset kilogramov telesne teže. Kilogram na dan. Zavidljivo ucinkovita shujševalna kura. Jo pa nobenemu ne želim in še manj priporocam.« Moj dedek je živo opisal svoje spomine in vesel je, da so to le spomini in da danes lahko živimo v mirni in svobodni državi, samostojni Sloveniji. Prav vsak na tem svetu si zasluži, da živi v miru. Prispevek bi zakljucila z mislijo: »Nikoli ne mislite, da vojna, ne glede na to, kako nujna ali upravicena se zdi, ni kaznivo dejanje« Ernest Hemingway. Pojasnilo: tekst pisan s pisalnim strojem (v prispevku dodano s pisavo Courier New) je prepis originalnega porocila, pisanega 5. julija 1991. Klara Janža Gimnazija Murska Sobota, 1. b Melita Franko, prof. zgodovine in sociologije Ko gledam begunca – vidim cloveka? Polagoma se zavem, da sem begunec. Clovek brez dokumentov in brez obraza, brez sedanjosti in brez prihodnosti. Clovek s težkim korakom in strtim telesom, roža zla, nezemeljska in razpršena kot cvetni prah. Nimam vec imena, nisem vec ne velik ne majhen, nic vec sin ali brat. Sem od pozabe premocen pes v dolgi noci brez jutra, brazgotinica na obrazu sveta. Velibor Colic, Prirocnik za izgnance (Goga, 2020)1 1 Zgodilo se je cisto blizu nas, https://mgml.si/sl/galerija-vzigalica/razstave/592/zgodilo-se-je-cisto-blizu-nas/. 2 Vir: https://www.politikis.si/2017/04/pred-25-leti-se-je-zacela-vojna-v-bih-ki-je-v-skoraj-stirih-letih-zahtevala-vec-kot-100-000-zivljenj/. Vzroki za val beguncev iz Bosne in Hercegovine zaradi vojne V Bosni in Hercegovini so 1. marca 1992 izvedli referendum o neodvisnosti in se po Sloveniji in Hrvaški odlocili za samostojno in neodvisno državo. 6. aprila 1992 sta EU in ZDA priznali neodvisnost BiH. Temu so nasprotovali Srbi in Hrvati v BiH in novonastali sosednji državi, Jugoslavija in Hrvaška. Posledicno je na tleh bivše skupne države Jugoslavije prišlo do najvecjega oboroženega konflikta po koncu druge svetovne vojne. Srbska vojska je obkolila Sarajevo, ga obstreljevala s topovi in ga bombardirala. V treh letih in pol je življenje v BiH izgubilo vec kot sto tisoc ljudi, samo v Sarajevu, kjer je obleganje mesta trajalo kar 1.425 dni, je umrlo vec kot enajst tisoc ljudi. V tem casu se je v tujino ali po državi razselilo 2,2 milijona ljudi oziroma vec kot polovica prebivalstva. V okolici Srebrenice, na t. i. varovanem obmocju pod nadzorom Združenih narodov, se je julija 1995 zgodil genocid. Pripadniki vojske in policije Republike Srbske so pod poveljstvom Ratka Mladica ubili vec kot 8.000 moških in deckov.2 V številnih krajih po BiH še vedno odkrivajo žrtve in jih pokopavajo ter objokujejo. (Vir: https://n1info.si/wp-content/uploads/2022/04/06/1649233115-BiH.jpg) Življenje in delo v begunskem centru – pricevanje moje babice Stanislave Kukol, zaposlene v centru v Veržeju V Slovenijo so leta 1992 zaradi vojnih grozot zaceli prihajati avtobusi beguncev iz BiH. Tisti, ki so imeli sreco, so se nastanili pri sorodnikih in znancih, premožni, bili so redki, so najeli hišo ali stanovanje. Usoda beguncev, ki so v strahu za življenje pograbili le najnujnejše in zapustili dom, je bila nastanitev v prehodnem zbirnem centru za zacasne begunce iz BiH, kjer so bili zaprti in oropani cloveškega dostojanstva. Vecinoma so prihajale ženske z otroki, mlada dekleta in fantje ter ostarele osebe. Moških je bilo malo. Po nacionalnosti so bili Bošnjaki (bosanski muslimani) in Hrvati. Mislili so, da prihajajo le za kratek cas. Zato so imeli status zacasnega begunca. Glede na situacijo, v kateri so se znašli, so pricakovali, da jih bomo sprejeli odprtih rok. Bili so ponižani, prizadeti. Mnogi zaposleni v zbirnih centrih so bili nad njimi razocarani, ker niso izkazovali hvaležnosti. Tudi naša na novo nastala država je imela veliko težav. V državi je bila gospodarska kriza, brezposelnih prebivalcev je bilo veliko. Zbirni centri so delovali v okviru Civilne zašcite po celi državi. Ženske in otroci iz Bosne in Hercegovine v vojašnici v Ribnici poleti 1992. V tistem casu je bilo še vse videti zacasno, zato je bila tudi pripravljenost na pomoc beguncem velika, se spominja strokovnjakinja za begunce, Sonja Gole Ašanin. (Foto: Marjan Ciglic, vir: https://www.dnevnik.si/1042537228 ) Eden takšnih centrov je deloval od leta 1992 do leta 1998 tudi v obcini Ljutomer, in sicer v Veržeju. Takole babica Stanislava zacenja svojo pripoved. Takrat sem bila stara 30 let. Brezposelna mlada mamica dveh otrok. Obcina Ljutomer je za delovanje centra zaposlila nekaj brezposelnih oseb v okviru javnih del. Med njimi sem bila tudi jaz. Službe sem se razveselila, saj mi je delo pomenilo vir sredstev za preživljanje, vec socialnih stikov, boljšo samopodobo, spoštovanje, obcutek koristnosti in hkrati priložnost, da si pridobim nove izkušnje. Po drugi strani me je bilo strah neznanih ljudi, jezika, kulture. Hkrati je v družbi novonastale države bilo veliko stereotipov in slabšalnih izjav na racun ljudi iz Bosne. Veljali so za neizobražene južnjake, neumne Bosance. Vlada Republike Slovenije takrat še ni imela nobenega zakona o beguncih. Pri begunski politiki se je zato opirala na usmeritve Visokega komisariata Združenih narodov za begunce. Beguncem je bila zagotovljena brezplacna obleka in obutev, namestitev in prehrana v zacasnem centru za begunce, nujna medicinska pomoc in pomoc porodnicam. Pisarna v zacasnem centru za begunce v Veržeju. (Osebni arhiv: S. Kukol) C:\Users\Asja\Downloads\IMG-3335.jpg Zacasni center za begunce v Veržeju je zacel delovati aprila leta 1992, in sicer v salezijanski zgradbi, imenovani Marjanišce, ki je bila v postopku denacionalizacije. Upravnik centra je bil uslužbenec Civilne zašcite, g. Franc Jurša. V zacetku nas je v centru preko javnih del bilo zaposlenih 5 delavcev. Delovni cas je potekal v obliki ruskega turnusa, kar je pomenilo, da si delal 12 ur podnevi, nato je sledil 24-urni pocitek in 12 ur dela v nocni izmeni. Delovne naloge zaposlenih so bile sprejemanje beguncev, vodenje evidence in namestitve po sobah, organizacija prehrane, skrb za hišni red, logistika, organizacija vsakodnevnih dejavnosti, odobritve izhodov itd. V centru sta bila zaposlena tudi slovenska državljana, ki sta živela na Hrvaškem in v BiH. Zaposlena sta bila v JLA, zato sta se ob izbruhu vojne vrnila v domaci kraj. Število beguncev se je gibalo med 170 in 220 oseb. Begunci so pred prihodom v zbirni center od Rdecega križa dobili identifikacijski karton z imenom in priimkom, datumom rojstva in datumom registracije. Ob prihodu so se s kartonckom identificirali. Glede na število clanov družine ali sorodstvenih vezi smo jih nato nastanili v sobe. Sobe so bile razlicno velike. Svojo sobo so dobile le redke družine. To je bil privilegij, ki si ga je bilo treba pridobiti z odnosom, komunikacijo in vestnim opravljanjem hišnih opravil v samem centru. Vecinoma so v sobah bivali clani dveh družin. Spomnim se sobe, kjer je bila nastanjena družina z devetimi otroki. Sobe niso imele pohištva. V njih je bil kakšen stol, policka. Vecinoma so imele železne postelje, ponavadi nadstropne. Osebne stvari so bile spravljene pod posteljo, obešene na obešalnik na zidu ali na žebelj zabit v steno. Prostori za nastanitev beguncev. Podobno je bilo v Marjanišcu v Veržeju. (Vir: https://www.dnevnik.si/i/ag/2015/10/09/900980.jpg) Center je imel lastno kuhinjo, v kateri so se pripravljali trije obroki na dan. Pripravljala jih je zaposlena kuharica, ki so ji pomagale nastanjene begunke. Seveda za delo niso dobile placila. Jedilnica je bila skupna, namešcena na dolgem ozkem hodniku pred kuhinjo. Živila za pripravo obrokov je v zacetku prispevala CZ in država. Scasoma pa humanitarne organizacije, kot so Karitas in Rdeci križ. Prispevali so tudi okoliški domacini, ki so obcasno donirali viške pridelkov na vrtu in poljih. Ceprav smo se trudili in jim hoteli ugoditi, jim pripravljena hrana ni bila najbolj všec. Pogosto so izražali željo po tem, da bi dobili sestavine in si sami pripravljali obroke v sobah. Žal to ni bilo mogoce. Center je imel tudi skupno pralnico z velikim pralnim strojem. V njej so nastanjene osebe prale perilo po vnaprej dolocenem vrstnem redu, na podlagi oštevilcenih sob. Hišni red je vseboval tudi cišcenje skupnih prostorov po razporedu. Enkrat tedensko je sledil pregled higiene sob. Osebe, nastanjene v centru, so se lahko vkljucevale v cerkveno življenje, ce so bile katoliške vere. Teh je bilo malo. Muslimanskim vernikom je bil v pritlicju zagotovljen poseben prostor, kjer so lahko opravljali svoje verske obrede. Zagotovljeno jim je bilo tudi praznovanje muslimanskih praznikov. Zaposleni in vodstvo centra za begunce Veržej. (Osebni arhiv: S. Kukol) Izhodi izven centra so morali biti najavljeni. Gibanje izven centra je v zacetku nadzorovala celo policija, zato so begunci ob izhodu dobili posebno dovolilnico, na kateri je bila navedena ura odhoda, bil je dolocen cas vrnitve, prav tako je bil zapisan kraj, kamor je bil kdo namenjen. Omogocena so bila tudi priložnostna dela. Delo so opravljali na crno, po predhodnem dogovoru najemnika z upravnikom. Delali so pri okoliških kmetih in obrtnikih, ki so jih prišli iskat in jih ob doloceni uri pripeljali nazaj. Placilo je bilo dogovorjeno z vodstvom centra. Vodila se je tudi evidenca odhodov na delo. Iskalci delovne sile so morali beguncem zagotoviti tudi ustrezen obrok. Priložnostna dela so opravljali vecinoma moški, ki jih je bilo v centru malo. Med tistimi, ki so iskali priložnostni zaslužek, je bilo par mladih deklet in fantov do 20 let. Na ta nacin so zbirali denar za odhod v tujino in iskanje priložnosti za boljši jutri. Kakor hitro se je ponudila priložnost, seveda ilegalna, so odšli iz centra. Vecina je želela v Nemcijo, Avstrijo, Belgijo, Kanado, Dansko, Švedsko. Mnogi so nas poklicali in povedali, da jim je uspelo. Bili so tudi takšni, ki so bili vrnjeni v center, a niso obupali. Poskusili so drugic in tretjic, ce je bilo potrebno. Za vecino nastanjenih beguncev je bila Slovenija prehodna država in le zacasna rešitev. Le malo si jih je želelo nazaj v Bosno. Ker so bili vecinoma iz Srebrenice, Zvornika, Živinic, Tešnja in Mostarja so njihovi domovi po pripovedih bili porušeni ali pa so v njih živeli sosedje, mogoce tudi sovražniki. Moški, ki so se izognili bojevanju, so se bali vrnitve nazaj. Strah jih je bilo posledic, ker so pobegnili. Vecina žensk v domu je svoje rocne spretnosti poskusila vnovciti s pletenjem in kvackanjem. Zaposleni smo jim pomagali in poiskali zainteresirane stranke. Takrat je rocno pleten pulover ali nakvackan prt bil cenjen in imel svojo ceno. Za predšolske otroke smo v vrtcu organizirali dopoldanski vrtec. V njem so se lahko igrali, zapeli smo kakšno slovensko pesmico, na primer Ringaraja. Spomnim se karaok, slikanja z barvami. Pozneje sta dejavnosti prevzeli dve mladi begunki. Tako so se dejavnosti odvijale v njihovem jeziku. Šoloobvezni otroci na zacetku niso obiskovali šole, saj se je pricakovalo, da vojna ne bo dolga. Cez cas so se vkljucili v posebno organiziran osnovnošolski sistem, ki je upošteval njihov vzgojni nacrt. Šola je delovala v prostorih OŠ Veržej. Problem vkljucevanja osnovnošolcev je bil v tem, da je naš ucni nacrt prevec odstopal, bil pretežek, predvsem pri matematiki, dodatno pa je ucenje oteževal jezik. Problem je bil predvsem tuj jezik, saj se je na naših šolah poucevala nemšcina, pri njih pa anglešcina ali rušcina. Srednješolci so bili vkljuceni v naše srednješolske programe. Center je imel nekaj donatorjev. Župnijska Karitas je priskrbela za nekaj kamionov humanitarne pomoci (predvsem oblacila, obutve in posteljnine) iz Erlangena v Nemciji. Center so obiskali in v njem bivali nekaj casa predstavniki društva Causes Comenius iz Belgije. V centru so organizirali razlicne dejavnosti za otroke in mladino, pripeljali so tudi humanitarno pomoc. Septembra 1993 sem odšla na novo delovno mesto. Po letu 1995 se je zacelo vracanje beguncev in zapiranje zbirnih centrov v Sloveniji. Begunce je cakala naporna izkušnja iskanja nove identitete. Begunski centri so jih zaznamovali po svoje. Dalj casa kot so bivali v njih, bolj obupani so postajali. Navelicani so bili cakanja, obcutka pasivnosti, nemoci, tega, da so bili odvisni od humanitarne pomoci. Center v Veržeju so zaprli leta 1998. V njem je takrat po dogovoru ostal starejši par, Pero in Luce, ki sta skrbela za dolocene prostore. Ukrajinski begunci v Sloveniji danes Danes nam mediji prikazujejo slike in posnetke vojnih grozot na obmocju Ukrajine "nic se ni spremenilo!". Podrte hiše, objokani ljudje, grobovi otrok in žalujoci. Clovek je cloveku še vedno najvecja nevarnost. Vecina jih le precka našo državo, podobno je pocela vecina bosanskih beguncev. Nastanitvenih centrov je danes veliko manj. V nastanitvenem centru v Logatcu naj bi bilo namešcenih 325 ukrajinskih beguncev, na Debelem rticu 95, v Integracijski hiši Maribor pa 10. Slovenija ima danes veljaven zakon o zašciti razseljenih oseb, ki nudi zacasno zašcito osebam, ki so zbežale iz države. Begunci danes s tem zakonom pri nas zaprosijo za zacasno zašcito. Tako lahko zaprosijo za denarno pomoc za zasebno nastanitev in za denarno pomoc namenjeno preživetju. Ta pomoc beguncem iz Bosne ni bila zagotovljena. Ukrajinski otroci so danes vkljuceni v naše osnovne šole in vrtce. S pridobitvijo statusa zacasne zašcite se ukrajinski begunci lahko vkljucijo na trg dela in išcejo zaposlitev. Pomaga se jim pripraviti zaposlitveni nacrt, opravijo lahko tudi tecaj slovenskega jezika. Danes se beguncem iz Ukrajine nudijo tudi druge oblike nastanitve, kot so prazne hiše, vecje zgradbe, prazna stanovanja. Otroci se vkljucujejo v slovenske šole, kjer imajo priložnost za druženje s slovenskimi vrstniki, ucijo se jezika, spoznavajo kulturo in imajo priložnost, da pokažejo svoje talente. So v stiku in komunikaciji. Kakšno pot bodo izbrali, je odvisno od njih in naše podpore. Lahko se odlocijo za asimilacijo, sprejmejo multikulturo in si ustvarijo prihodnost. Lahko se prilagodijo do dolocene mere in hkrati ohranijo svojo kulturo. Lahko ohranijo svoj ponos, identiteto in se odlocijo za osamitev. Iz pricevanja babice sem dobila obcutek, da so begunski centri za pribežnike bili slovenska oblika nekakšnega geta. V njih so begunci postali obupani, nezadovoljni in brez sanj in upanja, da se bodo nekoc vrnili v svojo domovino in imeli svoj dom. Kot clovek brez obraza. Viri: Zgodilo se je cisto blizu nas. Dostopno na: https://mgml.si/sl/galerija-vzigalica/razstave/592/zgodilo-se-je-cisto-blizu-nas/ (14. januarja 2023). Pred 25 leti se je zacela vojna v BiH, ki je v skoraj štirih letih zahtevala vec kot 100.000 življenj. Dostopno na: https://www.politikis.si/2017/04/pred-25-leti-se-je-zacela-vojna-v-bih-ki-je-v-skoraj-stirih-letih-zahtevala-vec-kot-100-000-zivljenj/ (14. januarja 2023). Mislili so, da bo trajalo samo nekaj mesecev. Dostopno na: https://www.dnevnik.si/1042537228 (14. januarja 2023). Asja Hozjan, Gimnazija Franca Miklošica Ljutomer, 2. c Mentorica: Suzana Rauter, profesorica zgodovine in geografije Prizadevanje Pomurcev za samostojno slovensko državo v 20. stoletju Življenje na mejnem prehodu je bilo v letu 1991, tako kot drugod, vse prej kot mirno in prijetno. O tem sem se pogovarjala s svojim dedkom, ki je bil takrat šef za splošno mobilizacijo, po poklicu je pa bil carinik in je deloval na mejnem prehodu Kuzma, o katerem mi je povedal vec zanimivih zgodb, ki so se takrat dogajale. Njegova naloga je bila sporociti in ukrepati, ce bi s strani Jugoslovanske ljudske armade prišlo do napada. S svojimi zgodbami in pojasnili mi je zelo slikovito razložil, kako se je vse odvijalo. »Jugoslovanska ljudska armada je prišla v Kuzmo z namenom, da bi ohranila le dva mejna prehoda, ostale je hotela zapreti. Eden izmed namensko ohranjenih mejnih prehodov je bil mejni prehod Kuzma . Avstrija. Z vojaškimi vozili so zabarikadirali center vasi Kuzma, zato so morali vojaki, cariniki in policisti, ki so živeli v Kuzmi, podaljšati svoj delovni cas. Bila je namrec možnost, da bodo njihovo varnost ogrozili nasprotnikovi vojaki. Eden izmed teh carinikov sem bil tudi jaz,« pravi dedek. »Domov sem se vracal v poznih urah in moral svojo pot podaljšati. Na mejne prehode so nam prinašali tudi hrano. Veckrat se je zgodilo, da se je Jugoslovanska ljudska armada skrivala v manjših izkopanih predelih jarka, ki so bili široki približno 5 metrov in med sabo oddaljeni približno 10 metrov, z namenom, da bi lahko nenadno napadla svoje nasprotnike. Ti jarki so ohranjeni še danes in smo jih takrat imenovali grudobrani. Zelo odmevna zgodba v Kuzmi iz tistega casa je smrt kapetana Stojanovica. Poleg tega, da je zelo zanimiva, je tudi zelo skrivnostna, saj so se morali ljudje, ki so o tem kaj vedeli, zavezati k tajnosti. Je pa znano, da naj bi se kapetan Stojanovic sam ustrelil, a cisto vsi podatki niso znani. Še ena zanimiva zgodba, v katero sem bil vpleten tudi sam, je skrivanje sosedov v našo klet zaradi domnevnega bombardiranja Jugoslovanske ljudske armade. Skrivali so se po vec ur in to celo veckrat v desetih dneh vojne. In še zanimivost, po kateri je vas Kuzma najbolj znana – to je Tromeja. Ta del je verjetno najmanj unicen del v vasi, saj zaradi svoje nadmorske višine in omejenih cestnih povezav, v centru vasi ni bilo dostopa za vojsko Jugoslovanske ljudske armade. Predstavljeni dogodki so bili veliki dogodki, ki se niso dogajali samo v centrih mest in vasi, temvec tudi na mejnih prehodih, ki so bili najbolj uniceni. V spomin na smrtno, psihicno in fizicno ranjeno civilno prebivalstvo, clane vojske, carine, policije in mnoge druge, so postavili razne spomenike. Eden izmed teh stoji v Kuzmi pod cerkvijo Sv. Kozme in Damijana. Ta je postavljen v spomin Teritorialne obrambe; policistom, posebni enoti za notranje zadeve in vsem vkljucenim, ki so zavarovali mejni prehod Kuzma in stražnico v Kuzmi. Po mojem mnenju manjka še spominsko obeležje, ki bi bilo posveceno vsem ranjenim in usmrcenim, saj se teh grozljivih dogodkov še danes, 32 let kasneje, z žalostjo spominjajo njihove družine.« Besede in razmišljanje mojega dedka, ki mi je s svojo zgodbo predstavil svoj pogled, torej pogled vojaško vkljucene osebe v osamosvojitveno vojno leta 1991, so me za trenutek ponesle v takratni cas. Po vsem slišanem tudi jaz menim, da manjkajo spomeniki posvecenim ranjenim in usmrcenim civilistom, vojakom in vsem vkljucenim, ki so doživeli raznorazne poškodbe. Vojaško vkljucene osebe so namrec pri obrambi Slovenije in civilistov pustile velik pecat in s tem pripomogle k osamosvojitvi Republike Slovenije, 25. junija 1991 ter oblikovanju današnje države, cesar se moramo s ponosom in hvaležnostjo zavedati. Spomenik posvecen bojem za slovenske meje 1991 v Kuzmi. (Foto: K. Štertak) Kejša Štertak, Gimnazija Murska Sobota, 1. športni razred Mentorica: Tadeja Filo, magistra slovenskega jezika in književnosti Foto: D. Mauko Spominski park Hrastje - Mota V Spominskem parku Hrastje-Mota, v neposredni bližini kapelice, je postavljeno spominsko obeležje v obliki tetraedra z napisom: BRANITELJEM SLOVENSKE SAMOSTOJNOSTI LETA 1991, TERITORIALNI OBRAMBI, POLICIJI IN KRAJANOM – 24. 10. 2020. Odkril ga je župan Obcine Radenci Roman Leljak, dne 25. junija 2021. Na plošci spodaj je logotip obcine, na levi in desni strani pa sta imenovana pomembna moža Hrastje-Mote, castni obcan Kajetan Kovic in prvi slovenski kardinal Jakob Misja. Protitankovski tetraeder je simbolno obeležje osamosvojitvene vojne 1991 za samostojno in neodvisno Slovenijo. C:\Users\Uporabnik\Downloads\IMG_20210625_094526_4.jpg Spominsko obeležje v Hrastje-Moti (Foto: F. Kovacic) V osamosvojitveni vojni 1991 v Pomurju so se prebivalci pokrajine ob Muri, tudi krajani Hrastje-Mote, kot pripadniki obrambnih sil v vrstah teritorialne obrambe in milice, z veliko poguma borili proti agresorskim silam, ki so prihajale iz obmocja Hrvaške. O dogodkih v casu osamosvojitvene vojne sta mi veliko pripovedovala dedek in babica. Njuna hiša je od kraja, kjer so bile razstreljene barikade, oddaljena le približno 250 m. Oviranje in spopadi so se v kraju Hrastje-Mota odvijali dvakrat. V prvem delu vojne, ki je potekala od 27. do 29. junija, je kolona oklepnih vozil JLA namenjena v Gornjo Radgono, 28. junija je v naši vasi Hrastje-Mota naletela na oviro dveh tovornih kamionov. Verjetno zaradi bojazni, da sta tovornjaka minirana, so barikade najprej razstrelili, po mocnih eksplozijah sta tovornjaka zagorela in nad vasjo se je zacel dvigati gost crn dim. Voznik tanka je premaknil goreca kamiona in kolona se je pomikala naprej proti Radencem. Zaradi mocnih eksplozij so nastale razpoke na bližnjih stavbah in mostovoma cez Hrašenski potok, nekaj razpok je vidnih še danes. C:\Users\Uporabnik\Desktop\Barikada (2).jpg Barikade v kraju Hrastje-Mota (Foto arhiv: F. Kovacic) V Radencih so prav tako naleteli na postavljene ovire in napad slovenskih teritorialcev. Ko so vojaki JLA ob napadu braniteljev zapustili vozila, je uspelo krajanu iz Hrastje-Mote, ki je z osebnim avtomobilom sledil oklepni koloni do Radencev, odpeljati cisterno z vodo. Odpeljal se je v smeri Kapele in v bližnjem gozdu skril ukradeno cisterno. Po zacasnem premirju v drugem delu vojne od 2. do 3. julija 1991, so v kraju Hrastje-Mota spet potekali spopadi z jugoslovansko vojsko. Iz varaždinske vojašnice je bila napotena nova oklepna kolona, ki naj bi pomagala rešiti enoto jugoslovanske vojske na mejnem prehodu v Gornji Radgoni, ki ji je poveljeval polkovnik Berislav Popov. Ta enota je bila 3. julija zaustavljena v kraju Hrastje-Mota. Zbrali so se domacini in cez asfaltno cesto na zacetku vasi podrli nekaj dreves in upocasnili napredovanje kolone. Prvemu oklepnemu transporterju se je uspelo prebiti mimo ovire proti Radencem. Pripadniki obrambnih sil so drugi tank onesposobili za napredovanje. Glavnina kolone se je ustavila in dokoncno prekinila prodiranje naprej proti Gornji Radgoni. Oskrbni helikopter jugoslovanske vojske je ob vrnitvi iz Gornje Radgone pristal na asfaltni deponiji za sladkorno peso med njivami na zacetku vasi. Ob pristanku si je na bližnjem grmovju poškodoval propeler, posadka leta ni mogla nadaljevati in je helikopter zapustila ter se prikljucila 200 metrov oddaljeni enoti JLA. Pripadniki slovenske teritorialne obrambe so helikopter porisali so ga z oznakami Samostojna Slovenija, TO, nanj narisali Triglav, in dodali napis VRCEK. To ime je dobil po Športnem in kulturnem društvu Vrcek iz Muršcaka, ki ima igrišce za mali nogomet v naši vasi blizu mesta, kjer je pristal helikopter. C:\Users\Uporabnik\Desktop\IMG_20230127_160953~2.jpg Helikopter z napisom Vrcek (Foto arhiv: F. Kovacic) V popoldanskih urah 3. julija je bilo sklenjeno premirje in oklepna enota jugoslovanske vojske v Gornji Radgoni se je proti veceru zacela umikati proti Hrvaški v varaždinsko vojašnico. V Hrastje-Moti so se združili z oklepno enoto, ki je bila tukaj zaustavljena. V spremstvu slovenske milice so zapustili slovensko ozemlje. Na spletni strani Park vojaške zgodovine sem prebrala, da so helikopter Mi-8, poimenovan Vrcek, prepeljali na letališce v Murski Soboti, in ga skrili v bližnji gozdicek. Krake elise je na prikolici s traktorjem prepeljal krajan Hrastje-Mote. Jugoslovanska vojska helikopterja ni odkrila, zato je v skrivališcu ostal vse do konca agresije, skladno z dolocili brionskega sporazuma je bil vrnjen JLA a brez delov, ki so jih 3. julija sneli. Aeroklub Murska Sobota je krak elise hranil tri desetletja, ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije pa so ga predali v hrambo Parku vojaške zgodovine iz Pivke. Deset metrov dolg krak elise so v Pivko prepeljali s pomocjo družbe Slovenski državni gozdovi. Ceprav pozno, skoraj po tridesetih letih od konca vojne za samostojno in neodvisno Slovenijo, smo krajani hvaležni za postavitev simbola v spomin na osamosvojitveno leto 1991. Z jugoslovansko vojsko so se v našem kraju spopadali tako v prvem kot v drugem delu agresije na Gornjo Radgono. Menim, da je imela naša vas v casu osamosvojitvene vojne pomembno vlogo za dosego koncnega cilja. Simbolno obeležje je priznanje za hrabrost in pogumno delovanje braniteljev slovenske samostojnosti, vkljucno s krajani Hrastje-Mote. Naš vašcan je za svoja pogumna dejanja in hrabrost v casu trajanja osamosvojitvene vojne postal dobitnik državnih priznanj. Daša Kovacic, OŠ Kapela, 9. razred Mentorica: Alenka Kozar, profesorica slovenšcine Preizkušnja poguma za domovino Neizmerno ter neprecenljivo bogastvo nam predstavljajo spomini oziroma pripovedovanja naših staršev ter starih staršev o vojni za Slovenijo leta 1991. Ceprav nekateri pripovedujejo z grenkobo in solznimi ocmi, drugi pripovedujejo ponosno, saj so s svojim življenjem varovali našo domovino. S ponosom lahko zapišem, da je eden izmed pogumnih obrambnih mož tudi moj dedek Milan Kranjc. Rojen je leta 1956. Danes uživa v zasluženi upokojitvi. Vec kot 40 let je bil zaposlen v podjetju Radenska. Bil je tudi aktivni clan Prostovoljnega gasilskega društva - PIGD Radenska Radenci. Vojna se je zacela. Nemir in pricakovanost sovražnika sta narašcala. Z mocjo in samozavestjo so zrli strahu v oci. V casu agresije na Republiko Slovenijo, v letu 1991, je sodeloval kot clan obcinskega štaba Civilne zašcite. Tako je bil vpoklican od 28. 6. do 3. 7. 1991, kjer je opravljal obrambne oziroma zašcitno-reševalne naloge kot pripadnik enote za radiološko, biološko in kemicno zašcito pri Obcinskem štabu Civilne zašcite Gornja Radgona. V casu oboroženih spopadov in agresije na našo državo je bil dežuren. Z vso srcnostjo je bil gasilec in clan PIGD Radenska Radenci. V casu agresije je deloval na obmocju Radencev. Skupaj z drugimi gasilci so iz gasilskega doma preselili vso gasilsko opremo v bližino hotela Radin (poleg cistilne naprave). To so storili zaradi tega, ker se je gasilski dom nahajal v neposredni bližini glavne ceste, ki skozi Radence pelje v Gornjo Radgono. Obstajala je nevarnost, da bi pripadniki JLA, ki so bili že na poti v Radence, napadli in unicili še gasilski dom. Tankovska enota JLA se je ustavila tudi pri barikadah v Radencih. Še sedaj se spominja prizora, kako je tank potisnil tovornjak iz ceste v potok. Seveda so bili vsi zaskrbljeni, saj je to vodovarstveno obmocje. Gasilci so pristopili k precrpavanju goriva, da iztekajoca nafta ne bi onesnažila potoka in vrelcev, ki se tukaj nahajajo. Še vedno se dobro spominja, da se je v Radencih, dne 3. julija 1991, ustavilo oklepno vozilo, iz katerega so izvlekli mrtvega vojaka JLA, ki je bil ubit že v spopadu prej. Pripadniki enot PMP so ga odpeljali v mrtvašnico hotela Radin. Grozovit, prizor, strah v kosteh, moc in adrenalin, so gnali naše pripadnike naprej. Pogum je cena, ki jo življenje zahteva za zagotavljanje miru. Zmagoslavno pove, da so se ostali vojaki JLA predali pripadnikom TO, ki so zasegli še oklepnik in vso orožje. Danes na ta dogodek spominja spominsko obeležje v bližini zdravilišca, ki so ga odkrili ob 10. obletnici osamosvojitvene vojne (3. julija. 2021) in je posvecen pripadnikom TO ter policije. Cez tri dni, ko je JLA zapustila Radence, je skupaj z drugimi gasilci pomagal seliti arhiv Radenske iz bele hiše na varno lokacijo. To je neprecenljivo zapisano besedno bogastvo. V casu agresije je pomagal tudi pri odstranjevanju barikad cez Petanjski most, da so vozila lažje in hitreje prevažala ranjence v bolnišnico Murska Sobota. Ko je bilo v zraku cutiti že manj napetosti, se je zgodil letalski napad. To je bilo 2. julija. 1991. Bil je napad na podjetje Avtoradgona. Kot pripadnik specializirane enote Civilne zašcite in kot clan PIGD Radenska Radenci je pomagal pri gašenju požara in odstranjevanju ruševin, ki so ostale. Z vso vnemo in zanimanjem ga poslušam, kako pripoveduje meni – svojemu vnuku o dogodkih, ki so se zgodili pred vec kot 30 leti. Zelo sem ponosen nanj in imam ga neizmerno rad. Od 1. julija 2006 mu je priznan status vojnega veterana, ker je v casu oboroženih spopadov opravljal naloge in dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije kot clan specializiranih enot Obcinskega štaba za Civilno zašcito. Ponosno lahko zapišem, da je v letošnjem letu prejemnik spominske medalje za 30. obletnico samostojne in neodvisne države Republike Slovenije (v spoštljiv spomin na cas, ko smo združili moci za Slovenijo in v iskreno zahvalo za prispevke), ki jo podeljuje Vlada Republike Slovenije. Zakljucil bi z mislijo: »Težko je biti pogumen, kadar stojiš pred otipljivo nevarnostjo. Še vecji pogum pa je potreben za soocanje z nejasnim, negotovim, brezimnim strahom, ki vznemirja zaskrbljenega duha. In to je svet velikih, tihih junakov.« (Pam Brown) Dedi Milan, ti si zame velik junak življenja! Moj dedek Milan Kranjc Pri spominskem obeležju v Radencih (Foto arhiv: R. Roškar) (Foto: R. Roškar) Irenej Roškar, OŠ Gornja Radgona, 7. razred Mentorica: Tamara Kranjc Roškar, profesorica slovenšcine in TIT (tehnika in tehnologija) Pomurci za samostojno slovensko državo Že od majhnega imam rada vse, kar je povezano z zgodovino. Nekateri so mnenja, da je zgodovina »kar nekaj«, a pri meni igra pomembno vlogo. Zavedam se, da nas zgodovino ucijo zato, da se nekatere napake in dejanja iz pretekle zgodovine ne bi znova ponovile. Takšen primer je tudi razpad Jugoslavije in nastanek samostojne Slovenije. Želja Srbov po veliki Srbiji je terjala svoj davek. Glasovnica za samostojno Slovenijo (Vir: svetovni splet) http://www.socialneinovacije.si/wp-content/uploads/2019/01/plebiscit.jpg Januarja 1990 se je Slovenija, ki je bila takrat del skupne države Jugoslavije, odlocila za samostojno pot. Razpisali so vecstrankarske volitve in aprila 1990 so šli volivci na prve vecstrankarske volitve. Nove opozicijske stranke so se združile in enotno nastopile kot Demos. Ta je zacel kmalu uresnicevati napovedan program osamosvajanja Slovenije. Na zaostrene razmere v Jugoslaviji je odgovorila tako, da je svojo teritorialno obrambo locila od poveljstva JLA in napovedala plebiscit o samostojni Sloveniji. Srbi so cedalje bolj stopnjevali pritisk in Slovenci so se decembra 1990 na plebiscitu odlocili za samostojno državo. Vojna za Slovenijo se je zacela 27. junija 1991 ob 1.15 ponoci, ko je protiletalska oklepna baterija JLA pri Metliki prestopila državno mejo. Oklepniki, helikopterji, tovornjaki in letala so iz vseh strani napadali našo mlado državo. Kako se je odvijala vojna v Pomurju? Od svoje mame in dedka sem slišala precej pricevanj. Dedek v vojno ni bil vpoklican, saj je že presegel starost, medtem ko je moja babica kot zdravstvena delavka bila vpoklicana. Mama, ki je bila takrat stara 10 let, se spomni, da so potekali srditi boji v Gornji Radgoni, kjer je bilo veliko ranjenih vojakov in žal tudi nekaj mrtvih. Nebo so preletavala letala in vse komunikacijske zveze so bile prekinjene. Kot vedno so doma poslušali radio Murski val, ki je sproti in redno obvešcal o dogajanju v Pomurju. Kar naenkrat so na radiu prekinili program in prebrali ime moje babice, da mora nemudoma v bolnišnico. Mama se še danes spomni, kako je jokala in kako jo je skrbelo za mojo babico. Letala so ves cas letala po zraku, ulice in ceste pa so bile kot mesto duhov. In njena mama se je morala peljati v službo. Ker so bile prekinjene tudi telefonske zveze, niso docakali niti klica domov, da je srecno prispela in šele na drugi dan je lahko poklicala, da se še ne bo vrnila domov. To ni bil film, bila je prava vojna Središce Gornje Radgone po spopadih z JLA julija 1991. (Foto arhiv: OZVVS G. Radgona) Šele takrat se je moja mama zacela pošteno zavedati, kaj se dogaja in kaj vse se lahko še zgodi. Ceprav takrat ni imela obcutka, kako dalec stran se dogajajo boji, je vseeno vedela, da so vsak dan bliže k nam. Nedolžno otroško igro zunaj so nenehno prekinjale sirene, ki so oznanjale nevarnost in njihovo bivališce je postalo klet. Vcasih je nehote poslušala pogovore med staršema, kam in kako se bodo zatekli v primeru, da se zgodi kaj hudega. Ceprav je vojna bila kratka, se je mama danes še vedno spominja z grenkim priokusom. Kaj vse bi se lahko zgodilo, kako dolgo bi lahko trajala, kam bi jih odnesla pot, morda jih vec ne bi bilo … A danes je ponosna na svoje sodržavljane, ki so se tako neumorno borili za našo prelepo državo. Ponosna je na svojo mamo, ki je morala na dolžnost in reševat življenja ljudem, zapustiti tri majhne otroke, nevedoc, kaj se bo zgodilo njej ali njim. Naše Pomurje se je branilo z vseh strani. Že 27. junija 1991 je bilo na obmocju Pomurja vec spopadov. Novinarji pomurskega tednika Vestnik so budno spremljali in dokumentirali dogajanje. 