Poštnina J pavšallrana. Uredništvo in upravništvo lista je v Ljubljani Breg št. 12. Telefon 119. £©r AVTONOMIST Izhaja vsak pondeljek zjutraj. Celoletna naročnina 120 K, mesečna 10 Posamezne številke se ra-čunljo po 2 K. Inserati se računajo: pol str. 1000 K, manjši sorazmerno. — Pri malih oglasih beseda 1 K. Najnovejie. Vabimo k naročbi. »Avtonomist44 je najboljši slovenski tednik. »Avtonomist” je neodvisen in kritičen politični list. »Avtonomist44 je dober informativen list. Njegova ideja je zdrava in zmagovita. Avtonomija Slovenije je na pohodu in pride, ker ni drugega izhoda iz sedanjih zagat, v katere it prišla mlada jugoslovanska država. Avtonomija zmaguje po vsem svetu. Uveljavljenje avtonomističnega principa pomeni koncem koncev trajni mir in sporazum med narodi, pomenja samoupravo ljudstva, odpravo prevelikih militarističnih bremen, pomenja svobodo, enakopravnost in mirno sožitje vseh z vsemi. Zato naročite »Avtonomista*1, berite Xa, širite ga! Višina naklade »Avtono-mista“ bo predvsem barometer slovenskega ponosa in zavesti, da hočemo biti svobodni in enakoprav. državljani. »Avtonomist44 je glavni klicar in nosilec ideje slovenske skupnosti in socijalne pravičnosti. Z novim letom bo »Avtonomist44 izhajal vsako soboto in ne več ob ponedeljkih. To pa zato, ker se je krog njegovih čitateljev tako zelo razširil po vsej Sloveniji, da mora uprava ustreči želji pretežne večine naročnikov. Ni je danes nobene občine v Sloveniji več, v kateri bi naš list ne bil zastopan. »Avtonomist44 je postal najpriljubljenejši in najbolj čitan tednik. Naročniki komaj čakajo, da ga dobe. »Avtonomist44 je veren in pošten prijatelj slovenskega kmeta, delavca in izobraženca. Vsakdo najde v njem svoj poduk in svoje — zadoščenje. Centralizem umetno podražuje vse življenje. Z novim letom se zopet vsaka reč podraži, ker se je podražil vsak datlji kruh. Delavci zahtevajo večje plače, zato je tiskarna tudi nam povišala svoje račune. Prisiljeni smo toraj tudi mi prositi naše čitatelje, da nam priznajo povišek naročnine za bodoče leto, ki bo znašala: za celo leto 150 kron (37 dinarjev 50 para); za pol leta 75 kron (18 din. 50 para); za četrt leta 37 kron 50 v (9 dinarjev 37 para). Posamezne številke bodo stale 3 krone. Naše geslo je: Ne udajmo se! Toliko bomo imeli, kolikor si bomo priborili sami! Zato vabimo v krog svojih naročnikov vse, ki mislijo pošteno z našim proletarskim narodom. Kdor soglaša, naj nam poda roko! Uredništvo in upravništvo. Otvoritvena seja gorižkega dež. odbora. Izredni od vlade imenovani deželni odbor za Goriško je začel poslovati. Na otvoritveeni seji je predsednik dr. Pe-tarin začrtal naloge odbora in poucter-jal življenjski pomen avtonomije za Goriško. V imenu Slovenccv je označil dr. Besednjak stališče Slovencev do avtonomije, ki je pozdravil sklep rimske vlade, da je po dolgih letih absolutnega vladanja končno spravila v razpravo samoupravo goriške dežele. Govornik pozdravlja avtonomijo kot skupno potrebo slovenskega in furlanskega ljudstva. Avtonomija goriške dežel je skupni cilj in skupna potreba obeh plemen. V nadalj-nem govoru protestira govornik proti temu, da je novi deželni odbor imenovan od vlade, ne pa izbran od ljudstva v svobodnih volitvah. Furlansko in slovensko ljudstvo je zrelo dovolj, da odloča o svoji bodočnosti. — Če bi sedela v rimski vladi Pribičevič in Žerjav, bi Goričani na svojo avtonomijo še dolgo čakali. Dnevne vesti. Njegovo Kraljevsko Veličanstvo Kralj Aleksander obišče, kakor poročajo listi, tekom tega tedna Slovenijo. Njegovo Kraljevo Veličanstvo se udeleži lova na divje koze v Kamniških planinah na lovišču \Vindischgratzovem. V spremstvu Njegovega Kraljevskega. Veličanstva bo tudi g. pokrajinski namestnik. Gospod Widischgratz je v posebni avdijenci pri pol-rajinskem namestniku zaprosil, da sme lovu prisostvovati. Po končanem lovu se, po poročilih listov, odpelje Njegovo Veličanstvo na Francosko, da se posvetuje z zdravniki glede zdravstvenega stanja. Vrli Kamniča-nje bodo Njegovo Kraljevsko Veličanstvo in nj jsjovo spremstvo navdušeno in najloialnejše pozdravili. Kal nove krize. Med radikalci in demokrati je prišlo zaradi vprašanja vojnega ministra do sporazuma pod pogojem, da imajo demokrati pri glasovanju za proračun vojnega ministrstva proste loke. V tej točki sedanjega sporazuma leži kal nove krize, ki utegne izbruhniti že v momentu, ko pride na