Jennie Hall: Zgodbe o Vikingih

	Naslov izvirnika: Viking Tales

	Prevod: Matejka Križan

	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Ovitek: EVING., Trebnje

	Ilustracije: Victor R. Lambdin

	Urednica: Matejka Križan

	Elektronska izdaja.

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Bodkovci 41b, 2256 Juršinci

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Juršinci, 2023



Vse pravice pridržane.



	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134858

	Cena: 13,99 €



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 140089347

ISBN 978-961-7134-85-8 (ePUB)





	KAZALO

	KAJ SO SAGE? 7

	I.

	NA NORVEŠKEM

	DOJENČEK 13

	ZOBNI SLUŽABNIK 16

	OLAFOVA KMETIJA 22

	OLAFOV BOJ S HAVARDOM 33

	TREPET SOVRAŽNIKOV 39

	HARALD POSTANE KRALJ 44

	HARALDOVA BITKA 52

	GYDINO DRZNO SPOROČILO 60

	BITKA NA MORJU 68

	POROKA KRALJA HARALDA 74

	KRALJ HARALD SE ODPRAVI ČEZ ZAHODNO MORJE 79

	II.

	ZAHODNO OD MORJA

	DOMOVI NA ISLANDIJI 87

	ERIK RDEČI 120

	LEIF IN NJEGOVA NOVA DEŽELA 136

	DOBRA VINLANDIJA 147

	OPOMBE 163





	 KAJ SO SAGE?

	Islandija je majhna dežela daleč na severu v ledeno mrzlem morju. Ljudje so jo odkrili in naselili pred več kot tisoč leti. V toplem delu leta so običajno lovili ribe in izdelovali ribje olje ter lovili morske ptice in zbirali perje, skrbeli za ovce ter spravljali seno. Ampak zime so bile dolge, temačne in mrzle. Moški, ženske in otroci so se zadrževali v hišah, česali volno, predli, tkali in pletli. Vsa družina je ure in ure sedela ob ognjišču sredi glav-nega prostora. Ta ogenj je dajal edino svetlobo. Sence so poplesavale po temačnih kotih in dim se je vil ob viso-kih tramovih na stropu. Otroci so sedeli na tleh iz step-tane zemlje blizu ognja, odrasli pa so sedeli na dolgi in ozki klopi, ki je stala blizu svetlobe in toplote. Roke vseh so bile zaposlene z volno. Delo jim je dovoljevalo, da so razmišljali in se pogovarjali. O čem so se pogovarjali? O poletnem ribolovu, lovu na lisice, potovanju na Nor-veško. Ampak teh pomenkov so se naveličali. Očetje so pogledali svoje otroke in pomislili:

	»Ne učijo se veliko. Kaj jih bo naredilo pogumne in modre? Kaj jih bo naučilo ljubiti svojo deželo in staro Norveško? Ne bodo tega storile zgodbe o bitkah, pogum-nih dejanjih in mogočnih ljudeh?«

	Tako so, medtem ko je vsa družina delala ob rdeči svetlobi ognja, očetje pripovedovali o norveških kral-jih, dolgih popotovanjih v tuje dežele in o velikih bit-kah. In na kmetijah po vsej Islandiji so pripovedovali te stare pripovedke znova in znova, dokler jih niso vsi poznali in imeli radi. Nekateri možje so znali peti in igrati na harfo. To je naredilo zgodbe še zanimivejše. Ljudje so te može imenovali skaldi, oni pa so svoje pesmi ime-novali sage.

	Vsako leto sredi poletja so pripravili veliko sreča-nje. Prišli so možje iz vse Islandije in sprejemali zakone. Čez dan je bil čas počitka, ko ni potekalo nobeno po-slovanje. Takrat je nek skald vzel svojo harfo, stopil na velik kamen ali gomilo, stal na njej in zapel pesem o kak-šnem pogumnem dejanju starega nordijskega junaka. Ob prvem zvoku harfe so možje pritekli iz vseh smeri in vzklikali:

	»Skald! Skald! Saga!«

	Več ur so tako stali in poslušali. Vzklikali so in plo-skali. Ko se je skald utrudil, je nekdo drug iz množice stopil na njegovo mesto in zapel ali povedal zgodbo. Ko je skald stopil z visokega mesta, je kakšen bogataš pohi-tel k njemu in rekel:

	»Pridi in ostani to zimo v moji hiši. Naša ušesa so žejna pesmi.«

	Tako so torej najboljši skaldi veliko potovali in obi-skali so veliko ljudi. Zaradi sag so bili povsod dobrodo-šli. Vedno so jih počastili z dobrimi sedeži na slavjih, dobili pa so tudi veliko bogatih daril. Celo norveški kralj je včasih poslal ponje preko morja do Islandije, in kakšnemu slavnemu skaldu takole rekel:

	»Pridi in me obišči. Ne boš odšel praznih rok. Možje pravijo, da so najslajše pesmi doma na Islandiji. Rad bi jih slišal.«

	Teh zgodb niso zapisali. Le malo ljudi je znalo brati in pisati v tistih dneh. Skaldi so se naučili pesmi, ki so jih slišali prepevati. Sčasoma je vedno več ljudi znalo pisati. Takrat so govorili:

	»Te pripovedi so zelo dragocene. Moramo jih zapi-sati, da jih obvarujemo pred pozabo.«

	Odtlej je veliko ljudi na Islandiji preživelo zime ob pisanju knjig. Pisali so na ovčje kože, ki se imenujejo pergament. Veliko teh starih pergamentnih knjig se je ohranilo na stotine let in so danes v muzejih na Norve-škem. Nekaj strani je izgubljenih, nekaj je strganih, vse pa so porumenele in pomečkane. Vendar so dragocene. Pripovedujejo o vsem, kar vemo o starih časih. To so tiste besede, ki so jih prebivalci Islandije zapisali pred dav-nimi časi – zgodbe o kraljih in o bitkah in o plutju z lad-jami. Nekaj teh starih zgodb vam prinaša ta knjiga.





	I.





NA NORVEŠKEM





	DOJENČEK

	Kralj Halfdan je živel na Norveškem pred mnogimi leti. Nekega jutra mu je kraljica dejala:

	»Ponoči sem imela nenavadne sanje. Sanjala sem, da sem stala v senci nadstreška





1 . Z obleke sem odstranila trn in ko sem ga držala med prsti, se je spremenil v viso-ko drevo. Deblo je bilo debelo in rdeče kot kri, ampak spodnje veje so bile lepe in zelene, najvišje pa so bile bele. Zdi se mi, da so se veje tega velikega drevesa raz-raščale tako široko, da so prekrile vso Norveško in sega-le še dlje.«

	»Nenavadne sanje,« je rekel kralj Halfdan. »Sanje so božji sel. Sprašujem se, kaj nama želijo povedati.«

	Pogladil si je brado in se zamislil.

	Preteklo je nekaj časa in nekega dne je v slavnostno dvorano, kjer je sedel kralj Halfdan, vstopila služabnica. V rokah je nosila bel sveženj.

	»Moj gospodar,« je rekla, »pravkar se vam je rodil sin.«

	»Ha!« je vzkliknil kralj in skočil visoko v zrak s svo-jega sedeža ter pohitel k ženici.

	»Naj ga vidim!« je zaklical z glasom, polnim rado-sti.



Služabnica je položila sveženj na tla in odstranila platno. Tam je bil majhen, gol dojenček. Kralj si ga je pozorno ogledal.

	Krepak otročiček je,« je rekel. »Pripelji sem Ivarja in Thorsteina.





2 «

	To sta bila poveljnika kraljevih vojakov. Kmalu sta prišla.

	»Bodita priči,« je rekel Halfdan.

	Nato je vzel dojenčka v roke, stara služabnica pa je prinesla srebrno skledo vode. Kralj je pomočil vanjo ro-ko, poškropil dojenčka ter rekel:

	»Tega dojenčka imenujem za svojega sina. Ime mu bo Harald. Ob imenovanju mu podarjam deset kilogra-mov zlata.«

	Potem je ženica dojenčka odnesla nazaj v kraljičino sobo.

	»Gospodar ga je priznal za svojega,« je rekla. »Nič čudnega, saj ima vse ude popolne.«

	Kraljica je pogledala svojega otročička in se nasmeh-nila. Spomnila se je svojih sanj.

	»Veliko drevo! Je mogoče, da je ta moj otročiček ti-sto veliko drevo?«





	ZOBNI SLUŽABNIK

	Ko je bil Harald star sedem mesecev, je dobil prvi zob. Takrat je njegov oče rekel:

	»Vse mladiče svojih čred, jagnjeta, teleta in žrebe-ta, ki so se rodili, odkar se je rodil moj sin, poklanjam njemu. Dajem mu tudi tega služabnika, Olafa. To so moja zobna darila za mojega sina.«

	Deček je hitro rasel in ko je shodil, je večino časa preživel zunaj. Tekal je po gozdu, se plazil po gričih in bredel po potokih. Veliko časa je preživel s svojim zob-nim služabnikom, saj je kralj Olafu naročil:

	»Vedno mu bodi na voljo.«

	Olaf je poznal veliko zgodb, Harald pa jim je rad pri-sluhnil.

	»Greva ven do Aegirjeve skale, Olaf, in povedal mi boš kakšno novo zgodbo,« je rekel skoraj vsak dan.

	Tako sta se odpravila preko hribov. Možakar je nosil dolg, ohlapen plašč iz bele volne, v pasu prevezan s tra-kom. Obute je imel robustne čevlje in usnjene gamaše. Okoli vratu je nosil železen obroč, ki ga ni bilo mogoče sneti. Na obroču so bili vkovani znaki, ki se imenujejo rune, in so sporočali:

	»Olaf, Haraldov služabnik.«

	Ampak Harald je imel čedna oblačila. Okrog ramen je nosil ogrinjalo iz sivega žameta, ki ga je imel na prsih pripetega z veliko zlato zaponko. Ko je ogrinjalo valo-valo v vetru, sta se zalesketala škrlatna podloga in spod-nji del škrlatnega jopiča. Na nogah je nosil sive volnene nogavice, zlate vezalke pa je imel navite od čevljev vse do kolen. Dolge rumene lase je imel zvezane z zlatim trakom.

	Dežela, po kateri sta hodila, je bila divja. Plezala sta čez strme in robustne hribe. Nekateri so bili iz čiste skale, z le nekaj prsti na posameznih mestih. Iz njih so gledale velike kamnite gmote, v razpokah pa so rasla drevesa. Nekaj velikih kosov kamenja se je odlomilo in se odko-talilo po hribu.

	»Thor jih je zlomil,« je rekel Olaf. »Jezdi čez nebo in meče svoje kladivo v oblake in gore. To naredi grom in strelo in razpoke v hribih. Njegovo kladivo nikoli ne zgreši cilja in se zmeraj vrne v njegovo roko z željo, da bi še enkrat poletelo.«

	Ko sta prispela na vrh hriba, sta se ozrla. Daleč spo-daj je bila mehka zelena dolina. Morje je zarezalo vanjo in naredilo fjord. Na vsaki strani fjorda so se dvigale vi-soke skale in s svojimi sencami zatemnile morje. Vse-naokrog doline so se dvigale pečine s temnimi vrhovi, daleč za njimi pa so proti nebu segale gore. Spodaj v do-lini so okrog štirikotnega dvorišča stala poslopja Half-danovega domovanja.

	»Kako majhne so videti naše hiše tam spodaj!« je vzkliknil Harald. »Kljub temu ga skoraj vidim – ja, vi-dim ga, rdečega zmaja na strehi slavnostne dvorane. Ali se spomniš, ko sem splezal gor in sedel na njegovo glavo, Olaf?«

	Zasmejal se je, udaril s petami in stekel naprej.

	Naposled sta prispela do Aegirjeve skale in se povz-pela na njen ploščati vrh. Harald je odkorakal do roba in pogledal čez. Razbrazdana stena se je razprostirala pod njim in šestdeset metrov globoko je ležalo črno mo-rje. Olaf ga je nekaj časa opazoval, potem pa rekel:

	»Nobenih pobledelih lic, Harald? Odlično! Deček, ki se lahko sooči s padcem z Aegirjeve skale, se ne bo bal soočiti z vojnim bliskom, ko bo postal mož.«

	»Ha, že sedaj se ne bojim bliska vojne,« je vzkliknil Harald.

	Odvrgel je ogrinjalo in izza pasu potegnil majhno bodalo.





	 »Poglej!« je vzkliknil. »Ali se ne blešči kot meč? Jaz se ne bojim. Ampak navsezadnje je to samo igrača. Ko bom star osem let, bom dobil meč, oster zob vojne!«

	Zamahnil je z bodalom, kot bi bilo dolgi meč, nato pa je stekel in sedel zraven Olafa na skalo.

	»Zakaj se imenuje Aegirjeva skala?« je vprašal.

	»Veš, da je Asgard visoko na nebu,« je rekel Olaf. »Je čudovito mesto, kjer so v zlatem gaju zlate hiše bo-gov. Visok zid teče okrog njih. V hiši Odina, praočeta, je velika slavnostna dvorana, večja kot ves svet. Imenuje se Valhala in ima petsto vrat, ki so obokana s puščicami. Streha je pokrita s ščiti, na klopeh pa ležijo oklepi. Na visokem sedežu sedi Odin z zlato čelado na glavi in kop-jem v roki. Ob njegovih nogah ležita dva volka. Na nje-govi levi in desni strani sedijo bogovi in boginje, okrog po dvorani pa sedi na tisoče in tisoče pogumnih mož, ki so umrli. V Valhali je lepo, saj je medica boljša od tiste, ki jo lahko skuha človek, in nikoli je ne zmanjka. Tam so tudi skaldi, ki pojejo čudovite pesmi, ki jih ljudje ni-koli ne slišijo. Pred vrati Valhale se razteza ogromen travnik, kjer se vojščaki vsak dan bojujejo ter dobivajo veličastne rane, mnoge pa zadajo. In vsak večer proslav-ljajo, njihove rane pa se zacelijo. Vendar pa v Valhalo ne sme stopiti nihče, razen tistih vojščakov, ki so pogum-no umrli v bitki. Možje, ki so umrli zaradi bolezni, gredo skupaj z ženami, otroki in strahopetci v Niflheim. Tam se jim Hela, kraljica, ves čas posmehuje, njihove kosti pa zaobjame tako strašen mraz, da zmrznejo.

	Pred davnimi časi je bil Aegir imeniten vojščak. Ime-novali so ga Aegir Velikoroki. V mnogih bitkah je vih-tel svoj meč in mnoge bojevnike je poslal v Valhalo. Veliko mečev je predrlo njegovo meso in na njem pu-stilo oznake, nikoli pa ga nobeden ni smrtno ranil. Tako so njegovi lasje postali beli, roke pa tanke. V deželi je ta-krat vladal mir. To je Aegirja žalostilo in potožil je:

	'Star sem. Bitk ni. Ali bom moral umreti v postelji kot ženska? Ali ne bom videl Valhale?'

	Pred davnimi časi je Odin rekel: 'Če je mož star in blizu smrti, vendar ne more umreti v boju, naj poišče smrt na pogumen način in proslavljal bo z menoj v Val-hali.' In tako je Aegir nekega dne prišel do te skale. 'To je priložnost, da osvojim Valhalo!' je vzkliknil. Nato je potegnil svoj meč in zamahnil z njim nad glavo, ščit pa dvignil visoko v zrak. Skočil je v zrak in umrl v vodah fjorda.«

	»Ha!« je vzkliknil Harald in skočil na noge. »Mis-lim, da je Odin vstal s svojega visokega sedeža in veselo pozdravil tega moža, ko je stopil skozi vrata Valhale!«

	»Tako pravi pesem,« je odvrnil Olaf, »saj skaldi še dandanes po vsej Norveški opevajo Aegirjevo drzno de-janje.«





OLAFOVA KMETIJA

	Ob neki drugi priložnosti je Harald vprašal:

	»Kje je tvoja dežela, Olaf? Si vedno bil služabnik?«

	Služabnikove oči so se zabliskale.

	»Ko boš postal mož,« je rekel, »in boš šel med Vi-kinge na Dansko, vprašaj ljudi, ali so kdaj slišali za Olafa Zvitega. Tam, daleč stran preko morja, je moja dežela. Moj oče je bil Gudbrand Veliki. Dvesto vojščakov je raz-košno jedlo in pilo v njegovi dvorani ter mu sledilo v bitko. Deset sinov je sedelo z njim ob pojedini in jaz sem bil najmlajši. Nekega dne je rekel:

	'Vsi ste odrasli. Tukaj ni dovolj prostora za toliko po-glavarjev. Najstarejši bo dobil kmetijo, ostali pa pojdite med Vikinge.'

	Imel je tri ladje, ki jih je dal trem mojim bratom, jaz pa sem tisto pomlad ostal doma in si zgradil svojo. Na-redil sem takšno, ki je imela le dvajset vesel, saj sem mislil, da mi bo sledila le peščica mož, ker sem bil še mlad, star le petnajst let. Naredil sem jo v podobi zmaja. Na premcu sem izrezljal glavo z odprtimi usti in raz-cepljenim jezikom, ki je molel iz ust. Oči sem zmaju po-barval rdeče, da je izražal jezo. Rekel sem: 'Bliskaj ter sikaj v moje nasprotnike.'

	Na krmi sem ukrivil rep skoraj tako visoko, kot je segala glava. Tja sem namestil kapitanov sedež in mo-čno krmilo. Po trupu in na straneh sem izrezljal zma-jeve luske. Potem sem trup ladje prebarval v črno, vrh vsake luske pa sem pokril s pozlato. Imenoval sem jo Valovobrzka. Sedela je na valjih, najlepša ladja, kar sem jih kdaj videl.

	Tisti večer ko sem jo dokončal, sem šel na pojedino k očetu. Ko smo pojedli meso in so zaokrožili rogovi z medico, sem vstal s klopi, visoko dvignil svoj rog





3 in gla-sno spregovoril:

	'To je moja prisega: odplul bom na Norveško, napa-del njeno obalo in ladjo napolnil z zakladi. Nato si bom priskrbel kmetijo in preživel zimo na kopnem. Kdo se mi bo pridružil?'

	'Samo deček je,' so govorili možje. 'Usta je odprl bolj na široko, kot bi jih lahko.'

	Ampak drugi so skočili na noge z rogovi v rokah. Trideset mož, en za drugim, je dvignilo rogove in vpilo:

	'Jaz bom sledil temu fantu in se ne bom vrnil, do-kler bova živa on in jaz!'

	Naslednje jutro smo se vkrcali na ladjo in odpluli. Sedel sem visoko na kapitanovem mestu. Ko je naša la-dja zdrsnila po deblih v vodo, sem zapel pesem:

	»Zmaj pluje,

	le kam nas pelje?

	Kjer meči bodo peli,

	kjer kopja bodo grizla,

	tam se bom jaz smejal.«

	In tako smo napadli norveško obalo. Pogosto smo je-dli nepovabljeni za mizami tamkajšnjih ljudi. Našli smo veliko mož, ki so bili polni zlata. Takrat sem rekel:

	'Trebuh mojega zmaja ni nikoli poln!' Potem smo zlato natovorili na krov.

	Ah, kako lepo je živeti na morju in pustiti drugim, da vzrejajo živino in kuhajo. Hiša ima vonj po dimu, la-dja pa diši po zabavi. Iz hiše vidiš sajasto streho, a z la-dje vidiš Valhalo.

	Gor in dol po morju smo pluli, da so smo si nabrali bogastvo in doživeli veliko zabave. Čez nekaj časa so moji možje dejali:

	'Kaj pa kmetija, Olaf?'

	'Ne še,' sem odvrnil. 'Čez poletje bomo Vikingi. Ko bo prišel led in naš zmaj ne bo mogel igrati, takrat si bo-mo priskrbeli kmetijo in se usedli.'

	Naposled je prišla zima in svojim možem sem rekel:

	'Sedaj pa je na vrsti kmetija. Všeč mi je ena, ki leži na obali v deželi kralja Halfdana.'

	In smo se odpravili. Prispeli smo pozno ponoči in potegnili našo ladjo na obalo, nato pa se tiho odpravili proti hiši. Bila je precej bogata kmetija, saj je imela hle-ve in poslopje z zalogami, ob hiši pa tudi kovačijo. Hiša je imela ena sama vrata. Odpravili smo se proti njim in s sulico sem udaril po njih.

	'Halo! Hoj! Halo!' sem vpil, možje pa so zganjali ve-liko hrupa.

	Takrat je nekdo v hiši spregovoril:

	'Kdo vpije?'

	'Jaz,' sem odvrnil. 'Odprite ali pa boste mislili, da je Thor tisti, ki vpije,' in s ščitom sem udaril po vratih, da je zadonelo.

	Vrata so se le malo odprla, jaz pa sem jih sunil na široko in skočil v sobo. Bilo je tako temno, da sem la-hko videl le nekaj iskric na ognjišču. Stal sem s hrbtom obrnjen proti steni, saj nisem hotel, da bi proti meni iz teme zamahnil kak meč.

	'Zakurite ogenj,' sem rekel.





	'Hitro, hitro!' sem zaklical, ker me ni nihče ubogal. 'Ogenj! To je mrzla dobrodošlica.'

	Moji možje so se smejali.

	'Da, stiskaški gostitelj! Obnaša se, kot da nas ne bi pričakoval.'

	Ampak kmet je že podpihoval oglje in nalagal sveža drva. Kmalu je plamen zagorel in lahko smo se razgle-dali naokrog. Bili smo v majhni dvorani





4 za zabave z ognjiščem na sredini. Na vsaki strani so stale klopi, na katerih je lahko sedelo dvajset mož na vsaki strani. Kmet je ždel ob ognju in se ni upal premakniti. V oddaljenem kotu je bilo na klopi ducat ljudi, ki so se stiskali skupaj.

	'Hoj, služabniki!' sem jim zaklical. 'Prinesite mizo, lačni smo.'

	Pohiteli so k vratom na koncu dvorane. Moji možje so vstopili in se polegli ob ognju, da se pogrejejo, dva izmed njih pa sta se postavila k vratom, da sta stražila.

	'No, prijatelj kmet,' se je eden zasmejal, 'zakaj si tako razočaran? Misliš, da nismo vesela družba?'

	'Prišli smo, da te razveselimo,' je rekel drugi. 'Kdo pa želi preživeti zimo brez gostov?'

	'Ah!' je vzkliknil nekdo tretji in se usedel. 'Prihaja nekaj, kar bo dobrodošlo za moj želodec.'

	Služabniki so prinesli veliko skledo mesa in jo obe-sili nad ogenj. Sedeli smo in opazovali, kako se peče. Končno je bila večerja pripravljena. Kmet je ves mrk sedel na klopi in ni jedel, kar ni čudno, saj nas je videl, kako si v usta tiščimo velike kose govedine in kruha. Ko so pospravili mize in so prišli na vrsto rogovi, sem vstal in dvignil svoj rog ter rekel kmetu:

	'Jedel nisi z nami. Ne moreš pa reči ne polovici mo-jega piva. Izpil ga bom na tvoje zdravje.'

	Popil sem polovico roga, preostanek pa sem poslal čez dvorano kmetu. Prijel je rog, se nasmehnil in rekel:

	'Ker gre za moje zdravje, bom pil. Pomislil sem, da bom nocoj umrl.'

	'Ah, tega se ne boj!' sem se zasmejal. 'Mrtev človek ne pogrinja miz.'

	Tako smo pili in postalo je bolj veselo. Naposled sem vstal in rekel:

	'Prijatelj kmet, tvoja gostoljubnost mi je všeč. Od-ločil sem se, da je bom sprejel še več.'

	Moji možje so hrumeli od smeha.

	'No, kmet,' so vzklikali, 'zahvali se mu. Ali si že kdaj imel tako gosposke goste?'

	Jaz pa sem nadaljeval:

	'Nič zabavno ni imeti goste, če ti niso družabni in za-bavni, zato sem sprejel odločitev: moji možje te ne bodo nikoli pustili samega. Hakon bo tvoj stalni tovariš, pri-jatelj kmet. Zapustil te ne bo ne podnevi ne ponoči, ne glede na to, ali boš delal, igral ali spal. Leif in Grim bosta taka prijatelja tvojima dvema sinovoma.'

