^l!llll!ni!l!lllinil||lillllllll||!llllllll||!llllllll!|||!llll!llini!l!M
Illl||||llilllll||||lliilll|||||llllll||||||lililll|||||llllllll||||llll^^
KONCERT
KONCERTNE IN OPERNE PEVKE
PAVLE LOVSETOVE
SODELUJETA:
MAJDA LOVŠETOVA
(KOLORATURNI SOPRAN)
MARIJAN LIPOVŠEK
(KLAVIRSKO SPREMLJEVANJE)
LJUBLJANA
IIIIIIIIIH|||||lllllll||||||llllll||||||llllll||||||llllll||||||llllll||||||IIUII||||||lllllll|||||llllll||||||llllll||||||llllll||||||llllll|||||lllllll||||||lill!l||||||llllll||||||llllll|||||^
SPORED:
I.	x. Rimskij-Korzakov: Pridi, draga, v vrtec svoj!
(Orientalski napev)
Priznanje Pred spanjem Utripajoča srca Raheline sanje iz žaloigre
„Knez Cholmsky“
2. Čaj kov s kij:
3. Moszkowsky:
4. R. Strauss:
5. Glinka:
II. 6. Gretry:
III.	7. Debussy: 8. Gounod :
Arija Leonore iz opere
„Ljubosumni ljubimec“ (Koloraturna skladba iz leta 1778.)
Arija matere Lie iz opere
„Izgubljeni otrok“ Arija Mireille iz opere „Mireille“
ODMOR 10 MINUT
IV. 9. Akimenko:
10. Axman:
11. Novotny:
V. 12. Blech:
13. Gounod:
VI. 14. Weber:
15. Schumann:
16. Auber:
Izvaja Pavla Lovšetova
Znani zvoki Imel sem domovino Tvoje telo . . .
Pesem za mamo
Koloraturni valček iz opere „Mireille“
Dvospev iz opere „Euryanthe“ Dvospev: V noči Prepirni dvospev iz opere
„Zidar in ključar“
Izvaja Pavla Lovšetova
Izvaja Majda Lovšetova
Izvaja Pavla Lovšetova
Izvaja J Majda Lovšetova
Izvajata ■ Pavla in Majda Lovšetovi
PRI KLAVIRJU MARIJAN LIPOVŠEK
1.) PRIDI, DRAGA, V VRTEC SVOJ!
Pridi, draga, v vrtec svoj!	Jablan v cvetju te pozdravlja
V	njem narcise že cvetijo.	kot srebrniorožnat smeh,
Vse brsti, pomlad se nova zbuja, A potoček žuboreč
Zal bo vrtec tvoj!	Vije se med drevjem mirno.
Pridi, draga, v vrtec svoj!	Pridi, draga v vrtec svoj!
Pridi, čaka rož nebroj,
Da pogled jim tvoj zasije kakor topel sončni žarek, ki prikliče cvet jim nov.
Pridi, draga, v vrtec svoj!
2.) PRIZNANJE.
Le enkrat naj samo besedo rečem,	Če ločena sva, vidim	lice tvoje,
Iz duše svoje tebi govorim,	Kot živa pred menoj	vsekdar stojiš,
Naj angel varuh bom z ljubezni	mečem Neznosne muke so v	samoti moje,
In poleg tebe vedno naj stojim.	Vendar opojnost z muko mi deliš.
Služiti hotel vedno bi le tebi,
Bolest in radost bosta delež moj,
Če hočeš ti, nebo odpre se meni,
Le ti mi lahko vrneš moj pokoj.
8.) PRED SPANJEM.
Spi, sinko moj!
Glej, grof je oče tvoj,
Toda mati le preprost, ubog. Plebejski je otrok.
Spavaj sladko!
Govoril je lepo.
Premnog obet, besede vse Odnesel veter je.
Sinko zaspi!
Le mati naj ihti!
Tvoj se oče je poročil zdaj, Odšel je v drugi kraj.
Spi, sinko, spi!
Vse dolge, strašne dni Odslej bova preživljala
V	bolesti kar sama.
Dete zaspi!
Ti sinček grofov si,
Toda mati je preprost, ubog, Neumni bil otrok.
4.) UTRIPAJOČA SRCA.
Po livadah mladenič hiti v pomlad; Bum, bum, bije srce.
Na roki se sveti mu prstan zlat. Bum, bum, bije srce!
Nebeško ste lepe bele gore,
Doline zelene, polje!
Tako lepo, tako toplo sijalo sonce še ni na zemljo.
Bum, bum, bije srce!
Vse se mu dozdeva kot čisto zlato, Bum, bum, bije srce!
Sreča prepleta naravo vso,
Bum, bum, bije srce!
Čez poljane že veje pomladni dih in čez gore se plazi pomladni dih in v srce zavel je pomladni dih. Ponesel k tebi moj bo vzdih,
Bum, bum* bije srce!
Pod hribom na polju dekle stoji, Bum, bum, bije srce!
Pred soncem z rokami si senči oči. Bum, bum, bije srce!
Čez gore in čez polja on v dolino zdaj gre.
O, da bi bil tukaj pri meni že! Bum, bum, bije srce!
5.) RAHELINE SANJE IZ OPERE »KNEZ CHOLMSKY«.		
