članki, razprave FRANCE VREG* Perspektive političnega pluralizma v Jugoslaviji ali »blišč in beda« novih demokracij Razvoj demokracij v deželah Vzhodne Evrope in v Jugoslaviji je polivalenten. Zato se ne moremo »utapljati« v iluziji, da bo prehod v demokracijo in mirno sožitje v Evropi potekal mirno, spontano, brez interesnih, ideoloških, ekonomskih. vojaških in drugih konfliktov. Spremembe v deželah realsocializma so tako protislovne in nabite s socialnimi in političnimi trenji, da bi bila utopija misliti, da bo obdobje postkomunizma nastopilo nenadno in spontano. Tudi spremembe v Jugoslaviji so izjemno raznolike in skrajno konfliktne. Novih demokratičnih sistemov torej ne moremo smatrati za identično, nekonfliktno entiteto. Prav tako ni mogoče »graditi« razvoja v deželah vzhodne Evrope in v Jugoslaviji na predpostavki, da gre za preprosto adaptacijo zapadnih modelov parlamentarne demokracije in večstrankarskega sistema na razmere v vzhodnih deželah. Zamisli o prenosu oziroma adaptaciji zapadnih modelov se ne pojavljajo kot nekaj samoumevnega samo v deželah vzhodne Evrope, marveč tudi v Jugoslaviji. Evropski znanstveniki, politiki in gospodarstveniki si upravičeno zastavljajo vprašanje, ali je možen prenos tTžnih modelov, strankarske demokracije in socialnega partnerstva v vzhodne dežele. Tako dilemo so si zastavili tudi na nedavnem mednarodnem simpoziju z značilnim naslovom »Zahodni modeli za eksport na vzhod?«' Na tako dilemo le redki znanstveniki odgovarjajo negativno, češ da take preproste adaptacije niso produktivne. Tisti pa, ki menijo, da je to mogoče, očitno pozabljajo na znanstveno spoznanje o »večkončnosti«, ki gaje uveljavila sistemska teorija. Morfogenetični procesi, ki v družbenih sistemih zagotavljajo dinamična ravnotežja, pozitivne vzvratne tokove in raznolikost struktur, omogočajo razvojno spreminjanje. Prav ti procesi pa tudi kažejo na načelo »večkončnosti« (multifinalno-sti), ko lahko podobne začetne razmere porajajo različna končna stanja. To pomeni, da niti družbenih sistemov zahodnoevropskih civilizacij ne moremo smatrati za nekaj končnega (ali »enakokončnega« - ekvifinalnega), še manj pa lahko samo na temelju dinamične adaptacije predvidimo razvoj v deželah vzhodne Evrope - vse- * Dr. Prince Vreg. zaslužni profesor komurukokvikih znanosu na FSPN « Ljubljani; oh) a vijem prtspevek je napisal a znanstveni simpozij -Novinarstvo v phratasMm družbi« (Zagreb. 13.-15. decembra 1990), ki tU ga organizirala Fakulteta polnilnih znanosti v Zagrebu in DruStvo novinarjev HrvaŠke ob MMctmci novinarstva na Hpraikcm ' Simpozij »West-Mode!e Nt den Ost-Ezport?.. Forum Schvarzcnbergplatz. Institut far Wirtschaft nnd Politik. Dunaj. 22-23 oktober 1990. Na tem simpoziju je med dragimi zlasti prof dr Josef Taus razvil tezo o ponovnem koptfeoju moči v posameznih vzhodnih deželah in naglasi, da ne moremo predvideti, kaj se bo dogajalo v vzhodni in južni Evropi. 11 Teorija in praksa, let. 28, II. 1-2. Ljubljana 1991 kakor pa ne kot nekaj »enakokončnega«. Temeljni procesi menjave med družbenimi sistemi in evropskimi okolji bodo nedvomno temeljili na multifinalnosti in bodo začetne spodbude porajale različna končna stanja. Politični utopisti, kulturni romantiki in Franz-Jožefovski nostalgiki tudi prera-di pozabljajo, da imamo v Evropi tako procese univerzalizacije kot tudi procese krepitve kulturne identitete narodov (kot oblike odpora proti dominantnim kulturam). Med politološko in komunikološko izredno zanimivimi regioni sta zlasti srednja in južna Evropa s svojo komplicirano strukturo: tu