28. junija 1991 in 1. julija 1991 je tako nastala posebna izdaja Vestnika, ki je podrobno opisala vojno dogajanje v Pomurju. V njem smo lahko prebrali casovni potek zavzemanja Pomurja od Hodoša, Kuzme, Cepincev, Prosenjakovcev, Gederovcev, Kramarovcev, Radencev, Petišovcev, Ljutomera do Gornje Radgone. 30 LET SAMOSTOJNE SLOVENIJE) Polkovnik bi se pogajal le z generalom - Vestnik.si Ostanki tulcev tankovskih granat po umiku oklepne enote JLA z mejnega prehoda v G. Radgoni. (Vir: Arhiv Vestnika) A prekmurski pripadniki Teritorialne obrambe se niso dali. Že na samem zacetku so razorožili nekaj vojakov JLA. Žal so streljanja in napadi bili vse pogostejši, dokler se ni zgodil najvecji spopad. Ta se je zgodil v Gornji Radgoni, kjer je del mesta bil porušen in ravno tukaj je padel prvi vojak, ranjenih pa je bilo še 24 drugih. Skrb vzbujajoce je bilo tudi to, da je v Jugoslovanski ljudski armadi takrat služilo okrog 300 mladenicev z obmocja Pomurja. Vojna se je pocasi umirjala in po desetih dneh tudi koncala. Šele 25. oktobra. 1991 je Slovenijo zapustil zadnji vojak JLA. Sama gledam na našo osamosvojitev kot na pomemben mejnik v slovenski zgodovini. Vojna za našo državo morda ni trajala leto, dve, ali morda še dlje. Bilo je le 10 dni … Težkih, borbenih, pogumnih. Borili so se za našo deželo, za naše lepo Prekmurje. Danes njim v cast stoji v Pomurju kar nekaj spominskih obeležij. V Veržeju na mostu na Muri je bila odkrita spominska plošca leta 2016 (blokada mostu cez reko Muro). V Dolnjih Slavecih pri gasilskem domu, kjer je delovalo tajno skladišce orožja, je bila leta 2015 odkrita spominska plošca, na križišcu na Hodošu najdemo spominsko obeležje za boj za mejni prehod (2007), na Kuzmi imamo dve obeležji, in sicer obeležje za boje za stražnico in Tromejo (2003). V Bogojini, v zgradbi osnovne šole, ki jo tudi sama obiskujem, je bil zbirni center vojnih ujetnikov (2006). Spominsko obeležje na Osnovni šoli Bogojina (Foto arhiv: OZVVS M. Sobota) V Sebeborcih se nahaja spominsko obeležje na hiši Ervina Vagnerja, kjer je bilo skladišce orožja (2006). V Murski Soboti so štiri spominska obeležja, in sicer v dijaškem domu MSNZ (2005), na Trgu zmage (2013), na policijski postaji (2007) in pri vojašnici Murska Sobota (2021). Spominska obeležja so še: v Puconcih v zgradbi osnovne šole, kjer je bil prav tako zbirni center ujetih vojakov, v Mošcancih v stari zgradbi osnovne šole, kjer je bilo zacasno skrivališce orožja (2007), v Cepincih na stražnici, kjer je potekal boj za stražnico (2012), v Petanjcih na mostu – blokada mostu (2012), na Cankovi, kjer je bilo skladišceno orožje (2022), v Gederovcih sta spominski obeležji dve, in sicer na krožišcu (2003) in na mejnem prehodu, ki obeležuje boj za mejni prehod (2003). Leta 2022 so pripadniki domoljubnih in veteranskih organizacij OZ VVS Murska Sobota, PVD Sever za Pomurje, Združenja borcev za vrednote NOB Murska Sobota, Prekmurskega društva general Maister in Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija organizirali pohod in predstavili pomen spominskih obeležij mladim dijakom in šolarjem. Pomurske veteranske in domoljubne organizacije Pomurja pa že 5. leto organizirajo literarni natecaj Spominska obeležja pripovedujejo. Verjetno je tovrstnih obeležij še vec in morda sem katerega izpustila. Sem pa mnenja, da so pomurski veterani dobro poskrbeli, da nas osamosvojitvena vojna spominja na njih in na njihov boj za ta mali košcek Slovenije – Pomurja. Obeležja so in naj bodo spomin in opomin vsem nam. Ajda Šebjanic, OŠ Bogojina, 9. razred Mentorica: Marjetka Erdelji, predmetna uciteljica slovenšcine »Do uspeha smo lahko prišli le enotni in združeni« Pogovor s podpolkovnikom Jožetom Lebarjem in upokojenim majorjem Robertom Lenarcicem Osamosvojitvena vojna v Prekmurju ni potekala samo na enem mestu. S sogovorcema sem obujal spomine iz dveh razlicnih krajev. Podpolkovnik Jože Lebar je v casu osamosvojitvene vojne deloval na obmocju Gornje Radgone in upokojeni major Robert Lenarcic je deloval na obmocju Lendave. Pogovor s podpolkovnikom Jožetom Lebarjem Prosim vas, da poveste nekaj o sebi, oziroma da se predstavite. Sem podpolkovnik Jože Lebar, trenutno zaposlen na delovnem mestu višji castnik pomocnik za muzejsko dejavnost v vojaškem muzeju Slovenske vojske, ki je del Uprave za vojaško dedišcino pri Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije. Delam v Vojašnici generala Maistra (VGM) v Kadetnici v Mariboru. Moje delo je usklajevanje in koordinacija strokovnih delavcev muzeja, kustosov, z enotami Slovenske vojske in vodenje skupine za restavratorsko logisticno podporo. A mi lahko opišete, kako ste zaceli svojo vojaško kariero? Koncal sem štiriletno vojaško gimnazijo v Ljubljani, nadaljeval tri leta na vojaški akademiji kopenske vojske v Beogradu ter zakljucil cetrti letnik akademije v Zadru, smer artilerija. Po koncanem šolanju in diplomi sem napisal prošnjo za odhod iz takratne JLA, kjer so po slabem mesecu ugodili moji prošnji. Svojo pot sem nadaljeval kot ucitelj na gimnaziji v Ljutomeru in nato kot delavec v podjetju v Gornji Radgoni do vojne za osamosvojitev. Po odhodu iz JLA sem bil razporejen v enote Teritorialne obrambe (TO). Zakaj ste se odlocili za poklic vojaka oz. za poklic v vojski? Ste hoteli postati vojak že v otroštvu? Ne, kot otroka me je zanimalo vse drugo. Lahko recem, da sem se za ta poklic odlocil iz gole radovednosti in placanega šolanja, ki si ga nisem mogel privošciti, ce bi šel na kako drugo fakulteto. Kje ste bili stacionirani v casu osamosvojitvene vojne? Namešcen sem bil pod obmocnim štabom Gornja Radgona na lokaciji karavle v Zgornjem Konjišcu, v bližini Cmureka. Kakšno funkcijo ste imeli v casu vojne? Postavljen sem bil za poveljnika voda TO. Katere naloge ste opravljali v casu vojne? Naša naloga je bila blokirati mejno stražnico, karavlo in preko pogajanj doseci predajo posadke JLA in zasesti objekt ter ga zavarovati, vendar ne za vsako ceno. Kako in kdaj ste izvedeli, da ste vkljuceni v vojno za Slovenijo? Približno mi je bilo jasno, kaj in kako se bodo stvari dogajale, saj sem bil osem let na šolanju v tej armadi in sem vedel, kakšni so ustaljeni takticni postopki in nacrti za zavarovanje meje nekdanje SFRJ. Vseeno sem bil presenecen, ko so podcenili naše nacrte, predvsem pa našo motiviranost za dosego neodvisnosti, kar je bil recept za poraz. Obcutki ob vpoklicu so bili mešani, vendar me ni bilo strah, prej sem cutil ponos in cast. Kako je potekalo vaše delo v casu vojne? Prosil bi vas, da opišete potek dneva. Moja naloga je bila, da usklajujem in vodim enoto na nalogi, koordiniram naloge, sprejemam ukaze od nadrejenega štaba ter porocam o posebnostih pri delu. Posebno pozornost sem posvecal delu z ljudmi. Glavni cilj mi je bil, da vsi zdravi in nepoškodovani dosežemo zadane cilje in se vrnemo k družinam. Zaradi tega sem se z njimi veliko pogovarjal, jih miril in objektivno informiral. Cez dan sem skrbel, da je vse potekalo po nacrtih, da so zamenjave moštva na straži potekale redno in brez posebnosti, da je vsak dobil hrano, imel dovolj pocitka, da so stvari potekale tekoce in brez posebnosti. Kakšna je bila sestava vaše delovne ekipe? Kot poveljnik voda sem imel neposredno podrejene tri podcastnike in vsak je imel deset vojakov. Kasneje sem dobil še intendanta, veziste in vodica psov, v stražnici smo namrec po predaji posadke JLA »zajeli« tudi dva vojaška psa, za katera je bilo potrebno poskrbeti. Kako ste vi doživljali te dogodke? Ali so pustili kakšne posledice na vas, npr. PTSD (posttravmatska stresna motnja)? Težko bi rekel, da mi je bilo vseeno, saj so mi bili zaupani vojaki, odgovarjal sem namrec za njihova življenja. Priznam, nekaj casa je trajalo, da sem stvari potisnil v pozabo in se spominjal samo dobrih stvari, novih prijateljstev in neprecenljive izkušnje. Na nalogi nismo bojno delovali, tako da ne cutim posledic in kolikor vem, jih tudi kateri od mojih takrat podrejenih nima. Katerih oseb se še posebno spomnite iz osamosvojitvene vojne in katerim bi se še radi osebno zahvalili? Ne bi hotel koga pozabiti, zato ne bom imenoval nikogar. Ponosen sem na vse soborce, na njihov korekten odnos in resnost pri bojni nalogi. Vedeti je potrebno, da soborcu zaupaš svoje življenje, nekateri smo postali in ostali res pravi prijatelji, tovariši. Do uspeha smo prišli enotni in združeni. Kako gledate na pretekle dogodke iz osamosvojitvene vojne? Ali kdaj pripovedujete o teh dogodkih? Ponosen sem, da sem sodeloval pri nastajanju moje domovine, o dogodkih pa se pogovarjamo, ko se srecamo nekdanji soborci in si izmenjujemo spomine. Današnje mladine te stvari ne zanimajo prevec, menim pa, da je v osnovnih šolah veliko premalo vsebin, ki bi poudarjale tisti cas. V vojaški muzej Slovenske vojske k nam prihajajo ucenci in dijaki, tudi iz Pomurja in z radovednostjo poslušajo naše kustose, ki jim ob zanimivih zbirkah predstavljajo takratne dogodke. Pogovor z upokojenim majorjem Robertom Lenarcicem Prosim vas, da poveste nekaj malega o sebi, oziroma da se predstavite. Od leta 2022 sem upokojeni major Slovenske vojske (SV). V SV sem se zaposlil leta 1993, od leta 1988, ko sem zapustil JLA (Jugoslovansko ljudsko armado), pa sem bil vkljucen v rezervno sestavo TO. Sem udeleženec osamosvojitvene vojne leta 1991 kot poveljnik voda v 75. obmocnem štabu TO Murska Sobota. V casu mojega službovanja v SV sem opravljal vec dolžnosti, od poveljnika voda do razlicnih štabnih dolžnosti v poveljstvu bataljona in brigade. Služboval sem v razlicnih enotah SV in vojašnicah Murska Sobota, Celje in Maribor. A mi lahko opišete, kako ste zaceli svojo vojaško kariero? Po koncani vojaški gimnaziji leta 1980 v Ljubljani sem šolanje nadaljeval na vojaški akademiji, in sicer dve leti v Beogradu in dve leti v Karlovcu, smer inženirstvo. Vojaško akademijo sem koncal leta 1984 in svojo prvo zaposlitev dobil v Sinju na Hrvaškem kot poveljnik voda v inženirskem polku. V tej enoti in vojašnici sem ostal vse do mojega odhoda iz JLA leta 1988. Zakaj ste se odlocili za poklic vojaka oz. za poklic v vojski? Ste hoteli postati vojak že v otroštvu? Pri izbiri mojega bodocega poklica, poklic vojaka ni bila prva izbira. Želel sem postati kemik, zato je moja prva izbira bila srednja kemijska šola v Rušah. Vendar je en pogovor z bratom vojaškega pilota to mojo odlocitev popolnoma spremenil in odlocil sem se postati vojak. Po obisku vojaške gimnazije v Ljubljani ob koncu osnovne šole pa je odlocitev bila dokoncna. V zborniku Obcina Lendava v soju osamosvojitvene vojne 1991 sem prebral, da ste JLA zapustili leta 1988 na lastno zahtevo. Zakaj ste zapustili JLA? Že leta 1987 so se v Sloveniji priceli procesi, ki so se zavzemali za demokraticne spremembe, vecjo samostojnost slovenskega naroda, uporabo slovenskega jezika v vojski in vecje pravice za civilno družbo. Te zahteve za družbene in politicne spremembe so vplivale tudi na odnose v JLA, predvsem do Slovencev, saj je Slovenija najbolj glasno izražala željo po spremembah. Nastala gospodarska kriza in porušeni odnosi znotraj JLA so v veliki meri vplivali na odlocitev, da vojsko zapustim. Odlocilna pa je bila želja družine, da se vrnemo domov. Leta 1991 se je izkazalo, da je odlocitev bila še kako pravilna. Po zapustitvi JLA ste bili vkljuceni v rezervno sestavo Teritorialne obrambe pri obcinskem štabu Lendava. Kakšne naloge ste imeli kot rezervist v tedanji TO? Leta 1988, ko sem se vrnil v Slovenijo, sem bil vkljucen v rezervno sestavo TO kot poveljnik 2. diverzantskega voda v takratnem Obcinskem štabu TO Lendava. V casu do vojne sem izvajal usposabljanja enot in posameznikov v nalogah oviranja in rušenja, saj je obvladovanje znanj inženirstva bila moja specialnost. Tako sem enote usposabljal za delo z razstrelivom, rušenju objektov, kot so mostovi in železniške proge, postavljanju minskih in drugih ovir. V kasnejšem poveljstvu obmocnega štaba (75. ObmŠTO) sem sodeloval v pripravi nacrtov na osamosvojitveno vojno. Kako in kdaj ste izvedeli, da ste vkljuceni v vojno za Slovenijo? Vojaške priprave Teritorialne obrambe na obrambo osamosvojitve so se pricele že v letu 1990. V štabih TO so bili izdelani nacrti delovanj enot TO, z osnovnim ciljem zavarovanja meje in mejnih prehodov. Med urjenji in preigravanji teh nacrtov se še nismo popolnoma zavedali, da se pripravljamo na morebitno vojno. Prvo bojno izkušnjo sem, skupaj z enoto, doživel med Pekrskimi dogodki maja 1991, ko smo izvajali širše varovanje obmocja Ucnega centra TO Pekre. Takrat smo prvic opravljali naloge z bojnim strelivom in z oznakami slovenske TO. Šele po mobilizaciji, 24. junija 1991 in po prvem soocenju z enoto JLA pri deblokadi mejnega prehoda Dolga vas, sem se v popolnosti zavedal, da sem v vojni. Med osamosvojitveno vojno za Slovenijo ste bili kot rezervni kapetan poveljnik 2. diverzantskega voda 75. ObmŠTO Murska Sobota. Kakšne naloge ste opravljali? V rezervno sestavo TO sem bil vkljucen kot castnik s cinom kapetana (danes stotnik) in z nekajletnimi delovnimi izkušnjami na dolžnosti poveljnika voda in cete. Leta 1988 sem bil razporejen na dolžnost poveljnika 2. diverzantskega voda v takratnem obcinskem štabu TO Lendava. Kakšna je bila sestava 2. diverzantskega voda 75. ObmŠTO Murska Sobota? Diverzantski vod je bil naslednje sestave: poveljnik voda, namestnik poveljnika, 1. oddelek, 2. oddelek in 3. oddelek. Skupaj je v vodu bilo 23 pripadnikov. Kakšne naloge je opravljal 2. diverzantski vod 75. ObmŠTO Murska Sobota? Osnovne naloge voda so bile oviranje in rušenje. Vod je bil usposobljen za izvajanje diverzantskih nalog rušenja objektov, kot so mostovi, železniške proge in drugi objekti ter izdelavo minsko-eksplozivnih in drugih ovir. Med vojno je vod, po odhodu oklepne kolone iz Murskega Središca, sodeloval pri pripravi mostu na reki Muri v Petišovcih za rušenje. Ker se nove grožnje s preckanjem mostu niso uresnicile, mostu na sreco ni bilo potrebno porušiti. Kako je potekalo vaše delo v casu vojne? Prosil bi vas, da opišete potek dneva. Jaz in celoten vod smo bili mobilizirani 24. junija.1991. Vsi smo se zbrali na mobilizacijskem zbirališcu v Dolini. Kot poveljnik voda sem imel nalogo sprejeti vsakega mobiliziranega pripadnika, mu dolociti razpored in naloge, organizirati oskrbo enote z orožjem in strelivom. Do poldneva je na zbirališcu bilo že 90 % enote. Le trije, ki so bili v casu mobilizacije zaradi delovnih obveznosti izven obcine Lendava, so se nam prikljucili nekoliko kasneje. Po sestavi enote je bilo potrebno moštvo seznaniti s trenutnim stanjem, nalogami in predvidevanji. Organiziral sem varovanje rajona in stražo, vzpostavil zvezo in cakal na povelja nadrejenega poveljstva. Prvo noc po mobilizaciji smo imeli možnost tudi za pocitek. Naslednji dan smo se premaknili najprej v Dolgo vas in nato v Mostje, kjer smo docakali dan razglasitve samostojnosti. Ta vecer je bilo v zraku cutiti napetost, negotovost, vendar veliko odlocnost, da bomo ubranili samostojnost novonastale države. Naslednji dan se je pricela vojna, enota je dobivala vedno nove naloge. Moja naloga je bila uspešno vodenje voda pri opravljanju in izvrševanju teh nalog. Med izvajanjem nalog je bilo potrebno usklajevati sodelovanje in sobojevanje z ostalimi enotami TO in milico. Sodeloval sem pri pogajanjih in predaji enot JLA na mejnem prehodu Dolga vas in stražnici Pince. Vsakodnevno sem se udeležil sestanka poveljnikov vseh enot TO na obmocju obcine Lendava, ki ga je vodil kapetan Alojz Kisilak, clan 75. ObmŠTO Murska Sobota, kot poveljnik izpostavljenega poveljniškega mesta za Lendavo. Nalogo poveljnika voda v vojni sem opravljal do 11. julija 1991, ko sem bil, kakor tudi celoten 2. diverzantski vod, demobiliziran, naloge pa je prevzela nova enota TO. V casu vojne ste bili stacionirani v ObmŠTO Murska Sobota in v casu vojne se je tudi odvijala blokada ObmŠTO Murska Sobota oziroma vojašnice Murska Sobota. Ali ste bili z 2. diverzantskim vodom vkljuceni v blokado vojašnice Murska Sobota? Do junija 1991 je na obmocju obcine Lendava deloval Obcinski štab Teritorialne obrambe (OŠTO), v sestavi katerega so bile vse enote TO tega obmocja. Z reorganizacijo in z novim Zakonom o obrambi so bili obcinski štabi in s tem tudi lendavski obcinski štab ukinjeni. Na obmocju Pomurja sta bila formirana dva obmocna štaba, in sicer 75. obmocni štab (ObmŠTO) s sedežem v Murski Soboti in 73. ObmŠTO s sedežem v Ljutomeru. Vse enote Teritorialne obrambe Obcine Lendava so bile s tem podrejene 75. ObmŠTO v Murski Soboti, vendar med vojno izven obmocja lendavske obcine niso delovale. Tako jaz in 2. diverzantski vod pri blokadi vojašnice Murska Sobota nisem sodeloval. Kje vse ste bili s svojim vodom? Z 2. diverzantskim vodom sem med vojno deloval izkljucno na obmocju takratne Obcine Lendava. Dan razglasitve neodvisnosti je enota docakala v Mostju. V prvih dneh vojne je enota sodelovala v blokadi in osvobajanju mejnega prehoda Dolga vas ter v zajetju karavle v Pincah. Po deblokadi mejnega prehoda, odhodu bojne kolone Jugoslovanske ljudske armade iz Murskega Središca in zavzetju vseh karavl, dobijo vse enote nove ukaze in naloge. Vojne še ni bilo konec in prisotne so bile nove grožnje in nevarnosti, od poskusa ponovnega zavzetja mejnega prehoda s helikopterskim desantom do poskusa preckanja reke Mure na drugih mestih. Drugi vod je skupaj s tretjim diverzantskim vodom ostal v rajonu Dolge vasi z nalogo nadzora komunikacije Dolga vas – Dobrovnik in Dolga vas – Lendava. V zacetku meseca julija pa smo bili premešceni v vaški dom Benica, kjer je vod, v sodelovanju z drugimi enotami TO, izvajal varovanje obmocja reke Mure od Murske šume do Gornje Bistrice. To nalogo je vod opravljal vse do konca vojne, 11. julija 1991 pa je bila enota demobilizirana in zamenjane z novo enoto, ki je v celoti prevzele vse naše naloge. Kako ste vi doživljali te dogodke? Ali so pustili kakšne posledice na vas, npr. PTSD (posttravmatska stresna motnja)? Vojna je vsekakor dogodek, ki lahko povzroci pri cloveku neprijetne in intenzivne reakcije, tudi posttravmatsko stresno motnjo. Vojna v Sloveniji je na sreco trajala relativno kratek cas, intenziteta bojev na našem obmocju ni bila velika, med incidenti ni bilo uporabljeno strelno orožje, zato tudi ni bilo ranjenih in mrtvih. Zato nekih simptomov stresa in šoka nisem zaznal ne pri sebi in ne pri ostalih. Vsekakor pa je bil prisoten strah, obcutek tesnobe in negotovosti, tisti strah, ki je v takšnih trenutkih nujno potreben, da je clovek bolj previden in v svojih odlocitvah bolj preudaren. Nikakor pa ni bila prisotna panika. Katerih oseb se še posebno spomnite iz osamosvojitvene vojne in katerim bi se še radi osebno zahvalili? Pri svojih spominih ne bi posebej izpostavljal posameznikov, saj smo do uspeha lahko prišli le enotni in združeni. Pomembno je poudariti odlicno sodelovanje in sobojevanje med enotami TO in milice. Odlicno je bilo delovanje tudi ostalih obrambnih struktur in Civilne zašcite. Dobro izvedeno oviranje pod vodstvom Sekretariata za ljudsko obrambo Lendava je enotam TO omogocilo uspešno izvajanje bojnih nalog. Pomoc civilnega prebivalstva, ki so nam nudili zatocišca in hrano, je dvigovalo moralo pripadnikom TO in milice, podpora gostincev, ki so nas oskrbovali s hrano in vodo, je bila vedno pravocasna. Zato bi se rad zahvalil vsem skupaj in vsakemu posebej, ki so kakorkoli prispevali k zmagi. Kako gledate na pretekle dogodke iz osamosvojitvene vojne? Ali kdaj pripovedujete o teh dogodkih? V veteranskih in domoljubnih organizacijah z žalostjo ugotavljamo, da je dogodkom med osamosvojitveno vojno v osnovnošolskih in srednješolskih ucbenikih posveceno zelo malo prostora. Zato v pomurski koordinaciji domoljubnih in veteranskih organizacij že vrsto let organiziramo javni literarni natecaj Spominska obeležja pripovedujejo. S tem želimo zagotoviti prenos zgodovinskih dejstev in vedenj med generacijami, ohranjati spomin in poudarjati pomen teh dogodkov ter prenašati in gojiti domoljubje med mladimi. Osnovnošolce in srednješolce seznanjamo z osamosvojitvenimi dogodki s predavanji na šolah, s postavitvijo ulicne razstave o osamosvojitveni vojni ter z njihovim vkljucevanjem v razlicna praznovanja, s katerimi obeležujemo te dogodke. O dogodkih pred osamosvajanjem Slovenije, organizaciji in delovanju TO v Pomurju, pripravah in delovanju milice, dogodkih med osamosvojitveno vojno so domoljubne in veteranske organizacije Pomurja izdale že vec zbornikov in knjig, kot je »Vloga TO Pomurja v procesu osamosvajanja«, »Obcina Lendava v soju osamosvojitvene vojne 1991«, »Pomurje je gorelo modro«. To so le nekatere publikacije, iz katerih lahko mladi, izpod peres udeležencev vojne, izvedo neizkrivljena zgodovinska dejstva o osamosvojitveni vojni in razumejo cas in razmere, ki so pripeljale do osamosvojitve Slovenije. Bronasta medalja generala Maistra se podeli pripadnikom Slovenske vojske za pomembne zasluge pri razvoju in krepitvi Slovenske vojske oziroma obrambe Republike Slovenije. Prejeli ste jo tudi vi, mi lahko poveste kaj vec o tem? Bronasto medaljo generala Maistra sem prejel neposredno po vojni za moj prispevek k obrambi Republike Slovenije v osamosvojitveni vojni. Na njo sem zelo ponosen in mi pomeni priznanje, da sem svoje delo opravil dobro, da sem enoto, ki sem ji poveljeval, vodil uspešno in resnicno prispeval k obrambi domovine. Medaljo pa cutim tudi kot priznanje in zahvalo vsem mojim podrejenim, ki so moja povelja izvrševali brezpogojno in uspešno. Kar pomeni, da so mi zaupali in verjeli vame, za kar sem jim neizmerno hvaležen. Oba sogovorca sta prejela spominski znak Obranili domovino, poleg spominskega znaka je upokojeni major Robert Lenarcic prejel bronasto medaljo generala Maistra. Sogovorca menita, da je osamosvojitveni vojni posveceno premalo govora in da se veliko mladih ne zaveda, kaj vse so naši veterani vojne za Slovenijo in tudi civilisti naredili in žrtvovali za svobodno domovino, kot jo poznamo danes. Nikoli ne smemo pozabiti, kaj vse so storili, da so obranili domovino. Do samostojnosti smo prišli enotni in združeni. Vesel sem, da že tretjic sodelujem na natecaju, ki ozavešca in opominja mlade na preteklost, oziroma na enega izmed kljucnih dogodkov samostojne Slovenije. Obema sogovorcema se iz srca zahvaljujem za sodelovanje. Jakob Vuk, OŠ Bogojina, 9. razred Mentorica: Marjetka Erdelji, predmetna uciteljica slovenšcine Intervju z mojo babico o osamosvojitveni vojni Jožica Colnik je zelo aktivna upokojenka, sedaj stara 65 let. Pravi, da se še danes živo spominja osamosvojitvene vojne za samostojno Slovenijo, ki je bila leta 1991 in je Slovenkam in Slovencem spremenila življenje. Poudarja, da smo Slovenci narod, ki vemo ob resnih težavah stopiti skupaj in si med seboj brezpogojno pomagati. (Foto: L: Colnik) Odlocila sem se, da babici zastavim nekaj vprašanj v zvezi z njenim doživljanjem osamosvojitvene vojne za Slovenijo. Koliko si bila stara, ko je potekala osamosvojitvena vojna za Slovenijo? Stara sem bila 33 let. Kateri poklic si takrat opravljala oz. kje si bila zaposlena? V casu pred osamosvojitveno vojno sem bila samostojni podjetnik, doma sem imela svojo trgovino. Kako si preživljala zacetek osamosvojitvene vojne? Si obcutila kake spremembe, ki so kazale na zacetek vojne? Ko se je naša okolica zacela pripravljati na osamosvojitveno vojno, sem bila z družino na dopustu na Hrvaškem. Tri dni pred iztekom dopusta smo bili dogovorjeni s prijatelji iz Slovenije, da nas obišcejo na naši dopustniški destinaciji. Takrat še nismo imeli prenosnih telefonov, vezani smo bili samo na stacionarne telefone. Ker niso prišli ob dolocenem terminu, smo šli na pošto in poklicali v Slovenijo. Takrat so nam povedali, da se pripravlja nekaj nenavadnega in da naj nemudoma zapustimo Hrvaško. V Sloveniji so namrec že postavljali barikade na cestah in mostovih. Takoj smo spakirali stvari in se odpravili proti domu. Na prvo oviro smo naleteli že v Varaždinu, kjer je bil na cesti postavljen vojaški tank. Nato smo pot nadaljevali cez Cakovec in nato skozi Štrigovo, kasneje pa smo naleteli na oviro v Hrastje Moti. Ker nismo mogli mimo, nam je en gospod prijazno odprl ograjo skozi svojo posest, da smo lahko zaobšli oviro. Tako smo koncno prispeli do doma, za povrh vsega pa je tisto noc bilo še mocno neurje z bliskanjem in grmenjem. Cesa se najbolj spomniš iz tistih casov? Najbolj se spomnim barikad, ki so bile postavljene v naši bližnji okolici in naše vrnitve z dopusta. Takrat nismo vedeli, ce bomo sploh prišli domov oz. ce bomo sploh preživeli. Kako ste se v tistem casu slišali s sorodniki? Glede na to, da živimo na vasi, je vecina sorodnikov prišla k nam iskat varno zavetje. Pri nas so ostali do konca vojne. Kako ste si nudili medsebojno pomoc, ste bili bolj povezani kot pred vojno? V casu med potekom osamosvojitvene vojne je prišlo do velikega spoštovanja med ljudmi, zgradile so tudi nove prijateljske vezi, nekateri so se tudi pobotali. Kako je dogajanje osamosvojitvene vojne vplivalo na ljudi na vasi, tvoje sorodnike? Mi na deželi nismo te vojne obcutili tako mocno kot prebivalci obmejnih krajev. Vsi smo bili zaskrbljeni, prestrašeni. Veliko ljudi iz vecjih krajev je prišlo v naš vrh iskat zavetje. Vseh 10 dni smo živeli v strahu, skrbelo me je, da bo moj mož vpoklican v vojno. Kaj ti je bilo v tem casu najtežje? Najtežje mi je bilo to, da nisem vedela, kaj bo z mojo družino in z mano, kaj se bo zgodilo, ce bomo preživeli. Najtežje mi je bilo v trenutku, ko so 50 metrov od nas zaceli postavljati barikado. Takrat me je zacelo zelo skrbeti, kaj se bo zgodilo z mojo družino, z mojim domom, trgovino. Kateri dogodek te je najbolj pretresel? V naši neposredni bližini so zaceli postavljati protitankovsko obrambo, ker so pricakovali napad jugoslovanske vojske s ptujske strani. Ali je bil kdo od tvojih sorodnikov ali prijateljev v nevarnosti? Da, dva od naših ožjih prijateljev sta bila mobilizirana in za njiju sem bila zelo v skrbeh, ker kot receno, takrat nismo imeli prenosnih telefonov, zato nismo vedeli, kako je z njima. Kakšno vlogo ste imele ženske v tem casu? Ali si bila doma sama, kje je bil dedek, otroci? Ženske smo skrbele za družino in sorodnike, ki so se zatekli k nam. Moj mož je bil takrat doma, saj je bil po poklicu avtobusni šofer in ker so bile na cestah barikade, se je ves promet ustavil. Prav tako so bili doma tudi otroci, saj so bile takrat že pocitnice. Kateri spomeniki v bližnjih krajih pricajo o dogajanju v osamosvojitveni vojni? Kaj veš o njih? Eno spominsko obeležje o padlem v osamosvojitveni vojni za Slovenijo je v Radencih, malo pred hotelom Radin, drugo pa v Gornji Radgoni, v centru mesta, kjer je bil ustreljen novinar. Moj prijatelj je prical o tem, kako je v živo videl smrt ustreljenega novinarja. Kaj lahko še poveš o tej vojni? To je bil prvi vojni spopad v Evropi po drugi svetovni vojni. Republika Slovenija je med 27. junijem in 6. julijem 1991 odbila napad Jugoslavije, s tem pa je dosegla svojo neodvisnost od SFRJ (Socialisticne federativne republike Jugoslavije). V boju za osamosvojitev ja žal padlo 76 ljudi, od tega jih je 19 padlo na slovenski strani, 45 na jugoslovanski, 12 pa jih je bilo tujih državljanov. Na koga si najbolj ponosna ob osamosvojitvi? Na naše junake, ki so branili našo domovino in ohranili samostojnost, na takratne politike in nasploh na vse Slovence, ki so dokazali, da v težkih trenutkih znamo stopiti skupaj. Kaj tebi in tvoji družini pomeni, da živimo v samostojni državi, za katero so se naši branitelji borili in tudi žrtvovali življenje? Meni osebno to pomeni zelo veliko. Na naše branitelje sem zelo ponosna in vesela sem, da so se takrat borili za samostojno državo. Danes tudi ponosno povem, da živim v samostojni državi Sloveniji. Katere vrednote najbolj ceniš pri slovenskih braniteljih in Slovencih nasploh? Zakaj je naša dežela posebna? Slovenci smo narod, ki vemo ob resnih težavah stopiti skupaj in si med seboj brezpogojno pomagati. Meni je naša dežela posebna, ker imamo v njej vse, kar potrebujemo. Morje, gore, travnike, reke, potoke, gozdove, skratka Slovenija je cudovita in edinstvena dežela. Najpomembneje pa je, da v njej živimo cudoviti in srcni ljudje. Zakaj moramo ohranjati spomin na te dogodke in kako bi ga morali ohranjati? Vojna za Slovenijo je bila zelo pomembna prelomnica za slovenski narod, kajti prvic v zgodovini smo dobili samostojno državo. Spomin na te dogodke moramo ohranjati z ozavešcanjem mladih, kako pomembno je sodelovati in biti pripravljen na izzive, ki nam jih lahko prinese življenje. Žal se vcasih ne zavedajo pomena življenja v svobodi in miru ter premalo cenijo zgodovinske dogodke, ki so prispevali k naši samostojni Sloveniji. Lana Colnik, OŠ Kapela, 9. razred Mentorica: Alenka Kozar, profesorica slovenšcine O osamosvojitveni vojni govorimo premalo (po intervjuju z Ljubomirjem Smodišem) Ko je bilo najhuje, ni popustil pod pritiskom. Ni se predal in ni obupal. Ko so mu metki leteli nad glavo, je ostal zbran. Ljubomir Smodiš je v mojem pogledu junak. Njegova dejanja in njegova miselnost ter ljubezen do domovine so lahko ljudem samo za vzor. Cetudi je preteklo že vec kot 30 let od osamosvojitvene vojne, se g. Smodiš vsega dobro spomni. Že pred casom mi je omenjal osamosvojitveno vojno in me s svojimi spomini navdušil, zato sem se odlocila, da z njim opravim intervju. Z ženo Marjano sta me lepo sprejela in mi prikazala takratne razmere skozi oci navadnega državljana in oci nekoga, ki se je boril. G. Smodiš je govoril o razmerah med vojaki, ga. Marjana pa je opisala, kako so vse to doživljale družine. Dva casopisna prispevka o podelitvi medalj leta 1992 najzaslužnejšim pripadnikom in iz leta 1997 o srecanju borcev iz osamosvojitvene vojne. (Foto: K. Rauter) Na zacetku sem ga prosila za nekaj osnovnih podatkov, nato pa je pogovor stekel kar sam od sebe. Ljubomir Smodiš se je rodil 27. marca 1965. Je clan vojnih veteranov v Ljutomeru, kjer je v predsedstvu. Veterani se veliko srecujejo in obujajo spomine. Pravi, da slovensko srecanje veteranov poteka v Velenju, išcejo pa tudi možnosti, kako današnjo mladino o takratnih dogodkih ozavešcati. Trenutno živi na Spodnjem Kamenšcaku. Povedal mi je, da je takoj po služenju vojaškega roka bil tudi v šoli za rezervne oficirje, nato pa vkljucen v TO Ljutomer. V šolo za rezervne oficirje ga je poslala obcina. Vojaški rok je služil 8 mesecev v Ljubljani. Nato pa je odšel v Karlovec na Hrvaškem, kjer se je še dodatno izobraževal. Med služenjem vojaškega roka si je nabral kar veliko izkušenj, zato je bil tudi koristen. Pravi, da se je hitro znašel in prilagodil razmeram v TO, ceprav jim je zelo primanjkovalo orožja. V TO je prišel kot obveznik, zato je bil tudi obvezno vpoklican v osamosvojitveno vojno. Ce ne bi bil obveznik, pravi, da bi se prostovoljno javil v vojno. Med vojno je bil poveljnik diverzantskega voda 73. obmocnega štaba TO Ljutomer. Med vojno mu je bilo zelo težko, saj ni imel stika s starši, z ženo in otrokoma, ki sta bila stara pol leta in pet let. Žena Marjana in otroka so se prav takrat komaj preselili v hišo. V stik z njimi ni mogel priti, ker so bile vojaške telekomunikacijske