Pozemski mojster, kaj so tvoja sila, podobe, kipi, tvoja izrazila? In pritožuješ se, če kdo med brati ti misli, del, besed ne ume brati? Poglej na Mojstra: trpi, božji sine, neznan in nepriznan od povprecnine!
Severin Šali
Podoknica
Poglej, dekle, nad mestom luna sije in njen lesket poljublja v reki vale, na tvojem oknu noč v cvetove klije ter boža sanje, ki so v tebi spale. Kakor čebelice svoj rodni ulj obleta moja pesem te, metulj.
Na žarkih, ki drhtijo nam z neba, igram svoj spev ko davni trubadur, in čakam, da iz tvojega srca vzbrste poljubi teh bleščečih ur.
Zdaj noč te ziblje v zibki'ljubkovanj, nasmehni se iz svojih belih sanj.
Odpri mi okna in razkrij zastore. Jaz čakam, čaka te sladkost noči, ko princ kraljično te povedem v dvore, ki v njih ljubezen straži in bedi. Šepeče mesec, s tajnostjo odet: Glej, našla sta se pesem in poet!