so veliki, srednji in mali narodi z različnimi jeziki in kulturami, so mnoge etnične manjšine, gre za enake in različne zgodovinskopolitične »usode« različnih narodov, za odprte topografske meje, za enake in različne religije. Ohranjajo se zgodovinski pečati rimskih, bizantinskih, muslimanskih, nemško-avstrijskih, madžarskih, slovanskih in drugih kultur. V Evropi pa nekateri tudi nostalgično spominsko »oživljajo« zgodovinske državne formacije, kot je bila avstro-ogrska monarhija, kraljevina Jugoslavija, novodobna priključitev Avstrije k Nemčiji in druge. Med narodi Evrope se latent-no vzpostavljajo novi odnosi dominacije in konfliktnih interesov. Politična in ekonomska elita dominantnih narodov skuša uveljaviti nove porazdelitve politične in ekonomske moči: pojavljajo se dominantne kulture in nove velike državne tvorbe (ki spominjajo na »tretji Reich«), Procese evropske integracije spremljajo intenzivni procesi oblikovanja in krepitve nacionalne identitete tistih narodov, ki te možnosti niso imeli v realsociali-stičnih sistemih. Vsaka od dežel vzhodne in južne Evrope pa ima različne stopnje razvoja, historične posebnosti in specifične razvojne cilje. Svojo pot lahko nadaljuje samo na doseženi zgodovinski in razvojni točki in ne more čez noč preskočiti v »svet življenja« evropske civilizacije. Vsaka od teh dežel je dosegla svojo lastno stopnjo »socialne in sistemske integracije«; sistemski elementi pa se i2oblikujejo »kot rezultat zgodovinskih procesov« (Habermas, 1988: 104). Te dežele si zato utirajo specifično pot v demokracijo, uveljavljajo lastna pojmovanja parlamentarne demokracije in večstrankarstva, hkrati pa ohranjajo nasprotja in konflikte, ki ne koreninijo le v različnih stopnjah razvoja in globokih kulturnih razlikah. Prezreti ne smemo zgodovinskega dejstva, da so te dežele le v kratkih zgodovinskih obdobjih okusile oblike parlamentarne demokracije in da nimajo kontinuirane nekajstoletne tradicije parlamentarne demokracije zahodnoevropskih dežel; tako niso izkusile vzponov in padcev, »blišča in bede« demokracije na poti v parlamentarno demokracijo in politični pluralizem. Viharne spremembe in izzivi demokratizacije v deželah avtoritarnega komunizma so sprožile zapletene procese razvojnega spreminjanja in problematizirale VTsto teoretičnih in praksoloških vprašanj, na katera ni mogoče dajati dokončnih odgovorov. Prej je mogoče le naznačiti razvojne trende in opozoriti na relevantna vprašanja. Tu bomo opozorili na naslednje protislovne trende, ki sprožajo in ohranjajo manifestne in latentne politične, ekonomske, socialne, vojaške, kulturne in medijske konflikte. Med temeljne protislovne trende nedvomno sodijo tile: 1. Uveljavljanje parlamentarne demokracije z večstrankarskim sistemom versus oblikovanje dominantnega monosistema brez relevantne opozicije; to protislovje pomeni nevarnost zamenjave boljševiškega državnopartijskega monosistema z novim monopartizmom - čeprav pod egido demokracije. 2. Uveljavljanje sodobnega modela tržnega gospodarstva in kapitalskih odnosov versus ohranjanje recidivov tradicionalnega drtavnoplanskega gospodarstva in egalitarnega socializma; to protislovje se ohranja zaradi majhne izkušenosti nove 12 poslovne in menadžerske elite, znanstveno-tehnološke zaostalosti, organizacijsko neracionalnosti. nizkega standarda, naraščanja stavkovnih gibanj, skokovite rasti nezaposlenosti in socialne ogroženosti vedno večjih segmentov prebivalstva. 