Sonja CAPUDER TACIT y HISTORIOGRAFSKI IN POLITICNI LITERATURI HUMANIZMA IN RENESANSE Izvleček Pojav, kije znan pod imenom tacitizem, je utrdil Tacitovo avtoriteto na področju politike, kije bila tedaj pod močnim vpli- vom Machiavellijevega Vladarja. Protire- formacija, ki je bila Machiavelliju vse prej kot naklonjena, gaje na podlagi podob- nosti med obema protagonistoma (Cesa- re Borgia in Tiberij) nadomestila s Taci- tom in zgradila na njem svoj raison d'etat. Abstract The phenomenon called tacitism estab- lished Tacitus' authority in the realm of politics strongly influenced by The Prince of Machiavelli. Because of the common caracteristics between the two protago- nists (Cesare Borgia and Tiberius) the Counter-Reformation, having a particu- lar dislike for Machiavelli, substituted him with Tacitus when developing its concept of the Reason of State. I. Uvod V začetku 15. stoletja so odkritja del rimskega zgodovinarja Kornelija Taci- ta oživila nov tok v politični miselnosti, ki sije mračnega kritika tiranskih cesarjev izbrala za glasnika republikanske svobode. Sredi 16. stoletja pa v spisih najvidnejših mislecev renesanse ponovno naletimo na Tacita, ki v službi monarhije svetuje mogočnežem, kako naj si brez prevelikega ozira na sredstva zagotovijo oblast. V sto petdesetih letih, ki so prinesla tako veliko spremembo v vrednotenju in razlagi Tacitovih del, se je zgodilo do- volj, daje spremembo mogoče pojasniti, in članek osvetljuje nekatere raz- lage, ki so bile podane v tem (zdaj že minulem) stoletju. Pojav prevrednotenja Tacitove miselnosti, ki se skriva za izrazom taci- tizem,je moč zaslediti že v začetku 16. stoletja, torej v obdobju, ko je v Italiji živel in deloval Niccolo Machiavelli. Raziskovalcem ni bilo težko zaslediti očitnega vpliva, ki so ga imela Machiavellijeva dela na predstavitev Tacito- ve politične miselnosti. Temu je sledilo vprašanje, ki si ga taci tisti previdno niso nikoli zastavili, namreč kakšen je bil dejansko Tacitov vpliv na Mac- hiavellija. Danes se vprašanje glasi drugače: so stične točke med obema piscema, ki ju ločuje obdobje poldrugega tisočletja, zrasle v glavah taciti- stov ali jih razkrivajo tudi Machiavellijeva dela? Na žalost se tu začenjajo poglavitna razhajaaja, saj je prvih šest knjig Analov, iz katerih so taci tisti najraje črpali, prišlo na dan ravno v času, ko je Machiavelli pisal in že sko- Keria III - 1 • 2001, 51-65 52 Keria III - I • 2001 raj končal svojega Vladarja, torej ravno nekoliko prepozno, da bi Machia- vellija označili za prvega taci tista. Treba je počakati na protireformacijo, ki je sledila poskusu Lutrovih reform, da lahko proučujemo tacitizem v nje- govem polnem razmahu: tedaj bolj kot prej in kasneje se je Machiavellije- va misel prodajala pod Tacitovim imenom. II. Tacitova vloga v humanistični in renesančni Italiji - Machiavelli in Tacit Odkritje Tacita Rokopisi Tacitovih del imajo - tako kot sicer vsi rokopisi - zelo pestro zgodovino. O Tacitu pravzaprav ni bilo govora do sredine 14. stoletja, ko ga je Boccaccio »odnesel« iz samostana Montecassino. Ta rokopis, ki je znan pod imenom Mediceus II,je prinesel na dan drugi del Analov (od XL do XVI. knjige) ter prvi del Historij. 1 Za naš problem je ključno odkritje, ki sega v začetek 16. stoletja, ko je florentinski kardinal Francesco Soderini poslal tajniku florentinske repub- like Marcellu Virgiliu pismo, v katerem najdemo opis rokopisa, ki naj bi prišel iz Nemčije in katerega avtor se sicer omenja kot P. Tacitus. Gre za rokopis Mediceus J, ki ga je Angelo Arcimbaldo leta 1509 priskrbel kardina- lu Giovanniju de' Medici, kasnejšemu papežu Leonu X, in ki vsebuje prvih šest knjig Analov in del Historij. 2 Vendar je treba povedati, da sije Tacit v tem času že pridobil sloves ne le kot zgodovinar, temveč tudi kot politični mislec. Odkritje prvega medičejskega rokopisa torej ni odkritje Tacita, tem- več oživitev njegovega političnega duha, na katerega naletimo že sto let poprej. 1 Sodeč po virih, Boccaccio dragocenega rokopisa ni imel v rokah prvi (gl. von Stac- kelberg, op. cit., str. 46-48). Puzzuolski škof Paulinus Venetusje v zaključek svojega dela z naslovom Satirica Historia (Mappa mundi) vključil nekaj odlomkov iz Analov (iz XII., XIV. in XV. knjige), čeprav ni imenoval avtorja. Zelo zapletena je tudi zgodovina hersfeldskega rokopisa z manjšimi Tacitovimi deli (Agricola, Germania in Dialogus de oratoribus), ki naj bi prišel iz nemškega samostana in se je leta 1455 zna- šel v Rimu. Odkritje tega rokopisa je bilo velikega pomena predvsem za Nemčijo, ki je v Germaniji prepoznala hvalnico germanskih vrlin. 