Mlado Jute 7f štev, 22 Nedelja, 3. junija 1934 Bogomir Pregelj* Rusalka S. Sirota Jerica Tiho gori drobna sinja lučka nad Trati Iti seje moten polmrak v dvorano. Otroci leže v svojih posteljah in se polglasno razgovarjajo. Iz kota se čuje pridušen smeh. Rusalka je podvila pod glavo roke jih pod sebe, da bi si jih ogrela. Saj M šla lahko v postelja Vendar si Se pogledati nisem upala tja. Bila sem neumr na, ker me je bilo strah. Pa nisem mogla drugače. Soba je bila tako prazna. V postelji je pokalo in tiho vrtalo. Zdelo ter posluša s široko odprtimi očmi šepetanje svoje sosede: »In potem je bilo vse prazno. Hotela sem se jokati. Pa se nisem. ,Sedaj vsaj ne bom lačna', sem mislila in sem bila kar vesela, da so prišli pogrebe! in so odnesli mamo. Zdravila so draga in hudo je ako si lačen. Tisti večer ata ni prišel domov. Sama sem sedela v kamri. Visoko sem privila luč, da da bi bilo bolj svetlo. Skozi počeno steklo je hladno vleklo pod noge. Zvila »em ii . - —- .v.-.-. —.-.i., , ;■ se mi je, kakor da čutim dihe. Pa so mamo vendar že davno odnesli. Za mojim hrbtom pa je stala temna groza. Na vratu sem čutila njen mrzli dih. Nisem, se okrenila. Nekaj neznanskega bom videla, sem verjela, tako bo grozno, da bom kar umrla. Nisem se upala okre-niti se in sem sedela nepremično gledajoč v luč, ki se je pred mano kadila. Mravlje so mi lezle po vsem telesu. Ta^ ko sem sedela in čakala dne. Samo to sem se bala, da bo ugasnila luč, preden bo dan. Pa ni. Kasno je že bilo, oči sem imela vse solzne od gledanja, tedaj sem zaslišala na stopnicah ropotanje in štok-ljanje. »To je ata«, sem se razveselila, ker sem vedela, da ne bom več sama. Iznenada je izginila vsa groza. Hotela sem vstati, vendar ni šlo, moje noge so bile kakor mrtve. Ata je odpiral vrata. Dolgo in negotovo je iskal kljuko. Pa sem vedela, hudo je pijan. Počasi je vstopil. Očala so mu stala globoko na nosu. Negotovo je pogledal čeznje in se v zadregi zasmejal: »Malo smo krokali. Kaj pa delaš še tako pozno, Francka, saj veš, da ti je zdravnik prepovedal.« Tiho sem odgovorila: »Ali si pozabil, ata, da je mama umrla.« šele tedaj me je spoznal: »Ti si, Jerica! Haha, pa sem mislil, da je Francka. Saj res, danes smo jo pokopali.« Zibaje se, je stal pred mano. Ostro mu je zaudarjalo iz ust po vinu. Njegove oči so bile vse meglene. Pa sem bila vendar vesela, da je bil tu. Vsaj nisem bila sama. Vprašal me je: »Zakaj pa nisi šla spat?« — »Strah me je«, sem odgovorila. »Strah te je«, se je bedasto nasmejal. »Strah je v sredi votel, okrog ga pa nič ni.« Počasi sem vstala in šla k postelji, ki je bila še vsa razmetana in poležana. »Sedi, ata,« sem dejala. Za trenutek je stopil k postelji. Težko je sedel in mi ponudil zavitek čokolade: »Na, Jerica, saj vem, da sem grd človek. V gostilni sedim, tebe je pa doma strah. Sva pač oba sirote!« Z nerodno roko me je hotel pobožati. Pa sem se mu izmaknila. Tako je smrdel. Popolnoma h koncu postelje sem se pritisnila in začela jesti čokolado. Ata pa je maje z glavo spustil roko. Najprvo sem mislila, da bo hud in me bo zmerjal, kakor je često, kadar je bil pijan. Pa ni. Sklonil je glavo in začel jokati: »Saj imaš prav, Jerica, da se mi umikaš. Grd sem in hudoben. In Francko smo danes pokopali. Saj je samo zavoljo mene umrla. Nihče me ne mara. še moja hči ne. Jerica, zakaj me ne maraš? Saj povsod mislim na te. In čokolado sem kupil za te. Ali si jo dobila?