dnevni red interpelacija zaradi nebrojnih nečednih afer v vojnem ministrstvu. Narodno priznanje. Prva sekcija zakonodajnega odbora je predložila zakonodajnemu odboru predlog, da se prizna za državo zaslužnim možem in njihovim rodovinam dosmrtna državna vzdrže-valnina. Pravico do vzdrževalnine so Predlagali za rodovine pok. Kosto Tan*-Sanoviča, pok. Svetoslava Simiča, biv- šega srbskega poslanika na Dunaju, pok. Jovana Skerliča, vseučiliškega profesorja, pok. dr. Lazarja Paču-a, finačnega ministra, za vojvodo Putnika, za vojvodo Mišiča, za Kosto Stojanoviča in za Milorada Draškoviča. Prihodnja številka »Avtonomista44 izide zaradi praznikov dne 7. januarja prihodnjega leta in potem redno vsako soboto. Natančnejše podatke glej v »vabilu na naročbo“. Glavna skupščina socijalne demokracije se je vršila o božičnih nraznikih v Trbovljah. Zborovanje je poteklo mirno, samo pri razpravi o novem Statutu stranke je prišlo do živahnih debat. Nova vlada — stara zmešnjava. Božič nam je orinesel novo vlado. Med ministri čitamo večinoma stara, dobro-znana — ali naj rečemo zloglasna? — imena: dr. Gregor Žerjav za socijalrio politiko; Marko Trifkovič za izenačenje zakonov; Andra Stanič minister za promet; Žarko Miladinovič za pošto in br-zojav; Velja Vukičevč za javna dela; Voja Marinkovič za notranje zadeve; Kosta Kumanudi za finance; Svetozar Pribičevič za nauk; Žika Rafajlovič za gozde in rudnike; Krsta Miletič za agrarno reformo; general Žečevič za vojno in mornarico; Mehmed Spaho za trgovino; Karamehmedovič za zdravstvo; Pucelj za poljedelstvo; Nikola Pa-šič za vnanje zadeve in predsednik vlade. Ivan Cankar o ,,Slovenstvu in Jugo-slovanstvu“. „Z bistrovidnostjo, prirojeno umetniku po milosti božji in s samoumevno samozavestjo, lastno duševnemu delavcu, ki ve, od kod je in čigav je, je gledal Cankar na idejo slovenskega naroda... Hvalim Boga, da je bil baš Cankar prvi Slovenec, ki je imel krasni pogum, da je jasno in glasno na znanem javnem predavanju v „Mestnem domu“ dal obliko politični ideji naše generacije v najradikalnejšem njenem smislu. Njega, ki je ta svoj pogum poplačal a idejo samo potrdil s potjo v avstrijsko ječo, se vsaj ne bo moglo sumničiti o postranskih namenih, ako zraven konštatiram znano dejstvo, da je bil Cankar odločen pristaš kulturne avtonomije . . . (Dr. Prijatelj v »Cankarjevem „Zborniku“ str. 17. in 18.). V založbi »Tiskovne Zadruge" v Ljubljani je izšel začetkom decembra t. 1. »Cankarjev Zbornik", katerega so posvetili sotrudniki »Ljubljanskega Zvona" spominu Ivana Cankarja ob trilet-nici njegove prerane smrti. V tem »Zbor-nikij" so objavljeni tudi nekateri akti iz procesa, ki ga je ljubljansko državno pravdništvo Cankarju naprtilo zaradi njegovega 12. aprila 1. 1913. v ljubljanskem »Mestnem domu" držanega predavanja o »Slovencih in Jugoslovanih". Predavanje je priredila splošna delavska zveza »Vzajemnost". Na shodu uradno navzoči policijski koncipist g. Gogala je navedel v svojem poročilu na policijsko ravnateljstvo, da jc Cankar na zborovanju rekel: »Mi, kar nas je, mi vsi smo te misli, da je naš edini cilj, da dosežemo jugoslovansko republiko.44 Drugi stavek, ki policijskemu uradniku ni bil všeč, se glasi: »Pustimo Avstrijo v njenem lastnem dreku. Bodimo kakor Mazzini v Italiji". Zaradi teh dveh izjav je Cankarja poklicala na odgovor pristojna oblast. Po naših mislih ni dvoma, da je Cankar inkriminirane besede res izrekel, toda pred sodiščem je moral v svojem interesu stvar pač kolikor toliko zaviti, česar mu gotovo nihče ne šteje v zlo. Sicer je trenotno za nas Cankarjevo sta^ lišče glede Avstrije in republike precej postranskega pomena; zanimivo pa je, kaj je podpisal Cankar v sodnijskem protokolu o priliki svojega zagovora. Tam pravi (glej »Zbornik", str. 151.) med drugim: »Besedi, ki jih navaja ovadba, da je namreč naš edini cilj, da dosežemo jugoslovansko republiko, pa nisem izrazil. I e besede se tudi ne bi vjc-male z glavnim tema mojega predava-vanja, kajti jaz sem nameraval v prvi vrsti polemizirati zoper takoimenovnni »ilirizem44 s tem, da sem zahteval, da naj si slovenski narod ohrani svojo lastno kulturo, brez združenj... Ker je tendenca »ilirizma" kulturno in jezikovno združenje vseh Jugoslovanov, sem bil sicer primoran tekom mojega predavanja se mimogrede baviti tudi z vprašanjem, tikajočim se političnega združenja Jugoslovanov. To sem pa storil na ta način, da