	Imenoval sem še devet drugih in rekel:

	'In ti bodo na enak način sledili tvojim služabni-kom. Sedaj pa, ali se nisem potrudil za tvojo zabavo?'

	Tako sem postavil stražarje vsem v hiši. Vso zimo se ni nihče izmaknil pogledu koga izmed nas. In sose-dje niso slišali nobenih zgodb. Poleg tega pa je bil kraj osamljen in na srečo ni prišel nihče po tej poti. Ah, to je bilo lagodno in enostavno življenje.

	Ko smo bili tam že dolgo časa, je nek večer med po-jedino prišel Hakon in rekel:

	'Danes sem slišal kukavico!'

	'To je klic, da spet postanemo Vikingi,' sem rekel.

	Vsi možje so segli z rokami k ustom in zavpili. Oči so jim zaplesale. Veliki Thorleif je vstal in se pretegnil.

	'Čisto otrdel sem od dolgega sedenja,' je rekel. 'Rad bi se bojeval.'

	Obrnil sem se h kmetu.

	'To je naša zadnja pojedina pri tebi,' sem rekel.

	'No, prav,' se je zasmejal, 'to je bila najbolj kratko-časna zima in najbolj zabavna, kar sem jih doživel. Naj vas sreča spremlja!'

	'Pri Odinovi bradi,' sem vzkliknil. 'Našo šalo si spre-jel kot pravi mož.'

	Moji možje so od veselja s pestmi udarjali po mizi.

	'Pri Thorovem kladivu!' je vzkliknil Grim. 'Tukaj ni nobenega stiskaškega strahopetneža. Je možakar, ravno pravšnji za polnjenje mojega roga za pitje, roga morje-plovca in tistega, ki vihti meč. Na, prijatelj, vzemi ga,' in položil ga je kmetu v roke. 'Veliko let z lahkim srcem pij iz njega. In skupaj z njim ti bom pustil tudi ime, Sif Prijateljski. Upam, da bova nekega dne skupaj pila v Valhali.'

	Nato so se vsi moji možje zgrnili okrog kmeta, ga trepljali po ramenih in mu podarjali stvari, rekoč:

	'Prstan za Sifa Prijateljskega.'

	'In zapestnica.'

	'Meča ne bo sram viseti tebi ob strani.'

	Iz našega zaklada sem vzel pet velikih zlatih zapest-nic in mu jih dal. Starčeve oči so se na široko razprle, ko je to videl, obenem pa se je zasmejal.

	'Naj mi Odin pošlje takšne goste vsako zimo!' je od-vrnil.

	Zgodaj naslednje jutro smo našemu gostitelju stre-sli roko in se vkrcali na krov Valovobrzke in odpluli.

	'Kam smo namenjeni?' so me spraševali možje.

	'Naj bogovi odločijo,' sem rekel in spustil v zrak svo-jo puščico.

	Ko je padla na palubo, je pokazala navzgor ob obali, zato sem obrnil krmilo v to smer. To je najboljši način, da se odločiš, saj bo puščica zmeraj pokazala smer, in vsaka stvar je ravno tako dobra kot druga. Takrat nas je usmerila k ladjam tvojega očeta. Kmalu smo se spo-padli in bili premagani. Moje može so ubili, ladjo pa potopili. Mene so odpeljali kot ujetnika. Bile so tri proti eni, sicer bi okusile precej več grenkobe. Odpeljali so me pred kralja Halfdana.

	'To,' so dejali, 'je baraba, ki je napadala našo obalo. Ladjo in može smo potopili, njega pa smo pripeljali k tebi.'

	'Plenilski Viking?' je rekel kralj in se jezno obrnil k meni.

	Glavo sem nagnil nazaj in nasmehnil.

	'Da, in potreboval si celo leto, da si me ujel.'

	Kralj se je še bolj raztogotil.

	'Predrzen tudi?' je rekel. 'No, tatovi morajo umreti. Thorkel, odpelji ga ven in naj okusi tvoj meč.'

	Tvoja mati, kraljica, je stala zraven. Svojo roko je položila na njegovo, se nasmehnila in rekla:

	'Samo deček je. Pusti ga živeti. In, ali ne bi bil lepo darilo za najinega otročička?'

	Tvoj oče je za trenutek pomislil, pogledal tvojo ma-ter in se nasmehnil.

	'Nežno srce imaš,' ji je prijazno šepnil, Thorklu pa rekel: 'No, Thorkel, pusti ga živeti.'

	Potem se je spet besno obrnil k meni.

	'Mladenič z ostrim jezikom, sedaj ko smo te ujeli, te bomo dali v past, iz katere se ne boš rešil. Nadenite mu železni ovratnik.'

	Tako sem preživel in sem sedaj tvoj zobni služab-nik. No, to je vojna sreča. Ampak pri Odinovem presto-lu, izpolnil sem svojo prisego!«

	»Da!« je vzkliknil Harald in skočil na noge. »In ob tem si se nadvse zabaval. Oh, nekega dne bom tudi jaz pogumno prisegel.«





	OLAFOV BOJ S HAVARDOM

	Spet nekega drugega dne je Harald rekel:

	»Pripoveduj mi o bojevanju, Olaf. Rad bi poslušal pripoved o glasbi mečev.«

	Olafu so zasijale oči.

	»Povedal ti bom zgodbo o boju s kraljem Havar-dom,« je rekel.

	»Neke temne noči smo prispeli do kmetije. Valovo-brzko smo pustili na obali, stražili pa so jo trije možje. Ostali smo se odpravili v hišo. Kmet nas je pričakal na pragu, vendar je padel pod Thorklovim mečem. Ostale smo pregnali v postelje.





5 Vrata na obeh koncih dvorane smo zapahnili od znotraj, da nas ne bi kdo presenetil. Bili smo zaposleni z brskanjem po omarah in vzklikanjem od sreče. Ampak nenadoma smo zunaj zaslišali vpitje:

	'Thor in Havard!'

	Nato pa je začelo glasno razbijati po vratih.

	'Dvesto bojevnikov ima s sabo,' je rekel Grim, 'včeraj zvečer smo opazili njegove ladje. Trideset proti dvesto-tim! Danes zvečer bomo vsi pili v Valhali.'

	'Prav,' sem vzkliknil, 'Odin v meni ne bo našel nepri-pravljenega gosta.'

	'Tudi v meni ne,' je zaklical Hakon.

	'In tudi v meni ne,' je vzkliknil Thorkel.

	In enak klic je šel naokrog. Izvlekli smo meče in pri-jeli za ščite.

	'Težka naloga je pred nami,' je rekel Hakon. 'Pa tudi medice ne smemo pustiti za Havarda. Naj mi kdo poma-ga.'

	Nato sta še z nekom izvlekla veliko kad, ki je bila na dnu omarice.

	'Nocoj pijem na Valhalo,' je zaklical Thorkel Žejni in globoko pomočil svoj rog v kad.

	Ko ga je izvlekel, mu je kapljalo z rokava, sladka medica pa je tekla čez rob roga.

	'Malomarnež!' je vzkliknil Hakon in s pestjo udaril Thorkla, ki se je zvrnil čez leseno omarico. Med pad-cem je udaril v leseno steno in pred njim so se odprla le-sena izrezljana vratca. V luknjo je vtaknil glavo, že čez hip pa jo je potegnil nazaj. Vsi smo strmeli vanj.

	'Mislim, da sem našel skrivni prehod,' je rekel.

	'Oglejmo si ga,' sem šepetaje odvrnil. 'Vrzimo prst na ogenj in ga pogasimo. Temno mora biti.'

	S tal smo nagrabili zemljo in z njo pogasili ogenj. Ves ta čas je zunaj divjalo strašno vpitje in razbijanje po vratih. Ampak vrata so bila iz močnega lesa in so vzdr-žala.

	'Skupaj s še štirimi možmi bom stražil vrata,' sem re-kel in pokazal proti vzhodnemu koncu.

	V hipu so na mojo stran stopili še štirje možje.

	'Jaz pa bom stražil druga,' je rekel Hakon in tudi nje-mu so se pridružili štirje.

	'Ostali pa hitro v luknjo!' sem rekel. 'In za sabo za-prite vrata. Če je sreča na naši strani, se bomo srečali na ladjah. Naj nam pomagajo Thor in naši dobri meči! Hi-tro! Vrata bodo vsak čas popustila.'

	Tako nas je deset stalo pred vrati in zadrževalo kra-ljeve vojake. V prostoru je bilo temno, zato tisti, ki so bili zunaj, niso mogli videti, koliko ljudi je notri. Nekaj si jih je na vso moč prizadevalo, da bi vstopili, mi pa smo se hihitali. Ampak kralju je uspelo vstopiti in vnel se je spopad. Naših pet mečev se mu je dolgo časa upi-ralo, a naposled se mu je uspelo prebiti in za njim so vpadli še njegovi možje. Mi smo hitro stekli proč in se skrili za sode v temnem kotu. Kraljevi vojaki so tipali po temi in vpili, a našli nas niso. V prostoru so vladali vik in krik in odzvanjanje mečev, v temi in hrupu vo-jaki namreč niso mogli razločiti svojih tovarišev. Ko se je gneča pri vratih zmanjšala, sem šepnil:

	'Po dva in dva mi sledite. Vrnili se bomo na ladje. Sledite mi tik za petami.'

	Tako smo v parih stekli skozi temo in na obe strani mahali z meči. Drugi meči so zadevali ob nas in mi smo udarjali nazaj. Možje so stekli za nami in vpili, ampak tudi mi smo hitro tekli, a le meni in Hakonu pa še ene-mu možakarju je uspelo priti do ladij. Tam smo zagle-dali našo Valovobrzko z dvignjenim jadrom in obrnjeno proti morju. Zabredli smo v morje in odplavali do nje ter se povzpeli na ladjo. Potem so možje jadro obrnili proti vetru in odpluli smo. Še potem, ko smo že izpluli, so po zraku še vedno švigale puščice in ena je ubila Hakona. Kralj in vsi njegovi možje pa so stekli na obalo.

	'Za njimi!' so vpili.

	Potem smo zaslišali kralja, ki je svojim možem v čolnih zaklical:

	'Priveslajte do obale in nas poberite.'

	Ob meni je stal Thorkel in ko je zaslišal te besede, se je zasmejal:

	'Ne bodo mu odgovorili. Le peščico mož je pustil, da so čuvali njegove ladje. Okusili so naše meče. Obi-skali smo jih in jim polomili vesla in jadra. Nocoj se bo Havard zelo počasi odpravil naprej.'





	Potem se je obrnil proti obali in glasno zaklical:

	'Ladje kralja Havarda so mrtve, Olafov zmaj pa leti. Kralj Havard tepta obalo, Olaf pa drsi po valovih. Kralj Havard stresa pest, Olaf pa ga gleda in se mu smeji!'

	In tako se je končalo naše srečanje s kraljem Havar-dom.«





TREPET SOVRAŽNIKOV

	Deček Harald je vsak dan poslušal zgodbe o bojeva-nju ali o bogovih, dokler ni sam lahko videl Thora, kako jezdi med nevihtnimi oblaki in vihti svoje kladivo, in vedel, da ima vsak pogumen mož veliko ran, a nobene na svojem hrbtu. Pogosto je ponoči sanjal, kako se sam sprehaja po Valhali, kjer so junaki vstajali pred njim in ga pozdravljali:

	»Dobrodošel, Harald, Halfdanov sin!«

	»Ah, ugriz meča je sladkejši od materinih poljubov,« je nekega dne rekel Olafu. »Kdaj bom lahko jaz stal na premcu zmaja in se proslavil v boju? Lačen sem tega, da bi videl svet. Ivar Popotnik mi je veliko povedal o nenavadnih deželah, ki jih je videl. Ah, mi Vikingi smo mogočno ljudstvo. Ni ga morja, ki ne bo obliznilo bokov naših ladij. To ogrinjalo mi je pripeljala vikinška ladja iz Francije. Te zaponke na ogrinjalu so iz daljne dežele Grčije. V hiši mojega očeta so zlate čaše iz Rima, ki leži daleč stran ob južnem morju. Iz vseh teh dežel se v naše zakladne skrinje stekajo te razkošne reči. Ivar je bil v neki čudni deželi, kjer je samo pesek in je zelo vroče. Tamkajšnji ljudje jo imenujejo Arabija. Za Thora ali Odina niso še nikoli slišali. Ivar je od tam prinesel ču-dovita črtasta oblačila in čudovito dišeče parfume. Oh, le kdaj bodo beli konji morja mene odpeljali v te nena-vadne dežele in slavne bitke?«

	A Harald je poleg poslušanja zgodb počel še nekaj. Vsak dan je vstajal ob zori in pomagal svojemu hlapcu nahraniti lovske pse. Thorstein ga je v razburkanih vo-dah med fjordi naučil plavati. Pogosto je z možmi odšel v gozd na lov, naučil se je jezditi konja, streljati z lo-kom in metati kopje. Ivar ga je naučil igrati na harfo in zlagati pesmice. Veliko je zahajal tudi v kovačnico, kjer so vojščakom popravljali čelade, izdelovali sulice in me-če iz brona in železa. Sprva je možakarje samo opazo-val pri delu in gonil meh, a prav kmalu se je naučil ro-kovati s kleščami in kladivom ter se naučil oblikovati kovine. Nekega dne si je izdelal konico za kopje. Dolga je bila pol metra in rezilo je imela na obeh straneh. Ko je bilo železo še razbeljeno, je nanj urezal nekaj run. Ko so možje, ki so delali v kovačnici, zagledali rune, so široko razprli oči in pogledali dečka, saj so le redki Vi-kingi znali brati.

	»Kaj pomenijo?« so vprašali.

	»To je ime mojega kopja, pomeni pa trepet sovraž-nikov,« je pojasnil Harald. »Zdaj se bom lotil še ročaja.«

	Bila je zima in snega je bilo veliko, zato si je Ha-rald nadel smuči in se odpravil v gozd ob morju. Skoraj devetdeset metrov globoko se je spustil po pobočju s hri-ba in preskakoval brezna. V škrlatnem plašču je spomin-jal na ognjeni plamen. Veter okrog njega je zavijal, nje-mu pa so oči plesale od veselja.

	»Kot da bi letel,« je pomislil in se zasmejal. »Orel sem in zdaj lebdim!« je vzkliknil in preskočil polede-nelo reko.

	Na vrhu visoke skale je zagledal vitek jesen.

	»To bo pravi ročaj za trepet sovražnikov,« si je re-kel.

	Skala se je kot stolp dvigala proti nebu, a samo zato ker je bila strma, se ni vdal. Strgal si je jopič in usnjene hlače, si opraskal obraz in roke, a na vrh mu je uspelo splezati. Hitro je posekal drevo in odmeril tri metre dol-go in za roko debelo palico. Potem se je začel spuščati po skali navzdol. Drsel je in poskakoval ter se ranil na ostrem kamenju. Še zadnji skok in znašel se je blizu smuči. Takrat je od nekod skočil tudi suhljati volk in zarenčal nanj. Harald je zavpil in zavihtel palico. Volk se je najprej umaknil, potem pa se zapodil v dečka in ga zgrabil za roko. Harald je pomislil na ostro konico ko-pja, ki jo je nosil za pasom. V hipu jo je izvlekel in za-mahnil. Volka je zadel v vrat. Odrinil ga je, volk pa je mrtev obležal v snegu.





	»Ti si prvi okusil zob trepeta sovražnikov,« je re-kel, »a mislim, da nisi zadnji.«

	Za rano na roki se sploh ni zmenil. Hitro si je nadel smuči in se vrnil domov. Odšel je naravnost v kovačni-co. Palico je zgladil in ji namestil konico. S kladivom je skoval zlati obroč in ga namestil okrog stičišča. Potem je izdelal še žeblje s čudovitimi glavicami in jih na raz-ličnih mestih zabil v palico.

	»Če bo kopje težko, bo dobro udarilo,« je rekel.

	Kopje je potežkal v roki in poiskal točko ravnove-sja. Tja je namestil še en obroček kot znamenje.

	Medtem ko je delal, je k njemu prišel Thornstein.

	»Odlično kopje si naredil,« je rekel.

	Potem je zagledal strgan rokav in rdečo rano pod njim.

	»Huh!« je vzkliknil. »Je to tvoja prva rana?«

	»Ah, to je le volčja praska,« je odvrnil Harald.

	»Pri Thoru!« je vzkliknil Thornstein. »Vidim, da si že pripravljen na hujše rane. Tole nosiš kot pravi voj-ščak.«

	»Mislim, da ne bo moja zadnja,« je odvrnil Harald.





HARALD POSTANE KRALJ

	Ko je bil Harald star deset let, je njegov oče, kralj Halfdan, umrl. Stara knjiga, ki govori o Haraldu, pravi, da je bil takrat »največji med vsemi, najmočnejši in najčednejši«. In to deček pri desetih letih! Ampak v tis-tih dneh so dečki hitro rasli, saj so bili vse dneve zunaj in so tekali naokrog, plavali, skakali in lovili v gozdu. Počeli so vse tisto, kar naredi dečke velike in možate.

	Ko je kralj Halfdan umrl in so ga pokopali, je bil Harald na vrsti, da postane kralj. Ampak najprej je moral za očetom spiti pogrebni ale.

	»Snemite vesele tapiserije, ki visijo v slavnostni dvo-rani,« je rekel svojim služabnikom, »in obesite črne in sive. Tla posujte z vejicami borovcev, zvarite dvajset sodčkov ala in medice, vsak kos posode pa zloščite do sijaja.«

	Potem je Harald na vse konce dežele poslal sle svo-jim sorodnikom in prijateljem.

	»Povabite jih, naj se mi čez tri mesece pridružijo, da bomo skupaj spili očetov pogrebni ale,« je rekel. »Po-vejte jim, da od tod nihče ne bo odšel praznih rok.«

	Čez tri mesece so vsako uro dneva prijezdili novi možje. Nekateri so prišli s čolni, a večina je jezdila čez gore in bredla čez reke, saj je bilo takrat na Norveškem le malo cest in mostov. Ker je bila pot tako naporna, se slovesnosti ni udeležila nobena ženska.

	Slavje se je začelo ob devetih zvečer. Možje so v dvorano prihajali skozi zahodna vrata. Velik ogenj, ki je gorel na sredi dvorane, je osvetljeval celoten prostor. Gostje so uživali v vonju gorečega lesa in borovcev. Vzdolž dvorane, kjer je bilo prostora za tristo ljudi, so na obeh straneh stale dolge klopi brez naslonjal. Na sre-dini je stal čudovito izrezljan privzdignjen stol. Na ste-nah za klopmi so visele sive in črne tapiserije. Tam so viseli ščiti gostov, saj je vsak mož, ki je sedel na klop, za svoj hrbet odložil ščit in ob njega postavil svoje dol-go kopje. Tako se je na obeh stenah razprostirala vrsta čudovitih ščitov – rdečih, rumenih in zelenih, obrob-ljenih z zlatom ali bronom. Nad njimi se je dvigala vrsta sijočih konic kopij, ki so spominjale na spuščajoče se orle in zmaje, ki so se premikali med njimi.

	Gostje so se smejali in se pogovarjali s svojimi gromkimi glasovi, ki so odmevali po dvorani. Ob nji-hovih škrlatno-modrih in zelenih oblačilih, vihravih rdečih in svetlih laseh ter zlatih zapestnicah in naglav-nih obročih je dvorana sijala.

	Na vzhodnem koncu dvorane je stala še ena klop. Ko so bili v dvorani vsi zbrani, je kraljica, Haraldova mati, skupaj z ženskami, ki so živele z njo, vstopila sko-zi vzhodna vrata in sedla na to klop.

	Potem so v dvorano planili služabniki. Začeli so po-stavljati dolge mize





6 in nositi velike kotle mesa, iz ka-terih se je še kadilo. Velike kose mesa so razdelili na pladnje, le-te pa odložili na mize pred goste. Nekaj plad-njev je bilo srebrnih. Te so postavili pred goste, ki so se-deli na sredini, saj so najpomembnejši ljudje sedeli blizu privzdignjenih stolov.

	Ko so postregli z mesom, je govorjenje ponehalo. Severnjaki so namreč jedli le dvakrat na dan in ti možje so imeli za seboj dolgo pot in bili so lačni. Trije ali štir-je skupaj so jedli z enega pladnja in pili iz velikega vrča mleka. Vilic niso imeli, zato so jedli z rokami, kosti pa so metali pod mizo na borove vejice. Včasih so izza pa-su potegnili nož in z njim razrezali meso.

	Ko so se gostje zadovoljno naslonili na stene, je Ha-rald zaklical služabnikom:

	»Odnesite mize.«

	Ubogali so ga, potem pa prinesli dva velika soda medice in ju postavili na vsak konec dvorane. Kraljica je vstala in k sebi poklicala nekaj žensk. Skupaj so od-šle k sodoma z medico. Vzele so rogove, ki so jih zanje napolnili služabniki, in jih z veselimi besedami odnesle možem. Morda je katera izmed žensk moškemu, ki mu je podajala rog, dejala:

	»Ta rog nima nog, na katerih bi lahko stal, zato ga moraš izprazniti na dušek.«

	Spet druga je morda dejala:

	»Medica obožuje srečne obraze.«

	Ženske so bile čudovite, ko so se premikale sem in tja po dvorani. Kraljica je nosila dolgo obleko z dolgi-mi ohlapnimi rokavi iz modrega žameta. Nosila je kra-tek predpasnik iz arabske svile z zlatim robom. Z ramen ji je viselo dolgo ogrinjalo iz škrlatne volne, prav tako obrobljeno z zlatom. Na glavi je nosila belo ruto. Dolge svetle lase je nosila v dveh čopih, ki sta ji padala čez prsi, speta pa je imela pod pasom predpasnika. Med ho-jo je dolga obleka prijetno šelestela po borovih vejicah. Kraljica je bila visoka, pokončna in močna. Mlajše žen-ske na glavah niso nosile rut, pa tudi bele roke so imele gole, a so se na njih lesketale zlate zapestnice. Tudi one so bile visoke in močne.

	Možje so se čez ognjišče pogovarjali med seboj, si izmenjevali novice, se šalili in se smejali.

	Starec, Haraldov stric, je sedel na privzdignjenem sedežu na severni strani dvorane. To je bilo častno me-sto. Ampak stol na južni strani je bil prazen. To je bil kraljev sedež. Harald je sedel na stopnici pred privz-dignjenim prestolom.

	Slavje je trajalo še dolgo po polnoči. Ko se je kon-čalo, so služabniki nekaj gostov pospremili v hišice za goste, nekaj jih je leglo v postelje ob dvorani, nekaj pa jih je leglo kar na klopi in se pokrilo s plašči.

	Naslednjo noč je potekalo še eno slavje in Harald je spet sedel na stopnici pred privzdignjenim sedežem. Ko so umaknili mize in so zaokrožili rogovi, je vstal, visoko dvignil rog in glasno rekel:

	»Ta rog spomina pijem na čast mojega očeta, Half-dana, Gudrofovega sina, ki sedaj sedi v Valhali. Prise-gam, da bom s svojimi nogami poteptal sovražnike mo-jega očeta.«

	Potem je izpil ale in sedel na prestol, drugi možje pa so vstali, dvignili svoje rogove in glasno zavpili:

	»Kralj Harald!«

	Nekateri so zavpili še:

	»To je pogumna prisega.«

	Haraldov stric je zaklical:





	»Na zdravje kralja Haralda!«

	In vsi so pili na njegovo zdravje.

	Potem je nekdo stopil v ospredje in rekel:

	»Prisluhnite pesmi o kralju Halfdanu!« Ta možakar je bil skald.

	»Da, hočemo slišati pesem!« so vpili možje in tudi Harald je prikimal.

	Skald je s stene vzel veliko harfo in stopil pred Ha-ralda. Spodnji del harfe je ležal na tleh, zgornji del pa je skaldu segal skoraj do ramen. Medeninasto ohišje se je bleščalo v svetlobi ognja. Nekaj strun je bilo zlatih in nekaj srebrnih. Možakar je zaigral nanje in zapel pesem o kralju Haraldu, njegovih bitkah, o njegovi močni roki in odličnem meču, o njegovi smrti in o tem, kako zelo so ga ljudje imeli radi.