« Jezilo me je, ker se je tako pačil z jokom, pa sem mu dejala: »Kaj se boš silil z jokom. Grd si in smrdiš!« — »Le zbadaj, kolikor hočeš, Francka, Baj ne boli«, mi je odvrnil in začel hri-pavo peti. Tedaj je luč visoko zaplapo-lala. Dogorela je. Vso sobo je napolnila tema. Z njo je bila spet tu vsa mrzla groza. Ata je prenehal peti. Osuplo je vprašal :»Kaj je to?« — »Petroleja je zmanjkalo,« sem odgovorila in se splazila do njega. Objela sem ga. Prijel je moje roke in prosil: »Pijan sem, pa čvekam neumnosti. Nič si ne stari iz tega. Dajva, zapojva.« In sva pela vse do jutra. Najina glasova sta bila hripava. Grlo me je bolelo, pa nisva nehala. Vse pesmi sva prepela. Vse glasneje sva jih vpila in se vmes glasno smejala, da ne bi slišala, kako diha za našimi hrbti pritajeno. Ledeno nama je pihalo v tilnik do jutra. Mižala sva, da ne bi videla teme. Groza pa naju je gledala vse do dne. Zjutraj pa je prišel policaj in naju odpeljal, ker sva pela celo noč, kar ni dovoljeno ter se ne sme. In so tam odpeljali mojega ata. »Blazen je«, so dejali. Mene pa so poslali sem. Pa sem zadovoljna, nisem ne lačna, in strah me tudi ni tu . . .« Jerica je utihnila. »Ali ti ni nič hudo, ker ne vidiš nikoli papa-na ?« je vprašala Rusalka. »Hvala Bogu, da ga ne vidim«, je odvrnila Jerica malomarno, »saj je bil itak vedno pijan. Zdaj me pa pusti, zaspala bom.« S široko odprtimi očmi gleda Rusalka v strop. Premišlja, kako je vendar to mogoče, da ni Jerici nič do njenega pa-pana. Tako zaničljivo govori o njem. Pa če je pil, kaj zato. Saj je njen papa mladi kralj tudi bil grd. Pusti kar meni nič, tebi nič mamo in Rusalko, pa gre in se poroči s tujo kraljičino. Da je bila potem mama tako žalostna, da je umrla. Tudi Rusalka bi, pa je bila premajhna tedaj, da bi vedela. To je grdo napravil njen papa in mu jih bo tudi povedala, kakor mu gre. A rada ga ima vendar in vedno misli nanj. Na prsih čuva rožo ter komaj čaka, kdaj mu jo bo lahko dala, da bo imel spet srce. Saj je gotovo žalosten, ker ga nima. In tudi Jerica bo potem lepše govorila o svojem pa-panu. Saj tudi ona nima svojega srca. Tudi ona ga bo šele dobila. Papa jo je gotovo imel rad, drugače ji ne bi prinesel čokolade. Pa bo že vse drugače. Samo Rusalka mora poiskati kralja, da mu bo dala rožo. Težko je s srcem, preveč se ji vsak smili, a brez srca mora biti še težje. (Dalje prihodnjič) Danilo Gorinšek: V maju Maj je, cvetni maj v deželi, gaji vsi so zaduhteli; drevje, solnce, travnik zdaj vriska, poje: zlati maj! Srce znati bi hotelo, kaj vesolje je prevzelo. Ali misliti ni kaj — — saj ni drugega, le maji Pravljica o vili, ki je počesala ženo BiJ je nekoč vdovec, ki je imel sa« mo enega sina; oženil se je z vdovo, ki je tudi imela sina. Ko sta bila poro« čena, sta premišljevala, katero živino naj paseta sinova. Žena je rekla: »Moj naj ima krave, tvoj pa vole.« Tako se je zgodilo. Mati je sedaj dala svoje« mu lastnemu sinu polno torbo kruha in sira, moževemu pa le skorjo, ki jo je odrezala od kruha svojega sina. Pa« storek je pasel vole in se pri tem zme« Cj \ \ ) rom jokal. Zdajci ga vpraša vol: »Kaj ti pa je, ljubi moj pastirček, da vedno tako hudo jokaš?