3. Silovita težnja narodov, narodnosti, etničnih manjšin, subkultur in socialnih gibanj po svobodi in avtonomnosti versus ohranjanje velikih državnih organizmov kot ječe narodov in narodnosti; ti etnični konflikti v nekaterih deželah preraščajo v oborožene spopade in državljanske vojne. 4. Demokratizacija, depolitizacija in departizacija armad ter distribucija vojaške moči na suverene republike (oziroma avtonomne sisteme konfederacij) versus ohranjanje mamutskih sistemov centraliziranih armad: ta centralistični trend ohranja globalna protislovja v Evropi, zavre procese demilitarizacije in omogoča nastajanje novih vojnih žarišč na jugu in vzhodu Evrope. 5. Razvijanje pluralističnih komunikacijskih sistemov in nadzorovanje deregulacije množičnih medijev versus nastajanje novih monomedijskih sistemov dominantnih političnih strank ali vladajočih koalicij; tak negativni trend je v nasprotju s svobodo in neodvisnostjo medijev. V tem spisu se bomo zaradi razsežnosti in zapletenosti problematike omejili le na prvo (politični pluralizem-monizem) in na zadnje omenjeno protislovje (medijski pluralizem - medijski monizem). Politični pluralizem in novi monopartizem Pluralizem je bil v politični filozofiji, politologiji in sociologiji vedno razumljen kot demokratična paradigma nasproti monističnim koncepcijam države, oblasti in moči. Koncept pluralizma je antiteza monizmu in »monistični« državi, ki absoluti-zira državno oblast. Globlje bistvo političnega pluralizma je nedvomno v tem, da demonopolizira in omeji politično oblast. Pluralizem je učinkovito sredstvo deper-sonalizacije. demitologizacije in desakralizacije politike oziroma političnega vrha in političnih mogočnikov. Teoretična vizija o enaki porazdelitvi moči je seveda utopija. Empirične raziskave so ugotovile, da je odločanje v pluralistični družbi »omejeno« samo na nekatere centre in dejansko »prepuščeno« elitističnim posameznikom v skupinah, ki imajo ekonomsko in politično moč. Tako so nekateri teoretiki pluralizma že opozarjali, da v demokracijah dejansko obstaja »pluralistična« struktura socioeko-nomske in politične elite, ki tekmuje med seboj, vendar ohranja pravila igre in s konsenzom vzdržuje ravnotežje in status quo v družbi. Utopičnost socialističnih sistemov »enakosti« pa je bila v tem, da niso upoštevali železnega zakona oligarhije, ki ni značilnost le demokratskih organizacij. Identificirali smo ga tudi v socialističnih družbah: države in partijske elite so se spreminjale v prave državne in birokratske visoke kaste, »delovno ljudstvo« pa je sodilo v najnižjo. Kot zaprti sistemi so bili prisiljeni izvajati koncentracijo in centralizacijo politične moči in postopoma so izključili iz delitve oblasti druge politične in družbene sile. Entropija in notranji razkroj federativnih državnopartijskih sistemov pa se je kazaJ tudi v tem, da niso priznavali političnih, ekonomskih in kulturnih interesov narodov, socialnih in etničnih manjšin, kultur in subkultur. zato je erupcija boja za nacionalno identiteto ter zahtev po suverenosti narodov in republik osrednji sindrom krize v deželah postkomunizma. Kako torej ocenjevati procese demokratizacije v deželah vzhodne Evrope in v Jugoslaviji? Zgodovina političnih sistemov kaže, da se v praksi niti avtokracija 13 Teorija in praksa. hrt. 28. B 1-2. Ljubi]juii 1991 niti demokracija ne moreta izraziti v čistih oblikah. Zato se zdi bolj smiselno govoriti o dveh polih kontinuuma političnega organiziranja družbe in oblasti. Na enem polu se pojavljajo avtokratske, avtoritarne oziroma totalitarne oblike družbenih sistemov: te označujejo uzurpacija oblasti, diktatura posameznika ali skupine. despotizem »vsemogočnega vodje«, podreditev