sem to združenje označil kot utopijo, glede katere teoretično ni izključeno, da se uresniči." Kot priča v Cankarjevem procesu zaslišani g. Ivan Kocmur pa jc izjavil (glej »Zbornik", str. 153.): »...Cankarjevo predavanje je bilo namreč* namenjeno kot izključno literarno ter je bila glavna tema (=misel) tega predavanja polemika zoper tnkozvaiA »ilirizem44, ki zahteva kulturno in jezikovno zedinjenje Jugoslovanov. Ker je osumljenec kot nasprotnik tega ilirizma govoril zoper to zedinjenje, bi bilo pač nerazumljivo, če bi bil kljub temu svojemu nasprotstvu... propagiral kako politično združenje ali republiko Jugoslovanov." Iz teh kratkih navedb sledi, da je bil pokojni pesnik Cankar pač pristaš misli političnega ujedinjenja Jugoslovanov, da pa je odločno nasprotoval zahtevi, naj Slovenci žrtvujemo na žrtve-nik jugoslovanstva svojo kulturo in svoj slovenski jezik. Brez ozira na takrat na površje kipeče politične struje in sile se je z njemu lastno odkritostjo in možatostjo izjavil proti takemu »jugoslovanstvu44, v katerem bi slovenska kal zamrla, kakor je to že zdavnaj pred sedanjimi centralisti želel tudi Stanko Vraz, ki bi bil najraje videl, da utonejo Slovenci itd. v nekem »ilirskem" morju. * Še mnogo odločnejše kakor v izjavi pred sodiščem je Cankar nastopil proti rušilcem in ubijalcem slovenske kulture in slovenskega jezika v omenjenem predavanju samem (glej »Zbornik", str. 154. in sledeče). Ker je govor preobširen, da bi ga mogli ponatisniti v ccloti in ker je v njem tudi mnogo mest, kjer govori Cankar o stvareh, ki danes niso več aktualne, naj navedemo le najznačilnejša mesta o razmerju Slovencev do Jugoslovanstva. * V uvodu pravi: »Izjavljam namreč, da ne govorim v imenu nobene stranke, še manj pa v imenu celokupnega naroda, temveč čisto ponižno samo v svojem imenu. Ta izjava je bila potrebna zategadelj, ker sem v teh zadnjih tednih in mesecih opazil, kako govore v imenu celokupnega naroda oblastni ljudje, ki si jih ta narod prav gotovo ni bil izbrul za svoje besednike. Morda se bo malokdo strinjal z menoj, toda vsakdo ima pravico ter celo dolžnost, da pove, kar misli. To je sicer v naših krajih in posebno dandanašnji nekoliko nevarno. Človek lahko riskira, da ga naženo s kolom in blatom.44 Te Cankarjeve besede bi lahko napisali vsaki številki našega lista kot uvod. Ali ni tudi danes tako? Cankar je govoril na shodu 1. 1913. Ali bi mogel danes, po 8 letih, govoriti drugače? Nadaljujoč svoj govor je začel razpravljati o politični strani jugoslovanskega problema. V tem oziru se je izrekel za politično ujedinjenje: »Za človeka z naturno kmečko pametjo, ki bi prav nič ne vedel, kaj je diplomacija, kaj politika in kaj državni pravdnik, bi ne bil jugoslovanski problem kar nič kompliciran in bi sploh noben problem ne bil. Tak človek bi rekel: »Če mislijo ti štirje narodi, da so si sorodni (ne eno! op. ur.) in da bi najlažje in najboljše živeli, če bi bili združeni, naj se zgodi po njih želji, naj si v božjem imenu zgrade zvezno republiko jugoslovansko. Koristen za vesoljno človeštvo je samo narod, ki je zadovoljen in ki ima pogoje in prostora, da uveljavi vso svojo moč... Ta najnaravnejša rešitev jugoslovanskega vprašanja se nam vsem zdi doslej še utopija in je morda res...; zakaj ovire, ki so na poti do njegovega utelešenja so danes vsaj navidez nepremagljive. Jugoslovanska plemena so razdrobljena v petero držav in pol... Politični stiki med temi kosci so malodane onemogočeni. Lahko bi rekel, da je v političnem oziru, vkljub enemu žezlu in eni himni Zagreb skoraj dalj od Ljubljane nego Pariz ali Madrid. Treba bo silnega napora in dolgega potrpljenja, da se uravna, kar sta izkrivenčila zgodovina in pa zlohotna politika. V zadnjih letih smo začeli iskati potov, da pridemo do političnih stikov vsaj med ommi kosi jugoslovanstva, ki so obsojeni na živijo- nje v monarhiji. Po mojih mislih smo zares našli pot, ki je zdaj edino možna in primerna — to pot namreč, da se seznanjajo in zbližujejo sorodne politične stranke v posameznih deželah... Vse to stremenje po sporazumu in zbližanju med posameznimi političnimi strankami četverih jugoslovanskih narodov se mi zdi, naravno, potrebno in razveseljivo. Kmalu bi bil ponosen, da si v tej stvari največ in skoro edino prizadevajo Slovenci, naj se že prištevajo tej ali oni stranki. Toda v tem hvalevrednem prizadevanju se je pojavilo še nekaj drugega, kar ni prav nič naravno, prav nič potrebno, še manj pa razveseljivo. To je poglavje, ki je žalostno in smešno, ali žalostno precej bolj.