	Ko je končal, si je kralj Harald z roke snel zlato za-pestnico. Dal jo je skaldu in rekel:

	»To je zahvala za odlično pesem.«

	Gostje so ostali še naslednji dan in zvečer je poteka-lo še eno slavje. Ko so zaokrožili rogovi, je kralj Harald vstal in spregovoril:

	»Rekel sem, da nihče, ki je pil pogrebni ale mojega očeta, ne bo odšel praznih rok.«

	Pomignil je služabnikom in ti so prinesli veliko skri-njo zakladov in jo odložili na tla pred Haraldovim pre-stolom. Kralj Harald jo je odprl in iz nje začel jemati razkošne darove – ogrinjala, pasove za meče, čudovita oblačila, zapestnice in zlate sponke. Vse te reči je razpo-slal po dvorani in vsakomur je kaj podaril. Gostje so se čudili nad razkošjem daril.

	»Ta mladi kralj ima velikodušno roko,« so govorili, »in globoko skrinjo z zakladi.«

	Naslednje jutro po zajtrku so gostje odšli na dvorišče in se postavili k svojim konjem, ki so bili pripravljeni na odhod, a preden so se povzpeli nanje, so služabniki vsem postregli z rogom medice. Temu so pravili strem-ski rog. Ko so ga izpili, so namreč vtaknili nogo v stre-me, skočili na konja in odjezdili. Kralj Harald in njegovi možje so delček poti jezdili z njimi.

	Vsi ljudje so pravili, da je bilo to najrazkošnejše po-grebno slavje, kar jih je kdaj bilo.





HARALDOVA BITKA

	Kralj Halfdan je imel veliko sovražnikov. Dokler je živel, so se bali z njim začeti vojno, saj je bil mogočen vojščak. Ko je kralj postal Harald, so govorili:

	»On je samo deček. Bojevali se bomo z njim in mu vzeli zemljo.«

	In tako so se začeli pripravljati na spopad. Ko je za njihovo početje izvedel kralj Harald, se je zasmejal in rekel:

	»Odlično! Trepet sovražnikov je žejen in moje noge so že čisto trde od sedenja.«

	K sebi je poklical tri može. Enemu je dal puščico in mu rekel:

	»Steci in odnesi to puščico na sever. Daj jo v roke gospodarju naslednje kmetije in mu sporoči, da morajo vsi možje čez dva tedna priti sem. Priti morajo s konji in pripravljeni morajo biti na vojno. Povej mu še, da če kateri izmed mož tega poziva ne bo ubogal ali pa ne bo hotel sprejeti puščice in je odnesti na naslednjo kmeti-jo, bo izgnan iz dežele, zemljo pa mu bom zaplenil.«

	Puščici je dal tudi drugima dvema možema in jima naročil naj z istim sporočilom stečeta na jug in vzhod.

	Tako so vsi možje v deželi kralja Haralda kmalu imeli polne roke dela s popravljanjem čelad, loščenjem mečev in izdelovanjem ščitov. Po vsej deželi se je iskril ogenj kovačnic, pa tudi nakovala so odzvanjala.

	Na določen dan so bila polja okrog hiše kralja Ha-ralda polna vojščakov in konjev. Po zajtrku je zadonel rog. Vsi možje so zgrabili za orožje in skočili na konje. Možje posameznega okraja so stali skupaj, vodil pa jih je njihov poglavar. Čakali so na znamenje. Ti vojščaki niso bili podobni našim vojakom. Niso nosili uniform. Nekateri so nosili čelade, drugi ne. Nekateri so nosili verižne srajce, drugi pa le jopiče in hlače iz svetle vol-ne. Ampak prav vsak med njimi je ob boku nosil velik ščit. Čez desno ramo so nosili pas za meč, dolgi meč pa so nosili pod levo roko. Nad glavami večine mož so se svetile konice dolgih kopij. Nekateri med njimi so za pa-som nosili sekire, nekateri so imeli lok in puščice. Mno-gim je z vratu visel ovnov rog.

	Kralj Harald je jezdil na čelu svoje vojske z zasta-vonošo ob sebi. Kraljevo telo je prekrival verižni oklep, čez ramena je imel ogrnjen rdeč plašč, na glavi je nosil zlato čelado, s katere se je dvigal zmaj. Na levi roki je nosil okrogel ščit. Ta ščit si je kralj izdelal sam in bil je narejen iz medenine. Zakovice so bile iz srebra in imele so glavice zelo nenavadnih oblik. Haraldov konj je bil pokrit z rdečim blagom, obrobljenim s hermelinjim krz-nom.

	Kralj Harald je pogledal svojega zastavonošo. Ve-selo se je zasmejal in vzkliknil:

	»Oh, ljubitelj bitk, ti in jaz jezdiva na zabavno poto-vanje.«

	Spet se je zaslišal rog in vojska se je odpravila na-prej. Možje so vpili in trobili v svoje rogove.

	»Sedaj pa bomo okusili nekaj, kar je še slajše od ala kralja Haralda,« je zaklical eden izmed vojščakov.

	Drugi se je privzdignil v stremenih in poduhal zrak.

	»Ah, bitko voham!« je zavpil. »Diši lepše kot čudne vode Arabije.«

	Tako je vojska veselo potovala skozi deželo. S se-boj niso imeli šotorov, pa tudi zalog hrane ne.

	»Nebo je najboljši šotor za vojščaka,« so pravili Vi-kingi. »Zakaj bi nosili zaloge hrane s seboj, saj jih je na okoliških kmetijah polno?«

	Čez dva dni je kralj Harald na hribih zagledal drugo vojsko.

	»Thorstein!« je zavpil. »Dvigni beli ščit in odjezdi h kralju Hakiju. Naj izbere polje, kjer bo prišlo do bitke. Čakali bomo samo eno uro. Nestrpno si želim zabave.«

	Tako je Thorstein na svojem kopju v zrak dvignil beli ščit, ki je bil znamenje, da prihaja v miru. Odjezdil je proti kralju Hakiju, ampak ta je bil tako neučakan, da ni počakal, da bi prijezdil do njega. Zavpil je svoje spo-ročilo, potem pa se je takoj obrnil in odjezdil nazaj.

	»Povej svojemu deškemu kralju, da se ne bomo umaknili,« je Haki zaklical Thorsteinu.

	Vojščaki kralja Haralda so čakali na pobočju hriba in opazovali drugo vojsko, ki se je nahajala v dolini. Vi-deli so kralja Hakija, ki je z roko pokazal na točko v dal-javi, in dvajset mož, ki so odjezdili v tisto smer. Usta-vili so se ob zaplati leskovega grmičevja in začeli sekati s sekirami.

	»Lešnike nabirajo,« je rekel Thorstein.

	»Audun,« je kralj Harald rekel možakarju, ki je stal blizu njega, »ves dan se drži blizu zastavonoše. Ti mo-raš najbolje videti bitko. Ko bo končana, hočem o njej slišati pesem.«

	Audun je bil tisti skald, ki je prepeval na pogrebni slovesnosti kralja Halfdana.

	Možje kralja Hakija so odjezdili v dolino. Po veli-kem polju so v zemljo nabili velike palice, nanje pa so privezali leskove veje in jih povezali z vrvico. Na eni strani so pustili odprt prostor za vojsko kralja Hakija, na drugi pa za vojsko kralja Haralda. Potem je eden izmed njih v zrak dvignil beli ščit in odgalopiral proti kralju Haraldu.

	»Pripravljeni smo!« je zavpil.

	V istem trenutku je kralj Haki dvignil rdeči ščit. Mo-žje kralja Haralda so pred usta dvignili ščite in zavpili vanje. Tako so naredili oglušujoč bojni klic.

	»Bojne ščite v zrak!« je zavpil kralj Harald. »Naj za-donijo rogovi!«

	Odmev rogov se je zaslišal z obeh strani. Dve voj-ski sta hkrati odgalopirali na polje in bitka se je začela.

	Meči so udarjali ves dan in puščice so letele. Možje so vpili in možje so padali s konjev, ko so meči od-zvanjali po ščitih.

	»Iz zmaja švigajo plameni zmage,« je rekel eden iz-med Haraldovih mož in pokazal na kraljevo čelado. »Nihče se mu ne more zoperstaviti.«

	Še preden je padla noč, je kralj Haki mrtev obležal pod trepetom sovražnikov. Ko je padel, so njegovi vojaki strašansko zavpili, se obrnili in pobegnili. Vojščaki kra-lja Haralda so jim še dolgo sledili, ponoči pa so se vrnili v tabor. Mnogi so s seboj nosili meče in čelade, zapest-nice in s srebrom okovana sedla.

	»To smo vzeli sovražnikom,« so povedali.

	Naslednje jutro je kralj nagovoril svoje može:

	»Sprehodimo se naokrog in poiščimo naše može, ki so padli v boju.«





	Odšli so na bojno polje. Vsakega padlega vojščaka so položili na njegov ščit in ga odnesli na vrh hriba. Čez rame so mu nadeli meč in mu ob bok položili sulico. Vse mrtve so znosili na vrh hriba. Kralj Harald se je ozrl naokrog in rekel:

	»To je dober kraj za počitek. Od tod se vidi daleč na-okrog po deželi. Tudi zvok morja sega do sem in veter prijetno pihlja. To je odličen grob za Vikinge, ampak ti možje morajo prehoditi še dolgo in naporno pot do Val-hale. Najbližji sorodniki padlih mož stopite k njim in jim dobro zavežite čevlje. Na težki poti jih bodo potre-bovali.«

	Ko so prijatelji umrlim zavezali čevlje, je kralj Ha-rald rekel:

	»Sedaj pa naredimo gomilo.«

	Vsi možje so se lotili kopanja zemlje z vsakršnim orodjem, ki so ga imeli pri roki, in kmalu je pred njimi stala velika gomila. Na vrh gomile so naložili kamenje. Na enega izmed kamnov je kralj Harald z runami zabe-ležil, koliko mož je padlo v bitki.

	Ko so pokopali padle, je kralj Harald rekel:

	»Thorstein, v zemljo zapiči palico. Vsak mož naj k palici prinese reči, ki jih je zaplenil sovražniku.«

	Kmalu se je okrog palice znašel velik kup reči. Ha-rald jih je razdelil na manjše kupe.

	»Ta kup bomo darovali Thoru v zahvalo za zma-go,« je rekel. »Ta kup je moj, ker sem kralj. Tukaj so kupi za poglavarje, ostale reči pa lahko vzamejo voj-ščaki.«

	Tako se je vsak mož iz bitke vrnil bogatejši, kot je bil pred njo, Thor pa je iz Valhale zadovoljno opazoval svoje svetišče.

	Naslednje jutro je kralj Harald svojo vojsko popel-jal domov, ampak na poti so srečali še več sovražnikov in bojevali so še veliko bitk, a izgubili niso niti ene. Kra-lji so v bitkah padli ali pa so zbežali, Harald pa jim je zasegel zemljo.

	»Izpolnil je svojo prisego,« so govorili možje, »in res je pod nogami poteptal očetove nasprotnike.«

	Potem je imel kralj Harald kar precej časa mir.





GYDINO DRZNO SPOROČILO

	Harald je slišal može, ki so se pogovarjali o Gydi, hčerki kralja Erika.

	»Zelo lepa je,« so pravili, »in tudi zelo ponosna. Zna brati in pisati rune. Nobena druga ženska na svetu ne ve toliko o zeliščih kot ona in pozdravi lahko prav vsa-ko bolezen. In na vse to je zelo ponosna!«

	Ko je to slišal kralj Harald, je pri sebi pomislil:

	»Lepa in ponosna. Oboje mi je všeč. Ona bo postala moja žena.«

	K sebi je poklical strica Guthorma in mu rekel:

	»Vzemi razkošne darove in pojdi h Gydinemu rejni-škemu očetu.





7 Povej mu, da se bom z Gydo poročil.«

	Guthorm in njegovi možje so odšli v hišo Gydinega krušnega očeta in mu predali kraljevo sporočilo. Gyda je stala blizu njih. Tkala je razkošno ogrinjalo. Slišala je njihove besede, zato je stopila bliže k njim. Ponosno je dvignila glavo in ustnice so se ji ukrivile v nasme-

šek, ko je dejala:

	»Svojega življenja ne bom tratila za kralja, ki je kralj tako malo ljudem. Norveška je čudna dežela. Po-vsod so mali kralji – na stotine je razpršenih naokrog. Pri nas na Danskem imamo le enega velikega kralja, ki vlada celotni deželi, pa tudi na Švedskem je tako. Ali ni nihče toliko pogumen, da bi naredil vso Norveško za svojo?«

	Posmehljivo se je zasmejala in odšla proč. Možje so stali z odprtimi usti in strmeli za njo. Je mogoče, da je kralju Haraldu poslala tako predrzno sporočilo? Po-gledali so njenega krušnega očeta. On se je le tiho smeh-ljal in ni rekel ničesar. Jezni so zapustili hišo, ko pa so odhajali skozi vrata, je Gyda še enkrat pristopila k njim in dejala:

	»V mojem imenu sporočite kralju Haraldu, da ne bom postala njegova žena, dokler ne bo postal kralj vse Norveške.«

	Tako so Guthorm in njegovi možje odjezdili proti domu. Niso se pogovarjali. Vsi so bili zamišljeni. Napo-sled je eden le spregovoril:

	»Kako bomo kralju prenesli to sporočilo?«

	»Tudi jaz sem razmišljal o tem,« je rekel Guthorm. »Njegova jeza ni mačji kašelj.«

	S težkim srcem so odšli pred kralja Haralda, ki je sedel na prestolu. Klopi na obeh straneh prestola so bile polne mož. Mize so že odstranili in med njimi so krožili rogovi z medico.

	»Ohoho!« je vzkliknil kralj Harald. »Naši sli so se vrnili! Kakšne novice ste prinesli?«

	Odgovoril je Guthorm:

	»Gyda je zelo predrzno dekle, kralj Harald. Moja usta njenega sporočila nočejo izreči.«

	Kralj je z nogo udaril ob tla.

	»Takoj mi povej!« je zavpil. »Kaj je rekla?«

	»Rekla je, da se s tako malim kraljem ne bo poro-čila,« je odvrnil Guthorm.

	Harald je v hipu skočil pokonci. V obraz je postal škrlatno rdeč. Guthrom je predse iztegnil roko, da bi se ubranil.

	»Kralj, to niso moje besede. To so besede tega nes-pametnega dekleta.«

	»Je še kaj rekla?« je vpil kralj. »Vse mi povej!«

	»Rekla je: 'Na Danskem je en kralj in tudi na Šved-skem je en kralj. Ali v vaši deželi ni noben možakar to-liko pogumen, da bi postal kralj cele Norveške? Povej kralju Haraldu, da se z njim ne bom poročila, dokler ne bo pod sabo združil cele Norveške.«

	Gostje so obsedeli brez besed in strmeli v Guthro-ma. Povsem iznenada se je kralj začel krohotati.

	»Pri Thorovem kladivu!« je vzkliknil. »To je zelo dobro sporočilo. Hvala, Gyda. Ste slišali, prijatelji moji? Kralj cele Norveške! Kako smo neumni! Le zakaj se sami nismo spomnili tega?«

	Potem je visoki dvignil svoj rog.

	»Prisluhnite moji obljubi. Prisežem, da si ne bom ostrigel ali počesal las, dokler ne bom postal kralj ce-lotne Norveške. To bom postal ali pa bom umrl.«

	Potem je spil rog medice, možje pa so vstali, mahali z meči in veselo vzklikali. Stara slavnostna dvorana v svojih dvesto letih še ni slišala takšnega hrupa.

	»Oh, Harald,« je vzkliknil Guthrom, »Thor v Val-hali se je prav gotovo nasmehnil, ko je slišal tvojo ob-ljubo.«

	Možje so se vso noč pogovarjali o tej čudoviti ob-ljubi.

	Naslednji dan je kralj Harald razposlal bojne puš-čice in kmalu se je zbrala velika vojska. Odkorakala je skozi deželo proti severu, jugu, vzhodu in zahodu, po-žigala hiše in bila bitke. Ljudje so bežali pred njo. Ne-kateri so bežali k svojim kraljem, drugi pa bolj v notran-jost dežele v gozdove, kjer so se skrili. Nekateri so odšli h kralju Haraldu in mu dejali:

	»Pridružili se ti bomo.«

	»Prisezite in postali bomo prijatelji,« je odvrnil kralj.

	Možje so izvlekli meče in jih odložili. Eden za dru-gim so pokleknili pred kraljem in zaprisegli:

	»Od tega dne, Harald, Halfdanov sin, sem tvoj člo-vek. Služil ti bom v vojni. Za svojo zemljo ti bom pla-čeval davek. Zvest bom tebi, ki si moj kralj.«

	Potem je Harald rekel:

	»Jaz sem vaš kralj in zvest vam bom.«

	Zapriseglo je veliko kraljev in na tisoče običajnih ljudi. Od vseh bitk, ki jih je Harald bojeval, ni izgubil niti ene.

	Kraljevi lasje in brada že zelo dolgo niso bili poče-sani ali ostriženi. V svetlorumenih šopih so mu lasje rasli okrog glave. Nekega dne med slavjem, ko so se možje šalili med seboj, je Haraldov stric rekel:

	»Harald, dal ti bom novo ime. Odslej boš Harald Grivasti. V dar ob imenovanju ti poklanjam ta rog, iz katerega boš pil.«

	»Odlično ime,« so se zasmejali možje.

	Odtlej so ga vsi klicali Harald Grivasti.

	V času teh vojn je kralj Harald vedno, ko je osvojil nov del dežele, rekel:

	»Barja in gozdovi, kjer nihče ne živi, so moji. Za svoje kmetije mi bodo vsi ljudje plačevali davek.«

	V vsakem delu dežele je namestil pogumnega in mo-drega moža, ki ga je poimenoval earl. Svojim earlom je rekel:

	»Vi boste zame pobirali davke, del pa boste lahko obdržali. Kaznovali boste vse ljudi, ki bodo kradli, mo-rili ali počeli kaj zlobnega. Ko se bodo ljudje znašli v težavah, bodo prišli k vam in vi boste zadevo uredili pra-vično. V deželi morate ohranjati mir. Ne dovolim, da bi moje ljudi nadlegovali roparski Vikingi.«

	Earli so vse te naloge izvajali po svojih najboljših močeh, saj so bili zelo dobri možje. Kmetje so bili sre-čni in govorili so:

	»Sedaj lahko v miru delamo na naših kmetijah. Pre-den je prišel kralj Harald, je bilo vedno nekaj narobe. Prihajali so Vikingi in nam kradli zlato in žito, požigali hiše, ali pa smo se morali kralju pridružiti v vojni. Pod kraljem Haraldom nam je bolje.«

	Ampak poglavarji, ki so se radi bojevali in hodili na plenilske pohode, so kralja Haralda in njegove me-tode sovražili. Eden izmed njih je bil Solfi. Bil je kral-jevi sin in Harald je v bitki ubil njegovega očeta. V tisti bitki se je boril tudi Solfi. Ko je bila končana, je skupaj z dvesto možmi pobegnil na ladje.

	»Tega Grivastega bom spravil k pameti,« je rekel.

	Odpluli so na obale dežele kralja Haralda in jo ople-nili. Svoje ladje so napolnili z zlatom, zasegli so hrano in požgali kmetije. Ljudje so obupano klicali na pomoč earle, ki so se odpravili z ladjami, da bi ulovili Solfija, ampak on je bil zanje preveč premeten.

	Spomladi je Solfi odšel h kralju Audbiornu in mu rekel:

	»Dve možnosti imamo. Lahko postanemo služab-niki tega Grivastega in pokleknemo pred njim ali pa se borimo. Moj oče je verjel, da je bolje umreti v bitki, kot pa postati služabnik komurkoli. Torej? Se boš pridružil meni in mojemu bratrancu Arnvidu proti temu mlade-mu Grivastemu?«

	»Da, pridružil se vama bom,« je odvrnil kralj.





	BITKA NA MORJU

	Veliko mož je čutilo enako kot Solfi. Ko sta kralj Audbiorn in kralj Arnvid razposlala svoje bojne puščice, se je zbrala velika vojska. Vsi vojščaki so prišli po morju. V fjordu je bilo zasidranih dvesto ladij, ki so z visoko ukrivljenimi premci in svetlimi barvami spominjale na plavajoče živali. Tam so bili rdeči in zlati zmaji z dolgi-mi vratovi in zavitimi repi. Iz vode so se dvigali morski konji, zelene in zlate kače. Morski sokoli so z razširjeni-mi krili čakali, da vzletijo. Med vsemi temi izrezljanimi vratovi so se dvigali visoki in ravni jambori s širokimi jadri.

	Ko je zadonel rog in so spustili jadra, so ta spomin-jala na stotine spuščenih zastav. Nekatera jadra so bila poslikana z belimi in črnimi črtami, rumenimi in modri-mi ali zlatimi; nekatera so bila bela s črnim krokarjem, spet druga pa so imela izvezenega rjavega medveda, tretja so bila modra z belim sokolom ali črna z zlatim soncem. Nekatera jadra so bila obrobljena celo s krz-nom. Ko je v jadra zapihal veter in so ladje zaplule, so možje mahali ženskam, ki so stale na obali, in peli:

	»Na morje! Na morje!

	Veter je naše jadro,

	morje nam škropi obraz

	in duhamo bitko.

	Ko bo ladja srečala ladjo

	in bodo zadoneli meči,

	bo kralj Harald obležal v jami na dnu morja,

	Vikingi pa se mu bomo smejali.«

	Možje so stali na premcu, se nagibali čez bok ladje in radostno vdihavali slan zrak. Nekateri so se pogovar-jali o kralju Haraldu.

	»Včeraj je bojeval težko bitko,« so pravili. »Danes bo počival, si obvezoval rane in popravljal ladje. Prese-netili ga bomo.«

	Zapluli so proti obali. Solfi in njegov Morski sokol sta plula prva. Nenadoma so možje opazili, da se je Sol-fijeva ladja obrnila in da je njegova posadka začela ve-slati. Približal se je ladji kralja Arnvida in zavpil:

	»Tukaj pred nami je. Njegove ladje so pripravljene na bitko. Lisica ni spala.«

	Kralj Arnvid je zatrobil v rog in počasi so se ladje razporedile v vrsto. Še enkrat je zatrobil. S premca vsake ladje so vrgli vrv in jih povezali, tako da so se ladje med seboj stikale z boki. Potem so ponovno spustili jadra in skupaj zapluli v široki fjord. Za premci se je bohotil zid zelene, rdeče, modre, rumene in zlate barve. To so bili ščiti mož, izza vsakega pa je gledal par srditih modrih oči. Še više in bolj zadaj je bil še en zid iz ščitov – na polovici palube vsake ladje je stal kapitan z ducatom vojščakov.

	Arnvidovi možje so zvili jadra in spustili jambore, ampak ladje so z vetrom še vedno drsele naprej. Zado-nel je rog in vsi možje so hitro zasedli svoje položaje. Vsi so se nagibali naprej s stisnjenimi zobmi in razšir-jenimi nosnicami. V rokah so stiskali meče in divje gle-dali izza ščitov.

	Kmalu so ladje kralja Arnvida udarile v Haraldove in možje so takoj začeli vihteti meče. Vojščaki na višjih položajih so streljali puščice in kamenje v nasprot-nikove ladje.

	Na vsako ladjo so deževale puščice in kamenje in mnogo mož je umrlo ali pa so bili ranjeni. Puščice so švigale na vse strani in ranile so mnoge bojevnike. Z vsake ladje so se dvigali meči in se spopadali z meči nasprotnikov. Nekateri možje so skočili na ograjo ali pre-mec, nekateri pa celo na nasprotnikovo ladjo.





	Ladja kralja Haralda se je bojevala z ladjo kralja Arnvida. Bitka je trajalo eno uro. Kralj Harald se je še vedno pogumno boril, a na čeladi je imel udrtino od ka-mna, ki ga je zadel, in tudi na rami je imel rano od puš-čice, pa vendar se je še naprej boril in se ob tem smejal.