2 Prim. von Stackelberg, op. cit., str. 53. Papež Leon X nam v nekem spisu iz leta 1517 razkrije, daje bil tudi ta rokopis izmaknjen (jurto subtractus), in sicer iz corveyskega samostana. Da bi popravil slab vtis, je papež osebno prevzel skrb za to, da se rokopis brž natisne in pošlje en izvod v samostan. Sonja Capuder, Tacit v historiografski in politični literaturi humanizma in renesanse 53 Vstop v politično misel italijanskega humanizma To je bilo leta 1403, ko so se Firence oddahnile ob nepričakovani smr- ti milanskega vojvode Giangaleazza Viscontija, ki je že več kot deset let ogrožal njihovo samostojnost. Ob tej prilikije nastala LaudatioFlorentinae urbis izpod peresa humanista Leonarda Brunija. V njej med drugim pravi, da v državi, v kateri se oblast skoncentrira v rokah enega človeka, ni več velikih duhov, »ut inquit Cornelius,« dodaja Bruni.3 Misel sije, kot pravi, sposodil iz Tacita, ki je imel pri tem v mislih čas po bitki pri Akciju, ko si je Oktavijan počasi, a nezadržno pridobival vedno večjo oblast.4 Brunijev slavospev republikanski svobodi sam po sebi ne bi bil tako revolucionaren za tisti čas, če ne bi imel širšega idejnega ozadja, ki ga lahko razberemo iz njegovega Dialoga. V njem najdemo hvalnico Bruta, republi- kanskega heroja, ki je rešil rimsko državo tiranije. Te tiranije pa ne poo- seblja nihče drug kot Julij Cezar, čaščeni ustanovitelj Firenc, kot sta zatrje- vala tradicija in Dante, kije Cezarja postavil v raj, medtem ko njegova mo- rilca brcata v Luciferjevem žrelu na samem dnu pekla. S hvalo Bruta (in obsodbo Cezarja) se je Bruni zoperstavil srednjeveškemu izročilu, ki ni nikdar postavljalo pod vprašaj upravičenosti monarhije, ki je bila na zemlji odsev monarhijev drugačnem pomenu besede-eno počelo, en Bog.5 Med kraljestvom tega in onega sveta se je v srednjem veku razvilo nesoglasje, ki sta ga navadno reševali odgovorni osebi papeža in cesarja. Toda nekdanji spopad je že izgubil ostrino in obdobje humanizma je sprožilo novo vpra- šanje, ki postavlja nasproti državo vladarjev in republiko. Tako je na pri- mer prišlo do polemik, katera osebnost antičnega Rima, in sicer republi- kanskega Rima, si zasluži največje spoštovanje, Scipio ali Cezar. Nič manj resno niso humanisti obravnavali vprašanja tiranicida,6 ki ga Bruni odloč­ no zagovarja oziroma se mu zdi upravičen vsaj v Cezarjevem primeru. Brunijeva Hvalnica je sprožila val replik, med katerimi bi morda velja- lo omeniti Pier Candida Decembria, ki že z naslovom svojega panegirika (De laudibus Mediolanensium Urbis) tekmuje z Brunijem, čeprav na videz polemizira s Tacitom in njegovo prej navedeno mislijo o izginotju velikih duhov ob začetku principata. Pod Cezarjem in Avgustom so vendar živeli Cicero, Vergilij in Livij, vsi praeclara ingenia!7 Temu je sledila Defensiuncula 3 »Nam posteaquam res puhlica in unius potestatem deducta est, praeclara illa ingenia (ut inquit Cornelius) abiere. « ( Laudatio, L, 144). 4 » Postquam bellatum apud Actium atque omnem potentiam ad un um conf erri pacis interfuit, magna illla ingenia cessere.« (Historiae, 1,1). 5 K temu je pripomoglo prepričanje tistega časa, da je bila monarhija potrjena na najvišji ravni: Kristus je namreč prišel na svet ravno v času, ko je nastajal novi Avgu- stov red. (K. C. Schellhase, op. cit„ str.19). " O tem sta razpravljala Petrarca v De gestis Caesaris in Colucco Salutati v De tyranno. 7 Iz tegaje razvidno, daje Cezar po humanističnih predstavah sodil med monarhe, 54 Keria III - 1 • 2001 contra Guarinum Veronensem Poggia Bracciolinija, v kateri med drugim od- govarja tudi Decembriu in se odločno postavlja na Brunijevo stran. Po sko- raj tridesetih letih polemike je njegova misel s tem prodrla. Prvemu navdušenju nad Tacitom je sledilo zatišje, ki mu je bila delno vzrok politična situacija, saj se je leta 1434 v Firence vrnil iz pregnanstva Cosimo de' Medici in Leonardo Bruni je moral deset let kasneje ugotoviti ne le, da vladavina enega moža oziroma rodbine ni povsem izgnala velikih duhov, ampak da so se Firence med tem uspele upreti osvajalskim milan- skim naklepom ter začele svoj gospodarski in kulturni vzpon. Drugi razlog se skriva v naraščajočem ciceronianizmu. Elegantiae linguae Latinae Lorenza Valle so začele s kultom Cicerona, kije postal norma knjižne latinščine. Pri tem so odpadli mnogi klasični avtorji, med njimi tudi Tacit, ki je bil progla- šen za temačnega ( obscurus) in čigar jezik je bil preveč lakoničen ter poln inconcinitet. Polega tega ni bilo nepomembno tudi vprašanje namembno- sti pisanja zgodovine. Humanizem je cenil zgodovinopisje z vzgojno, drama- tično in anekdotično noto ( docere, movere, delectare). 8 Tacitovi pripovedi sicer res ni manjkalo dramatičnosti; prav tako lahko zasledimo pri njem vzgojne tendence, vendar je razlika med njim in Livijem velika: medtem ko jemlje Livij svetle zglede iz slavne rimske preteklosti in v svojo pripoved vpleta anek- dote,je Tacit še pod močnim vplivom grozot polpreteklih dogodkov, kijih skuša prej dodatno očrniti kot olepšati, tak slog pa seveda ne zabava bralca. Tudi Tacitov pesimizem se humanistom ni zdel vzgojen, saj je svetlih zgle- dov, čeprav so toliko bolj izpostavljeni, navsezadnje zelo malo. Humanizem med republiko in principatom Medtem ko se je v Italiji razpravljalo o Tacitovem slogu, je Evropo pretresel nov politični dogodek. Leta 1494je francoski kralj Karl VIII pri- drl z velikansko vojsko v Italijo, šel čez Firence v Rim in se dal naslednjega leta kronati v Neaplju. V Firencah je dve leti poprej umrl Lorenzo il Mag- nifico, pod katerim je mesto doživelo velik gospodarski in politični raz- cvet. Usoda je hotela, daje isto leto postal papež Rodrigo Borgia, znan kot Aleksander VI in oče enega najpodjetnejših in najbrezvestnejših politič­ nih akterjev Machiavellijevega časa, Cesara Borgie. Ta dva dogodka sta pripravila politično sceno za to, kar seje nato zgodilo ravno ob vdoru Kar- la VIII, ko se je v Firencah dvignil upor proti Pieru de' Medici. Medičejci čeprav v njegovem času še ne moremo govoriti o principatu ali celo cesarstvu; ne glede na Cezarjev položaj diktatorja sta Cicero in Cezar kot pisca in politika še vedno osebnosti republikanskega ali vsaj prehodnega obdobja. 