« Pastirček mu je odgovoril: »Kaj se ne bi jokal, ko sem vedno lačen; doma mi dado samo tole skorjo od bratovega kruha, ki jo jem.« Nato je rekel vol: »Če si lačen, odvij moj desni rog, v njem najdeš jedi in pijače.« Ta je to storil in čez nekaj dni je bil bolj rej en ka» kor pastorek. Tedaj je šla mačeha po« gledat in videla, kaj se godi Napra« vila se je bolno in rekla, da umre, če ne bo jedla jeter tega vola. Zdaj je pastir spet jokal, in vol ga je znova vprašal, zakaj se joče. Odgovoril mu je: »Kako naj ne bom žalosten, ko pride pote mesar, da te ubije.« Nato je vol rekel: »Če pride pome, se po« stavi za vrata ograje, in kakor hitro bom zunaj, mi skoči na hrbet.« De« ček je tako napravil, skočil na vola, ki ga je v enem večeru prenesel tako da« leč, da bi bil imel do doma sto let. Vol je zanesel na ledino in mu dejal: »Tam se bom boril z nekim debelim volom, ki me ne bo ubil, potem p. še s suhim, ki me bo. Nato vzemi ti oba moja roga, toda v levega ne smeš po« gledati, dokler ne prideš domov.« De« ček se pa ni mogel premagati, da ne bi bil pogledal v levi rog, in ko je prišel na neki most, se je vsedel in pogledal vanj. Iz roga je mahoma pla« nilo toliko živine, da je bil« groza. Nato je spet začel jokati. Pod mostom so bile pa vile, in zdajci stopi ena iz« med njih predenj ter ga vpraša, kaj mu je in zakaj se joče. Povedal ji je, in vila mu je rekla, da mu spet spravi živino v rog, če ji dovoli, da prvo ju« tru po svatbi počeše njegovo ženo. Mislil si je, Bog ve, ali se bom kedaj oženil, in ji obljubil. Nato je vila spra« vila živino v rog. Deček je krenil dalje in prišel domov. Tam ni bilo razen očeta nikogar, in hiša je razpadala. Prosil je starca za stanovanje, in ta mu je odgovoril: »Samo ta kot imam, če si z njim zadovljen?« Deček je pri« trdil, nato je povedal očetu, kdo je, in mu velel, naj gre vprašat kralja, ali mu hoče dati svojo hčer za ženo. Sta« rec si pa ni upal stopiti pred kralja, ampak je šel le do veže in tam obstal. Nato se je vrnil in rekel: »Oh, dragi sin, ne boš je dobil.« Sin je pa vse ve« del, treba mu je bilo le v nog pogle« dati, in rekel: »Saj nisi bil pri kralju, beži no.« Zopet je stari šel, a to pot v kuhinjo, kjer je dobil jesti. Sin je pa to spet opazil, in stari je moral iti tretjič. Tedaj mu je kralj rekel: »Če bo imel tvoj sin tak grad, kakršen je moj, jo dobi.« Zdaj je fant pogledal v svoj rog, in pokazal se je grad, še lepši od kraljevega. Kralj mu pa še ni hotel dati hčere. Zahteval je od njega toli« ko glav živine, kolikor jih je imel lA y Lv o,. h h V h ^ sam. Tedaj je deček odprl levi rog in imel mahoma več živine kakor sam kralj. Drugi uan je že bila njegova svatba s kraljevo hčerjo. Ko sta poro* čenča odšla z ženitovanja, je prišla drugo jutro vila česat mlado ženo, ka» kor je bila obljubila. V izbi je pa le> 4al v nekem kotu zapredek in v njem tri skorje kruha, ki so začele peti: »Ce si božji, pojdi k Bogu, če pa vražji, pojdi k vragu.« Vila je ženo počesala, nato pa izgi« nila. _ _ Ivan Vuk-Starogorski: Kako je nastala želva Po ustnem izročilu Bilo je nekoč v tistih časih, ko so ee še godili čudeži, da je živel neki m