	»Volk se je danes srečal z volkom,« je rekel, »am-pak slabo nam kaže. Ivar je padel, Thorstein je ranjen, na dnu ladje pa leži ducat vojščakov!«

	Skočil je na ograjo ladje in stekel po njej, ob tem pa vpil:

	»Harald in zmaga!«

	Ustavil se je na zadnjem delu ladje in hitro vihtel meč. Vsakič, ko je z njim zamahnil, je zadel Arnvido-vega moža. Haraldovi vojščaki so veselo vzkliknili, ko so ga zagledali.

	»Harald in zmaga!« so vpili in spet so se s srcem spustili v boj.

	Počasi so možje kralja Arnvida drug za drugim oku-sili Haraldov meč. Potem so Haraldovi možje na Arnvi-dovo ladjo vrgli kavelj in jo vlekli s seboj.

	»Hitro! Za menoj!« je zavpil Harald.

	Skočil je na ladjo kralja Arnvida, njegovi bojevniki pa so mu sledili.

	»Kot pobesneli volk je,« so vzklikali Arnvidovi mo-žje, potem pa so se obrnili in se zatekli pod palubo.

	Nato je pred Haralda skočil sam Arnvid in dvignil meč.

	»Je ta mladi Grivasti iz vseh vas naredil strahopet-ce?« je zavpil.

	Tudi njega je zadel Haraldov meč in mrtev se je zgru-dil. Potem je ogromen Viking iz vrst kralja Arnvida, ki je bil ves krvav, skočil na ograjo ladje. Dvignil je rog in meč.

	»Ran





8 in ne ti, Grivasti, ju bo dobil in mene tudi!« je zavpil in skočil v vodo. Utopil se je.

	Tudi mnogo drugih bojevnikov si je na ta grozljivi dan izbralo isto smrt.

	Še dolge ure so se na ladjah borili možje. Na neka-terih mestih so bile vrvi presekane in ladje so se razmak-nile. Razpršene v dvojice so se še naprej borile. Veliko ladij je potonilo, veliko vojščakov je umrlo, nekateri so pobegnili z ladjami, a na koncu je kralj Harald bitko do-bil. Z njo je dobil deželo kralja Arnvida in deželo kralja Audbiorna. Mnogi ljudje so prisegli in postali njegovi prijatelji, vsi pa so govorili o teh čudovitih bitkah.





	POROKA KRALJA HARALDA

	Kralj Harald je potreboval deset let, da je izbojeval vse bitke, in ves ta čas si las ni ne počesal ne ostrigel. Nekega dne so proslavljali v hiši enega izmed earlov. Tam je bilo zbranih veliko ljudi.

	»Torej, prijatelji,« je rekel, »sem držal obljubo?«

	Prijatelji so mu odgovorili:

	»Držal si svojo obljubo. Sedaj si na Norveškem kralj samo ti.«

	»Potem pa mislim, da se bom ostrigel,« je smeje re-kel kralj.

	Okopal se je in si oblekel čista oblačila, potem pa mu je earl ostrigel lase in brado ter ga počesal, na glavo pa mu je nadel zlat obroč. Pogledal ga je in rekel:

	»Čudovite lase imaš. Gladke in rumene.«

	Vsi možje so se čudili nad lepoto kraljevih las.

	»Novo ime ti bom dal,« je rekel earl. »Ne boš več Grivasti. Odslej se boš imenoval Harald Lepolasi.«

	»Odlično ime!« so vsi vzklikali.





	Potem je Harald rekel:

	»Zdaj imam za opraviti nekaj drugega. Guthorm, Gy-di boš odnesel enako sporočilo kot pred desetimi leti.«

	Tako se je Guthorm odpravil in prinesel Gydijin od-govor:

	»Poročila se bom s kraljem celotne Norveške.«

	Ko je prišel čas poroke, je Harald odjezdil čez deže-lo h Gydinemu očetu, Eriku. Spremljalo ga je veliko mož, ki so bili oblečeni v razkošen žamet, nosili pa so veliko zlata.

	V Erikovi hiši so tri noči proslavljali, naslednjo noč pa je Gyda sedela na klopi v družbi žensk. Na glavi je nosila belo vlečko, ki ji je zakrivala obraz, segala pa je vse do tal. Potem ko so začeli krožiti rogovi z medico, je Erik vstal s svojega prestola ter odšel h kralju Haraldu.

	»Se boš zdaj poročil z Gydo?« ga je vprašal.

	Harald je skočil na noge in se zasmejal.

	»Bom,« je rekel. »Dovolj dolgo sem čakal.«

	Potem se je tudi Harald spustil z visokega sedeža in stopil k Eriku. Skupaj sta se sprehodila po dvorani, pred njima pa so služabniki nosili sveče. Za njima so hodili Haraldovi earli. Trikrat so se sprehodili okrog vse dvo-rane in tretjič so se ustavili pred klopjo, kjer so sedele ženske. Kralj Harald in Erik sta stopila za privzdignjen podest, kjer je stala klop.

	Erik je dal Haraldu sveto kladivo, ki je bilo podo-bno Thorovemu kladivu. Harald ga je položil v Gydino naročje in rekel:

	»S tem Thorovim svetim kladivom jaz, Harald, kralj Norveške, vzamem tebe, Gyda, za svojo ženo.«

	Potem je vzel šop ključev in jih zavezal za Gydin pas.

	»To je znak, da si gospodarica moje hiše.«

	Potem je Erik glasno rekel:

	»In sedaj sta Harald, kralj Norveške, in Gyda, Eri-kova hči, mož in žena.«

	Služabniki so prinesli meso in pijačo v zlatih poso-dah. Ravno so hoteli postreči Gydi, ko jim je Harald vzel pladenj iz rok in rekel:

	»Ne, svoji nevesti bom sam postregel.«

	Pokleknil je in držal pladenj. Ko so njegovi možje to videli, so vzklikali, a med seboj so se pogovarjali:

	»Harald ni še nikoli pred nikomer pokleknil. Vedno so drugi klečali pred njim.«

	Ko je nevesta poskusila hrano in si k ustnicam po-nesla rog z medico, je vstala in odšla iz dvorane. Vse ženske so ji sledile, možje pa so ostali in še dolgo v noč proslavljali.

	Naslednje jutro pri zajtrku je Gyda sedela zraven Haralda. Kmalu je kralj vstal in rekel:

	»Tast, naši konji čakajo na svorišču pripravljeni na odhod. Doma in na morju me čaka delo. Pripelji neve-sto.«

	Erik je Gydo prijel za roko in jo odpeljal iz hiše. Harald jima je sledil tesno za petami. Ko so šli čez prag, je Erik rekel:

	»Moja roka iz hiše vodi mojo hčer in jo daje tebi, Ha-rald, Halfdanov sin, da bo tvoja žena. Naj vaju bogovi osrečijo!«

	Harald je svojo nevesto odpeljal h konju in jo dvig-nil v sedlo, potem pa se je še sam povzpel za njo in re-kel:

	»Gyda je postala moja žena.«

	Potem so izpili stremski rog in odjezdili.

	»Vse prihaja h kralju Haraldu,« so govorili njegovi možje. »Žena in zemlja in krona in zmaga v bitki. Sreč-než je.«





	KRALJ HARALD SE ODPRAVI ČEZ ZAHODNO MORJE

	Veliko ljudi je kralja Haralda sovražilo in veliko jih je govorilo:

	»Le zakaj bi bil on kralj vsem nam? Nič boljši ni od mene. Ali nisem tudi jaz kraljev sin? Pred njim ne bom pokleknil in postal njegov podanik. Ne bom mu plačal davkov in njegov earl me ne bo nadziral. Dobrih starih časov ni več. Norveška je postala ječa. Odšel bom in si poiskal nov kraj, kjer bom živel.«

	Tako je na stotine mož odjadralo. Nekateri so odšli v Francijo, kjer so dobili zemljo in tam so ostali. Veliki Rolf je šel po kopnem, ostali pa so mu sledili po veliki francoski reki. Bojeval se je s francoskim kraljem in zmagal. Edini način, da je Rolf prenehal z bliskanjem svojih bojnih sekir, je bil ta, da mu je kralj dal, kar je ho-tel, in tako je kralj iz Rolfa naredil vojvodo in mu dal velika posestva in svojo hčer za ženo. Rolf je svojo de-želo poimenoval Normandija v spomin na staro Norve-ško. Vladal je dobro in veljal je za velikega plemiča, njegovi vnuki pa so postali kralji Anglije.





	Drugi severnjaki so odšli na Irsko, v Anglijo in na Škotsko. V notranjost so z ladjami potovali po rekah. Tamkajšnji ljudje so pred njimi bežali in se zbirali v ve-like vojske, ki so potem odkorakale nazaj in se spopa-dale z Vikingi. Včasih so Normani izgubili, ampak po-gosteje so zmagali in tako osvojili zemljo, kjer so se na-selili. Njihova naselja so spominjala na vojaške tabore, Normani pa so med svojimi novimi sosedi hodili z meči in puščicami – vedno pripravljeni na boj.

	Severno od Škotske leži veliko otokov. Imenujejo se Orkneyski in Šetlandski in tam je veliko pristanišč za ladje. Majhni so in skalnati in brez dreves, okrog njih pa vreščijo morske ptice. Na nekaterih lahko človek, če stoji na sredini, vsenaokrog vidi morje. Vikingi so pri-jadrali do teh otokov in bili so jim zelo všeč.

	»Kot bi vedno bili na ladji,« so govorili. »Tukaj bo naš dom.«

	To se je nadaljevalo, dokler niso otoki postali po-suti z Vikingi. Normani so lesene hiše gradili na poboč-jih hribov, pobarvali pa so jih z zelo živimi in svetlimi barvami. Vikinške ladje so plule v vseh morjih in si na-redile pristanišče na vsaki reki. Normanski služabniki so orali zemljo, kmetovali in pasli živino, v gospodarjevo zakladnico pa se je stekalo zlato. Normanski vojščaki so hodili sem in tja po posestih in prav nihče si jim ni upal reči ne.

	Ti možje niso pozabili na Norveško. Poleti so odja-drali nazaj in plenili po obalah. V novi dom so prinašali zlato, pšenico in čudovita oblačila, na Norveškem pa so za seboj puščali goreče kmetije in objokane ženske.

	Vsako poletje je kralj Harald na morje poslal svoje ladje in može, da so lovili te Vikinge. Okrog Norveške je veliko majhnih otokov, ki so polni pečin, votlin in gozdov. Na teh otokih so se Vikingi skrili, ko so opazili ladje kralja Haralda, ampak Harald je s svojo ladjo za-plul v vsak zaliv in vsak fjord. Veliko Vikingov je ujel, a mnogi so mu ubežali. Ti so se vrnili domov in se mu posmehovali. Naslednje poletje so se spet vrnili in po-novno plenili. Naposled je kralj Harald rekel:

	»Samo ena stvar nam preostane. Odpluti moramo na zahodne otoke in prebičati te roparje v njihovih lastnih domovih.«

	Tako se je z velikim številom ladij odpravil. Našel je pogumne ljudi, saj so ti Vikingi v nove domove prine-sli pogum stare dežele. Ladje kralja Haralda so razpršili s kamenjem in ognjem. Ščiti Haraldovih mož so bili pol-ni udarnin od vikinških udarcev in mnogi med njimi so dobili rane, ki so jih spremljale vse življenje, mnogi pa so se odpravili na dolgo in naporno pot v Valhalo, kjer so proslavljali skupaj z Vikingi, ki so umrli v bitkah kra-lja Haralda. Po mnogih bojih na kopnem in morju, po-tem ko je veliko mož izgubilo življenje in so mnogi pobegnili, je kralj Harald zmagal in prisilil ljudi, ki so živeli na otokih, da so mu prisegli zvestobo. In tudi tam je namestil earle, ki so vladali v njegovem imenu, sam pa se je vrnil na Norveško.

	»Naredil je veliko več, kot je obljubil,« so govorili ljudje. »Ni le prebičal Vikingov, pač pa je ustvaril novo kraljestvo na zahodni strani morja.«

	Pogovarjali so se tudi o sanjah, ki jih je sanjala nje-gova mati.

	»Kralj Harald je bil tisto veliko drevo,« so govorili. »Deblo je bilo rdeče od krvi mnogih bitk, ampak viso-ko zgoraj so bile veje čiste in zelene, kot je ta čas miru. Veje čisto na vrhu so bile bele, saj bo kralj Harald živel do pozne starosti. To drevo se bo dvigalo v zrak in širilo veje, dokler ne bo v svoji senci zaobjelo vse Norveške in tudi drugih dežel, namreč, Harald je kralj Norveške in zahodnih otokov. Številne veje tega drevesa pred-stavljajo Haraldove sinove, ki bodo postali norveški kralji in earli, za njimi pa njihovi sinovi, ki bodo vladali še na stotine let.«





	II.



	ZAHODNO OD MORJA





	DOMOVI NA ISLANDIJI

	Možje so imeli pojedino v Ingolfovi hiši, a smeha in šal ni bilo. Ingolf je sedel na svojem visokem stolu. Bil je mrk in gubal je čelo, glavo pa je imel sklonjeno na prsi. Strmel je v ogenj. Nenadoma je dvignil glavo in se ozrl po dvorani.

	»Prijatelji,« je rekel, »kaj bomo naredili? Herstein in Holmstein sta padla pod našimi meči. Njihovi sorod-niki si želijo našo smrt in ko bo za naše početje izvedel Harald, na Norveškem ne bo več nikjer varno za nas. Ni-koli ne bo nikomur pustil pobegniti iz poštenega boja. Kam bomo odšli?«

	Eden izmed mož, ki so sedeli na klopeh, je vstal.

	»Prijatelje imamo na Šetlandskih otokih,« je rekel. »Poiščimo si domove tam.«

	Potem je Leif, ki je sedel na visokem stolu nasproti Ingolfa, vstal.

	»Ne, ne na Šetlandskih, moj pobratim





9 , tam je že se-daj prevelika gneča, poleg tega pa bo Harald kmalu po-segel po njih in potem se ne bodo več razlikovali od Norveške. Anglija, Irska in Škotska so že stare. Moje oči si želijo nekaj novega. Kaj pa tisti čudoviti otok, ki ga je našel Floki? Prazen je in tam bi si lahko vsak izmed nas izbral zemljo. Ribe dobro prijemajo, pa tudi veliko zelenih dolin je tam. Masleni Thorolf pravi, da se tam maslo cedi z vsake trave. Tam so gore in puščave, kjer bomo našli pustolovščine. Jaz pravim, da se odpravimo na Islandijo!«

	Ko je končal z govorom, so mnogi vzkliknili:

	»Da! Pojdimo na Islandijo!«

	Takrat pa je vstal starec.

	»Zgodbi Maslenega Thorolfa smo se vsi smejali,« je rekel, »in tudi Floki je rekel, da je morje okrog otoka polno ledu, ki pritiska na kopno, in pozimi v tistih vo-dah ne more preživeti nobena ladja, saj velike gore ledu prekrijejo otok. Ali ni vsa njegova živina tam poginila od lakote in mraza? Se ni vrnil na Norveško in preklin-jal Islandijo?«

	»Eh, Sighvat, ti si star in strahopeten,« mu je odvr-nil Leif in se zasmejal, potem pa je vstal in se pokončno vzravnal.

	»Se mi bojimo ledu? Ali nismo še nikoli srečali bes-nega morja? Bil sem že lačen, a zaradi lakote nisem še nikoli umrl. Če so v morju ribe in če je v dolinah trava, tam lahko živimo. Rad bi stal na vrhu griča, gledal na prostrano zemljo in pomislil: 'Vse to je naše.' In zunaj na razburkanem morju bi pomislil: 'Naši sovražniki so daleč proč in si ne upajo priti k nam.' Poleg tega pa tam ne bo nobenega Haralda Grivastega, ki bi nas nadziral. Prihajali in odhajali, zabavali in bojevali se bomo lahko, kolikor si bomo želeli. Sami svoji kralji bomo in naše ladje bodo vedno pripravljene, da nas odpeljejo, ko se bomo naveličali življenja na kopnem. Videli bomo kraje, ki jih ni videl še nihče. Naveličan sem starih reči. Mo-rda bodo kasneje pisali pesmi o teh pobratimih, Ingolfu in Leifu, ki sta ustanovila čudovito deželo, njuni sinovi pa bodo postali mogočni možje Islandije.«

	Ingolf je skočil na noge.

	»Pri Thoru!« je vzkliknil. »Ta zamisel mi je všeč. Dal bom obljubo.«

	Visoko je dvignil rog s pijačo.

	»Obljubim, da bom našel to Islandijo in tam pre-živel zimo. Če človek lahko tam preživi, se bom vrnil in si tam ustvaril dom.«

	»In jaz prisegam, da bom svojemu pobratimu sledil,« je vzkliknil Leif.

	In še mnogo drugih mož je priseglo, da bodo šli z njim.

	Naslednji dan so začeli pripravljati ladjo. Skrbno so jo pregledali, preverili vsak spoj in jo sveže pobarvali. Namestili so tudi novo jadro in najmočnejša vesla.

	»To bo najdaljša plovba, kar jih je kdaj bilo,« je re-kel Ingolf.

	Ko so pripravili ladjo, so na krov začeli nositi zalo-ge, sekire, kladiva, ribiške mreže, kotle za kuhanje, sode ala, kruh, dimljeno meso, medeninaste kotličke za moko in vodo. Vse te reči so shranili v zadnji del ladje. Ko so končali, so na ladjo pripeljali še štiri glave živine.

	»Mleko bomo potrebovali, morda pa tudi meso,« je rekel Ingolf.

	Veliko mož se je Ingolfu želelo pridružiti na potova-nju, a Ingolf je rekel:

	»Zelo malo prostora je na voljo, pa tudi hrane in pi-jače ni veliko. Mislim, da bomo potrebovali pol leta, morda celo več, in morda nam bo zmanjkalo hrane, zato ne smemo imeti še dodatnih ust, ki jih je potrebno hra-niti. Ladja ima trideset vesel, zato bom vzel s sabo le to-liko mož, kot je vesel, midva z Leifom pa bova krmarila.«

	In tako so se odpravili. Leif je stal na premcu, gle-dal v daljavo in si prepeval:

	»Po čem diši ta morski zmaj?

	Po razburkanem morju,

	prazni deželi, lakoti,

	temi, velikanih in ognju,

	a Leif in njegov meč se jim le smejita.«

	Več dni so že pluli, ko so pred sabo zagledali kopno. Včasih so srečali tudi druge ladje in vedno so pazili, da so se toliko približali, da so jih lahko pozdravili.

	»Kam plujete?« je ponavadi zaklical Ingolf.

	»Na Norveško,« se je slišal odgovor.

	»Trgovat ali se bojevat?« je vpil Leif.

	Takrat se je z ladje zaslišal gromki smeh in odgo-vor:

	»Zaprta usta so dober prijatelj.«

	Potem sta ladji odpluli po svoji poti naprej, možje pa so bili veseli, ker so srečali še druge ljudi.

	Naposled so prispeli na Šetlandske otoke.

	»Pristali bomo in si odpočili,« je rekel Ingolf.

	Odveslali so na obalo, kjer je stal nek šetlandski mo-žakar. Opazoval jih je in si jih dobro ogledal. Potem je odkorakal k Ingolfu in rekel:

	»Videti ste pogumni možje. Dobrodošli na Šetlan-du. Prišli boste k meni v mojo hišo, kjer si boste odpo-čili noge in si napolnili želodce. Komaj čakam, da slišim novice z Norveške.«

	Odšli so v njegovo hišo in tam so ostali tri dni. Pri-jalo jim je biti zraven ognjišča ob pladnjih, s katerih se je kadilo, in spati v mirnih posteljah. Ko so se odpravili na obalo, da bi ponovno odpluli na morje, so jim slu-žabniki tega Šetlandca odnesli na ladjo sod ala in kotel pečenega mesa.

	»Ko boste jedli, pomislite name,« je rekel.

	Potem so se severnjaki spet odpravili na morje in zelo dolgo časa so pluli.

	Nekega dne jih je zajela strašna nevihta. Nebo je bilo črno in čez ladjo je zavijal veter. Z morja so se dvigali visoki valovi.

	»Spustite jambor in primite za vesla!« je zavpil In-golf.

	Možje so zvili jadro in spustili jambor ter ga polo-žili na dno ladje. Medtem ko so delali, je eden omahnil v morje in utonil. Potem so možje poprijeli za vesla, ampak siloviti valovi so ladjo premetavali in tudi voda je vdrla vanjo ter polomila nekaj vesel. Kljub temu so možje veslali naprej. Premočeni so bili do kože in zeblo jih je, roke in noge pa so jih od trdega dela grozno bo-lele. Tudi lačni so bili zelo, a niti eden med njimi ni bil bled od strahu.

	»Ran, ki ždi v svojih votlinah pod morjem, si nocoj želi naše družbe,« se je zasmejal Ingolf.

	Tako jih je premetavalo vso noč, zjutraj pa se je ve-ter umiril. Še vedno so se po morju valili visoki valovi in morje je bilo še več dni razburkano, a spet so lahko razvili jadro. Potem pa je nekega dne Leif, ki je sedel visoko na jamboru, skočil kvišku in zapel:

	»Oči, ki so že utrujene od gledanja v daljavo,

	so čisto iznenada zagledale otok,

	kjer bomo lahko iztegnili noge

	in si odpočili hrbte,

	ki so na ladijskih klopeh postali togi.

	Tam bomo zakurili ogenj in si ogreli kri,

	ki jo je shladil morski veter.«

	Ko pa so se otoku približali, so ugotovili, da nikjer ne morejo pristati. Otok je bil podoben skali, ki se je dvigala iz morja. Pobočja so bila strma in gladka. Za-pluli so okrog otoka, ampak nikjer niso našli mesta, kjer bi se lahko povzpeli na otok.

	»Tukaj je še veliko drugih otokov,« je rekel Leif. »Poskusili bomo pristati na katerem drugem.«

	Ladjo so usmerili k naslednjemu otoku. Tudi ta je bil podoben strmi skali, a na eni strani se je pobočje spu-ščalo do morja in bilo je zeleno od trave.

	»Oh, česa tako lepega nisem videl, odkar sem materi zrl v obraz,« je rekel eden izmed možakarjev.

	Našli so majhen zaliv. Možje so odveslali do obale, potem pa hitro poskakali z ladje in jo s pomočjo hlodov odvlekli na obalo, zatem pa so se vrgli v travo in se val-jali po njej, ob tem pa radostno vzklikali. Zakurili so ogenj in se ogreli, si skuhali hrano in jedli kot volkovi. Tisto noč so spali tam.

	Preden so se naslednje jutro Ingolfovi možje odpra-vili naprej, so se povzpeli na najvišji hrib in se razgle-dali naokrog. Na nobenem otoku niso videli hiš, so pa videli, da se s pobočij hribov dviga dim.

	»Tudi drugi, ki so utrujeni od morja, so se tukaj ustavili, da bi si odpočili,« je rekel Ingolf.

	Videli so tudi otok, ki so ga prejšnji dan objadrali.

	»Tam prav gotovo ni ničesar drugega kot le ptičja gnezda,« je rekel Sighvat.

	»Poglejte!« je vzkliknil drugi mož in kazal s prstom.

	Neki možje so stali na ravnem vrhu tistega otoka in po strmem pobočju z vrvmi spuščali ladjo. Ko je ta zdrsnila v vodo, so jo privezali za skalo, potem pa so se še sami spustili dol in odpluli.

	»Neki roparski Vikingi s Škotske ali Irske,« se je zasmejal Leif. »To je dobro skrivališče za zaklade.«

	Kmalu so se Ingolf in njegovi možje vrnili na ladjo in se odpravili naprej. Stari Sighvat je godrnjal:

	»Ali ni ta zemlja dovolj nova in dovolj prazna in tu-di dovolj daleč? Naveličan sem morja, morja in morja.«

	»Odpravili smo se na Islandijo,« je rekel Ingolf, »in ustavili se ne bomo, dokler ne pridemo tja. Obljubil sem. Ali ti nisi obljubil, Sighvat?«

	Tako so se spet znašli na morju in več tednov niso videli nobenega kopnega.