8 Hanna H. Gray, History and Rhetoric in Quattrocento Humanism (Ph.D.diss., Radclife College, 1957). Sonja Capuder, Tacit v historiografski in politični literaturi humanizma in renesanse 55 so bili tako spet izgnani iz Firenc, kjer so Girolamo Savonarola in njegovi pristaši izvedli ustavno reformo, tako da so Firence postale republika. Štiri leta kasneje je Savonarola obsojen na smrt na grmadi in leta 1494 stopi na čelo druge kancelarije Niccolo Machiavelli. Obdobje, v katerem se je izob- likovala Machiavellijeva politična miselnost, je bilo zaznamovano s preho- dom iz časa mestnih komun v čas manjših vladavin (signorie), ki so jih vodi- la pomembnejša mesta na čelu z velikimi rodbinami. Tako je Italija zelo počasi napredovala v procesu, ki so ga druge evropske države že davno zaključile, namreč proces centralizacije oblasti. Karl VIII je bil prvo opozo- rilo za Italijo, razpeto med ambicijami papeža in posameznih condottierov; po tridesetih letih neštetih političnih kombinacij je opustošenje Rima (1527) zapečatilo vso neučinkovitost italijanske notranje politike. Machiavelli je s svojega položaja lahko opazoval moč francoskega in španskega kralja, politično šibkost Italije in boje za oblast med voditelji posameznih plemiških rodbin, med katerimije bil najvidnejši Cesare Bor- gia. Čeprav mu je smrt prezgodaj prekrižala načrte,je napravil na Machia- vellija tak vtis, da gaje ta vzel za zgled, ko je leta 1513 napisal Vladarja, namenjenega Lorenzu de'Medici, ki se je leto dni pred tem s svojo rodbi- no vrnil iz pregnanstva. Tacit v Vladarju in v Razmišljanjih ob prvih desetih knjigah Tita Livija Mnenj o Tacitovem vplivu na Machiavellija je več. Tako je bil Giuseppe To.ffanin prepričan v obstoj neke sorodnosti duha obeh piscev inje zlasti prepričljiv v svoji primerjavi težkega političnega položaja, ki sta mu bila priča vsak v svojem času. Nasprotno pa Jurgen von Stackelberg na podlagi minimalne prisotnosti Tacita v Machiavellijevih spisih (vsaj v primerjavi z Livijem) meni, da je ta vpliv zanemarljiv. Temu mnenju se pridružuje Ken- neth C. Schellhase, ki večkrat poudarja, da sta njegova priljubljena antična avtorja Polibij in Tit Livij, ne pa Tacit, ter da republika ostaja njegov ideal, kakor je razvidno iz Razmišljanj, čeprav mu je težka politična realnost od- prla oči za prednosti principata, kakor ga najdemo opisanega v Vladmju. Pri tem se je treba zavedati, da Machiavelli s svojim vladarskim priročni­ kom nikakor ne odstopa od humanistične tradicije, ki sije po svoje priza- devala podati podobo idealnega vladarja.n Tisto, kar Machiavellijevega vla- !> Prim. F. Gilbert: . »II concetto umanistico del principe«; Niccolo Machiavelli e la vita culturale del suo tempo; II Mulino, Bologna 1969). Mnogo humanistov je namreč s svojimi republikanskimi ideali živelo na dvorih italijanskih mogočnežev, kjer so bili nekateri vzgojitelji njihovim otrokom. Nekateri so s kritičnim očesom presojali rav- nanje svojih zaščitnikov, po drugi strani pa so ravno v tistem času nastajali slavospe- vi vladarskim hišam kot na primer la Sforzeide, la Borgeide, ali l'Ercoleide. 56 Keria III - 1 • 2001 darja ločuje od idealiziranih podob humanističnih princev, je njegova vir- tus, kij o Machiaveli vidi kot politično spretnost, ki ji je včasih treba žrtvova- ti lastno dušo. Kot humanista gaje navdihovala veličina antičnih zgledov, vendar so mu lastne politične izkušnje omogočale, daje pri tem ohranjal zdravo mero. V tem smislu mu je bil Tacit lahko za zgled, saj je njegova pripoved zgodovine splet psihološko utemeljenih vzrokov in posledic, ki ne le pripovedujejo, temveč tudi razlagajo. Razmišljanja so prikaz situacije, ki bi morala vladati v državi; Vladarje neposreden odziv na situacijo, kakr- šna je bila. Mediceus !je bil objavljen leta 1515, ko je bil Vladar že v rokah naslov- nika (ali tik pred tem). Rokopis je bil sicer odkrit šest let prej in znano je, da je bil Marcello Virgilio, ki je vedel za ta rokopis že takoj ob odkritju, Machiavellijev prijatelj in da ga je pogosto oskrboval s težko dostopnimi teksti. Ta podatek je Toffaninu zadoščal, daje verjel v vpliv Tiberijevega lika na Vladarja, čeprav delu ne odreka izvirnosti. Tako na primer Machia- vellijev nasvet, daje »y.udem treba ali dobrikati ali jih spraviti s poti«10 primerja s Tiberijevim obnašanjem do Germanika, s katerim je moral, ker ga ni mogel kar tako pospraviti, ravnati v rokavicah, dokler ni prišel njegov čas. 11 Morda je šel Toffanin v iskanju skupnega duha na podlagi podobnosti v ravnanju obeh protagonistov le nekoliko predaleč. Če kaj, potem njun način ravnanja, kije nedvomno skupen brezobzirnim ljudem na položaju, razkriva brezvestnost tiranov v tem in onem času - seveda pod