povezave takrat slabe, ceprav je bil od njih oddaljen le 10 km. Boriti se je moral tudi s svojimi prijatelji iz vojske, saj je vojaški rok služil v JLA. Vsi udeleženi v vojni so takrat imeli enake izkušnje z orožjem in taktikami. Edina prednost, ki so jo imeli Slovenci v vojni, je bilo poznavanje terena. Vojaki JLA niso poznali slovenskega terena in niso obvladali našega jezika. V vojni je poveljeval dvajsetim vojakom, od katerih so bili trije prostovoljci. Rezervni oficirji so vsako leto imeli vojaške vaje po služenju vojaškega roka. Pred vojno, ko so potekale vojaške vaje, je slutil, da se nekaj kuha, saj je na vajah ostal tri mesece. Tik pred vojno so ga z vojaki poslali na stražo v Maribor, kjer so ostali dva dni. Ravno takrat pa se je zacela uvajati Slovenska vojska, ki ni imela nobenih izkušenj. Nato pa se je zacela vojna in g. Smodiša so z vojaki poslali v Presiko, ker so oblasti slutile, da bodo vojaki JLA mejo preckali prav tam, da bi lažje prodrli v Gornjo Radgono. In ravno to se je zgodilo. V vasi nad Presiko so bili ormoški vojaki, a barikad zaradi terena niso mogli postaviti, zato se je vse odvijalo v Presiki. V Presiki so imeli tudi Civilno zašcito in za bombe usposobljene pirotehnike, ki so postavili minsko polje. Vse privatnike, ki so se ukvarjali s prevozništvom, so prosili, da svoje tovornjake postavijo za barikade. Tako so prosili tudi podjetje Tehnostroj, kjer je bil takrat zaposlen tudi moj dedek. Na Tehnostroju so takrat delali dan in noc, da bi barikade prepeljali na mejo v Presiko. Vojaki so mislili, da jim borbe ne bo uspelo dobiti, zato je g. Smodiš evakuiral celotno vas in ukazal, da za barikade podrejo tudi drevesa. Pravi, da so mu ljudje govorili, da je nor, a so mu zdaj, po vsem, kar je bilo, hvaležni. Vreme g. Smodišu in vojakom ni bilo naklonjeno, saj je bilo deževno, mrzlo in zelo vetrovno. V noci z 2. julija 1991, pa so vojaki JLA prispeli. Spominja se groznega streljanja. Pravi, da so njegovi vojaki imeli protitankovsko orožje. Namerili so v tank in prvic zgrešili. Ko so poskusili drugic, so zadeli. Pravi, da »se mu je paralo srce«, saj je vedel, da so v tanku ljudje, ki so takrat zgoreli. Trupel ni videl, saj so kasneje po njih prišli rešilci. Streli JLA so leteli vsepovsod po gricih. Tudi nad glavami vojakov. V vsej tej zmedi, pravi, da se je prijel vroce cevi na puški, medtem ko se je drugim vojakom drl, da je ne smejo prijeti. Namrec cev na orožju se segreje, ko iz nje letijo metki. Vojaki JLA so kar z protiletalskim orožjem streljali na hišo v Presiki, ki je imela pol metra debele zidove. Metki so zidove prebili. Pravi, da je vojakom pred bitko povedal, kam se bodo skrili, ce bi jim grozila nevarnost, zato so se ob njegovem ukazu znali umakniti. Umaknili so se, ker jim je zacelo primanjkovati streliva. Sovražniki so kasneje tudi nehali streljati. Vse tovornjake, ki so jih privatniki postavili, so vojaki JLA prestrelili ali so se zaradi tega zažgali. G. Smodiš doda, da je s sovojakom ob petih zjutraj šel presenetit JLA, medtem ko so utrujeni vojaki spali. Ko sta jih prebudila, so zaceli brezglavo streljati naokoli, saj terena niso poznali. Okoli 6. ure zjutraj so se sovražniki prebili skozi barikade. G. Smodiš je pred tem odpeljal tovornjak, v katerem so Slovenci imeli hrano za 2-3 dni. Ob osmih so njegovi vojaki šli v Strocjo vas, od koder so premike JLA lahko samo še opazovali. Vojaki JLA so se pomikali po Pristavi do Gornje Radgone, kjer so jih dokoncno ustavili. Njegova enota ni mogla storiti nicesar vec, saj niso imeli orožja. V Presiki so sovražniki pustili poškodovan oklepnik in 15 vojakov, ki so se predali. Te so slovenski vojaki prepeljali v Buckovce, kjer so jim nudili hrano in prostore za spanje. Kasneje so jih spravili domov. Naši vojaki so bili psihicno izmuceni. Spali so v jamah, ki so si jih sami skopali. Vedno pa so stražili, saj so se bali, da jih bo sovražna vojska napadla. Zaradi pritiska in bolezni jih je en vojak zapustil. V ekipi so imeli tudi zdravnika, ki jih je miril in jim dajal tablete, da so lažje prebrodili grozne trenutke. Vojake so oskrbovali tudi s hrano, vendar so jo lahko spravili samo do barikad. Pet medalj iz osamosvojitvene vojne, ki jih Ljubomir Smodiš s ponosom predstavi. (Foto: K. Rauter) Povezava do Ljutomera je bila iz Presike prekinjena. Njegova žena Marjana pa je bila takrat v stiski. V vasi so govorili, da je v Ljutomeru varno, zato se je z otrokoma odpravila tja, a se je kmalu vrnila domov, saj so bile tam ogromne kolicine kurilnega olja, ki bi se lahko hitro vnelo. Ko je prišla domov, je avto parkirala pod balkon, da ga letalo, ki je letelo le nekaj metrov nad streho, ne bi opazilo. Z otrokoma se je zatekla v klet, kjer je bila celotna družina. Ker je ga. Smodiš takrat imela le pol leta staro puncko, je porabila celo placo, da je kupila zadosti mleka v prahu za njo. Gospa omenja tudi, da so imeli ves cas vklopljen radio. In g. Loparnik je na radiu porocal, da so se napadi v Presiki zaceli. Vedela je, da je v Presiki njen mož. Pravi, da se ji je svet takrat rušil, saj ni vedela, kako je z Ljubom. Spominja se, da je k njej v casu moževe odsotnosti poskušal celo nekdo vlomiti, saj je mislil, da je bila sama doma. G. Smodiš pravi, da je imela njegova žena v kleti, ki je služila kot zaklonišce, pripravljeno orodje, ce bi bilo treba kopati, da bi se rešili v primeru zasutja kleti. Oba pravita, da se je veliko Ljutomercanov zateklo na Sp. Kamenšcak k sorodnikom. Spominja se tudi, da se je javilo veliko prostovoljcev, a so hitro odšli iz vojne, saj so videli, kaj pomeni smrt v vojni. Po vojni je imel v Središcu ob Dravi stražo, saj se je meja komaj takrat izoblikovala in mej niso pazili cariniki. Pravita, da so bili nekoc vecji domoljubi, kot smo danes. G. Smodišu se zdi žalostno, da o vojni govorimo tako malo. Tudi s šolami se je težko usklajevati, pa tudi ucencem to ni tako zanimivo, pravi. Svoje vnuke že zdaj ozavešca o vojni in o njenem poteku. Žalostno se jima zdi, da se nekateri iz te vojne celo norcujejo, saj se ne zavedajo njenega pomena. Za svoja dejanja je prejel medaljo za hrabrost, ki jo ima malo ljudi v Sloveniji. Poleg nje je prejel še druge medalje. Meni, da bi se v Sloveniji moralo uvesti obvezno služenje vojske, saj bi mladi fantje postali bolj zreli in sposobnejši, kot so zdaj. Pa tudi razmere v svetu so negotove in vojna nevarnost je vedno vecja. Oba pravita, da so bili Slovenci najbolj enotni ravno ob plebiscitu, danes pa se delimo, na »katero stranko podpiraš« ljudi. Na dan razglasitve samostojne Slovenije, pravita, da se nihce ni zavedal nevarnosti, ki jim je takrat pretila. G. Smodiš je v casu izobraževanja obiskoval isto šolo kot jaz - OŠ Janka Ribica Cezanjevci, ki je znana po streljanju talcev pri Ribicevem mlinu. Pravi, da se takratnih dogodkov spomni ne samo po slišanem v šoli, ampak tudi po pripovedi svojega pokojnega oceta. Oba z ženo sta mnenja, da so to bili drugi casi. Pravi, da so bili ponosni pionirji, mladinci, da je bila stopnja narodnega zavedanja in pripadnosti izjemno velika. Danes temu ni tako in v tej smeri bi se v današnji družbi morali dogajati premiki. Spregovorita tudi o pomenu informacij v današnji družbi. Sprašujeta se, kaj bi se zgodilo, ce bi takrat informacije letele naokrog, kot letijo danes. A bi se vojna zasukala v pravo smer? In prav ko to pišem, ponovno v slovenskem prostoru potekajo ideološka trenja. Tokrat se zgodba odvija okrog Muzeja slovenske osamosvojitve, ki ga želijo združiti z Muzejem novejše zgodovine Slovenije. Sprašujem se, kje sta tista enotnost in preudarnost, ki so ju Slovenci – z mojega vidika naši dedki in babice - premogli v casu osamosvojitvenih procesov. Zala Rauter, OŠ Janka Ribica Cezanjevci, 8. razred Mentorica: Karmen Rauter, profesorica slovenšcine in nemšcine Kdo je bil Branko Bernot – Aljaž? Prihajam iz Osnovne šole Križevci pri Ljutomeru. Pri pouku zgodovine sem izvedel, da se je naša šola v preteklosti imenovala Osnovna šola Branko Bernot - Aljaž. Zadal sem si nalogo, da bom raziskoval, kdo je bil ta mož. S pomocjo spleta, knjig in intervjujev sem dobil odgovore. Proti koncu druge svetovne vojne so se vrstili spopadi med partizani in okupatorji. Okupator je stopnjeval nasilje, najvec zlocinov so storili Kozaki. Kozaki so bili prebivalci Vzhodne Evrope, ki so bili znani po vojaški spretnosti. V drugi svetovni vojni so pomagali tudi Nemcem. Delo partizanov je postalo zelo oteženo, ker je okupator krepil svoje sile. Kozaki so ugrabljali partizane in od njih izsilili, da so izdali, kje se skrivajo njihovi tovariši. Tako so se lahko organizirali in napadli skrivališca. Pred 78. leti, 3. februarja 1945, ko je zunaj mocno snežilo in je zima pošteno kazala zobe, so se spopadli Kozaki in partizani pri domaciji Ignaca Žalika v Logarovcih. Na ta dan so bili tam prisotni partizan Branko Bernot- Aljaž in drugi clani odbora osvobodilne fronte (OF) in Komunisticne partije Slovenije (KPS) za ljutomersko obmocje. To so bili: Jožko Berden - Rastko, Ciril Jureš - Maks, Stane Simonic, Marija Petje - Vida ter Rado Pušenjak - Prlek. Zbrani so že nekaj casa potovali in se skrivali pred okupatorjem. Ko jim je v vecernih urah uspelo priti do Logarovcev, so bili že zelo utrujeni in premraženi. Veliki snežni zameti in mrzel veter so še dodatno oteževali njihovo pot. Zelo utrujeni partizani so v topli hiši hitro zaspali in spali do zgodnjih jutranjih ur. Še v trdi temi jih je zbudila gospodinja in jih opozorila, da so pred hišo Kozaki. Rado, ki je spal v prvi sobi, je takoj prebudil še ostale partizane. Prvi, ki je prišel na stražo, je videl, da so jih obkolili Kozaki. Partizani so spoznali, da se ne morejo umakniti, in so se odlocili skriti na podstrešje hiše. Mislili so, da jih ne bodo našli in se bodo tako izognili spopadu. Hkrati so se odlocili, da ce jih najdejo, se bodo borili, dokler bodo imeli strelivo in jih ne bodo ujeli živih. Ko so Kozaki vdrli v hišo, so našli partizanski plašc in torbico, ki so ju ti v naglici pozabili. Tako je sovražnik vedel, da so v hiši partizani in zacel preiskovati hišo. Od gospodarja so zahtevali, da jim odpre vrata. Do njega so bili zelo nasilni. Na stopnišcu podstrešja se je vnel hud boj in zacelo se je streljanje. Prvi je padel komandant Kozakov, ranjena pa sta bila tudi dva partizana. Partizani niso popustili in so se hrabro borili še naslednjih pet ur. Ker je bilo mrtvih že vec Kozakov, so le-ti zaceli klicati pomoc. Ustreljena sta bila tudi Žalikova gospodar in gospodinja. Ko so partizani videli, da se sovražnikove cete redcijo, so se odlocili za preboj. Branko Bernot - Aljaž se je prebil in bi lahko pobegnil, a se je vrnil in pomagal soborcem. Takrat ga je sovražnik ustrelil in padel je mrtev. Rešiti se je uspelo trem partizanom, ki so pobegnili in se skrili v bližnje partizanske postojanke. Ko so Kozaki videli, da se jim partizani vec ne upirajo, so zažgali domacijo ter nameravali pobiti sosede. Po tem boju so zajeli še nekaj partizanov, jih mucili in pretepali, da bi od njih izvedeli za skrivališca in partizanske akcije. Boj, ki je bil tako dolgotrajen, je zelo odmeval po Murskem polju. Tudi vrsto let po spopadu ljudje niso mogli pozabiti junaštev naših partizanov. Hišo Ignaca Žalika v Logarovcih so obnovili in pred njo postavili spominsko plošco. Tam tudi vsako leto pripravijo slovesnost v spomin na ta zgodovinski dogodek. Branko Bernot - Aljaž je bil zelo pogumen, saj je žrtvoval življenje za druge in nam tako omogocil, da danes lahko v miru živimo v samostojni državi. Prav je, da se tega zavedamo tudi mladi in poskušamo ohraniti spomin nanje. Teo Vohar, OŠ Križevci pri Ljutomeru, 8. razred Mentorica: Metka Štuhec, profesorica geografije in zgodovine Pripoved veteranov vojne za Slovenijo Veteran vojne za Slovenijo - Marjan Neuvirt Bila je lepa, mirna in topla junijska noc leta 1991. V blokovskem naselju Trate v Gornji Radgoni smo spali jaz in moja družina - žena ter sinova (mlajši še v vrtcu, starejši pa osnovnošolec), nezavedajoc se, da se bo to noc zgodilo tisto, cesar smo se potihoma bali. Da se bo v Sloveniji pricela vojna oz. da nas bo napadla takratna jugoslovanska vojska. Bilo je obdobje, ko je v takratni državi Jugoslaviji, katere del je bila tudi Slovenija, vrelo. Vrelo je zaradi mednacionalnih sporov, zato smo se Slovenci in Slovenke na plebiscitu odlocili, da gremo na svoje, cesar pa nam takratna oblast v Beogradu ni hotela dopustiti. Slovenci smo bili priden in gospodarsko najbolj razvit narod v takratni SFRJ in smo prispevali veliko denarja v skupno blagajno te države. Vsak dan pa smo po radiu in TV poslušali grožnje proti Slovencem, zlasti iz Srbije in Crne gore, da nas je potrebno zaustaviti tudi s silo, saj so vedeli, da bodo brez našega denarja živeli težje in bodo morali tudi sami bolj poprijeti za delo. Grozili so nam celo, da bo slovenski jezik v šolah zamenjan s t. i. srbohrvašcino. Okrog druge ure ponoci je nekdo mocno trkal na vrata našega stanovanja, kljub temu da smo imeli zvonec. Žena je šla odpret in moški, ocitno kurir nastajajoce slovenske vojske, ki se je takrat imenovala Teritorialna obramba, ji je sporocil, da se moram takoj oglasiti na obcini, saj sem bil njen clan in tudi castnik, ker baje grozi napad na Slovenijo. Na hitro sem se poslovil, se oglasil na obcini, od tam pa sem moral v popolni temi in peš kreniti na zbirno mesto, ki je bilo v nekaj kilometrov oddaljenem Kobilšcaku. Na poti sem srecal mnogo mladih fantov in mož, s katerimi smo v temi, tišini in tudi strahu, šli proti zbirnemu mestu. Ko smo se vsi zbrali, smo v koloni odšli v neznano smer in se koncno utaborili na strelišcu Hercegovšcak, ki je le streljaj oddaljeno od Radgone. Tam smo se pripravljali ubraniti mesto Radgono, še zlasti mejni prehod z Republiko Avstrijo. Vendar nihce v resnici ni verjel, da se bo to tudi res zgodilo. Kakšna zmota! Naslednjo noc, ko smo spali na nekem podstrešju v tej vasi, je sotovariš, tudi clan vodstva 6. jurišnega odreda, imenovanega Radenski odred, cigar clan sem bil tudi jaz, dobil sporocilo, da so iz vojašnic JLA krenili tanki in da se je zacela vojna! Ni treba posebej opisovati, kakšni obcutki tesnobe, žalosti in predvsem besa so nas takrat prevevali. Mi, ki smo placevali takrat našo armado, smo bili od nje napadeni. Sramota!! Vse ostalo se je potem odvijalo z veliko naglico in hitrimi premiki na položaje okrog Radgone, kajti tankovska kolona polkovnika Popova se je iz Hrvaške preko Ormoža in Ljutomera hitro bližala… Ni bilo casa za kakšne globoke razprave, vsi so hiteli in se organizirali. Vse se mi je zdelo kot nekaj neresnicnega. Vceraj mir, danes vojna. Ta pripoved, ki se nanaša na obdobje tik pred zacetkom vojne 1991, ki je trajala deset dni, ko je JLA zapustila naše kraje, seveda ne more opisati celotnega dogajanja. Okupatorska vojska je imela cilj zavzeti mejni prehod v Radgoni, naša naloga pa je bila to prepreciti. Tako smo teritorialci na vse mogoce nacine skušali zaustaviti prodirajoco tankovsko kolono JLA z barikadami, obstreljevanjem itd. Toda prodiranje smo lahko le upocasnili, saj smo bili proti izredno dobro opremljeni agresorski vojski skoraj goloroki. Kljub temu smo jim prizadejali ogromno škode, tudi z na sreco le nekaj žrtvami, tako med nami kot njimi. Napadalci so zavzeli mejni prehod, mi pa smo jih obkolili, jim izklopili elektriko, vodo in ostali so uklešceni med reko Muro in našimi enotami. Ostali so brez možnosti, da se rešijo, ob dejstvu, da jim je zacelo zmanjkovati hrane, obkolilo pa jih je vec sto pripadnikov naše teritorialne obrambe; fantov in mož, doma z obmocja sedanjih obcin Gornja Radgona, Radenci, Sv. Jurij ob Šcavnici in Apace. Ko so agresorji uspeli zasesti mejni prehod, je v Radgoni zavladala tišina. Agresorska vojska se je razporedila na mejnem prehodu z Avstrijo. Mi pa smo jih obkolili in vsi smo naslednje dni cakali. Naš odred je branil obrambno crto, ki je potekala od centra Radgone do gasilskega doma, torej smo bili na Simovicevem in Šlebingerjevem bregu. Tam smo vkopani in oboroženi cakali, kaj se bo zgodilo in upali na srecen konec, ob tem pa smo se menjavali na vsakih dvanajst ur; eni na položaje, drugi pocivat. Najbolj pa mi je iz tistih dni ostalo v spominu to, da so nas ljudje, ki so bili sicer za razliko od nas, skriti po hišah oz. kleteh, dobesedno razvajali, saj so nam na položaje prinašali vse, kar so imeli - najboljšo hrano in pijaco. Želel bi, da bi se Slovenci danes med seboj razumeli kot takrat. Ni bilo važno, koliko je kdo star, ne kakšne vere je, ne kakšne narodnosti, ne kateri stranki pripada. Važno je bilo le in zgolj to, da smo držali skupaj, kot je to nekoc lepo povedal naš rojak, teolog in filozof, dr. Anton Trstenjak. Vse ostalo, kako in zakaj ter na kakšen nacin se je ta vojna koncala, je znano in je del naše slovenske zgodovine, pri cemer pa ne bom nikoli pozabil dne, ko sem sredi tišine in cakanja na konec pogajanj sedel na vrhu grica, nasproti radgonske cerkve sv. Petra. Žalosten pogled mi je drsel tja dol proti moji rojstni in takrat delno porušeni Radgoni. Žalosten, ker nisem vedel, ali bom še kdaj skupaj s svojima sinovoma in ženo in nisem vedel, ali bomo vsi srecno preživeli to grozoto. Gledal sem porušen cerkveni zvonik, dim, ki se je valil z grajskega hriba, porušenih hiš na Panonski in Kerencicevi ulici, v zraku pa je lebdela neka cudno glodajoca tišina. A moj pogled je polzel dalje, vse tja proti mejnemu prehodu, kjer sem v daljavi videl cevi grozecih tankovskih cevi agresorske vojske. A mesto je kljub poldnevu bilo tiho in prazno, kot da bi bilo mesto duhov. In pogled mi je drsel še dlje, vse tja do Mure in še naprej do avstrijske Radgone »Saj res, glej!« sem se nenadoma zdrznil, »saj tam je pa mir! Ni vojne, tam je življenje teklo obicajno in normalno.« Videl sem, kako tamkajšnji kmetje orjejo in kako se odvija promet. Oh, sem pomislil, kako tanka je lahko crta med mirom in vojno, med sreco in nesreco - zgolj ena sama recica ju loci … Zdramil sem se iz svojih mracnih misli. To dejstvo me je tisti hip zelo ganilo, a hkrati mi je pogled na svet preko Mure, kjer ni bilo vojne, ponovno prebudil že skoraj izgubljeno upanje na srecen konec nesmiselne vojne. Žarek upanja na skorajšnji konec te vojne pa se je, kot v pravljici, zgodil že kar naslednje jutro, ko so hrumeci, drdrajoci in gomazeci se tanki, sedaj že nam tuje okupatorske vojske, pocasi, a za vedno zapušcali moje rojstno mesto in vedno manj slišno izginjali vse dalje proti Radencem, in še naprej in dalje in naprej, dokler dokoncno niso zapustili naše novorojene, ponosne ter pokoncne Slovenije. V noci s 3. na 4. julij leta 1991 je bila moja, takrat še mlada družina, ponovno skupaj in mirno, spokojno ter z nasmehom na obrazu smo spali v stanovanju blokovskega naselja Trate, saj smo vedeli, da nas to noc ne bo vec nihce motil in klical k orožju. Veteran vojne za Slovenijo – Srecko Olaj Moj oce je bil takrat star enaindvajset let. Domov so dobili poziv, naj se javijo v Gornji Radgoni, na enoti za teritorialno obrambo. Tam so jih dolocili za posebna obmocja, vecina le-teh se je nahajala ob meji. Mojega oceta so dolocili na obmocje v bližini Ljutomera, kjer so jih oborožili in jim dali uniforme. Poslani so bili v najbližjo osnovno šolo, v Razkrižje, na vecdnevno usposabljanje. Bili so v eni izmed skupin ob slovensko-hrvaški meji. Na dan, ko se je jugoslovanska armada približala Sloveniji, so se odpravili v bližino meje, kjer so v tovornjaku cakali na morebiten napad. V tovornjaku je bilo grozno. Bil je do konca poln oboroženih vojakov in samo en napacen gib bi lahko povzrocil veliko nesreco, v najslabšem primeru pa bi lahko razneslo tovornjak. Ko so jugoslovanski vojaki prispeli do meje, je sledilo naporno vecurno pogajanje s slovenskimi branilci. Na sreco so se dogovorili in jugoslovanski vojaki so odšli. Po tem so mojega oceta skupaj z ostalimi poslali nazaj v Razkrižje, kjer so pocakali do uradne razglasitve konca vojne. Takrat se je vrnil domov. Vsi prebivalci današnje Slovenije smo lahko hvaležni vsem vojakom, ki so bili pripravljeni žrtvovati svoje življenje za samostojnost naše države. Klara Olaj, Osnovna šola Kajetana Kovica Radenci, 8. razred Mentorica: Zdenka Šiplic, uciteljica slovenšcine in nemšcine Ponosna sem, da sem Slovenka Živim v vasi po imenu Kuršinci. Naša vas ni velika, imamo pa vseeno nekaj spominskih obeležij, s katerimi se spominjamo in znacilnosti, na katere smo ponosni. V vasi imamo izvir vode, imenovan Kršovšcak, ob katerem bi naj po ljudskem izrocilu v casu pokristjanjevanja kršcevala sveta brata, Ciril in Metod. Zdi se mi zanimivo, da se je ta dogodek, ceprav izrocilo, tako dolgo ohranilo. Ob izviru stoji tudi zanimivo znamenje, kjer se ljudje radi ustavijo. Tudi sama obcasno razmišljam, kako se je svet spremenil od takrat. V Kuršincih imamo tudi turisticno kmetijo Vrbnjak, ki je zelo obiskana in pekarno Hojs, kjer pecejo razlicne vrste pekovskih izdelkov. V sosednji vasi, Mali Nedelji, kjer obiskujem šolo, pa vsako leto pripravimo komemoracijo. Le to pripravimo v spomin talcem, ki so jih žal le dva meseca pred koncem vojne leta 1945 ubili. Prav je, da obudimo spomine na njih, saj se prav njim moramo zahvaliti za našo domovino. To, da vsako leto pripravimo take dogodke, se mi zdi domoljubno. Zame je domoljubje to, da s ponosom povemo, od kod smo in se domovine ne sramujemo. Slovenija je naš domaci kraj, vas, iz katere smo. To je kraj, ki ga imamo radi in se vedno radi vracamo vanj. Iz domacih krajev, iz domace pokrajine imamo najvec lepih in veselih trenutkov, ki si jih bomo za vselej zapomnili. Svoje kraje imam rada tudi zato, ker je pri nas mir. Na sreco nimamo vojn, ni nas strah, da bi nam kdo kaj naredil, da bi nam kdo poškodoval ali celo unicil dom. Menim, da glede na to, kako dolgo se je moral naš narod bojevati in dokazovati, domovine ne ljubimo dovolj. Vcasih se premalo zavedamo, kako lepo nam je, kako mirno živimo, kako mirno hodimo v šolo, delamo … v naši domovini, v naši Sloveniji. Domovino cenim in sem vesela, da živim tukaj, pri Mali Nedelji, v Prlekiji, v Pomurju, v Sloveniji. Naša Slovenija nam nudi vse, kar potrebujemo: imamo dovolj hrane, pitne vode. Nudi nam mir, poleg tega pa imamo še cudovito pokrajino, gore, morje, hribovja, jezera, reke, doline … V Sloveniji nic posebej ne pogrešam, imam vse, kar potrebujem in si želim. Upam samo, da bo naša domovina pravicna do vseh ljudi. Upam tudi, da ko bomo mi odrasli, da bomo znali sprejemati dobre odlocitve, da bomo znali biti do vseh pošteni in pravicni, da bomo znali poskrbeti in voditi našo državo Slovenijo. Še naprej si želim, da bi bila Slovenija država brez vojn in država, katero imamo vsi radi, in da bomo vsi rekli: ponosni smo, da smo Slovenci. Neja Tratnjek, OŠ Mala Nedelja, 8. razred, Mentorica: Breda Žunic, profesorica slovenskega jezika Intervju z babicama, ki sta doživeli vojno Za intervju sva izbrali osebi – najini babici Cecilijo Gjergjek, 71 let in Kristino Ficko, 80 let, ki sta doživeli vojno za osamosvojitev Slovenije. Babici nista bili v vojski, bili sta v zaledju. Kaj je privedlo do osamosvojitvene vojne za Slovenijo? CECILIJA: Do vojne je pripeljal plebiscit, ker smo se Slovenci odcepili od bivše države Jugoslavije. KRISTINA: Do vojne je prišlo zaradi nasprotovanja slovenskim težnjam po decentralizaciji in demokraciji. Kdaj se je vojna zacela in kako dolgo je trajala? CECILIJA: Vojna je bila, ko je bilo že zelo vroce. Zacela se je 27. junija 1991, koncala pa se je 6. julija 1991. Vojna ni trajala dolgo, le 10 dni. KRISTINA: Vojna se je zacela 27. junija 1991, koncala pa se je 6. julija 1991. Vojna je trajala 10 dni. Kako se je osamosvojitvena vojna za Slovenijo zacela? CECILIJA: Vzrok je bil, da smo se Slovenci odcepili od bivše Jugoslavije in zato je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) napadla Slovenijo. Spomnim se, da je most bil zaprt v Veržeju. KRISTINA: Vojna se je zacela ponoci, ko se je Jugoslovanska ljudska armada zacela premikati iz vojašnic proti naši državi. Slovenci, ki smo nastopili kot Teritorialna obramba (TO) smo zaprli mostove in postavili barikade. Kdaj je Jugoslovanska ljudska armada nastopila proti Teritorialni obrambi? CECILIJA: 27. junija 1991 je JLA napadla TO. KRISTINA: 27. junija 1991 je JLA napadla TO. Ker smo se Slovenci odcepili od bivše Jugoslavije, nas je JLA napadla. Kaj vse so storili Slovenci, da bi JLA preprecili osvojitev slovenskega ozemlja? CECILIJA: Zaprli so mostove in postavili barikade. Barikade so bile ovire, da JLA ne bi mogla priti na slovensko ozemlje. To so bili traktorji s prikolicami, tovornjaki, veliki avtobusi in avtomobili. KRISTINA: Slovenci smo na cesto postavili barikade, da nas je JLA težje napadla. Barikade so ponavadi bili avtobusi, tovornjaki in avtomobili. Ali poznaš veliko ljudi, ki so se borili za samostojno Slovenijo? Ce da, koga poznaš? CECILIJA: Da, poznam nekaj ljudi, ki so bili v vojni. Boril se je moj brat in sosedje, ki so zdaj že umrli. Stražili so pod mostom. Moj brat je stražil pod mostom na Hotizi. KRISTINA: Moja sestra je v vojni skrbela za ranjence pri Civilni zašciti. V vojno proti JLA pa je šlo veliko mojih sosedov. Moški so torej odšli na spopad za našo samostojno državo. Povej nekaj podrobnosti, nacin, kako je to potekalo. CECILIJA: Moški so dobili poziv od TO, da morajo braniti našo državo Slovenijo. Morali so oditi na bojišca, katera so jim bila dolocena. Ko so nagnali JLA, so se srecni vrnili domov. Vem za smrtne žrtve na obeh straneh v Radencih. KRISTINA: Moški so dobili poziv za TO, da morajo braniti našo državo Slovenijo in se morajo zbrati na dolocenih zbirnih mestih. Tam so dobili razporeditev, kam morajo oditi na bojišca. Zakaj so Slovenci zaprli mostove nad rekami? CECILIJA: Ker so želeli prepreciti vstop JLA v slovensko obmocje, saj so želeli braniti našo domovino Slovenijo. KRISTINA: Ker so želeli prepreciti vstop JLA v Slovenijo. Ali se je bojeval tudi tvoj mož v vojni za Slovenijo proti JLA? Ali se še cesa spomniš? Na kratko opiši, kako je bilo takrat v vojni proti bivši Jugoslaviji. CECILIJA: Moj mož je v casu desetdnevne vojne vozil tovornjaka, ker je delal na Panoniji. Panonija je bilo podjetje tistega casa. Spomnim se, da ni mogel preko mostu v Veržeju, ker so že postavili barikade. KRISTINA: Moj mož se vojne za samostojno Slovenijo ni udeležil. Kje pa so bile ženske? Kaj pa otroci? CECILIJA: Ženske in otroci so bili doma, v hiši na varnem. Poznamo nekaj primerov, da so cele družine pobegnile v sosednjo Avstrijo, ker so tam bili zaposleni. To je bilo takrat kaznivo. KRISTINA: Ženske so pomagale pri oskrbovanju ranjencev, otroci pa so bili doma, v hiši na varnem. Otroci so opazovali letala, ki so preletavala nebo. Tukaj vojna ni bila tako intenzivna, kot v krajih, kjer je prodirala JLA. Kje si se skrivala ti? CECILIJA: Živela sem na vasi. Ni bilo tako nevarno, bila sem doma, v hiši. KRISTINA: Ker sem živela na vasi, sem bila doma, v hiši. Tudi tvoj starejši sin je bil takrat v vojski v Petrinji. Ampak bil je v JLA. Kaj je storil potem? CECILIJA: Tam ga je bilo zelo strah, hudo mu je bilo. V Petrinji je bil vec kot 6 mesecev. Tam bi se moral boriti za jugoslovansko vojsko, torej proti Sloveniji. V vojsko je moral oditi na božic. Iz Petrinje so ga na sreco spustili domov, zaradi zdravstvenih težav z ocesom. Ali je bilo kaj smrtnih žrtev? CECILIJA: Moj brat in sosedje so se srecno vrnili domov. Tukaj ni bilo veliko smrtnih žrtev, vec jih je umrlo v krajih, kjer so bili veliki spopadi. KRISTINA: Bilo je 19 smrtnih žrtev in 182 ranjenih na slovenski strani. JLA je imela 45 mrtvih in 146 ranjenih. Ubitih je bilo tudi 12 tujih državljanov. Kako se je desetdnevna vojna koncala? CECILIJA: Koncala se je tako, da so se dogovorili o prekinitvi spopadov in napadanja. KRISTINA: Koncala se je s podpisom Brionske deklaracije. Je bil potem mir? Jugoslovanska vojska ni vec pritiskala na Slovence? CECILIJA: Od takrat naprej JLA ni vec napadala slovenskega ozemlja. KRISTINA: Od takrat naprej je bil mir in Jugoslovanska vojska ni vec napadala slovenskega ozemlja. Torej lahko recemo, da so slovenski branilci uspešno premagali jugoslovansko vojsko. Kdaj se je JLA umaknila iz slovenskega ozemlja? CECILIJA: JLA se je pocasi umikala iz slovenskega ozemlja, takrat ko je zadnji vojak zapustil Slovenijo. KRISTINA: JLA se je iz slovenskega ozemlja umaknila 25. oktobra, ko je Slovenijo zapustil zadnji vojak. To se je zgodilo v Kopru. Od takrat naprej je TO imela nadzor nad celotnim ozemljem Slovenije. Kakšne pa so bile posledice desetdnevne vojne? CECILIJA: Bilo je nekaj smrtnih in ranjenih, uniceni mostovi, unicena mesta, unicene ceste in še veliko drugega. Pri nas na vasi ni bilo nic uniceno. KRISTINA: Bilo so smrtne žrtve, tukaj pri nas na vasi ni bilo nic hujšega. Bolj uniceno je bilo v Gornji Radgoni. Kdo je postal prvi predsednik Republike Slovenije? CECILIJA: V tem casu je bil predsednik Milan Kucan, sledil mu je Janez Drnovšek. KRISTINA: V tistem casu je bil predsednik Milan Kucan. Ugotovitve ob intervjuju Obe sva intervjuvali svoji babici in ugotovili, da so si odgovori med seboj zelo podobni, saj sta obe babici živeli v isti vasi in sta podobno doživljali to desetdnevno vojno za osamosvojitev Slovenije. Ugotovili sva, da sta obe omenili besedo barikada, plebiscit in odcepitev Slovenije od bivše države Jugoslavije, kot povod za vojno. Ugotovili sva tudi, da so Slovenci zapirali mostove, da JLA ne bi mogla do Slovenije. Ker sta pa obe babici živeli na vasi, se nista skrivali v kleti, ampak sta normalno živeli v hiši, skrbeli za dom ter pomagali pri oskrbi ranjencev. Obe sta se tudi zelo bali za svoje najbližje, ki so se borili v vojni proti jugoslovanski vojski. Ko so se njuni sorodniki ter sosedje vrnili iz vojne ter uspešno pregnali jugoslovansko vojsko, sta bili zelo srecni. Po prepricljivih odgovorih najinih babic sva ugotovili, da so slovenski branilci bili uspešni proti Jugoslovanski ljudski armadi. Ugotovili sva tudi, da je bil Milan Kucan prvi predsednik Republike Slovenije. On je bil predsednik od osamosvojitve Slovenije, njegov naslednik pa je bil Janez Drnovšek. Pri ustvarjanju prispevka za 5. literarni natecaj z naslovom Spominska obeležja pripovedujejo nama je bila tema všec, dobili sva zanimive odgovore. Veliko sva se naucili o Sloveniji, predvsem o tem, kako se je obranila samostojna država. https://lh6.googleusercontent.com/tuD_Qqo_jXPpBV9jCPvqA5lKoAETZC-SjfX5O10WaQdbUmGhbs4lCLA5VNCPlBi-7fR3Lk9gbixEJi2zOi0IsVqtbRc1ALN8lTrES_tf0I2h9hrM9LZw4KnZQUT2cJIrf4smC1c3aXJOAHDnikLiOZCIxOMNSmbQu70uDCnNv7zPIKLs2FibtLO8QiTjxA https://lh4.googleusercontent.com/10rqDFR8OLgCD2jjQAhWrEuoB98UVAY4TNpaqKO5gxoZMQdHBMEEK13jTrgg-bds0GAT86F_sZEbIhI_d2TpAYRmD6IgNZ_1Gr4zL4sb-DjkvVscuj0NvVCADaX2iD7WFes0wiaNc6QYAqrl2A9GBxODCPVLO1agFw3s7MFYEIF1vaotDxIQ-NmYkjwPEg Cecilija Gjergjek (zgoraj) in Kristina Ficko (spodaj) v zacetku leta 2023. (Foto: Z. Gjergjek in L. Ficko) Lana Ficko in Zala Gjergjek, OŠ Puconci, 7. in 9. razred Mentorica: Nina Vidonja, profesorica sociologije in zgodovine Domovina je moja varnost Vsako leto v centru Male Nedelje pripravimo komemoracijo, zato da se spomnimo vseh, ki so padli ali so se borili za našo domovino. Ko sem bila mlajša, tega nisem razumela, danes pa vem, da je prav, da se jih spominjamo, saj so se borili za nas, za naše ozemlje. Prav zaradi vseh, ki so želeli, ki so sanjali, ki so hrepeneli, in vseh, ki so se borili, imamo danes svojo domovino in prav je, da se jih spomnimo. Rada imam svojo domovino, vesela sem, da imamo svoj jezik, svojo državo, svoje šege in navade, da imamo mir in ni vojne. Svojo domovino cenim, saj imamo samo eno, ceprav se mi zdi, da je nekateri ne cenijo dovolj. Domovina je moj domaci kraj, moja domovina mi predstavlja neki mir, ki ga ni lahko opisati, je moje varno zatocišce, varnost, ki nam je dana. Želim si, da bi prav vsi državljani skrbno skrbeli za njo, da ne bi bila onesnažena. Vsak lahko. Vsak. Spremenila bi tudi to, da ne bi bilo toliko tehnologije, da bi se ljudje vec družili, pogovarjali. Želim si, da ne bi bilo prepirov, spopadov, vojn. Želim si, da ne bi bilo grdih stvari, grdih dogodkov. Tia Tomanic, OŠ Mala Nedelja, 8. razred Mentorica: Breda Žunic, profesorica slovenskega jezika Ljudje in dogodki iz naše preteklosti se morajo ohranjati Spominska obeležja po naših krajih nas spominjajo na pomembne dogodke in na ljudi iz naše preteklosti. Prav je, da ohranjamo spomin nanje, saj se tako dogodki kot ljudje ohranijo v spominih. Tudi v naših krajih imamo veliko obeležij, mimo katerih vsak dan hodimo in niti ne vemo, komu so namenjene. So pa del naše preteklosti, brez katere ne bi bilo naše domovine. Domovina. Domoljubje? Domoljubje je zame ljubezen do domovine, do domacega kraja, ki mi pomeni veliko. Svoj kraj in svojo domovino imam zelo rada. Ima številne lepe kraje, pokrajine, gore, jezera, morje … Tudi moj kraj je lep, zanimiv, moji sokrajani so prijetni ljudje. Domovina mi predstavlja vse prijetne kraje, kamor se vedno lahko vrnem. Nudi mi izobraževanje, urejeno zdravstvo, mir, svobodo. Vecina ljudi ceni svojo domovino, sama si želim, da bi bolje skrbeli za okolje, da bi varovali naravo. Cez nekaj let bom tudi jaz lahko odlocala o pomembnih zadevah, ki se ticejo moje domovine. Želim si živeti v cistem okolju, v zdravi naravi, v miru, brez revšcine; želim, da bi se vsi ljudje razumeli. Lana Sovic, OŠ Mala Nedelja, 8. razred Mentorica: Breda Žunic, profesorica slovenskega jezika Slovenija nam nudi vse, kar potrebujemo Slovenci živimo v najlepših krajih. Vsak kraj ima mnoga spominska obeležja. Postavljena so z namenom, da se spomnimo, kaj je nekdo moral narediti, kaj je bilo potrebno za kraj, za nas, da lahko danes živimo v miru, svobodno. S komemoracijami se npr. spomnimo padlih borcev in ljudi, ki so nas morali zapustiti. Prav je, da se jih spomnimo, da se spomnimo njihovih dejanj, njihovih odrekanj in žrtev. Ni si mogoce predstavljati, kaj vse so naredili za nas. Nekateri ljudje svojo domovino cenimo bolj, drugi manj. Nikakor nam ne bi smelo biti vseeno zanjo. Lahko smo hvaležni, da živimo v miru. Ni nam potrebno odhajati v tujino, saj nam domovina nudi vse, kar potrebujemo. Žal pa se tega vsi ne zavedajo. Domovina nam nudi mir, veselje, službe, šolanje … dom. Zavedati se in razmišljati pa moramo tudi o svoji prihodnosti, saj bomo sedanje generacije nekoc odlocale o vsem, o cemer danes odlocajo starejši. Naši predniki so nam zapustili lepo, varno, solidarno domovino, na nas pa je, da našim naslednikom zapustimo še boljšo, še lepšo. Tega ne more narediti eden sam ampak vsi skupaj. Cenimo domovino, ker je vredno. Brina Kosi, OŠ Mala Nedelja, 8. razred Mentorica: Breda Žunic, profesorica slovenskega jezika Pismo domovini Draga domovina! Kraj, mesto ali država, a za vsakega si drugacna. Za prvega si življenje, saj živi v tebi, za drugega si želja, saj si želi, da bi živel v tebi in za tretjega si tujka, saj te ne pozna in te ne želi spoznati. Ceprav ljudje govorijo, da te poznajo, v resnici pa te ne, saj ne vedo, da cakaš na nas, nas nikoli ne pozabiš in nam stojiš ob strani. Ceprav pravijo, da si jih razocarala, je to laž. Razocarala jih je oseba, saj ti nikoli ne razocaraš. Ker pa jaz to vem, ti lahko povem, da si moj dom. Sofija Jurjovic, OŠ Kapela, 7. razred Mentorica: magistra Bernarda Roudi Foto: D. Mauko Osamosvojitev Slovenije Oce mi je pripovedoval, kako se je odvijala osamosvojitvena vojna, znana tudi kot desetdnevna vojna. Slovenija se je želela odcepiti od Jugoslavije, ki je bila takrat naša skupna država. To odlocitev smo potrdili na plebiscitu 23. decembra 1990, ko se je kar 88,5 % vseh volilnih upravicencev odlocilo, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država. 