	»Ah, desnico bi dal, da bi zagledal zmaja na premcu in vrgel njegovim možem nekaj pozdravnih besed,« je rekel Sighvat.

	»Za to ni veliko upanja,« je odvrnil Ingolf. »Le trije zmaji pred nami so pluli v teh vodah in ljudje se semkaj ne odpravijo v iskanju užitka in zakladov.«

	Vsenaokrog jih je obdajalo le pusto morje. Včasih je bilo gladko in se je bleščalo v sončnih žarkih, pogo-sto pa so ga burili vetrovi in prekrivalo ga je sivo nebo, može pa je močil dež. Enkrat jih je zajela megla in tri dni in tri noči niso videli ne sonca ne zvezd, s pomočjo katerih bi lahko pluli. Niso vedeli več, kje je sever. Ko se je čez tri dni megla dvignila, so spoznali, da so pluli v napačno smer. Ladjo so morali obrniti in ponovno pre-pluti utrujajočo pot. Končno so nekega popoldneva za-gledali daleč na morju bel oblak, ki je počival na vodi. Ko so pripluli bliže, se je spremenil v dolgo zaplato črne in gričevnate obale z modro ledeno goro, ki se je dvi-gala visoko v nebo. Za ledeno goro je zahajalo sonce in modrino so preplavili dolgi rožnati in zelenkasti žarki.

	»To je Islandija!« so vpili možje.

	»Sveti se kot Asgard,« je pripomnil Ingolf.

	Ampak do tja je bilo še zelo daleč. Možje so lahko videli daleč, ker je bilo ozračje zelo čisto in jasno. Tako so Ingolf in njegovi možje še veliko ur pluli, preden so naposled prišli v zaliv. Nad zalivom se je dvigala polo-žna dolina, na drugi strani pa sijoča ledena gora. Za njo so bili črna praznina in rdeči hribi. V to dolino so Ingolf in njegovi možje zvlekli ladjo in si postavili tabor. Tisti večer je pri večerji eden izmed možakarjev rekel:

	»Počutim se tako, kot da ne bi še nikoli čutil topline ognja in tople hrane v ustih.«

	Drugi možje so se zasmejali.

	»Štiri mesece je, odkar smo zapustili Norveško,« je rekel Ingolf. »Le redki so bili tako dolgo na morju.«

	Tisto noč so razvili tendo na ladji in spali pod njo.

	Z majhnim čolnom, ki so ga vlekli s seboj, se je ne-kaj mož vsak dan odpravilo na ribolov, s preostalimi pa je Ingolf jadral ob obali, da bi si bolje ogledal deželo. A kmalu je začela prihajati zima. Takrat je Ingolf rekel:

	»Ne smemo pozabiti, kaj je Floki povedal o ledu in razburkanem morju pozimi. Kmalu ne bomo več mogli jadrati, zato si izberimo kraj, kjer se bomo nastanili. Tam si zgradimo kočo in spravimo zalogo sena za ži-vino.«

	In tako so tudi storili. Kočo so zgradili iz kamenja in mahu. Vanjo so nastanili živino in spravili seno. Vča-sih, ko je bilo zelo mrzlo, so v njej spali tudi možje, ve-činoma pa so spali zunaj okrog velikega ognja. Svež in čist zrak jim je prijal.

	»Raje imam mrzel morski zrak kot pa smrdljiv zrak koče, čeprav je v njej topleje,« je rekel Leif.

	Vsak dan sta Ingolf in Leif z nekaj možmi razisko-vala otok, zvečer pa so vsi skupaj sedeli okrog tabor-nega ognja in se pogovarjali o tem, kaj so videli čez dan.

	»To je čudovita dežela,« je nekega dne rekel Ingolf. »Hkrati je podobna Niflheimu in Asgardu. To je zelen in prijeten kraj, ljubka zibelka za ljudi. Ob njej se dviga gora ledu, na kateri bi ljudje zmrznili, takoj za njo pa se dviga gričevje, za katerega se zdi, da je prišlo iz veli-kega ognja. Včeraj sem na obali videl votlino. Vhod vanjo je tako velik, da bi vanjo lahko vstopil velikan, in ves čas jo bičajo valovi. Iz votline prihaja strahotno rjo-venje. Jaz mislim, da v njej resnično prebiva velikan. Mislim, da so ta otok naredili ognjeni in ledeni velikani. Na skalah sem videl velike mlake, ki so polne tople vo-de. Videti so kot kopališča za velikane. Tudi vrelo vodo sem videl, kako bruha iz zemlje. Ko sem hodil tam mi-mo, sem pod nogami čutil in tudi slišal močno bob-nenje in tresenje, kot da bi pod površjem spal velikan in se obračal v spanju. Nekega dne sem se povzpel na goro in sem opazoval notranjost otoka. Videl sem široko peščeno puščavo, ki je bila polna črnih in rdečih skal, ki so čisto gole. Pihal je ledeno mrzel veter, ki mi je v oči nosil pesek, zazeblo pa me je do kosti. Ko sem vse to videl in občutil, sem pomislil, da bogovi prav gotovo sovražijo Islandijo in da ne bom ostal tukaj. Ampak kasneje, ko sem hodil po čudovitih in toplih zelenih do-linah, v katerih ne piha veter, sem v mislih videl cvetlice, ki smo jih našli zadnje poletje. Videl sem našo živino, kako se pase, in pomislil sem na morje, ki je polno rib. Potem sem videl svojo hišo sredi polja in otroke, ki so se igrali med cvetlicami in si izmišljali zgodbice o le-deni gori. Videl sem ogromno in prostrano morje med mano in Haraldom in našimi sovražniki. Potem sem pri sebi pomislil, da je to najlepši dom na svetu. Odločil sem se, da bom živel tukaj. Kaj mislite vi, tovariši?«

	»Ali nisem prisegel, da ti bom sledil, pobratim?« je rekel Leif. »In priznati moram, da mi ni bila še nikoli nobena dežela bolj všeč. Ampak v tvoje velikane jaz ne verjamem. Moj meč je moj bog in moja ladja je moje svetišče in z veseljem si bom v tej deželi ustvaril dom.«

	Še dolgo v noč so sedeli ob ognju in delali načrte.

	»Ti se boš vrnil domov in pripeljal ženske in naše reči, Ingolf,« je rekel Leif. »Jaz bom odšel na Irsko in se tam malo zabaval. V tej prazni deželi se naši meči ne bodo mogli veliko igrati in rad bi se še zadnjič zabaval, predem odložim bojno sekiro. Poleg tega pa ti bom pri-peljal ladjo polno zlata, oblačil in gospodinjskih reči, ki jih tukaj ne moremo dobiti, in stale me bodo le zamaha z mečem.«

	Medtem ko so se pogovarjali, je Ingolf pogledal v nebo. Tam se je lesketal severni sij. Podoben je bil ru-menim, rdečim in zelenim plamenom.

	»Poglej,« je rekel in z roko pokazal proti nebu, »ni-smo tako daleč stran, da bi bogovi lahko pozabili na nas. Tam je blišč oklepov Valkir





10 . Nekje se bije bitka in Odin je poslal svoje device, da bi izbrale junake, ki bodo odšli v Valhalo.«

	Leif se je v odgovor zasmejal, potem pa je legel in zaspal.

	Spomladi so se vsi vrnili na Norveško. Leif je pri-pravil svojo ladjo in odplul na Irsko.

	»Dobiti moram zaklade za našo novo deželo,« je rekel.

	Ingolf se je z možmi odpravil v gozdove sekat boro-va drevesa, da bi z njimi zgradil nove ladje. Njegovi slu-žabniki so sejali žito, mleli moko in izdelovali sode. Sam je veliko delal v kovačnici, kjer je izdeloval razno-vrstno orodje – lopate, sekire, kladiva, lovske nože in kotličke za kuhanje. Ženske so bile zaposlene s tkanjem in šivanjem novih oblačil. Ingolf je prodal hišo in zem-ljo pa tudi vse reči, ki jih ni mogel vzeti s sabo.

	Čez približno dve leti se je vrnil tudi Leif. S seboj je pripeljal deset služabnikov, ki jih je dobil na Irskem. In-golfa je pripeljal na krov svoje ladje in dvignil pokrove velikih skrinj – zlate čelade, s srebrom okovani rogovi za pitje, obrobljena oblačila in meči so se zaiskrili.

	»Ti nisem rekel, da se bom vrnil s polno ladjo?« se je zasmejal.

	Naposled je bilo vse pripravljeno za odhod.

	»Danes bom opravil žrtvovanje Thoru in Odinu,« je rekel Ingolf. »Če bodo znamenja dobra, se bomo jutri odpravili.«

	»Le pojdi in opravi, pobratim,« se je zasmejal Leif, »jaz imam pomembnejše delo. Na ladje bom spravil ži-vino in pripravil vse potrebno na odhod.«

	Ingolf in njegovi možje so se odpravili v gozd. Na jasi je stala visoka zgradba. Pred tem svetiščem so mo-žje ubili dva konja, ki so ju žrtvovali Odinu. Ingolf je nekaj krvi ujel v čašo. Dvignil jo je, pogledal proti nebu in rekel:

	»Najmodrejši oče vseh očetov, Odin, in Thor, ki lju-biš grom, ta dva konja podarjam vama. Povejta mi, ali je vajina volja, da se odpravimo na Islandijo?«

	V hipu, ko je izgovoril te besede, ga je preletel kro-kar. Ingolf ga je videl.

	»Odin se strinja, da gremo,« je rekel. »Svojega kro-karja je poslal, da bi nam to povedal.





11 Leti naravnost proti Islandiji.«

	Možje so vzklikali od zadovoljstva.

	Potem so odrezali nekaj kosov mesa in jih obesili na drevo ob svetišču.

	»Za Odinove krokarje,« so dejali.

	Ingolf je čašo s krvjo odnesel v tempelj. Šel je skozi slavnostno dvorano v majhen prostor v ozadju. Tam so v polkrogu stali leseni kipi bogov, pred njimi pa kam-niti oltar. Ingolf je vzel majhno metlico iz vej, ki je le-žala na oltarju, jo pomočil v kri in poškropil kipe.

	»Tudi vi boste okusili naše žrtvovanje,« je rekel. »S svojih srečnih sedežev v Asgardu glejte prijazno na nas.«

	Potem se je vrnil v veliko dvorano, kjer so sovraž-niki v kotlih nad ognjem kuhali konjsko meso. Mize so stale pripravljene pred klopmi in Ingolf je sedel na privzdignjeni sedež, ostali pa so se posedli po klopeh. Ko so zaokrožili rogovi s pijačo, je Ingolf obljubil:

	»Obljubim, da bom svojo hišo zgradil tam, kamor me bosta odpeljala ta dva stebra.«

	Roko je položil na visoki steber, ki je stal ob sede-žu. Na vsaki strani visokega sedeža je bil eden in dvigala sta se skoraj do strehe. Bila sta čudovito izrezljana in poslikana s podobami ljudi in zmajev. Na vrhu vsakega stebra je stal majhen kipec Thora s kladivom.

	Po koncu pojedine je Ingolf svojim služabnikom naročil, naj izkopljejo stebra, potem pa je malo skrin-jico napolnil z zemljo izpod oltarja.

	»Ta dva stebra bom odpeljal s seboj na Islandijo, da bosta krasila moj prestol,« je rekel, »in na zemlji Nor-veške, po kateri so hodili moji predniki in ki jo ima rad Thor, bom zgradil tempelj.«

	Stebra in skrinjo z zemljo pa tudi lesene kipe bogov so odnesli na Ingolfovo ladjo.

	»Ladja je čisto polna,« so rekli možje. »Na njej ni niti malo praznega prostora.«

	Orodje, ribiške mreže, skrinje s hrano in sode pijače so spravili pod palubo ladij, na dno pa so položili nekaj dolgih in težkih hlodov.

	»Drevesa na Islandiji so majhna,« je rekel Ingolf, »zato moramo tramove za naše hiše vzeti s sabo.«

	Na teh tramovih je stalo nekaj glav goveda, ovac, konj in prašičev. Na straneh so bile klopi za veslače. V zadnjem delu ladje je bila majhna kajuta, kjer so spale ženske in otroci, možje so spali na tleh pod palubo, vča-sih pa na palubi pod tendo.

	Naposled so bili vsi natovorjeni na ladjah. Možje so zrahljali vrvi in spustili ladji v morje in tako sta Ingolf in Leif odplula proti Islandiji. Ko so se oddaljevali, so vsi zrli proti obalam stare Norveške. Ženske so imele v očeh solze in Helga, Leifova žena, je zapela:

	»Tam sem se rodila

	in tam sem se poročila.

	Tam ležijo kosti mojega očeta,

	tam so hribi in polja,

	potoki in skale,

	ki jih imam rada.

	Tam so hiše in templji,

	ženske, vojščaki in slavja,

	tam so ladje in pesmi in boji.

	Tam je ljudi polna in vesela dežela,

	jaz pa odhajam v prazno deželo.«

	Potovanje je bilo dolgo, polno neviht in megle, a na-posled so le zagledali beli oblak, ki se je spremenil v zemljo in gore. Takrat je Ingolf v morje vrgel stebra in vzkliknil:

	»O, Thor, vodi ju do dobrega kraja!«

	Valovi so ujeli stebra in ju valili naprej, Ingolf pa jima je sledil z ladjo. Potem pa jih je zajela nevihta. Zviti so morali jadro in spustiti jambor, pa tudi veslati niso mogli. Divji valovi so premetavali ladjo po morju. Ste-bra je odneslo proč in Ingolf ju ni mogel več najti.

	»Ne pozabi na svoja stebra, Thor!« je zavpil.

	Opazil je, da je Leifovo ladjo odneslo daleč proč.

	»Oh, moj pobratim, ali ne boš ob meni v tej prazni deželi, da bi me bodril? Thor, ne dovoli, da bi ga odne-slo v Ranine votline! Predober človek je!«

	Naslednji dan se je nevihta umirila in Ingolf je za-plul v prijeten zaliv. Iz morja se je dvigala visoka pečina, ob strani pa se je raztezal širok zaliv z otoki na sredini. Za skalnatim vrhom se je dvigala zelena planota, daleč za njo pa se je lesketal ledenik.

	Čez nekaj dni je Ingolf rekel:

	»Poiskal bom stebra.«

	Skupaj z nekaj možmi je vzel čoln in preiskal obalo. Zavil je v vsak zalivček, ampak stebrov ni mogel najti. Čez en teden so se vrnili in Ingolf je rekel:

	»Ostati moramo tukaj, da bomo spravili seno in po-sušili ribe. Zima se bliža in brez hrane ne smemo ostati.«





	In res je postavil hišo, potem pa se je spet odpravil iskat stebra, a tudi tokrat ju ni našel, zato se je znova vrnil.

	Ostal je in delal, dva služabnika pa je poslal, da sta še naprej iskala sveta stebra. Vsak teden sta se vračala, a stebrov nista mogla najti. Zima je že trkala na vrata.

	»Ah!« je nekega dne vzkliknila Ingolfova žena. »Se spomniš slavja, ki smo ga imeli v času yula





12 ? Vsi naši prijatelji so bili tam in hiša je bila polna pesmi in sme-ha. Naše mize so se kar šibile pod dobro jedačo in na stenah so visele pisane tapiserije, tla pa so dišala po bo-rovih vejicah. Sedaj pa poglej to skromno hiško, uma-zana tla in gole stene. Kako majhna je in kako temačna! Poglej naše žalostne obraze. Nihče ne bi mogel spesniti pesmi, četudi bi to poskušal. Oh, pogrešam staro Nor-veško!«

	»Thor je kriv,« je kriknil Ingolf, »ker mi ni dovolil, da bi našel njegova stebra.«

	Odkorakal je iz hiše in zmerjal sivo morje.

	»Ah, moj pobratim!« je zavzdihnil. »Ko si bil ob me-ni ti, ni bilo nikoli tako turobno. Kje si zdaj? Ali ne bom nikoli več slišal tvojega prešernega smeha? Srce me boli od želje, da bi te spet videl ob sebi. Še vedno lahko slišim najine obljube!«

	Naposled je dolga in mrka zima le minila in prišla je pomlad.

	»Dobra žena, glavo gor,« je rekel Ingolf, »sedaj pri-hajajo boljši dnevi.«

	Tisti dan so se vrnili služabniki, ki so iskali lesena stebra.

	»Slabe novice prinašamo,« so dejali. »Medtem ko smo hodili po obali in iskali stebra, smo zagledali člo-veka. Odšli smo k njemu. Bil je mrtev. Bil je Leif. Blizu sta stali dve dobro grajeni hiši. Vstopili smo in po urez-ninah na stebrih pred hišama smo vedeli, da sta bili Lei-fovi. Bili sta prazni. Preiskali smo obalo in gozd za hi-šama, kjer smo našli vse njegove može. Bili so mrtvi in nikjer ni bilo niti ene žive duše.«

	Ingolf je molčal. V obraz je bil bled in prazno je str-mel predse. Potem je odšel v hišo, vzel kopje in ščit ter rekel svojim možem:

	»Za menoj.«

	V čoln so naložili hrano in odpluli do kraja, kjer sta stali Leifovi hiši. Tam so našli Leifa in njegove može, ki so bili vsi mrtvi. To so bili njihovi prijatelji. Njihovi meči in kopja so izginili. Ingolf je prečesal hiši in klical Helgo in služabnike, a nihče mu ni odgovoril. Tudi pro-stor, kjer so hranili zaloge, je bil prazen. S sten so izgi-nile razkošne tapiserije, pa tudi staje so bile prazne. Tudi čoln je izginil.

	Ingolf je odšel ven na najvišjo točko, ki je molela iz vode. Daleč proč ob obali je videl več majhnih otokov. Obrnil se je k svojim možem in rekel:

	»Služabniki so to naredili. Mislim, da jih bomo na-šli na tistih otočkih.«

	Potem je odšel nazaj k Leifovemu truplu. Gledal ga je in rekel:

	»Kako sramotno, da tako pogumnemu človeku vza-me življenje služabnik! Ampak spoznal sem, da se tak-šne reči vedno zgodijo tistim, ki ne žrtvujejo bogovom. Ah, Leif! Ko sva se bratovsko zaobljubila, nisem vedel, da se bo to zgodilo. Ampak ne boj se. Jaz svoje obljube nisem pozabil. Mislil sem, da bo v tej prazni deželi člo-veška kri veljala za dragoceno, ampak moja obljuba je bolj dragocena.«

	Potem se so vse mrtve može položili skupaj in jim zavezali čevlje.

	»Svoj meč potrebujem, moj pobratim. Ne morem ti ga dati. Boš pa dobil kopje in pivski rog,« je rekel In-golf. »Prepričan sem, da te je Odin izbral za Valhalo, čeprav nisi opravljal žrtvovanj. Ti si predober, da bi šel v Niflheim. S tabo bo v Valhali prav zabavno.«

	Ingolf je kopje in pivski rog položil k Leifu, potem pa so možje naredili veliko gomilo in vse pokopali. Ko so končali, so se vrnili na čoln in se odpravili proti oto-kom, ki jih je videl Ingolf. Ko so prispeli do njih, se je že večerilo.

	»S tistega otoka tam se dviga dim,« je rekel Ingolf in z roko pokazal proti otoku. Čoln je obrnil v tisto smer. Otok so tvorile strme pečine, da je spominjal na Ferske otoke, vendar jim je uspelo najti zaliv in pristati.

	Povzpeli so se na visok grič. Pod seboj so zagledali deset služabnikov, ki so sedeli okrog ognja in jedli. Bli-zu so sedele Helga in druge ženske iz Leifove hiše. Dr-žale so se tesno skupaj in bile so blede od strahu. Eden izmed služabnikov se je zakrohotal in zavpil:

	»To je veliko bolje, kot pa vleči Leifov plug. Jutri bomo z vsem njegovim bogastvom odpluli na Irsko.«

	»Jutri boste zmrzovali v Niflheimu,« je zavpil Ingolf, dvignil meč in se zapodil mednje. Njegovi možje so mu sledili in pobili so prav vse služabnike.

	Ingolf se je obrnil k Helgi, ona pa se mu je vrgla v obejm in zajokala. Ko se je pomirila, mu je povedala zgodbo:

	»Ko je prišla pomlad, je Leif pomislil, da bi posejal žito, a imel je le enega vola, saj so vsi drugi pozimi po-ginili, zato je v plug vpregel služabnike. Jaz sem videla njihove kisle poglede in postalo me je strah, Leif pa se je samo zasmejal in rekel: 'Le kaj drugega lahko slu-žabniki pričakujejo? Nič se ne boj, moja dobra žena.' Nekega dne so služabniki pritekli v hišo in vpili: 'Vol je poginil! Vol je poginil!' Leif jih je vprašal, kaj se je zgodilo in služabniki so povedali, da je iz gozda prišel medved in ga ubil, oni pa so zverino pregnali. Pokazali so, kam je odšel. Leif je poklical svoje može in jim re-kel: 'Na lov! Takšne sreče se v tej deželi nisem nadejal! Oh, kakšno pojedino si bomo pripravili iz tega medve-da!' Vzeli so sulice in se odpravili v gozd. Takoj ko so odšli, so v hišo pritekli služabniki in pobrali vse meče in ščite ter stekli ven. Šli so v gozd za svojim gospo-darjem in njegovimi možmi in jih pobili. Potem so se vrnili, pobrali vse reči in nas odpeljali sem.«

	»Oh, moj ljubi pobratim,« je rekel Ingolf, »kje je zdaj tista pesem o dveh bratih, Leifu in Ingolfu, ki sta v čudoviti deželi naredila novo deželo, kjer bodo njuni sinovi in vnuki postali mogočni možje Islandije? Helga, pridi z mano v moj dom.«

	S seboj so vzeli ženske in Leifove reči ter ladjo. Na-slednji dan, potem ko so se vrnili v Ingolfov dom, je Helga rekla:

	»Zaradi nas je postala tvoja družina veliko večja, brat Ingolf. Se ne bi raje naselil v dveh Leifovih hišah? On jih zdaj ne potrebuje več, bi si pa želel, da jih imaš ti.«

	»Tam bi res bilo prijetno živeti,« je odvrnil Ingolf. »Hvala, Helga.«

	Naslednji dan so na ladje natovorili vse svoje reči in odpluli tja, kjer sta stali Leifovi hiši. Tam so ostali eno leto. Ingolf je še vedno pošiljal svoje služabnike, da so ob obali iskali stebra. Skrbno je pazil, da je vedno imel dovolj sena, zato je njegova živina lepo uspevala. Spomladi je posejal žito, vendar ni dobro raslo.

	»To ne bo dobro,« je rekel Ingolf. »Preveč časa in preveč dela zahteva. Bolje bo, da raste trava za seno. Morda pa bi se lahko kdaj pa kdaj vrnili na Norveško po moko.«

	Končno so se nekega dne vrnili služabniki in pove-dali:

	»Našli smo stebra.«

	Ingolf je skočil na noge in kriknil:

	»Tri leta si me pustil čakati, Thor, ampak takoj ko bosta moja hiša in tempelj zgrajena, ti bom daroval tri konje v zahvalo.«

	»Pot do tja je zelo dolga, gospodar,« so pojasnili slu-žabniki, »in našli smo tudi veliko prijetnejše kraje za bivanje.«

	»Thor ve najbolje,« je odvrnil Ingolf. »Ustalil se bom tam, kamor me bo odpeljal.«

	Tisto poletje so znova vse svoje reči natovorili na ladje in odpluli zahodno ob obali, dokler niso prišli do mesta, kjer so našli stebra. Tam je bila zemlja ravna in zelena. Na obeh straneh so se dvigali nizki griči. Neda-leč od obale se je lesketalo majhno jezero. V dolini so bili vrelci vroče vode, iz katerih se je dvigala para.

	»Podobno je dimu,« so govorili možje. »Zelo čudno je videti dim in vročo vodo, ki se dvigata iz zemlje.«

	Pred tem zelenim delom otoka se je razprostiral zaliv z otočki. Daleč stran proti severu se je lesketal ledenik.