vseh političnih in komunikacijskih institucij. Na drugem polu kontinuuma pa se razvrščajo demokratične oblike družbenih sistemov: oblike skupščinskega sistema, politični pluralizem, zajamčena pravica manjšin, »družbena pogodba« o temeljnih načelih konsenzualne demokracije, zavarovanje temeljnih političnih, socialnih, ekonomskih in participativnih pravic človeka, enakopravnost narodov in narodnosti v večnacionalnih skupnostih, policentrična ureditev komunikacijskega sistema. Politični pluralizem nastaja v vseh tistih družbah, ki vsebujejo minimum temeljnih ekonomskih, političnih, kulturnih in komunikacijskih pogojev za »demokracijo za večje število ljudi« - ne glede na to, za kakšno zvrst družbe se določena družba deklarira. Če se je pluralizem prvotno pojavljal kot antiteza etatističnemu monizmu ali liberalnemu individualizmu, se danes razvija v smeri participativne demokracije. Zato tudi novih demokracij v deželah postkomunizma ne moremo kot »čiste oblike« preprosto uvrstiti na demokratičen pol kontinuuma. Spremembe in probleme razvoja novih demokracij bi kazalo analizirati v luči omenjenih trendov. Dosedanje analize so se v pretežni meri zadrževale predvsem na kritičnem vrednotenju boljševiškega državnopartijskega monosistema. Le redki teoretiki skušajo razvijati kritiko sedanjih »novih« demokracij in razvijati paradigme demokracij postkomunistične družbe. Očitno je, da so vse »vzhodne« dežele v nekem nepredvidljivem razvojnem »transu« prehodnega obdobja in niso sposobne stabilizirati politične situacije, niti razviti prave parlamentarne demokracije in večstrankarskega sistema. Strmoglav-Ijenje starih režimov in razpad boljševiškega vrednostnega sistema je bil prenagel in presurov, da bi lahko na takih pogoriščih vzcvetela neka atenska demokracija. Sedanji politični sistemi na Poljskem, Češkoslovaškem, Madžarskem in drugje predvsem niso sposobni ustvariti pristnega večstrankarskega sistema; prej bi lahko rekli, da so razvili nove oblike političnega monizma brez dejanske politične opozicije, ki bi lahko razvijala kritiko akcij novih vlad in uveljavila pluralistično komuniciranje. Namesto boljševiškega avtoritarnega monosistema se je v teh deželah razrastel nekakšen poldemokratičen hibriden monosistem. Novi sistemi razvijajo oblike parlamentarne demokracije, hkrati pa opozicijo potiskajo na politično obrobje ali pa jo preprosto skušajo zatreti. Ker so usmerjeni predvsem v utrjevanje nove oblasti in rušenje recidivov stare oblasti (trdnjave boljševizma) oziroma v izvajanje revanšistične represivne politike, niti ne pomišljajo o uvajanju participtivne demokracije. Ponovno se usmerjajo v procese koncentracije moči in centralizacije. Zato lahko govorimo le o nekakšnem hibridu demokracije in neoelitistične vladavine dominantne stranke. V Jugoslaviji se v zaostreni, vendar v nekoliko drugačni obliki kažejo protislovni trendi zaradi nekaterih bistvenih razlik: prvič, izzivi demokratizacije so se pojavili zgodovinsko pred drugimi vzhodnimi deželami (spopad s stalinskim modelom, oblike participativne demokracije, odprtost v Evropo in v zahodne demokracije - zlasti v Sloveniji); drugič, federativna ureditev večnacionalne skupnosti je že zgodaj sprožila ostra soočanja med protagonisti centralizma in branilci pravic suverenosti. V izrazito ostri (balkanski) obliki pa se danes v vseh republikah kaže trend utrjevanja moči vladajočih elit (starih ali novih) in izrivanja kakršnekoli opozicije oziroma opozicijskih strank iz sfere odločanja. 