100
Dvanajst glavnih pravil umnega poljedelstva.
III.
Kako, kolikokrat,  kako globoko in kedaj naj se
orje?
Spisal Franjo Kuralt.
Marsikdo misli, da je že dober poljedelec, ako zna samo za plug držati, orje naj pa že kakor koli. Al jako se moti, ne vede, da ima pravo oranje velik vpliv na rastlinsko rast. Važno je tedaj vprašanje: Kako naj se orj e?
Pri dobrem oranji morajo biti vsi razori enako široki in enako globoki; neenakost razorov je velikokrat vzrok neenake rastlinske rasti. Brazde naj se delajo ozke, da jih lemež bolje odreže in plužna deska popolnoma obrne. Zatoraj naj se v lahki zemlji delajo po 9 palcev, v težki pa samo po 6 palcev široke.
Obračati se mora na zratniku njive, da živina zopet ne potepta že obrnjene zemlje.
Na nagnjeni zemlji naj se orje počez, ne pa po dolgem; tako nalivi mnogo manj škode narede, pa tudi živina toliko ne trpi.
Ako je njiva jako dolga,  dobro je,  da se v sredi
Sostavijo znamenja,  da  se brazde potem morejo ravne elati.
Kraji obstoje ali samo iz štirih brazd: to so ozki, ali pa iz več brazd: to so široki kraji.
Ozki kraji naj se delajo na težki in nagnjeni zemlji; oni ob enem jeze derečo vodo. Tudi na jako plitvo obdelovani zemlji naj se narejajo ozki in visoki kraji. Drugače so pa zmirom boljši široki kraji, kajti skušnje nas učijo, 1) da se široki kraji lože orjejo in bolje obdelujejo, kakor pa ozki, 2) da se na širokih krajih vsa zemlja obdeljuje in rastline stoje enakomerneje, S) suho zemljo manj osušita solnce in zrak, ker ni toliko razorov, 4) pridelki so mnogo veči, 5) zemlja se lahko obdeljuje z mašino; ž njo se mnogo zrnja in časa prihrani,   zrnje  se enakomirneje razdeli in boljše pokrije,
6)  na širokih krajih se z brano  in valjem boljše dela,
7)  zrne pozimi in spomladi ne trpi toliko pred snegom in mrazom, 8) gnoj se boljše razdeli in lagleje podorje, kakor pa na ozkih krajih.
Kolikokrat naj se orje? — To je odvisno od lastnosti zemlje, od pridelkov, kteri so poprej na njej rastli, in od rastlin, ktere kmetovalec hoče zdaj sejati ali pa saditi. Zelo važno je tedaj vedeti to, kako morajo rastline pri setvi druga za drugo slediti.
Zmirom se morajo taki pridelki drug za drugim sejati, da je vsak od poprejšnjega kolikor mogoče različen, in da prejšnji že ob enem zemljo pripravlja prihodnjemu. Ravno tako mora se paziti na čas rasti, kajti čem preje ena rastlina svojo rast dovrši, tem lagleje in tem boljše se more zemlja za drugo rastlino pripraviti.
Rahle in čiste zemlje ni treba tolikokrat preo-ravati, kakor pa težko in plevelnato; ravno tako tudi one tolikokrat ne, na kteri je rastla okopovina (koruza, krompir), kakor pa ono, na kteri so rastla žita.
Za vsako novo setev mora se tudi na novo orati in po slamnatih rastlinah treba je to celo dvakrat ali pa trikrat, kajti one zapuste zemljo trdo in nečisto. Najbolj potreba je težko ilovičasto zemljo preorati, dočim že samo na sebi rahle zemlje ni dobro prevečkrat preobračati, ker se spomladi prehitro posuši, in pridelek zmajša. V obče je bolje, da zemlja ni preveč smljeta in v prah spremenjena, ker bolj na debelo obdelovana zemlja se lagleje segreje, zrak, kiselik, kakor tudi svetloba lagleje pridejo do zrna, kar je zelo potrebno takrat, kedar poganja kal. Tudi gnoj se popred razkroji, raslinske korenine imajo več podpore kakor pa v preveč smljeti zemlji, ki jo lahko veter odnaša.
(Dalje prihodnjič.)
List 14.
Gospodarske stvari.
Dvanajst glavnih pravil umnega poljedelstva.
m.
Kako, kolikokrat,  kako globoko in keclaj naj se
orje?
Spisal Franjo Kuralt.
(Dalje.)
Kako globoko naj se orje? — Orje se ali plitvo, to je, 3 do 4 palce globoko, ali srednje globoko, to je, 4 do 7 palcev, ali pa prav globoko, to je, 10 do 15 palcev pod zemljo. V obče je najboljše zmirom globoko orati, kajti s tem se zemlja mnogo zboljša.
Vendar je pa včasih poljedelec primoran, da le plitvo orje in to takrat:
1)  kedar ilasta zemlja zdolej nima rastlinskega živeža, zraven pa še gnoja manjka. Takrat je boljše rastlinsko hrano na površji zemlje obdržati;
2)  kedar se težka in ilovasta zemlja spomlad prvikrat orje, in se hoče še tisto leto obsejati. Brana lagleje in boljše zemljo razrahlja, in potem se drugikrat lagleje orje;
3)  kedar se celina zorje, da lagleje in popreje trava segnjije;
4)  kedar se gnoj podorje, in to tem plitveje, čem bolj je zemlja ilovasta in težka, da se gnoj popred razkroji;
5)  kedar je zemlja zdolej preveč kamenita. Pokvarila bi se s kamenjem zgornja zemlja, in pridelka bilo bi manj;
6)  kedar se podorje seme, da ne pride tako globoko v zemljo, kjer ne more kaliti;
7)  kedar se podorje strnišče, da se popred in boljše razkroji.
Drugače je pa zmirom boljše globoko orati, kajti skušnje nas uče:
1)   da se z globokim oranjem mnogo več rudnin razkroji; zrak in gorkota imata potem veči vpliv do nje in tako se zemlja zboljša;
2)   globoko orana zemlja mnogo več gorkote in mokrote vse vzame, in jo o suši tudi delj časa v sebi obdrži; zatoraj suša, mraz in mokrota ne škodujejo toliko globoko, kakor pa plitvo orani zemlji;
3)  več zemlje rodovitne postane, in tako je mogoče tudi več pridelati;
4)  na globoko orani zemlji je mogoče več različnih pridelkov zaporedoma sejati, in sicer plitvo kakor tudi
globoko vkoreninjenih;  tu vsaka rastlina dobi potrebne hrane;
5)  rastline si lahko v globočini hrane iščejo, boljše stoje in ne poležejo tako lahko;
6)  globoko orana zemlja se lagleje plevela očisti. Pri globokem oranji  pa je treba paziti na to,  da
tako oranje koristi, a ne da škoduje.  Zatoraj se mora:
1)  mokra zemlja popred posušiti,
2)  samo toliko nerodovitne zemlje z rodovitno pomešati, to je, neobdelane z obdelano, kolikor je je mogoče gnojiti, sicer rastlinam hrane pomanjkuje,
3)  treba je, v pravem času globoko orati. Najbolji Čas za to je, kedar zemlja počiva (na prahi), kedar se pripravlja za okopavino, ko ima neobdelana zemlja čas razpasti, ali pa v jeseni, da mraz na njo deluje. Nikdar se pa ne sme ravno pred setvijo globoko orati.
Kedaj naj se orje? — Na to vprašanje se ne more natanko odgovoriti, ker to je odvisno od zemlje, časa in pa od rastlin.
V obče naj se orje, kedar zemlja ni presuha ne premokra, kajti plug ima takrat najmanjšo zapreko in živina manj trpi. Posebno je treba, težko zemljo orati v takem stanu. Mokra orana se trga v kepah, ktere se, kasneje posušene, prav težko zopet razrahljajo. Ravno tako je, ako se taka zemlja presuha orje, ker se tudi plevel le slabo pokonča. A peščena zemlja se ne sme presuha orati, ker se preveč posuši.
Kar se časa tiče, ni dobro v veliki vročini orati; takrat se mnogo rastlinskega živeža razkroji in izpuhti, in to tem več, čem bolj je zemlja rahla že sama po sebi, in čem več ima rastlinske hrane v sebi. Zatoraj naj se taka zemlja zmirom le v hladnih dnevih orje, ali naj se pa že jeseni toliko pripravi, da jo spomladi ni treba nič ali pa samo enkrat orati. Strnišče naj se precej po žetvi podorje, in nikar naj se ne čaka do spomladi; takrat je že prepozno. Jako koristno je tedaj, ako se zemlja pred zimo preorje; zrak bolj na tako zemljo deluje, neorganični deli rastlinske hrane se lagleje razkrojijo.