25. junija 1991 je slovenska skupšcina razglasila novo neodvisno in samostojno evropsko državo – Republiko Slovenijo. Tako na ta dan praznujemo dan državnosti. Moj oce se spominja, da je takrat koncal 3. razred na Osnovni šoli Tišina. Ker so se zacele letne pocitnice, je z družino nameraval na dopust v tujino. Spominja se, kako so naslednjega jutra v vseh medijih porocali, kako je tedanja Jugoslovanska ljudska armada napadla Slovenijo. V družini in okolici je zavladal strah in panika, saj niso vedeli, kaj se bo dogajalo v prihodnosti. Z zanimanjem so vsi spremljali medije in želeli biti na tekocem glede dogodkov v Sloveniji. Strah jih je bilo, saj bi v njihova vsakdanja in mirna življenja prišla vojna in negotovost za njihovo prihodnost. Na ozemlje Republike Slovenije je vstopilo vec oklepnih ter drugih vozil za prevoz vojakov, katerim je bil cilj in ukazana naloga, da prevzamejo mejne prehode z Italijo, Madžarsko in Avstrijo. Z istim ciljem so oklepna vozila in vojaki prispeli v Gornjo Radgono, kjer so se zacela pogajanja in bitka za zavzetje mejnega prehoda, zato sta bila strah in panika toliko vecja. Dostop oklepnim vozilom in vojakom v Prekmurje je bil otežen zaradi naravne ovire - reke Mure, na mostovih pa je teritorialna obramba postavila barikade (tovornjake, avtobuse, bagre …). Tako je bil dostop omogocen le po zraku. Oceta je bilo najbolj strah preletov helikopterjev zelo nizko nad njihovo hišo v smeri mejnega prehoda Gederovci. V casu same vojne so se veckrat oglasile tudi sirene, ki so ljudi opozarjale, naj se umaknejo na varno (v kleti, zaklonišca). 28. junija 1991 so se v popoldanskem casu spet oglasile sirene, oce je bil takrat na dvorišcu in v strahu gledal v nebo, kaj se bo zgodilo. Slišalo se je mocno bobnenje, kar naenkrat sta v smeri Murske Sobote prileteli vojaški letali. Po preletu se je zaslišalo vec eksplozij, saj sta odvrgli vec bomb v bližini murskosoboške vojašnice. Takrat se je oce zavedal, da je dogajanje resnicno in se zbal za svoje in življenje najbližjih. Tako se moj oce spominja vojne za Slovenijo, ki se je po desetih dneh za vecino srecno koncala in lahko je brezskrbno preživljal pocitnice. Ob zvoku siren (policijskih, reševalnih, gasilskih) pa ga je bilo še dolgo zelo strah. Ob ocetovih spominih sem izvedel marsikaj zanimivega o dogajanju v naši pokrajini in sedaj razumem, kako težko je ljudem, ki morajo zaradi vojne zbežati iz svoje domovine. Srecen sem, saj živim v svobodi. Bine Štefanec, OŠ Tišina, 6. razred Mentorica: Bernardka Jureš, predmetna uciteljica slovenšcine in domovinske vzgoje Pogumen mladenic iz mlina Vsako leto s šolo hodimo h grobu talcev, ki stoji pri Ribicevem mlinu v Cezanjevcih. Tam poslušamo, kaj nam povedo ucenci višjih razredov ali pa poslušamo o spominih udeležencev v vojni. Pevski zbor po navadi zapoje tudi kakšno žalostno pesem. Izvedel sem, da je bila druga svetovna vojna najobsežnejši in najdražji spopad v zgodovini. Potekala je od leta 1939 in do leta 1945, v njem pa je sodelovala vecina svetovnih držav. V zacetku aprila 1944 je 60 nemških vojakov obkolilo Ribicev mlin. Sina Janka ni bilo doma, ker je zjutraj šel na kurirsko pot. Janka so okupatorji našli in aretirali, a jim je ušel. Zatekel se je k Francu Filipicu v Vogricevce. Izsledili so ga. Po štiriurni borbi je padel, star je bil 15 let. Nemci so bili jezni, saj se je Janko boril proti številnim vojakom in nekatere v spopadu tudi ubil. Vsi poznamo nadaljevanje zgodbe. Nemci so se mašcevali. 25. aprila 1944 so k Ribicevem mlinu pripeljali 25 talcev iz Ptuja. Talci so si najprej morali skopati jamo, potem pa so jih ustrelili. Na dogodek nas spominja obeležje. Mislim, da talcev ne bi smeli ustreliti, doživeli so kruto smrt. Spore lahko rešujemo drugace, tudi s pogovorom. Ne razumem, zakaj prihaja do vojn. V drugi svetovni vojni so se borili za svojo zemljo, tudi mladenici kot je bil Janko. Bil je zelo pogumen in zelo dobro se je boril. Po njem so poimenovali šolo, ki jo obiskujem in v kateri se ucim in pogovarjam v svojem maternem jeziku. Nejc Conc, OŠ Janka Ribica Cezanjevci, 5. razred Mentorica: Nataša Pušenjak, profesorica razrednega pouka Intervju z mojo babico Ime in priimek intervjuvanke: Majda Vidonja, starost: 69 let Babica Majda, ali se še spomniš kdaj in kako je potekala osamosvojitvena vojna za Slovenijo? Majda Vidonja: Ja, seveda se spomnim. Slutili smo, da bo prišlo do napada oziroma do vojne. Naenkrat nas je iznenada napadla Jugoslovanska ljudska armada, to je bilo leta 1991, poleti. Preko radia smo bili obvešceni, da se proti nam pomika oborožena jugoslovanska vojska - JLA. Spomnim se, da je TO v Radencih nastavila barikade. JLA je barikade odrinila in se premikala naprej proti Gornji Radgoni. Tam so bili hudi spopadi. Bile so tudi smrtne žrtve. Vecji spopadi so bili na mejnih prehodih v Gornji Radgoni, na Hodošu, na Kuzmi in v Gederovcih, kateri je bil nam najbližji. Kako si z družino doživljala vojno doma? Majda Vidonja: Živela sem z družino, možem in dvema otrokoma na vasi. Doma smo se pogovarjali o dogajanju in o vojni v tolikšni meri, da so otroci lahko razumeli in so vedeli, kaj se dogaja. Z možem sva preko radia spremljala novice o vojnih dogodkih, da sva potem vedela, kako ravnati v primeru napada. Spomnim se, da sem slišala zelo grozen zvok, tresla so se stekla v oknu, jecala so vrata in ko sem pogledala skozi okno, sem zagledala vojaško letalo. Obvešcali so nas, da si naj pripravimo zaklonišce, kamor se bomo skrili v primeru napada na katerega nas bodo opozorile sirene. V kleti sem nam pripravila obleke, pijaco v plocevinkah, hrano v konzervah, koce, obvezilni material, hrano za kužka, osebne dokumente in baterije. Zvecer nismo smeli imeti prižganih luci. Prav tako smo imeli zvecer doloceno uro, od katere naprej smo morali biti v hiši. Ali si v casu vojne bila zaposlena in kje? Majda Vidonja: Bila sem zaposlena v Zdravstvenem domu Murska Sobota. V službi smo na mojem oddelku bili v dveh izmenah. Ena izmena je delala dopoldan, druga pa popoldan. Tudi mož je bil zaposlen ves cas vojne. Vozil je kruh po terenu in ga dostavljal na dolocena mesta. Ali se je cutila napetost med zaposlenimi in pacienti v službi? Majda Vidonja: Med zaposlenimi se je cutila napetost, vsi smo sedeli pri radiu in pozorno poslušali obvešcanje o vojnih dogodkih. Domov smo obvešcali paciente, da naj ne hodijo v Zdravstveni dom Murska Sobota, le nujni primeri, katere smo hitro oskrbeli in so odšli hitro domov. Cakalnica je morala biti prazna, da smo s tem zavarovali ljudi, ce bi prišlo do napada. Spomnim se, da je bila velika napetost tudi med samimi pacienti. Nekateri so bili zelo nestrpni in panicni. Babica, si kako sodelovala v osamosvojitveni vojni za Slovenijo? Majda Vidonja: Ker sem bila zaposlena kot zdravstveni delavec sem po službeni dolžnosti bila v službi. Spominjam se dogodka, ko sem bila v popoldanski izmeni z zdravnikom. Zazvonil je telefon, poklical je direktor zdravstvenega doma in narocil, naj takoj pripravim torbo za nujno medicinsko pomoc. Nato naj greva z zdravnikom z reševalnim vozilom na mejni prehod v Gederovce in nudiva nujno pomoc ranjencu. Nato sva se z rešilnim vozilom nemudoma odpravila proti Gederovcem. Med potjo sem videla oborožene vojake, ki so se iz Murske Sobote pomikali proti Gederovcem. Zanimivo mi je bilo, da so imeli okrog vratu obešeno radijsko postajo. Kateri dogodek se ti je najbolj vtisnil v spomin? Majda Vidonja: Bilo je vec dogodkov, ki so mi ostali v spominu. Eden izmed njih je ta, ko so preko radia porocali, da so tanki JLA prodirali proti Petišovcem in so ljudje pred tanki postavili živi zid. Drugi dogodek je zavijanje siren in napad na barikade ob vojašnici v Murski Soboti. Letala so letela zelo nizko, tako, da so se tresla okna v zdravstvenem domu in vsi, ki smo bili v stavbi, smo pretreseni tekli na hodnik. Pogovor z mojo babico o osamosvojitveni vojni za Slovenijo mi je bil zelo zanimiv. To sem si izbrala zaradi tega, ker mi je to zelo zanimivo in me je zanimalo, kako je moja babica preživljala osamosvojitveno vojno za Slovenijo. Spoznala sem preteklost, ki je prej nisem poznala. S tem sem se o osamosvojitveni vojni za Slovenijo tudi nekaj naucila. Ce bi jaz živela v tistem casu in bi se to meni zgodilo, bi bila zelo prestrašena in pretresena. Isabell Vidonja, OŠ Puconci, 6. razred Mentorica: Nina Vidonja, profesorica sociologije in zgodovine Moja babica v casu vojne za Slovenijo Ime in priimek intervjuvanke: Vera Lovenjak, starost: 63 let. Si že pred zacetkom ugotovila, da se pripravlja vojna? Vera Lovenjak: Vedeli smo že kar nekaj casa prej zaradi dogodkov v Ljubljani, ampak smo vedno mislili, da v Prekmurje ta vojna ne bo prišla, zato se je nismo bali. Kaj si pocela, ko se je zacela vojna? Vera Lovenjak: V zacetku vojne sem delala v Muri, kjer so nam po zvocniku sporocili da bodo most v Veržeju bombardirali. Tam smo ostali do vecera, ko smo z avtobusi odšli domov. Naslednje jutro so nam poslali sporocilo, da moramo kljub vojni priti delat, zato sem se takoj odpravila v službo. Ko pa smo prišli v Mursko Soboto, so bila letala tako nizko, da smo se morali skriti v zaklonišce v Muri. Zatem so nas poslali domov in naslednja dva dni nam ni bilo treba iti delat. Potem smo spet šli delat. Kakšno je bilo zaklonišce v Muri? Vera Lovenjak: Zaklonišce je bil prazen betonski prostor spodaj v kleti tovarne Mura. Notri ni bilo cisto nic. Tja dol so nas poslali, ampak nismo bili dolgo notri, kakšne pol ure. Je pa bilo za nekatere res hudo, ker je bil to temen prostor brez oken. V Muri nas je bilo zelo veliko in ko nas je toliko bilo v zaklonišcu, je bilo nekatere zelo strah, zato so kricali, jokali, težave so imeli tudi tisti, ki jih je strah temnih in zaprtih prostorov. Kje ste si doma poiskali varno mesto in zakaj tam? Vera Lovenjak: Pred vojno smo se skrivali v našem vinogradu, kjer smo imeli tudi lopo, v kateri so se skrivali otroci in stari starši, jaz pa sem, kolikor se je dalo, tudi delala v vinogradu. Tam smo se skrivali, ker je naša hiša tik ob cesti po kateri so se vozili vojaški tanki, vinograd pa je bil na hribu, stran od ceste. Kako je potekal tvoj vsakdan? Vera Lovenjak: Zjutraj smo se zbudili in opravili opravila v hlevu, torej smo pomolzli krave, mleko odnesli nazaj v hišo in prašicem dali hrano. Tudi skuhali smo zjutraj med opravili. Nato smo se skupaj z našim kužkom in muco hitro odpravili nazaj v lopo v vinogradu, kjer smo se skrivali pred letali ter delali do vecera, ko smo se odpravili nazaj domov. Tvoj dedi je takrat delal v Budimpešti, pa ga ni bilo doma, tako da sem bila sama s tvojim atijem in teto, doma sta bila še moja tašca in tast. Zdaj se veckrat nasmejimo, ceprav takrat ni bilo smešno, ko se spominjamo, kako je tvoj ati s fraco streljal na letala. Ali se je v tvojem domacem ali sosednjem kraju odvijala vojna? Vera Lovenjak: Pri nas se vojna ni odvijala, se je pa v Gornji Radgoni. Tudi na Gorici se je odvijala, saj so na polje, medtem ko je bilo na njem vec delavcev, vrgli bombo. Nekateri pravijo, to so najbrž samo govorice, da je bilo to zato, ker naj bi delavci z lopatami in ostalim orodjem mahali proti letalu, kar pa je jugoslovansko vojsko zelo razjezilo in so zaradi tega nekaj vrgli na njih. Tudi v stari šoli v Puconcih so bili na straži rezervni vojaki. So se med vojno slišale kakšne sirene? Vera Lovenjak: V casu vojne so se velikokrat oglašale gasilske sirene, opozarjale so nas na nevarnost. Videli smo tudi letala in vojaške helikopterje, linija tukaj prek je verjetno bila zaradi bližine meje na Hodošu. Kaj vse ste imeli s sabo v vašem skrivališcu/zatocišcu? Vera Lovenjak: S sabo smo imeli brisace, odeje za otroke, vodo ter maske. Kuhali smo si sami, kot ce vojne ne bi bilo. Skuhali smo zjutraj med opravili doma ali pa smo zgoraj jedli hladno hrano iz konzerv. Smo pa imeli tudi dovolj svoje, domace hrane: šunke, zelenjave, tudi sadja, tako da smo jedli vecinoma to. S sabo smo pa imeli še našega psa Lesija in našo majhno muco. Intervjuvanka Vera Lovenjak 2023 (Foto: T. Lovenjak) Tijana Lovenjak, OŠ Puconci, 6. razred Mentorica: Nina Vidonja, profesorica sociologije in zgodovine Zracni napadi V bližini mojega domacega kraja, na cesti Žerovinci–Ljutomer, stoji spominsko obeležje v obliki piramide. Postavljeno je bilo v spomin braniteljem Slovenije v kratki vojni za osamosvojitev. V letu 1991 so tudi pri nas doma, na Spodnjem Kamenšcaku, potekali napadi. O zracnih napadih sta mi pripovedovala babica in dedek. Leta 1991 je bila v Sloveniji kratka vojna. Potekala je v casu, ko je bilo na polju veliko dela. Kljub razlicnim opozorilom zaradi izrednih razmer in pozivom, naj ljudje ostanejo doma, sta se babica in dedek odpravila na njivo, saj je bilo potrebno poškropiti krompir zaradi koloradskega hrošca. Šla sta peš po gozdu do njive. Ko sta zacela najbolj delati, se je zaslišal alarm za zracni napad. Pripovedovala sta, da sprva nista verjela, da bodo tam letela letala, ampak tocno nad njima je priletelo vojaško letalo. Babica je zacela teci proti gozdu. Dedek se je s škropilnico vrgel na tla med krompir. Šele cez cas je ugotovil, da mu za vrat tece škropivo. Nato sta z delom nadaljevala, ga na hitro zakljucila ter odšla domov. Ce bi jaz bil na njunem mestu, ne bi šel na njivo. Dedek in babica sta bila pogumna, saj sta zaradi krompirja tvegala življenje. Na koncu so izvedeli, da tarce zracnih napadov niso bili ljudje, ampak ovire za tanke. Preseneca me predanost dedka in babice svoji zemlji in pridelku, ki se mu kljub nevarnosti nista želela odreci. Aleks Nemec, OŠ Janka Ribica Cezanjevci, 5. razred Mentorica: Nataša Pušenjak, profesorica razrednega pouka Unicenje v Gornji Radgoni V bližini našega doma se je jugoslovanska vojska obrnila proti slovenskem narodu in 28. junija 1991 okupirala in napadla mejni prehod v Gornji Radgoni. Na to nas opominjajo obeležja pri mostu in v mestu Gornja Radgona. Nekaj o tem dogodku mi je povedal moj dedek. Oklepna kolona polkovnika Popova je prodrla v Slovenijo pri Razkrižju in nadaljevala pot proti Gornji Radgoni, kjer je zavzela mejni prehod med Slovenijo in Avstrijo. Pred tem je prišlo do spopadov s slovenskimi branilci v Radencih in pred Gornjo Radgono. Dne 2. in 3. julija 1991 je potekal spopad med vojsko in branilci v mestu. Po spopadih med jugoslovansko in teritorialno obrambo ter domacini se je jugoslovanska vojska morala vrniti na Hrvaško v vojašnice. Ob osamosvojitveni vojni je bil unicen velik del Gornje Radgone in številni domacini so ostali brez domov. V tej vojni se je boril tudi stric Martin. Ko so obstreljevali zvonik na cerkvi v Gornji Radgoni, so bili vsi sorodniki v velikih skrbeh, saj naj bi bile žrtve in niso vedeli ali je še živ. Tako so cez par dni, ko se je vojska umaknila, videli vojaka, ki je prihajal peš do hiše in z velikim veseljem ugotovili, da se je stric vrnil domov zdrav in nepoškodovan. Tudi jaz bi bila zelo zaskrbljena, ce bi bil kdo iz naše družine v vojni. Ce se ne bi vojaki, ki so napadali Slovenijo, umaknili iz Slovenije, bi še vedno spadali pod drugo državo. Zdaj imamo svojo državo in k temu je pripomogel tudi moj sorodnik. Gaia Kosec, OŠ Janka Ribica Cezanjevci, 5. razred Mentorica: Nataša Pušenjak, profesorica razrednega pouka Nevarna vožnja z avtobusom Leta 1991 so tuji vojaki napadli Slovenijo. Opisala vam bom dogodek, o katerem mi je pripovedovala moja babica. Moj dedek je bil takrat šofer, moja babica pa kmetica. Dedek je vozil avtobus. Ko je moja babica bila zunaj, je zagledala veliko helikopterjev. Sprva ni pomislila, da bi to lahko bila vojna. Moj dedek je še vedno prevažal ljudi, bil je v vozilu, zato ni takoj opazil helikopterja. Ko je babica delala na vrtu, jih je bilo vedno vec. Ugotovila je, kaj se dogaja in hotela opozoriti dedka. Babico je vedno bolj skrbelo, da je v nevarnosti. Dedek ni mogel priti domov. Ko je izvedel, da se je zacela vojna, ga je postalo strah. Vseeno ni šel domov. Kljub strahu in nevarnosti je ljudi razvozil po postajah in se šele, ko je odložil zadnjega potnika, odpravil domov. Ko je prišel, je zaskrbljeni babici rekel, da ljudi ni mogel pustiti brez prevoza. Babica je bila zelo jezna nanj. Po nebu so letali helikopterji. Babica in dedek sta nekaj dni ostala v hiši. Ven sta se odpravila, ko vec nista videla helikopterjev. Cez nekaj dni sta si oddahnila, saj je nevarnost minila. Ceprav se moj dedek ni boril in ni branil svoje domovine, je poskrbel za ljudi, ki so v negotovih casih želeli domov k svojim domacim. Njegovo dejanje se mi je zdelo pogumno. Lana Babic, OŠ Janka Ribica Cezanjevci, 5. razred Mentorica: Nataša Pušenjak, profesorica razrednega pouka Foto: D. Mauko Vklesano je … Vklesano je junak tvoje ime v mrzli, hladen spomenik, kjer tiho spi bolecina tvojih dni. Vklesan je tvoj boj za domovino, svobodo, tvoj boj za vse nas, da v miru živimo. Je s tvojo smrtjo boj koncan? So tvoje želje, sanje o srecni domovini uresnicene? Pred spomenikom stojim, hvaležno ti cvet položim, se ti zahvalim za pogum, za sanje in želje. Nikoli tvoj boj pozabljen ne bo, nikoli tvoj boj zaman ne bo. Tvoje vklesano ime, dragi junak, je opomnik za vse nas, ki zdaj živimo, se v miru veselimo in si srecne prihodnosti želimo. ) (Foto: P. Pintaric) Pia Pintaric, Osnovna šola Ivana Cankarja Ljutomer, 9. razred Mentorica: Metka Ohman, predmetna uciteljica slovenšcine Veriga Ce zaprem oci, slišim krike ljudi, ki z verigo so jih zvezali in zaznamovali. V strahu pred verigo eden ob drugem v smrt pognani, so za našo svobodo življenje dali. Ideja domovine, ki v svobodi živi, živi z junaki, ki jih voda valovi. Zatiranje, sovraštvo, rodilo je pogum za domovino, ki zapolni bolecino. Nikoli in nikdar se to ne sme vec zgoditi, zgodovina in spomin nas to mora nauciti. Veriga poguma veže s prejšnjim zdajšnji cas in nas opozarja, da domovina je dom vsakogar od nas. (Foto: Ž. Pintaric) Živa Pintaric, Osnovna šola Ivana Cankarja Ljutomer, 9. razred Mentorica: Metka Ohman, predmetna uciteljica slovenšcine Osamosvojitvena vojna v Gornji Radgoni Ko so v Gornjo Radgono prispeli tanki, so ljudje se spraševali: .Zakaj? Zakaj?. Zakaj so zdaj vojaki, se bojevali z našimi rojaki? Sovražnik zavzel je mejni prehod, zgodil je strašen se spopad, ljudje po kleteh so se skrili in se v odeje zavili. Zdaj je vladalo ustrahovanje, slišal se je strel in pok ter jok majhnih otrok. Ogenj je pogoltnil avte, zvonik ter hiše, vse to se v zgodovino piše. Zdaj pogumni so vojaki, z molotovkami se branili, ki so jih sami naredili. Sedem dni boja je bilo dovolj, zato so agresorja prisilili k predaji. Vojna je nesmisel. Vsaka žrtev je odvec. Zato, nikoli vec! Iva Mercnik, OŠ Gornja Radgona, 9. razred Mentorica: Tatjana Šebjanic, profesorica zgodovine in geografije Zacetek moje države Na plebiscitu smo se Slovenci odlocili, da se bomo od Jugoslavije odcepili. Skoraj eno leto smo cakali, da bomo samostojna država postali. Markovicu to ni dišalo, saj je hotel, da bi to obmocje v Jugoslaviji ostalo. Slovenci pa smo se odlocili, da se bomo od Jugoslavije 100 % locili. Tako se je 27. junija zgodilo, da se je obmocje Slovenije usodi prepustilo. Tanki so se pripeljali in vojaki z orožjem v boj podali. Mame, žene so jokale, ker svoje fante v vojno so poslale. Tudi naši dedki so se borili, da bi samostojnost nam pridobili. Teritorialna obramba pripravljena je na vse, medtem ko Jugoslovanska ljudska armada v Slovenijo dre. Granate, metki, zvoki so vedno glasnejši, a mi Slovenci tokrat skupaj mocnejši. Julija 7. se je vse koncalo, nekaterim srce je za vedno zaspalo. Duše so si oddahnile, in padlim, nepadlim vojakom zahvalile. Po koncani vojni smo postali samostojni. 26. december naš praznik je, za dan odcepa od Jugoslavije. Zdaj po Sloveniji stojijo spomeniki za naše vojake in nas spomnijo na vse slovenske junake, ki tisto noc v vojno so se podali, da bi svetu, kdo so Slovenci pokazali. Tia Golinar in Brina Horn, OŠ Križevci pri Ljutomeru, 9. razred Mentorica: Metka Štuhec, profesorica geografije in zgodovine Foto: J. Pojbic Naš narod Z veliko voljo smo v vojno planili, si cudovito pokrajino Prekmurje priborili. Od Jugoslavije že zdavnaj smo se locili, postali smo svobodna država … Ja, lepa je naša zastava! Mnogo naših junakov nas je že zapustilo, ampak jih je veliko dober vtis pustilo. Slovenija je demokraticna država. Slovenci, naj vecno plapola naša zastava! Bodimo ponosni na svojo domovino in naše Prekmurje ter na vse hrabre junake, ki so nam jo priborili, saj smo si jo Slovenci pošteno zaslužili. Zato za domovino moramo vsi poskrbeti ter jo prekrasno hvaliti in za nove rodove ohraniti. Slovenija, moja domovina za vedno ostani … Slovenija, Slovenci te imamo radi! Vid Jeneš, OŠ Kuzma, 7. razred Mentorica: Irena Grašic Arnuš, univerzitetna profesorica slovenšcine in nemšcine Moje Prekmurje Prekmurje prelepa moja je dežela, gricev polna, potokov in jezer. Spekter zelene Prekmurje nam daje, oci moje pomirja in me oživlja. Raj pravi zame Prekmurska dežela je, saj lepota njegova dnevno obnavlja se. Elegantni grici v njem valovijo, ko soncni žarki se v njih lovijo. Rožice na njih plapolajo, pticki pesmi nove žvrgolijo. Kraljevsko jutro se v njih proslavlja in z vecerom se velicastno poslavlja. Mojemu srcu vsak dan zapoje, saj le tu sem doma in dobre volje. Uresniciti se tu dajo sanje moje, ne vlece me niti tja, na širno morje, ker vem, da je tukaj v Prekmurju, najboljše. Res tu le prave prijatelje srecaš, saj vsak rad ti svojo roko poda, s šunko in vinom pogostiti te zna. Jaz nikoli Prekmurja pozabila ne bom, ti kraj moj zeleni, ti si moj dom! Enkrat, ko tudi jaz bom odšla, zakopali me bodo v prekmurska tla. Liana Hajdinjak, OŠ Kuzma, 9. razred Mentorica: Irena Grašic Arnuš, univerzitetna profesorica slovenšcine in nemšcine Soldat Prva zarja greje liste, v mokrem gozdu bdi stražar. Caka zbrano, mirno tiste, ki jih poslal je tuj glavar. Branil bo to domovino, branil bo ta narod svoj. Polno mizo, crno vino, zamenjal bo za trdi boj. Zasliši šum, alarm zatuli, prva krogla reže zrak. Ko se možnost mu ponudi, v boj požene se junak. Zastava plapolala bo nad glavo, salutiral bo vojak. Zaslužil je to cast in slavo, saj svoboden je rojak. Zarja Zupancic Rous, OŠ Gornja Radgona, 9. razred Mentorica: Tatjana Šebjanic, profesorica zgodovine in geografije Naša Slovenija Vsak samostojno si želi, svobodno, mirno in veselo. Polno srecnih ljudi, ki tu živeti si želijo, saj obkrožili so, da za samostojno domovino. A kruta bolecina, ki ji vojna je ime, takrat umrlo veliko je ljudi, v njihov spomin spomeniki govorijo. Prelepa si, polna svetlikajoce narave, polna brezmejnih zasneženih planin, ki Slovencem so v ponos. To je naša Slovenija. Aneja Marinic, OŠ Kapela, 9. razred Mentorica: Alenka Kozar, profesorica slovenšcine Foto: D. Mauko Samostojnost Vsi Slovenci žalostni so bili, ko sami se niso vodili. Slovenci želeli so pravice, zato nastale so iskrice. Nato Pomurci so se zbrali in odlocili, da Slovenci bi postali. Pomembno vlogo so imeli, da so tudi drugi to poceli. 26. decembra plebiscit je bil, ki se ga skoraj vsak Slovenec je udeležil. Ko rezultati so prišli, so vsi od veselja skakali. In na spomin na te case, tu obeležje (spomenik Marije Rožman) v Crešnjevcih stoji in našo vas krasi. Anže Klun, OŠ Gornja Radgona, 7. razred Mentorica: Tamara Kranjc Roškar, profesorica slovenšcine in TIT Ti naša Slovenija Oh, Slovenija, ti naša Slovenija, hodimo po tvojih tleh, vedno brez skrbi. Oh, Slovenija, ti naša Slovenija, sonce nate rado sije, tebi vsak dan srce rado bije. Ko smo v težavah, ne vemo kaj naj, zato imamo drug drugega, da si v stiskah pomagamo. Oh, Slovenija, naša ljuba mati, gore, morja, nižavja, vse nam sije v našem srcu. Oh, Slovenija, radi te imamo! Nadja Kapun in Ivana Gorza, OŠ Kapela, 7. razred Mentorica: magistra Bernarda Roudi Naša domovina Naša domovina, prelepa dežela, bogata s trto, vinogradi, travniki in gozdovi. Vse to je tukaj, kjer smo mi doma. Prekmurci, Primorci, Štajerci, Dolenjci in Gorenjci … Skupaj smo stopili, ko šlo je za njo. Meni najlepša dežela je ta, kjer sem doma. Ostani srecna in svobodna, draga domovina! Naj naše reke, jezera in morje, še dolgo krasijo našo Slovenijo. Tijana Rožanc, OŠ Kapela, 7. razred Mentorica: magistra Bernarda Roudi Prekmurci V Prekmurju živimo in prekmursko govorimo. Nekako vsem se v Sloveniji zdi, da malo cudni smo mi. Nihce nas ne razume, ko govorimo, a vsem se to zdi zanimivo. Lahko bi rekli, da smo vedno veseli, a nihce ni rekel, da tega ne bi smeli. Nekateri smo tudi optimisti, kljub temu da ne hodimo po modni pisti. Smo narod malo drugacen, ki pa nikoli ni lacen. Saj hrano si pridno sami gojimo in za njo pridno tudi skrbimo. Prekmurci smo in preko reke Mure živimo. Imamo tudi tri sosede, kljub temu pa med nami nikoli ni zmede. Razumemo se zelo dobro, a se vcasih tudi malce spremo, hitro vse pozabimo in ponosno v naše Prekmurje zremo. Selina Rac, OŠ Kuzma, 9. razred Mentorica: Irena Grašic Arnuš, univerzitetna profesorica slovenšcine in nemšcine Svoboda Pogum, up, strah. Slovenija, drži se! Želja zdaj je osvoboditi te. Tu in tam gromi borba vsem, poraz, ne vzemi up ljudem! Da le enotna prideš na dan, strah naj ti moci ne jemlje vstran. Pomurje, kaj pa vi? Boste z bojem se vkljucili? Srcno deželo našo ganili, s tem, da jo ljubeznivo boste branili. Domovina tu zašcitena je. Mejni prehodi, branite se! Varujmo zdaj naše predele, da jih tuje želje ne bodo vzele. Pogum, up, strah. Pomurje, tvoj trud poplacan je, saj samostojnost je uresnicila se! Zoja Benko, OŠ Puconci, 9. razred Mentorica: Nina Vidonja, profesorica sociologije in zgodovine Slovenija Slovenija, saj kar žariš od raznovrstnih dobrot in svojih naravnih lepot! V svoji majhnosti velika si, od gora do morja, preko rud in polja – bogata si! Slovenija, v tri barve odeta si, bela, modra in rdeca te krasi, grb in himna pripadata ti. In mi – Slovenci, radi te imamo, si naše zatocišce v dobrem in slabem, zato nikomur te na damo. Jure Sagaj, Osnovna šola Ivana Cankarja Ljutomer, 7. razred Mentorica: Metka Ohman, predmetna uciteljica slovenšcine Foto: D. Mauko Junak Pride tudi cas, ko spoznaš, da ni vsak vojak naš junak. Ko se zdi, da ni moci, vse se spremeni. Kri, ki kane, naj ne ostane, se ne razlije, ko zadnja ura odbije. Naj rana hitro se povije in pravi vojak sovražnika odbije. Svoboda naj spet zasije in ljudi s sreco in veseljem ovije. Naj cas bo spet tak, ko vojak bo vseh nas junak. Aleksija Koller in Lia Cör, OŠ Tišina, 7. razred Mentorica: Bernardka Jureš, predmetna uciteljica slovenšcine in domovinske vzgoje Vojna Vojna! Zakaj? Za koga? Zaradi koga? Za nas sigurno ne, nekaj svetovnih veljakov, v resnici velikih bedakov, svetu usodo kroji, da se ljudstvo boji. Medtem, ko oni sedijo za kamerami v toplih sobah, otroci jocejo v temnih grozah. Reši se, kdor se more in upaj, da zbudiš se iz te nocne more. Ana Zelko, OŠ Gornja Radgona, 9. razred Mentorica: Tatjana Šebjanic, profesorica zgodovine in geografije Foto: D. Mauko Slovenska vojna Leta 1991 je prišlo do napada, Slovenijo je napadla jugoslovanska armada. Teritorialna obramba jo je ustavila, z vojno je uspešno opravila. Slovenski vojaki so se hrabro postavili v bran. Okupator je želel zavzeti vse mejne prehode in organizirati naše odhode. Moj ati je bil vojak, se boril za svoboden dom in miren dan vsak. Nika Modlic, OŠ Janeza Kuharja Razkrižje, 5. razred Mentorica: Bojana Pergar Stolnik, profesorica razrednega pouka Grivasti vojak Nekoc je bil pok, vsi padli so v jok. Prikazal se je vojak, ki postal je pravi junak. Kdo je ta junak? To je grivasti vojak, ki s pogledom strelja v zrak in brani vsak korak. Cez dan spi, ponoci pa se bori, strelja levo, desno, gor in dol, da ubrani naš dom. Zasliši se ropotanje kopit, jahac je ubit. Grivasti vojak se ne ozira, vse pred sabo podira. Ograja velika, žica zvita, junak se ne preda, saj skociti in streljati zna in se proti svobodi poda. Svoboda koncno zasije, grivastega vojaka z lento ovije, ljudem pa novo življenje osnuje, jih s sreco in veseljem zasuje. Eva Mikolic in Taja Maric, OŠ Tišina, 6. razred Mentorica: Bernardka Jureš, predmetna uciteljica slovenšcine in domovinske vzgoje Slovenski vojaki Slovenski vojaki so junaki. Ko zaslišijo sovražnika puške pok, slovenski narod branijo povsod. Slovenski vojaki se nicesar ne bojijo, niso strahopetci, zato za varnost ljudi skrbijo. Slovenski vojaki so nam svobodo izborili, da v miru svojim sanjam bomo sledili. Slovenski vojaki branijo naše hiše in ljudi, da cez noc brez toplega in varnega doma ne ostanemo mi. Gabrijela Makovec, OŠ Janeza Kuharja Razkrižje, 5. razred Mentorica: Bojana Pergar Stolnik, profesorica razrednega pouka Vojaki, junaki Vojaki so junaki, za Slovenijo so dali kri. Niso nikakršni bedaki, bojevnikov boljših ni! Vojaki so orjaki, po pogumu in moceh. Vojaki so prvaki, ki jim ponos žari v oceh. Vojna je strašna, vse strah je bilo, nihce ni niti slutil, kako še danes bo. Za Slovenijo so vojaki žrtvovali svojo dušo, svoj nasmeh, a za vse žive in mrtve je bil to pravi uspeh! Mila Šimonka, OŠ Janeza Kuharja Razkrižje, 5. razred Mentorica: Bojana Pergar Stolnik, profesorica razrednega pouka Vojaki Vojaki so pogumni junaki. Za nas so se borili, da bi nas rešili. Tanki so naše kraje unicevali, ljudje prestrašeni so bili, a vojaki niso dopustili, da bi nas pregnali. Vojaki branili ozemlje so, tudi vašcani z barikadami pomagali so. Vojna trajala 10 je dni, a ostal je grenak spomin na vojne dni. Eva Mulec, OŠ Janeza Kuharja Razkrižje, 5. razred Mentorica: Bojana Pergar Stolnik, profesorica razrednega pouka Vojaki Vojaki, vi ste naši junaki. 