“ * To žalostno poglavje, kakor ga imenuje Cankar, je baš ono, ki je danes za Slovence najvažnejše: Ali naj utonemo v nekem novem jugoslovanstvu, ali pa naj živimo še dalje kot Slovenci? Kaj pravi Cankar o tem vprašanju? V „Zborniku“ (na str. 158. in dalje) či-tamo: „Kakor ste videli, sem smatral jugoslovanski problem za to, kar je: namreč za izključno političen problem. Za problem razkosanega plemena, ki se v življenju človeštva ne more uveljaviti, dokler se ne združi v celoto. To je vse! Kukšuo jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem smislu za-ine s pIo h rie ekzistira. Morda je kdaj eksistiralo; toda rešeno je bilo takrat, ko se je jugoslovansko pleme razcepilo v četvero narodov s četverim, čisto samostojnim kulturnim življenjem. Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci — po kulturi, ki je sad večstoletne vzgoje pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj iiuš gorenjski kmet tirolskemu ali pa goriški viničar furlanskemu. Bodi temu kriva zgodovina, bodi kriv kdorkoli — jaz, ki dejstvo konštatiram, ga čisto gotovo nisem zakrivil. Nevarno je dandanašnji take resnice povedati. Zadnjič je mlad znanstvenik, dr. Rostohar, napisal v svojem listu „N. M.“ jako pameten članek. Razložil je, kako da je neokusno in umazano, kako se vsa slovenska javnost obupno obeša za renegatsko surko Stanka Vraza: nadalje je še namignil, da bi bilo dobro, če bi se spomnili, da na slovenskem jugu nimamo samo Lo-zengrada in Kumanovega, temveč tako-rekoč in brez zamere, tudi Maribor, Ljubljano in Trst.“ * ..Poglavitna naloga, ki je prisojena nam Slovencem ob reševanju jugoslovanskega problema, je ta-le: uveljavimo svoje jugoslovanstvo za zdaj le v toliko, da se vsi skupaj, kolikor nas je, naučimo na izust stari srbo-hrvaški rek: — „Uzdaj se u se i u svoje kljuse!" Toliko bodo priznali tudi gotovo tudi najbolj hripavi Ilirci: ako pride kdaj do političnega združenja jugoslovanskih narodov — in ne samo moja vroča želja je, temveč tudi moje trdno prepričanje, da do tega združenja res pride — tedaj se to ne more izvršiti drugače, kakor da se združijo enakopravni in enakovredni narodi. Ze sama ta enostavna misel nam kaže polje, kjer moramo orati in sejati nele zase, temveč za vse jugoslovanstvo. To pa je naše lepo domače slovensko polje. Pod avstrijskim valptom, v svoji ječi in revščini in mnogoštevilnih nadlogah smo'povzdignili svojo kulturo tako visoko, da je kras in veselje. To je izraz narodne moči, ki ne zaostaja prav nič za tisto močjo, ki se je pojavila pred Lozengradom in pri Kumanovu. Glejmo, da bomo v sebi zdravi, močni in vsaj duševno bogati, tako da nekoč ne pridemo k bratom prosit miloščine, temveč da jim prinesemo darov; ali pa še Prejeli smo in priobčujemo: Od več strani, tako iz Maribora, Ptuja, Celja, Ljubljane, Novega mesta itd., kjer sc nahajajo državne bolnice, nato iz državnega zdravilišča za bolne na nljučih v Topolšici, dobivamo poročila o katastrofalnem položaju tamkajšnjih uprav. Stvar je dozorela že tako daleč, da je treba resno misliti na dalekosežne posledice, ki bi nastale, če centralna vlada ne priskoči takoj z izdatno podporo tem zavodom na pomoč. Brez tega obstoja boljše — da si pridejo bratje sami po te darove, predno bi jih mi ponujali.“ * Naravnost strašen pa je Cankarjev obračun z ljudmi, ki jih on imenuje »Ilir-ce“ (z ozirom na pesnika Stanka Vraza, ki je hotel pretopiti Slovence, Hrvate itd. v »Ilirce"), mi pa jih imenujemo (politično) centraliste, oboževalce Belgra-da ali pa tudi — petoliznike. O teh pravi: Naši do omedlevice navdušeni „Ilir-ci“ pa niso pozabili samo na slovensko kulturo (slovenskega jezika itak nikoli niso znali), ne samo na Trubarja, Prešerna in Levstika, temveč pozabili so navsezadnje kar sami nuse, na svoje ime in na svojo domovino. Pravega Ilirca je sram, da stanuje v Ljubljani, ne pa v Sabcu ali vsaj v Varaždinu. „To, kar „Ilirci“ počenjajo, je že delirij. Hvula Bogu, da teh „Ilircev“ ni veliko — skoraj na prste hi jih lahko naštel, Meni se ne da očitati, kar so očitali Rostoharju, da ne pridem med ljudi, med ljudstvo. Še prav zelo pridem med ljudstvo: in če bi hotel povedati, kaj si misli preprost človek o jugoslovanstvu, kakor si ga Ilirci mislijo, bi mora! biti grob. O kakšni ilirski