Plevel se pokonča, ravno tako tudi škodljivi mr-česi, kteri bi v nepreorani zemlji čez zimo še svoje zavetje imeli. Časa za delo spomladi toliko ne pomanjkuje in tudi živina se jeseni na taki način boljše upo-trebi, kakor da bi brez dela v hlevu stala. Setev se spomladi popred lahko počne, kar je jako koristno; zemlja mokroto spomladi delj časa obdrži; to pa pridelek mnogo povikša, posebno ob suhih letih.
116
Dvanajst glavnih pravil umnega poljedelstva.
(Dalje.)
IV.
Poljedelec mora skrbeti, da ima mnogo dobrega
gnoja.
Spisal Franjo Kuralt.
Le tam kmetija nekaj zda, Kjer dost' je dobrega gnoj&. Slov. prislov.
Akoravno so nam „Novice" že mnogo in temeljito o tem predmetu pisale, vendar ne morem preskočiti tako važnega vprašanja, ker še prepogostoma vidimo, kako malo se za dober gnoj skrbi, akoravno je on podlaga vsemu poljedelstvu.
Kako važen je gnoj in gnojišče, dokazujejo nam najslavnejši poljedelci, ki imenujejo gnojišče „zlato jamo".
Tudi naš slovenski pisatelj nepozabljivi Matija Vrtovec nam v svoji^ „kmetijski kemiji" dokazuje važnost gnoja rekoč: „Ce greš toraj v hišo, kjer po tvoji hčeri za nevesto prašajo, na razgled, pazi najpred in največ na govorjenje in zadržanje družine; tvoja druga skrb pa naj nikakor ne bo ne hiša, ne barno blago, ampak gnojni kup, tu poglej, kako da z njim ravnajo ; če najdeš veliko nemarnost in zanikernost pri njem, tu lahko spoznaš, da so kar zarobljeni in lenobni ljudje, takim nikar svoje hčere ne daj , da ne bo pri njih kruha stradala. Lep in prav spravljen kup dobrega gnoja, je prva čast kmetovalcu, ki spričuje o njegovi kmetijski razumnosti".
Gledite, dragi poljedelci, to so besede slavnega poljedelca in vinorejca, ktere je govoril pred 23 leti, in dokazal, kako važen da je gnoj za poljedelstvo.
Brez gnoja ni poljedelstva, ker on je njegova duša; tak se ne sme poljedelec imenovati, kdor ne zna ali pa noče dobrega gnoja pripraviti.
Kaj pa je gnoj? Gnoj je stelja, pomešana z živalsko scavnico in njenim blatom. V obče se pa gnoj imenujejo vse tvarine, ktere pomešane z zemljo rastlinam hrano dajejo. Razločuje se pa več vrst gnoja, namreč: hlevski gnoj, čisti živalski gnoj, čisti rastlinski gnoj, tekoči gnoj, pomešan gnoj ali kompost, rudninski gnoj in umetni gnoj.
1. Hlevski gnoj. On je skoraj najboljši in najcenejši, ker ga poljedelec najlagleje dobi, ki živini pičo poklada, in zato zopet od nje gnoj dobiva. Množina dobrega gnoja je odvisna od dobrote in množine klaje, kakor tudi od stelje in pripravljanja gnoja.
Hlevski gnoj se pa zopet deli v:
Goveji gnoj. On je zavoljo mokrote nekako mrzel. Na rastline od početka počasi deluje, kasneje pa tem bolje, ker ne izpuhti iz njega toliko amonijaka in gnjilca, kakor na pr. iz konjskega gnoja. On je skoraj za vsako zemljo dober, najboljši je pa za rahlo peščeno ali pa apnenasto zemljo. Ako se pa gnoji mrzla in težka zemlja ž njim, mora se precej friški na-njo napeljati in plitvo podorati, da zemljo pri vrenji ali gnijenji dobro razgreje in zrahlja. Prav dobro je, ako se za ozimino ravno pred setvijo ž njim gnoji.
Konjski gnoj in ovčjek. Je skoraj še enkrat tako hranljiv kakor pa goveji. On jako hitro na rastline deluje, posebno pa na zrnje, pa tudi hitro opeša. Gnjiti počne jako hitro, in postane zel6 vroč. Ako se v nemar pusti, zgubi mnogo svoje vrednosti; ravno tako tudi rad splesnije, ako prerahlo leži. Najboljši je za mrzlo in težko zemljo, ker jo segreje in zrahlja.
Prešičji gnoj. Je skoraj najmanj vreden zarad svoje mokrote. Dobi se mnogokrat tudi plevelno zrnje v njem, ako se prešiči s plevelom, travo itd. hranijo, in tako se potem plevel zopet na novo zaseje. Najboljše se tak gnoj porabi, ako se pomeša s konjskim gnojem.
Kurjek, golobjek, račjek, gosjek. Tega gnoja je navadno le malo in je prav dober, ker ima mnogo lugastih soli. Najboljši pa je kurjek in golobjek. Tak gnoj se mora večkrat s peskom, iverjem itd. potresti, ker ga njegova naravna vročina drugače ^preveč posuši.
Človeški gnoj. Akoravno je skoraj najboljši gnoj , vendar se še jako zanemarja. On hitro na rastline deluje, in se tudi jako hitro razstavi. Treba ga je kmalu porabiti, ali pa med drug gnoj pomešati, ker drugaČ preveč rastlinske hrane iz njega izpuhti.
Za hlevski gnoj potrebna je tudi stelja. Koliko in kolikokrat se mora nastiljati, odvisno je od množine in dobrote klaje, od hlevov, od porabljenja scav-nice in od tega, koliko časa gnoj pod živino ostane.
Čem boljša je klaja, čem več se je živini da, čem manj se scavnica odteka, čem dalj časa gnoj pod živino ostane, tem bolj je treba nastiljati. Preslabo nastiljati nikdar ni dobro, ker se živinski odpadki nikdar ne morejo tako pobrati, in tudi se sami odpadki preveč segrejejo.
Za steljo se navadno rabi slama, ki je najbolja za steljo, posebno ržena, ker mnogo scavnice popije in hitro pognije. Tudi listje, krompirjevo perje, žaganje, rušina, smrečje, ^zemlja, lapor, blato, pesek, šota itd. se rabi za steljo. Cem trja je kaka stelja, čem teže scavnico popiva, tem delj časa mora biti pod živino, da boljše pognije in se laglje razstavi.
Kako naj se skrbi za gnoj v hlevu? Navadno gnoj ne more v hlevu popolnoma pognjiti, ampak le nekoliko,   akoravno bi bilo najbolje,   da bi se gnoj
117
že v hlevu popolnoma pripravil, ker toliko redilnih močf ne izgubi, živina ga dobro pohodi, scavnica ga popolnoma premoči, ne solnce ne dež mu moči ne vzame, v najbolj hranljivi moči  se potem  lahko na polje izpelje.
Zatorej je zmirom boljše, da se gnoj v hlevu pripravlja, kakor da brez vse brige na gnojišču ležf. Potreba je pa, da so tudi hlevi zato pripravni. Tak hlev, v kterem se gnoj pripravlja, mora biti visok, ne pa tako nizek kakor so navadni. Jasli morajo biti premakljive, da se lahko više vzdignejo, kedar se gnoj množi in zopet niže spustijo, kedar se gnoj izkida. Tudi mora biti prostoren, da se gnoj lahko izpelje.
Stelja v hlevu se mora večkrat premetati, da se suha stelja pomeša z namočeno. Zatoraj se tudi ne sme nikdar suha stelja na gnojišče nositi, kajti ona pomnoži samo gnojni kup, a gnoja ne.
(Dalje prihodnjič.)
125
Dvanajst glavnih pravil umnega poljedelstva.
IV.
Poljedelec mora skrbeti, da ima mnogo dobrega
gnoja.
(Dalje.) Spisal Franjo Kuralt.