14 Če je predpostavka o načrtni marginalizaciji opozicij v novih »demokracijah« vzhodne in južne Evrope točna, potem to pomeni poskus nove, nelegitimne porazdelitve politične in ekonomske moči: vladajoča stranka (ali koalicija strank) krepi svojo moč s sredstvi državnega aparata in dominantnega ideološkega diskurza, medtem ko politično opozicijo (oziroma opozicijske stranke) vedno bolj potiska na obrobja političnega odločanja. Uporaba večinskega načela služi vladajoči oblasti za slabitev pozicij, moči in statusa politične opozicije. Če vladajoče elite to počno zavestno in načrtovano, pozabljajo, da s tem demokracije same pogrezajo v pasti realsocializma: v revitalizacijo hegemonistične vladavine oblastniškega odločanja, političnega monizma, vrednostnega enoumja, neopaternalističnega komuniciranja s pozicij vednosti, ki spominja na »vsevednost« državnopartijskih karizmatičnih voditeljev. Lahko bi celo dejali, da so nove demokracije priklenjene na Prokrusto-vo posteljo realsocialističnih modelov in se ne morejo »osvoboditi« tradicionalnih vzorcev političnega vedenja. Politična oblast in legitimnost opozicije Odveč bi bilo opozarjati, da je bilo napisanih nešteto znanstvenih del o razmerju med politično oblastjo in opozicijo v zahodnih demokracijah. V raznih zgodovinskih obdobjih so meščanske demokracije seveda vzpostavljale različna pragmatična razmerja med vladajočo stranko in opozicijo. Morda ne bi bilo odveč omeniti zgodovinski nastanek tega razmerja, ki ga je ob rojevanju angleške javnosti vzpostavil sloviti publicist in opozicijski politik Bolingbroke, ko je utemeljeval navezavo politične opozicije na »sense of the people«. Ta ljudski duh, ki ga prosvetljuje in vodi opozicija, je imenoval Spirit of Liberty proti korupciji oblastnikov (Habermas, 1962: 108). S pomočjo političnega novinarstva se je »sense of the people« spreminjal v opozicijsko učinkovito javno mnenje. Nedvomno so totalitarni sistemi zatirali prav ta »duh ljudstva«, saj je ogrožal obstoj državnopartijske oligarhije. Zato so realsocializmi zavestno »funkcionirali« brez opozicije in so si sami oropali samorefleksije. Zlom takih sistemov kaže, da učinkoviti sistemi lahko obstajajo samo z vgrajenimi mehanizmi samokontrole, kritike in alternative. Značilnosti demokracije torej niso le parlamentarna demokracija in večstrankarstvo, marveč tudi relevatna opozicija z možnostjo razvijanja kritičnega rezoniranja »v imenu ljudstva«. Zaradi tega pa mora obstajati relativno samostojna komunikacijska sfera, ki lahko razvija kritično novinarstvo in omogoča spletanje kritičnih, »samoregulacijskih« feedback zank. Če protagonisti novih demokracij sprejemajo politični pluralizem, morajo priznati tudi mehanizme nadzora politične oblasti in menjave oblasti, v tem pa je smisel obstoja opozicije. V »izpraznjenem« vrednostnem prostoru realsocializma tudi nihče načelno ne ugovarja novi politični vrednoti: legitimnosti obstoja opozicij (oziroma manjšinskih strank). Politologi so si edini v spoznanju, da je politični sistem brez opozicije samo torzo demokracije. Nekateri pa ne poudarjajo samo nujnosti institucionalnega jamstva za obstoj in delovanje opozicije, marveč se navezujejo tudi na tradicionalno idejo »ljudskega duha«, ki pa mu priznavajo pravico do politične participacije.1 1 Tako »oče pluralizma« Robert Dihi zavrača tekmovalno« političnih elit večstrankarskega sistema kot »vrhunski« donet demokracije, zavzema se za čim tirio udeležbo l|udi v političnem odločanju m se tako s svojo poliarhično koncepcijo demokracije navezuje na oblike neposredne demokracije. 