Knjiga Slovenska V XIX veku. Franjo 8er. Ciinpennan r. 3. sept. 1852 v Ljubljani, učil se izvrstno v mestni glavni šoli pri sv. Jakobu, potetn v gimnaziji, u. v osmi šoli 30. inaj. 1873. Popevati in pesmice svoje priobčevati jel je hkrati po treh časnikih: a) Po Dauici 1. 1869: Naša prava domovina. Spoštuj starost. Jutranja molitev. V Te zaupam, o Gospod! — L. 1870: Razodenje v natori. Prepozne solze. 0 novem slovesnem posvečevanji Marijnega spominka pri sv. Jakobu v Ljubljani (14 osmerovrstičnib. kitic). Pij IX jetnik. — L. 1871: Duhovne pesmi: 1. Sveta maša. 2. Pred svetim obhajilom. 3. Po svetem obhajilu. 4. Sveto Rešnje Telo I. 5. Sveto Rešoje Telo II. 6. Pomagaj nam, Marija ti! 7. Sklep. b) Po Učit. Tovaršu 1. 1869: Zastavica I. Kriva jablana. Solnčnica in germ. Sonet — Ko jezno pribuči vihar nemili. Kranjska dežela. — L. 1870: Nravno računstvo, poslovenil Fr. Cimperman. Mladini. Tožeča tica. Sonet — Pobeli s cvetjem se drevo spomladi. Sonet — Zgodi se, da oblačen dan napoči. Zastavica II. Starec pod drevesom. Na gori. — L. 1871: Tovaršem o novem letu. Mati in sin. Lastni prid. Kaplja. c) Po Besedniku 1. 1869: Razvaline. Na polji. V žalosti. Zima. — L. 1870: Opomin k petju. Gorska cvetica. Slavec in vrabec. Na sprehodu 1: Škerjanec, kaj bežiš iz trave. 2: Le ziblji metulj se od cveta na cvet. Kuri. Zajec. Moč domovinske ljubezni. Pesnikova molitev. Povelje. Po nesreči. Jezna sreča. Za goro. — L. 1871: Najdena sreča. Sonet — Pozdravljen serčno bodi hrib zeleni. Pomladni dan. Cesar Franc Jožef rešitelj. Veverici. Nebo oblačno se razjasni. Ščuka. V spomin Antona Umeka. Slovo od jeseni. — L. 1872 z lastnim znamenjem * * *: Venec domačih rož: Na poti 1. Le čez ramo torbo spet. 2. Z Bogom oče, z Bogom mati. 3. Kedaj pa verneš se moj sin. 4. Na pot prijazno solnce sije. 5. Po poti hodim tih in sam. 6. Moj prijatelj! lepo hvalo. 7. Srečna, lepa ti dolina. 8. Roža, roža mlada ti. 9. Bog vam verni, dragi moj. 10. Bog sprimi te, studenec živi. 11. Pozdravljam serčno te jezero. 12. Oj dete, dete kam bežiš. 13. Oj mlinar, mladi mlinar ti. — Slike: 1. Življenje naše je kakor nebo. 2. Kako si krasno ti nebo. 3. Gledi, cvet derži se cveta. — Majnikova pesem. Sinoči in denes (cf. Mati in sin. Uč. Tov. 1871). — 0 basni 1—8. — 0 volku 1—3. Medved in volk. Kos. Ščinkovec in slavec. Sternad. Penici. 1. 2. — L. 1873: Noč in dan. Sorodno.t. d) Novice 1. 1871: Ljubav do dotna. — To so pesmi, ktere je France Ser. Cimperman, kolikor jaz vem, sam priobčil in o katerih smem reči to, kar sera pisal o poezijah A. Umeka Okiškega, ki je bil ranjkemu vzor. Kar je Umek storil Janežiču, to je Fr. Cimperman storil Okiškemu, poklonivši mu pesetn MV spomin Antona Umeka" (Besednik 1871 1. 15; cf. Jezi.nik XIII. 1875 str. 45), ktera popolnoma kaže njegovo preblago srce. — Po sinrti njegovi so prišle na svetlo .' e) Pesni. Zložil Franjo Ser. Cimperman, uredil in izdal Jos. Cimperraan. V Ljubljani 1874. 8. 274. Nat. Nar. tiskarna. Zal. Jos. Cimpermao. — Kaj o tej izdaji mislim jaz, povedal sem v nSlovencu'1 1874 št. 68; povedal je sodbo svojo tudi J. Pajk dokaj umevno v -Zori" 1874 str. 273 — 279. Glej Danic. 1873 str. 190.—196. — Ker so v omeiijeni izdaji izpuščene vse njegove duhovne pesmi, kar jih je priobčil po D a n i c i, naj se tukaj pokažejo vsaj nektere na primer: Naša prava domovina. 