Glasnik SED 49|3,4 2008 141 Društvene strani Sinja Golob* * Sinja Zemljič-Golob, univ. dipl. etnol. in prof. umetn. zgod. v pokoju. Ljubljana, Hudourniška 42, E-pošta: sinjagolob@hotmail.com Junijska rajža Slovenskega etnološkega društva je bila malce nenavadna: pogovarjali smo se, pa ne natan čno dogovorili, da bi prehodili nekaj poti, po katerih je mnogokrat hodil naš lani umrli kolega in prijatelj dr. Tone Cevc. Torej svet Velike planine, ki jo je natan čneje za čel spoznavati že takrat, ko si jo je še kot študent leta 1967 izbral za diplomsko nalogo. Na za četku priprav nismo imeli sre če: ker smo želeli v ta pohod zajeti vsa strokovna podro čja, s katerimi se je Tone Cevc sre čeval pri svojem velikoplaninskem delu, smo pova- bili nekatere arheologe, sodelavce na spomeniškovarstvenem podro čju, arhitekte in ne nazadnje etnologe – in že je par dni pred izletom kazalo, da iz vsega skupaj ne bo ni č. Pa še vre- menska napoved za 21. junij je bila zelo slaba. Nismo se dali. Toneta smo dolo čili, da »tam zgoraj zrihta vre- me«, mi pa smo kar po telefonu obveš čali njegove doma če, prijatelje in kolege, da se zberemo tisto soboto ob deseti uri na parkiriš ču pod Ušivcem. Mojca je pri Gradišekovih na V e- liki planini že nekaj dni prej naro čila za petnajst la čnih ust žgancev in kislega mleka in to je bilo vse. Do enajste ure so prihajali Tonetovi sodelavci, znanci in naj- pomembnejši: njegovih pet vnukov s staršema in z mamo V ero. Kar naenkrat smo spoznali, da to ne bo le strokovna ek- skurzija, ampak predvsem velikoplaninsko potepanje Cev če- vih prijateljev iz vse Slovenije: prišli so iz Kranja, Maribora, Brežic, Nove Gorice, Ljubljane. Zbralo se nas je triintrideset! Najstarejše kolegice ne bomo omenjali, zato pa velja zapisati ime Katarine Lozej, ki je tisti dan dopolnila tri tedne. In sonce nam je sijalo ves dan! Med potjo na Debeli rob smo klepetali in tako ali druga če »opravljali« Toneta, ki je »zakuhal« ta pohod. Franci je na kraju, kjer smo lahko ob čudovali vso Ljubljansko kotlino, obdano z Julijci na zahodu in Kamniško-Savinjskimi Alpami na severu, pripovedoval o arheoloških odkritjih na tej plani- ni. Potem smo se spustili in pre čkali Malo planino in se spet dvignili do Jarškega in nato do Domžalskega doma, prehodili pašnike do Marije Snežne, male lesene cerkvice. Njeno pred- hodnico so postavili leta 1939. Šest let pozneje, marca 1945, je nemški okupator z doma čimi pomo čniki upepelil stanove na Veliki planini: zgorelo je čez sto pastirskih bajt – nekate- re so bile stare tudi dvesto let in ve č. Zgorela je tudi Marija Snežna. Ker sve ča v latvici, namenjena Tonetu, nikakor ni hotela go- reti, je Franci predlagal spust do Pe čic, nekakšne naravne skalnate prazgodovinske utrdbe. Franci, ki je bil vedno Tone- tov spremljevalec po pastirskih planinah, nam je pripovedo- val o arheoloških izkopaninah na Veliki planini in še posebej na Pe čicah. Izvedeli smo, da so že v času koliš čarjev na Lju- bljanskem barju tukaj ob časno prebivali ljudje. Prve črepinje iz bronaste dobe so tu izkopali v letu 1996, leto pozneje pa tu- di srebrno anti čno fi bulo. Ob odkritju omenjene fi bule je bilo veselje v ekipi Inštituta za arheologijo nepopisno. »Je lahko dobil Tone še kakšno lepše darilo za svoj trud?