	»Ta kraj mi je všeč,« je rekel Ingolf. »Ta dežela bo postala moja.«

	V ustju reke je zakuril več kresov. Postavil se je zra-ven njih in glasno zaklical:

	»Svoj ogenj sem dal v ustje teh rek in vsa zemlja, po kateri tečejo, je moja in do nje razen mene nihče nima pravice. Ta kraj bom poimenoval Reykjavik.





13


	Potem je Ingolf zgradil slavnostno dvorano. Sam je izrezljal tramove in stebre pred vhodom. Na vratih so se iskrili lepo narisani zmaji in na stebrih so se borili mo-žje in živali. Za vrata je izdelal velike železne tečaje. Blizu dvorane je zgradil shrambo, kuhinjo, kovačnico, hlev in nadstrešek za ženske.

	»Spalnic za goste ne potrebujemo,« je rekel. »Le kdo bi nas obiskal?«

	Vse strehe stavb je prekril z mahom. Podobne so bile zelenim gomilam z lepo porisanimi zidovi. Zgradil je tudi tempelj in ga čudovito izrezljal. Vanj je postavil kipe iz starega svetišča. Pred privzdignjen sedež je po-stavil tudi tista stebra, ki sta tako dolgo tavala naokrog. Pod njiju je položil norveško zemljo, ki jo je prinesel v bronasti skrinji.

	»Thor, držal sem svojo obljubo!« je vzkliknil.

	Potem je žrtvoval tri konje, kot je obljubil Thoru. Ko pa je bilo vse končano, je rekel:

	»Tukaj je polje, ki bi lahko bilo dobro igrišče. Ig-rajmo se igre, ki smo se jih nekoč igrali v starem domu. Kdo se bo spopadel z mano?«

	Ruvali so se, tekli in plavali v jezeru. Ženske so se-dele in jih opazovale.

	»Oh, kako lepo je videti vse to!« je vzkliknila Hel-ga. »Zabavamo se tako, kot smo se nekoč zabavali na Norveškem.«

	A ni minilo veliko tednov, ko je Ingolf rekel:

	»Želim si, da bi v tem zalivu kdaj pa kdaj videl jadra. Rad bi videl, da bi za tem zalivom bili še drugi zalivi, in tja bi lahko šel, ko bi mi bilo dolgčas. Želim si, da bi me kdaj pa kdaj kdo povabil na pojedino, da bi tu in tam slišal prijetno glasbo odzvanjanja mečev. To je dobra dežela, ampak že štiri leta smo tukaj in želim si videti nove obraze in slišati novice z Norveške.«





	Nekega večera ko je skupaj s svojimi možmi sedel ob ognjišču v slavnostni dvorani, je služabnik na ogenj vrgel velik kos lesa, ki je bil pobarvan z obledelo barvo, bil pa je tudi izrezljan.

	»Poglejte,« je rekel Ingolf in pokazal na poleno, »poglejte, kaj je ostalo od imenitnega ladijskega prem-ca! Zmaj, katere vse dežele si videl? V katerih bitkah si se boril? Kako je bilo ime tvojemu gospodarju? Kje te je zajela nevihta? Morda pa je bila ladja namenjena na Islandijo, tovariši. Ali ne bi bilo prijetno, če bi njegove-ga gospodarja lahko pozdravili tukaj in mu stisnili roko? A namesto tega je odšel v Ranine votline, k nam pa je prišel le polomljeni premec.«

	Veliko mesecev kasneje so nekega dne v veliko dvo-rano pritekli možje in vpili:

	»Jadro! V zalivu je jadro!«

	Možje so nerazločno vpili, kot da bi jim srce sko-čilo v grlo. Stekli so ven na obalo in skakali od veselja ter radovedno opazovali ladjo. Ko je ta pristala, so Is-landci prišleke trepljali po ramenih in po licih so jim tekle solze. Dolgo časa je odmevalo le:

	»Dobrodošli! Dobrodošli!«

	Potem jih je Ingolf odpeljal v veliko dvorano in ta-koj se je začela pojedina. Medtem ko so služabniki stre-gli, so se možje pogovarjali. V tej dvorani ni še nikoli bilo tako hrupno.

	»Ob obali smo že zakurili kresove in si prilastili zemljo,« je povedal njihov vodja. »Ljudje na Norveš-kem veliko govorijo o Ingolfu in Leifu in se sprašujejo, kaj se je z njima zgodilo.«

	Ingolf jim je pripovedoval o vsem, kar so doživeli na Islandiji, potem pa je vprašal, kaj se dogaja na Nor-veškem.

	»Ah, stvari se obračajo na slabše,« so povedali pri-šleki. »Harald postaja z vsakim dnem močnejši. Nihče si ne drzne zamahniti z mečem, če tega ne počne za kralja. Veliko mož govori o Islandiji. Kmalu bo pot med njo in Norveško polna zmajev.«

	In res je bilo tako. Ladje so prihajale tudi z Irske ter s Šetlandskih in Orkneyskih otokov.

	»Harald je odšel zahodno od morja,« so govorili ljudje, ki so prihajali s temi ladjami. »Svojo težko roko je položil na te otoke in tja postavil svoje earle. Svo-bodnjak nima več kje živeti.«

	Do takrat ko se je Ingolf postaral, Islandija ni bila več prazna dežela. V vsaki dolini so stale velike dvo-rane in svetišča. Na pobočjih hribov so se pasli konji in živina, iz kuhinj in kovačij pa se je dvigal dim. V morju okrog Islandije so plule ladje, ki so na Norveško vozile platno, volno, ribe, olje in mehko perje ptic, nazaj pa so vozile les, moko in žito.

	Ko je Ingolf umrl, so njegovi možje k obali potegni-li ladjo, s katero je priplul na Islandijo. Sveže so jo pre-pleskali in pozlatili, da se je njen zmaj ves sijoč dvigal visoko nad morjem. Stari Sighvat je dvignil težak ka-men in ga odnesel na ladjo. Z vso silo ga je vrgel na dno. Les je popokal.

	»Če bo ta ladja kam odplula,« je rekel, »potem ne znam potopiti ladje. To bo Ingolfov grob.«

	Možje so Ingolfovo truplo položili na ščit in ga od-nesli na ladjo. Položili so ga na visoko mesto na premcu blizu mornarskega sedeža, kjer je sedel, ko jih je vodil proti Islandiji. Čez rame so mu obesili meč. Ob bok so mu položili sulico, v roko pa pivski rog. Na ladjo so pri-nesli veliko skrinjo, ki so jo napolnili s čudovitimi ob-lačili, zapestnicami in naglavnimi obroči. Zraven skrinje so položili še meče, sulice in ščite. Na tri konje so na-mestili z zlatom okovana sedla, potem pa so konje ubili in jih odvlekli na ladjo. Ubili so tudi lovske pse in jih položili zraven konj.

	»Vse te reči bo Ingolf potreboval v Valhali,« so go-vorili. »Ko bo stopil skozi vrata slavnostne dvorane, mora Odin vedeti, da prihaja bogat in pogumen mož. Ko se bo čez dan boril z junaki, mora imeti ob sebi oro-žje, ki ga je vredno, in za lov potrebuje pse. Ko bo ob večerih z junaki proslavljal, bo potreboval razkošna ob-lačila, da bodo tudi drugi vedeli, da je velikodušen in premožen človek, ki so ga njegovi prijatelji imeli radi.«

	Ingolfov sin je očetu zavezal čevlje, ki jih bo potre-boval na dolgem potovanju.

	»Če se bodo ti čevlji razvezali, potem ne znam za-vezati čevljev,« je pripomnil.

	Potem je odšel z ladje in stal na obali skupaj s svojo družino. Tam so se zbrali vsi Islandci.

	»Veličasten prizor,« so govorili. »Prav gotovo ni še nikoli nobena ladja nosila bogatejšega tovora. Od zunaj in od znotraj se ladja lesketa od zlata in brona, nad vsem tem bogastvom pa počiva veliki Ingolf, pripravljen, da prevzame krmilo in se odpravi v Valhalo, kjer bodo vsi junaki vstali in ga odprtih rok sprejeli.«

	Potem so služabniki ladjo zasipali z zemljo. Velika gomila se je dvigala proti nebu in zdelo se je, da spo-roča:

	»Tukaj počiva velik mož.«

	Na vrh gomile je Sighvat položil kamen z vklesa-nimi runami, ki so pripovedovale, komu pripada grob. Ves ta čas je v bližini stal skald, igral na harfo in pre-peval pesmi o času, ko je Ingolf priplul na Islandijo. Imenoval ga je oče Islandije. Ljudje te dežele še vedno prebirajo staro zgodbo o ljudeh, ki so davno nazaj pisali o Ingolfu in ga imeli radi, ker je bil pogumen mož. Bil je »prvi, ki je stopil na Islandijo«.





ERIK RDEČI

	Bilo je nekega pomladnega dne veliko let po Ingol-fovi smrti. Vsi svobodnjaki zahodnega dela Islandije so prišli na srečanje. Srečevali so se zato, da so sprejemali zakone in kaznovali tiste, ki so delali napake. Ko so za-ključili s sestankom, so možje delali načrte in se pogo-varjali. Vsi so bili videti zelo vznemirjeni. Glasno so go-vorili in ob tem krilili z rokami.

	»Ta odločitev je bila krivična,« je nekdo zavpil. »Erik je možakarja ubil v poštenem boju. Sodniki so ga izobčili, ker se ga bojijo. Njegov sovražnik, Thorgest, je zelo bogat in ima veliko vplivnih prijateljev.

	»Ne, ne!« je vpil drugi. »Erik je krvi željan. Vesel sem, da ga ne bo več na Islandiji.«

	Takrat pa se je skozi gnečo prerinil ogromen mo-žakar s skuštranimi rdečimi lasmi in brado. Gledal je predse in preklinjal.

	»Tam gre,« so pravili ljudje, ki so se obračali in gle-dali za njim.



	»Njegove roke so prav tako rdeče kot njegova bra-da,« je rekel nekdo in se namrščil, drugi pa so ga pogle-dali in smeje odvrnili:

	»Hodi kot neustrašni Thor!«

	»Njegova zgodba bi lahko postala prijetna pesnitev,« je nekdo pripomnil. »Močan in pogumen in rdeč kot Thor! Večno se prepira ta možakar mnogih krajev – Nor-veške, severne Islandije, zahodne Islandije in majhnih otokov okrog nje. Zaradi večnih prepirov je sedaj izgnan iz vseh teh krajev. Sprašujem se, le kam bo šel sedaj?«

	Ta Erik je korakal proti obali, njegovi možje pa so mu sledili.

	»Hitre jeze je,« so pravili. »Najbolje bo, da o njem ne govorimo.« Molče so pripravili ladjo. Erik je sedel na kapitanov sedež in odjadral. Kmalu so ladjo poteg-nili na domačo obalo, Erik pa je odšel v hišo in zahteval večerjo. Ko so napolnili pivske roge, se je Erik vzrav-nal in se nasmehnil. Z gromkim glasom, ki je odmeval po vsej dvorani, je zavpil:

	»Ni ga boljšega prijatelja od medice. Ta človeku vedno razvedri srce.«

	Dvorano je napolnil smeh in možje so se vedro po-govarjali, saj so bili veseli, da je Erik dobre volje in da se je vrnil domov.

	Čez nekaj časa je Erik rekel:

	»Torej, oditi moram proč. Preganjajo me iz kraja v kraj kot nevihta preganja galebe. In okrog mene vedno divja nevihta. Za to je kriv moj meč. Vedno ga srbijo prsti, ko je povezan s trakovi miru





14 , ker se želi igrati. Zaprl mi je vrata Norveške in sedaj še Islandije. Kam bova šla zdaj, prijatelj stari?« je vprašal in izvlekel meč. Gledal ga je in se nasmehnil, ko so se na rezilu zable-ščali plameni ognja.

	»Nekaj nas je, ki ti bomo sledili povsod, kamor se boš odpravil, Erik,« je zaklical možakar, ki je sedel na drugi strani ognja.

	»Je to res?« je vzkliknil Erik in skočil na noge. »Oh! Če je tako, potem nas čakajo zabavni časi. Kdo bo šel z menoj?«

	Več kot polovica mož je skočila na noge, mahala s pivskimi rogi in vpila:

	»Jaz! Jaz!«

	Erik je sedel in se zasmejal.

	»Vi ste krvave ptice bitke!« je vzkliknil. »Večno la-čni nove zabave! Naši meči so bratje po krvi, mi pa smo bratje v pustolovščinah. Ali veste, kaj si želi storiti mo-je srce?«

	Spet je skočil na noge in obraz mu je žarel. Pogledal je svoje može in se zasmejal.





	»Odgovor se lesketa v vaših očeh,« je rekel, »in to boste storitli, četudi boste odšli v Niflheim in prebudili Helo, bledo kraljico mrtvih.«

	Možje so s pestmi udarjali po mizah in vpili:

	»Da! Da! Z Erikom kamorkoli!«

	»Ampak ne bomo odšli v Niflheim,« se je zasmejal Erik. »Ste že slišali zgodbo, ki jo je pripovedoval Gunn-biorn? Plul je proti Islandiji, vendar ga je zajela megla in zapihal je močan veter, ki ga je odnesel daleč proč. Medtem ko ga je nosilo okrog, je zagledal nenavadno kopno, ki se je belo lesketalo sredi modrega morja. Z njega so prihajali ogromni kosi ledu. Tja se bomo od-pravili.«

	V dvorani je zavel takšen hrup, da so se stresli tra-movi, potem pa so se možje posedli in se začeli pogo-varjati o načrtih. Takrat je v dvorano vstopil tujec.

	»Nimam časa piti,« je rekel. »Prinašam sporočilo pri-jatelja Eyjolfa. Pravi, da Thorgest namerava s svojimi možmi nocoj priti sem in te prijeti. Eyjolf ti sporoča, da pridi k njemu in on te bo skril, dokler ne boš pripravljen na odhod, namreč, on te ima rad.«

	»Kot volka me preganjajo sem in tja po svetu!« je jezno zavpil Erik. »Mi ne bodo dovolili niti, da se v mi-ru najem?«

	Potem se je zasmejal.

	»Ampak če živim kot volk, potem me tudi morajo preganjati kot volka. Torej bomo nocoj spali v gozdu ob Eyjolfovi hiši, tovariši, namesto v teh udobnih postel-jah. No, ampak, saj ne bo prvič.«

	»V gozdu je prijetno spati,« so vzkliknili nekateri.

	»Vedno sem imel raje zvezde kot dim ognjišča,« je pripomnil nekdo.

	»Ali vašega razpoloženja ne more pokvariti nobena slaba novica?« je smeje vprašal Erik. »Sedaj pa se od-pravimo. Naj vsak nese, kar lahko.«

	Hitro so se natovorili z oblačili, zlatom, meči, suli-cami in kotli hrane. Erik je s sabo vzel ženo Thorhild in dva mlada sinova, Thorsteina in Leifa. Vsi skupaj so se vkrcali na ladjo in odpluli k Eyjolfu. Dober teden so ostali v njegovih gozdovih. Včasih, ko so vedeli, da je Thorgest v bližini, so se skrili v votline, kdaj pa kdaj pa je Eyjolf poslal ponje s sporočilom, da je Thorgest odšel, in jih povabil na pojedino.

	Ves ta čas so se pripravljali na potovanje in nosili reči na ladjo. Hitro se je razvedelo, kakšne načrte ima Erik. Možje so se nasmihali in govorili:

	»Ali ni to čisto Eriku podobno? Le česa se ne bi lo-til?«

	Nekaterim je bil njegov načrt všeč. Odšli so k Eriku in mu dejali:

	»S teboj bomo šli v to nenavadno deželo.«

	Ko je bilo vse pripravljeno, so se skupaj z Erikovo družino in prijatelji, ki so se mu pridružili, odpravili na morje. S seboj so vzeli tudi konje in živino, raznorazno orodje in hrano.

	»Ne vem točno, kje leži ta dežela,« je rekel Erik. »Gunnbiorn je povedal le to, da se je na Islandijo vračal proti vzhodu, zato bomo mi odpluli naravnost proti za-hodu. Nekaj bomo prav gotovo našli. Prav tako ne vem, kako dolgo bomo morali pluti.«

	Pluli so po neznanem oceanu in niti sanjalo se jim ni, kaj leži pred njimi. Našli niso niti enega otoka, na katerem bi si lahko odpočili. Pogosto jih je zajela gosta megla.

	Nekega dne je Erik, ki je sedel na visokem sedežu na jamboru, rekel:

	»Mislim, da vidim ledeno ladjo, ki jo je omenjal Gunnbiorn. Bi odpluli do nje in pogledali, kakšna je?«

	»Da!« so zavpili možje.

	Približali so se ji.

	»Z nje prihaja ledena sapa,« je nekdo pripomnil in vsi so se zavili v plašče.

	»Tako velike ladje nisem še nikoli videl,« je rekel Erik. »Beli jambor se dviga z nje kot čer.«





	»Prav gotovo pripada velikanom, ledenim velika-nom,« je rekel nekdo drug.

	Ko pa so se približali beli ladji, se je Erik glasno za-smejal.

	»Pri Thoru, ta Gunnbiorn je bedak. Samo poglejte! To je le kos plavajočega ledu, ki je podoben tistim, ki smo jih včasih videli na Islandiji. To ni ladja in na njej ni nikogar.«

	Možje so se zasmejali in nekdo je zaklical:

	»In ti si mislil, da so na tej ladji velikani!«

	Potem so dneve in dneve pluli še naprej. Srečali so še veliko plovečih ledenih gora in na eni so videli belega medveda.

	»To je zelo nenavaden kapitan,« se je zasmejal Erik.

	»Jaz sem že videl medvede, ki so pripluli na se-verne obale Islandije,« je pripomnil nek starec. »Morda prihajo od tam, kamor smo mi namenjeni.«

	Nekega dne je Erik rekel:

	»V daljavi vidim ogromno ledeno goro. Takšne še nismo videli. Morda je to bela dežela, ki jo iščemo.«

	Takrat pa se je ladja zanihala in začel jih je nositi tok. Ladjo so poskusili obrniti, a storiti niso mogli niče-sar.

	»Kaj je to?« je zaklical Erik. »Tukaj teče močna reka. Našo ladjo nosi proč. Primite za vesla!«

	Z vesli in jadrom so se borili s tokom, vendar jim ga ni uspelo premagati. Čez nekaj časa so vesla odložili in se prepustili toku.

	»Sreča nas je zgrabila v svoje roke,« se je zasmejal Erik.

	Tu in tam so se toliko približali, da so lahko videli kopno, potem pa jih je spet odneslo na morje, tako da so pomislili, da jim dežele ne bo nikoli uspelo videti.

	»Morda nas bo reka odpeljala do vrtinca, ki nas bo potegnil na dno,« so govorili možje.

	Čez nekaj časa je Erik začutil, da tok pod krmilom ni več tako zelo močan.

	»Primite vesla!« je ponovno zaklical.

	Spoprijeli so se s tokom in ga premagali ter zapluli proti obali. Ko so se približali, so ugotovili, da ne more-jo nikjer pristati. Z morja so se dvigale strme črne pečine. Bile so čisto gole. Ko so možje pogledali še višje, so videli le dolgo belino, ki je rezala v nebo.

	»To je dežela ledu,« so govorili.

	Odpluli so proti jugu in ves čas so iskali primeren kraj, kjer bi lahko pristali.

	»Neskončnega morja sem naveličana,« je potožila Thorhild, »ampak ta dežela je še slabša.«

	Čez nekaj časa so uzrli majhne zalive, ki so jih ob-dajale majhne zelene zaplate. Pristali so in se sprehodili. Zakurili so ogenj, da so se pogreli in najedli.

	»Ampak ti koščki zemlje so dovolj veliki le za naše grobove,« so dejali možje. »Tukaj ne moremo živeti.«

	In tako so se spet odpravili naprej. Ves čas je posta-jalo hladneje. Erikovi možje so se zavili v plašče, okrog glav pa so si zavili šale.

	»In to sedaj, ko je še vedno poletje!« je rekla Thor-hild. »Kakšno bo šele pozimi?«

	»Najti moramo kraj, kjer si bomo zgradili hišo, še preden pride zima,« je rekel Erik. »Tukaj ne smemo zmrzniti.«

	Izbrali so majhen kraj z gričem v ozadju, ki jim je nudil zavetrje. Hišo so zgradili iz kamenja, ki ga je bilo tam veliko. V njej so preživeli zimo. Daleč ven se je raz-tezalo zamrznjeno morje, ki je spominjalo na belo deže-lo. Možje so odhajali tja, da so lovili bele medvede in tjulnje. Najtežje je bilo dobiti gorivo za ogenj. Tam ni bilo nobenih dreves. Možje so ob obali našli nekaj na-plavljenega lesa, ampak tega je bilo premalo, zato so kurili kosti in maščobo živali, ki so jih ubili.

	»Grozno smrdi,« je rekla Thorhild. »Že več tednov nisem šla iz te smrdljive hiše. Naveličana sem teme in dima in živine, ves čas pa poslušam grozljiv hrup, kot da bi velikani lomili to svojo deželo na koščke.«

	»Ah, glavo gor, dobra žena!« se je zasmejal Erik. »Voham, da nas čaka boljša sreča.«

	Enkrat se je Erik skupaj s svojimi možmi povzpel čez pečine in odšel v notranjost dežele. Ko so se vrnili domov, so povedali:

	»To je dežela ledu, ki se belo lesketa. Na njej ne ra-ste nič, razen nekaj mahu. Od daleč je videti ravna, ko pa človek hodi po njej, vidi polno razpok in lukenj. Ni-kjer nismo videli ničesar. Zdi se, da je le obalni del okrog ledenika.«

	Zimske noči so bile zelo dolge. Včasih se je sonce prikazalo le za eno uro, včasih pa le za nekaj minut. Včasih ga ni bilo videti cel teden. Možje so lovili v soju zvezd ali severnega sija.

	Ko je postalo topleje, je led začel pokati. Kosi ledu so odplavali po morju. Erik je počakal le toliko časa, da se je v ledu naredil prehod na odprto morje. Takrat je natovoril ladjo in se spet odpravil proti jugu. Končno mu je uspelo najti zemljo, ki mu je bila po volji.

	»Tukaj si bom zgradil hišo,« je rekel.

	Zgradili so hišo in tam preživeli poletje. Živina se je pasla na pašnikih, trave pa je bilo dovolj, da so spra-vili tudi seno za zimo. Lovili so ribe in hodili na lov.

	Naslednjo pomlad je Erik rekel:

	»Dežela se razteza daleč proti severu. Rad bi izve-del, kaj je tam.«

	Spet so se vsi spravili na ladjo in odpluli proti se-veru.

	»Tukaj ne smemo pustiti nikogar,« je rekel Erik. »Ne vemo, kaj vse se nam lahko zgodi. Morda bodo iz te dežele ledu prišli velikani in zmaji ali pa čudni ljudje in bodo naše ljudi pobili. Ostati moramo skupaj.«

	Proti severu so našli le enako golo in zamrznjeno deželo. Čez nekaj časa so se vrnili proti domu na jugu in živeli tam.

	Neke pomladi, ko so tam živeli že štiri leta, je Erik rekel:

	»Moje oči si želijo spet videti ljudi in zelena polja. Moj želodec je naveličan tjulnjev, kitov in medvedov. Moje grlo si želi medice. To je gola, mrzla in lačna de-žela. Obiskal bom svoje prijatelje na Islandiji.«

	»Naši meči so že polni rje, ker tako dolgo počiva-jo,« so rekli njegovi možje. »Morda pa lahko najdejo kaj zabave na Islandiji.«

	»Imam zamisel,« je nenadoma vzkliknil Erik. »Ali ne bi bilo lepo, če bi po poti ob obali videli še druge pri-jetne slavnostne dvorane?«

	»Oh, to bi bilo čudovito,« so odvrnili možje.

	»Torej,« je rekel Erik, »poskusil bom s seboj pri-peljati nekaj sosedov z Islandije. Naši deželi moramo dati ime. Kako zveni Grenlandija?«

	Možje so se zasmejali.