pogojem, da verjamemo Tacitovi sliki Tiberija. Tuje navsezadnje tudi vprašanje slo- ga obeh avtorjev, ki si ne bi mogla biti bolj različna: medtem ko se za Taci- tovim načelom sine ira et studio skriva včasih močno tendenciozno pisanje, Machiavelli z značilno hladnim slogom analitika išče zdravilo za aktualno politično stanje. Ta razlika se je skušala pogosto utemeljiti s Tacitovo pred- krščansko naravo, ki naj bi bila v nasprotju z Machiavellijevim poganstvom. Prva misel se izvaja iz Tacitove stroge moralne drže in skoraj stoične vda- nosti, kakršno najdemo v opisu smrti njegovega tasta Agrikole. Seveda bi se o tem dalo razpravljati, prav tako kakor bi bilo po drugi strani prenag- ljeno Machiavellijev politični realizem označevati kot poganski. Njegova izjava o »dobro uporabljenih okrutnostih«12 najbrž ne bi pretresla poganskih moralistov nič manj kot je krščanske. Tudi če sprejmemo ugotovitev, da obstajajo podobnosti med likoma Machiavellijevega in Tacitovega časa, to še ni dokaz za neposredno navezavo prvega na drugega. Če pustimo ob strani vsa ugibanja, je ta dvom še najbolj utemeljen z dejstvom, da nikjer v Vladarju ne najdemo navezave na Tacito- vih prvih šestih knjig Analov in da se Tacit tam sploh zelo redko navaja. 10 Vladar, III. 11 Toffanin, op.cit., II. poglavje (Il Valentino e Tiberio). 12 Vladar, VIII. Sonja Capuder, Tacit v historiografski in politični literaturi hurnanizrna in renesanse 57 III. Tacitizem v historiografiji Začetki tacitizma Medtem ko so se v Nemčiji na veliko izdajala in brala Tacitova dela, smo v Italiji že priča preobratu v razumevanju Tacita. 13 Prvi namig najde- mo v uvodu, ki gaje milanski pravnikAndreaAlciato napisal k izdaji svoje- ga dela Annotationes in Cornelium Tacitum (1517). Na tem mestu se avtor posveča predvsem zgodovinopisnim vprašanjem, pri tem pa daje nespor- no prednost Tacitu pred Livijem in Salustijem. Vprašanje njegovega jezika in sloga pušča previdno ob strani, sajje bil Ciceronov jezik še vedno norma lepe latinščine. 14 Namesto tega očita predvsem Liviju, da se iz njegove zgo- dovine ne da ničesar naučiti, medtem ko naj bi Tacitova s svojo analitično pripovedjo in izvrstnim psihološkim prikazom ljudem pokazala, kako preži- veti v težkih časih samovlade. Časi so bili v resnici težki ne le za Firence in Machiavellija, temveč tudi za ostalo Italijo in Alciata, ki je živel v Milanu, kjer je bilo svobode, četudi navidezne, pod milanskimi vojvodami še manj. 15 Zanimivo je, da Alciato v Tacitovih spisih še ni videl naukov za vladarje, ampak za ljudi, ki se morajo prilagoditi kočljivi politični situaciji. Njegovo misel je razvil florentinski zgodovinopisec in Machiavellijev prijatelj Francesco Guicciardini. Kakor Machiavelli je bil tudi on zelo deja- ven v politiki svojega mesta, vendar je živel dalj časa, tako da je njegovo 13 Pomembno vlogo pri odkrivanju Tacitovih del (predvsem Gerrnanije) s strani nemš- kih humanistov je imelo pismo Eneja Silvija mainškemu kanclerju Martinu Meyer- ju, v katerem najdemo nekaj odlomkov iz Gerrnanije, s katerimi je želel kardinal poudariti vrednost civilizacijskega in kulturnega prispevka Italije (Rima) k razvoju neomikanega germanskega sveta. Namen pisma je bil odgovoriti na vse bolj glasne očitke o pokvarjenosti in dekadenci cerkvenih ustanov. Vendar pismo milo rečeno ni imelo željenega učinka. Kulturna nadvlada romanskega sveta je imela na predve- čer reformacije priokus moralnega propada in dekadence, s katero je taisti svet že stoletja kvaril zdravo nemško nrav, kot jo opisuje Tacit. »Moralno ogledalo,« ki ga je Tacit pred davnim časom podržal svojim rojakom v svarilo in zgled, je v živo zadelo nemške humaniste v prebujajoči se narodni zavesti, tako da imamo samo v 16. stoletju v Nemčiji več kot petdeset izdaj Gerrnanije (med izdajatelji velja omeniti Conrada Celtisa in njegovo izdajo iz leta 1500, posvečeno cesarju Maksimilijanu). Katastrofa v tevtoburškem gozdu, kjer so bile uničene tri rimske legije, se je spreme- nila v triumf, kije dal tudi narodnega heroja: Arminija. Z istoimenskim dialogom Ulricha von Huttna (Arrninius, 1520) seje začel pravi kult germanskega poglavarja, ki gaje zgodovinopisna tradicija prikazovala le kot krvoločno pošast. 14 Pri stilističnem komentarju se je Alciato omejil na že znane očitke Azinija Poliona, kritika avgustejske dobe, kije Salustiju očital pretirano arhaiziranje, Liviju pa nje- govo patavinitas, za katero je morda Alciato kaj bolje vedel, kaj pomeni, vendar je ni razložil. 1 " Podobno je o Tacitu zapisal Montaigne: »To ni knjiga, ki jo le beremo; treba jo je prouče­ vati in se iz nje učiti; ... in bolj koristi bolni državi v stiski, kakor je naša.