« nas je vprašal Franci. In takoj dodal: »Seveda, lahko! So časno je od doma dobil sporo čilo, da se je rodil njegov prvi vnuk Martin!« V zavetju skal v Pe čicah je potem zagorela sve čka v Tonetov spomin. Kar nekaj ur smo že postopali po pašnikih in med številnimi gorskimi rožami ob čudovali (in vonjali) neverjetno veliko murk. Še nekaj sto metrov in prišli smo do Gradišekovih: od petnajst naro čenih skodel kislega mleka in žgancev nam jih je gospodinja pri čarala kar trideset. Zraven pa še lesene žlice za spomin. Po pastirski malici smo se zgrnili okrog Vladota: orisal nam je čas po drugi svetovni vojni, ko so doma čini na hitro za čeli postavljati nove bajte – zrastle so oglate pastirske ko če, pokri- te in scimprane z manj truda kot njihove ovalne predhodnice. RAJŽA PO VELIKI PLANINI Pohod po poteh Toneta Cevca. Foto: Marko Smole, Velika planina, 21. 6. 2008 Pred pastirsko bajto. Foto: Marko Smole, Velika planina, 21. 6. 2008 Glasnik SED 49|3,4 2008 14 2 * Tanja Tomažič, prof. umetn. zgod. in univ. dipl. etnol., muzejska svetovalka v pokoju, 1000 Ljubljana, Celovška 136. E-naslov: taja.tomazic@gmail.com Društvene strani Sinja Golob Društvene strani Tanja Tomažič* Le redke so ohranile podedovano tradicijo. Najve č zaslug za ohranitev tega, kar je bilo zna čilno za V eliko planino (od bajt, njihove opreme, pisav za okraševanje trni čev in do vsega, kar je bilo povezano s pastirjem in z njegovim delom na planini) gre arh. Vlastu Kopa ču, že predvojnemu bajtarju z V elike pla- nine. Izdelal je idejne na črte za ži čnico, ve č zaselkov na Pla- nini, ki so jih postavili dale č stran od planšarskega naselja, da ne bi motili pogleda na prvobitne pastirske bajte. Zamislil si je sedem tipov turisti čnih ko č, ki so bile podobne pastirskim bajtam. S prepri čljivimi in trdnimi argumenti je uspel ohraniti nekdanjo podobo V elike planine. In slišali smo še, da danes v Kamniku že na črtujejo izgradnjo velikoplaninskega wellnes centra! Vladova pripoved in debata ob njej se je med nami nadaljevala še potem, ko smo se mimo Gojške planine vra čali do parkiriš ča pod Ušivcem. Poslovili smo se. Ampak po nekaj kilometrih gozdne poti smo se spet ustavili na V olovjeku (danes Kranjskem raku). Po daljšem klepetu smo se dogovorili: prihodnje leto gremo spet na kakšno »Tonetovo« planino! Zgodnjejesenski izleti so najlepši. Pa vendar smo bili tisti, ki smo se prijavili za popotovanje v Novo Gorico, Beneško Slo- venijo, na Liško in Kambreško, še dan ali dva pred dnevom D rahlo preplašeni, kaj nam bo naklonilo nebo, saj se je v Lju- bljani ves teden kisalo. Spisateljica pri čujo čih vrstic ima še v dobrem spominu podoben izlet na nek drug rob, Gorski Kotor na Hrvaškem, kjer nas je v družinski hiši gostil ljubiteljski kolega, mag. Marko Smole. Še preden smo prišli v njegov gostoljubni dom, smo se prebijali skozi meglo, pred avtobus so nam metali velike skale, v lepem vremenu najbrž prijeten kraj Prezid, kjer smo si ogledali doma čijski muzej, pa mi je ostal v spominu samo še po potokih dežja, ki so se zlivali po cesti, po vodi pred menoj pa je potrpežljivo čofotala dr. Marija Stanonikova, ki si je v avtobusu, po vojaško, v čevlje natla čila časopisni papir. Vsekakor se je takšnega vremena najbolj bala dr. Mojca Rav- nikova, ki je strokovno