2. Cisti živalski gnoj. Ta gnoj jako tekne zemlji, mora se pa enakomerno po njivi razdeliti, da boljše razpade.    V vrsto tega gnoja spada:
Živinsko meso. Ono se potrese s sirovim apnom in plitvo zakoplje, čez 14 dni pa zopet odkoplje in s kosti pobere. Dene se potem še trikrat do šestkrat toliko zemlje zraven in se večkrat pomeša. Po vsem tem je jako dober gnoj;
kebrov gnoj. Kebri se s kropom pomore, en do poldrugi palec na debelo nasujejo in z živim apnom potresejo. Ravno tako na debelo naj se z zemljo pokrijejo, na ktero se namečejo potem zopet kebri, na te pa zopet zemlja. Tako narejeni kup naj se večkrat pomeša, in dobi se tako jako tečen gnoj;
strjena kri. Da se kri strdi, naj se pomeša z ravno toliko vode in skupaj kuha, da zavre. Kri postane trda, mora se pa še posušiti in potem v prah stolči. En funt takega praha toliko rastlinam koristi kakor 3 funti koščene moke ali pa 42 funtov dobrega konjskega gnoja;
kosti. One se navadno rabijo, kakor koščena moka, so jako tečne, in se zmlete tudi jako rade razkrojijo. Kedar se s kostmi gnoji, naj se le frišne kosti za to vzem6 in kolikor mogoče drobno raztolčejo; čem drobneje so, tem lagleje se razkrojijo in tem pred in bolji živež dado rastlinam;
gvano; to je tičjek. Tak gnoj je tem boljši, čem več ima amonij aka  in scavničaste kisline v sebi.    Ako
je gvano čist, da ni s kako drugo stvarjo zmešan, je najboljši gnoj.^ Treba je pa paziti, kedar se tak gnoj kupuje, da ni ponarejen, z ilovico, z zemljo ali kako drugo stvarjo zmešan. Da se pa more poljedelec tega prepričati, dene naj 1 lot gvana v plehasto žlico in toliko časa na žrjavici žge, da sam pepel ostane. Cem manj je pepela, tem boljši in čistejši je gvano; tak pepel je bel ali pa malo rujavkast. On se jako hitro razkroji, in na rastline jako hitro deluje. En funt gvana toliko rastlinam koristi, kakor 66 funtov govejega gnoja. Za gnojenje pa mora biti popolnoma suh in droben. Posebno mrzli in mokri zemlji se prilega, kakor tudi pšenici, rži, ajdi, oljnatim rastlinam, repi, detelji, travi, krompirju, grašci, zelju in tobaku;
lasje, ščetine, perje, rogovi, par ki j i, zvržki kož in usnja, volnate cunje. Vse to je dobro za gnoj, vendar naj se take stvari zmirom z apnom pomešajo, da lagleje razpadejo in bolje gnjijejo. Poškrope naj se večkrat z gnojnico ali pa z natronovim lugom.      ¦
3. Cisti rastlinski gnoj. Tako se imenujejo rastline ali pa rastlinski deli, kteri se na polje vsejejo, da se kasneje ž njimi gnoji, ali pa od drugod za gnojenje na polje pripeljejo, s kterimi se pa popred živina ni krmila, in se tudi za steljo niso upotrebovali. Tak gnoj nima tolike vrednosti, kakor hlevski ali živalski gnoj. Prileze se posebno gorki zemlji, ker jo nekoliko ohladi, zraven pa tudi še rastlinam živež daje.
V vrsto čistega rastlinskega gnoja spadajo:
podorina. To gnojenje obstaja v tem, da se rastline samo zato sejejo, da se kasneje, kadar cvet6, p o d-orjejo, in tako zemljo pognoje. Tako gnojenje je samo takrat na pravem mestu, ako je gnoj voziti jako težavno , kjer ni drugačnega gnoja, ali kjer je zemlja prav gorka. Drugače naj se pa take rastline raje popred živini pokladajo, da jih ona v životu svojem popred prekuha in premeni v živinski gnoj;
plevel in rušina. Pomeša naj se s sirovim apnom in zemljo, in na kup zmeče. Segnjiti mora popolnoma, da plevelsko seme ne pride zopet na njivo. Za-toraj naj se tak kup večkrat pomeša in preobrne;
strnišče, korenine, krompirjevec, žaganje, trs tj e, bodice v je. Namočijo naj se taki deli v gnojnico, da dobro pognjijejo; potem dad6 tudi dober gnoj;
navadno oglje. Ono ne pognoji le zemlje, temuč jo tudi zrahlja. Najbolja njegova lastnost je pa ta, da mokroto na-se vleče in jo zopet zemlji odda, kedar je suha. Gnoji naj se ž njim mrzla in mokra zemlja, kajti za gorko in lahko zemljo ni tako dober.
40 Tekoči gnoj. Akoravno skoraj vsak poljedelec ve, kako dober in koristen je tekoči gnoj; vendar malokdo za-nj skrbi.    Tak dober gnoj je:
scavnica. Ona je jako tečen gnoj; 12 funtov scavnice ima toliko gnjilca v sebi kakor 1 funt gvana, o kterem sem rekel, da je najboljši gnoj. Prof. May nam je dokazal, koliko da je scavnica ene same živine na leto vredna; on pravi, da v 1000 funtih scavnice je 18 funtov amonij aka, zraven pa še mnogo druge rastlinske tvarine. Po srednji primeri pa da vsaka živina 7000 funtov scavnice na leto in dan, tedaj 126 funtov amonij aka. Ce računimo cent amonij aka po 20 gold,, znaša vrednost samo amonijakova od ene živine 25 gold. na leto. Gledite tedaj, dragi gospodarji, koliko vrednosti zavržete in koliko najboljše hrane rastlinam vzamete. Nabira naj se tedaj scavnica skrbno in z gnojnico pomeša, kajti frišna scavnica sama ni dobra za gnojenje; pustiti se mora, da malo pognjije, vendar pa ne predolgo, da ne izpuhti amonijak;
gnojnica.    Ravno tako  važen gnoj   kakor   scav-
niča je tudi gnojnica. Ona je posebno dobra za deteljo, repo, zelje, tobak. Gnojnica se od gnoja nikdar ne sme čisto pobrati, sicer se gnoj preveč posuši, in svojo vrednost zgubi;
kri.   Pomešana z vod6 rastlinam dober živež daje;
voda, v kteri se lan ali konoplje godi, je tudi dobra za gnojenje, ker ima mnogo soli in gnjilca v sebi;
lug. On ima mnogo pepelnastih soli. Poleti naj se samo med dežjem ž njim gnoji; drugači je premočan.
(Dalje prihodnjič.)
126
132
Dvanajst glavnih pravil umnega poljedelstva.
Spisal Franjo Kuralt.
IV.
Poljedelec mora skrbeti, da ima mnogo dobrega
gnoja.
(Dalje.)
5. Mešani gnoj ali kompost, Tak gnoj si more vsak poljedelec brez vsega truda in stroškov sam pripraviti. On obstaja: 1) iz stvari, ktere pričn6 gnjiti, na priliko
živinski ali rastlinski odpadki, smeti, slama, žaganje itd.; 2) iz stvari, ktere pospešujejo razkroje vanje, na pr. gnojnica, apno, pepel itd.; 3) iz stvari, ktere se vmes pomešajo, na pr. blato, zemlja, trava, pesek itd.
Ako se take stvari druga z drugo pomešajo, nekoliko časa na kupu ležati puste, da počnejo vreti, kmalu se prične delati dober gnoj.
Poliva naj se pa tak kup večkrat z gnojnico in večkrat naj se premeče, da zrak in toplina bolje na nerazpadle stvari delujeta. Tak gnoj je dober za vsako zemljo, posebno pa za senožeti in travnike, in pa za gorko rahlo polje. Kedar se ž njim gnoji, biti mora dobro razdrobljen, da se ne drži v kepah. Dobro je, ako kmalu po takem gnojenji dežuje.
6.   Rudninski gnoj. Tak gnoj daje rastlinam različno snovo za hrano, on pospešuje razkroje vanje orga-ničnih snov, spaja zrak z zemljo; v zemlji postane potem boljše razmerje med gorkoto in toplino.
K tem gnoju spada:
Ogeljnohislo apno, zvepljenokislo apno. Ono razkroji rastlinske in živalske snovi, zrahlja težko, vezano zemljo, pokončd mrčese. Zemlja, ktera ima že sama po sebi dosti apna, se ne sme s takim gnojem gnojiti, kajti preveč apna rastlinam škoduje;
lapor, pepel. Posebno je tak gnoj dober ilovi-Časti zemlji, ktero dobro zrahlja, potem za deteljo, travnike in senožeti, ker hitro mah pokončd. Potrese naj se svet ž njim vselej, ako je mogoče pred dežjem.
7.   Umetni gnoj. Poljedelstvo je v novejih časih toliko napredovalo, da so cel6 umetni gnoj iznašli. Poljedelec si more s tem gnojem v kratkem času nerodovitno zemljo zdatno zboljšati. Tak gnoj pa ima samo takrat veliko veljavo, ako ima mnogo gnjilca in fos-forove kisline v sebi. Zatoraj je jako treba pri kupovanji takega gnoja paziti na to, da se za mnogo denarja ne kupi mala vrednost. Tak umetni gnoj je na priliko gvano. On obstaja iz tičjih odpadkov ali pa iz drugih stvari, ktere imajo mnogo gnjilca in druge rastlinske hrane v sebi. Zopet drug gnoj obstaja iz človeških odpadkov in scavnice; še drug iz krvi, mesa, kosti, rogov, parkljev  itd.    Vse   to   se   na  umetni  način  vrenju
f)odvrže,   da  se potem  v zemlji  hitro razkroji in rast-inam potrebno hrano daje.
O gnojišču.
Akoravno je gnoj poljedelstvu neobhodno potreben, vendar ni zadosti, da ima poljedelec mnogo gnoja, — gnoj mora tudi dober biti. Da je pa gnoj dober, odvisno je deloma od klaje, deloma od njegovega pripravljanja in to od gnojišča. Dober gnoj se dela na dobrem gnojišču.