10 dni ste se pogumno borili in svoje družine zapustili. Barikade, tanke in letala z vsem pogumom ste uporabili, zato ste naši junaki, ki boste v dobrem spominu ostali. Dolgo smo hrepeneli po svoji državi in jeziku. Zato boste vi, naši junaki, za zmeraj znani, saj ste za nas svoje življenje dali. Hrabri ste bili, zato smo v vojni zmagali. Neja Ostrc, OŠ Janeza Kuharja Razkrižje, 5. razred Mentorica: Bojana Pergar Stolnik, profesorica razrednega pouka Slovenija Zelena, majhna in tako lepa. Polna gozdov, jezer in malo morja, to je naša prelepa Slovenija. V njej živijo dobri ljudje, delovni, marljivi, polni ljubezni. Ja, to je naša Slovenija! Za njo so se borili, s krvavimi rokami so jo pridobili. Sedaj je naša Slovenija. Taj Frcko, Osnovna šola Kapela, 5. razred Mentorici: Nina Budja Zalokar, profesorica razrednega pouka in magistra Bernarda Roudi Foto: D. Mauko Strah Spet prišel je strah med nas in z njim vojna strašna. Ljudje so se skrili, da bi strahotam pobegnili. Vsi so si le želeli, da bi spet kot prej živeli in se lepo imeli. Takrat prišel je mlad vojak in s puško ustrelil v zrak. Nic naj ne bo vas strah, saj domovino branil bo vsak naš vojak. Domovino smo ubranili, si svobodo priborili in se spet veselili. Mila Veren, OŠ Tišina, 6. razred Mentorica: Bernardka Jureš, predmetna uciteljica slovenšcine in domovinske vzgoje Velicastna domovina Ta dežela mala, a vseeno velicastna, je moj dom! Tu živi moja družina, tu je velik, pravi dom! Tu živijo moji prijatelji, tu je smeha vedno dovolj. To je moja domovina, na katero mi pogleda ni nikoli dovolj! Tu so casi res zabavni, ker prijatlov je dovolj. Tu imamo lepo cerkev in goric za velik šov. Naše ceste res so valovite, a te peljejo kamor želiš, ker ta lepa domovina nudi vse, kar si želiš. Ljubim jo in vedno jo bom, ker je to moj topel dom. Jernej Jurjovic, Osnovna šola Kapela, 5. razred Mentorici: Nina Budja Zalokar, profesorica razrednega pouka in magistra Bernarda Roudi Foto: D. Mauko Vojaki Vojaki so se borili za vasico našo. So v vojni trpeli, za nas so hrabro poskrbeli. Vojna je žalost, je cloveka trpljenje. Vojna je strah, je jok, ni veselje. Dorotea Kermek, OŠ Janeza Kuharja Razkrižje, 5. razred Mentorica: Bojana Pergar Stolnik, profesorica razrednega pouka Foto: J. Pojbic Cas trpljenja Brezskrbno življenje se je cez noc spremenilo v žalost in trpljenje. Trpeli so vsi, najbolj pa tisti, ki so nekoga izgubili. Še danes se spominjamo tistih žalostnih dni, strahu in trpljenja. Prišla je svoboda, z njo mir, veselje in vecna svetloba. Iva Vogrincic in Neja Jancaric, OŠ Tišina, 6. razred Mentorica: Bernardka Jureš, predmetna uciteljica slovenšcine in domovinske vzgoje Foto: D. Mauko Nika Perš in Mila Temlin Zaklonišca v Murski Soboti RAZISKOVALNA NALOGA IZ PODROCJA ZGODOVINE Izobraževalna institucija: OSNOVNA ŠOLA I MURSKA SOBOTA Šolsko leto: 2020/2021, avtorici sta takrat bili ucenki 9. razreda Mentorica: Jasna Žižek, prof. geografije in zgodovine Prejeta priznanja za raziskovalno nalogo: . zlato priznanje na 29. Srecanju mladih raziskovalcev Pomurja . zlato priznanje na 55. Državnem srecanju mladih raziskovalcev . zlato priznanje na 52. Državnem srecanju mladih zgodovinarjev ZPMS . bronasto priznanje na tekmovanja mladih znanstvenikov družboslovnih smeri – The International Conference of Young Social Scientists (ICYSS). Dovoljenje za objavo v Spominska obeležja pripovedujejo: 14. april 20231 1 Za potrebe objave v Spominskih obeležjih pripovedujejo so v uredništvu opravljene dolocene oblikovne spremembe. UVODNI DEL Povzetek Odlocitev za samostojno Slovenijo je v naši državi sprožila desetdnevno vojno v kateri je bilo ogroženo tudi civilno prebivalstvo. V raziskovalni nalogi z naslovom Zaklonišca v Murski Soboti so predstavljene razmere med osamosvojitveno vojno in dogajanje med civilnim prebivalstvom. Veliko prebivalcev Murske Sobote se je ob razglasitvi nevarnosti umaknilo na podeželje tisti, ki so pa v Murski Soboti ostali pa so se zatekli v zaklonišca. Raziskovalna naloga raziskuje osebne zgodbe pristojnih in odgovornih za zašcito civilnega prebivalstva v mestu ter pogled in doživljanje vojnih razmer civilnih prebivalcev, ki so med vojno ostali v mestu. V raziskovalni nalogi je predstavljeno stanje zaklonišc v Murski Soboti danes in ugotovitve na pripravljenost zašcite ob morebitnih novih vojaških napadih ali naravnih nesrecah. Kljucne besede: vojna, Murska Sobota, zaklonišce, osamosvojitev Zahvala Zahvaljujeva se vsem, ki so nama pomagali pri raziskovanju zašcite prebivalcev Murske Sobote med osamosvojitveno vojno. V veliko pomoc so nam bili informatorji: g. Aleksander Krpic, g. Stanko Kercmar, g. Denis Gjerek, g. Božo Bohar. Posebna hvala g. Stanku Wolfu za vse dobronamerne nasvete in poslano gradivo, kakor tudi najinim starim staršem, g. Petru Peršu in ga. Bernardi Temlin. Zahvala gre tudi ucitelju Simonu Hauku, ki nama je pomagal pri angleškem prevodu povzetka in uciteljici Mileni Mohorko, ki je nalogo lektorirala. Najbolj hvaležni pa sva za pomoc in spodbudo mentorici Jasni Žižek, ki naju je pripeljala do zastavljenega cilja. Uvod v raziskovalno nalogo Letos mineva trideset leto od osamosvojitve Slovenije. Za samostojno pot je bilo potrebno veliko poguma naših politikov, ki so pred tridesetimi leti delovali kot eno in po volji slovenskega ljudstva. Žal brez vojne ni šlo. O osamosvojitveni vojni se doma veckrat pogovarjamo, prav tako v šoli, in šele sedaj dojemamo, da smo v Sloveniji imeli veliko sreco, da vojna ni trajala dlje casa. Ob tem, da letos praznujemo okroglo obletnico, sva se odlocili, da bo najina tema povezana z osamosvojitvijo Slovenije. Ob brskanju po literaturi sva ugotovili, da je bilo zapisanih že veliko prispevkov o samem poteku vojne v Pomurju in akcijah, ki so potekale v naših krajih, zelo malo pa sva našli o dogajanju med civilnim prebivalstvom v Murski Soboti med samimi vojaškimi napadi. Zato sva se odlocili, da bova raziskali, kam so se prebivalci Murske Sobote zatekli ob razglasitvi nevarnosti. Pred raziskovanjem sva si zastavili nekaj raziskovalnih vprašanj. Zanimalo naju je, kam so se zatekli prebivalci Murske Sobote ob letalskih napadih med osamosvojitveno vojno, kaj so prebivalci imeli pripravljeno v primeru dolgotrajnega obstreljevanja in ali so se informatorji zavedali resnosti položaja. Ob tem sva si zastavili tudi tri hipoteze. Kot prvo trdiva, da so prebivalci Murske Sobote bili dobro pripravljeni na dolgotrajno nevarnost ob vojaških napadih. Predvidevava, da je bilo v Murski Soboti dovolj zaklonišc za vse prebivalce Murske Sobote. Kot zadnje trdiva, da so danes zaklonišca v Murski Soboti slabo vzdrževana in neuporabna za ponovno uporabo. Svoje hipoteze sva s pomocjo razlicnih metod proucevanja potrdili ali ovrgli. Cakalo naju je zanimivo raziskovanje zgodovine, ki se je dogajala še nedolgo nazaj in se je vsaj po pricevanju najinih domacih vtisnila v spomin slehernemu prebivalcu Slovenije, ki je doživljal osamosvojitveno vojno. Pri pripravi raziskovalne naloge so uporabljene metode proucevanja, in sicer: . pridobitev in pregled podatkov iz literature; . pridobitev in proucitev internega vira o zaklonišcih v Murski Soboti štaba Civilne zašcite; . razgovori z informatorji: Stanislav Wolf, Aleksander Krpic, Stanko Kercmar, Denis Gjerek, Božo Bohar, Peter Perš in Bernarda Temlin; . delo na terenu: ogled zaklonišca v Murski Soboti in . analiza pridobljenih podatkov. SLOVENIJA NA POTI V SAMOSTOJNOST Želja po samostojni državi je v srcih Slovencev tlela že dlje casa. Ob padcu komunizma v Evropi so tudi naši politiki dobili zagon in motivacijo, da izpeljejo odcepitev Slovenije od Jugoslavije. Spomini na potek osamosvojitve so pri naših starših in starih starših še zelo živi. V najini okolici ni cloveka, ki se vojne za samostojnost ne bi spominjal. Nekateri so v vojni sodelovali aktivno, velika vecina pa je bila opazovalcev, ki so pri radijskih sprejemnikih spremljali dogajanje po državi. Da bi lažje razumeli potek osamosvojitve in preteco nevarnost, ki je prebivalce Murske Sobote spravila v zaklonišca, morava zapisati kratek potek osamosvajanja Slovenije tako na nacionalni kot na regijski ravni. Pot do osamosvojitve Kljub dejstvu, da je jugoslovanska ustava leta 1974 okrepila samostojni položaj republik, so bile težnje po poenotenju še vedno mocne. Ob izcrpavanju posameznih tem slovensko politicno vodstvo ni bilo sposobno razviti nacionalnega programa. Stališce do tega se je pricelo postopoma spreminjati šele s prispevki za slovenski nacionalni program v 57. številki Nove revije2, leta 1987. Ideje, izražene v Novi reviji, so postale del uradne politike, s širjenjem demokraticnega prostora se je povecal vpliv javnosti, krepila se je vloga skupšcine.3 2 Založba Nova revija je bila ustanovljena leta 1990. Nastala je iz istoimenske revije, ki jo je junija 1980 spodbudilo šest slovenskih razumnikov in podprlo 60 podpisnikov v casopisu Delo. Prva številka Nove revije je izšla maja 1982, založnica je bila Cankarjeva založba. V naslednjih letih je izšlo vec posebnih številk revije; najvecji odmev je doživela slovita 57. številka, v kateri so bili objavljeni Prispevki za slovenski nacionalni program. Vir: http://www.nova-revija.si/o-zalozbi/o-zalobi.html (21. 1. 2021). 3 Razstavno gradivo – Podobe vojne: Pomurski muzej (dalje Podobe vojne) str. 2. 4 Cetverici Janezu Janši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasicu in Franciju Zavrlu so ocitali razkritje vojaške skrivnosti. Prvi dan sodnega procesa proti cetverici, ki je potekal v srbohrvašcini, se je pred stavbo vojaškega sodišca na Roški cesti v Ljubljani zbralo nekaj deset ljudi. Devet dni pozneje, ko se je proces koncal, pa jih je bilo pred sodišcem zbranih že vec kot 10.000. Vir: https://www.rtvslo.si/slovenija/30-let (21. 1. 2021). 5 Podobe vojne str. 2 6 Slovenska demokraticna zveza, Slovenski kršcanski demokrati in Socialdemokratska zveza Slovenije so podpisali dogovor o sodelovanju, ki je hkrati pomenil tudi ustanovitev Demokraticne opozicije Slovenije (Demos). Vir: https://www.rtvslo.si/slovenija/30-let (21. 1. 2021). 7 Milan Kucan je bil predsednik Predsedstva Republike Slovenije v okviru Jugoslavije, in sicer od izvolitve na prvih demokraticnih volitvah leta 1990 do 25. junija 1991, ko je Slovenija razglasila neodvisnost. 23. decembra 1991 se je funkcija s sprejetjem Ustave Republike Slovenije preimenovala v predsednika Republike Slovenije in uvedla petletni mandat. Ob koncu dveletnega mandata je bil 6. decembra 1992 ponovno izvoljen za predsednika na prvih volitvah v samostojni Sloveniji. Leta 1997 je bil izvoljen še za drugi petletni mandat, ki se mu je iztekel 1. decembra 2002. Vir: http://www.bivsi-predsednik.si/up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/ostalo/biografija (21. 1. 2021). Avgusta 1988 je v procesu proti cetverici4 prišlo do najhujšega odkritega spora med najmocnejšo federalno institucijo JLA in Slovenijo. Odbor za varstvo clovekovih pravic je s preko sto tisoc individualnimi clani postal najmocnejša organizacija civilne službe. Vprašanje politicne ureditve in položaja Slovenije v Jugoslaviji pa se je strnilo v razpravah v ustavnih spremembah.5 Septembra 1989 sprejeti ustavni amandmaji so omogocili ustavni prehod iz socialisticnega v tržno gospodarstvo in iz enopartijskega v vecstrankarski sistem. Leta 1990 so se na teh osnovah dokoncno oblikovale klasicne politicne stranke. Na pomladanskih volitvah je kot združena opozicija najvec glasov prejel Demos6. Neposredno je bilo izvoljeno tudi predsedstvo republike s predsednikom Milanom Kucanom7. Slika 1: Milan Kucan in Jože Pucnik ob razglasitvi rezultatov volitev8 8 Vir: https://www.rtvslo.si/slovenija/30-let (11. 3. 2021). 9 Ljudsko glasovanje na kakem ozemlju o prikljucitvi tega doloceni državi. Vir: https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=130&View=1&Query=plebiscit (21. 1. 2021). 10 Podobe vojne str. 3. 11 Podobe vojne, str. 4. https://img.rtvslo.si/_up/upload/2019/12/16/65636502.jpg Najpomembnejše vprašanje nove oblasti je bilo, kako uresniciti splošno obljubo o vzpostavitvi lastne države, pri cemer je prevladalo spoznanje, da mora biti to nacionalni projekt, ki ga bo podprla vecina politicnih sil in prebivalstva. Kot možna pravna rešitev je bil decembra 1990 sprejet zakon o plebiscitu9. Plebiscitarno odlocitev Slovencev, da želijo živeti v neodvisni, suvereni državi, je skupšcina nadgradila z resolucijo o nesporazumni razdružitvi. Pogajanja, ki naj bi to dosegla zaradi popolne gospodarske blokade, grožnje z državnim uradom in mednacionalnimi oboroženimi spopadi, ki so se že dogajali, maja 1991 niso imela vec nobenega pomena.10 Osamosvojitev in vojna za Slovenijo Slovenska skupšcina je samostojnost razglasila 25. junija 1991. Na mejnih prehodih in na kontrolnih tockah s Hrvaško so bile jugoslovanske zastave in table zamenjane s slovenskimi. Ponoci naslednjega dne je zvezna vlada sprejela sklep, da bo v sodelovanju s sekretariatoma za notranje zadeve in obrambo prevzela vse posle v zvezi s prehodi državne meje. Na osnovi teh sklepov pa je JLA 27. junija pricela napad na Slovenijo.11 Slika 2: Zacetek osamosvojitvene vojne v Sloveniji12 12 Vir: https://old.delo.si/novice/politika/pred-20-leti-se-je-slovenija-znasla-sredi-vojne-vihre.html (22. 3. 2021). 13 Prevoz vojaštva na sovražnikovo ozemlje z namenom, da opravi doloceno nalogo. Vir: https://fran.si/iskanje?All=desant&IsAdvanced=True (21. 1. 2021). 14 Podobe vojne, str. 4. 15 Podobe vojne, str. 4. https://old.delo.si/images/slike/picture/20110616/tomi3.jpg V desetdnevni vojni za Slovenijo je bil prvi oborožen spopad v Pogancih pri Novem mestu. Slovensko predsedstvo je poseg ocenilo kot poskus tajne okupacije Slovenije ter ukazalo izvajanje ukrepov za oviranje prehoda enot JLA. Kljub temu jim je uspelo zasesti vecino mejnih prehodov, na tiste, ki jih niso zasedli, pa so poslali helikopterske desante13. Slovenske oborožene enote pa so blokirale vse vojašnice in že naslednji dan z zavzetjem nekaterih mejnih prehodov, vojašnic, mejnih stražnic, skladišc ter drugih objektov, vzpostavile ravnotežje. Temu so sledili letalski napadi, s katerimi je bilo v najširšem smislu ogroženo tudi civilno prebivalstvo.14 Slovenija se je poleg oboroženega odpora odzvala tudi z odmevnim obvešcanjem domace in svetovne javnosti. V vmesnem casu so potekala pogajanja pa tudi nove ofenzive in blokade. Slovensko vodstvo je vztrajalo na plebiscitarni odlocitvi in 2. junija zvecer enostransko razglasilo ustavitev ognja. 3. junija je še prihajalo do posamicnih spopadov, že naslednji dan pa so se enote JLA po treh mesecih v celoti umaknile iz Slovenije.15 Vojna za Slovenijo je v enotah JLA terjala 44 mrtvih in 146 ranjenih, v slovenskih enotah pa 19 mrtvih in 182 ranjenih. Mrtvih je bilo tudi 12 tujih državljanov. Posebnost te vojne je bila velika medijska odmevnost, ki jo je imela. Slovenske oborožene enote so bile kljub slabši oborožitvi predvsem visoko motivirane, imele so popolno podporo prebivalstva, odlocilen pa je bil sistem dobro organiziranega poveljevanja in obvešcanja.16 16 Podobe vojne, str. 5. 17 Vir: https://old.delo.si/novice/politika/od-odhoda-zadnjega-vojaka-jla-mineva-20-let.html (13. 3. 2021). 18 Podobe vojne, str. 6. Od odhoda zadnjega vojaka JLA mineva 20 let Slika 3: Umik Jugoslovanske vojske iz Slovenije17 Vojna na pomurskih tleh Priprave na morebitni oborožen spopad so potekale že leta 1990, ko se je oblikovala manevrska struktura narodne zašcite. V Pomurju je bila organizacijska manevrska struktura narodne zašcite identicna organizacijski strukturi teritorialne obrambe. Glavna naloga vseh štabov pa je bila formirati enote narodne zašcite in zagotoviti njihovo oborožitev. Predvsem je bilo potrebno ohraniti orožje in strelivo, ki bi ga štabi teritorialne obrambe po ukazu morali predati v skladišce jugoslovanske ljudske armade. Pomembno nalogo obvešcanja in spremljanja premikov orožja so imeli v tem projektu tudi pripadniki milice. Skupno delo se je nadaljevalo v zavarovanju procesa osamosvajanja Slovenije in kasneje v sami vojni.18 Vojaški premiki JLA so se priceli že 26. junija 1991 zvecer, organizirana akcija JLA pa je stekla 27. junija. Tega dne je tankovska kolona poskušala preboj pri Ormožu, vendar so ji ovire na mostu z ognjeno podporo teritorialcev to preprecile.19 19 Podobe vojne, str. 6. 20 Podobe vojne, str. 7. 21 Vir: http://www.pomurski-muzej.si/razstave/muzejske-zbirke/zgodovinska-zbirka (13. 3. 2021). http://www.pomurski-muzej.si/website/var/tmp/thumb_931__lightboxPic.jpeg Po poskusu preboja JLA pri Središcu ob Dravi so se odlocili za pot proti Ljutomeru. Sledila sta spopada v Kacurah in Makotnjaku in prehod je bila zaustavljen. Enako se je 28. junija zgodilo tudi na Gibini in pri Razkrižju. Kolona, ki je imela za cilj Gornjo Radgono je hrvaško-slovensko mejo je prestopila 27. junija pri Koprivi in kljub barikadam naslednji dan nadaljevala pot do mejnega prehoda, ki je v njenih rokah ostal šest dni. Pogajanja, streljanja in raketiranja so se izmenjavala dokler enote TO niso dokoncno zasedle obmejne stražnice, cemur je sledilo ponovno pogajanje in koncno umik enote JLA nazaj na Hrvaško.20 Slika 4: Tank na cesti v Gornji Radgoni21 2. julija je potekal spopad v Presiki in po preboju enote JLA naslednji dan v Pristavi ter pred Ljutomerom. 3. julija je poskušala s prebojem oklepna kolona pri Krogu. V istem obdobju je bila blokirana vojašnica v Murski Soboti, pogajanja pa so potekala pod pritiskom grožnje raketiranja skladišca orožja v neposredni bližini mesta. Postopoma so se predajale tudi stražnice JLA na celotnem ozemlju, pri cemer je bilo najbolj dramaticno zavzetje stražnice na Kuzmi 2. julija, ko je v bojih padel njen poveljnik. Vojna dveh, po oborožitvi neenakovrednih nasprotnikov, se je koncala z zmago tistega, ki je bil bolj motiviran, katerega cilj je bil obramba domovine.22 22 Podobe vojne, str. 7. 23 Zaklonišce je del objekta ali objekt, ki je zgrajen in opremljen s filtroventilacijskimi napravami in bivalno opremo, ki omogoca praviloma nekajdnevno bivanje in zašcito pred delovanjem bojnih sredstev ter radiološko, kemijsko in biološko zašcito. Vir: http://www.sos112.si/slo/tdocs/zaklanjanje.pdf, str. 21 (18. 1. 2021). ZAKLONIŠCA IN ZAKLANJANJE Ob prebiranju gradiva in pogovoru s svojimi starši sva ugotovili, da je bila osamosvojitvena vojna na poti v dolgotrajno bojevanje in s tem grožnjo civilnemu prebivalstvu. Na sreco se je dogajanje obrnilo na mirno stran in smo iz osamosvojitvene vojne pridobili veliko izkušenj in relativno majhno število žrtev. Naju pa je še posebej zanimalo, kako je lokalno prebivalstvo Murske Sobote doživljajo ure vojaških napadov in potencialnih nevarnosti. Posebej sva se osredotocili na zaklonišca v Murski Soboti in zaklanjanje v kleteh posameznih hiš. Pred tem pa sva raziskali, kdaj je zaklanjanje sploh potrebno. Zaklonišce O zaklonišcih sva že veckrat slišali, ampak jih nisva nikoli videli in spoznali. Zato sva se po pomoc obrnili na upokojenega poveljnika civilne zašcite Murska Sobota g. Stanka Wolfa (rojen 1957), ki nama je z veseljem pomagal. Po besedah bivšega poveljnika g. Wolfa se zaklonišca23 gradijo kot samostojni objekti ali v sklopu drugih objektov. Zaklonišca so projektirana s 50, 100, 150, 200 in 300 zaklonišcnimi mesti. Možne so tudi kombinacije z 2 x 100, 2 x 200 ali 2 x 300 zaklonišcnimi mesti. Sam objekt je izveden kot železobetonska škatla z vgrajenimi zapirali in ventili. Za izmenjavo zraka se vgrajujejo ustrezne filtroventilacijske naprave. Zaklonišce je v osnovni funkciji možno uporabljati neprekinjeno 7 dni. Zaklonišce ima glavni vhod in zasilni izhod. Vecja zaklonišca imajo lahko tudi mirnodobni vhod, da se ga lahko uporablja za drugi namen (trgovine, skladišca, centre zvez idr.). Prehod od mirnodobne uporabe v zašcitno funkcijo je 24 ur. Tako imajo uporabniki, ki uporabljajo zaklonišca v mirnem obdobju 24 ur casa, da odstranijo svoje stvari in se zaklonišce pripravi za zaklanjanje. Slika 5: Zaklonišca v mirnem obdobju služijo drugim namenom24 24 Avtor fotografije Miran Celec, 15. 3. 2021. 25 Avtor fotografije Miran Celec, 15. 3. 2021. D:\ŠOL. LETO 2020-21\RAZISKOVALNA NALOGA\ZGODOVINA\Slike\20210323_132329.jpg D:\ŠOL. LETO 2020-21\RAZISKOVALNA NALOGA\ZGODOVINA\Slike\20210323_132547.jpg Blizu naše šole (cez cesto) se nahaja zaklonišce, kjer trenutno gostujejo glasbena delavnica Govoreci bobni pod mentorstvom Mirana Celca. Za potrebe vaj bobnanja so si preuredili zaklonišce v prijetno glasbeno delavnico, ki deluje že 20 let. S tem, da imajo prostore v zaklonišcu, s svojimi vajami ne motijo okoliških prebivalcev. Slika 6: Notranjost zaklonišca Park, kjer gostuje glasbena delavnica Govoreci bobni25 Ko je zaklonišce pripravljeno na zaklanjanje, mora imeti tudi še posode za vodo in posode za fekalije. Notranji prostori zaklonišca se delijo na bivalne prostore, na prostor za filtro-ventilacije in prostor za odpadni material. Glede na stopnjo zašcite so zaklonišca osnovne in dopolnilne zašcite. Zaklonišca dopolnilne zašcite nimajo primernega zracenja in ustreznih zapiral (vrat), ki šcitijo prebivalce pred biološkimi, kemicnimi in jedrskimi napadi. Slika 7 in 8: Leva slika prikazuje filtrirni sistem zracenja, desna pa zracni sistem v zaklonišcu na Mojstrski ulici.26 26 Avtor fotografije Nika Perš, 4. 3. 2021. C:\Users\Uporabnik\AppData\Local\Microsoft\Windows\INetCache\Content.Word\DSC07323.jpg C:\Users\Uporabnik\AppData\Local\Microsoft\Windows\INetCache\Content.Word\DSC07320.jpg Zgodovina izgradnje zaklonišc Po besedah g. Wolfa je v skladu s politicnimi in varnostnimi razmerami v Jugoslaviji, Evropi in svetu zakon o obrambi države nalagal investitorjem izgradnjo zaklonišc osnovne zašcite ob šolah, vrtcih in vseh objektih, kjer se je zbiralo vecje število ljudi. Tako so Obcina Murska Sobota in investitorji ob gradnji objektov od leta 1984 imeli obveznost gradnje zaklonišc za objekte z nad 300 zaposlenimi. Izgradnja zaklonišc je bila financirana v skladu z zakonom (javna zaklonišca Obcine Murska Sobota, podjetij, zavodov itd.). V letih od 1984 do 1987 je bilo izgrajeno 19 zaklonišc z okoli 2.500 zaklonišcnimi mesti osnovne zašcite ter približno 3.000 zaklonišcnimi mesti dopolnilne zašcite. Obveznost gradnje je bila omejena na mesto Murska Sobota, ki je izpolnjevalo pogoj naselja - mesta z vec kot 10.000 prebivalci. Po letu 1987 je gradnja zaklonišc zastala zaradi ekonomsko-politicnih razmer v tem casu in odklonilnega stališca tako politicnih struktur kot tudi obcanov do gradnje zaklonišc, ki jih po teoriji politike in obcanov »nikoli ne bomo potrebovali«. Po prekinitvi gradnje zaklonišc je bilo vprašljivo tudi financiranje vzdrževanja zaklonišc in zaklonišcne opreme, za kar so delavci na podrocju Civilne zašcite kot tudi Obcinski štab civilne zašcite morali vlagati veliko truda, da so ohranjali zaklonišca v primerni funkciji. Slika 9: Nacrt zaklonišca na Mojstrski ulici27 27 Avtor fotografije Nika Perš, 4. 3. 2021. C:\Users\Uporabnik\AppData\Local\Microsoft\Windows\INetCache\Content.Word\DSC07334.jpg Ko je prišlo do potrebe zaklonišca leta 1991, so ga morali izprazniti za javnost in vzpostaviti zaklonišce za zaklanjanje. Potrebno je bilo preveriti delovanje filtrov in ventilacije. Prav tako je bilo potrebno preveriti delovanje zapiral, saj vrata niso smela prepušcati zraka. Filtri pa so morali zagotavljati, da zrak kroži. V soboških zaklonišcih je bila za enega cloveka preracunana polovica kvadratnega metra. Zaklonišca so še danes pripravljena tako, da v njih lahko preživiš. Trenutno v zaklonišcu na Mojstrski ulici ni postavljene opreme, je pa zložena in pripravljena, da se v primeru potrebe ustrezno namesti. Slika 10: Zložena oprema v zaklonišcu na Mojstrski ulici28 28 Avtor fotografije Mila Temlin, 4. 3. 2021. 29 Zaklanjanje obsega zaklanjanje ljudi v zaklonišcih, zaklonilnikih in drugih objektih, ki omogocajo zašcito pred ruševinami, radiološkimi in drugimi nevarnostmi v vojni ter ob drugih nesrecah. Vir: http://www.sos112.si/slo/tdocs/zaklanjanje.pdf, str. 21 (18. 1. 2021). C:\Users\Uporabnik\AppData\Local\Microsoft\Windows\INetCache\Content.Word\DSC07301.jpg Zaklonišca so se delala le v mestu, v okolici mesta pa so za te namene uporabljali kleti. Na kleteh je bilo potrebno zadelati okna s peskom, ampak to je bila le fizicna zašcita v primeru, ce bi prišlo do rušenja ali bombnega napada. Odreditev zaklanjanja Zanimalo naju je, kdaj je potrebno izdati alarm za zaklanjanje. Gospod Wolf nama je povedal, da ljudje ne potrebujejo zaklonišca le ob vojaških napadih, ampak se v zaklonišca lahko zatecejo tudi ob naravnih nesrecah, kot je lahko na primer velika onesnaženost zraka ali kaj podobnega. Zaklanjanje29 se odredi, ce so neposredno ogrožena življenja prebivalcev, živali, živine in dobrin, ali ce ni mogoce drugace zašcititi kulturne dedišcine in traja toliko casa, dokler neposredna nevarnost ni odpravljena. Zaklanjanje lahko odredijo vlada, župan, v nujnih primerih pa tudi pristojni poveljnik civilne zašcite. O odlocitvah poveljnika civilne zašcite se priporoca vodenje delovodnika, pri cemer se za odlocitve, ki so povezane z vecjimi financnimi posledicami, izdajajo pisne odredbe.30 30 Vir: http://www.sos112.si/slo/tdocs/zaklanjanje.pdf ,str. 10 (18. 1. 2021). 31 Vir: http://www.sos112.si/slo/tdocs/zaklanjanje.pdf, str. 10 (18. 1. 2021). 32 Vir: http://www.sos112.si/slo/tdocs/zaklanjanje.pdf, str. 9 (18. 1. 2021). Zaklanjanje je treba izvesti v najkrajšem možnem casu. Pomembni so znanstveni izracuni, saj na ta nacin zagotovijo vnaprejšnje informacije za sprejem odlocitev o casovnem nacrtovanju zašcitnega ukrepa ter povecajo ucinkovitost sporocil zgodnjega obvešcanja. Še posebej to velja za morebitno nevarnost jedrske nesrece in nesrece z nevarnimi snovmi. Pomembno je tudi, da se casovni vidik preuci v povezavi z opozorilnimi sprožilci, saj lahko dolocene razmere, ki podaljšajo cas, potreben za zaklanjanje (takšne izredne razmere se dogajajo ponoci).31 V zaklonišca se lahko zatecejo vsi ljudje, ki so v njegovi bližini. Gospoda Wolfa sva povprašali, ali je pri vstopu v zaklonišca kakšna selekcija glede na starost ali spol. Povedal nama je, da za vstop v zaklonišce ni nobenih omejitev, šteje le cas, kdo prej pride, bo prej v zaklonišcu. Ko se zaklonišce napolni z dolocenim številom ljudi, je pomembno, da se preostale ljudi preusmeri v druga zaklonišca ali podobne zaklone. Zelo previdni morajo biti pri štetju ljudi v zaklonišcu, saj bi preveliko število lahko ogrožalo življenje ljudi. Prav tako ni pomembno, iz katerega dela mesta ali kraja clovek prihaja. Alarmiranje in obvešcanje prebivalcev o zaklanjanju Alarmiranje prebivalcev se izvaja kot enoten sistem javnega alarmiranja, ki ga organizira Uprava Republike Slovenije za zašcito in reševanje in ga je možno uporabljati na lokalni, regijski ali državni ravni in ga ob nevarnostih na ogroženih obmocjih izvajajo Center za obvešcanje Republike Slovenije oziroma regijski centri za obvešcanje.32 Ko je prišlo do obvestila o nevarnosti v Murski Soboti, so pristojni uporabljali alarmiranje s sirenami. S sirenami so ljudi obvestili, da je potrebno iti v zaklonišce. Vse do prvega zracnega napada na vojašnico se prebivalci Murske Sobote niso želeli zaklanjati v zaklonišcih. Prvi resni napad je bil izveden 28. junija 1991, kljub temu da je bilo že dan prej, 27. junija 1991, alarmirano, da bi bilo potrebno zaklanjanje, vendar prebivalci Murske Sobote tega niso jemali resno. Ko pa je prišlo do prvega napada na vojašnico in so prebivalci videli, da so razmere resne, so šli v zaklonišca, ki so na koncu bila prepolna in je bilo mest za zaklanjanje premalo. Tisti, ki so ostali brez prostora v zaklonišcih, so si morali sami najti zaklonišce v kakšni zasebni hiši ali na podeželju. Slika 11: Zaklonišcni red33 33 Avtor fotografije Mila Temlin, 4. 3. 2021. Z zaklonišcnim redom so dolocene dolžnosti in omejitve, ki uporabnikom zagotavljajo razmere za nemoteno bivanje v zaklonišcu. Obvešcanje prebivalcev med izvajanjem zaklanjanja Jasne, verodostojne, pravocasne in natancne informacije in upoštevanje njihovih lastnosti (npr. jezik, starost, izobrazba) so bistvenega pomena za ucinkovito zaklanjanje, tako v primeru vojne kot ob naravnih in drugih nesrecah. Problem pri izvedbi zaklanjanja je namrec lahko premajhna odzivnost, ko prebivalci ignorirajo ukaze za zaklanjanje. Dobra obvešcenost prebivalcev, ki se zaklanjanjo, lahko zmanjša število žrtev in pripomore k ucinkovitemu procesu zaklanjanja tako v primeru vojne, ko se prebivalci zaklanjajo v vnaprej dolocenih zaklonišcih/zaklonilnikih kot tudi pri zaklanjanju ob naravnih in drugih nesrecah. 34 34 Vir: http://www.sos112.si/slo/tdocs/zaklanjanje.pdf, str. 10 (18. 1. 2021). 35 Vir: http://www.sos112.si/slo/tdocs/zaklanjanje.pdf, str. 10 (18. 1. 2021). Sporocila morajo vsebovati podatke, kot so stopnja nevarnosti, vrsta nevarnosti in predviden cas. Pomembno je, da se prebivalce opozori in obvesti o vseh pomembnih podrobnostih situacije in se jim da navodila glede ukrepov, ki jih je treba izvesti za potrebe zaklanjanja. Pri razširjanju informacij je vloga sredstev obvešcanja kljucnega pomena in se doloci vnaprej. Oblikovana morajo biti tako, da spodbujajo zaklanjanje. Vse te aktivnosti za pripravo prebivalcev na zaklanjanje jih pomagajo pomiriti, kar zmanjša stopnjo panike in poveca verjetnost, da bodo navodila upoštevana.35 Gospod Wolf nama je povedal, da so v Murski Soboti bili prebivalci o tem, kaj storiti ob napadu na mesto, obvešceni preko lokalnega radia Murski val in s pisnimi obvestili v lokalnem casopisu Vestnik. Obvešcali so jih tudi preko gasilskih društev in Rdecega križa, ki so pomagali ljudem v stiski. Prav tako so imeli pripravljene tudi avtomobile, ki bi prenašali zvocna obvestila o resnosti napada. V primeru osamosvojitvene vojne se za ta nacin niso odlocili, saj so sklepali, da bi pri prebivalcih vzbudili prevec preplaha. Ko pa v mestu pride do preplaha, ljudje odreagirajo panicno in nepremišljeno, zato si tega zagotovo nihce ni želel. Vso dogajanje v tem casu v Murski Soboti je bilo mirno in strpno. Prav tako gospod Wolf poudarja, da je bilo sodelovanje z lokalnim casopisom in radiem zelo dobro in ažurno. Ravnanje prebivalcev med zaklanjanjem Ob razglasitvi ukrepa zaklanjanja se je treba cimprej umakniti v hišo ali drugo zgradbo in se zadrževati v prostoru, ki ima malo oken in drugih odprtin ter se izogibati zadrževanju ob oknu. Pred odhodom v zaklonišca oziroma v zaklonilnike je treba: . izkljuciti prezracevalne ali klimatske sisteme, . izkljuciti gospodinjske stroje in naprave, . zapreti vodo in plin, . zapreti okna in vrata, . ugasniti luci, . zakleniti prostore, . varno zaustaviti delovanje strojev in naprav, kjer je to možno, . živino pustiti v hlevu in jo oskrbeti s krmo in vodo za vsaj dva dni, zapreti okna in vrata in zatesniti ostale odprtine, . hišne ljubljencke pustiti v zaprtem prostoru in jih oskrbeti s hrano in vodo za vsaj dva dni. Ce je le možno, je treba s seboj v zaklonišca vzeti najnujnejšo osebno opremo (pribor za osebno higieno, nepokvarljivo hrano, jedilni pribor, zdravila, ocala, proteze, oblacila, knjige, družabne igre, baterijske svetilke in odeje).36 36 Vir: http://www.sos112.si/slo/tdocs/zaklanjanje.pdf, str. 15 (18. 