« (Eseji III, 8) 58 Keria III - 1 • 2001 navdušenje vedno bolj plahnelo. To je razvidno tudi iz njegovih Spominov, kjer je mogoče zaznati tiho resignacijo zaradi politične situacije, na katero ni mogel več vplivati. Njemu se je ob branju Tacita porodila naslednja misel: »Kornelij Tacit zelo dobro uči tiste, ki živijo pod tirani, kako naj živijo in previdno ravnajo; prav tako pa uči tudi tirane, kako naj uvedejo tiranijo. «Hi No- vost v razumevanju Tacita prinaša predvsem drugi del misli, kije pravza- prav temelj vseh kasnejših tacitističnih spisov. Verjetno gre pri Guicciardi- niju le za osamljen preblisk, saj o Tacitu nikjer več ne govori v tem smislu. Vendar njegovo in Alciatovo razmišljanje kaže, daje bila doba naklonjena takšnim interpretacijam, ki so se s časom le še razrasle. Muret in Aristotel o zgodovini Pod vplivom ciceronianizmaje bil Tacit dolgo zapostavljen ne le kot pisec, ki ne piše lepe latinščine, temveč tudi na področju historiograftje, tako daje nekako ostajal v senci Salustija in celo Livija. Ustaljeni obsodbi seje odločno postavil po robu Marc-Antoine Muret, kije bil sicer tudi uči­ telj retorike in torej precejšnja avtoriteta na tem področju. 17 Med drugim zavrača tudi očitke glede Tacitove obscuritas, s katero se po njegovem pisec odmika od vsakdanjega jezika in kakor s tančico zastira tisto, kar ni dano videti vsakomur. Misel seveda ni nova, le da je bil mistični jezik navadno stvar poezije. Stična točka z njo je morda vodila Mureta v polemiko z Ari- stotelom, ki v Poetiki ( 1451 b) postavlja zgodovino pod poezijo; slednja ima namreč moč, zajeti stvari v celoti in potemtakem v njihovem bistvu, med- tem ko ostane zgodovina pri partikularističnem opazovanju dogodkov ter spregleda tisto, kar bi se lahko zgodilo, pa se ni. Muret niti ne izpodbija lastnosti, kijih našteje Aristotel, poudari pa tisto, za katero se mu zdi, da povzdigne zgodovino nad vse drugo: izkušnjo. Medtem ko vidi Aristotel s svojo filozofsko širino v samem dogodku, ki je neka izkušnja, izključitev vseh ostalih možnosti, izpelje Muret iz tega že znano pragmatično načelo historia magistra vitae, pri čemer izhaja iz predpostavke, da je izkustveni dejavnik najpomembnejši pri vzgoji ljudi in torej najkoristnejši. Kakor Mac- hiavelli in Guicciardini je tudi on pravila zgodovinskega dogajanja navezal na svojo dobo. Le da to ni bil več čas republik, ampak monarhij, zato mu je bil Tacit večji vir navdiha kot Salustij ali Livij. Poleg tega mu je njegova w Spomini, XIII. 17 Leta 1580 je imel predavanja o prvih šestih knjigah Analov, v katerihje pohvalil vse tiste lastnosti Tacitovega sloga, ki še danes zbujajo občudovanje, zlasti njegovo umer- jen in jedrnat slog (sobrietatem, siccam orationem), kjer ni ničesar odveč. Poleg tega se je Muret zavedal dejstva, ki so ga ciceronianci zavestno spregledovali, da jezik sledi svojemu razvoju in da sto petdeset let kasneje ni nič manj »pravilen«. Sonja Capuder, Tacit v historiografski in politični literaturi hurnanizrna in renesanse 59 psihološka prodornost že prinesla sloves pisca, ki zna iz zgodovinskih do- gajanj razbrati skrite vzroke ravnanja vsakega vladarja. 18 Z branjem Tacito- vih del se ljudje ne le naučijo previdno živeti, temveč tudi dobijo vpogled v vladarjeve skrivnosti, arcana principum. Psihološka razsežnost Tacitovega zgodovinopisja je še dokončno pripomogla k njegovi zmagi nad zgodovi- nopisci republikanske dobe. Bodin in nova vloga zgodovine Curionejevo pismo je bilo objavljeno leta 1574, čeprav je bilo napisa- no dosti prej. Nastalo je namreč v okviru novega gledanja zgodovine in njegov začetnik je bil Jean Bodin z delom Methodus ad facilem historiarum cognitionem (1566). V njegovem konceptu zgodovine je Tacit odigral po- membno vlogo, saj je po Rodinovem mnenju najbolj približal zgodovino- pisje politični teoriji. Odgovorov na politična vprašanja, ki sijih je zastav- ljal Bodin, ni našel pri nobenem od modernih historiografov, pri antičnih pa edino pri Tacitu. Vsi ki so sledili Machiavelliju, so veliko pisali o vladar- jih in o tem, kako si pridobijo oblast, premalo pa o sami državi ter skoraj ničesar o tem, kar Tacit imenuje imperii arcana. Ne več principis arcana to- rej, saj Bodin ni imel v mislih psihologije vladanja, temveč nek splošni zakon, ki narekuje dogajanje v državi. Psihološki dejavnik ostaja pomem- ben, vendar se analitično gledanje od vladarjeve osebe preusmeri na samo državo, v kateri ima vladar sicer ključno vlogo, aje kljub temu podrejen njenim mehanizmom. Na tem izrazito političnem gledanju Tacita so si mnogi tacitisti zgradili svoj raison d'etat. rn Tacitova etika Čas, v katerem sta delovala Muret in Bodin, je mineval v znamenju verskih vojn med protestanti in katoličani, ki so izbruhnile po dvajsetih letih neuspešnih pogajanj na tridentinskem koncilu (1542 - 63) in ki so svoj vrh dosegle v krvavi kopeli šentjernejske noči leta 1572. Istega letaje na univerzi v leni nizozemski humanistjoest Lips, bolj znan kot Iustus 18 To priznanje mu je izrekel sicer zvest ciceronianec Celio Curione v pismu De historia legenda sententia (1574). 19 Na Tacita se je oprl tudi v svojem delu Les six livres de la Republique, kjer je zastavil svoj koncept suverenosti. Za podlago je vzel monarhično ureditev in s tako znašel v nasprotju ne le z Machiavellijem, ampak tudi s Polibijem, od kateregaje sicer prev- zel poanto zgodovine kot učiteljice življenja, zavrgel pa je njegov ideal »mešane« ureditve, ki jo je Polibij občudoval pri Rimljanih. 