Kakošno pa mora biti gnojišče, da je dobro?
1.    Pri dobrem gnojišču biti mora privoz prost, da se lahko  s polnim  in praznim vozom zraven pride;
2.   biti mora podolgast čveterovoglat in ne Čez štiri sežnje (klaftre) širok;
3.   na eno stran mora biti nagnjen, da se na to stran vsa gnojnica odteka;
4.   na nagnjeni strani biti mora jama, da se gnojnica va-njo zbira. V podobi vodnjaka postavi se va-njo sesaljka, da se z gnojnico more potem večkrat gnoj poškropiti;
5.   biti mora tako veliko, da gnoj od treh mesecev lahko na njem leži, a vendar ne da bi se čez štiri čevlje visoko nametal;
6.   tla naj se z ilovico zatolčejo in s kamenenimi ploščami pokrijejo, da zemlja ne popiva gnojnice;
7.   ako je blizo strehe, naj se pri strehah napravijo žlebovi, in voda od kapa kamo drugam napelje, ne pa na gnojišče;
8.   pod zemljo napeljejo naj se iz hleva na gnojišče žlebovi, da se scavnica izpod živine odteka;
9.   gnojišče mora biti kolikor mogoče v senci, da solnce gnoja preveč ne posuši.
To so najglavnise točke, na ktere se mora pri na-pravljanji gnojišč paziti.
Al tudi to ni še zadosti, da ima poljedelec dobro gnojišče, — skrbeti mora  tudi na gnojišču še za gnoj.
Skrbeti mora gospodar, da gnoj na gnojišču ne zgubi svoje vrednosti, marveč da jo še povekša. Zato je treba, da se gnoj nikdar na gnojišču ves na en kup ne meče, ampak gnojišče naj se razdeli v več enakih delov, na ktere se potem gnoj zaporedoma vozi ali nosi, a nikdar čez štiri čevlje visoko ne naloži. Pokrije naj se potem z zemljo ali potrese z gipsom, da mu pri vrenji ne izpuhti toliko amonijaka. Pa tudi poškropiti se mora večkrat z gnojnico, da se ne posuši, in svoje vrednosti ne izgubi.
Kedar je treba gnoj na polje voziti, vzeme se naj-prvo iz prvega dela, kjer je najstareji in najbolj po-gnjiti gnoj, potem zopet iz druzega, dalje iz tretjega itd. Na taki način bo imel poljedelec zmirom ves jednako pognjiti gnoj, ne pa, kakor je občno navada, pomešanega, to je sirovega in pa pognjitega. Tak gnoj je kriv, da setev ne raste jednako.
To so na kratko razložena glavna vodila o naprav-ljanji gnojd in gnojišča. *)
Dragi poljedelci! skrbite za gnoj, in ne bodite podobni onemu, ki zlat6 z nogami v blato teptd. Dober gnoj je podlaga vsemu poljedelstvu, kajti od njega je odvisno blagostanje poljedelca. Brez gnoja nam ne bo v najših krajih zemlja nikdar rodila, ne bo dala hrane niti ljudem niti živini. Brez potrebne hrane si pa niti ljudje niti živina ne morejo obdržati potrebne jim moči, in brez teh zaostati bi moralo poljedelstvo, siromaštvo in revščina nastopiti.
133
*) „Novicea so lani prinesle poduk s podobo razjasnjen,  kako naj se napravljajo gnojišča.
140
Dvanajst glavnih pravil umnega poljedelstva.
Spisal Franjo Kura!t. (Dalje.)
V.
Za dobro obdelovanje zemlje potreben je tudi
dober plug.
Ni ga tako potrebnega in koristnega orodja za poljedelstvo, kakor je plug (drev6). On preobrača in rahlja zemljo, pospešuje delovanje zraka na zemljo, pokončuje plevel, podorava gnoj in ga z zemljo pomeša, pripravi zemljo za setev in pokrije tudi seme.
Akoravno plug tako važna dela, ktera rastlinski rasti mnogo pripomorejo, in žetev povikšajo, opravlja, vendar je malo poljedelcev, kteri to spoznajo, in si za svojo zemljo in njeno obdelovanje sposobnih plugov na-pravljajo.
Poljedelstvo je tudi že v tem obziru jako mnogo napredovalo, akoravno je mnogim poljedelcem še to neznano , in si pluge le po starem kopitu zmirom še na-rejajo in take upotrebljujejo.
V novejih časih naredili so učeni poljedelci različne pluge, kteri se drug od druzega v tem razlikujejo, da so nekteri posebno za rahlo, drugi zopet za težko zemljo sposobni, nekteri za planjavo, drugi za hribe, nekteri za plitvo, drugi za globoko oranje.
S takim plugom se more za njega pripravna zemlja mnogo boljše obdelati, kakor pa z drugim. V novejših časih rabi se plug za globoko oranje, kteri je jako koristen za poljedelca.
Tak plug zemlje ne preobrača, nego jo v globoČini samo zrahlja. Tako zrahljana zemlja se lahko v globini z mokroto napoji in rastlinam hrano pripravlja, ko jim nasproti  voda   nad koreninami   navadno   škoduje,   da
gDJ'ij'ej°:
Težka zemlja se boljše zrahlja ter postane bolj suha in rodovitna. Rahlja zemlja pa zopet več mokrote v-se vzame, in te rastline v taki zemlji jako potrebujejo. Korenine si lahko tudi v globočini živeža iščejo, ako je zemlja zrahljana. Orje se mnogo laglje, ker drug plug ne zadeva na take zapreke.
Ker pa ni vsakemu poljedelcu mogoče, za vsako oranje poseben plug imeti, druzega za plitvo, druzega za globoko oranje,  za težko zemljo druzega in spet za
rahlo druzega, zato mora poljedelec paziti, da, kolikor mogoče, je njegov plug popolnoma, da more svoje delo dobro dovršiti.
Imeti mora zatoraj v obče plug dobre lastnosti, ktere so za dobro obdelovanje zemlje neobhodno potrebne.
Dober plug mora tedaj biti:
1.   močno narejen, da lahko pri oranji vsako zapreko premaga;
2.   ne sme biti predrag;
3.   biti mora tako narejen, da ga vsak kolar in kovač lahko popravi, ako se je kaj pokvaril;
4.   mora lahko in sigurno iti, da se živina preveč ne vtrudi, da ga orač more lahko voditi in ravnati, ako hoče globokeje ali plitveje orati;
5.   mora male zapreke premagati in ne uhajati iz tira;
6.   črtalo naj reže navpik, lemež pa vodoravno; zemljo mora polagoma vzdigovati in popolnoma preobračati; to pa najbolje opravijo plugi z vrteničasto desko;
7.  deska in podsadno lice naj bodete železni ali pa vsaj z železom okovani, ker se tako zel6 ne drgne in živina mnogo manj trpi;
8.   za težko zemljo bodo naj bolj močni, za rahlo zemljo pa bolj lahki plugi.
To so glavne točke, ktere mora imeti vsak dober plug, da se delo more dobro dovršiti, in da se živina po nepotrebnem ne muči.
Dragi poljedelci! zlajšajte si svoje delo in zbolj-šajte si svoje pluge. Slab plug Vam in živini težave dela, zraven pa še delo slabo opravlja, — in nasledek vsega tega je manjši pridelek.
List 19.
Dvanajst glavnih pravil umnega poljedelstva.
Spisal Franjo Kuralt. (Dalje.)
VI. Za seme naj se najboljše in najlepše zrnje jemlje.
Vsak umen živinorejec vč, da samo onda bo dobra živino priredil , ako ima za pleme dobre in zdrave roditelje. Stari pregovor, da jabelko nikdar daleč od drevesa ne pade, se tudi tukaj jako vresničuje. Ako so pri živini roditelji pokveke, tudi mladina ne bo dosti vredna in pridelek bo slab.
Ravno tako je pri poljedelstvu. Zemlja brez semena ne da nič, in ravno tako tudi seme brez zemlje nič. Slabo nezrelo seme vsejano v slabo, neobdelano zemljo gotovo ne bo dobrega in obilnega pridelka dalo. Drugače bo pa žetev, ako se dobro in zrelo seme v dobro obdelano zemljo vseje, gotovo dobra in obilna, trud se bo dobro izplačal.
Važno za vsakega poljedelca je dakle vprašanje : kakošno pa mora biti semensko zrnje?
148
Biti mora popolnoma razcvelo in zrelo; biti mora čisto in imeti mora moč kal pognati. Od teh lastnosti odvisna je tudi bogata žetev.
Seme mora biti popolnoma zrelo. Jako je nespametno, ako se samo na pol zrelo zrnje za seme rabi, ker takega semena se mnogo več potrosi, in mnogo manj pridela.