navdušenosti pa v slovenskem narodu še govora ne more biti — to veste prav dobro vi sami in neumno bi se mi zdelo, če bi se lagali drug drugemu v obraz. „Ostane še stvar, ob kateri človek ne ve, če bi se zasmejal, ali razjokal. To je jugoslovansko jezikovno vprašanje, ki ga niso bili postavili avstrijski diplo-matje, mojstri v neumnosti, temveč navdušeni ljudje, ki nobenega jezika ne znajo (namreč „Ilirci“ op. ur.). Posledice tega vprašanja že trdo občutimo — naši listi pišejo tako zanikrno slovenščino, da se zgražajo ob nji že vpokojeni poštni uradniki. Jaz spoštujem radikalnost, ki je bila od nekdaj lepa čednost mladine. Ali če ta radikalnost zahteva, da pade slovenščina, samo zato, ker st« padla Odrin in Bitolj, tedaj hvaležno odklanjamo to radikalnost." „To je: premalo gledamo nase, premalo mislimo nase. Ljudje so zdaj med nami — saj jih lahko vsak dan slišite — ki bi nas najrajši kar prodali — kar dali vbogajme. Imenuj se dandanes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen, ne od nemških, temveč od ilirskih (=rjugoslovan-skih“ op. ur.) šovinistov.“ „Menl pa se le zdi, da ostanemo pri tej svoji stari in naturni misli, vkljub vsem radikalno-narodnim strahopetcem. Strahopetci, res, to je prava beseda. Zakaj še pred par dnevi sem bral izpod peresa takega oblastnega „Ilirca“ članek, ki odklanja naš stari narodni program, zedinjeno Slovenijo, iz edinega razloga, ker bi tega programa uresničenje ne bi- lo po volji Nemcem. Takemu radikalnemu učenjuku postavimo kar spomenik!” »Najbolj gnusni, res — gnusni! — pa se mi zde tisti ljudje, ki čisto brez vzroka in povoda spravljajo v zvezo s političnim jugoslovanskim vprašanjem še slovenski jezik. Kar ponujajo ga, kar mečejo ga čez mejo, še ne vprašajo, kdo bi več zanj da!. Jaz še nisem videl Hrvata, ki bi prišel ponujat k nam svojo hrvaščino. Pri nas pa je drugače. Tako smo siti svoje kulture, da nam je že odveč in da bi jo najrajši kar vrgli čez plot.4* „Rekcl sem, kaj da je najbolj potrebno in edino koristno, če hočemo doseči svoj slovenski kulturni in jugoslovanski politični cilj. Naj dela vsak, kakor mu je dano; jaz sem de!al.“ * Glavna obravnava proti Cankarju sc je vršila 21. avgusta 1. 1913,. Na neko vprašanje državnega pravdnika je odgovoril Cankar: „. ..Med balkanske narode štejem sledeče Jugoslovane: Bolgare, Srbe, Hrvate in Slovence.11 12. septembra istega leta je Cankar odšel v — zapor... možnost, da bode marsikateri zavod primoran zapreti vrata v najhujši zimi bolnikom še pred božičnimi prazniki, oziroma za novo leto. Ne vem, če sc more še katera država ponašati s te vrste ..kulturnimi škandali11, res je samo, da stoje državne zdravstvene inštitucije v Sloveniji pred katastrofo. Deficiti posameznih bolnic in zdravilišč dosegajo miljonske in več miljon-ske svote. Trgovci vsake vrste, ki so oskrbovali te državne zavode, so ponovno po predložitvi neplačanih računov zadnji mesec odrekli vsako preskr-bovanje z živili „na upanje", kar je v očigled dejstvu, da je danes kredit neznana stvar, prav umljivo. Poleg vsega, so se oglasili ponovno tudi obrtniki, ki so oskrbeli razna reparacijska in adapcijska dela, se na ta račun zadolžili in sedaj iščejo denarja ob novem letu tam, kjer ga dobiti morajo. Hrana v bolnicah in zdraviliščih, nezadostna in slaba dosedaj, postaja od dne do dne pičlejša in slabša. Sredstev za nabavo najpotrebnejših zdravil in obvez ni več. Zima z vso neizprosnostjo terja posebno letos mnogo kuriva. Stopite v sobe, kjer je kuriti absolutno potreba in uverite se, da o kurjavi more biti le malo govora. Bolniki se vsled pomanjkanja kurjave niti tedensko kopati ne morejo Število in kvaliteta bolniških strežnic, strežnikov in služkinj se ne strežnic, strežnikov in služkinj sc ne more vzdrževati na potrebnem staležu, ker ni denarja. Poleg tega so vsi, kar jih je, vpreženi preko svojih moči, in za 100 do 200 kron mesečno, katerih še večkrat marsikateremu upravitelju na koncu meseca ni mogoče izplačati, tvegajo svoje življenje. Ni čuda, če bodo ravno najboljši izmed teh zapustili svoja mesta. Dogodili so se slučaji, da je moralo osob-je teh zavodov založiti svoj denar za nabavo najnujnejših stvari, katerih uprava ni mogla izplačati!! Bolnice in zdravilišča niso dobičkonosna podjetja, absolutno potrebna pa so. Da je temu tako, pričajo proračuni Ko je bila sedanja vladna kriza že skoro rešena in je stvar dozorela