	»To je zelo bela Grenlandija, ampak ljudem bo ime všeč. Veliko bolje zveni kot Islandija.«

	Tako so Erik in vsi njegovi možje odpluli nazaj na Islandijo, kjer so preživeli zimo s svojimi prijatelji.

	»Ah, Erik, lepo je spet slišati tvoj smeh,« so govo-rili.

	Erik se je udeležil mnogih pojedin in se srečal z veliko ljudmi, s katerimi je veliko govoril o Grenlan-diji.

	»Morje je polno kitov, tjulnjev in velikih rib,« je govoril. »Na kopnem živijo medvedi in jeleni. Tam ni nikogar. Pridite z mano in si izberite svoj del zemlje.«

	Mnogi so rekli, da bodo. Nekateri so se odločili iti samo zato, ker se jim je zdelo zabavno iti v novo deželo, nekateri pa zato ker so bili na Islandiji siromašni. Ti so menili, da na Grenlandiji ne more biti slabše ter da bi lahko tam morda obogateli. Nekateri so šli zato, ker so imeli Erika radi in so hoteli biti njegovi sosedje.

	Naslednje poletje se je petintrideset ladij, polnih mož, žena in hrane, odpravilo z Erikom na Grenlandijo. A zajela jih je silovita nevihta, ki je nekaj ladij potopila, veliko ljudi pa se je utopilo. Mnoge je med strahotno nevihto zajel strah in stožilo se jim je po domu, ker na vidiku ni bilo nobene dežele. Ti so obrnili ladje in se vrnili na Islandijo. Od petintridesetih ladij jih je na Gren-landijo prišlo le petnajst.

	»Le najpogumnejši in najsrečnejši ljudje so tukaj,« je rekel Erik. »Dobre sosede bomo imeli.«

	V zalivih so hitro zrasle hiše.

	»Sedaj je prijetno pluti ob obali,« je rekel Erik. »Vi-dim dim, ki se dviga iz hiš, ladje na obali in roke pri-jateljev, ki mi mahajo.«





	LEIF IN NJEGOVA NOVA DEŽELA

	Erik je na Grenlandiji živel petnajst let. Njegova sinova, Thorstein in Leif, sta odrasla v velika in močna moža. Neko pomlad je Leif svojemu očetu rekel:

	»Nikoli še nisem videl Norveške, naše domovine. Rad bi šel tja in srečal velike ljudi in videl kraje, o ka-terih prepevajo skaldi.«

	Erik mu je odvrnil:

	»Prav je, da obiščeš Norveško. Kdor ni videl Nor-veške, pravzaprav sploh ni živel.«

	Leifu je pomagal pripraviti ladjo, potem pa je nje-gov sin odplul. Leif je jadral več mesecev. Plul je mimo Islandije in Ferskih otokov pa tudi Šetlandskih. V vseh teh krajih se je ustavil in spoznaval nove reči. Povsod so ga vsi veselo sprejeli, saj je bil čeden in bister. Na-posled se je približal Norveški. Stopil je pred kapitanov sedež in glasno zapel:

	»Moje oči končno vidijo rodno zemljo mogočnih ljudi,

	polja, kjer so tekle slavne bitke.

	Na nebu nad sabo vidim sijoče strehe Asgarda, vihrave Thorove lase in krila Odinovih ptic,

	vidim pot, po kateri so hodili junaki.

	Tukaj sem v deželi bogov, deželi mogočnih ljudi.«

	Nekaj časa je hodil po zemlji kot v sanjah. Gledal je to in ono in vse je imel rad, saj je to bila Norveška.

	»H kralju bom šel,« je rekel.

	Še nikoli ni videl kralja. Na Islandiji ali na Gren-landiji ni bilo kraljev. Odšel je v mesto, kjer je imel kralj čudovito hišo. Kralju je bilo ime Olaf. Bil je pra-vnuk Haralda Lepolasega, Harald je bil namreč že sto let mrtev.

	Kralj je tisti večer pripravljal slavnostno pojedino, zato si je Leif oblekel najboljša oblačila. Oblekel je hla-če iz modre volne in kratek jopič iz modrega žameta. Jopič si je zapel z zlato zaponko. Čevlje je imel škrlatne barve, zapete z zlatimi sponkami. Ogrnil si je še ogrin-jalo iz škrlatnega žameta in obrobljenega s tjulnjim krz-nom. Izpod ogrinjala mu je molel velik meč. Na glavo si je poveznil pleteno čepico živahnih barv, potem pa je odkorakal v kraljevo dvorano in vstopil. Dvorana je bila ogromna in polna razkošno oblečenih ljudi. Velik ogenj je osvetljeval zlate naglavne obroče in zapest-nice, na steni pa so se lesketali meči in ščiti. V dvorani so odmevali smeh in glasovi mož, ki so se glasno po-govarjali, in Leif sprva ni vedel, kaj naj naredi. Potem pa je odšel k najbližji mizi in sedel na konec klopi. Sla-vje se je nadaljevalo. Kralj Olaf je sedel na privzdignje-nem sedežu in si ogledoval ljudi, ki so bili zbrani v dvo-rani. Opazil je tega in onega in z vsakim je spregovoril nekaj besed. Imel je dobro oko in kmalu je opazil Leifa.

	»Tam sedi zanimiv možakar,« je rekel sam pri sebi. »Prav gotovo bi ga bilo vredno spoznati. Njegov obraz ni obraz tepca. Glavo nosi visoko kot kak poglavar.«

	K Leifu je poslal služabnika s povabilom, naj se mu pridruži. Leif je odkorakal po dolgi dvorani in se usta-vil pred kraljem.

	»Vesel sem, da si moj gost,« je rekel kralj. »Kako ti je ime in iz katere dežele prihajaš?«

	»Jaz sem Leif, Erikov sin, in prihajam z daljne Gren-landije, da bi videl tebe in staro Norveško.«

	»Z Grenlandije!« je ponovil kralj. »Ljudi z Grenlan-dije ne srečam pogosto. Mnogi prihajajo na Norveško trgovat, a le redki pridejo v kraljevo dvorano. Z vesel-jem bom prisluhnil besedam o tvoji deželi. Pridi in mi pripoveduj.«

	Leif se je po stopnicah povzpel na privzdignjen prostor in sedel h kralju. Pogovarjala sta se, ko pa se je pojedina končala, mu je kralj rekel:

	»To zimo boš živel na mojem dvoru, Leif, Erikov sin. Dobrodošel si.«

	Tako je Leif ostal vso zimo pri kralju. Ko se je spo-mladi odpravil nazaj domov, mu je kralj v slovo poda-ril dva služabnika.

	»To darilo je znak moje ljubezni, Leif, Erikov sin,« je rekel, »tebi v zahvalo ne bom nikoli pozabil Gren-landije.«

	Leif je odjadral na Grenlandijo in vse do Islandije ga je spremljala sreča. Tam pa so njegovo ladjo zajeli močni severni vetrovi, ki so jo premetavali po morju, posadka pa je bila povsem nemočna. Dneve in dneve jih je nosilo proti jugu. Naposled so le zagledali kopno in Leif je rekel:

	»Prav gotovo nas je sreča pripeljala v novo deželo. Pogledali bomo, kakšna je.«

	Ladjo so obrnili proti kopnemu. Ko so se približali, so možje dejali:

	»Poglejte ta velika drevesa in mehko zeleno obalo. Ta dežela je boljša od Islandije in od Grenlandije.«

	Pristali so in se vrgli v travo.

	»Še nikoli nisem ležal v postelji, ki bi bila mehkejša od trave,« je nekdo rekel.

	»Tako visoka drevesa ne rastejo niti na Norveš-kem,« je pripomnil drugi.

	»Tukaj sploh ni kamenja kot na Norveškem, pač pa le dobra črna zemlja,« je rekel Leif. »Še nikoli nisem videl tako rodovitne zemlje.«

	Možje so bili lačni, zato so zakurili ogenj.

	»Tukaj nam ne bo primanjkovalo drv,« so govorili.

	Veliko dni so ostali v tej deželi in se sprehajali po njej, da bi jo spoznali. Nemec po imenu Tyrker je hodil skupaj z Leifom. Bil je majhen možakar z visokim če-lom in potlačenim nosom. Oči je imel velike in okrogle. Z Erikom je živel že veliko let in ko je bil Leif še deček, je skrbel zanj.

	Nekega dne, ko so hodili naokrog, so se zvečer vsi vrnili v tabor, razen Tyrkerja. Leif je pogledal svoje to-variše in vprašal:

	»Kje je Tyrker?«

	Nihče ni vedel in Leif se je strašno razjezil.

	»Je človek v tej prazni deželi tako malo vreden, da ga izgubite?« je vprašal. »Zakaj se niste držali skupaj? Ali niste opazili, da ga ni z vami? Zakaj ga niste pois-kali? Kdo ve, kaj strašnega se mu je morda zgodilo v teh velikih gozdovih.«

	Potem se je obrnil proč in se ga odpravil iskat. Možje so mu sledili. Molčali so in bilo jih je sram. Niso še prišli daleč, ko so zagledali Tyrkerja, ki je tekel proti njim. Smejal se je in pogovarjal se je sam s sabo. Leif je stekel k njemu in ga od veselja objel.





	 »Zakaj si tako pozen?« ga je vprašal. »Kje si bil?«

	Ampak Tyrker se je še vedno smejal, kimal z glavo in zavijal z očmi, odgovoril pa mu je v nemščini. Z roko je kazal proti gozdu in se krohotal. Leif ga je še enkrat vprašal, kje je bil in ga prijel za ramo, da bi ga malo umiril. Potem je Tyrker spregovoril v jeziku Islandcev:

	»Nisem bil daleč, ampak našel sem nekaj čudovi-tega.«

	»Kaj pa?« so spraševali možje.

	»Našel sem grozdje,« je odvrnil Tyrker in se sme-jal, oči pa so se mu lesketale.

	»To ni mogoče,« je rekel Leif.

	Grozdje ne raste ne na Grenlandiji ne na Islandiji in ne na Norveškem, zato se je severnjakom to zdelo ne-kaj neverjetnega.

	»Misliš, da ne prepoznam grozdja, če ga vidim?« je vprašal Tyrker. »Ali nisem odrasel v Nemčiji, kjer je vsak grič prekrit z vinogradi? Ah! Ta dežela je podobna mojemu staremu domu.«

	»To je čudovito,« je rekel Leif. »Slišal sem že, da so popotniki pripovedovali o divji trti, a jaz je nisem še nikoli videl. Zjutraj nas boš odpeljal tja, Tyrker.«

	Zjutraj so se odpravili nazaj v gozd in našli grozdje in ga poskusili.

	»Podobno je hrani in pijači v enem,« so vzklikali.

	Tisti dan je Leif rekel:

	»Večji del poletja smo preživeli na morju. Kmalu bo prišla zima in morje okrog Grenlandije bo zamrznilo, zato se moramo opraviti nazaj. Vzel bom nekaj reči iz te dežele, da jih bom lahko pokazal ljudem doma. Čoln bomo napolnili z grozdjem in ga vlekli s seboj, ladjo pa bomo napolnili s hlodovino velikih dreves. Ta tovor bo na Grenlandiji prišel zelo prav, saj tam nimamo ne dre-ves ne trte. Polovica vas bo naslednjih nekaj dni trgala grozdje, polovica pa bo podirala drevesa.«

	Tako so tudi storili, čez en teden pa so odpluli. La-dja je bila naložena z lesom, za seboj pa je vlekla čoln, poln grozdja. Ko so gledali nazaj proti obali, je Leif re-kel:

	»Tej deželi bo ime Vinlandija, ker na njej raste grozdje.«

	Eden od možakarjev je skočil na ograjo, se prijel za jadro in zapel:

	»Vinlandija je dobra,

	Vinlandija je topla,

	Vinlandija je zelena, velika in debela.

	Naš zmaj je sit in se plazi proč

	s polnim želodcem in lenimi nogami.

	Poglej, kako dolg in vijoličen rep ima!

	Tako je sit, da je dvakrat večji!«

	Vsi možje so mahali deželi in veselo vzklikali.

	Vso pot jih je spremljajo prijetno vreme in še pred začetkom zime so zavili v Erikov zaliv. Erik je videl la-djo in stekel na obalo. Leifa je objel in rekel:

	»Oh, sin moj, kako vesel sem, da te vidim. Komaj čakam, da slišim, kaj vse si videl in doživel.«

	»Vso pot me je spremljala sreča,« je rekel Leif. »Poglej, kaj sem pripeljal domov.«

	Vsi so prišli pogledat tovor.

	»Les! Les!« so vpili. »To je boljše od zlata!«

	Videli so tudi grozdje in ga poskusili.

	»Prav gotovo si plenil po Asgardu,« so govorili in si oblizovali ustnice.

	Zvečer so pripravili pojedino.

	»Leif bo sedel na častnem mestu,« je rekel Erik in Leif je sedel na privzdignjen sedež nasproti Erika. Vsi so nanj gledali kot na čednega in bistrega moža. Pove-dal jim je, kako jih je zajela nevihta in kako so našli Vin-landijo.

	»Tam nihče ne potrebuje plašča. Prst je celo bolj ro-dovitna od norveške. Povsod raste žito in tudi sami ste videli grozdje, ki smo ga pripeljali s seboj. Gozdovi so brezmejni in morje je polno rib.«

	Grenlandci so ga poslušali z odprtimi usti, pogo-varjali pa so se tudi z Leifovimi tovariši, ki so bili med njimi.

	Leif je opazil dva tujca. Ob Eriku je sedel starec, na klopi, kjer so sedele ženske, pa mlada ženska. Obrnil se je k bratu Thorsteinu, ki je sedel zraven njega.

	»Kdo sta ta dva tujca?« ga je vprašal.

	»Thorbiorn in njegova hči, Gudrid,« je odvrnil Thor-stein. »Spomladi sta priplula sem. Očeta nisem še nikoli videl tako veselega kot takrat, ko je zagledal Thorbior-na. Bila sta prijatelja, preden smo zapustili Islandijo. Ko sta se spet srečala, nista mogla prenehati govoriti o starih časih. Naslednjo pomlad mu bo Erik dal zemljo, da si bo tam postavil kmetijo. Zdi se, da ta Thorbiorn prihaja iz dobre družine, ki je na Islandiji leta veljala za dobro in bogato. Thorbiorn je bil že takrat bogat, ko ga je poznal oče in vsi so ga spoštovali. Ampak potem ga je zadela smola in postal je reven. To je zelo prizadelo njegov ponos. 'Ne bom ostal na Islandiji in beračil,' si je rekel. 'Ne bom dopustil, da bi me ljudje gledali in go-vorili, da nisem podoben svojemu očetu. Odšel bom k svojemu prijatelju, Eriku Rdečemu, na Grenlandijo.' Potem je pripravil slavnostno pojedino in povabil vse svoje prijatelje. Takšne pojedine na Islandiji ni bilo že dolga leta. Thorbiorn je zanjo potrošil vse, kar mu je še ostalo. 'Ne bo me spremljala sramota. Ljudje si me bo-do zapomnili po veliki pojedini.' Potem se je odpravil na morje in prišel na Grenlandijo. Ali ni Gudrid čudo-vita? In tudi pametna je. Rad bi se poročil z njo, če bo njen oče privolil.«

	Leif se je ustalil na Grenlandiji in postal je pomem-ben človek. Ves čas je bil zaposlen z delom in tudi obo-gatel je, zato se ni več vrnil v Vinlandijo. Ampak ljudje njegove zgodbe niso pozabili. Veliko noči, ko so možje sedeli ob ognju, so se pogovarjali o tej deželi, ki so jo želeli obiskati.





	DOBRA VINLANDIJA

	Jeseni, leto ali dve po Leifovi vrnitvi domov, so Erik in njegovi možje zagledali dve veliki ladji, ki sta pri-stali nedaleč od hiše.

	»Podobni sta trgovskim ladjam,« je rekel Erik. »Poj-dimo si ju ogledat.«

	»Tudi jaz grem,« je rekla Gudrid. »Morda imajo na-prodaj razkošna oblačila in nakit. Že dolgo je, odkar so moje oči videle novo obleko.«

	Odšli so na obalo in si ogledovali dve veliki ladji v zalivu. Na obali je veliko število mož zakurilo kres.

	»Dobrodošli na Grenlandiji!« jim je zaklical Erik. »Kako vam je ime in iz katere dežele prihajate?«

	Velik možakar čednega videza je stopil iz množice in se približal Eriku.

	»Jaz sem Thorfinn,« je rekel, »trgovec. Poleti sem odplul z Islandije skupaj s štiridesetimi možmi in polno ladjo tovora. Na morju sem srečal še eno ladjo. Njen go-spodar je Biarni. Pridita in si oglejta, kaj prodajam.«

	Erika in Gudrid je s čolnom odpeljal na krov svoje ladje. Thorfinn je odprl skrinje in Eriku pokazal leske-tajoče se meče, zapestnice, sekire in raznorazno orodje, pred Gudrid pa je položil čudovite obleke, zlate veze-nine in ogrlice. Medtem ko sta si ogledovala reči, jima je pripovedoval o Islandiji in spraševal o Grenlandiji.

	»V tej pusti deželi nikoli ne vidimo takšnih reči,« je rekla Gudrid in pobožala mehko obleko iz rdečega žameta. »Ženskam na Islandiji zavidam njihova lepa oblačila.«

	»To ni potrebno,« je rekel Thorfinn, »namreč, ta ob-leka je tvoja in tudi vse drugo iz mojih skrinj, kar ti je všeč. Vzemi tole ogrlico, prosim. Tako lepe gospodari-ce ni imela vse od Grčije, kjer sem jo dobil.«

	»Zelo velikodušen trgovec si,« je rekla Gudrid.

	Eriku je Thorfinn podaril velik meč s pozlačenim tul-cem, čez nekaj časa pa ju je odpeljal na Biarnijevo la-djo. Tudi tam sta dobila darila. Medtem ko so bili sku-paj, so se veliko pogovarjali in smejali.

	»Veseli tovariši ste,« je rekel Erik. »Vaju in vajine može vabim, da zimo preživite v moji hiši. Reči lahko spravite v moje shrambe.«

	»To pa je resnično velikodušna ponudba,« je rekel Thorfinn. »Rade volje jo bom sprejel.«

	Tudi Biarni in ostali možje so jo z veseljem sprejeli. Thorfinn se je z Erikom in Gudrid odpravil v hišo, os-tali možje pa so se vrnili na ladje in začeli natovarjati čolne.

	Kasneje je Thorfinn spremljal raztovarjanje in shran-jevanje blaga.

	»Je Gudrid tvoja hči?« je nekega dne vprašal Erika.

	»Vdova mojega sina Thorsteina je,« je odvrnil Erik. »Umrl je tisto zimo, ko sta se poročila. Tudi njen oče je nedolgo nazaj umrl, zato živi z mano.«

	Vso zimo do časa yula je Erik vsak večer pripravil pojedino. Njegova hiša je ves čas odmevala od smeha. Med temi zabavami so se možje pogosto pridružili žen-skam, ki so sedele na klopeh, in včasih je imel Thorfinn toliko sreče, da je lahko sedel ob Gudrid. Takrat sta se skupaj zabavala in pila.

	Naposled se je približal čas yula. Takrat je Erik mrko hodil po hiši. Nekega dne mu je Thorfinn na ramo polo-žil roko in rekel:

	»Nekaj te tare, Erik. Vsi smo opazili, da nisi najbolj-še volje. Povej mi, kaj je narobe.«

	»Vi se ves čas vedete kot plemeniti gostje v moji hiši,« je odvrnil Erik, »in ponosen sem, da ste moji go-stje, ampak sedaj me je sram, ker se moja hiša ne bo izkazala vredne. Sramujem se, ker ko boste odhajali iz moje hiše, boste dejali, da ste tukaj preživeli najslabši yule vseh časov. Namreč, moje shrambe so prazne.«

	»Oh, to se da zlahka popraviti,« je rekel Thorfinn. »Nobena hiša ne bi mogla toliko časa hraniti osemdeset ljudi, ne da bi to občutila. Še nikoli nisem srečal tako velikodušnega gostitelja. Jaz imam moko in pšenico in medico in vse to ti je na razpolago. Odpreti moraš le vrata svojih shramb. Naj bo to darilo.«

	Erik je res uporabil te reči in še nikoli ni bilo bolj veselega praznovanja kot tisto zimo v Erikovi hiši.

	Ko se je praznovanje yula končalo, je Thorfinn rekel Eriku:

	»Gudrid je zelo lepa in bistra ženska. Rad bi jo za ženo.«

	»Mislim, da si ti pravi moški zanjo,« je rekel Erik.

	Tako sta se Gudrid in Thorfin tisto zimo poročila. Živela sta v Erikovi hiši.

	Nekega dne je Thorfinn rekel Eriku:

	»Veliko sem slišal govoriti o čudoviti Vinlandiji, odkar sem tukaj. Mislim, da bi bilo vredno iti tja in si jo bolje ogledati.«

	»S sinom Thorsteinom sva enkrat poskusila,« je re-kel Erik. »To je bilo eno leto za tistim, ko se je vrnil Leif. Odpravila sva se z močno ladjo in z veseljem v srcih, ampak celo poletje sva plula okrog po morju in nisva prišla nikamor. Ves čas so nas preganjale in močile ne-vihte, bili smo lačni in bolni pa tudi žalostni, ker smo imeli takšno smolo.«

	»Mogoče pa bi imeli boljše vreme, če bi še enkrat poskusili,« je rekel Thorstein. »Še nikoli nisem videl tako lepe dežele, kot naj bi bila lepa Vinlandija.«

	Potem je odšel k Leifu in se z njim dolgo pogo-varjal. Leif mu je povedal, v katero smer je plul, ko se je vračal domov, opisal pa mu je tudi obale, mimo kate-rih je plul.

	»Mislim, da bom našel pot,« je rekel Thorfinn. »Mo-je srce hrepeni po tej pustolovščini.«

	O tem je govoril tudi z Gudrid.

	»Oh, da!« je vzkliknila. »Pojdiva. Že dolgo je, odkar nisem čutila zibanja ladje pod nogami. Rada bi čutila tople poletne dni, videla mehko travo in visoka drevesa in jedla grozdje dobre Vinlandije.«

	Potem se je pogovoril še s svojimi možmi in z Biar-nijem.

	»Mi smo pripravljeni,« so mu odgovorili. »Potre-bujemo le nekoga, ki nas bo vodil.«

	»Potem pa pojdimo!« je vzkliknil Thorfinn.

	Tako so spomladi pripravili ladji, jih založili s hrano in nekaj glavami živine. Tudi nekaj Erikovih ljudi se je odločilo iti z njimi in ti so pripravili svojo ladjo, tako da so tri ladje, na katerih je bilo stošestdeset ljudi, odplule proti Vinlandiji. Gudrid je stala na palubi in pela:

	»Moje oči se bodo mastile na novih rečeh,

	na mogočnih drevesih, rdečem grozdju,

	cvetlicah in mehki travi,

	jaz pa se bom sončila v topli deželi.«

	Pluli so in jadrali mimo obal, o katerih je govoril Leif. Vedno ko so uzrli zanimiv kraj, so zapluli tja, si ga og-ledali in si odpočili.

	Pluli so proti jugu in mimo mnogih lepih obal, kjer so rasla drevesa. Nekega dne je Gudrid dejala:

	»Tukaj je čudovit zaliv z lepim zelenim poljem in goro v ozadju. Nekaj časa bi rada preživela tukaj.«

	Zapluli so v zaliv in potegnili ladje na obalo. Na lad-jah so raztegnili tende.

	»To bodo naše hiše,« je rekel Thorfinn.

	To so bile zelo nenavadne hiše – svetleči zmaji, ki so počivali na zlatem pesku. Nedaleč proč so severnja-ki zakurili ogenj in si pripravili večerjo. Noč so prespali na ladjah, zjutraj pa je Gudrid rekla:

	»Rada bi videla, kaj je na drugi strani te gore.«

	Vsi skupaj so se povzpeli na goro in ko so stali na vrhu, so lahko videli daleč naokrog po deželi.

	»Tam je jezero, ki si ga moramo ogledati,« je rekel Thorfinn.