Dobro je tedaj, ako se za semensko zrnje napravijo taka semenišča, kjer se v dobro obdelano zemljo najboljša semena bolj na redko vsejejo, prav dobro obde-ljujejo in hranijo. Pustiti se mora, da take rastline popolnoma dozore, in paziti je, da se zrnje na njivi ali pa v žitnici z drugim ne pomeša. Takega zrnja, ktero je dobro in zrelo, se za tretji del manj porabi, kakor pa slabega in nezrelega.
Seme mora biti čisto. Kdor plevel seje, ta bo tudi plevel žel. Poljedelec mora seme kolikor najbolj mogoče očistiti. Da se pa seme ne pomeša s plevelnim zrnom, zatoraj naj se plevel pokonča že med njegovo rastjo, predno dozori. Takrat je že prepozno, kedar zrno od plevela odpada in se zopet na novo zaseje.
Seme mora biti kaljivo. Kedar se žito ali kako drugo zrnje za seme kupuje, paziti se mora posebno na to lastnost. Zrnje brez te lastnosti ni nikakor za seme. Prepriča se tega lahko pri oljnatih zrnih na ta-le način: Dene naj se nekoliko zrn v plehnato žlico in nekaj časa nad ognjem drži. Zrno, ktero ima moč kal poganjati, bo kmalu počelo pokati in iz žlice skakati, dočim bo zrno, ktero nima te moči, črno postalo in se v žlici samo vrtelo. Cem več je takega zrnja v žlici, tem slabeje je tako zrnje za seme. — Močnata semena se pa spoznajo, ako se nekoliko zrn tako na platneno cunjico položi, da se zrno zrna ne dotikuje. Cunjica s semenom dene se potem v posodo, napolnjeno s toplo vodo, in se tako na gorkem 24 do 48 ur stati pusti, da se zrnje napne. Položi se potem cunjica s semenom v lonec z zemljo napolnjen, kjer se zalije in na gorko postavi. Čez 4 ali 5 dni vzame se zopej: iz lonca, in videlo se bo, koliko zrnja je pognalo. Cem več ga je pognalo, tem boljše bo za seme.
Kaljivost je odvisna tudi od starosti zrnja, in od tega, kako da je bilo shranjeno. V obče, pri dobri shrambi, oljnata semena 2 do 4 leta, močnata pa 3 do 4 leta kaljivno moč obdrže. Najlože jo pa zgubijo, ako se mokra, ali pa na mokrih ali na prevročih mestih spravljajo, zraven pa še nikdar ne premešajo.
Ako je ta moč že oslabela, oživi se nekoliko s tem, da se zrnje malo časa v klorovi vodi namaka, ali ž njo poškropi.
Poleg vsega tega biti mora seme tudi težko (jekleno) in svetlo. Tudi na te lastnosti se mora pri kupovanji semena paziti.
Seme pred setvijo namakati, ni zmirom koristno, marveč je velikokrat še škodljivo, in to posebno takrat, kedar se tako zrnje v prav suho zemljo vseje, ali pa, ako po setvi velika suša nastane, da seme od suše ne more dalje kaliti, ter se potem popolnoma posuši.
Namakajo naj se samo taka semena, ktera dolgo časa v zemlji leže", predno počnejo kaliti, sicer jih lahko plevel zamori.
Ako se je bati, da je seme bolno, naj se zaluži, kakor, na priliko, pšenica s kuprenim vitrijolom (plavim vitrijolom), da ne postane sentjava.
Seme se tudi lahko ocukra, in to naredi tako, da se seme z gosto kuhanim limom poškropi, in v zmletem gnoji, na priliko, v gvanu, kurjeku, golobjeku, v koščeni moki itd. povalja in zopet posuši.
Rastline takega semena postanejo že od početka svoje rasti močna in krepka, kajti mlade korenine precej potrebni živež dobijo.    Vendar se  pa mora tako seme
vselej le v dobro zemljo vsejati; sejano v slabo zemljo rastline kasneje zaostanejo, ker nimajo potrebnega živeža.
Kakor je živinorejcu treba od časa do časa ponavljati rod z žlahnejšo krvjo, da si zopet more dobro živino izrediti, ravno tako potrebno je tudi poljedelcu, da si iz druzega kraja najboljše in najčistejše seme preskrbi, ako opazi, da dosedanje seme nima več tistih dobrih lastnosti, kakor jih je popred imelo. Primerjati pa mora popred podnebje in lastnost zemlje, kjer je seme rastlo, s podnebjem in zemljo, kamor ga bo sejal.
Kakor je.važno, da se za setev dobro in zdravo seme vzame, prav tako važno je tudi, da se ob pravem času seje.
Kedaj naj se seje? — Cas setve je najbolj odvisen od rastline, zatoraj se seje ali zgodaj ali pozno. Nektere rastline potrebujejo več časa za svojo rast, druge zopet manj; tudi nektere občutijo mraz veliko bolj, kakor druge.    Na vse to je treba pri  setvi obzir vzeti.
V obče naj se takrat seje, kedar zemlja ni presuha ne premokra, kedar je čista plevela, in da se je po oranji že malo posedla.
Ravno tako ima tudi zrak pri setvi velik vpliv. Rastline vsejane pri vlažnem in gorkem zraku so večidel boljše in krepkeje, kakor pa take, ki se pri mrzlem, suhem in vetrovem zraku sejejo. Seme počne tudi popred kaliti in rastline bolje rastejo, ako se seje, keaar je zrak pri solnčnem vzhodu jako z vodenim parom napolnjen. Dobro je tudi, zvečer sejati, in seme čez noč nepokrito pustiti, da rosa na-nj pade; drugo jutro pa naj se zarano pokrije. Ako je pa noč mrzla, se ne sme seme nepokrito pustiti, kajti to bilo bi jako škodljivo.
Setev odvisna je tudi od podnebj a in lastnosti zemlje. Za ozimno setev je zmirom bolje, ako je bolj zgodnja, posebno ako je mrzlo podnebje in zemlja mokra. Take zgodaj sejane rastline postanejo še pred zimo močnejše in krepkeje, ter lagleje zimo prenašajo. Kjer je pa toplo podnebje, zemlja mastna in rahla, ni dobro, ako se prerano seje, ker rastline pred zimo prenaglo zrastejo, ter potem v jesenski mokroti lahko zgnjijejo in pozimi zmrznejo.
J ara setev naj se pa ravna po zemeljski mokroti in gorkoti. Tudi pri tej setvi je bolje, ako se raje malo pred seje, kakor pa kasneje, da imajo mlade rastline še potrebno mokroto, in da že nekoliko odrastejo, predno poletinska vročina pritisne. Kasneje naj se samo take rastline sejejo, kterim bi spomladanski mraz lahko škodoval.
Pri zgodnji setvi je tudi manj semena treba, kakor pri pozni,   ker se  rastline boljše in hitrejše razraščajo.
Način setve je dvojen. Seje se ali z roko ali z mašino.
Skoraj tretji del semena je več potreba, ako se z roko seje, ker mnogo zrnja nepokritega ostane, ter ga ptice pojedo; mnogo ga pa tako globoko v zemljo pride, da ne more kaliti. Z mašino sejano seme vse enako globoko v zemljo pride, se vse lahko pokrije, in tako enakomerno kali, raste in zori. Z mašino sejano seme je tudi enakomerno razdeljeno, da ni zdaj vse na kupu, zdaj zopet prav redko vsejano; vsaka rastlina ima svoje mesto razprostirati si korenin in se razraščati. Pri taki setvi se tudi zemlja boljše in lagleje obdeluje, kar mnogo k rastlinski rasti pripomore.
Po nekterih krajih, posebno po Ogerskem so se te mašine že jako razširile; vsak gospodar priznava njihovo dobroto in korist.
Pri umnem poljedelstvu paziti se mora tudi, kako globoko da naj se seje. Akoravno se ne more na tanko odgovoriti, vendar pa v obče velja pravilo to, da se tako globoko seje,   da  seme dobi potrebno gor-
koto in mokroto, da more kaliti in da rastline morejo precej potrebni živež dobiti. Iz tega sledi, da je globočina setve odvisna od topline in mokrote, kakoršne rastlina potrebuje; vendar se ne sme nikdar pregloboko sejati, ker se lahko zgodi, da zrnje ne more kaliti, ali pa prav slabo; potem je tudi rastlina in pridelek slab. Tudi preplitvo sejati ni dobro, ker se pri ugodnem vremenu rastline prehitro razraščajo, pri suši pa zopet lahko kal zaostane. V obče naj se tem globokeje seje, čem veče je seme, čem bolj trdna je njegova lupina, čem bolj rahla in suha je zemlja, in čem topleje in bolj suho je podnebje in vreme.
Seje naj se tem plitveje, čem manjše je seme, čem bolj je zemlja vlačna in čem mokrejši je podnebje in veter.
Zatoraj razločujemo globoko, sred n j o in plitvo setev.
Setev je globoka, ako se seme 3 do 4 palce globoko vseje.   Ta setev je posebno za soČivje.