tako daleč, da bi bila lahko že imenovana nova vlada, sc je nenadoma pojavil nov spor: Demokratje so naenkrat zahtevali odstop vojnega ministra generala Zeče-viča! Ta nepričakovana zahteva je vzbudila v političnih krogih silno pozornost, katero je še povečalo dejstvo, da je Pašič takoj odšel na dvor poročat kralju o tej zahtevi in da se je vrnil z dvora zelo slabo razpoložen. Javnost pa je začela takoj skrivnostno šušljati o starem sporu med „belo“ in „črno“ roko. Predno govorimo dalje o političnem pomenu tega spora, naj nam bo dovoljeno na kratko povedati kaj je „črna“ in kaj je „bela“ roka. Po umoru zadnjih Obrenovičev — kralja Aleksandra in kraljice Drage — je stopila bivša kraljevina Srbija v dobo silnih notranjih in zunanjih bojev. Vnanji boji so grozili postati še strašnejši od notranjih. Ni ga bila človeka v Srbiji, ki takrat ne bi bil čutil, da se bližajo veliki dogodki, da se bliža začetek velikega boja za osvobojenje in ujedinjenje celokupnega jugoslovanskega plemena. Na ta boj sc je morala Srbija skrbno pripraviti. Pripravljala se je uradno s tem, da je naročila vlada na Francoskem moderno orožje, tajno pa z ustanovitvijo raznih narodno-obrambenih organizacij. Med temi organizacijami sta najbolj zasloveli dve: „Narodna Obrana", ki je delovala javno, in pa „črna roka“, ki je delovala tajno. Bilo je tedaj v srbski armadi lepo število oficirjev, ki so komaj čakali oboroženega spopada v cilju osvobojenja srbstva izpod tujega turškega in avstrijskega jarma. Tem gospodom je diplomatsko delo za osvobojenje šlo vse prepočasi, zato so bili z vlado skrajno nezadovoljni. Zelja po narodni osvobodi-zadovoljni. Želja po narodni osvoboditvi in opozicija proti (po njihovem mnenju nesposobni) vladi sta jih dovedli do ustanovitve tajne organizacije, ki se je imenovala »Ujedinjenje ali smrt". Kot tajni znak pripadnosti k tej organizaciji je služila nerodno naslikana „črna roka“, pa tudi mrtvaška glava se nahaja na nekaterih dokumentih. Ta organizacija sc je raztegnila počasi tudi na civilne kroge, zlasti med uradništvom in med politiki je našla lepo število pristašev. Oficirji in uradniki so bili pod nevarnostjo smrtne kazni dolžni, da so svoje (njim popolnoma neznano!) vodstvo obveščali o vsebini vsakega akta, ki jim je prišel pod roke. Kar so zvedeli politično zanimivega, so morali takoj javiti vodstvu organizacije. Ta dolžnost je bila v rokah organizacije silno orožje in radikalna stranka, ki je bila tedaj na vladi, je dostikrat bridko občutila vso težo in moč te organizacije. Nastopiti pa se proti tej organizaciji ni upala, ker se ni hotela iz lahko umljivih najbolj nazadnjaških držav. V Ljubljani imamo zdravstveni odsek za Slovenijo, kojemu so te vrste inštitucije podrejene. Res pravo veselje mora uživati sanitetni šef in pristojni referenti, ko prihajajo dnevno pismeno, ustmeno in brzojavno obvestila gornje vsebine pred njih oči!! Oni odhajajo v Belgrad prosit, kjer jih pa z par lepimi besedami zopet odslovijo in morajo biti veseli, če dobijo vsaj obljube iz ust merodajnih faktorjev. Vemo, da bode iz Bclgrada bruhnilo ogorčenje, ker se slične stvari iznašajo v javnost. Dolžilo se bo po nepotrebnem razne uradnike, da so izdajali uradne tajnosti poloma državnih zdravstvenih zavodov, kar pa seveda ni res, pač pa je res, da je vse to le nekaj časa javna tajnost. Vsi poslanci se naprošajo, da energično intervenirajo na pristojnem mestu in potrkajo na vrata ministra narodnega zdravja in ministra financ. Če to ne bo pomagalo, naj zaropotajo enkrat tudi v parlamentu! Ljudski in državni interes je, da se v zadnjem hipu prepreči velika katastrofa! * Ta dopis govori debele knjige! Boljše pa ne bo, vsaj v Sloveniji ne, dokler ne bomo dobili svoie finančne avtono- m:'j. da bomo mogli s tvojim denarjem vzdrževati svoie najpotrebnejše kulturne in humanitarne zavode. Bivša Kranjska je redno plačevala stroške za svoje bolnike — ali jih država ne bi mogla z našim denarjem? Pri nas lačni bolniki — v Belgradu pa sipljejo in trošijo za „po-rodico“! Tako ne pojde dolgo. „črna roka“. razlogov spuščati v boj proti oficirskemu koru in proti armadi. Na drugi strani pa je ravno tako razumljivo, da so tajno oficirsko organizacijo, ki je bila več ali manj naperjena proti vladi radikalcev, držali in podpirali srbski samostalci (današnji demokratje), ki bi se bili zvezali tudi s samim hudičem, samo da vržejo radikale, čeprav