Buren sestanek
Zemljo hočemo nazaj!
Koncera maja je krajevna skupnost v Beričevenv skli-cala sestanek in nanj povabi-la predstavnike občinske skup&člne in Agrokombinata. Dnevni red je bil kratek in jasen:   obravnava  arondacije.
To pravzaprav ni bil sesta-nek, marveč zelo, zelo glasno prepričevanje. Kmetje so tr-dili, da jim je bila zemlja nepravično odvzeta (beri uk-radena) in da se ne strinjajo z večnimd poskusi Agrokora-binata. Razen tega so zatr-jevali, da jih ni nihče obve-stil, da bo Agrokombinat sredd poletja začel podii-ati drevje in niendrati travnike, ki ča-kajo na prvo košnjo. Kmetje so zaradi t^;a zahtevali, da Agrakombinat takoj ¦ ustavi ritje buldožerjev jsa tri rae-sece, v tem času pa bodo kmetje pospravili di-evje sa-mi, pokosili travo in morda dosegli, da se zaradi neres-nosti Agrokombinata zemlja kmetom vrne, skratka, da bo-do dosegli dearondacijo. Se-stanka seveda ni bilo moč zaključiti, kmetje so bili pre-več glasni in predstavniki Aerokombinata ao ga zapu-stili,  preden  se je končal.
»Mi hočemo,« so mi zatr-dili kmetje, da »buldožerji lakoj prenehajo ritd po naSi zemlji, predlagali smo trime-sečno mirovalno dobo. To bo-^no dosegli. Povabili smo na bgled stanja predsednika ob-6ine, direktorja Prehrane, kainor se je Agrokambinat priključil 411 predstavnika Iz-vršnega sveta. Naj vidijo, kaj se dogaja fcu, kjer smo mi doma.
Potlej so me peljali na ogled med travnike in med redka drevesa. Onkraj vode so ri-nili buldoežrji drevje v po-tok, in seveda so drevje po dirali na svoj, buldožerski način. To se pravi tako, da so korenine in štori gledali na plano, da puščajo za se-boj   ranjena   debla.
»Kako naj odpeljemo ta les, kako naj ga obdelamo? Kaj naj naredimo s košnjo? Kdo nam bo plačal odškod-nino  za  uničeno  mrvo?«
In res, k&mor je pogled dosegel, so se valjali 6b veli-kih liuknjah štori, debla so bila vsa odrgnjena In marsi-kateri travnik je tako fcma-ličen, da o kakšni dobri koš-njd ni več govora.
Potlej so mi kanetje na-tanko razložili:
»Poglejte,« :so rekli, »ta drevesa, kd tu rastejo že šti-rinajst let. Kakšna so. Ce je
zemlja malo boijša, komaj tri zaležejo za *ubdk, tam, kjer je zemlja nekoliko slab-ša, jtti ]e za kubik komaj pet dovolj. In na enem hek-tam bodo lahko zasadili 340
dreves, vsako posajeno dre-vo pa stane, preden začne razsti, ne da bi upoštevala zemijo, ka so jo dobili za-stonj 28.000 starih din. In če je kubik tega lesa po 8.000 starih. din, kdaj se bo to izplačalo? Nikoli. Na dobrem travniku, in teh tu ai malo, pa zrase 6.000 kilogramov mr-ve letno. Ta je po 35 starih din za kilogram, v štirinajstih" letih da tako en hektar sko raj tri milijone din. Les v štirinajstih letih navrže ko-maj 900 tisoč starih din (na en hektar), prl tem pa je treba upoštevati, da je na en hektar skoraj deset milijonov investicij, preden bodo dre-vasa  sploh   začela  rasU.
Kdo bo vmil to? Kje Je radunica? To je takšna zgu-ba, da ai jo je težko pred-stavljati. Bazen tega pa bo uničenih še precej kmečkih družin, pa tudd tdstih pol kmečkih, ki so prav tako re-dne dobaviteljice mleka in drugih pridelkov. Dokler je šlo po pameti, so rekli, da bodo to travniki za krave, smo mislili, da knajo prav. Ce md redimo krave, morda jih bodo oni še bolje. Les, ne to pa ne. Tu nikoli ni dobro rasel in nikoli ne bo. Zato svoje zemlje ne damo. J.  V.