15 Teonja in praksa, let. 28. K. 1-2. Ljublpna 1991 Sistem dominacije vladajoče stranke (ali koalicije strank) je danes seveda zelo prefinjen: vladajoča stranka lahko z institucionalnimi mehanizmi strankarske države in z dominantnim diskurzom državnih medijev prevesi ravnotežje v smeri vse večje dominacije vladajoče elite. Claus Offe je ta fenomen analiziral na zapad-nih demokracijah in ugotovil, da lahko večina faktično in celo zakonsko, relativno ali absolutno zmanjšuje postopkovni status premagane manjšine. »Ni nujno«, pravi Offe, »da bi se to dogajalo tako, da bi večina pripadnike manjšine preprosto likvidirala, tudi ne na že malo bolj subtilen način, ki daje večini na podlagi oblastvenih pooblastil, ki jih kot večina uživa, na voljo časopise, radiotelevizijske postaje itd. in s tem uničuje publicistične možnosti manjšine« (Offe, 1985: 194). Obstajajo namreč mehanizmi strateškega samoutrjevanja in samoperpetuiranja pozicij moči političnih elit, kot pravi Offe, pa tudi sum, da večinske odločitve sprejemajo v tej luči; to pa dejansko pomeni, da take odločitve niso legitimne. Vse to nas spominja na podobne procese v deželah novih demokracij, kjer zmagovite politične sile krepijo svojo pozicijo tako, da parlamentarne in državne mehanizme izrabljajo za lastno samoutrjevanje in krepitev dominacije nad opozicijskimi silami. Množični mediji po pravilu postajajo ideološki aparati vladajočih sil in oznanjajo edino zveličavno resnico o nujnosti utrjevanja demokracije zaradi nevarnosti reinkarnacije boljševizma. Podoben fenomen zasledimo tudi v Jugoslaviji: krepijo se pozicije vladajočih strank ali koalicij, medtem ko opozicije nimajo enakih možnosti za artikulacijo stališč in ohranjanje svoje identitete. Seveda tega trenda ni mogoče enako vrednotiti v vseh republikah. Prizadevanja hrvaške republike po suverenosti in zemeljski celovitosti so, na primer, spremljale akcije utrjevanja političnega monosistema, monopartizma Hrvaške demokratične skupnosti (HDZ). Vlada je z nedomišljeni-mi potezami zaostrovala konflikte s srbskim delom prebivalstva republike in dopustila oživljanje »neoustaških« skupin. To je hkrati utrjevalo monopartizem v republiki Srbiji in sprožalo »neočetniško« evforijo. Razvijanje monopartizma je zato zaznano na Hrvaškem, kjer je razvidna dominacija HDZ in potiskanje opozicije na margine.'V Sloveniji se je na volitvah 1990 povsem specifično izrazil »sense of the people« in tako - v nasprotju s Hrvaško - tradicionalnega političnega monizma ni bilo mogoče razviti v novi monizem. Po številu oddanih glasov je bila ZKS-SDP na prvem mestu (nedvomno tudi zaradi neprimerno radikalnejših spopadov s centralizmom in zavestnega uvajanja večstrankarstva). Politična koalicija Demosa, ki je s skupnim seštevkom glasov postala vladajoča, je v želji po monolitni vladi - hote ali nehote - ustvarila koalicijo opozicije. Tako se je v Sloveniji vzpostavil jugoslovanski fenomen uravnovešene razporeditve politične moči z rahlo premočjo Demosa. To »premoč« pa vedno znova »ogroža« prenoviteljski predsednik s politično uravnovešenim predsedstvom. Očitno je, da tudi danes večinski del političnega telesa predsednika Kučana priznava kot nespornega voditelja, saj ga zaznav^ kot »politika realnih presoj« tudi v zapletenih in tveganih situacijah surove jugoslovanske in svetovne politične scene.4 Zato se zdi v sedanjih mesecih usodnih odločitev še bolj nerazumen trend vladajoče koalicije, da z uporabo večinskega načela v skupščini in s spektakulami- 1 Na umponju Komunikacijski aspekti demokracije v Jugoslaviji, ki je M 2«. oktobra 1990 v Zagrebu, je politolog Branko Caratan u fenomen osvetlil z analizo razmerja političnih sil na Hrvaikctn in ugotovil, da opozicijo potiskajo na margine in da vladajoča stranka vse bolj uveljavlja sistem monopartizma. Po njegovem mnenju )e to usodno, saj je opozicija legitimen del političnega sistema in predpostavki za funkcioniranje demokracije 4 Primerjaj izvrstno politično analizo političnih strank v uvodniku dr Bottjana Markiča -Volitve 1990«, Teorija in praksa. Ljubljana 1990. tt 7/6. m. 699-705. 