so tudi oni uvideli nevarnost, ki preti državi, če prevzame vrhovno vodstvo države — vojaštvo! Mem radikalci je bilo mnogo mož, ki so že z ozirom na svojo socijalistično preteklost vsako vojaško diktaturo, pa naj je bila ta še tako naroclna in patrijo-tična, odločno odklanjali. Vojak naj služi državi, vlada naj pa civilist, ljudstvo — to je bil njihov princip. Ne general, ampak civilni minister naj odločuje, ki je odgovoren parlamentu. Javno in energično nastopiti proti tej oficirski »zaroti" se pa radikalci, kakor že rečeno, niso upali, že z ozirom na tedanji vnanjepoli-tični položaj ne, ki je zahteval kar največjo koncentracijo vseh narodnih sil (aneksijska kriza 1.1908.!). Če bi bili radikalci nastopili odkrito proti »črnorok-cem“, bi jih bili njihovi politični nasprotniki samostalci takoj obdolžili narodnega izdajstva, kar je bilo v tedanjih razmerah v Srbiji nekaj mnogo strašnejše-ga kot je danes, in s samostalci bi bila potegnila tudi armada. To bi bila pa za radikalno stranko smrtna obsodba. Radikalci so vse to uvideli in — molčali. Molčali so in čakali na ugodno priliko, da obračunajo z »zarotniki". Prišla je svetovna vojna in ž njo tudi vojna disciplina. Srbska vojska se je morala umakniti iz dežele in po nečloveških naporih se je po dolgem času posrečilo zopet vzpostaviti srbsko fronto pri Solunu. Tam je stala srbska vojska pod vrhovno komando Francozov in Angležev, čeprav je tvorila zase posebno jedinico. Ta moment je izkoristila tedanja srbska vlada, da stopi »črnorokcem" za vrat. Na eni strani so znali pridobiti radikalci na svojo plat večje število oficirjev, katerim so zagotovili lepa službena mesta in vse mogoče ugodnosti kot plačilo, če bodo vlado in radikalno stranko podpirali, na drugi strani pa so postavili znane »črnorokce" pod varstvom francoskih bajonetov pred vojno sodišče zaradi veleizdaje. Za »črnorokce", med katerimi je bilo mnogo res odličnih in sposobnih oficirjev, sc je sicer pri srbski vladi potegnila tudi ruska vlada in pravijo. da tudi angleška, (umor Franca Ferdinanda so pripisovali delovanju »črne roke"!), toda radikalci niso popustili in proces se je končal zelo žalostno: Polkovnik Dimitrijevič s svojimi najzvestejšimi tovariši je bil ustreljen, drugi so bili obsojeni na dolga leta v zapor ali pa so bili degradirani. S tem pa delovanje »črne roke" ni bilo uničeno. Stvar »črnorokcev" so Državne bolnice in zdravilišča pred zatvoritvijo. ,,Bela roka“ in vzeli za svojo srbski samostalci (demo-kratje), ki jo zastopajo proti radikalcem, na katerih strani stoji »bela roka'1, z vso vnemo. K »beli roki" pripadajo danes skoro vsi višji oficirji, ki so prišli na svoja mesta po milosti in vsled hvaležnosti radikalne stranke, in zato jih imenujejo tudi »karijeriste" (ker so napravili dobro »karijero"). Škodljiva za državo pa je »bela roka“ ravno tako kakor »čr- na", ker ena in druga hoče uveljaviti popolnoma protidemokratsko načelo, da bodi gospodar v deželi — general! Mi pa stojimo na stališču, da je armada le izvršno orodje ljudske volje, ne pa komandant nad njo. Spor med »belo" in »črno" roko je danes le druga oblika ostrega boja med demokrati (samostalci) in radikalci. ,,Svakojaka čuda iz naše uprave.“ Pod tem naslovom je objavil zagrebški list »Slobodna Tribuna" od 15. t. m. dopis iz Zemuna, torej takorekoč iz predmestja samega Belgrada, iz katerega posnemamo sledeče: »Posestnik Jože Sajer iz Zemuna se je na trgu sprl z redarjem, ki je nadzoroval izvršitev maksimalnih cen. V prepiru je dal Saier stražniku zaušnico. Vsled tega dogodka je »čitava policija" pričakovala Saierja zvečer, da se vrne domov. Saierja so odpeljali v zapor, kjer so ga tako nečloveški pretepli, da je letelo blato iz njega in ko so ga »milostno" odpustili, je ugotovila zdravniška preiskava, da ima mož 5 reber polomljenih. O tem žalostnem slučaju so govorili tudi v občinskem svetu v Zemunu. Pri tej priliki je navedel neki občinski odbornik iz Franzthala (nemška kolonija pri Zemunu) slučaj, za katerega javnost ni vedela doslej: Pri gostilničarju Bra-šlu (ki je znan tudi mnogim Slovencem v Belgradu) je neke noči potrkal na okno policaj, prebudil g. Brašla in zahteval naj pokliče deklo, ker jo mora zaslišati. Ubogljivi Švab je povelje takoj izvršil, poklical deklo, katero je policaj takoj odvedel v zapor. Tam jo je uklenil in nato posilil. Na isti seji občinskega sveta v Zemunu je