	»Jaz pa bi rad zaplul okrog tistega zaliva,« je rekel Biarni in z roko pokazal v tisto smer.

	»Jaz pa se bom sprehodil po tisti dolini,« se je ogla-sil nekdo drug.

	Vsi so videli kaj, kar so si želeli pobliže ogledati, in tako so tam ostali vse poletje ter hodili okrog po deželi in si jo ogledovali. V gozdu so lovili zajce in ptice, vča-sih pa so ulovili tudi medveda ali jelena. Vsak dan je nekdo s čolnom lovil ribe. V zalivu je bil otok, kjer so gnezdile ptice in tja so hodili po jajca.

	»Tukaj imamo več hrane, kot smo je imeli na Gren-landiji ali Islandiji,« je rekel Thorstein, »in za to nam sploh ni potrebno delati. Vse je podobno igri.«

	Ko se je poletje bližalo koncu, je Thorfinn nagovo-ril svoje tovariše:

	»Si nismo vsega ogledali? Pojdimo še kam drugam. Pa tudi grozdja še nismo našli.«

	Thorfinn in Biarni sta skupaj s svojimi ljudmi po-novno odplula proti jugu, nekaj Erikovih ljudi pa je s svojo ladjo odšlo po drugi poti. Leta kasneje so Gren-landci izvedeli, da so doživeli brodolom in da so postali sužnji na Irskem.

	Potem ko sta Thorfinn in Biorni več dni plula, sta zagledala nizko zeleno kopno. Obdajali so ga griči in tam je bilo tudi jezero.

	»Kaj raste na tistih gričih?« je vprašal Thorfinn in si z roko senčil oči, da bi bolje videl.

	On in še nekaj drugih so stekli tja. Tisti, ki so ostali na obali, so slišali njihovo veselo vzklikanje. Kmalu so pritekli nazaj in v rokah so nekaj nosili.

	»Grozdje! Grozdje!« so vpili.

	Vsi so se posedli in jedli grozdje, potem pa so sku-paj odšli nazaj po še več grozdja.

	»Zdaj smo resnično v Vinlandiji,« so govorili. »Res-nično je tako čudovita kot v Leifovih zgodbicah. Tukaj bomo ostali zelo dolgo časa.«

	Naslednji dan so odšli v gozd in začeli sekati les. Po-stavili so si majhne koče, ki niso imele oken, namesto vrat pa so obesili plašče.

	»V tej topli deželi smo lahko vedno zunaj,« je rekla Gudrid, »zato ne potrebujemo velikih in imenitnih hiš.«

	Hiške so bile posejane povsod naokrog. Nekatere so stale ob jezeru, nekatere na obali, nekatere pa na poboč-jih hribov. Gudrid je dejala:

	»Želim si živeti ob jezeru, od koder lahko gledam zelene gozdove in poslušam sladko petje ptic.«

	In tako je Thorfinn svojo hišico zgradil tam.

	Nekega večera, ko so sedeli okrog tabornega ognja, je Biarni rekel:

	»Čudno se mi zdi, da bi tako čudovita dežela bila ne-naseljena. Domnevam, da so naše hiške prve, ki so kdaj stale v Vinlandiji. Čudovito se mi zdi, ko pomislim, da smo mi prvi naseljenci te lepe dežele.«

	Tisto zimo ni padla niti ena snežinka. Živali so se vso zimo pasle na travnikih.

	»Če se samo spomnim na ledeno mrzle zime na Grenlandiji!« je dejala Gudrid. »Oh, tukaj je sončeva dežela.«

	V začetku tiste zime se je Gudrid in Thorfinnu rodil sin.

	»Naj bo zdrav prvi Vinlandec!« so vzklikali možje in nazdravljali z vinom, ki so ga naredili iz grozdja.

	»Ali bo postal oče velike dežele, kot je bil Ingolf?« je razmišljal Biarni.

	Gudrid je pogledala otročička in se nasmehnila.

	»Upam, da bo tako sončen, kot je sončna ta deže-la,« je rekla.

	Poimenovali so ga Snorri. Hitro je rasel in kmalu se je po vseh štirih plazil po zlatem pesku in med vino-gradi, plezal v čolne, pa tudi hoditi se je naučil zelo hi-tro. Ljudje so mu pravili kralj Vinlandije.

	»Doslej nisem poznal še nobenega dojenčka,« je re-kel eden izmed mož.

	»Ne,« je rekel drugi, »meči so zelo ljubosumni. Ko pa so pospravljeni v tulcih, lahko počnemo še druge reči – se celo igramo z dojenčki.«

	»Zanima me, ali sem v tej mirni deželi pozabil, ka-ko se vihti meč,« je pripomnil nekdo.

	Neko pomladno jutro, ko so možje vstali in šli iz hišk, da bi zakurili ogenj in si na njem pripravili hrano, so v zalivu zagledali veliko kanujev. Ljudje, ki so sedeli v njih, so veslali proti obali.

	»Kaj je to?« so se spraševali severnjaki in se spo-gledovali med seboj. »Od kod so prišli? So sovražniki? Je že kdo videl takšne čolne? Obrazi ljudi so rjavi.«

	Šli so na obalo in jih opazovali. Kmalu so kanuji pristali in ljudje, ki so prišli z njimi, so strmeli v se-vernjake. Njihova koža je bila temna. Obraze so imeli široke, lase pa črne. Bili so zelo nizke rasti in nosili so oblačila iz živalskih kož. Eden med njimi je bil njihov poglavar. Proti severnjakom je na široko iztegnil roke.

	»Kaže nam, da nima orožja,« je rekel Biarni. »Pri-haja v miru.«

	Potem je tudi Thorfinn pokazal prazne roke in vpra-šal:

	»Kaj hočete?«





	Tujec je nekaj rekel, ampak severnjaki ga niso razu-meli. Tega jezika niso poznali. Nato je poglavar pokazal na eno izmed hišk in odšel proti njej. S svojimi možmi se je sprehodil okrog hiške, tipali so les, vstopili in si ogledovali reči v njej – lopate, plašče in pivske rogove. Medtem ko so si vse ogledovali, so se med seboj pogo-varjali. Ogledali so si še vse druge hiške. Eden izmed njih je našel rdeč plašč. Razgrnil ga je in pokazal osta-lim. Vsi so se zgrnili k njemu, si ga ogledovali in ga ti-pali, ves čas pa so hitro govorili.

	»Videti je, da jim je moj plašč zelo všeč,« je rekel Biarni.

	Eden od tujcev je odšel nazaj do kanujev in se vrnil s polnim naročjem krzna – lisičjim, vidrinim in medved-jim. Poglavar je vzel nekaj kož in jih ponudil Thor-finnu, v drugi roki pa je držal plašč.

	»Zamenjati ga hoče,« je rekel Thorfinn. »Se strin-jaš, Biarni?«

	»Se,« je rekel Biarni in vzel krzno.

	»Če si želijo rdečih reči, jih imam cel kup, ki jih la-hko zamenjam,« se je oglasil še nekdo.

	Šel je v svojo hiško in jih prinesel. Ko so tujci za-gledali rdeča oblačila, so ponudili še več živalskih kož, ki so jih želeli zamenjati. Thorfinn je oblačila razrezal na majhne kose in prodal vse do zadnjega. Ko so jih tujci dobili, so si jih zavezali okoli glav in videti so bili zelo zadovoljni.

	Medtem ko je potekalo to njihovo trgovanje in so bili vsi dobre volje, je naenkrat iz gozda pritekel Thor-finnov bik in se zapodil med ljudi. Ko so ga tujci zagle-dali, so odvrgli vse, kar so imeli v rokah, in stekli v ka-nuje ter hitro odveslali. Severnjaki so se jim smejali.

	»Sedaj pa smo izgubili stranke,« je rekel Biarni.

	»Niso še nikoli videli bika?« se je nekdo zasmejal.

	Čez tri tedne so severnjaki spet zagledali kanuje v zalivu. Tokrat je bilo vse črno, toliko jih je bilo. Ljudje v kanujih so strahotno vpili.

	»To je bojni krik,« je rekel Thorfinn in dvignil rdeč ščit. »Prav gotovo jih je dvajsetkrat več kot nas, vendar se moramo boriti. Postavite se v tesno vrsto in naj oku-sijo naše meče.«

	Še ko so govorili, je proti njim poletelo kamenje, ki je nekaj mož zadelo v glavo, da so obležali. Biarniju je kamen zlomil roko. Bitka se je zelo hitro bližala. Tujci so pristali in stekli proti severnjakom. Kamne so metali s šlingo, ves čas pa so strahotni vpili.

	»Oh, pogumni možje se ne borijo tako!« je jezno vzkliknil Thorfinn.

	Severnjaki so bliskovito vihteli meče in veliko tuj-cev je padlo pod njimi, a prihajali so vedno novi, ki so metali kamenje in bojne sekirice. Strašno kričanje in ne-navaden način bojevanja sta prestrašila severnjake.

	»To niso ljudje,« je nekdo zavpil.

	In potem so se severnjaki, ki se niso nikoli nikogar bali, obrnili in pobegnili. Ko pa so prišli na vrh griča, je Thorfinn zavpil:

	»Kaj pa počnemo? Bomo umrli tukaj v tej prazni deželi, kjer ni nikogar, ki bi nas pokopal? Ženske smo zapustili.«

	Takrat je ena od žensk stekla iz hiške, kjer so se skri-vale.

	»Daj mi meč!« je zavpila. »Jaz jih bom pregnala. Ali nismo severnjaki nič boljši od teh divjakov?«

	Vojščaki, ki so bežali, so se ustavili. Bilo jih je sram. Postavili so se po robu tujcem in borili so se tako silo-vito, da so se tujci obrnili in zbežali v kanuje ter odve-slali proč.

	»Oh, kako sem srečen, da so odšli!« je rekel Thor-finn. »To je bil grozen boj.«

	»Thoru ta bitka ne bi bila všeč,« je nekdo pripom-nil.

	»To sploh ni bila bitka,« je rekel nekdo drug. »Bolj je bilo podobno boju proti roju strupenih muh.«

	Severnjaki so bili izčrpani, polni ran in vse jih je bolelo. Odšli so v svoje koče in si oskrbeli rane, ženske pa so jim pomagale. Tisti večer so se pri večerji ob og-nju dolgo v noč pogovarjali.

	»Nočem ostati tukaj,« je rekla Gudrid. »Morda se bodo ti divji ljudje vrnili in s seboj pripeljali še več lju-di, ki nas bodo vse pobili. Oh, kako so grdi!«

	»Morda nas ti rjavi obrazi sedaj opazujejo izza dreves v tistem gozdu,« je rekel Biarni.

	Vsi so se želeli vrniti domov in čez nekaj dni so od-pluli nazaj na Grenlandijo, vso pot pa jih je spremljalo lepo vreme. V Erikovi hiši so jih bili zelo veseli.

	»Bali smo se, da ste umrli,« so govorili.

	»In jaz sem enkrat pomislil, da se iz Vinlandije ne bom vrnil živ,« je odvrnil Thorfinn.

	Potem so jim povedali svojo zgodbo.

	»Čudi me, da jaz nisem imel takšne smole,« je rekel Leif. »Ampak ti si s seboj pripeljal veliko boljše reči.«

	Ogledoval si je krzno in sodčke vina.

	»Res je,« je rekel Thorfinn, »vrnili smo se boga-tejši, kot smo se odpravili, ampak za vse krzno gozdov se tja ne želim več vrniti.«

	Naslednje poletje je Thorfinn z Gudrid in Snorri-jem ter vsemi svojimi možmi odplul nazaj na Islandijo, ki je bila njegova domovina. Ljudje so ga z zanima-njem opazovali. Tam je živel vse do smrti.

	»To je tisti, ki je šel v Vinlandijo in se boril z div-jaki,« so govorili. »Snorri je njegov sin in on je prvi in zadnji Vinlandec, saj tja ne bo šel nihče več. Ostala bo prazna in pozabljena dežela.«

	In res je bilo zelo dolgo tako. Nekaj modrih ljudi je zapisalo zgodbe o teh potovanjih in o tej deželi, drugi pa so te zgodbe brali in bile so jim všeč. Zdele so se jim kot pravljice. Veliko kasneje so tudi drugi ljudje prebrali te zgodbe, ki so jim odprle oči in v njih zbudile radoved-nost. O njih so se veliko pogovarjali in jih proučevali. Naposled so ugotovili, da se Vinlandija nahaja v Ame-riki, na vzhodni obali Združenih držav, in Snorrija so določili za prvega Američana. Leifu Eriksonu, ki je prvi odkril Ameriko, pa so postavili spomenik.





15





OPOMBE

	HIŠA. Razkošen normanski dom je obsegal veliko poslopij. Najimenitnejša in največja je bila slavnostna dvorana. Zraven je bil senčen nadstrešek, kjer so delale ženske, in hiška za goste, kjer so spali obiskovalci. Po-leg teh so bili še shramba, hlevi, delavnice, kuhinja in prostor, kjer so spali služabniki. Vsa ta poslopja so bila narejena iz težkih hlodov, razpoke pa so zapolnili s ka-tranom, da so tako preprečili gnitje lesa. Konci hlodov, tečaji vrat in vrhovi sten so bili izrezljani s podobami ljudi in živali ter pobarvani s svetlimi barvami. Ta po-slopja so si stala zelo blizu in običajno so bila razpo-rejena okrog štirikotnega dvorišča. Na dvorišču je bilo vedno mnogo ljudi in tam se je veliko dogajalo, možje in žene pa so tekali sem in tja iz enega poslopja v dru-gega. Včasih je vsenaokrog tekla visoka ograja s samo enimi vrati in z zunanje strani je bilo mogoče videti le strehe posameznih stavb.

	IMENA. Stara normanska zgodba pravi, da morajo ljudje imeti ime sestavljeno iz dveh imen, saj so verjeli, da to pomeni dolgo in srečno življenje. Veliko srečo je pomenilo, če je bil nekdo poimenovan po bogu. Na pri-mer Thorstein pomeni Thorov kamen; Thorkel pomeni Thorov ogenj, Thorbiorn pomeni Thorov medved, Gud-brand pomeni Gunnrin meč (Gunnr je bila Valkira); Gunnbiorn pomeni Gunnrin medved; Gudrod pomeni Gunnrin sekač gozda. (Večina stare Norveške je bila prekrita z gozdovi in ko je nekdo dobil novo zemljo, je moral najprej posekati drevesa.) V tistih časih ljudje niso imeli priimkov, ki bi pripadali vsem članom družine. Včasih so v soseski živeli dva ali trije, ki so nosili ena-ko ime, kar je lahko predstavljalo težavo. Pomagali so si tako, da so ljudem dali vzdevke. Na primer, če je bilo več moškim ime Haki, so si pomagali tako, da so enega imenovali Haki Črni, ker je imel črne lase, drugega Haki Plečati, ker je imel široka pleča. Ti vzdevki so bili običajno dani iz zabave in imela jih je večina moških – Erik Rdeči, Leif Srečni, Harald Lepolasi, Rolf Boso-nogi. Drug način, da so ločili enega Hakija od drugega, je bil ta, da so omenili ime njegovega očeta, na primer, Haki, Erikov sin, drugi je bil na primer Haki, Halfda-nov sin. Če ta imena izgovorite zelo hitro, zvenijo kot Haki Erikson in Haki Halfdanson. Čez nekaj časa so začeli ta imena tudi zapisovati in začela so se prenašati na sinove in hčere. Tudi nekatera današnja imena so na-stala na tak način – Swanson, Anderson, Peterson, Jan-sen. Obstajal pa je še en razlog, da so nastali ti priimki, in sicer so bili ljudje na svoje očete ponosni in so želeli, da bi njihova imena poznali tudi drugi.

	PIVSKI ROGOVI. Normani so imeli zelo malo čaš in kelihov. Namesto njih so uporabljali živalske rogo-ve, ki so jih zloščili in okrasili s srebrom ali zlatom. Obi-čajno so bili zelo lepi in možje so bili na svoje pivske rogove enako ponosni kot na svoje meče.

	MIZE. Preden so postregli s hrano v slavnostni dvo-rani, so služabniki prinesli stojala za mize in jo eno ob drugo postavili pred klopi. Na stojala so položili dolge deske. Te ozke mize so se razprostirale na obeh straneh po celotni dolžini dvorane. Ljudje so sedeli le ob stenah, tako da so služabniki lahko stregli z druge strani. Na go-le deske so položili košare s kruhom in lesene pladnje z mesom. Po koncu pojedine, so deske in stojala odne-sli ven, po dvorani pa so zaokrožili pivski rogovi.

	POSTELJE. Ob straneh dvorane so bile postelje. To so bili veliki boksi, ki so se odpirali v dvorano. Na tleh je bila slama, prekrita z odejo. V teh posteljah so spali ljudje, za seboj so zaprli vrata. Olafovo ljudje so pred vrata lahko položili težke reči in potem ljudje niso mo-gli ven, saj je bila na drugi strani debela zunanja stena dvorane, pa tudi oken ni bilo.

	SLAVNOSTNA DVORANA. Bila je dolga in ozka, na vsaki strani pa je imela vrata. Na sredini prostora so bili v zemljo položeni kamni in to je bilo ognjišče, kjer je gorel ogenj. V strehi nad ognjiščem so bile luknje, da je skoznje lahko odhajal dim, nekaj dima pa je krožilo tudi po dvorani, zato so bili stene in tramovi polni ma-dežev. Ampak to je bil prijeten dim lesa, ki je bil se-vernjakom všeč. Slavnostna dvorana kot tudi nobena druga vikinška stavba ni imela velikih oken. Visoko zgo-raj in na strehi so bile ozke line, ki so jih imenovali oči vetra. Zastekljene niso bile, saj severnjaki stekla niso znali izdelovati, so pa imele naoljeno tanko živalsko kožo, s katero so jih zakrili med nevihtami. Zakrili so tudi luknje za dim. Svetloba je v prostor prihajala samo skozi te ozke špranje in ob temačnih dneh so ljudje po-trebovali ogenj za toploto, pa tudi za svetlobo.

	REJNIŠKI OČETJE. Vikinški oče je svoje otroke poslal od doma, da so odraščali drugje. Od doma so od-šli pri treh ali štirih letih in ostali so, dokler niso odrasli. Očetje so menili, da je to zanje bolje, namreč, če bi ostali doma, bi jih matere preveč razvadile.

	POBRATIMI. Kadar sta si bila dva moška zelo na-klonjena, sta se pobratila – čeprav nista bila brata po krvi, sta se spoštovala, kot bi to bila. Najprej sta pois-kala tri velike zaplate mahu, zapičila sulici v zemljo in nanju nabodla mah, da sta naredila obok. Na ročaje su-lic sta izrezljala rune, ki so sporočale dolžnosti pobra-timov. Možakarja sta stopila pod obok, si v dlani nare-dila majhno zarezo, potem pa sta pokleknila, si segla v roke, da se je njuna kri pomešala, in dejala: »Sedaj sva iste krvi.« Vsak je prisegel: »Boril se bom za svojega pobratima, kadarkoli me bo potreboval. Če bo umrl prvi, bom kaznoval človeka, ki ga je ubil. Vse, kar je moje, je tudi njegovo. Rad ga bom imel do smrti. Kot priče svoje obljube kličem Odina in Thora in tudi vse druge bogove. Če bom svojo prisego prelomil, naj me sovra-žijo.«

	RAN. Ran je bila Aegirjeva žena in bila je boginja morja. Živela sta skupaj v votlini na dnu morja. Ran je imela veliko mrežo, v katero je lovila vse ljudi, ki so doživeli brodolom, potem pa jih je odpeljala v svojo votlino. Ulovila je tudi vse zlato in bogate zaklade, ki so se potopili z ladjami, zato je njena votlina kar sijala od dragocenosti.

	VALKIRE. Valkire so bile Odinove mladenke. Stre-gle so v Valhali, kadar pa je prišlo do bitke, so zajezdile svoje konje in skrbele, da so vojščaki med bitko ostali dovolj pogumni, da bi lahko prišli v Valhalo. Včasih so možje med bojem mislili, da so videli Valkire. To jih je razveselilo, saj so vedeli, da bodo prišli v Valhalo. Sta-ra normanska zgodba o Valkirah pravi: »Spremlja jih bliskanje, nosijo krvave verižne srajce in jezdijo s sijo-čimi sulicami skozi zrak in morje. Ko njihovi konji stre-sejo z grivami, na globoke doline pade megla in ledeni dež na gozdove.«

	ODINOVA KROKARJA. V svoji palači v Asgardu je imel Odin velik prestol. Ko je sedel na njem, je lahko opazoval ves svet. Ker pa je bil svet zelo daleč, ni mo-gel vsega natančno videti, zato ni vedel kaj vse se do-gaja. Priskrbel si je dva krokarja, ki sta mu pomagala. Stara normanska zgodbica pravi: »Na Odinovih rame-nih sedita dva krokarja, ki mu v ušesa šepetata vse, kar sta videla in slišala. Vsak dan ju je pošiljal na Zemljo, da sta preletela ves svet, vračala pa sta se proti večeru, ko je bil čas večerje. Zato Odin ve toliko stvari.«

	REYKJAVIK. Pomeni dimno morje. Ingolf ga je tako poimenoval zaradi vročih vrelcev ob morju. Mesto se še danes imenuje tako. Majhno mestece je zraslo in je še danes prestolnica Islandije.

	TRAKOVI MIRU. Normani so svoj meč vedno no-sili s seboj, tudi med pojedinami, saj niso nikoli vedeli, kdaj ga bodo potrebovali. Kadar so se odpravili na nek miren opravek, so meč pospravili v tulec in ga povezali z belimi trakovi, ki se imenujejo trakovi miru. Če se je zgodilo, da so morali meče nepričakovano uporabiti, so trakove miru strgali in izvlekli meče.

	ESKIMI. Eskimi živijo na Grenlandiji, Aljaski in na vseh severnih obalah Kanade, nekoč pa so živeli na bolj južnih in prijetnejših območjih. Ko so se indijan-ska plemena okrepila in postala močnejša, so si želeli prisvojiti deželo Eskimov in obalni pas, kjer so živeli, zato so jih nenehno napadali in jih potiskali vedno bolj proti severu. Naposled so Eskimi pristali na skrajnih obalah mrzlega oceana, Indijanci pa so še vedno priti-skali nanje. Zato so se nekateri s čolni odpravili čez pre-liv na Grenlandijo. Nekateri menijo, da se je to zgodilo še pred Erikovim odkritjem Grenlandije. Če je res tako, potem je tam našel Eskime, Thorfinn pa je v Vinlandiji našel Indijance. Drugi so mnenja, da se je to zgodilo kasneje, po Erikovem odkritju Grenlandije. Če to drži, potem je našel prazno deželo, Thorfinn pa je v Vinlan-diji videl Eskime.

	YULE. Yule je pogansko praznovanje severnjakov, ki proslavlja ponovno rojstvo boginje Sonca in osvo-boditev izpod sile teme, časti Thora, ki jih je pred temi silami varoval, ter Pramater, ki jih bo skozi temo vodila v nov sončni cikel. Praznovanje se je začelo z zimskim solsticijem in je trajalo vse do 12. januarja naslednje leto. Potekala so slavja, igre ter žrtvovanja bogovom in drugim silam zime, veliko pa so popivali in prepevali. S sprejemom krščanstva se je praznovanje yule poeno-tilo z božičnimi prazniki.





Notes


	[←1]

Več o normanskih hišah na strani 163.





[←2]

Več o normanskih imenih na strani 163.





[←3]

Več o pivskih rogovih na strani 165.





[←4]

Več o slavnostnih dvoranah na strani 165.





[←5]

Več o posteljah severnjakov na strani 165.





[←6]

Več o normanskih mizah na strani 165.





[←7]

Več o rejniških očetih na strani 166.





[←8]

Več o boginji Ran na strani 167.





[←9]

Več o pobratimih na strani 166.





[←10]

Več o Valkirah na strani 167.





[←11]

Več o Odinovih krokarjih na strani 167.





[←12]

Več o praznovanju yule na strani 169.





[←13]

Več o mestu na strani 168.





[←14]

Več o trakovih miru na strani 168.





[←15]

Več o staroselcih na strani 169.