60 Keria III - 1 • 2001 Lipsius, predaval o Tacitu.20 Začel je z uvodnim govorom, v katerem je opozoril na strahotne čase, ki so jim bili priča in v katerih se mu zdi za ranjeno državo najbolj primerno branje in razlaganje Tacitovih del. 21 Ta- cit se mu zdi prijeten za ušesa, vendar se temu pridružuje korist, kij o bra- nje njegovih del prinaša človeški duši, animi utilitas. Lipsius je namreč pri Tacitu odkril ideal moralne pokončnosti ( constantia), ki je bil tako blizu njegovim lastnim stoiškim načelom22 in ki odlikuje lik Tacitovega tasta v Agrikoli ter še nekatere redke svetle figure. Tacit je zanj Jons ipse prudentiae civilis, 23 pri čemer civilis prudentia ne pomeni gole previdnosti v Alciato- vem smislu, temveč držo zunanjega človeka, ki so jo morali, če so hoteli ohraniti notranjega, razviti vsi stoiki od Seneke do Marka Avrelija, ki so kdaj delovali v javnem fojenju. IV. Tacitizem v politiki Antimakiavelizem v času protireformacije Bodin in Lipsius, nekoliko manj Muret, predstavljajo tisto smer taci- tizma, ki je znala ceniti Tacita na tako različnih področjih, kot sta politika in etika, ne da bi mu podtikala Machiavellijeve misli. Bodin mestoma z njim polemizira in Lipsius mu priznava ostrino duha, čeprav se ne strinja z ločnico, ki jo je potegnil med politiko in moralo. V njunih delih Tacit ostaja Tacit in vsakršne primerjave so posledica dejanskih vzporednic med njima. Drugo plat tacitizma predstavljajo spisi političnih teoretikov, ki so de- lovali v duhovnem ozračju protireformacije. Zanje je značilno, da v njih skoraj nikoli ne naletimo na Machiavellija, čigar podoba je bila leta 1559 sežgana, medtem ko so se njegova dela znašla na spisku prepovedanih knjig (Index librorum prohibitorum). Vzrok za to ni bilo nikakršno Machiavellijevo brezboštvo, ki so mu ga pogosto očitali, niti ne kakšno brezglavo sovraštvo 20 Lipsius seje namreč pod Muretovim vplivom »spreobrnil« od ciceronianizma ter v letih od 1576 - 1607 poskrbel za sedem izdaj Tacita, kar mu je prineslo vzdevek sospitator Taciti. 21 »Nihil miki aut vobis aut in his ajjlictae Reipublicae ruinis accomodatius visum /uit, quam ut Cornelii Taciti, accuratissimi scriptoris, Annalium libros puhlice vobis ex hoc loco propone- rem et propositos interpretarer. « (cit. po Schellhase, op.cit., str. 180) 22 Malo pred smrtjo je izšlo njegovo delo Introduzione alla filosofia degli stožci (1604), kjer je združil krščanska načela s stoiško filozoftjo. Zanj je značilen politični pesimi- zem, ki v marsičem spominja na Tacita. 23 Proemij k Politicorum sive civilis doctrinae libri sex (1589). (cit. po Toffanin, op.cit., str. 179) Sonja Capuder, Tacit v historiografski in politični literaturi humanizma in renesanse 61 do Cerkve. Dovolj je bilo to, kar je s prostodušnostjo in natančnostjo ana- litika politične situacije zapisal v Razmišljanjih, kjer trdi, da je Cerkev odgo- vorna za politično razcepljenost Italije, kije ni bila nikoli sposobna združi- ti pod svojo oblastjo, po drugi strani pa se ni mogla do konca ubraniti ambicijam cesarjev in kasneje posameznih mogočnežev.24 Seveda so bili časi že drugi. Po razkolu si cerkvena oblast ni mogla privoščiti tako očitne­ ga izpodbijanja avtoritete na političnem področju in Inkvizicija je opravila svoje. Vendar ni ostalo pri tem. Z ustanovitvijo jezuitskega reda so namreč stopili na prizorišče novi varuhi cerkvene oblasti in ugleda, ki so iz Machia- vellijevih spisov znali izluščiti pravila politične igre injih navezati na novo nastalo situacijo, v kateri seje znašla Cerkev. Mnogi ugledni jezuiti tistega časa, kot na primer A. Possevino, so Machiavelliju priznavali prodornost duha, manjkala pa mu je pietas, drugače povedano, priznavanje cerkvene nadoblasti. In medtem ko je avtorja Vladarja doletela neke vrste damnatio memoriae, so se njegovi nauki širili pod imenom, ki je imelo tedaj veliko avtoriteto in ki se ga moderni verski problemi niso prav nič tikali. Še tako črno Tacitovo prikazovanje Tiberija ni prizadelo nikogar več, briljantna psihološka in politična analiza pa je prevzela vsakogar. Od starih je postal tako Tacit najbolj primerno čtivo za vladarje. 25 Vloga Machiavellija in Tacita v razvoju koncepta raison d'etat Leta 1589 je izšlo delo Ragion di Stato Giovannija Botera, pri čemer je treba takoj povedati, da je bil Botero eden tistih tacitistov, ki so Tacita dolžili, da je Machiavelli dobil od njega navdih za svoj brezbožni raison d'etat. 2n Pomanjkanje pietas, ki so ga očitali Machiavelliju se je odražalo v odsotnosti višje sile, boije Previdnosti, kiji mora biti pokoren vsak vladar in ki se ji mora ukloniti celo državni »prav.« Božjo voljo na zemlji razlaga in izpolnjuje Cerkev, kije zadnja avtoriteta, na katero se mora obrniti vla- dar neke države. Na tem mestu se raison d'etatspremeni v raison d'Eglise, pri čemer je zanimivo, da se to zgodi šele v zadnjem trenutku. Dokler se pisec ukvarja z definicijo koncepta ter našteva primere, ostaja veren učenec Mac- hiavellijeve politične šole, v katerije politika neizogibno vezana na zlo in J9er se državnemu interesu umakne marsikatero etično načelo. Machia- 24 Razmišljanja1,12. 25 Muret na primer zapiše, da je toskanski vovoda Cosimo de'Medici, mož, ki je bil ustvarjen za vladanje, z užitkom prebiral Tacitova dela (»Homo factus ad imperandum Taciti libros in delicias habebat.