pripovedoval neki drugi občinski svetnik, kako je nedavno pričel vinjen stražnik s svojo spremljevalko v gostilno, vse goste razpodil, češ da je danes »njegov dan" in nekega gospoda, ki se ni hotel »odmah" pokoriti njegovemu povelju, pošteno oklofutal. Prebivalstvo v Zemunu živi v smrtnem strahu pred svojo lastno policijo, med katero je bilo takoj po prevratu nekaj znanih razbojnikov (Katič), ki so ropali ljudi kar na cesti. Mislili so, da bo vendar že enkrat konec teh strahot, ker smo dobili ustavo in ker se razmere celo na arnavtski meji urejajo, toda v Zemunu še danes gospodari policija kot nekdaj. Koncem teh pritožb v zemunskem občinskem svetu je neki odbornik naglasil, da ne more biti bolje, dokler načeluje policiji v Zemunu človek, o katerem so pisali že listi in kar ve že vsa javnost, da psuje v uradu strake »masnim reče-tinama" (z »mastnimi" pridevki in izrazi). Resničnost teh obtožb je dokazana, toda ta človek ne le ni bil kaznovan in odstavljen od svojega mesta, ampak jc celo napredoval v svojem činu!" To so žalostne slike iz naše javne uprave. Take stvari se dogajajo tako-rckoč pred očmi vrhovnega šefa policije, ministra notranjih zadev. Mi jih ne navajamo, da bi širili kakšno plemensko sovraštvo — vsaj ne vemo, če so krivci Srbi ali Hrvatje ali Madžari. Navajamo jih pa zato, ker tudi taki dogodki dokazujejo neizvedljivost centralistične uprave v praksi. Pri nas še nismo tako daleč, a kdo ve, če ne pridemo tudi mi do takih običajev? Zdrava jabolka gnjilih ne ozdravijo, ampak narobe. Dežela, kjer so mogoči taki dogodki, se mora ozdraviti sama iz sebe, potem je šele mogoče govoriti o upravni centralizaciji. Dnevne vesti, L jubimo resnico, hčerko božjo! Pretekli pondeljek so sc vršile volitve ravnateljstva v »Mestni hranilnici ljubljanski". Že tedne poprej je demokratsko centralistično časopisje hujskalo proti g. Prepeluhu kot dozdevnemu kandidatu za predsedniško meto temu denarnemu zavodu. Liberalno listovje ga je proglasilo kot »klerikalnega" kandidata za to mesto. Na tem je resnica ta, da g. Prepeluh sam ni nikoli stremel za to častjo in da je ponovno izjavil, da bi tega niko- li sprejeti ne mogel, če bi vse koalirane stranke enodušno ne bile zanj. Misel, da bi g. Prepeluh prevzel predsedstvo se ni redila niti na njegovem niti na »klerikalnem" zeljniku. Njegov program v tem pogledu jc bil: Komunalna banka za vso Slovenijo s pomočjo vseh mestnih hranilnic in občinskih denarnih zavodov vse Slovenije. Naj bi »Jutro" in »Slovenski Narod" lepo mirno priznala resnico: Pri volitvi predsedstva v Mestno hranilnico ljubljansko ni »prodrla" in ni »propadla" ne ta ne ona »kandidatura", ker je šlo v tem primeru za vpliv nekaterih zasebnih bank! Sicer pa hočemo počakati na ustanovitev komunalne banke, zaradi katere je bil že v prejšnjem občinskem svetu stavljen nujni predlog! Osebna vprašanja se morajo podrediti stvari, za katero gre! O našem uradništvu piše mitroviška »Srbija" od 18. decembra med drugim: »Pred vojno je delalo v posameznih naših (državnih) uradih polovico manj uradnikov in gladko je šlo. Danes pa sede tam, kjer je prej sedel en sam uradnik, trije uradniki ali pa še več, od katerih hoče vsak biti nad drugim. Naša država je polna nesposobnežev. Ti nosijo razna imena: inšpektorji, arhivarji, komisarji, sekretarji itd. Poleg njih je ogromno število praktikantov, delegatov, strokvnjakov- posredovalcev in nakupovalcev. Izmed teh hoče vsak »nadzorovati", a nihče ne mara delati. Inteligenca se ustvarja čez noč in taka inteligenca se ne more zavedati važnosti naloge, ki ji je stavljena. Na pol analfabeti prihajajo na mesta, kjer bi morali sedeti, kvalificirani in sposobni možje, toda pro-tekcija se je tako razkošatila, da ubija vsako pravo inteligenco. V takih razmerah mora vse iti navzdol." no ne le vodstvo svojega urada, ampak še del drugega. To nam kaže, da v Belgradu še danes nimajo urejenih kompetenc za posamezna ministrstva in da nihče ne ve prav, kdo je za reševanje določenih stvari pristopen in kdo ne. Zato pa gre, kakor gre! Nova stranka se snuje v Sloveniji. Imenovala se bo »stranka ustavoverric-ga veleposestva" (verfassungstreuer GroBgruridbesitz). Prijavilo se je že mnogo članov, ki bi vsi radi prišli do veleposestva. Drago vino — polne gostilne. Ko je cena vinu poskočila na 10 kron za liter, so ljudje kričali: Ne damo, ne damo! — Gostilne so bile pa vedno bolj polne. —