Pogovor s tajnikom KS Medvode
Notar in notar
Najtežje je bilo Karlu Notarju leta 1944, ko je bil na Šmarni gori težko ranjen. Mno-go krvi je izgubil, predvsem pa moč in ostal je sam samcat:
»Bil sem šibek in kar valil sem se na-vzdol po travnatem pobočju. Mislil sem že... Ampak dokler sem lahko gledal in se plazil med šopi trave...«
Našli so ga pravi Ijudje in po zvezi spravili v bolnišnico Franjo. Tako je bil takrat rešen namestnik rajonskega sekre-tarja OF za Smlednik:
•  »Po vojni sem seveda tudi obiskal to znamenito ipartizansko bolnišnico in videl prostor, kjer   sem ležal,   operacijsko   so-bo...«
•  Karel Notar je partizanil predvsem v okolici Medvod, Smledinika in Škofje Loke. Leta 1944 je bil v Gradcu pri Črnomlju na obveščevalnem   tečaju in poslej   bil  član OZNE. Osvoboditev je dočakal na Vrhniki, kjer je moral takoj vzpostavljati novo ljud-sko  oblast.  Takrat so  se po naših krajih klatile še različne tolpe poraženih okupa-torjev in domačih izdajalcev. Srečal se je tudi z ustaši. Pri nekem ustaškem oficirju je našel šatuljo, polno zlatih uhanov, prsta-nov, pa tudi zob . . .
•  O teh časih tovariš Notar pripovedu-je počasi, nekako sam zase. Zamiži, naj-brž, da mu je dogodek bližji. Skozi ozke reže vek poblisne malce zamišljen in trd pogled sivozelenih oči. Sploh je bil trd člo-vek:
•  »Nikoli nisem odnehal. Nekoč sem se znašel v brezupnem položaju. Živ sem mo-ral od tam, pa če bi takrat naletel na ne vem kaj. Kadar je bilo nekaj takega mimo, se mi zdi, da je bilo to najlepše. Preživel sem...«
•   2e v starosti treh let mu je umrla mati, oee pa je odšel na sezonsko delo v Francijo. Mali Karlek je živel pri teti in že zgodaj okusil »pravičnost« stare Jugo-slavije. Kot osemnajstletnik je v napredni »Vzajernnosti« poslušal prve besede o dru-gačnem, bolj pravičnem svetu:
•  »Zato meniin, da smo bili 1941 neka-ko že pripravljeni. Nihče sicer ni  izustil strašne besede vojna, vendar posebno pre-senečenje to ni Mlo ...«
•  Danes je tovariš Karel vodja Krajev-nega urada   Medvode in tajnik   Krajevne skupnosti Medvode. Zal ga nisem vprašal, če obe funkciji opravlja kar v isti pisarni. Povedal pa je nekaj  o problematiki Kra-jevne skupnosti:
•  »Vidite, to ni niti mestna niti primest-na KS. Precej velika je, saj šteje 7.000 pre-bivalcev. Ljudje so različni:  čisti kmetje, delavci,   nekateri   malo   delavci  in malo kmetje. Zelo nas žulijo vaške poti, cestni problemi, ki imajo sicer svoje mesto v na-šem srednjeročnem programu. Pa vodovo-di, kanalizacija in zelenice in še in še ...«
•  V Medvodah so  tri  velike  delovne organizacije. Kako sodelujejo, kako je za-živel delegatski isistem?
•  »Moram reči,   da zadnja leta   dobro sodelujemo. Marsikaj se dogovorimo, dele-gatski sistem pa se mi sploh zdi približno tako, kakor dober ventil.«
•  Pobude dajejo večinoma krajani sa-mi. Preko KS zadeva pride na rešeto in ni vrag, da bi ne našli potem sredstev in sil, da tisto, kar ljudje hočejo, potem vendarle tudi uresničijo. Tudi na občini nimajo glu-hih ušes in naletijo na razumevanje.
•  »Če dovolj čuvamo in obujamo tra-dicije  NOB?  Po mojem mnenju premalo. Predobro nam je. Danes živimo večinoma brez težjih življenjskih preizkušenj in se-veda tako takega življenja niti prav ce-niti ne znamo. Nekodiko smo tudi zanema-rili ljudi, kmete, ki so nam pomagali. Nji-hova starost je sedaj okoli šestdesetih, Z nami so delili težko, po vojni smo skupaj izpolnjevali različne obveze ...«
•  Karel Notar je po postavi pravcata gora. Deluje mirno in hkrati ostro. Obraz ima še ves mladeniški, takole potihem se mi dozdeva, da so nekoč dekleta po njem močno oči metale. Sam pa je lovec, ne pre-strasten, morda le bolj ljubitelj narave. Pa še nekaj: zagnan kegljač je in zato najbrž tudi predsedniik   medvoškega   kegljaškega društva:
•   »Kegljanje se mi zdi šport, kjer se lahko dodobra razmigam. 2e od mladih nog rad mečem krogle .. .«
Ko sem v zgodnjem popoldnevu na kra-jevnem uradu povpraševal po njem je bilo takole:
•  »Ja, jaz sem ... Zdajle sem oboje, no-tar in Notar«, je rekel, se zarežal in me prijazno povabil v pisarno.
Bogomir Šefic