1. 2021). Ko so se v mestu oglasile sirene, se je bilo potrebno cim hitreje skriti oziroma najti primerno zaklonišce. V tistem trenutku, ko so prebivalci Murske Sobote slišali sireno, so morali odložiti vsa opravila in se odpraviti do najbližjega zaklonišca. Lahko so se zaklanjali v lastnih hišah, ce je hiša imela klet ali pa so se napotili k najbližjemu mestnemu zaklonišcu. Zanimalo naju je, kaj so si morali prebivalci prinesti s sabo v zaklonišce, glede na to, da niso vedeli, kako dolgo bo zaklanjanie trajalo. S samo so morali vzeti topla oblacila, saj je v zaklonišcih hladno, kar sva obcutili tudi sami, ko smo obiskali zaklonišce ne Mojstrski ulici. Prav tako je morala biti spakirana voda in hrana. V primeru, da tega nisi imel s sabo, si bil odvisen od pomoci drugih. Poveljnik civilne zašcite Denis Gjerek nama je povedal, da je priporocljivo, da so si s sabo vzeli tudi kaj za kratkocasenje kot na primer kakšno knjigo. UPORABA ZAKLONIŠC V MURSKI SOBOTI V CASU OSAMOSVOJITVENE VOJNE 1991 O uporabi zaklonišc in pomenu civilne zašcite sva se pogovarjali z zelo zanimivimi gosti. Svoje izkušnje z osamosvojitveno vojno so nama zaupali poveljnik civilne zašcite leta 1991, g. Aleksander Krpic (rojen 1941), nacelnik mestnega štaba civilne zašcite Murska Sobota, g. Stanko Kercmar (rojen 1954), clan štaba civilne zašcite in strokovni sodelavec službe za zašcito in reševanje, g. Božo Bohar (rojen 1973), zdajšnji poveljnik civilne zašcite mestnega štaba Murska Sobota g. Denis Gjerek (rojen 1979) in upokojeni dolgoletni poveljnik civilne zašcite Murska Sobota, g. Stanko Wolf (rojen 1957). Slika 12: Pogovor z informatorji. Od desne proti levi sedijo: Denis Gjerek, Božo Bohar, Stanko Kercmar, Aleksander Krpic, Stanko Wolf, Mila Temlin in Nika Perš37 37 Avtor fotografije Jasna Žižek, 4. 3. 2021. C:\Users\Uporabnik\AppData\Local\Microsoft\Windows\INetCache\Content.Word\IMG_8716.jpg Najine goste sva povprašali, kako je bilo z uporabo zaklonišc med osamosvojitveno vojno. Povedali so nama, da se je pravilnost usmeritve pri gradnji zaklonišc in njihovem vzdrževanju po letu 1987 pokazala 28. junija 1991, ko je letalstvo JLA ob 11.55, 17.00 in 18.00 uri izvedlo zracne napade na mesto Murska Sobota na obmocje vojašnice, z namenom deblokiranja vojašnice. 28 junija 1991 je OŠCZ38 Murska Sobota sprejel sklep o izvajanju zaklanjanja. 38 OŠCZ – kratica za obmocni štab civilne zašcite. 39 Vir: http://lendavainfo.com/video-letalski-napad-na-mursko-soboto/ (15. 3. 2021). VIDEO: Letalski napad na Mursko Soboto - Lendavainfo.com V izvajanje ukrepa je Štab civilne zašcite mesta Murska Sobota vkljucil službo za zaklanjanje pri OŠCZ. Ti so odprli in vzpostavili funkcijo zaklonišc, ki so bila prazna in naložili izpraznitev zaklonišc, v katerih je bila kakršna koli mirnodobna dejavnost. Zaradi odsotnosti ucencev je OŠCZ v zaklonišcu na Osnovni šoli III vzpostavil center za OŠCZ, službo za podporo pri OŠCZ in prvo pomoc v mestu Murska Sobota. Posebna naloga civilne zašcite je bila tudi naloga zagotavljanja pitne vode. V primeru napada na vodovod je bilo potrebno zagotoviti pitno vodo vsem prebivalcem mesta. Njihova naloga pa se s tem ni koncala. Slika 13: Zracni napad na Mursko Soboto 28. junij 199139 Zelo zanimivo zgodbo nama je povedal takratni poveljnik civilne zašcite g. Aleksander Krpic. Povedal nama je, da so sodelovali pri nenavadni akciji, ko so morali na zapušcenih karavlah obvladovati pse, ki so jih za seboj zapustili jugoslovanski vojaki. Psi so bili lacni in brez vodnikov, zato so postali agresivni. S tem pa se njihova naloga ni koncala, saj so morali poskrbeti tudi za hlevsko živino, ki so jo imeli na karavlah. Njihovo delo je bilo zelo raznovrstno in vedno v dobrobit civilnemu prebivalstvu. Njihova naloga je bila prav tako skrb za vojne ujetnike, ki jih je bilo na našem prostoru okoli 280. Njihova naloga je bila, da so ujetnike varovali, naloga Rdecega križa pa, da so obvešcali svojce zajetih, kje so zajeti. Poseben izziv je predstavljalo tudi premešcanje vojnih ujetnikov v Ljubljano. V primeru napada ali pobega bi te ujetnike morali tudi varovati. Poseben dan je bil 30. junij 1991, ko je bila izdana celodnevna nevarnost zracnega napada. Ravno na ta dan se je zacel ukrep zatemnjevanja stanovanj. Vse hiše v mestu so morale ob mraku zatemniti okna zaradi nevarnosti zracnega napada. Kljub nevarnosti pa so nam naši sogovorniki povedali, da omejitve gibanja ni bilo. Kot zanimivost so nama zaupali, da so pripadniki civilne zašcite pricakovali biološki napad s strani jugoslovanske vojske. Pripravljeni so bili na obsežno širjenje bolezni, ampak na sreco do tovrstnega napada ni prišlo. Za namen zaklanjanja obcanov so bila do 30. junija 1991 usposobljena vsa zaklonišca v mestu Murska Sobota. To so bila zaklonišca osnovne zašcite na: . Mojstrski ulici 1, . SPTŠ (Srednja poklicna in tehniška šola Murska Sobota), . Lendavski ulici 17, 19, 51, . Gregorcicevi ulici 6, . Policijski upravi, . Tovarni mlecnega prahu Murska Sobota, . Tekstilni tovarni Mura, . Osnovni šoli III, . Avtobusnem prometu Murska Sobota, . Tovarni kovinske opreme Murska Sobota, . SDK (Služba družbenega knjigovodstva). Poleg navedenih so bila aktivirana zaklonišca dopolnilne zašcite. Vsa zaklonišca so bila zasedena v casu nevarnosti zracnih napadov, kot tudi spopadov med jugoslovansko armado, teritorialno obrambo Slovenije in slovensko milico. V mestu je bila vojašnica z vojaki jugoslovanske armade. Alarmiranje je usmerjal in vodil OŠCZ Murska Sobota. Zastavljalo se je vprašanje, zakaj ni vec zaklonišc, kar je bilo v nasprotju s teorijo pred vojno, ko so se jim zdela nepomembna. Zaradi umirjanja razmer so bila 5. julija 1991 zaklonišca zaprta z obveznim dežurstvom in 7. julija 1991 je potekala priprava zaklonišc za morebitno potrebo po zašciti pred uporabo RKBO40 zašcito. 40 RKBO – kratica za radiološko, biološko in kemicno obrambo. Seveda so naju zanimale tudi zgodbe, ki so se našim informatorjem posebej vtisnile v spomin. Gospod Stanko Kercmar nama je zaupal, da ga je vedno najbolj ganilo, ko so v zaklonišca prišli otroci. Ko so ob alarmu pribežali v zaklonišca, so jokali, dokler se pri starših niso pomirili. Sreca je bila v tem, da je bil takrat cas šolskih pocitnic in se je veliko otrok tudi preselilo na podeželje. Kar nekaj pa jih je ostalo seveda v blokovskih naseljih. V Murski Soboti ob zaklanjanju ni bilo zmede ali izpadov panike, saj so bili na napade zelo dobro pripravljeni. Njihova mirnost in dobra organizacija je po mnenju informatorjev ljudi pomirjala, da ni prihajalo do nobenih izgredov. Velika olajševalna okolišcina je bila tudi v tem, da se je veliko prebivalcev Murske Sobote zateklo k sorodnikom v okoliške vasi. Gospod Aleksander Krpic pa je poudaril, da je pri zaklanjanju imelo velik pomen tudi vohunjenje oziroma pravocasni prenos informacij, da so poveljniki že pravi cas izdali ukaz za alarmiranje in zaklanjanje prebivalcev mesta. Obvešcanje v casu osamosvojitve je imelo ravno v tem primeru zašcite civilnega prebivalstva zelo pomembno vlogo in kot pravijo informatorji, brez hitrega pretoka informacij bi bilo ogroženo veliko življenj. Po besedah sogovornikov so bili na civilni zašciti pripravljeni na enoletno obleganje oziroma trajanje vojne. Na sreco, kot pravijo, je politika uspela skleniti dogovor in je hitro prišlo do sklenjenega premirja. Slika 14: Zaklonišce na Mojstrski ulici, obdano z bloki.41 41 Avtor fotografije Nika Perš, 4. 3. 2021. https://sobotainfo.com/sites/default/files/styles/velika/public/slike/galerije/2019/2/8/img_6791.jpg VZDRŽEVANJE ZAKLONIŠC PO 1991 IN TRENUTNO STANJE PRIMERNOSTI ZAKLONIŠC Trenutno živimo v mirnem obdobju, kar pa se lahko zelo hitro spremeni. Kot sva že veckrat zapisali, je gradnja in vzdrževanje zaklonišc veliki financni zalogaj, ki pa ima izjemen pomen, ko šciti cloveška življenja. Najini informatorji so nama povedali, da so zaradi priprave na uvedbo lokalne samouprave in vzpostavitev Mestne obcine Murska Sobota po daljših pogajanjih z Ministrstvom za obrambo RS obmocne enote Murska Sobota leta 1995 prevzeli upravljanje zaklonišc. Ta so bila zaradi vmesnega obdobja, ko niso bila vzdrževana, v slabem stanju predvsem zaradi vdora vode v zaklonišca, kar je povzrocilo propadanje predvsem vgrajene in namestitvene opreme. Ko je 1995 prevzel zaklonišca OŠCZ MO Murska Sobota, je takoj izdelal program vzdrževanja. Najprej se je pristopilo k odpravi vplivov, ki so povzrocali škodo na objektih in opremi. V nadaljevanju je bila izvedena sanacija vseh zaklonišc in v letu 2005 so bili pridobljeni certifikati o primernosti zaklonišc. Tako so zaklonišca bila rešena pred izgubo primernosti za osnovno namembnost. Nujno je, da se uporabnost zaklonišc ohranja kljub stroškom, ki niso majhni. Potrebno je namrec ugotoviti, da ob potrebi po zašciti obcanov to odtehta vse stroške z vzdrževanjem. Zaradi potrebe po ohranjanju uporabnosti zaklonišc za prvi namen se ta-ista dajejo v uporabo društvom in organizacijam, povezanim s sistemom zašcite in reševanja ter skladišcenje opreme sil zašcite in reševanja pri OŠCZ MO Murska Sobota. Slika 15: Danes imajo v zaklonišcih pripravljeno opremo za zašcito in reševanje42 42 Avtor fotografije Mila Temlin, 4. 3. 2021. C:\Users\Uporabnik\AppData\Local\Microsoft\Windows\INetCache\Content.Word\DSC07298.jpg V Murski Soboti je trenutno osem zaklonišc, ki se redno vzdržujejo in imajo glede na zakonsko podlago tehnicni pregled vsakih 10 let. Lokacije zaklonišc v Murski Soboti so sledece: . Zaklonišce Mojstrska ul., b. š., . Zaklonišce Osnovna šola III, Ivanocijevo naselje, . Zaklonišce Lendavska ulica 53, . Zaklonišce Lendavska ulica 19, . Zaklonišce Lendavska ulica 17, . Zaklonišce Astra, Staneta Rozmana 15, . Zaklonišce Park, Mikloša Kuzmica 1, . Zaklonišce na SPTŠ (Srednja poklicna in tehniška šola), Šolsko naselje 12. Ko si danes želimo zgraditi hišo v Murski Soboti, nismo omejeni na to, da bi morala biti grajena s kletjo, ki bi jo lahko v primeru zracnih napadov ali naravnih nesrec koristili. Prav tako meniva, da je zavedanje o varnosti med prebivalci Murske Sobote premajhno. Gospod Wolf nama je med pogovorom zaupal, da se je veckrat s svojimi kolegi pocutil nezaželenega v smislu, da so jih odrivali in videli le kot financno breme. Ko pa je bilo potrebno pomagati, ali v primeru osamosvojitvene vojne leta 1991 zaklanjati ljudi, pa so postali neprecenljivi. Slika 16: Notranjost zaklonišca na Mojstrski ulici v Murski Soboti43 43 Avtor fotografije Jasna Žižek, 4. 3. 2021. C:\Users\Uporabnik\AppData\Local\Microsoft\Windows\INetCache\Content.Word\DSC07337.jpg Na terenu so nama informatorji prijazno razkazali zaklonišce na Mojstrski ulici v Murski Soboti. Priznava, da se veckrat sprehajava mimo in nama niti na pamet ni prišlo, da bi bilo tukaj zaklonišce. Zato mogoce predlog, da bi prebivalce Murske Sobote bolj ozavestili o zaklonišcih, ki se nahajajo v naši okolici. Prvo, kar naju je presenetilo, so bila masivna vrata. Gospod Wolf nama je pojasnil, da sta debelina vrat in nacin zaklepanja pomembni zato, da se zaklonišce lahko hermeticno zapre. Slika 17 in 18: Zašcitna vrata pri vhodu in pogled na ulico44 44 Avtor fotografije Jasna Žižek, 4. 3. 2021. C:\Users\Uporabnik\AppData\Local\Microsoft\Windows\INetCache\Content.Word\DSC07329.jpg C:\Users\Uporabnik\AppData\Local\Microsoft\Windows\INetCache\Content.Word\DSC07327.jpg Zaklonišce danes ni prazno. Znotraj zaklonišca je oprema, ki bi se v primeru aktivacije zaklonišca lahko hitro pripravila za funkcionalno rabo. Ogledali sva si prezracevalne jaške, prostore za sanitarije, stranski vhod, filtrirne jaške in poskušali zakleniti vrata. Kljub temu da je zaklonišce odlicno pripravljeno, zagotovo ob veliki kolicini ljudi ni prijetno, še posebej za ljudi, ki imajo strah pred zaprtimi prostori. Zaklonišca v Murski Soboti so varovana in kakovostno vzdrževana in po besedah najinih sogovornikov je skrb za njih precejšnje breme obcine, ki pa se ob izjemnih dogodkih neprecenljivo izplaca. Slika 19 in 20: Slika levo prikazuje stranišca znotraj, v katerih so vedra s kemicnimi sredstvi (brez tekoce vode), slika desno prikazuje zalogovnike za vodo.45 45 Avtor fotografije Nika Perš, 4. 3. 2021. 46 Avtor fotografije Jasna Žižek, 4. 3. 2021. 47 Avtor fotografije Nika Perš, 4. 3. 2021. C:\Users\Uporabnik\AppData\Local\Microsoft\Windows\INetCache\Content.Word\DSC07306.jpg C:\Users\Uporabnik\AppData\Local\Microsoft\Windows\INetCache\Content.Word\DSC07308.jpg C:\Users\Uporabnik\AppData\Local\Microsoft\Windows\INetCache\Content.Word\DSC07317.jpg C:\Users\Uporabnik\AppData\Local\Microsoft\Windows\INetCache\Content.Word\DSC07319.jpg Slika 21: Za zapiranje vrat je potrebno kar nekaj napora.46 Slika 22: Danes prostore uporabljajo tudi v druge namene v sklopu civilne zašcite.47 LOKACIJE ZAKLONIŠC: 1. Mojstrska ul., b.š., 2. OŠ III, Ivanocijevo naselje, 3. Lendavska ulica 53, 4. Lendavska ulica 19, 5. Lendavska ulica 17, 6. Astra, Staneta Rozmana 15, 7. Park, Mikloš Kuzmica 1, 8. SPTŠ, Šolsko naselje 12. 7 3 6 2 8 5 4 1 Slika 23: Zemljevid Murske Sobote z oznacenimi zaklonišci, ki so primerna za zaklanjanje.48 48 Vir zemljevida: http://www.geopedia.si. (11. 3. 2021) in Seznam zaklonišc: Interno gradivo CZ Murska Sobota. DOŽIVLJANJE OSAMOSVOJITVENE VOJNE V MURSKI SOBOTI Skozi najino raziskovanje sva ugotovili, da se vsi prebivalci Murske Sobote niso mogli zateci v zaklonišca, ki so bila pripravljena za njih. Zato sva povprašali o dogajanju med napadi kar svoje domace. Ni nama bilo potrebno dolgo iskati sogovornika. Najini stari starši, ki živijo v hiši s kletjo, so nama z veseljem zaupali svoje doživljanje zaklanjanja med vojno v zavetju domacega doma. Spomin na osamosvojitveno vojne je še zelo prisoten, zato sva se odlocili, da bova povprašale svoje stare starše o dogajanju v Murski Soboti. Pogovor s Petrom Peršem Peter Perš (rojen 1937) nama je o dogajanju ob osamosvojitveni vojni povedal zanimivo zgodbo. Tako za njega kot za ostale prebivalce Murske Sobote je bilo doživetje zelo dramaticno. Vse je bilo strah, situacija pa je bila zelo negotova. Spominja se svojega sina, ki je v casu napada sedel v kotu kleti s psom ob sebi in ga je bilo zelo strah. Ko je bil napovedan napad na Slovenijo, so cela družina skupaj šli v Puconce, v klet hiše na njihovem posestvu, kjer so se pocutili bolj zavarovani kot v domaci hiši blizu vojašnice. Tam so preživeli en dan in ko so bila že letala v zraku in so nameravala napasti Ljubljano, so se potem obrnila in šla nazaj. Bilo je zelo nevarno. Ko so streljali na vojašnico, so zadeli tudi par svojih vojakov in potem jih je naša prva pomoc hitro peljala v bolnico ter jim pomagala. Proti Radencem se je peljala tudi kolona tankov iz Hrvaške. Tanki so potem šli ob Muri proti Radgoni. V Radgoni je pristal menda en helikopter. Z oken poslopij so metali molotovke. Po televiziji so kazali napad na en tank. Vojaki se sploh niso zavedali, kaj delajo. Nadrejeni so jim rekli, da jih napadajo zunanji sovražniki in da morajo braniti jugoslovansko mejo. Sploh niso vedeli, za koga se borijo, bili so prepricani, da se borijo proti sovražniku, ampak niso imeli pravih informacij. V bližini vojašnice proti Markišavcem je bilo veliko skladišce orožja, pogovarjali so se o možnosti, ce bi teritorialna obramba zavzela skladišce z orožjem, bi razstrelili skladišce. Vojaška letala so napadala obmocje v bližini vojašnice. Letala so preletavala Mursko Soboto in moj dedek je stal pred hišo in imel obleceno temno sivo srajco, kot se sam spominja. Naenkrat je zaslišal zvok in zagledal, da se je na vrhu sosednje hiše nekaj odlomilo. Brž se je umaknil v hišo in ko je alarm minil, ko so letala odletela, je prišel iz hiše sosed, ki je imel veliko luknjo na strehi hiše. Skozi streho je bila luknja, velika pet centimetrov, ki jo je naredila dvesto gramska krogla, ki je šla skozi dve steni in se potem ustavila. O tem so bili tudi obvešceni novinarji nacionalne televizije, ki so kasneje o tem naredili prispevek. Slika 24: Nika in dedek Peter Perš49 49 Avtor fotografije Nika Perš, 8. 3. 2021. Ob razglašenem alarmu so se skrivali v kleti njihove hiše. Ko je alarm naznanil zracni napad, so cez nekaj minut priletela vojaška letala in takrat so hitro odhiteli v klet. Ko so letala odletela, so sirene naznanile konec zracnega napada. Napad je trajal okrog deset minut. Ko so po radiu napovedali bombardiranje Slovenije, pa so se umaknili v Puconce na svojo posest. Niso bili pripravljeni na daljši napad, saj ga niso pricakovali, zato tudi niso imeli zaloge hrane. Informacije pa so spremljali vecinoma po radiu in televiziji. Tisti, ki pa so prebivali v blokih v Murski Soboti, pa so se zatekali v zaklonišca. Ob koncu pa je sogovornik še povedal, da je tudi sam služil v jugoslovanski vojski in je bil tudi rezervni oficir in mu je bilo zelo težko, ko je gledal, kako njegovi nekdanji vojaki streljajo nanj. Pogovor z Bernardo Temlin Pogovarjali sva se tudi z Bernardo Temlin, ki nama je povedala, da je osamosvojitveno vojno doživljala v negotovosti in strahu. Zavedali so se nevarnosti. Bilo jo je zelo strah za njene otroke, saj ni vedno tocno vedela kje so bili med tuljenjem sirene in ce bodo pravocasno prišli do zaklonišca Sama je takrat opravljala poklic medicinske sestre in je bila med zracnimi napadi v službi. Povedala je tudi, da nikoli ne bo pozabila tega mocnega zvoka bombardiranja. Takrat je živela v bloku na takratni Titovi ulici 1 b (današnja Slovenska ulica). V kletnih prostorih bloka je bilo zaklonišce, ki je služilo tudi kot shramba za stanovalce bloka. Zaklonišce je nudilo zašcito pred (RBK) radiološkim, biološkim in kemicnim napadom. Ob vhodu v zaklonišce so bila dvojna jeklena vrata. Zaklonišce je bilo sestavljeno iz levega in desnega krila na koncu vsakega krila so bila majhna jeklena vrata, ki so služila kot zasilni izhod. Zaklonišce je imelo tudi strojnico, kjer je bil filtrirni sistem za prezracevanje, ki se ga je dalo v primeru izpada elektricne energije zagnati tudi rocno. Zaklonišce so uporabljali samo stanovalci tega bloka. Vsakemu delu Murske Sobote so že v naprej tocno dolocili v katero zaklonišce se morejo zateci v primeru napada. Na napad so jih opozorile sirene. Informacije kdaj pa lahko gredo ven iz zaklonišc so spremljali preko radija, ki so ga imeli v zaklonišcu. Tisti, ki so živeli v hišah pa so se lahko zatekli v kleti, ce so jih imeli. Nekateri so si v zaklonišce s seboj prinesli manjše stole ali pa zaboje na katerih so lahko sedeli. S seboj so si tudi prinesli kakšno toplejše oblacilo, saj je bilo v zaklonišcu mrzlo. Nekateri pa so si s seboj prinesli tudi vodo. Sama si v zaklonišce si ni vzela nicesar, ampak je samo cakala, da se vse to zakljuci in da bodo spet lahko šli iz njega. V samem zaklonišcu hrane in pijace ni bilo pripravljene, saj so bile pri zaklonišcu shrambe s hrano in ozimnico. Takrat je opravljala poklic medicinske sestre. Na delovnem mestu so ji povedali, da se bo vojna odvijala dlje casa in je bila velika verjetnost, da bodo morali oskrbeti veliko poškodovanih in ranjenih. Na takšni scenarij so bili dobro pripravljeni ampak na sreco se to ni zgodilo. Povedala nama je, da se zelo dobro spomni, da so za en dan zaradi napadov izklopili v celotni Murski Soboti elektriko za nekaj ur. Prav tako so bili tudi o tem pravocasno obvešceni. Kot zanimivost nama je povedala, da je poznala Svetina Draga50, ki je bil takrat pilot Mostarski (Bosna in Hercegovina) vojašnici in so ga poklicali, da bi moral bombardirati vodni stolp v Murski Soboti. Seveda pa tega ni želel, ker je imel tukaj svojo družino in najbližje. Nato je tudi uspešno pobegnil iz vojske. Nekaj casa se je potem v Mostarju tudi skrival in nato cez nekaj casa uspešno prišel spet nazaj domov v Slovenijo. Gospa Bernarda poudarja, da so se v tistem casu za samostojnost Slovenije trudili vsi oni, ki so preživljali vojno doma v Murski Soboti kot vojaki, ki so bili ujeti na obeh straneh. 50 Drago Svetina, slovenski vojaški pilot, castnik. Major Drago Svetina je bil namestnik poveljnika 15. brigade vojnega letalstva Slovenske vojske, ko je 3. marca 2004 strmoglavil z letalom Pilatus PC-9M »Hudournik« in pri tem umrl. Vir: https://www.dnevnik.si/114321 (14. 3. 2021). 51 Avtor fotografije Jasna Žižek, 4. 3. 2021. C:\Users\Uporabnik\AppData\Local\Microsoft\Windows\INetCache\Content.Word\DSC07288.jpg Slika 25: Zaklonišce na Mojstrski ulici v Murski Soboti51 ZAKLJUCEK Živeti v tako lepi državi kot je Slovenija je res privilegij ampak se premalokrat zavedamo, kako dolgo so se naši predniki borili, da lahko sedaj povemo, da smo Slovenci. Osamosvojitvena vojna je pri ljudeh, ki so jo doživeli vtisnila globoko v spomin še posebej naju vedno preseneca, ko najini sogovorniki pripovedujejo o strahu in negotovosti, ki so jo doživljali poleti leta 1991. Ko sva se odlocili, da bova raziskali dogajanje ob osamosvojitveni vojni v Murski Soboti predvsem iz vidika zaklanjanja civilistov ob razglasitvi nevarnosti sva se najprej lotili prebiranja literature. Našli sva veliko prispevkov. Žal pa nama zaradi že znanih razmer ni uspelo prelistati vojne izdaje Vestnika, kjer bi lahko še dodatno opisali na kakšen nacin je potekalo obvešcanje civilnega prebivalstva. Ogromno podatkov in zgodb pa so nama zaupali najini informatorji. Ob zacetku raziskovanja sva si zastavili tri hipoteze, ki jih bova potrdile, delno potrdile ali ovrgle. Kot prvo sva trdile, da so prebivalci Murske Sobote bili dobro pripravljeni na dolgotrajno nevarnost ob vojaških napadih. To hipotezo lahko potrdiva. Glede na najino raziskovanje sva ugotovili, da so bili pristojni za zašcito civilnega prebivalstva pripravljeni na najmanj eno leto trajajoce spopade prav tako so imeli prebivalci, ki so med napadi ostali v Murski Soboti pripravljene dovolj hrane in vode za obleganje. Predvidevali sva, da je bilo v Murski Soboti dovolj zaklonišc za vse prebivalce Murske Sobote. To hipotezo bova ovrgle. Glede na podatke, ki so nama posredovali iz štaba Civilne zašcite Murska Sobota sva ugotovili, da je zaklonišc, ki so primerna za najboljše varovanje okoli 2.500 k temu potem lahko prištejemo še zaklonišca osnovne zašcite in lastna zaklonišca, ki pa jih je danes cedalje manj. Kot nama je povedal poveljnik civilne zašcite ugotavljajo, da kleti predstavljajo velik strošek in prebivalci Murske Sobote v zaklonišcih trenutno ne vidijo smisla. Kot zadnje sva trdili, da so danes zaklonišca v Murski Soboti slabo vzdrževana in neuporabna za ponovno uporabo. Tudi to hipotezo bova ovrgli. Kljub stroškom za vzdrževanje in »neuporabnost« v mirni dobi so v Murski Soboti pripravljena zaklonišca na številnih lokacijah in so primerna za hitro pripravo svojemu namenu. Enega izmed njih sva si ogledali tudi sami. Zelo zanimive so nama bile zgodbe, ko so nama jih povedali najini stari starši, ki se dogajanja tistega poletja pred tridesetimi leti zelo dobro spominjajo. Ob teh pripovedih upava, da sami ne bova nikoli izkusili bombnih napadov in da nama ne bo nikoli potrebno iskati zaklonišca. Kljub temu pa naju pomirja dejstvo, da imamo v našem mestu dobro pripravljena zaklonišca, kamor se lahko zatece vsaj nekaj ljudi. Raziskovalno nalogo bi bilo zanimivo nadgraditi s tem, da bi zbirali zgodbe in doživetja ob osamosvojitveni vojni. V naglici v kateri živimo pogosto pozabimo, da bo s casom, ki mineva vse bolj izginjal tudi spomin na osamosvojitveno vojno. Zato je naloga naše generacije, da doživetja zberemo in zapišemo, da se nikoli ne pozabijo. Literatura in ostali viri: Benko Irma in Dora Marjan, Pomurska regionalna medija Vestnik in Radio Murski val med osamosvojitveno vojno, Zbornik - Vloga TO Pomurja v procesu osamosvajanja, Lendava 2015. Duric Janko, Raudi Bernarda, Pricevanja in razmišljanja o vojni za Slovenijo 1991 v Pomurju, Murska Sobota 2016. Gerencer Andrej, Organizacija in delovanje obcinskih oblastnih struktur v osamosvojitveni vojni, Zbornik - Vloga TO Pomurja v procesu osamosvajanja, Lendava 2015. Mihalic Edvard, Vojna za Slovenijo leta 1991 v Prekmurju, Ljubljana 2002. OŠ civilne zašcite Murska Sobota – interno gradivo, Seznam zaklonišc v Murski Soboti. Sivka Dan, Varnostna namembnost zaklonišc po hladni vojni, Ljubljana 2015. Internetni viri: https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=130&View=1&Query=plebiscit (21. 1. 2021). https://fran.si/iskanje?All=desant&IsAdvanced=True (21. 1. 2021). http://www.nova-revija.si/o-zalozbi/o-zalobi.html (21. 1. 2021). http://www.bivsi-predsednik.si/up-rs/2002-2007/bp-mk.nsf/ostalo/biografija (12. 2. 2021). https://old.delo.si/novice/politika/od-odhoda-zadnjega-vojaka-jla-mineva-20-let.html (13. 3. 2021). https://www.rtvslo.si/slovenija/30-let (21. 1. 2021). http://www.sos112.si/slo/tdocs/zaklanjanje.pdf str. 21 (18. 1. 2021). http://www.pomurski-muzej.si/razstave/muzejske-zbirke/zgodovinska-zbirka 13. 3. 2021). http://lendavainfo.com/video-letalski-napad-na-mursko-soboto/ (15. 3. 2021). http://www.geopedia.si. (11. 3. 2021). Zapisi - posnetki z intervjujev: Stanislav Wolf, Aleksander Krpic, Stanko Kercmar. Denis Gjerek, Božo Bohar, Peter Perš in Bernarda Temlin. Nika Nemec in Taja Novak Vloga Pomurk v slovenski osamosvojitveni vojni RAZISKOVALNA NALOGA IZ PODROCJA ZGODOVINE Izobraževalna institucija: Ekonomska šola Murska Sobota Šolsko leto: 2022/2023, avtorici sta dijakinji 3. a razreda Mentorica: Janja Adanic Vrataric, univ. dipl. zgod., prof. slov. Prejeta priznanja za raziskovalno nalogo: . zlato priznanje na 31. srecanju mladih raziskovalcev Pomurja. . Zlato priznanje na 57. Državnem srecanju mladih raziskovalcev Dovoljenje za objavo v Spominska obeležja pripovedujejo: 11. april 20231 1 Za potrebe objave v Spominskih obeležjih pripovedujejo so v uredništvu opravljene dolocene oblikovne spremembe. UVODNI DEL Povzetek Za raziskovanje naslovne teme sva se odlocili, ker meniva, da živimo v casu, ko se vloga žensk v zgodovini nasploh zapostavlja, in ker se nama zdi, da bi se moralo o pomembnosti vloge žensk v vojni za Slovenijo na podrocju Pomurja vec ozavešcati predvsem mlade generacije, saj so se te rodile v svobodni Sloveniji in se ne zavedajo pomena te sicer kratke, vendar za pot v moderno zahodno družbo še kako pomembne vojne. Pregledali sva casopis Vestnik, in sicer številke od 20. junija do 12. septembra 1991. Pregledovanje sva zaceli s številko, ki je vsebovala clanek z naslovom Razmišljanja o naši samostojnosti, koncali pa sva s številko, v kateri je bila objavljena fotoreportaža Pomurje brez YU vojske. Iskali sva prispevke o casu osamosvojitvene vojne v Pomurju, v katere so bile vkljucene Pomurke. Presenetilo naju je, da sva našli zelo malo vsebine, v katero so bile vkljucene ženske. Najvidneje so bile predstavljene kot avtorice prispevkov. Ob pregledovanju casopisa sva ugotovili, da clanki v casopisu niso dovolj, da bi potrdili najine hipoteze, zato sva se odlocili za izvedbo intervjujev s posameznicami z razlicnih podrocij družbenega življenja. Pripravili sva vprašalnike za intervjuje, ki sva jih priredili glede na vlogo, ki jo je opravljala dolocena intervjuvanka v osamosvojitveni vojni. Informacije sva pridobili od petih posameznic. To so bile Jacqueline Steržaj, poveljnica drugega jurišnega voda, Lidija Kosi, novinarka na terenu, Irma Benko, direktorica in glavna urednica v regijski medijski hiši Podjetje za informiranje s sedežem v Murski Soboti, Davorka Makovec, patronažna medicinska sestra v Zdravstvenem domu Gornja Radgona, ter Jožefa Unger, kmecka gospodinja iz Ropoce. Ob raziskovanju sva se naucili veliko novega o osamosvojitveni vojni in uspeli najti odgovore na zastavljena vprašanja. V najvecjo cast pa nama je, da sva imeli privilegij spoznati mocne ženske, ki so nama pokazale, da nic ni nemogoce. Kljucne besede: osamosvojitvena vojna, Pomurje, vloga Pomurk, Vestnik. Zahvala Za prevod povzetka v angleški jezik se zahvaljujeva Simoni Pajnhart, profesorici anglešcine in geografije. Posebej se zahvaljujeva informatorkam Jacqueline Steržaj, Lidiji Kosi, Irmi Benko, Davorki Makovec ter Jožefi Unger. Hvala za cas, ki ste ga preživele z nama, za vašo pozitivno energijo in spodbudne besede. Na koncu in najbolj pa se zahvaljujeva najini mentorici Janji Adanic Vrataric, ki nama je ves cas stala ob strani, naju spodbujala in bodrila tudi, ko sva že skoraj obupali. Iskrena hvala za vse nasvete, lektoriranje naloge in opozarjanje na vse napake. Uvod v raziskovalno nalogo Sva Nika Nemec in Taja Novak, dijakinji tretjega letnika ekonomske gimnazije na Ekonomski šoli Murska Sobota. Ker meniva, da obstaja premalo raziskav o vlogi žensk v slovenski osamosvojitveni vojni, sva se odlocili, da bova to temo podrobneje raziskali. Osredotocili sva se na vlogo žensk v osamosvojitveni vojni v Pomurju. Pri podrobnem pregledu literature sva se opirali na clanek dr. Alojza Šteinerja Nekaj posebnosti osamosvojitvene vojne na obmocju Pomurja leta 1991 iz zbornika Kako smo branili osamosvojitvene procese Republike Slovenije, kjer avtor piše o pisnih virih, v okviru katerih je v clanku obdelal osamosvojitvene procese in vojno za samostojno Slovenijo v Pomurju. O osamosvojitvenem procesu Republike Slovenije je veliko napisanega. Ko sva v šolskem letu 2021/2022 sodelovali v natecaju Zgodbe osamosvojitve in iskali informatorje za intervju, pa sva ugotovili, da ženske skorajda niso omenjene. Edina bolj izpostavljena je bila Jacqueline Steržaj, s katero sva potem tudi opravili intervju za omenjeni natecaj, v pogovoru po intervjuju pa je potrdila najine domneve o prezrtosti žensk v osamosvojitvenem procesu Slovenije na obmocju Pomurja. Odlocili sva se, da bova to podrocje raziskali še podrobneje. Tako je namen najine naloge predstaviti vlogo Pomurk v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Ob zacetku raziskovanja sva si zastavili cilj, da bova skušali ugotoviti, kakšna je bila vloga žensk v osamosvojitveni vojni v Pomurju in ce je bil in je njihov prispevek v javnosti res prezrt. Naloga bo tako predstavila tudi drugo, žensko plat pogleda na osamosvojitveno vojno v naši pokrajini, kar je po najinem mnenju za družbeno zgodovino Pomurja prav tako pomembno kot moški pogled, ki je popisan v številni literaturi in o katerem lahko veliko slišimo ob vsakoletnih obletnicah osamosvojitvene vojne. Na podlagi pregledane literature in lastnih domnevanj sva si zastavili tri hipoteze: 1. O vlogi žensk v osamosvojitveni vojni v Pomurju obstaja premalo podatkov. 2. Informatorke svojo vlogo v osamosvojitveni vojni ocenjujejo kot pomembno. 