« (Muret, Opera, cit. po Toffanin, op.cit., str. 129) 2,; Teh je bilo sicer manj. Tacitistijim rečemo zato, ker so Tacita brali z Machiavellije- vimi »političnimi naočniki«, če uporabimo izraz še enega tacitista, Traiana Boccali- nija, ne glede na to, ali so se s tem, kar so prebrali, strinjali ali ne. 62 Keria III - 1 • 2001 vellijev politični realizem se kaže v vsakem stavku, s katerim Botero opisuje lastnosti sposobnega vladarja.27 Kljub temu se ne obotavlja udariti po njem in po Tacitu, ki mu prav tako očita nekakšen politični barbarizem, s kate- rim kvari krščanske vladarje. Morda je v tistih časih kdo rekel, daje imel Botero dober namen na ta način spraviti politiko z moralo, vendar pri njem razlika med dobrim in slabim vladarjem ni v (ne)etičnosti njegovih dejanj, temveč v tem, ali Cerkev ta dejanja opraviči ali ne. Boterovo delo je močno vplivalo na številne politične mislece, ki so se trudili določiti vlogo Cerkve v državi. Tako je do podobnih spoznanj prišel tacitist Scipione Ammirato v svojem delu Discorsi sopra Comelio Tacita, ki so zgleden primer antimakiavelistične literature. Razlika je v tem, da Ammi- rato Tacita občuduje, ga večkrat navaja in vidi v njem nekakšen pozitivni antipod Machiavellija, ki ga ne imenuje nikoli. 28 Ammiratova politična na- ravnanost prav tako temelji na poslušnosti cerkvenim zakonom, ki so odraz vrhovnega, božjega prava. Iz istega vrelca stoiške moralne drže, iz katerega je črpal Lipsius, se zdaj napaja Ammirato, ki mu stoiške kreposti ni težko nadomestiti s krščansko potrpežljivostjo. Zato »zlate« Tacitove besede, ki govorijo o potrpežljivosti pod tirani, primerja z naukom apostola Petra: »Služabniki, z vsem strahom se podrejajte svojim gospodarjem, pa ne le dobrim in prijaznim, ampak tudi osornim.« (1Pt2,18) 29 Ammirato vidi raison d'etatkot nek vesoljni zakon ( legge, imenuje ga tudi ragione), ki uravnava skupno ko- rist in ki so mu podrejeni vsi ostali zakoni oziroma koristi. Seveda se vesolj- nost tega zakona izniči, ko se križa z načeli religije, edine sile, ki je nad njim. V skladu s temi načeli je bratomor, ki ga zagreši Romul, dejanje con- tra religionem, medtem ko se Tiberijevo ravnanje s Sejanem obravnava kot nujno potreben ukrep v dobro države. V resnici gre pri Ammiratu za veli- ko slabši poskus uzakonjanja nasilnih ukrepov, saj je iz njegovih primerov očitno, daje religija tista, ki se prilagaja. Botero skuša postaviti Cerkev za 27 Vse to izpričuje Machiavellijevo uporabnost ne le v obdobju, v katerem je sam živel, temveč tudi v časih, ko so bile na dnevnem redu verske vojne, ki so že zdavnaj izgubile vsako versko podlago. Nobeden od vojskujočih se vladarjev se ni več prizi- va! na papeža, kije bil po razkolu le ena od dveh strani. V Ragjon di stato postavlja Botero Cerkev nad te razprtije inji s tem daje novo legitimnost. 28 Svoje polemike z Machiavellijem niti ne skuša prikriti: najprej v naslovu dela, ki razkriva njegov namen razpravljati o zgodovinopiscu cesarske dobe za razliko od Machiavellija, ki je svoja Razmišljanja posvetil Liviju in s tem republiki. Poleg tega si rad privošči, da izrazi svoje nasprotno mnenje ravno z Machiavellijevimi besedami in tako ustvari kontrast. 2 !' Dobil jih je seveda pri Machiavelliju: »Resnično so zlate tiste Tacitove besede, ki pravijo, da morajo ljudje spoštovati preteklost in ubogati sedanjost ter si želeti dobrih vladarjev, da pa jih morajo prenašati ne glede na to, kako so prišli na oblast.« (Razmišljanja, III,6). Stavek se na naša na mesto v Historijah, IV,8: »Marcellus ... dixit ... uleriora mirari, praesentia sequi; bonos imperatores vato expetere, qualiscumque tolerare.« Sonja Capuder, Tacit v historiografski in politični literaturi hurnanizrna in renesanse 63 razsodnika, ki določi mero nujnega zla v državi; Ammirato to zlo po potre- bi imenuje dobro. 30 Tacit kot učitelj pretvarjanja Umetnost zakrivanja misli ( dissimulatio) je bila najljubši topos taci tis tov. Tacitov opis Tiberijevega pretvarjanja pred senatorji so uzakonili kot pra- vilnik veščine, kije poglavitno sredstvo oblasti, in sicer ne le kot varnostni ukrep, temveč tudi kot nekaj, kar vzbuja v ljudeh osuplost (stupire). 31 V razglabljanju o tem so taci tisti včasih res prekosili sami sebe: tako je bil Muret prepričan, da vedenje vladarjev, ki se pretvarjajo, da so boljši, kot v resnici so, lahko pripelje do tega, da resnično postanejo taki. Za Ammirata je pretvarjanje nujno potrebno, da se ohrani ugled pravičnega krščanske­ ga vladarja, pri čemer je jasno, da ne gre le za prikrivanje misli, temveč konkretno dejanj, ki so sicer nesprejemljiva. Neki drugi italijanski učenjak, Andrea Collodio, je Tiberijevo vedenje, ko je na videz odklonil ponujeno mu oblast,32 utemeljil z neko mislijo iz Aristotela, ki pravi, da se spremem- be v državi dogajajo zelo počasi, ker zakoni ostanejo isti tudi potem, ko so na oblasti tisti, ki so naklonjeni tem spremembam.33 Tiberijje torej obvla- dal svojo ambicijo v korist države, ki bi ji prehiter prenos vse oblasti na enega utegnil škoditi. Pri tem seveda Collodio ni delal prevelike razlike med brzdanjem in prikrivanjem ambicije. Tako seje pogosto zgodilo, daje tacitiste zaneslo v neke moralno sporne zaključke, kar nikakor ni bil aji- hov namen. Želeli so namreč poudariti, kako pomembna je za vladarja drža, skozi katero ljudsko oko ne more prodreti do prepovedanih skriv- nost ( arcana principum). 