1. Kjer sveti čeda solnc se brez števila2. Tam bode naša sreča se rodila, In širi ncizmerna se višina; Kjer zlost nobena ne kali spomina; Tam našla lek bo vsaka bolečina,Sej tam kraljestvo Božjega je Sina, Tam žalost bode v slast se spremcnila.Ki milost jc njegova svet rešila. 3. Kako po domu tera serce zdihuje! 4. Tam bomo greha in skušujave prosti, ,,Ta kraj je naša domovina prava",Terpina čaka tamkaj večna slava, Kjer s Cedo zvoljenih sam Bog kraljuje.Ki tu voljno prenaša vsc britkosti. (Dauica 1869 1. 19.; l. 3. Serce se dviguje mi v persih tesnih, Novo se življenje mu spet odpira, Pod nebo zdaj vabi me rajska pomlad Vživat veselje. Razodenje v natori. Ver sit homini inagister. 2. Rad pustim zidove in temne misli, Grem na prosto, gledam, poslušam, čutim, Kaj godf nad mano se in krog mene In premišljujem. Zemlja ni več zemlja ko prej je bila, Spremenila v raj se je pozemeljski; Veličastne so pred meuoj natore Bukve odperte. 5. čerke vse stvari so mi in prizori, Ki bero očf jih pazljive moje, Ves zavzet stermfm nad modrostjo sveto, Ki je v stvarjenji. 7. Tu spoznavam, kaj je modrost človeška, Kaj umetnost, ki jo imž, vsa zemlja, Vidim, da vse proti modrosti večni Dim je v višavi. 9. Kar rastlina je brez dežja in rose In brez žarkov solnčnih, gorkote, luči, To si človek, ak' ti pomoč ne pride Iznad višave. 11. Kdor se kot čebela in mravlja trudi, Ne obupa, če se poti mu čelo, Vse izveršil z vspehom bo dobrim, srečno Našel zaklade. 13. Blagor mu, ki hrani si čisto serce, Veči to zaklad je ko kupi zlata, Brez primere je srečen, ker njegova Last so nebesa. 4. Iz njih berem večno modrost, mogočnost, Njcga, ki je neobsegljiv in večen; Zemlja in nebfj so mi priče glasne Slave Njegove. 6. In iz njih učim za življenje kratko Zlatih se vodil in naukov modrih, Ktere je zapisal neskončni Stvarnik Vsemu človeštvu. 8. Ako bilko v travi pogledam skrito, Ali zrem drevd tam najviše v gozdu, Vse mi kaže: človek hrepeni kvišku Eakor rastlina. 10. Gledam mravljo, ki se ves dan ukvarja, Ali na cvet od cveta letečo čbelo, Spet mi pravi: Človek delaj marljivo V svojem življenji. 12. Ako gledam v sinje vode zercalo, Ki je čista kakor kristal in svitla, Spet uči me: človek ohrani čisto Serce in dušo. 14. Krog sebe poslušam krilatih pevcev Zbor glasan, njegovo me vnema petje, Harmonija sladka mi vliva v serce Rajsko veselje. 15. To budi me, da iz serca povzdignem10. Slabe vem besede so, v ktere vlivam Glas svoj in pridružim se pevcem drobnim, Sveta čustva, ki jih goji mi serce; Ž njimi združen Večnemu pojem hvaloVendar, Večni 1 sprejmi zahvalo mojo V pesmi doneči.V pesmi ponižm. 17. Hvalo in čast pojem s stvarmi Ti vsimi Za nauke, ki razodel si jih mi V vsem stvarjenji, molim, fiastim Te v prahu; Ozri se na-me! (Dauica 1870 1. 21.) Sklep. Življenje jaz naj zaigral bi svoje2. In večno srečo dal za pest prahu ? 0 svet, ne maram za sladkosti tvoje, Ki smertni strup v podobi so mcdu 1 Moj duh visoko k nebu se dviguje In prazno mi je slepih želj sercš, Po sreči zemeljski ne vezdihujc, Ki nifi ni kakor skrito le gorje. 3. Posvetni hrup nikakor me ne moti,4. Naj svet vesvolnji sc okrog potresa, Zastouj mi meče ladijo vihar!Naj iz oserčja zemlje vro moči, Obup in strah se nikdar me ne loti,Naj svoje luči zaterane ncbesa: Dokl.r mi sije svete vere žar.Udan Gospodu bodem žive dni. (Danica 1871 1. 20.)