3. Doprinos žensk k slovenski osamosvojitvi s strani Republike Slovenije in javnosti ni bil in ni dovolj opažen in priznan. TEORETICNA IZHODIŠCA ZA RAZISKAVO Slovenija kot del Jugoslavije Jugoslovansko vodstvo je po drugi svetovni vojni v želji po iskanju drugacne oblike socializma nenehno reformiralo državo oziroma sprejemalo nove zakone in ustave, zato je bil jugoslovanski sistem zelo zapleten. Leta 1963 se je z novo sprejeto ustavo država preimenovala v Socialisticno federativno republiko Jugoslavijo (SFRJ). Vodil jo je Josip Broz Tito. Del SFRJ je bila poleg ostalih držav tudi Slovenija (Režek idr., 2023). Gospodarsko moc države je konec sedemdesetih let oslabila svetovna gospodarska kriza. Zadolženost, narašcanje inflacije, brezposelnost in nižanje življenjskega standarda so državo pripeljali na rob gospodarskega zloma. V osemdesetih letih, po Titovi smrti, sta se politicna in gospodarska kriza poglobili še bolj (Režek idr., 2023). Mednacionalno in politicno ravnovesje v federaciji je bilo krhko. Centralisticni pritisk se je vecal, slovenska uradna politika pa ga je skušala obdržati tako, da je po korakih popušcala. Zaceli so se sistematicni poskusi, da bi spremenili jugoslovansko ustavno ureditev (Repe, 2001). 20. februarja 1987 je izšla 57. številka Nove revije, v kateri so bili objavljeni Prispevki za slovenski nacionalni program, uredila pa sta jih Niko Grafenauer kot glavni in Dimitrij Rupel kot odgovorni urednik. Oba so pristojni politicni organi odstavili z njunih položajev. 27. februarja se je sestalo predsedstvo Republiške konference SZDL, ki je – po mnenju urednikov Dela – »ostro, vendar strpno« zavrnilo Prispevke (Rupel, b. d.). Majniška deklaracija Leta 1989 se je zgodila Majniška deklaracija. Predstavljala je politicno izjavo, ki so jo oblikovale slovenske opozicijske stranke. Z deklaracijo so zahtevali suvereno in samostojno državo, samostojno odlocanje, demokracijo in spoštovanje clovekovih pravic ter boljše življenje (Majniška deklaracija, 2020). Razglasitev samostojnosti 8. in 22. aprila 1990 so potekale v Sloveniji prve vecstrankarske volitve. Demos (Demokraticna opozicija Slovenije) je na volitvah nastopil enotno in zmagal. Vodstvo in organizacijo vlade je prevzela tista stranka, ki je dobila najvec glasov. Na temelju tega dogovora je mesto vodenja vlade pripadlo Kršcanskim demokratom (Đekic, 2012). Predsednik vlade je postal Lojze Peterle, predsednik skupšcine pa je postal dr. France Bucar. Na volitvah za tedanjega predsednika republike je zmagal Milan Kucan. Plebiscit je bil izveden 23. decembra 1990 in razglašen 26. decembra 1990. Plebiscitarno vprašanje se je glasilo: »Ali naj republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« Ljudje so se odlocali z odgovori DA ali NE. Plebiscit je bil uspešen. Udeležilo se ga je kar 93,2 % volilnih upravicencev, 95 odstotkov teh, ki so se plebiscita udeležili, oziroma 88,5 odstotka vseh volivcev, je glasovalo za osamosvojitev. Zakon o plebiscitu je uredil, da je na plebiscitu sprejeta odlocitev zavezala Skupšcino Republike Slovenije, da je v šestih mesecih od dneva razglasitve odlocitve sprejela ustavne in druge ukrepe, ki so bili potrebni, da je Republika Slovenija prevzela izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na SFRJ (Jambrek, b. d.). Slika 1: Glasovnica na plebiscitu 26. junija 1991 je bila na Trgu republike v Ljubljani izvedena slovesnost ob razglasitvi samostojnosti in enotnosti. Milan Kucan, predsednik Predsedstva Republike Slovenije, je na tej slovesnosti med drugim povedal: » … z rojstvom dobi clovek pravico do sanj. Z delom dobi pravico, da zbližuje življenje in sanje. Mi smo vceraj povezali obdobje: zase, za mnoge rodove Slovencev, ki so davno nekoc sanjali te iste sanje, in za prihodnje rodove, ko bodo na teh sanjah gradili nov svet. Od vceraj imamo Slovenci svojo državo … Zmogli smo, ker je bila naša vera trdna in ker ni bilo zle misli v naših dejanjih. Hvala vam za to, dragi rojaki. Nocoj so dovoljene sanje. Jutri je nov dan.«(Dežman, 2006) Osamosvojitvena vojna Osamosvojitvena vojna za Slovenijo je bila prvi resen vojaški spopad v Evropi po drugi svetovni vojni. Terjala je 76 žrtev. V bojih je bilo ubitih tudi 12 tujcev. Teritorialna obramba je v spopadih z JLA unicila 31 tankov in 6 helikopterjev (Žužek, 2011). Vojna je izbruhnila 27. junija 1991, en dan po razglasitvi slovenske samostojnosti. Cilj JLA, ki je s tanki krenila iz vojašnic v Sloveniji in na Hrvaškem, je bila zasedba mejnih prehodov, ki pa je bila zacasna. Teritorialna obramba je do 4. julija s taktiko obkoljevanja zasedla vse mejne prehode. Boji so se zakljucili 7. julija 1991, ko so predstavniki Slovenije, Hrvaške in Jugoslavije po posredovanju Evropske skupnosti podpisali Brionsko deklaracijo. Slovenija in Hrvaška sta s tem za tri mesece zamrznili osamosvojitvene procese, JLA pa se je umaknila v vojašnice (Žužek, 2011). Dogajanje v casu vojne v Pomurju V prvi vrsti na bojišcu so bili tako Prleki kot Prekmurci. Priprave na vojno so v teh koncih potekale podobno kot drugje po državi. Pomurci so bili zelo aktivni glede osamosvojitve Slovenije. Na prekmurskem obmocju sta delovala dva obcinska štaba Teritorialne obrambe in sicer OŠTO Murska Sobota in OŠTO Lendava. Na desni strani reke Mure pa sta bila obcinska štaba Ljutomer in Gornja Radgona. Od 4. oktobra 1990 do 27. junija 1991 so potekale intenzivne priprave na vojno. Pomursko obmocje je bilo zelo pomembno, saj je preprecevalo vdor sil JLA. Na prleškem obmocju je bilo zelo napeto, saj so prihajale agresivne JLA sile iz Hrvaške. Pot, po kateri je potekala bitka, je šla od Gibine, Presike, Ljutomera, Hrastje Mota, Radencev do Gornje Radgone. Mesto Gornja Radgona je bilo na koncu najbolj uniceno. V torek, 25. junija 1991, in sredo, 26. junija 1991, je v obrambnih silah potekala mobilizacija in oblikovanje enot ter zadnje priprave. Do prvega resnega konflikta med JLA in milico je prišlo 26. junija ob 7.45. Takrat so na mejnem prehodu Kuzma izobesili slovensko zastavo. Do oboroženega spopada ni prišlo. Prvi dan agresije, 27. junija 1991, je JLA poskušal zasesti mejne prehode Gederovci, Dolga vas, Hodoš in Kuzma. S tem so se zacele vojaške aktivnosti agresije JLA v Pomurju. Enote JLA so obkolile mejne prehode (Šteiner, 2021). Slika 2: Pred mejnim prehodom v Dolgi vasi (27. junija 1991)2 2 Foto: Bernarda Balažic Pecek. Proti mednarodnim prehodom so bile napotene tudi enote TO. Slovenski vojski so pomagali okoliški prebivalci, zagotavljali so jim bivalne razmere, nosili hrano. Blokirana je bila tudi vojašnica Murska Sobota in vojaško skladišce Berek. Do prvega strelskega obracuna je prišlo v cetrtek, 27. junija 1991, ob 19.30, pozneje pa še dvakrat. Na mejnem prehodu v Gederovcih so odprli ogenj na enote JLA, ki ga je blokirala. Na obmocje, ki ga je pokrivala TO Ljutomer, je bilo s strani JLA napotenih vec oklepnih kolon proti Sloveniji. Prva je imela nalogo, da zasede mejni prehod v Gornji Radgoni, druga pa unicenje novonastale mejne tocke v Središcu ob Dravi (Šteiner, 2021). Slika 3: Pred mostom na Muri v Veržeju (27. junija 19913) 3 Foto: Bernarda Balažic Pecek. 4 Foto: Bernarda Balažic Pecek. Agresija v Prlekiji se je zacela 27. junija ob 11. uri, ko je bila pred mostom cez Dravo pri Ormožu ustavljena oklepna kolona iz Varaždina. Prišlo je do prvih pogajanj med JLA in TO, ki pa niso prinesla pozitivne rezultate (Šteiner, 2021). Slika 4: Ormož, ko so skozenj zapeljali tanki JLA4 Po barikadi je JLA zacela s streljanjem ob 13.40. To so prvi zacetki spopadov v Prlekiji. Prvi dan agresije so bili vsi mejni prehodi pod nadzorom nove slovenske države. Drugi dan agresije, 28. junija, so sile JLA prvic uporabile tudi vojaško letalstvo za napad. Najbolj energicna oklepna kolona JLA je nadaljevala svojo pot do Gornje Radgone in Gederovcev. Slovenski branilci so jo poskušali ustaviti, a neuspešno. V Radencih je prišlo do spopada, ki se je razširil po celem naselju. En civilisti, ki je bil v vlogi opazovalca, je izgubil življenje. Na obmocju Ljutomera je prišlo do spopada z oklepno kolono, ki je bila napotena do Razkrižja. V Dolgi vasi so v jutranjih urah nadaljevali pogovore o predaji. Do 10.30 se je predalo 67 pripadnikov enote JLA z orožjem vred (Šteiner, 2021). Na Kuzmi so enote JLA poskušale blokirati mejni prehod. Tudi tukaj so jih pozivali k predaji. Predalo se je 23 pripadnikov JLA. Tudi v Gederovcih so potekali pogovori, predalo se je 51 pripadnikov JLA. Soboška vojašnica je bila blokirana in odklopili so ji elektriko, vodo in telefon. Vedno vec vojakov je pobegnilo k TO. Murska Sobota je doživela dva letalska napada. Drugi dan agresije so bili osvobojeni vsi mejni prehodi. Le glavni mejni prehod Gornja Radgona je bil v rokah JLA. Tretji dan, 29. junija, so slovenske obrambne sile zavzele sedem karavl JLA. Zajeti so bili tudi 104 pripravniki JLA (Šteiner, 2021). Slika 5: Ormož, ko so ga zapustili tanki JLA (27. junija 1991)5 5 Foto: Bernarda Balažic Pecek. V Gornji Radgoni so potekali pogovori med poveljnikom enote JLA iz Varaždina in slovenskim poveljnikom TO iz Ljutomera. Gornja Radgona je tako postala ena od pomembnih tock delovanj v osamosvojitveni vojni. Cetrti in peti dan je potekal v zatišju. Vsa pogajanja med JLA in TO so bila neuspešna. Vsi nacrtovani letalski napadi na Slovenijo so bili izvedeni. Slovenske obrambne sile so nadaljevale z blokado vojašnice Murska Sobota. Druga faza agresije se je zacela 2. julija. Enote TO so zavzele karavlo Kuzma. V boju je padel oficir JLA Stojanovic, predalo pa se je 17 vojakov. Tudi v Hodošu so nadaljevali pogajanja o predaji. Slovenske vrste so se že pripravljale na bojni obracun, a se je koncalo brez boja. Predalo se je 66 vojakov. V Gornji Radgoni so dobili ukaz, da ce se enote JLA ne predajo, zacnejo z napadom. TO je udaril s položajev na grajskem gricu, vojaki JLA pa so streljali s topovi. Prileteli sta tudi dve vojaški letali JLA. Popolnoma je bil unicen cerkveni zvonik, na grajskem gricu sta zagoreli dve hiši. Na ta dan je prišlo do zavzetja karavle JLA v Zgornjem Konjišcu, kjer se je predalo 45 vojakov JLA. Iz varaždinske vojašnice je bila poslana nova oklepna kolona do Gornje Radgone (Šteiner, 2021). Istocasno je bila poslana še ena enota, ki je prodirala v smeri proti Gibini. Svoj prodor je ustavila in se 3. julija vrnila v svojo domovino. 2. junija je prišlo do prekinitve ognja. V sredo, 3. junija, so napadna dejanja JLA postala še intenzivnejša. Prišlo je do spopada v Pristavi, nato so predor nadaljevali do Ljutomera. JLA je po spopadu svojo namero opustila in pot nadaljevala skozi Lukavce proti Križevcem pri Ljutomeru. Na obmocju od Stare Nove vasi do Hrastja Mota so potekali intenzivni spopadi. Napad je bil zaustavljen ob 11.15. JLA je poslal bojno skupino do Gornje Radgone. Zaradi spopada s teritorialci so jim ob 12.15 odobrili umik. V Ljubljani je bila sprejeta odlocitev o umiku enote JLA v Gornji Radgoni (Šteiner, 2021). Od 4. julija ni bilo vec sovražnih enot JLA, razen v vojašnici v Murski Soboti. Vojašnica je bila edini objekt, ki ga TO ni zavzel. V petek, 5. julija, so odstranili blokado pred vojašnico. V nedeljo, 7. julija, je bila sprejeta Brionska deklaracija. Zagotovljene so bile ustavitve sovražnosti na ozemlju Slovenije za dobo treh mesecev. 7. julija 1991 je zvecer simbolicno vojašnico zapustil tudi poveljnik JLA. Nekaj dni zatem pa je bila demobilizirana vecina enot TO in rezervisti so se lahko vrnili domov in v službe. S tem je bilo konec vojne v Pomurju (Šteiner, 2021). EMPIRICNI DEL – INTERVJUJI Z INFORMATORKAMI Uporabljeni pripomocki, postopek zbiranja in obdelave podatkov V okviru najine raziskave sva najprej pregledali casopis Vestnik, ki je bil v casu osamosvajanja ob Murskem valu edini regionalni medij v Pomurju. Pregledali sva številke od 20. junija 1991 do 12. septembra 1991. Pregledovanje sva zaceli s številko, ki je vsebovala clanek z naslovom Razmišljanja o naši samostojnosti, koncali pa sva s številko, v kateri je bila objavljena fotoreportaža Pomurje brez YU vojske. Ob pregledovanju sva hitro ugotovili, da sam casopis in že prej pregledana literatura za najino raziskavo ne bo dovolj, zato sva se odlocili, da izvedeva intervjuje z ženskami, ki so bile vkljucene v osamosvojitveno vojno. V raziskovalno nalogo sva vkljucili pet informatork, ki so sodelovale v osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Vkljucili sva jih glede na vlogo, ki so jo opravljale: vojska, zdravstvo, mediji in domace gospodinjstvo. Pri sestavi vprašanj sva si pomagali z lastnimi izkušnjami ter z razlicno literaturo in viri. Vsa vprašanja so bila odprtega tipa. Jacquline Steržaj sva zastavili 11 vprašanj, Irmi Benko in Lidiji Kosi 8 vprašanj, Davorki Makovec 10 vprašanj ter Jožefi Unger 5 vprašanj. Intervjuje sva izvajali od oktobra 2022 do januarja 2023. Po opravljenih intervjujih sva izvedli analizo odgovorov, jih primerjali med sabo in prišli do sklepov, ki so najine hipoteze potrdili. Jacqueline Steržaj, oficirka, poveljnica drugega jurišnega voda v osamosvojitveni vojni za Slovenijo Jacqueline Steržaj je že kot majhna deklica sanjala o tem, da bo nekoc vojakinja. Po koncanem prvem letniku študija agronomije se je prijavila v jugoslovansko vojsko. Bila je druga najboljša v tisti generaciji žensk v šoli za rezervne oficirje. Slika 6: »Zakletva« Jacqueline in njenih sovojakinj 14. oktobra 1983 (Jacqueline sedi v prvi vrsti, druga z leve).6 6 Osebni arhiv Jacqueline Steržaj. Kako ste vedeli, da se bo pricela vojna? Pred zacetkom vojne smo zaceli slutiti, da nekaj ni v redu. Jugoslovanska vojska nam je zacela umikati orožje iz skladišc pod pretvezo, da hocejo staro orožje menjati za novega. To se je zacelo dogajati januarja in to so bili prvi znaki, da nekaj ni prav. Spominjam se, da sem v tem casu obiskovala fakulteto in bi se morala udeležiti izpita, pa so mi svetovali, naj ostanem doma. Sicer nihce ni dal konkretnega namiga, da se nekaj dogaja. Imeli pa smo enkrat vec vojaških vaj. Kdo vas je vpoklical v vojno? Mene je vpoklicala Teritorialna obramba. Bila sem med rezervisti, saj je Teritorialna obramba bila organizirana ko slovenska vojska. Kakšni so bili obcutki ob vpoklicu? Ob vpoklicu so bili zelo intenzivni in zanimivi obcutki. Jaz sem sicer uživala v tem in vojaških nalogah. Ob vpoklicu smo vedeli, da se bo nekaj zgodilo, ceprav nismo verjeli, da imamo »notranjo vojno«. Tujec nas zagotovo ni mogel napasti, saj ni bilo nobenih obvestil. Naprej smo mislili, da se bo vse rešilo z razgovori. Kakšno nalogo ste opravljali v casu vojne? Bila sem razporejena v odred v Ljutomeru, ki je bil sestavljen iz jurišnih vodov. Bila sem komandirka drugega jurišnega voda, pod sabo sem imela nekje 24 vojakov, ki so bili z mano že leta skupaj na vajah. Moja naloga je bila zašcititi ljutomersko obmocje oziroma obmocje Prlekije. S kakšnim orožjem ste se borili? V zacetku nismo imeli nicesar razen avtomatskega orožja. Kasneje smo dobili protitankovsko orožje, vendar pa je tudi to bilo v zelo majhnih kolicinah. Kje je bila v tistem casu vaša družina? Moja družina je bila doma. Kakšen je bil vsakdan vojaka v casu vojne? Na zacetku je bilo zelo hudo. Prve dneve sem s svojim vodom preživela v Kacurah. Moja naloga je bila zašcititi Kacure ob prihodu tankov. Zaceli smo postavljati tudi barikade. Imeli smo sreco, da so barikade zdržale. Brez hrane in pijace, brez vsega, pravi strah. To smo doživeli iz noci v dan. Slišiš tanke, ampak ne veš, kje so in kaj se bo zgodilo. Res je bilo naporno. Kako ste se kot vojakinja pocutili, ko ste se borili proti Slovencem v JLA? V tistem casu, ko sem se morala boriti prakticno proti naši vojski JLA, saj sem tudi jaz služila vojsko v Srbiji, nisem razmišljala, da je to lahko tvoj clovek. Takrat je za nas vojake to bil agresor. To je bil clovek, ki je napadel tebe. Ni nam bilo jasno, kako in kaj, edino, kar smo razumeli, je bilo, da bi Srbija rada imela zase naše obmocje. Nismo razmišljali, da so v tankih Slovenci, Hrvati ali Srbi. Kakšen je bil odnos sodelavcev do vas? Moškim se nikoli nisem pustila zanicevati zaradi tega, ker sem ženska oficirka. Ker so vedeli, da sem sposobna voditi, so mi pustili proste roke. S svojo vojsko nikoli nisem imela problemov. S strani fantov sem bila deležna spoštovanja. Nikoli pa nisem imela težav z zanicevanjem. Na enih vajah sem vodila 97 moških in takrat je samo en imel problem s tem, da mu je nadrejena ženska. To zadevo sva takoj razcistila tako, da sem mu razložila, da sem bila takrat ne glede na spol v vlogi oficirja. Do njih sem vedno ohranjala distanco, ko sem bila na delovnem mestu. Službo in zasebnost sem vedno locevala. Sicer sem sama opazila, da se delajo razlike med ženskami in moškimi v štabu. V štabu je bil moški, ki me je zaniceval in proti meni spušcal neprijetne opazke, njegovo mnenje je bilo, da ženska tega ne zmore, po vsem skupaj sem nato sklepala, da je on odgovoren tudi zato, da nisem prišla v vojaško službo. Vedno, ko sem želela z njim spregovoriti o tej temi, je samo rekel: »Pustiva to. Saj veš, ženske in vojska ne gredo skupaj.« Slika 7: Intervju z Jacqueline Steržaj7 7 Foto: osebni arhiv avtoric. C:\Users\Pouk\Documents\IMG-3253.jpg Ali bi se bili še enkrat pripravljeni boriti za Slovenijo? Ja, zmeraj. Po pravici povedano sem zavedna Slovenka. To mi je v krvi. Od malega sem imela željo po vojaški službi, prva priložnost je bila služenje vojaškega roka. Tudi zdaj, ce bi se kaj zgodilo glede Rusije in Ukrajine, takoj oblecem uniformo za Slovenijo. Ali menite, da ste od Republike Slovenije bili deležni dostojne zahvale za opravljeno delo? Kot sem že omenila, sem bila edina ženska, ki je vodila svoj vod, ceprav Ljubljana tega ni priznavala. Samo moj vod ni prejel nagrade za uspešno izvajanje vojnih nalog. Samo zaradi tega, ker sem ženska. Nismo prejeli ne priznanja za Kacure, ki smo jih branili, niti za Gornjo Radgono. Preostali vodi, ki so bili pod vodstvom moških, so te nagrade prejeli. Moj vod in jaz smo ostali brez nagrad. Uradna obrazložitev iz Ljubljane je bila, da sem bila pomocnica vodje. Ko so me vprašali, ali si kdo zasluži kakšno posebno nagrado, sem odgovorila, da si vsi zaslužimo enake nagrade. Ostali vodi so prejeli nagrade, v mojem vodu pa jih ni prejel noben. Edino priznanje, ki sem ga prejela, je bilo Obranili domovino. Šele naknadno sem prejela priznanje Republike Slovenije, ki naj bi bilo opravicilo za vsa priznanja, ki bi jih morala prejeti, pa jih nisem. Slika 8: Edino priznanje, ki ga je Jacqueline Steržaj prejela takoj po vojni8 8 Osebni arhiv Jacqueline Steržaj. Spominska medalja ZVVS podeljena Niku Kešini Na Ptuju so podelili spominske medalje veteranom osamosvojitvene vojne za Slovenijo - Spodnje Podravje Slika 9: Medalji, ki jih je Jacqueline prejela mnogo let po vojni Irma Benko, direktorica in glavna urednica v medijski hiši Irma Benko je bila v casu vojne direktorica in glavna urednica v regijski medijski hiši Podjetje za informiranje v Murski Soboti. Ta medijska hiša je izdajala tednik Vestnik in Nepujsag. V njihovi lasti je bil tudi Radio Murski val in program v madžaršcini MMR. V intervjuju je kot zanimivost povedala, da Vestnik zaradi izrednih razmer med vojno skoraj ne bi izšel. Nato pa se je angažirala skupina ljudi, ki so usposobili nekdanjo tiskarno na svinec ter zlagali crko po crko in s tem omogocili izid Vestnika, kar je še en velik pokazatelj povezanosti ljudi takrat. Zaupala nama je tudi, da je razocarana nad zapostavljenostjo medijev pri priznanju njihove vloge v osamosvojitveni vojni ter da so jim v takratnem casu ocitali, da se z vojno le oglašujejo9. Slika 10: Intervju z Irmo Benko 9 .Foto: osebni arhiv avtoric. Kakšno nalogo ste opravljali v casu vojne? Kot direktorica in glavna urednica v regijski medijski hiši Podjetje za informiranje s sedežem v Murski Soboti, ki je bila izdajateljica tednika Vestnik in tednika Nepujsag ter Radia Murski val in programa v madžarskem jeziku MMR, sem še iz casov bivše države imela nekaj znanja in izkušenj o vlogi in delovanju medijev v izrednih razmerah. Te so mi pravzaprav cez noc prišle zelo prav. V ospredje so stopili domoljubje, pogum in zavedanje odgovornosti do naših bralcev in poslušalcev, ki so se z nami vred znašli v negotovosti, se soocili z nepredvidljivostjo razvoja dogodkov pa tudi strahu ni manjkalo. Nobene »komande« od zunaj ni bilo, v medijski hiši pa sta nastali dve zgodbi, ki pušcata zgodovinsko sled. Radio Murski val je 27. junija 1991 zacel oddajati kot vojni radio in vsi redno zaposleni in zunanji sodelavci ne glede na spol so se na moj poziv k sodelovanju enoglasno odzvali. Ekipo je prevzel pogum in jo neprekinjeno spremljal do zadnjega odhoda jugoslovanske vojske. Spomin na ta dan je povezan z zanimivim nakljucjem. Novinarki Bernarda Balažic Pecek in Lidija Kosi sta že pred sprejemom odlocitve o prehodu na oddajanje v vojnih razmerah odšli na teren in to najprej na desni breg Mure, da bi preverili, s kako dobrim sladoledom se bomo hladili tisto poletje. Zgodba pa se je razpletla popolnoma drugace – postali sta prvi vojni dopisnici Radia Murski val, ki sta pogumno sledili tankovski enoti JLA vse do cilja na mejnem prehodu v Gornji Radgoni. Še danes sem ponosna na njun pogum in seveda tudi na celotno ekipo, ki je s svojim pogumnim in zagnanim delom poskrbela, da so bili poslušalke in poslušalci dobro obvešceni, obenem pa so pomembno dopolnjevali novinarsko porocanje s svojimi obvestili o dogajanju na terenu. Skupaj smo bili nepremagljiva ekipa! Druga pa je casopisna zgodba. Vestnik in Nepujsag sta bila tednika in njuna redna številka je izšla na prvi dan agresije z eno samo drobno ZADNJO VESTJO, da so pripadniki JLA obkolili mejni prehod v Kuzmi. Kaj pa do naslednjega cetrtka, sem se vprašala in si po kratkem razmisleku odgovorila: Vestnik bo dnevnik in to dvojezicni, tako da bo tudi Nepujsag dnevnik. Ko sem to svojo odlocitev sporocila uredništvoma, je bila velika vecina navdušena in še isti dan smo pripravili posebno izdajo št.1, ki smo jo namesto v tiskarni v Mariboru, kjer smo Vestnik sicer tiskali, natisnili v soboški tiskarni Pomurski tisk, kar je spet ena nepozabna in dragocena zgodba. Najprej je kazalo, da iz tiska v soboški tiskarni ne bo nic, saj je tiskarna bila le dober streljaj od soboške vojašnice in se vecina zaposlenih ni bila pripravljena izpostaviti nevarnosti. Ko smo že skoraj obupali, pa pride namig iz Pomurskega tiska, da je skupina izkušenih tiskarjev pripravljena usposobiti nekdanjo tiskarno na svinec, ki je bila spravljena kot muzejski eksponat. In zahvaljujoc tem fantom so lahko poštarji 28. junija bralcem razdelili prvo izredno vojno številko Vestnika in Nepujsaga, v uredništvih pa smo že pripravljali naslednjo. Ta žal ni bila natisnjena, ker so se razmere v bližnji vojašnici zelo zaostrile. Ampak nismo obupali. Novinarska ekipa je nadaljevala s pripravo tretje posebne izdaje Vestnika, vecer pred izidom pa so spet zaropotali stari tiskarski stroji v Pomurskem tisku. Skupaj z izkušenimi tiskarji in Vestnikovim tehnicnim urednikom Endrejem Gonterjem in sodelavcem Nepujsaga Albertom Abrahamom smo tisto noc naredili zame najboljši casopis na svetu. Dotaknila sem se skoraj vsake iz svincenih crk zložene besede, kar ostaja neizbrisen spomin! Zatem smo pripravili še cetrto posebno izdajo. Ker glede na omejene tehnicne možnosti in oteženo distribucijo izrednih številk Vestnika nismo mogli dostaviti vsem narocnikom in bralcem, smo v 26. redni številki Vestnika, ki je izšla 4. julija 1991, ponatisnili vse, kar smo naredili v najhujših dneh vojne za samostojno Slovenijo. Torej nisem bila samo snovalec koncepta delovanja regionalnih medijev v casu osamosvojitvene vojne, ampak sem aktivno sodelovala tudi pri konkretnem delu, predvsem pri pripravi in urejanju posebnih številk Vestnika in Nepujsaga ter tudi pri vodenju programa Radia Murski val. Slika 11: Originalni izvod Vestnika, ki je izšel v casu vojne10 10 Osebni arhiv Irme Benko. Katero porocanje se vam je najbolj vtisnilo v spomin? Vse, kar so v tistem casu naredili moji sodelavci – novinarke in novinarji, tonski tehniki, fotografi in vsi drugi – je vredno spomina, posebni junakinji pa sta bili že omenjeni Lidija in Bernarda, ki sta dobesedno sledili tankom JLA in o vsakem premiku, dogodku, nastali situaciji kar v živo porocali v eter Murskega vala. Vztrajali sta vse do trenutka, ko so se enote JLA zacele umikati z radgonskega mejnega prehoda. Še danes težko dojamem, od kod jima toliko poguma in energije, da preprosto nista odnehali, dokler se nista postavili ob bok zmagovalcem. In pri razmisleku o njunem pogumu in opravljenem delu se mi vedno znova postavlja vprašanje o družbenem vrednotenju njunega in nasploh novinarskega prispevka in pomena medijev med osamosvojitveno vojno. Niti najbolj izpostavljeni novinarji in medijski delavci še danes nimajo pravice do pridobitve statusa vojnega veterana. Še vedno pa mi v glavi odzvanjajo tudi besede takratnega republiškega sekretarja za informiranje Jelka Kacina, ki je slovenske medije namesto vsaj dela povracila stroškov za delovanje v vojnih razmerah opljusknil z besedami: »Saj ste si z vojno naredili tako veliko promocijo, da bi lahko zanjo državi še kaj placali.« Pa še drobec, ki se je zgodil meni osebno. Vodila sem nocni program Murskega vala, ko so zadnji vojaki JLA zapušcali Pomurje. Ocitno je bilo v meni toliko custvenega naboja, da mi je v nekem trenutku sredi stavka zmanjkalo glasu. Tonski tehnik je zagato rešil z glasbo, jaz pa sem popila kozarec vode, se malo umirila, opravicila poslušalcem in nadaljevala … Katero porocanje vas je najbolj pretreslo? Pravzaprav je bilo vse, kar se je dogajalo, pretresljivo in komaj verjetno. Najbolj pretresljive informacije so prihajale z mejnih prehodov v Gornji Radgoni, Gederovcih, Kuzmi, na Hodošu … Posebej zaskrbljena sem bila, ko so zacele pritekati informacije o zracnem napadu, ki grozi Murski Soboti. Ta bi lahko pomenil konec tehnicnih možnosti za oddajanje radijskega programa. V nevarnosti je bil oddajni center v Nemcavcih pa tudi studijski prostori Radia Murski val v središcu mesta. Cetudi je nad Mursko Soboto hrumelo, frekvence Murskega vala niso onemele. Krajši cas smo prenašali program osrednjega slovenskega radia, ekipa pa se je umaknila na varno v takratno Podmornico pod gostišcem Central. Ko pomislim na to, mi vedno stopi v ospredje tonski tehnik Feri Horvat, ki nikoli, ko je bil na programu in je bil objavljen alarm, ni odšel iz studia, ne da bi s sabo na varno vzel škatlo z oddajnikom, ki nas je povezoval z oddajnim centrom v Nemcavcih, kjer tudi Francu Grahu, sodelavcu Oddajnikov in zvez RTV Slovenija, ni bilo lahko. Oddajniki so bili ena najbolj »vabljivih« tock agresorja. Na sreco je oddajnik v Nemcavcih ostal nepoškodovan. Koliko žensk je bilo še poleg vas zaposlenih v uredništvu? Tocne številke se ne spomnim, nas je pa bila vsaj polovica, in sicer vec novinark, lektorica, fotoreporterka ter direktorica in glavna urednica. Pravzaprav se nikoli nismo preštevali in delili po spolu, tudi v tistih res izrednih razmerah ne. Bili smo kolektiv, kjer je štelo dobro delo, ne glede na spol. Z moje strani so bili v tistih izrednih razmerah vsi povabljeni k sodelovanju in so se mogoce z izjemo enega ali dveh, ki sta ostala doma, tudi aktivno odzvali. Spomnim se samo dveh intervencij zakonskih partnerjev, ceš da njuni soprogi izpostavljam življenjski nevarnosti. Predlagala sem jima, da to uredita med sabo in obe sta se po pogovoru doma odlocili za »službo javnosti«. Še danes sem ponosna na ta naš kolektiv in na delo, ki smo ga skupaj opravili v tistih za našo državo in za nas vse prelomnih casih. Kako je na vaše delo gledala vaša družina? Kakšnih posebnih situacij se ne spomnim. V desetih dneh sem mogoce petkrat prespala doma, preostale noci pa sem preživela v studiu Murskega vala in vmes za kakšno uro ali dve zadremala v spalni vreci ali pa v tiskarni Pomurskega tiska. Hcerka je v tistem casu že bila gimnazijka in dokaj samostojna. Njen edini komentar je bil, naj je ne obremenjujem z vojno in to s približno temi besedami: »Ce odrasli rabite vojno, jo imejte. Nas pa pustite, da živimo svojo mladost! Vam je bilo to dano!