pripravljala izlet; če bi morali ves dan preživeti v sivini dežja, bi po njenem imeli od izleta manj kot ni č. »Potem je bolje, da sploh ne gremo,« je rekla, kar je spravilo organizatorko in dobri duh izleta, Zoro Pavlinovo, v obup. K sre či je bil tak radikalizem odve č. Ko smo se torej ob dolo čeni uri v soboto, 20. septembra, še kar disciplinirano spravili v ljubek, majhen avtobus, ki je de- lal vtis, da je zložljiv in se je zadaj po potrebi odpiral kar v hrbte štirih izletnikov (kar je potrjevalo staro reklo: Kdor prej pride, prej melje!), je bilo v Ljubljani še hladno. Hitro smo nadihali toplo ozra čje in tam proti Logatcu se je zunaj že kazalo son čece. In nas je spremljalo vse do Kambreškega, ko smo se ob njegovem zahajanju nazadnje ustavili. A o tem še pozneje – vse ob svojem času. Ker je Slovenija, glede na vedno ve č cestih zvez, od meje do meje ravno toliko dolga, da zdržiš brez obiska tistih krajev, kamor mora še cesar peš, smo bili, kot bi mignil, v Novi Gorici. Mojca Ravnik je hotela izrabiti čas, ki bi sicer odtekel neko- ristno v kilometre ceste, in je za čela že med vožnjo razlagati nameravani itinerarij. Seveda je povedala samo tisto, kar se je njej zdelo potrebno za razumevanje krajev, ki naj bi jih obi- skali. Pa bi bržkone lahko povedala še ve č. S tem seveda ne nameravam žaliti spoštovanih kolegov, s katerimi sem prebila tisti dan, vendar lahko re čem, da najbrž nisem bila edina, ki se je po nekaterih krajih vozila prvi č. Mislim, da bi se strinjali vsi člani radovedne druš čine, če bi rekla, da veliko premalo vemo o krajih in ljudeh, ki živijo na zahodnem robu sloven- ske poselitve: o Beneških Slovencih, Slovencih v Kanalski dolini, Terskih in Nadiških dolinah ter Reziji. Ker bi bilo to za en dan preve č, se je odlo čila, da nas čez Novo Gorico v Beneško Slovenijo popelje po zavitih poteh mimo furlanskih vasi, gor in dol po cestah, obdanih z zaraš če- nimi hrib čki in hribi, na koncu pa naj bi zašpilili klobaso spet v Novi Gorici. Pot je bila takšna, da bi se tisti, ki bi slu čajno izstopil in bi ga pozabili ob cesti, moral opreti na izkušnje dobrega starega Robinzona, da bi preživel čas, ko bi se sredi strahotne samote spet dokopal do prvih ljudi. Ves čas smo se spraševali, kako se prebivalci skozi vse letne čase prebijajo do delovnih mest. Pot do Nove Gorice nam je bila znana in doma ča, tako da smo z veseljem poslušali Moj čino razlago, iz avtobusnih zvo čnikov pa je donela miloglasna pesem Beneških fantov, posebno tista o dekletu z gore Cadore, kamor je mlado ma- ter zvabila ljubezen in se ni ve č vrnila. Zdaj že pokojni Edi Bukovaz, ustanovitelj ansambla, ki je deloval od leta 1952, je na razstavi v SEM v lanskem letu še prepeval. Ob njihovi glasbeni spremljavi smo prispeli do Nove Gorice, kjer se nam je pridružil kolega Andrej Malni č, direktor novogoriškega muzeja v Kromberku. Sedaj se je ekskurzija šele prav za čela. Ljubljan čani, ki smo sedeli v prijetno ogretem vozilcu in se skozi zaprta okna ve- selo ozirali na s soncem obsijano pokrajino, smo pogumno zakora čili na trg pri železniški postaji, ki je z našim vstopom v Evropsko unijo za čel doživljati svoje zvezdne čase. Son- PO ZAHODNEM ROBU IN ŠE MALO ČEZ Ekskurzija v Novo Gorico, Beneško Slovenijo, na Liško in Kambreško