Srednja setev je, kedar se seme poldrugi do pol-tretji palec na debelo z zemljo pokrije. Ta setev je posebno za žitna semena.
Plitva setev pa je, ako se seme samo pol palca globoko vseje, na pr. detelja, mak itd.
Nikdar toraj se ne sme v vsako zemljo in vsako seme enako globoko sejati, ker to je velika napaka pri poljedelstvu.
149
List 22.
Gospodarske stvari.
Dvanajst glavnih pravil umnega poljedelstva.
Spisal Franjo Kuralt.
VIL
Vsak gospodar naj ima le toliko živine, kolikor
je dobro hraniti more.
(Konec.)
Na taki način si more živinorejec preračunati, koliko živine bo mogel hraniti, da mu bo dobiček dala, ne pa zgube.
Ce tudi si je živinorejec preračunal, koliko živine bode mogel s svojo klajo leto in dan rediti, vendar ne sme nikdar vse klaje v ta račun vzeti; pustf naj si je zmirom nekoliko za naprej. Noben gospodar ne ve, ali mu bodo prihodnje košnje in žetve tudi toliko živinske hrane dale, da bo mogel svojo živino tudi za naprej tako dobro rediti, da ne bo prisiljen drago kupovati klajo, ali pa zaradi pomanjkanja klaje živine iz hleva prodati.
Kakor je pa zadostna hrana za dobro izrejo živini potrebna, ravno tako neobhodno potrebna jej je tudi zdrava voda.
Koliko da vsaka živina vode na dan popije, odvisno je deloma od hrane, kakoršna se živini poklada, — od plemena in živinske starosti, od letnega časa, od vremena in od dela, za ktero se živina upotrebuje. Cem manj redilna in siroveja je hrana, tem več pijače zahteva živina.
Prešič potrebuje več pijače, kakor goveja živina, goveja zopet več kakor konj, in konj zopet več kakor ovca.
Srednjo primero jemaje računa se na en funt send tri funte vode. Tako na priliko, potrebuje konj za 100 funtov žive teže tri funte in pol send, 10 funtov in pol pa vode.
Mlada živina potrebuje bolj mrzlo vodo kakor stara, kteri topla voda bolj hasni.
Tudi pije živina tem več, čem topleje je vreme in veča vročina; mnoge bolezni, posebno bolezen vrance in njej enake, po kterih kri črna in gosta postane, se odvrnejo, če živina večkrat in hladne vode dobiva.
Ravno tako tudi molzne krave in take, ktere teleta dojijo, več potrebujejo vode, kakor pa druge.
Vroča živina se ne sme nikdar napajati.
Ako se živini friška klaja poklada, je boljše, da se pop red napoji, kakor pa potlej. Tudi nečedna voda se ne sme živini dati, ker lahko zboli.
Da se pa živina v redu hrani, potreba je za to ljudi, da jej strežejo. Jako je nespametno, ako si misli kdo s tem kaj prihraniti, da ima mnogo živine in malo ali cel6 samo enega hlapca ali eno deklo.
Ako se živina dobro ne snaži, lahko postane bolna in gospodar bo le malo pri njej priredil. Red in snaga sta glavne stvari pri živinoreji. Žalibog, da mnogi naši gospodarji te potrebe ne razumejo.
Treba je toraj, da ima vsaka živina potrebno postrežbo.   Računa se tedaj:
en hlapec za 2 konja, da jima streže in ž njima dela;
en hlapec za 20 žrebet,
en hlapec za 4 vole, ako samo pol dne delajo, ako pa delajo celi dan, streči mora en hlapec samo dvema ; moloma,
en hlapec za 15—20 krav, da jim streže in jih molze,
ena dekla za 15—20 krav, da jim streže in jih molze,
en hlapec za 25—30 krav, ktere se na pašo gonijo, kterih pa on ne molze,
en hlapec za 10—12 goved, ktera se pitajo,
en hlapec za 300—400 ov&c,
ena dekla za 30—40 prešičev različne starosti.
Vedeti se pa mora pri tem, da hlapci in dekle, ki imajo s toliko živino opraviti, se ne smejo za druga opravila upotrebljati, nego samo pri svoji živini ostati, da jo morejo dobro hraniti in snažiti.
Tako, dragi gospodarji, Vam je dobiček od živine Vaše gotov.
180
Dvanajst glavnih pravil umnega poljedelstva.
Spisal Franjo Kuralt. (Dalje.)
VIII.
Kolikor mogoče naj se seme seje blizo razpadlega gnoja.
Vsak poljedelec hoče mnogo žeti; on želi, da se mu trud njegov dobro izplača z obilim pridelkom. Da pa poljedelec to doseže, mora se truditi, da rastlinam, kolikor mogoče, k rasti pripomore. Potrebno je tedaj, da rastline oskrbi z gnojem, da ga jim dobro pripravi, in pripravljenega, kolikor mogoče, blizo rastlinskih korenin spravi, da živež pride v rastline, in se tam po naravski moči čem hitrejše in boljše v rastlinska skladna dela spremeni.
To pa poljedelec doseže, ako zemljo pri gnojenji, bodi-si pred setvijo, bodi-si po setvi, dobro pripravi.
Če se seme z brano pokrije ali z valajem povleče , mora se pri obdelovanji njive najmastnejša in najbolj pognojena zemlja na površje spraviti, da seme, obdano z dobro in mastno hrano, se obilno raz-rašča in vse klice dobro redi. Ce pa se seme p o d o r j e, naj se najboljša zemlja s semenom vred 1 palec do 2 palca^globoko pod površje spravi.
Ce se gnoj mnogo časa pred setvijo na polje izvozi, kakor je navada, kedar zemlja počiva (v prahi) ali pri jarini, ko se že jeseni gnoj na njivo spravi, mora se tak gnoj precej raztrositi in plitvo pod-orati, kasneje pa, kedar je že pognjil, zopet z globo-kejim oranjem izorati, da tako malo z zemljo pokrit zopet na površje pride. Da se lepo enakomerno razdeli, naj se še z brano povleče.
Na tako zrahljano zemljo naj se seje, in seme potem z brano, z valajem ali pa s plugom pokrije. Tako je pripravljena hrana za seme; ona korenine obdaja, in tako rastlina more močna in krepka postati.
Večkrat se zgodi, da se gnoj ravno pred setvijo na polje vozi. Tak gnoj mora biti dober, to je, že popolnoma segnjit, ne pa samo segnjita stelja. Takrat ni več časa gnoj podorati in zopet izorati, in da bi se tudi to storilo, gnoj bi vendar-le nesegnjit ostal, in zrahljala bi se samo zemlja. Seme v tako pognojeni zemlji ne dobi pripravne hrane; rastline rastejo počasi, kajti tako gnojenje še le kasneje hasne.
Če pa je poljedelec le prisiljen, ravno pred setvijo gnojiti, naj se po enakomerno raztrosenem in dobro po-gnjitem gnoji seje, in seme z gnojem vred plitvo podorje. Sejati se mora v takih okoliščinah gosteje, kakor pa takrat, kedar se seje že v staro pognojeno zemljo.
Popolnoma segnjiti gnoj ali pa umetna gnojila, postavimo, kri, koščena moka, gvano, kompost itd. naj se nekoliko dni pred setvijo na dobro obdelano zemljo enakomerno raztrosijo in prec potem naj se zavleče. Seme se potem na navadni način seje, podorje ali pa zavlači.
Čez rastline gnojiti je samo takrat dobro, ako so umetna gnojila zelo z zemljo pomešana, ali pa, da se že preveč pognjiti gnoj zavoljo izhlapenja, ne more več varovati.
Razen teh načinov se pa tudi v razore ali pa t jame gnoji.
Kedar se gnoji v razore, se gnoj na široko raztrosi in z grabljami za plugom na zrahljano zemljo potegne. Seme se ali pred plugom ali za plugom na strani razora v zemljo vtakne, in z drugim plugom se potem gnoj pokrije. Tako gnojenje jei navadno pri več semenih, kakor, na pr., pri turšici, krompirji, sočivji itd, Kedar se pa v jame gnoji, takrat se naredš male jame, seme va-nje dene in z gnojem pokrije. Gnoj ostane toliko časa nepokrit, dokler rastline nekoliko palcev visoke ne izrastejo. Pri prvem okopavanji se potem gnoj pokrije. Tudi to gnojenje se rabi pri rastlinah, kakor gnojenje v razore.
Takošno gnojenje je zato dobro, ker se mnogo gnoja prihrani, in ker gnoj zraven korenin ali pa nad koreninami leži, z dežjem v zemljo zleze in korenine dobro redi. Od druge strani je pa to zopet jako škodljivo, ker mnogo zemlje nepognojene ostane, s tem ne-rodovitneji postane, kar potem na široko vsejanim rastlinam mnogo škoduje.
181
196
Dvanajst glavnih pravil umnega poljedelstva.
Spisal Franjo Kuralt. (Dalje.)
IX.