« Torej me skrb za družino ni posebej obremenjevala, ker so že itak bili navajeni, da sem veliko odsotna. Me je pa po enem tednu vojne zacelo zelo skrbeti, kako bomo zmogli, ce bo dolgo trajalo. Priznam, prave rešitve za dolgotrajno vojno nismo imeli! Na sreco je bila vojna po desetih dneh preteklost in pred nami novi izzivi v zdaj naši državi. To je bil ogromen izziv, ki smo mu uspešno sledili. Ampak to je že druga zgodba … Kdo vam je prinašal informacije v uredništvo? Kot sem že povedala, so bili na prvem mestu seveda novinarji, takoj za njimi bi izpostavila poslušalke in poslušalce Radia Murski val, ki so nam posredovali res verodostojne informacije s terena, saj se niti v enem samem primeru ni zgodilo, da bi bilo njihovo sporocilo dezinformacija. Pomemben del informacij pa smo seveda skušali dobiti tudi pri pristojnih politicnih in vojaških oblasteh, kjer smo prav tako naleteli na pozitiven odziv. Poudariti pa želim še to, da v teh tako izjemnih razmerah ni bilo nobene cenzure in nobenega vmešavanja politike s kakršnimi koli napotki, kako naj delamo, o cem naj porocamo in o cem ne, koga naj sprašujemo, koga naj izpostavljamo in podobno. Delali smo po svoji vesti in profesionalno. Kot sem že zapisala, je bilo naše vodilo domoljubje. Kot zanimivost naj omenim še, da smo v podporo našemu delu dobili dva zelo zanimiva in nenapovedana obiska. In to ne iz bližnjega okolja. V imenu porabskih Slovencev nas je prišel opogumljat takratni predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnok, še posebej pa nas je s svojim obiskom in z iskreno pohvalo z desnega brega Mure presenetil Ivan Kramberger. Kakšen je bil vaš vsakdan v casu vojne? To je bilo deset dni, ki so vsak zase posebna zgodba. Skupno jim je bilo le, da nic ni bilo vnaprej predvidljivo, da se je bilo iz ure v uro potrebno prilagajati aktualnim razmeram in sprejemati odlocitve, ob tem pa aktivno sodelovati pri konkretnem delu – v programu Radia Murski val in pri pripravi izrednih vojnih izdaj casopisa Vestnik. Najmanj casa je ostalo za najnujnejši pocitek v pisarni in izjemoma doma ter za kakšen prigrizek, prinesen od doma ali narocen v gostilni v pritlicju. Ali bi bili še enkrat pripravljeni prevzeti vlogo urednice, ce bi prišlo ponovno do vojne? Pri mojih letih težko, ce bi jih imela štirideset, pa brez posebnega razmišljanja. Mislim, da je to bil izziv, izkušnja in priložnost, ki jo življenje doloceni generaciji nameni samo enkrat. Tu so zdaj že nove generacije odlicnih medijskih ustvarjalcev in ne dvomim, da bi v morebitnih izrednih razmerah, tudi v vojnih, znali in zmogli »služiti« javnosti in izpolnjevati svoje poslanstvo do nje. Domoljubje pa je ostalo moj nacin življenja. Ceprav brez statusa veterana sem se odzvala na povabilo za clanstvo v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo Murska Sobota, sem pa tudi ustanovna clanica Prekmurskega društva general Maister Murska Sobota. Slika 12: Fotografija helikopterja nad Mursko Soboto11 11 Osebni arhiv Irme Benko. Lidija Kosi, v casu osamosvojitvene vojne novinarka na terenu Lidija Kosi je bila v casu vojne za samostojno Slovenijo novinarka na terenu. Porocala je za pomurski Murski val. Z njo je bila na terenu žal že pokojna Bernarda Balažic Pecek. Gospa Lidija nama je med drugim povedala, da je najbrž nevede in nehote izdala tudi kakšno tajno informacijo, saj je bilo njeno porocanje vedno zelo tocno (število vojakov, tankov ipd.). V casu osamosvojitvene vojne je bila tudi v Gornji Radgoni, kjer so mimo njene glave švigale krogle, vendar je to ni zaustavilo pri porocanju12. Slika 13: Intervju z Lidijo Kosi 12 Foto: osebni arhiv avtoric. Medtem ko je gospa Lidija porocala, je njena sodelavka Bernarda fotografirala. In tudi ona pri tem ni pokazala nobenega strahu. Na Sliki 13 so tako vidni tanki, ki jih je gospa Bernarda fotografirala tako, da se je nagnila skozi okno avtomobila, medtem ko je gospa Lidija vozila. Kako zelo predani sta bili novinarki svojemu poslanstvu, prica tudi zanimivost, ki nama jo je zaupala Lidija Kosi. In sicer je povedala, da ni nobene fotografije, na kateri bi bili onidve, saj med porocanjem nikoli nista pomislili na to, da bi se fotografirali. Slika 14: Tanki JLA med Krapjem in Veržejem (jutro, 28. junija 1991)13 13 Foto: Bernarda Balažic Pecek. Kakšno nalogo ste opravljali v casu vojne? V casu vojne za slovensko samostojnost sem bila novinarka na Murskem valu v Murski Soboti. S kolegico Bernardo Balažic Pecek z Vestnika sva dan po razglasitvi samostojnosti Slovenije bili namenjeni po pomurskih slašcicarnah, da bi preverili, ali ponujajo sladoled (in druge slašcice) tudi za diabetike, a nisva prišli še niti do prve v Moravskih Toplicah, ko so nama na recepciji hotela Ajda povedali, naj pokliceva v uredništvo, iz katerega so naju potem preusmerili na mejni prehod Dolga vas in v Petišovce, kjer vec ni bilo mogoce priti cez mejo. Tako sva pac po sili razmer preckali Muro z brodom na Hotizi in nadaljevali pot v Ormož. No, tam pa so na mejnem prehodu že doneli streli, saj je jugoslovanska vojska z uporabo orožja na vsak nacin hotela v Slovenijo in to ji je tudi uspelo. Takrat seveda ni bilo mobitelov, pa sem se tako v radijski eter javljala kar s stacionarnih telefonov, ki so mi jih prijazno odstopili ljudje ali v svojih domovih ali v razlicnih lokalih. Katero porocanje se vam je v casu osamosvojitvene vojne najbolj vtisnilo v spomin? Spomnim se vseh mojih porocanj zlasti v prvih dveh dneh, ko sem bila ves cas na terenu, saj zaradi miniranih mostov sploh nisem mogla v uredništvo v Murski Soboti. Mi je pa zelo ostalo v spominu javljanje iz vratarnice podjetja Elrad, ki je bilo takrat še v centru Gornje Radgone, ko so mi dobesedno mimo ušes švigali streli, kar se je seveda slišalo tudi po radiu. Katero porocanje vas je najbolj pretreslo? Najbolj so me pretresla porocanja o posameznih ljudeh in to ne glede na dejstvo, ali je šlo za vojake ali za pripadnike teritorialne obrambe ali pa pac lokalne prebivalce. Denimo ponoci, ko sem se vozila iz Veržeja, kjer sem preverjala, kje se je za prenocevanje ustavila kolona tankov, je lilo kot iz škafa, po cisto prazni cesti pa je ob kolesu mirno hodil moški, ki se mu verjetno niti sanjalo ni, kako blizu je 17 tankov in še nekaj drugih vojaških vozil. Pa tudi pozneje, ko sem obiskala ranjene vojake v bolnišnici, me je dobesedno stisnilo pri srcu, saj me je 19-letni bosanski mladenic vprašal, kje sploh je in ali menim, da se bo lahko pravocasno vrnil domov, kjer je vpisan na fakultetni študij. In še veliko presunljivih zgod bi lahko naštela, ker jih pac nikoli ne bom pozabila. Kako je na vaše delo gledala vaša družina? Takrat sem bila še mlada novinarka in od moje vrnitve s študija v Ljubljani nista minili niti dve leti. Moram reci, da je starše, pri katerih sem skupaj s kolegico prenocila, ker nisva mogli cez Muro, zelo skrbelo. Mama mi je celo rekla, naj ne nosim glave na prodaj in da naj si raje pošteno spocijem, namesto da se ponoci vozim naokrog in preverjam, kje so tanki. Moj partner, ki je zdravnik, pa je bil takrat skorajda ves cas v bolnišnici in se nisva kaj dosti videla, slišal pa me je tudi samo po radiu. A je tako vsaj vedel, da sem v redu. Kako je izgledal vaš vsakdan? Prva dva dneva sem bila na desnem bregu reke Mure in sem »precesala« teren od Ormoža do Gornje Radgone. Ves cas sem razmišljala, kdaj in od kod bom lahko poklicala in porocala v radijski program, kje se bova s kolegico lahko peljali, da bova v Radence ali Gornjo Radgono prispeli pred tanki in podobno. Ko sva uspeli peš priti cez petanjski most, pa sem delala v uredništvu, klicala naokoli, tekala v klet v casu alarmov itd. Kdo vam je dajal informacije? Informacije sem dobivala tako od pripadnikov teritorialne obrambe in predvsem od prebivalcev samih, no, pa tudi od novinarskih kolegov. Najvec pa sem jih seveda zbrala kar sama na terenu, saj sem, na primer, stala ob cesti in štela tanke, ki so bili namenjeni proti mejnemu prehodu v Gornji Radgoni. Bila sem v neposredni bližini ovir, ki so jih vojski na ceste zlasti na železniške tire postavili teritorialci ali drugi prebivalci, da bi jih vsaj za nekaj casa zaustavili in zadržali. Preko katerih medijev ste obvešcali ljudi? Preko radijskega etra. Moram reci, da sem se javljala tudi na Radio glas Ljubljane, posneli so me kolegi z dopisništva TV Slovenija in tako dalje. Ali bi bili še enkrat pripravljeni prevzeti vlogo novinarke, ce bi prišlo ponovno do vojne? To ni vprašanje. Jaz sem novinarka, pa naj bo mir ali vojna. In vesta, novinarji smo dolžni ljudem porocati o tem, kaj se dogaja v družbi. Vojne razmere pa našo vlogo, ki je tudi motivacijska in za ljudi pomembna, kar zadeva preprecevanje panike ali lažnih novic, samo še potencirajo. Vsekakor se nikoli tudi vsi novinarji ne odzovemo enako, ne nazadnje smo samo ljudje in to ne vselej in vsi pogumni. A zase lahko recem, da nisem in ne bom razmišljala, ce bom opravljala svoje delo ali ne, saj se vselej trudim po svojih najboljših moceh. Da sem bila leta 1991 prepricana, da se vsi in z vsemi sredstvi borimo za dobro in pošteno državo, lahko recem tudi danes, hkrati pa moram priznati, da sem se motila, saj vidim, da so nekateri izrabili tudi to. Škoda! Davorka Makovec, Slika 15: Intervju z Davorko Makovec patronažna medicinska sestra Davorka Makovec je bila v letu 1991 patronažna medicinska sestra v Zdravstvenem domu Gornja Radgona. Na terenu v Sv. Juriju ob Šcavnici je izvedela za prihod oklepne enote JLA. V casu vojne je v zdravstvenem domu v Gornji Radgoni nudila prvo medicinsko pomoc ranjenim slovenskim teritorialcem in pripadnikom JLA.14 14 Foto: osebni arhiv avtoric. Kakšno nalogo ste opravljali v casu vojne? V casu osamosvojitvene vojne sem bila zaposlena v Zdravstvenem domu Gornja Radgona na delovnem mestu patronažne medicinske sestre za teren – takratni Videm ob Šcavnici, danes Sv. Jurij ob Šcavnici. Ob vdoru okupatorja na naše ozemlje so se dela in naloge spremenile. Ob situaciji, ki je s tem nastala, sem bila s strani direktorice Zdravstvenega doma razporejena v ekipo prve pomoci za nudenje pomoci poškodovanim, ranjenim, bolnim ali drugace prizadetim v tej vojni. Zagotovo je bilo veliko dogodkov iz tistega casa, ki so se vam mocno vtisnili v spomin. Se cesa še posebej spominjate? Gornji Radgoni se je približeval konvoj agresorske vojske, med tem konvojem pa je bilo vojaško vozilo z znakom Rdecega križa. To vozilo je naenkrat z glavne ceste zavilo levo proti zdravstvenemu domu. Pred zdravstvenim domom je iz njega izstopilo od 12 do 14 oboroženih vojakov v polni bojni opremi. Ob sestopu iz vozila so vsi dvignili roke in odvrgli svoje orožje. Vojaki, ki so dezertirali pred zdravstvenim domom, so bili vznemirjeni in prestrašeni, saj sploh niso vedeli, na kakšno nalogo so bili poslani. Imeli so informacijo, da so Slovenijo napadli tujci in da gredo branit slovensko mejo. Ob spoznanju, da so bili zavedeni, niso vec želeli sodelovati v vojnem napadu proti Gornji Radgoni. Naša naloga je bila, da smo te vojake nahranili, omogocili smo jim, da so se preoblekli, vzpostavili kontakte z našo teritorialno obrambo in jim zagotavljali varnost. Sodelovala sem v timu zdravstvenih delavcev tudi v tem smislu, da smo jim nudili psihološko prvo pomoc, ki so je bili še kako potrebni, saj so to bili namrec sami mladi fantje. Ko so se zaceli oboroženi spopadi, smo oskrbeli tudi ranjene in nenehno sem seveda sodelovala pri spremljanju informacij, kaj se dogaja po Gornji Radgoni – da nas ja ni presenetila kakšna situacija glede pripravljenosti za nudenje prve pomoci. Po vsej Radgoni smo imeli kurirje, ki so nam osebno ali po telefonu prenašali informacijo v zvezi s stanjem na terenu. Zbolevalo je tudi civilno prebivalstvo – starejši, otroci, nosecnice. Tudi ta skupina prebivalstva je morala biti oskrbljena. Za te ljudi smo poskrbeli v samem zdravstvenem domu ali pa jih je bilo potrebno premestiti do bolnišnice v Mursko Soboto, kar pa seveda ni bilo enostavno. Na poti do tja so namrec bile postavljene barikade, mimo katerih se ni bilo enostavno prebiti. Do kakšnih poškodb je prihajalo? V vojni za Slovenijo je pri oboroženih spopadih prihajalo do poškodb, ki so bile posledica uporabe strelnega orožja in razstreliva. To so bile raztrganine okoncin s hudimi krvavitvami, opekline, nekaj poškodb glave kot posledice padcev pri bežanju v neznano oziroma pri bežanju s strahom, ko clovek ne more paziti na nastavljene ovire in pasti, ki jih je bilo povsod dovolj. Tudi psihicne travme so se pojavljale tako s strani pripadnikov TO kot tudi civilnega prebivalstva. Bili sta tudi dve smrtni žrtvi med civilnim prebivalstvom zaradi streljanja. Kako so na vas gledali moški sodelavci? Pogledi moških sodelavcev do nas clanic, ki smo sodelovale v ekipah za nudenje prve pomoci, so bili korektni, pocutile smo se enakovredne, spoštovane in med nami ni bilo nobenih posebnih razlik. Pri organizaciji dela se je naredila edino najveckrat izjema do nas žensk v smislu tega, da se je takrat, ko je bilo potrebno iti na teren z reševalnim vozilom, organiziralo tako, da ce se je le dalo, so šli na teren in na kraj borbenih udejstvovanj moški clani ekipe. Smo pa bili vsi med seboj zelo korektni in smo si pomagali, kar je za dobro opravljeno delo bistvenega pomena. Kako ste se vi osebno spopadali s tem kaoticnim stanjem? Moj spopad s tem kaoticnim stanjem je terjal kar veliko predvsem psihicne moci. Sem mama dveh hcerk, takrat starih 3 in 13 let. Mož je bil prav tako aktivno vkljucen, saj je bil pripadnik TO in sta za najini hcerki skrbela moja mama in oce. Živimo na vasi, od Gornje Radgone oddaljeni 2 km. V našo hišo so se zatekli sorodniki iz porušenega bloka v neposredni bližini mejnega prehoda. Ni bilo enostavno sprejeti resnicnost, da je z varnostjo in blaginjo, v kateri so do zacetka vojne živeli, konec. Sprejeti resnicnost, da slišiš neposredno nad seboj vojaška letala, ki so preletavala Radgono, da slišiš poke orožja, da vidiš ruševine in gledaš bolecino ljudi, ki so vsak po svoje trpeli grozote, ki so bile takrat naša resnicnost. Vendar niti za trenutek nisem pomislila na to, da ne bi želela sodelovati pri vseh aktivnostih, ki so bile nadvse potrebne in brez katerih bi bile posledice vojne še hujše. Se vas je kakšna zgodba ranjencev še posebej dotaknila? Mene osebno so se najbolj dotaknili prav ti vojaki, ki so dezertirali v ZD, saj so bili psihicno v zelo negotovem stanju in niso vedeli, mogoce niti verjeli, da se bo z njimi vse dobro koncalo. Ker so bili tako zavedeni s strani glavnih v JLA, je bilo njihovo nezaupanje upraviceno. Dotaknila se me je tudi poškodba moje 3-letne hcerke, ki je ob letalskem napadu tekla po stopnicah v klet, pri tem padla in si razbila glavo. Mene seveda ni bilo doma, ker sem bila v ekipi, zato je moja mama pritekla 2 km peš do mene, saj ni bilo telefonov, da smo jo lahko šli oskrbet. Kako je na vaše delo gledala vaša družina? Pogledi moje družine v tem smislu, da stopimo skupaj in se enotno borimo za našo Slovenijo, so bili vsem clanom enaki – vsi skupaj in en z drugim proti okupatorju. V naši hiši se je tudi hranilo orožje TO, kar je bilo zelo tvegano in je psihološki pritisk bil še toliko vecji. Midva z možem sva bila oba aktivno vkljucena v vojno in sva potrebovala podporo mojih staršev že zaradi varstva otrok. Vse skupaj ne bi bilo mogoce, ce pri tem ne bi bili složni. V hiši moje mame je zatocišce poiskal tudi monsinjor Franc Puncer, ki je sicer živel v Gornji Radgoni. Kakšen je bil vaš vsakdan? Moj vsakdan v tej vojni za Slovenijo je bil vedno poln pozitivnih pricakovanj – da se ta morija konca. Dneve sem preživljala v zdravstvenem domu in seveda nekaj malega tudi doma, saj je bilo potrebno poskrbeti tudi za najnujnejše stvari, kot je hrana in druge nujne potrebšcine za življenje za mojo družino in druge, ki so bili nastanjeni pri nas. Tudi pocitek in spanec sta bila nujno potrebna. Vsakodnevna skrb je bila samo za najnujnejše stvari, za sprostitev in zabavo ni bilo casa. Bi to, kar ste takrat doživeli, preživeli, še enkrat ponovili, ce bi prišlo do vojne za Slovenijo? Ce bi prišlo še enkrat do podobnega stanja, bi bila vsekakor še vedno pripravljena se odzvati in žrtvovati za lepši in boljši jutri mladega rodu, sedaj so tu pri meni že tudi vnuki, ki pa so pri nas, babicah in dedkih, še v posebnem predalcku. Odzvala bi se brez oklevanja v vseh mojih mejah sposobnosti in zmožnosti. Še vedno sem aktivna pri Rdecem križu Slovenije na podrocju izobraževanja laikov iz nudenja prve pomoci, usposabljanja clanov ekip prve pomoci za delo na terenu in v izrednih razmerah, se pa tudi aktivno vkljucujem v zadolžitve za nudenje prve pomoci na terenu. Bila sem aktivna tudi v casu migracij v Namestitvenem centru Gornja Radgona, kjer je bilo potrebno migrantom, ki so prihajali v zelo slabem zdravstvenem stanju, nuditi prvo pomoc. Kakšno je vaše mnenje o priznanju zaslug ženskam v slovenski osamosvojitveni vojni s strani države in javnosti? Na to vprašanje pa žal odgovarjam z rahlim cmokom v grlu in grenkim priokusom. Mislim, da nas je v osamosvojitveni vojni za Slovenijo sodelovalo kar lepo število žensk. Z orožjem za pasom verjetno veliko manj kot moških, je pa bilo v vojni potrebno opraviti še veliko drugih stvari, kot so prehrana, zdravstvo, vzgoja ... In prav tu so ženske opravile kljucno vlogo, zato mislim, da se je vzporedno z ostalimi oboroženimi udeleženci vojne dajalo ženskam premalo pozornosti in pomena k doprinosu uspeha osamosvojitvene vojne. Smatram, da se v oceh države in javnosti temu daje premajhen pomen. V vojnah, ki se dogajajo, obstaja vec vrst orožja in vec vrst drugih atributov, ki so potrebni, da se lahko vojne vec ali manj uspešno koncajo. In prav v tem so tudi ženske prispevale veliko, da je bila ta vojna uspešna, zato bi si prav gotovo zaslužile vec pozornosti in poudarka na njihovem doprinosu k uspehu vojne, ki je potekala v letu 1991 v Sloveniji. Za mnoge so aktivnosti, za katere so poskrbele ženske, same po sebi umevne, da morajo pac nemoteno potekati. Veliko ljudi pa se niti ne zaveda, da ženska duša in psiha funkcionirata malo drugace, še posebej, ko so prisotna custva in to se je v vojni z gotovostjo dogajalo. Tudi sama sem to neposredno doživela ob priložnosti, ko sem morala zjutraj ob štirih zapustiti dom, otroke, starše, za moža nisem imela informacij, kje se nahaja, grozil pa je letalski napad. Oditi od svojih najdražjih z mislijo, ali se bomo še videli, ni kar tako. Ko pa prideš na izpolnjevanje nalog, ki so ti zadane, si seveda stoodstotno prisoten. Vse to so žrtve nas žensk, kar bi bilo potrebno poudariti, spoštovati in jim dati vec priznanja. Pri gospe Makovec doma so v casu osamosvojitvene vojne v garaži in kleti hranili orožje. Sedaj je na njihovi hiši vgrajena spominska plošca. Slika 16: Spominska plošca15 15 Osebni arhiv Davorke Makovec. Jožefa Unger, gospodinja Jožefa Unger iz Ropoce je bila v casu osamosvojitvene vojne gospodinja. Doma so imeli živino in zemljo. V tistem trenutku se ji je življenje postavilo na glavo, saj je bila za vse sama. Cutila je veliko odgovornost. Sama je morala skrbeti za dva otroka ter dva starejša cloveka in celotno kmetijo. Slika 17: Intervju z Jožefo Unger Kako so vašega moža poklicali v vojno? Prišli smo domov z njive in ravno zaceli s kosilom. Nato je prišel kurir in mu prinesel vabilo. Bili smo prestrašeni in ga vprašali, ce lahko do konca poje kosilo, vendar mu je kurir povedal, da ne, da se mora takoj odpraviti. Od takrat naprej je zavladala tišina, nihce ni vec jedel naprej in priceli smo jokati. Kako ste se pocutili, ko ste izvedeli, da mora vaš mož v vojno? Pocutila sem se strašno. Bila sem panicna in res prestrašena. Najprej se mi je porajalo vprašanje, kako bom sama zmogla vso to delo. Kaj pa pozneje, ko je mož odšel? Bila sem zelo prestrašena. Imela sem dva otroka, dva starca in dvajset glav živine. Zelo sem bila vznemirjena, nisem mogla spati in normalno funkcionirati. Bila sem v strahu, streljali so, mi smo si iskali zaklonišce. Kakšen je bil vaš vsakdan? Zjutraj sem morala podojiti krave, opraviti delo v hlevu. Poskrbeti sem morala tudi za otroke in za mojo mater ter oceta. Za vsako opravilo sem bila sama. Dobila sem informacije, da sem bila upravicena do obiska moža – prišel mi je pomagat delat dve uri. Takrat smo tudi okopavali hren in so mi ženske, ki so nam pomagale, hodile tudi na dom pomagat v hlev, vendar so se zaradi vojne velikokrat bale priti. Kako je na vojno gledala vaša družina? Vsi so bili žalostni in zaskrbljeni. Takrat sem bila »glava družine«, odgovorna za vse, kar je predstavljalo tudi zelo veliko breme. Vsak dan nas je bilo strah. RAZPRAVA V sklopu raziskovalne naloge sva želeli raziskati, kakšna je bila vloga Pomurk v casu osamosvojitvene vojne ter kakšno je njihovo mnenje o pomembnosti vloge žensk takratnega casa. Zanimalo naju je tudi, ali menijo, da je njihovo delo v casu osamosvojitvene vojne dovolj priznano s strani države in javnosti. Rezultate sva pridobili s pomocjo intervjujev s petimi ženskami, ki so v vojnem casu delovale na razlicnih podrocjih. Izziv nama je bil pridobiti primerne informatorke za najino raziskavo, saj o posameznicah obstaja malo informacij. V raziskovalni nalogi sva si na podlagi lastnih izkušenj ter pregleda strokovne literature in casopisa Vestnik zastavili tri hipoteze. 1. HIPOTEZA: O vlogi žensk v osamosvojitveni vojni v Pomurju obstaja premalo podatkov. Da bi hipotezo potrdili ali ovrgli, sva na podlagi clanka dr. Alojza Šteinerja Nekaj posebnosti osamosvojitvene vojne na obmocju Pomurja leta 1991 iz zbornika Kako smo branili osamosvojitvene procese Republike Slovenije pregledali literaturo, s katero sva si tudi pomagali pri teoreticnem delu raziskovalne naloge, ter casopis Vestnik v obdobju 20. junij–12. september 1991. Ugotovili sva, da razen manjših omemb žensk ter avtoric prispevkov (glej Priloga 1) o ženskah ne obstajajo informacije o njihovem udejstvovanju v casu osamosvojitvene vojne v Pomurju v takratnem edinem pomurskem casopisu. Na podlagi pregledane literature in clankov lahko 1. hipotezo potrdiva, saj pri pregledu nisva naleteli na vec konkretnih informacij o vlogi Pomurk v osamosvojitveni vojni. 2. HIPOTEZA: Informatorke svojo vlogo v osamosvojitveni vojni ocenjujejo kot pomembno. Da bi potrdili ali ovrgli drugo hipotezo, sva se pogovorili z ženskami, ki so v casu osamosvojitvene vojne delovale na razlicnih podrocjih. Jacqueline Steržaj je bila v casu osamosvojitvene vojne poveljnica drugega jurišnega voda v Ljutomeru. Vodila je vod, v katerem so bili sami moški. Njena vloga in vloga vseh v njenem vodu je bila velika, saj so obranili Kacure in sodelovali v Gornji Radgoni. Irma Benko je v casu osamosvojitvene vojne vodila medijsko hišo. Ni bila na bojnem polju, je pa naredila vse, da so prebivalci Pomurja vedeli, kaj se okoli njih dogaja. Ko se je že zdelo, da ne bodo mogli natisniti Vestnika, je skupaj z izkušenimi tiskarji in Vestnikovim tehnicnim urednikom Endrejem Gonterjem ter sodelavcem Nepujsaga Albertom Abrahamom bila soustvarjalka zanjo, kot je povedala, najboljšega casopisa na svetu: »Dotaknila sem se skoraj vsake iz svincenih crk zložene besede, kar ostaja neizbrisen spomin!« Lidija Kosi je bila novinarka na terenu. S sodelavko Bernardo Balažic Pecek sta po golem nakljucju pristali sredi osamosvojitvene vojne. Nista se prestrašili, kot nam je povedala gospa Lidija, o strahu nista niti razmišljali. Njena vloga in vloga njene žal že pokojne sodelavke ter vloge vseh novinarjev po svetu so v casu vojn še kako pomembne. Kot pravi gospa Lidija: »Jaz sem novinarka, pa naj bo mir ali vojna. In vesta, novinarji smo dolžni ljudem porocati o tem, kaj se dogaja v družbi. Vojne razmere pa našo vlogo, ki je tudi motivacijska in za ljudi pomembna, kar zadeva preprecevanje panike ali lažnih novic, samo še potencirajo.« Davorka Makovec, patronažna medicinska sestra, je v zdravstvenem domu v Gornji Radgoni pomagala tako vojakom JLA kot vojakom TO. Ni delala razlik. Bila je mama takrat še majhnima hcerama, skrbelo jo je zanju, vendar je kljub temu ostajala na svojem delovnem mestu in pomagala ljudem, ki so jo potrebovali. Poudarila je tudi, da pri njihovem delu ni bilo nobenih razlik med spoloma. Vsi so sodelovali. Jožefa Unger je bila v casu osamosvojitvene vojne ena od številnih gospodinj, ki so ostale doma z otroki in ostarelimi sorodniki. Naša sogovornica nam je povedala, da je veliko bremena kar cez noc ostalo njej. Vse to je zmogla. Takih žensk je bilo veliko, zato je njihova, mnogokrat prezrta vloga v osamosvojitveni vojni še kako pomembna. Na podlagi pogovorov z informatorkami in na podlagi materialnih dokazov, kot so bile fotografije in originalna vojna izdaja casopisa Vestnik, ki so tudi del najine raziskovalne naloge, lahko 2. hipotezo, da informatorke svojo vlogo v osamosvojitveni vojni ocenjujejo kot pomembno, potrdiva. 3. HIPOTEZA: Doprinos žensk k slovenski osamosvojitvi s strani Republike Slovenije in javnosti ni bil in ni dovolj opažen in priznan. Skozi pogovor z informatorkami sva opazili, da se v casu osamosvojitvene vojne dela niso delila na ženska in moška. Vse sogovornice, ki so bile v tistem casu v službi, so govorile, da so dobro delali vsi skupaj, zato je bila vojna uspešna. Po vojni pa je bila zgodba žal drugacna. Jacqueline Steržaj je tako povedala, da je »bila edina ženska, ki je vodila svoj vod, ceprav Ljubljana tega ni priznavala. Samo moj vod ni prejel nagrade za uspešno izvajanje vojnih nalog. Samo zaradi tega, ker sem ženska. Nismo prejeli ne priznanja za Kacure, ki smo jih branili, niti za Gornjo Radgono. Preostali vodi, ki so bili pod vodstvom moških, so te nagrade prejeli.« Irma Benko nama je predstavila še širšo sliko, ki se navezuje tako na ženske kot na moške. In sicer naju je presenetila z dejstvom, da niti novinarji, ki so bili najbolj izpostavljeni, nimajo pravice do pridobitve statusa vojnega veterana. O macehovskem odnosu države do novinarjev pa pricajo besede takratnega republiškega sekretarja za informiranje Jelka Kacina, ki je novinarjem o delovanju v vojnih razmerah po besedah gospe Irme povedal: »Saj ste si z vojno naredili tako veliko promocijo, da bi lahko zanjo državi še kaj placali.« Najino tretjo hipotezo potrjujeva z besedami gospe Davorke, ki je v casu vojne skrbela za ranjene na obeh straneh: »V vojnah, ki se dogajajo, obstaja vec vrst orožja in vec vrst drugih atributov, ki so potrebni, da se lahko vojne vec ali manj uspešno koncajo. In prav v tem so tudi ženske prispevale veliko, da je bila ta vojna uspešna, zato bi si prav gotovo zaslužile vec pozornosti in poudarka na njihovem doprinosu k uspehu vojne, ki je potekala v letu 1991 v Sloveniji.« ZAKLJUCEK Slovenska osamosvojitvena vojna je popisana v številnih knjigah, vsako leto se je tudi spominjamo in jo obeležujemo. Z raziskovalno nalogo pa sva želeli ugotoviti, kaj se skriva za datumi, uradnimi podatki, ki so nam dostopni v šoli in v širši javnosti. Nato sva pregledali casopis Vestnik v obdobju, ko se je v Pomurju odvijala osamosvojitvena vojna. Po pregledu casopisa sva se lotili intervjujev. Namenoma sva izbrali ženske z razlicnih podrocij delovanja v casu osamosvojitvene vojne, saj sva tako lahko dobili širšo sliko dogajanja. Pomembno je tudi, da izpostaviva dejstvo, da se ženske med samo vojno niso cutile zapostavljene. Skupaj s sodelavci so delovale kot ekipa, saj so vsi verjeli, da ce bodo sodelovali, nam je boljši jutri zagotovljen. Stanje se je spremenilo po vojni, ko so si želele priznanja, pa ga niso dobile. Pravzaprav je bilo po vojni prezrtih vec ljudi ne glede na spol. Ena izmed teh skupin so tudi novinarji. Pregled Vestnika, fotografije in drugi viri, ki sva jih pridobili v okviru najine raziskave, predvsem pa pogovori z izjemnimi ženskami, ki so na tak ali drugacen nacin sodelovale v osamosvojitveni vojni, so nama omogocili, da sva v to pomembno obdobje slovenske zgodovine pogledali z druge plati. V prihodnosti bi bilo dobro najino raziskavo razširiti, saj sva se tokrat posvetili samo Pomurkam, petim informatorkam, ki so sicer delovale na razlicnih podrocjih družbenega in poklicnega življenja. Pozornost bi lahko posvetili razlicnim poklicem ali skupinam ljudi, ki so sodelovali v vojni in tako vsaj s takim delom deloma popravili krivice, ki so se predvsem takoj po osamosvojitveni vojni zgodile ljudem, ki so verjeli in delali za boljši jutri ne glede na spol, pa so na njih pozabili tako ali drugace. VIRI Literatura: Dežman, Jože. (2006). Enotni v zmagi – osamosvojitev Slovenije. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije. Režek Mateja, Antolicic Gregor, Frantar Špela (zgodovina.), Popovic Lozar Gordana (2023). Zgodovina 4. Sodobnost: ucbenik za zgodovino v 4. letniku gimnazij. Ljubljana: Mladinska knjiga. Šteiner, Alojz. (2022). Nekaj posebnosti osamosvojitvene vojne na obmocju Pomurja leta 1991. V Kosi, A (ur.), Kako smo branili osamosvojitvene procese Republike Slovenije (str. 63–84). Ljutomer: Obmocno združenje slovenskih castnikov, Obmocno združenje veteranov vojne za Slovenijo, Policijsko veteransko društvo Sever za Pomurje. Spletni viri: Đekic, Marko (2012). Zunanjepoliticni aspekt slovenske osamosvojitve - Diplomsko delo. Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta. Dostopno na: https://dk.um.si/Dokument.php?id=51731&lang=slv. Jambrek, Peter (b. d.). Ustavne podlage osamosvojitve in ustanovitve Slovenije. Dostopno na: https://enciklopedija-osamosvojitve.si/clanek/ustavne-podlage-osamosvojitve-in-ustanovitve-slovenije/. Majniška deklaracija 1989. (8. 5. 2020). Dostopno na: https://www.vso.si/index.php/povezave/1050-majniska-deklaracija-1989. Repe, Božo (2001). Slovenci v osemdesetih letih. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Dostopno na: https://www.sistory.si/cdn/publikacije/26001-27000/26859/Slovenci_v_osemdesetih_letih.pdf. Rupel, Dimitrij (b. d.) Nova revija. Dostopno na: https://enciklopedija-osamosvojitve.si/clanek/nova-revija/ Šteiner, Alojz (1. 6. 2021). Slovenska osamosvojitvena vojna 1991 v Pomurju. Dostopno na: http://www.murskasobota.zvvs.si/30-let-vojne-za-slovenijo. Žužek, Aleš (27. 6. 2015). Pred 20 leti se je zacela vojna za Slovenijo. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/slovenija/pred-20-leti-se-je-zacela-vojna-za-slovenijo/260680. Ustni viri: Benko, Irma, 1952, upokojenka, Murska Sobota. Kosi, Lidija, 1965, novinarka v dopisništvu za Pomurje RTV SLO, Spodnji Kamenšcak, Ljutomer. Makovec, Davorka, 1954, upokojenka, prostovoljka in predavateljica Rdecega križa Slovenije – Obmocno združenje Gornja Radgona, Gornja Radgona. Steržaj, Jacqueline, 1963, diplomirana inženirka agronomije, Ljutomer. Unger, Jožefa, 1963, upokojenka, Ropoca, Rogašovci. Priloga 1: fotografije clankov iz Vestnika Slika 18: Razmišljanja o naši samostojnosti (20. junij 1991, XLIII, 24, 5) Slika 19: Pot pelje samo naprej (27. junij 1991, XLIII, 25) Slika 20: To niso bile vec sanje (4. julij 1991, XLIII, 26, 17) Slika 21: Brionska deklaracija (11. julij 1991, XLIII, 27, 2) Slika 22: Razdejanje duše mesta Gornja Radgona (11. julij 1991, XLIII, 27, 7) Slika 23: V gospodarstvu gre za preživetje (11. julij 1991, XLIII, 27, 9) Slika 24: Pozdravljena, Slovenija (11. julij 1991, XLIII, 27, 13) Slika 25: Vojna in igra, Solze za sinove (18. julij 1991, XLIII, 28, 3) Slika 26: Gornja Radgona. Obnova hiš in stanovanj (1. avgust 1991, XLIII, 30) Slika 27: JA danes zapušca Mursko Soboto (5. september 1991, XLIII, 35) Slika 28: Pomurje brez YU vojske (12. september 1991, XLIII, 36) Vir fotografij: avtorici raziskave Grafika: A. Šteiner Fotografije z zakljucne slovesnosti in strokovne ekskurzije 2022 Fotografije z zakljucne slovesnosti in strokovne ekskurzije 2022 STROKOVNA EKSKURZIJA V POSAVJE IN VOJAŠKO STROKOVNA EKSKURZIJA V POSAVJE IN VOJAŠKO LETALIŠCE CERKLJE OB KRKI, 30. SEPTEMBRA 2022 LETALIŠCE CERKLJE OB KRKI, 30. SEPTEMBRA 2022 Foto: D. Mauko Kulturni program ob zakljucku 4. literarnega natecaja so pripravili profesorji in ucenci Osnovne šole Gornja Radgona Foto: D. Mauko Udeleženci prireditve in praporšcaki na zakljucni prireditvi. Foto: D. Mauko Foto: D. Mauko Slavnostni govornik, predsednik ZVVS g. Ladislav Lipic (zgoraj) in nagovor predsedujocega KoDVOP, g. Borisa Edšida. Foto: D. Mauko Prejemniki medalj najbolje ocenjenih proznih del v kategoriji 4., 5. in 6. razreda. Foto: D. Mauko Prejemniki medalj najbolje ocenjenih pesmi v kategoriji 4., 5. in 6. razreda. Foto: D. Mauko Prejemnika medalj najbolje ocenjenih proznih del v kategoriji 7., 8. in 9. razreda. Foto: D. Mauko Prejemnici medalj najbolje ocenjenih pesmi v kategoriji 7., 8. in 9. razreda. Foto: D. Mauko Foto: D. Mauko Prejemniki medalj najbolje ocenjenih proznih del srednješolcev (gimnazijcev). Foto: D. Mauko Podelitev priznanja in elektronske verzije knjige Spominska obeležja pripovedujejo. Foto: D. Mauko Ucenka Osnovne šole Gornja Radgona, ki je prebrala svojo pesem iz natecaja. Foto: D. Mauko Baletna tocka gornjeradgonske osnovnošolke na zakljucni prireditvi. Foto arhiv: OZVVS G. Radgona Mentorice, ki so sodelovale na literarnem natecaju ob prejemu zahval na slovesnosti. Foto: D. Mauko Clanice in clani OZVVS Gornja Radgona na zelo izpostavljeni tocki pri podelitvi priznanj vsem prisotnim avtoricam in avtorjem. Foto: D. Mauko Irena Kumer (v sredini desno) in Darja Faric Klemencic (v sredini levo) – dve predstojnici brez katerih se literarni natecaji v Pomurju ne bi ohranili od leta 2017 naprej. Ob podelitvi posebne zahvale na prireditvi ga. Kumrovi, upokojeni predstojnici Obmocne enote Murska Sobota Zavoda Republike Slovenije za šolstvo. Foto: D. Mauko Pri literarnem natecaju je veliko dela in tudi zadovoljstva, ko je opravljeno. Foto: D. Mauko S predstavitve vojaške letalske flote Slovenske vojske. Foto: D. Mauko S helikopterji se udeleženci strokovne ekskurzije sicer niso mogli peljati, zato pa je bilo vec fotografskih trenutkov v letalski bazi. Foto: D. Mauko Prakticni prikaz gašenja na letališcu. Foto: D. Mauko Poslovitev in zahvala gostiteljem na vojaškem letališcu Cerklje ob Krki. Foto: J. Kološa Kratka ucna ura osamosvojitve v Posavju pred Obeliskom zmage v Brežicah. Foto: D. Mauko Skupinska fotografija pred brežiškim pomnikom osamosvojitve. Foto: D. Mauko V Posavskem muzeju v Brežicah. Foto: D. Mauko Pri ogledu ene od muzejskih zbirk. Foto: D. Mauko Dve uceci se generaciji. Mlajša generacija na strokovni ekskurziji v muzeju … Foto: D. Mauko in starejša generacija - mentorski del. Foto: D. Mauko Organizatorji so se potrudili, da je vsak našel nekaj tudi zase. Foto: D. Mauko Foto: D. Mauko Še fotografija s sladkega postanka v Brežicah. Foto: D. Mauko Zakljucna analiza strokovne ekskurzije med goricami v Pomurju. B E L E Ž K A ___________________________________________________________________ ___________________________________________________________________ ___________________________________________________________________ ___________________________________________________________________ ___________________________________________________________________ ___________________________________________________________________ ___________________________________________________________________ ___________________________________________________________________ ___________________________________________________________________ ___________________________________________________________________ ___________________________________________________________________ ___________________________________________________________________ ___________________________________________________________________ ___________________________________________________________________