30 Sočasno so obstajala tudi povsem nasprotna mnenja; omeniti velja zadnjega po- membnejšega italijanskega tacitista Traiana Boccalinija, kije v svojem delu Novice s Parnasa potegnil ostro ločnico ne le med politiko in moralo, ampak kakor v odgo- vor Boteru in Ammiratu tudi med zakonom države in boijimi ter človeškimi zakoni. Raison d 'etat je po njegovem » una legge utile agli Stati, rna in tutto contraria alta legge di Iddio e degli uornini. « ( Centuria II; Ragguagli di Parnasa e Pietra di paragone politico, Scrittori d'Italia VI. Bari, 1934 (str. 290)) 31 Tako Boccalini z očitnim namigom na tridentinski koncil opisuje Zborovanje hi- navcev, kjer je veliko govora o umetnosti pretvarjanja in o krizi, v kateri se je zadnje čase znašla ta veščina (imenuje jo arte). 32 Annales, 1,11. 33 Politika (1292 b). Avgustje imel še dobro pred očmi Cezarjevo usodo in seje z veliko previdnosrjo lotil procesa centralizacije oblasti, kije bil ob nastopu Tiberija pravzaprav že končan. Res pa je šlo tedaj prvič za potrditev novega reda, torej poe- noten prenos pooblastil, ki sijih je Avgust pridobil postopoma. 64 Keria III - 1 • 2001 V. Zaključek Razloge, ki so pripeljali do tako izkrivljenega pogleda na Tacitovo zgodo- vinopisje, najdemo prvič v samem delu, zlasti v Analih in v opisu Tiberijeve vladavine. Ne glede na subjektivnost Tacitovega prikaza Tiberija njegovo ravnanje odraža neusmiljeno logiko, ki ni nič manj značilna za politične sisteme današnje dobe, kot svoj čas za Cesara Borgio, sirakuške tirane ali egipčanske faraone. To le izpričuje večplastnost Tacitovega zgodovinopis- ja. Drugi razlog pa je morda v dvojnosti oziroma razcepljenosti njegovega političnega mišljenja. Nostalgično oziranje na zlate čase rimske republike je moralo biti boleče zanj, kije imel še živo pred očmi »suženjstvo« rimske- ga naroda pod tem ali onim cesarjem. Od tod zastrost njegove misli; Tacit je obscurus ne le v slogu, ampak tudi v razmišljanju. Med mnenji, ki jih izrekajo njegovi liki, je težko prepoznati res njegova. 34 Po drugi strani pa je borba med preteklim idealom in politično resničnostjo zaznamovala tudi Machiavellija, le daje on potegnil mejo med obema. Rezultat je precejšen politični razkorak med Vladarjem in Razmišljanji, čeprav sta obe deli nasta- jali v istem času. To kar še najbolj povezuje Machiavellija in Tacita, je zav- zetost za aktualno (angažiranost) in kot taka sta ostala vzor vsem tistim, ki so se čutili poklicane k delovanju v okviru svojega časa. BIBLIOGRAFIJA BORSSELINO, Nino: Niccolo Machiavelli. LIL 17. Bari, 1981. BURCKHARDT,Jacob: Renesančna kultura v Italiji. Prevedel Bogomil Fa- tur. DZS, Ljubljana, 1963. CHEVALIER,J.:J.: Storia del pensiero politico, vol. I: Dalla citta-stato all'apogeo dello Stato monarchico. Bologna, 11Mulino,1981. MACHIAVELLI, Niccolo: Politika in morala. Ljubljana, Slovenska matica, 1990. MOMIGLIANO, Arnaldo: »Tacitus and The Tacitists Tradition«; Tke Clas- sical foundations oj Modem Historiog;raphy. U niversi ty of California Press. Berkley-Los Angeles-Oxford, 1990. SCHELLHASE, Kenneth C.: Tacitus in tke Renaissance Political Thought. Chi- cago - London: University of Chicago Press, 1976. 34 Več o tem gl. sir Ronald Syme: »The Political Opinions ofTacitus.« Ten Studies in Tacitus. Clavedon Press, Oxford, 1970. Izrazit primer je tudi zlati nauk, ki ga citira Machiavelli o potrpežljivosti pod trdimi vladarji; izreče ga namreč Marcel Eprij, eden od preganjalcev Pajta Trazeje, ki je živel v Neronovem času in ki ga Tacit predstavlja kot branik dostojanstva in svobode. Sonja Capuder, Tacit v historiografski in politični literaturi humanizma in renesanse 65 SENNELART, M.: Les arts de gouvemer: Du »regi,men« mediiual au concept de gouvemement. Paris-Seuil, 1995. STACKELBERG, Jiirgen von: Tacitus in der Romania: Studien zur literarisc- hen Rezeption des Tacitus in Italien und Frankreich. Tiibingen: Max Nie- meyer, 1960. TOFFANIN, Giuseppe: Machiavelli e il » Tacitismo«, la politica storica al tempo della Controriforma. Guida editori, Napoli, 1972 (2 izdaja). Tacite dans la litterature histographique et politique de l'humanisme et la renaissance Res ume I1article ci-present traite du phenomene appele le tacitisme, tel qu'il a appa- ru au cours du XVI"me siecle. Ce phenomene nous montre le celebre histo- riographe d'antiquite dans son role d'homme politique et d' observateur de son temps. Parce cote-la il se prete a de diverses interpretations: au xyeme siecle, par exemple, il va figurer en defenseur de la liberte republicaine; au xvreme, par contre, il apparait comme une reference assez proche de la pensee politique de Machiavel, notemment de son ouvrage capital, Il Prin- cipe. La Contre-Reforme qui a reussi a eclipser Machiavel a mis encore plus en relief Tacite en tant que conseiller politique des princes, en defigurant beaucoup la vraie portee de la pensee du celebre critique des Cesars. Naslov: Sonja Capuder Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana e-mail: sonja. capuder@JJ.uni-lj.si