16 mi manifesti skuša spreminjati razporeditev politične moči, krepiti moč vladajoče koalicije, opozicijski blok pa potiskati na obrobje. Tako nekonsenzno vedenje je prej znak slabosti kot pa moči demokracije. Usoda vsake vlade je, da zgublja zaupanje ljudstva, ker ne more prek noči zaustaviti trenda vse večje ekonomske in socialne nestabilnosti oziroma finančnega »zloma« republike, s tem pa tudi zgub-Ijanja političnega zaupanja. Spirala javnega mnenja in ljudske volje se zato dviga na opcije opozicije; lahko postane celo dominantna in s tem ogrozi legitimnost odločitev vlade, pa tudi akcij vladajočih strank. Demokracija ne more biti vsiljevanje »enoumne« volje vsemu slovenskemu ljudstvu, zlasti če gre za zelo krhko večino in ogroženo legitimnost vladajoče koalicije (ki artikulira voljo komaj polovice prebivalcev republike). Tudi ne more biti demokracija, če ni upoštevana politična volja temeljne ravnine, občinskih in regionalnih središč, če ni v praksi uveljavljen policentrizem slovenskega političnega. ekonomskega, kulturnega in medijskega delovanja. Demokracija ne more biti državnostrankarska uzurpacija politične volje, medtem ko široke množice (demos) lahko samo prikimavajo. Demokracije ni brez priznavanja pravice soodločanja in samo-regulacije vseh delov civilne družbe. Demokracije ni bez priznavanja politične opozicije, ki govori v imenu »ljudskega duha« in »duha svobode proti korupciji oblastnikov«.5 3. Mediji, konsenz in produkcija »privolitve«■ Javna občila so v meščanskih demokracijah glavni dejavniki produkcije konsenza in privolitve v procesu legitimacije. Prek javnih občil teče celoten tok komunikacije državnih, političnih, gospodarskih, vojaških in kulturnih subjektov. Hkrati pa sodobne medijske korporacije same postajajo mamutski dejavnik vpliva na javnost in po svoji prepričevalni moči celo presegajo vpliv političnih strank.» Ambivalentna vloga množičnih medijev v svetu se nam kaže v paradoksalni luči: opravljati morajo funkcijo legitimiranja državne oblasti pred državljani in javnostjo, hkrati pa morajo (kot glasniki mnenj in interesov svojega občinstva) samemu sebi zagotavljati legitimnost. Vsekakor morajo mediji ustvarjati vsaj videz, da opravljajo interakcijo med vlado in javnostjo, da odsevajo mnenja javnosti ter da kritične tokove javnosti posredujejo ustreznim vladnim in političnim institucijam. Tako hkrati »ustvarjajo« javno mnenje in ga tudi odsevajo. Mediji morajo torej biti vsaj na videz avtonomne, neodvisne komunikacijske institucije, advokati javnosti, nosilci družbene samorefleksije, družbene kritike in občega interesa družbe. Ker pa javnosti ni mogoče »varati«, morajo tudi dejansko iskati lastno legitimnost v javnosti.' Če mediji dejansko žele biti nepristranski in neodvisni, morajo biti občutljivi za ' Prava cankarj anska politična fina se je dogajali 8. novembra 1990 v skupičuu Republike Slovenije, ko je vladajoča koalicija prepovedala opoziciji razpravo in ji ni dovolila, da pove tvoje mnenje o amandmajih k vsiljenemu zakonu o RTV. •Zapreti usta opoziciji in jo preglasovali.