Poljedelec naj za delo upotrebuje tako živino, kakoršna mu največ dobička daje.
Jako važno je to, kakošno živino poljedelec za dela svoja rabi, ker s tem, da pri svojem gospodarstvu primerno živino za delo rabi, mnogo klaje, mnogo dela in časa prihrani.
Navadno se za delo upotrebuje ali konj , ali vol, ali pa tudi krava. Kakošno živino naj poljedelec izbere, na to vprašanje se ne more prav točno odgovoriti, kajti to je preveč odvisno od njegovega gospodarstva, od kraja in klaje.
Kar se konja tiče, je konj pri delu in vožnji mnogo hitrejši kakor pa vol; vol pa je navadno cenejši in tudi toliko postrežbe ne zahteva kakor pa konj. Ako se kakošna nesreča pripeti, lahko se vol še mesarju proda; pa vsi novci so zgubljeni, ako se konju kaj tacega zgodi.
Da bo tedaj poljedelec pravo zadel, ali naj konja ali vola za delo upotrebuje, mora prevdariti:
1.   koliko zemlje mu je treba obdelovati, kajti zemeljski obseg zahteva tudi primerno delo. Kjer za enega konja čez celo leto ni dela, tam naj se drži rajši vol. Ravno tako naj se tudi tam, kjer je za dva konja premalo dela, za enega pa preveč, rajši dva vola držita, ker dva vola toliko storita kakor pol drugi konj, ne delata pa toliko stroškov kakor pa dva konja;
2.   kako daleč da polje njegovo leži, in je raztreseno ali ne. Ako je polje jako daleč od doma in ako je tako raztreseno, da se more iz ene njive na drugo voziti, bilo bi nespametno, da bi se za delo voli namesti k6nj upotrebovali, ker pri volih se na tak način preveč časa za delo zgubi;
3.   kakošen položaj ima njegovo polje. Ako je polje v hribih in zemlja težka, naj se rabi vol, da poljedelec pri oranji zapreke lagleje premaguje in zemljo počasi boljše obdela. Na ravni in rahli zemlji je pa boljši konj,   ker mnogo hitreje dela.    Tudi za
vlačenje in valjanje je konj boljši, ker je tako delo tem bolje, čem hitreje se opravi;
4. kakošni so postranski zaslužki. Ako je blizo mesta, ali so druge takošne okoliščine, da si z vožnjo da mnogo zaslužiti, boljše je si konja držati. Vendar pa ne sme poljedelec nikdar tega prezreti, da delo je na polji prvo njegovo delo, vožnja pa je le njegov postranski zaslužek;
5.   kakošno in koliko klaje na leto pridela. Ako se prideluje kislo seno, naj se konji s takim senom hranijo, ker voli pri taki kisli hrani hitro opešajo in moč zgubijo; sladko sen6 pa bolje voli izplačajo nego konji. — Ako je sladko seno cenejše, kakor pa žito (oves, koruza), s kterim se konji hranijo, naj se rajši voli rabijo. Kjer je pa malo senožeti ali kjer senožeti niso za vole dobre in podnebje ni za deteljo, naj se z žitom rajši konji hranijo in za delo upotre-bujejo, kajti konj mnogo več naredi nego vol;
6.   v kakošnem razmerji je celo gospodarstvo. Kdor ima mnogo dobrih ovac, ali pa je blizo mesta, kjer se mleko in maslo lahko proda, ima naj za delo rajši konje, da frišna klaja za ovce in krave ostane. Pri žganj arij ah, sladkornicah, pivarnicah naj se voli drž6, ker se lahko z ostanki omenjenih fabrik hranijo, ki bi drugač morda brez vse koristi bili.
Sem ter tje se pa za vožnjo upotrebujejo tudi krave, in to posebno pri malih posestnikih. Mnenje, ali naj se krave namesti konj ali volov za delo upotrebujejo, je različno. Res je, da se s klajo, ki je en konj potrebuje, lahko dve kravi hranite, da nam krava zaradi mleka in telet mnogo več koristi nego vol, da konj in vol čez zimo skoraj zastonj v hlevu stojita, dočim nam krava mleka daje, in tako nekoliko klaje poplača, — da je krava bolj živa nego vol in da se lagleje ž njo vozi nego z volom. Vendar se pa ne more reči, da bi krava bila bolja in koristnejša za vožnjo nego vol ali pa konj. Skušnje kažejo, da vozne krave imajo manj mleka, njih mleko je pa, kakor dr. Lobe trdi, nekoliko bolj masleno, kakor pa mleko druzih krav. Tudi je za breje krave težka vožnja jako škodljiva in nevarna zato, ker lahko zvržejo. To pa je gotovo, da ni nikakoršna sramota krave vpregati, in če gospodar kravo za manjša dela rabi, če je nima vpre-žene celi dan, ampak le na pol dne, in kedar je breja, varno ž njo ravna, ta ima s kravo dvojni dobiček: nekaj dela mu opravi, pa tudi mleko daje, če jej se ve da tudi dosti klaje privošči.
Tako naj poljedelec vse prevdari, in potem se bode lahko odločil, kakošna živina je njemu in njegovemu gospodarstvu najbolj koristna, — in tako naj potem za delo upotrebuje.
List 26.
Dvanajst glavnih pravil umnega poljedelstva.
Spisal Franjo Kuralt. (Dalje.)
X.
Klaje ne smemo preskopo sejati, pa tudi jej ne
preskopo gnojiti.
Omenil sem že v poprejšnjih pravilih, kako važno in koristno je za poljedelca in živinorejca, ako pridela mnogo dobre klaje, ker ona je podlaga srečni živinoreji in obilemu poljedelskemu pridelku.
Navadno se pa dandanes na pašnikih, senožetih in deteljiščih le malo dobre klaje pridela in posebno zato, ker se preredko seje in le malo ali pa cel6 nič ne gnoji. Deteljo navadno še le, kakor tretjo rastlino, po gnojenji sejejo, ko je zemlja že opešala in svojo redilno moč zgubila. Eavno tako dela se tudi z drugo klajo. Vsaka pična rastlina, to je, vsaka za pičo ali krmo živini namenjena, sama za-se vsejana, ima med pojedinimi rastlinami prazna mesta, na kterih se plevel zaredf. Ako se pa seje detelja med travo, ali trava med deteljo, se ta prazna mesta napolnijo, kajti rastlina med rastlino raste in plevel se ne more zarediti.
Cem različnejše pične rastline se druga z drugo sejejo, tem boljše in tem hitrejše druga z drugo raste. Ena sega globoko s svojimi koreninami, kakor na priliko, detelja, druga si zopet na površji hrane išče, kakor, na priliko, trave. Tudi vreme nima potem toliko vpliva. Nekterim rastlinam ne škoduje velika suša, drugim zopet ne velika mokrota, ene lahko pretrpi vročino, druge zopet lahko mraz. Naj bode vreme ka-koršno koli, zmirom bo pridelek gotov, ako se različne pične rastline sejejo.
Cem gostejše se pične rastline sejejo, tem visokejše in tanj še bodo take rastline. Ako hočemo tedaj tankih, visokih pičnih rastlin pridelati in dobro in gotovo žetev imeti, sejati moramo različne rastline druga z drugo in ne preredko, tedaj: s semenom ne smemo biti preskopi.
Ravno tako tudi z gnojem ne smemo skopariti. Pičnim rastlinam se mora dobro gnojiti, da hitro kalijo, hitro rastejo, in da se v enem letu lahko večkrat pokosž. Ta gnoj ni zgubljen, ako mi rastline živini pokladamo, in rastline tudi vsega zemlji ne vzamejo. One ga potrebujejo samo v početku svoje  rasti;  kedar
Ea dobijo perje, in ko se korenine bolj razrastejo, ta-rat mnogo hrane po perji posrkajo iz zraka, in zopet mnogo po koreninah iz zemeljske globočine. Kedar se pične rastline pokosč, one zemlji v strnišču in koreninah več rastlinske (vegetabilične) hrane zapustč, kakor so jo same potrebovale, vzele so pa zemlji samo mnogo rudninskih delov. Rastlina, vsejana za pičnimi rastlinami, dobi za hrano že razkrojene dele napeljanega gnoja, potem povreto strnišče in korenine pične rastline, manjka jej pa samo kalija in fosforove kisline. Ce te rudninske dele zemlji zopet povrnemo, ali pa če jih ima zemlja še dosti v sebi, more se brez vse skrbi na tako zemljo potem žito sejati, kajti zrnje bo težko in žetev bogata.
Ako se je pa pičnim rastlinam le malo gnojilo, gnojiti se mora potem tudi še žitnim rastlinam, ako hočemo, da nam dad6 bogato žetev.
Paziti mora na dalje poljedelec, da bo zmirom dobro pičo pridelaval, jo ob pravem času in na primerno zemljo sejal.
Za rodovitno zemljo najboljša je mešanica iz grašice, graha, rži ali pa ovsa spomladi zgodaj vsejana in cvetoča pokošena.
Za zateglo in zmazano zemljo je sposobna rdeča detelja.
Za nemško deteljo, pomešano z divjim ovsem in pasjim repom, dobra je posebno rahla zemlja.
Za turško deteljo je dobra apnena zemlja.
Za ajdo, pros6, strašnico pa peščena zemlja.
Sejati mora poljedelec take pične rastline, ktere mu zgodaj spomladi frišno pičo dajo, in pa take, ktere se še le kasno jeseni za frišno klajo rabijo. Tako, na primer, ogeršica velicega srpana vsejana, da prvo frišno klajo drugo leto konec malega travna;
ozimna rž, sejana z grahom, se sredi velikega travna požanje in za frišno klajo porabi;
od začetka rožnika ali pa še na koncu velikega travna nam da prvo košnjo nemška detelja in pa turška detelja;
sredi rožnika se kosi prvikrat rdeča detelja;
v početku malega srpana se drugikrat kosi nemška detelja, in vse zgodaj spomladi sejane mešanice;
od srede malega srpana naprej kose se ali detelje tretjikrat, ali se pa tudi turšica do pozne jeseni lahko za frišno klajo upotrebuje, ako se je od 14 do 14 dni zaporedoma sejala.
Na tak način si more poljedelec celo poletje in jesen svojo živino s frišno klajo prehraniti, in si mnogo sena za zimo obdržati.
Kedar poljedelec mešanico seje, premisliti mora najpred: kakošna semena bode skupaj zmešal in v kolikošni razmeri.
Največ semena naj vzame od take rastline, ktera se njegovi zemlji najbolj prilega. Ako je na priliko zemlja posebno rdeči detelji primerna, in poljedelec hoče ž njo še nemško in  pa belo  nizko  deteljo pome-
204
sati, naj vseje na en oral (joh): 15 funtov rdeče detelje, 5 funtov nemške detelje, 5 funtov bele nizke detelje.
Ako se pa zemlja posebno nemški detelji prilega, naj vzame na oral: 20 funtov nemške detelje, 5 funtov rdeče detelje, 5 funtov bele nizke detelje, pomeša naj se tudi nekoliko trav, ktere se zemlji najbolj prilegajo.
Ako se bode poljedelec še dalje trudil, da mnogo dobre klaje pridela, da ni ne s semenom, ne z gnojem pri setvi preskop, gotovo bo z dobrim vspehom gospodaril. Dobro si bo potem mogel živino rediti, lahko bo svoje polje dobro gnojil, in tako si od dne do dne zemljo zboljšal in povikšal pridelke.
List 27.
Dvanajst glavnih pravil umnega poljedelstva.
Spisal Franjo Kura!t. (Dalje.)
XI. Naprej! poljedelci in živinorejci!
Napredujmo! to je gžslo današnjega časa. Ni ga naroda niti stanu, da bi stal zmirom na enaki stopinji izobraževanja in napredka. Tudi poljedelstvo in živinoreja ni ostala zmirom na enaki stopinji, tudi ona je pričela segati po sredstvih napredka in v napredku ko-račiti z drugimi znanostmi.
Mnogo strojev (mašin) se je znašlo, s kterimi se je poljedelstvo v enem in drugem obziru mnogo zboljšalo, kteri nadomestujejo mnogo človeških in živinskih delavnih moči, kteri prihranijo mnogo časa, zboljšajo in pomnožijo pridelke.
Po znanstveni poti doseglo se je spoznanje, kaj da rastlinsko rast pospešuje in kaj da jo ovira, kakošna zemlja se prilega tej ali uni rastlini, kakošno hrano potrebuje ta ali una rastlina, koliko da je potrebuje in kako da se zemlji more zopet povrniti.
Živinorejec pričel je spoznavati naravo živine, njeno pleme in njene razmere do različnega podnebja, njene dobre in slabe lastnosti.
Za vse to in še za mnogo druzega so skrbeli slavni poljedelci, živinorejci in kemikarji s tem, da so znanstveno napredovali v poljedelstvu in živinoreji. Oni so raztrgali oblake naravskih skrivnosti, postavili poljedelca za gospodarja zemlji, da jo more siliti k obilnejšemu pridelku, živinorejca pa, da boljša in požlah-nuje različna živalska plemena.
Poljedelec kakor živinorejec došel je na tak način do sredstev, po kterih more napredovati, si blagostanje boljšati in konkurirati z drugimi narodi. Dolžnost je vsakega poljedelca kakor tudi živinorejca, da ta sredstva upotrebuje za svoj napredek in svoje izobraževanje, kajti samo tako se bode njegovo gospodarstvo prilegalo današnjemu času in današnjim zahtevam.
Mnogo je sredstev za napredek poljedelstva in živinoreje, in to so v prvi vrsti:
ljudske šole. Že v otročja srca vsaditi se mora kal spoznavanja važnosti poljedelstva in živinoreje, njena potreba in njena zahteva. Ako je otrok že to spoznal, rastlo bode to spoznavanje ž njim, s tem pa tudi želja, bolj na tanko seznaniti se s predmeti gospodarstva in napredka njegovega. V ta cilj in konec dobilo je več učiteljev Hartinger-jeve ^gospodarske podobe". Naj jih vsak učitelj rabi za to, za kar jih je dobil, ne pa morda samo za kinč svoje sobe. Ko je otrok v ljudski šoli dobil prvo podlago poljedelstva in živinoreje, namreč znanost čitanja, računstva in pisanja, pa tudi nekoliko vednosti v naravoslovji in pa spoznanje važnosti poljedelstva in živinoreje, radostno bo nastopil pot svojega napredka in izobraženja, namreč:
nižo gospodarsko šolo. Tukaj se bo on veselo in vspesno seznaval z različnimi predmeti poljedelstva in živinoreje, z njenim umnim napredkom, njenem odnaŠaji v različnih zemljah in njenimi naravskimi zakoni. Tukaj bode pognala krepka kal, ki mu je bi! vsajena v ljudskih šolah, se čvrsto razraščala po krepkih koreninah, in zrastla bode krepka in močna rastlina napredka v korist in čast domovini in samega sebe.
Žalibog, da moramo Slovenci tako važnih sredstev gospodarskega napredka dozdaj še pogrešati in da nam dosehmal sveti edina zvezda takega napredka, namreč goriška gospodarska šola.
Dragi poljedelci in živinorejci, kteri ste premožni, ne zamudite svojih sinov pošiljati v tako važno in koristno učilnico' Naj veča dota, ki jo svojim otrokom morete dati, je znanje pravega in umnega gospodarstva, kajti to je oni krepki steber, kteri trdno pod-, pira započetja vsakega poljedelca in živinorejca, da ga ne razruši vsak majhen vihar.
Dokler narodu tako koristnih sredstev pomanjkuje, skrbeli so in še skrbe narodni možje za njegov napredek z drugimi sredstvi, namreč s knjigami in časopisi. Na čelu takih mož stoji gosp. dr. Jan. Blei-weis. On je, razen mnozih druzih v gospodarstvo se-gajoČih knjig, poslednjiČ dal živinorejcem sredstvo, se popolnoma izobraziti v živinoreji in vspešno v njej napredovati, in si svoje blagostanje zboljšati. To sredstvo je knjiga: „Nauk o umni živinoreji"! Dragi gospodarji! z branjem te knjige morete odpraviti one po-greške pri svoji živinoreji, ktere so največi vzroki malega in slabega priredka in malega ali cel6 nobenega dobička. Cena tej knjigi, po podobah razjasnjeni, je nizka, al vrednost njenega poduka je jako velika. Kupi naj si vsaka hiša to koristno knjigo, da morete vštric koračiti z živinorejci drugih dežel, in si svoje dohodke povikšati.
Za napredek poljedelstva in živinoreje skrbijo tudi časopisi in to namreč „Noviee" in pa „ Gospodarski list", ki izhaja v Gorici. Dragi gosdodarji! naročite si tako važnih časopisov,   čitajte jih marljivo,  in gotovo
212
ne boste tožili čez tako slabe čase. Cas ni edini vsega hudega kriv, nego krivi ste vi sami, ker zaostajate v napredku za drugimi narodi in deželami, zaostajate s pridelki in pešate v konkurenciji.
Cas zahteva napredek! Sredstva zanj imate; imejte le še dobro voljo, in gfbtovo bo vaša prihodnost bolja. Pomnite besed, ki nam jih poje naš slavni Koseški:
Marno poglejte potem na polje slovenskega djanja, Mnogo ledine je še, mnogo je križema rok, Ganite jih,  otrebite mah domovini do jedra, Duhe zarotite v beg dvombe* nemarnosti, tmin, Dvignite srčno  slovenskega dlana in uma!
Volja se zbudi tedaj, truda ne strašite se!
Gani se vrli ratar! Si bo veselo sejal, Cvetju se čudil unuk unuka unukove žetve!