Ljubega videla Bil je krasan tako,		
v sanjah sem svojega Ljubil me je zelo.		
v rajski deželi. V tesnem objemu sva		
Ob reki mogočni tam se našla midva.		
sem videla njega Kar naenkrat — o joj!		
to noč. Planil je za menoj.		
Vrgel smejoč me		
v globoke je reke dno ...		
Ko sem se vtapljala		
Le to sem mislila:		
»Ljubim te, tvoja sem,		
Tvoja bom vekomaj.«		
6.) LEONORINA ARIJA IZ OPERE »LJUBOSUMNI LJUBIMEC«.		
Vezi pretrgam naj nesrečne!		
Okrutnež, zaslužiš res nič več obzira mojega.		
Ljubša naj mi bo samota		
Kot tako suženjstvo odslej,		
Brezsrčna je tvoja ljubezen,		
0 da, le trpljenje samo.		
Alonze misli, da sem nezvesta.		
Zato me muči tak’ strašno.		
Da, verigo strla bom, ki me veže,		
Vem, da mi trpelo bo srce.		
7.) ARIJA LIE IZ OPERE »IZGUBLJENI OTROK«.		
Minevajo mi leta tužna.		
Vsako se pomlad vrne k rožam		
in ticam spet življenje prejšnjih mladih let.		
Tedaj razjeda znova srce mi obup.		
V bridkosti tej samote iščem mračne.		
Bolest, ki srce žge, je vsa zaman.		
Oh, kje, kje je moj sin, otrok nezabni moj?		
Azael, Azael, zakaj si pustil me?		
V srcu mojem ostal na te spomin je svetal.		
V časih davnih, ko tihi večeri so v hišo nam prinesli		
Slast odpočitka, zadovoljnost, ki delo samo jo rodi,		
Vsak od nas hvalil je Boga za vse,		
Kar dobrega mu dal.		
V hiši, tam na polju, vsepovsod		
Bil blagoslov je božji.		
Dnevi minevali so v sreči,		
V sladkem opoju ljubezni.		
Mladi par v hrepenenju svojem		
Ni slutil usode zle nikdar.		
Vi pač ne veste, kak’ starost teži me moja,		
Saj vam so deca le v ponos in pa v radost,		
sončna bliža se vam starost.		
Sama tu čakam zdaj v bolesti konca dni,		
Azael, zakaj si pustil me, zakaj te ni nazaj?		
8.) ARIJA MIREILLE IZ OPERE »MIREILLEc.
Kaj govoriš? Ta misel bi bila res blazna!
Ko sreča mimo gre, ustavi jo, da ne zbeži	dalje!
Kako naj spremeni čustva svoja ubogo srce, ki	ljubi	te?
Zakaj bi se razšla?
To žalostno samoto, vse tvoje uboštvo naj	delim	zdaj	s	teboj.
To ukaz je ljubezni moji bil vsekdar!
V	borni kočici bom s teboj jaz živela,
Zapuščeni tvoj dom oživljala bom.
Kot zarja vzhajajoča te obsevala bode Moja ljubezen vroča, ki le zate plamti.
Ne, ne zapustim te nikdar,
Ne greni od tod, ne!
Saj je vsa tvoja Duša moja,
Ločitev zdaj več ne grozi.
Če ti me ljubiš,
In se potrudiš,
Ostati moj vse žive dni.
Glej, Bog me čuje, ki srečo snuje.
Molitev mojo uslišal bo.
Dal nama bode moči, poguma,
Dan bo prisvetil zdaj za nočjo.
Naj mrak izgine,
Na lice sine Nekdanja radost.
Veselje naj v tvojih zrem očeh.
Glej, sreča se že smehlja.
O znani vi zvoki, precudežni zvoki,
O, koliko življenja je v vas Vso prošlo srečo.
Vse prošle muke, in svidenja radost in solze ločitve, vse to morete poživeti.
9.) ZNANI ZVOKI.
Z odločnostjo hrabro zdaj strgam iz rok
usode si srečo. !	Z	žarečim	plamenom	mi	nada gori.
Saj v ljubljenem pogledu, prikritem smehljaju oglaša se tebi ljubav!
Ni strah me zdaj ničesar,
Ne groženj, ne viharjev.
Zdaj znane mi sence Se javljajo znova, vabljivo smehlja se ljubav.
In srce veruje prerado omami,
Še prosi prevare in še hrepenenja, Spomin divja v meni pekoč.
Srce zadušila mi skoro je borba, Zdaj z»pet se dviga na boj.
Premagam jih!
Saj slutim, za njimi je sreča neskončna, Za njimi ljubezni je čar.
Dovolj je!... Sanje končajte!
Ve trgate moje srce!
Vso prošlo srečo, vse prošle muke in svidenja radost in solze ločitve Pozabi za vedno srce!
10.) IMEL SEM DOMOVINO.
Nekdaj sem dom imel prelep,	Dobil poljub sem.
Tam je dehtela lipa krasno.	Domačih glasov	zvok	je šepetal tako:
Cvetje rož bilo čarobno,	»Ti ljubi moj«!
Vse, kakor san ...	Sladak je to bil	san ...
11.) TVOJE TELO...
Tvoje telo daje rožam vonjave, Ti vlivaš žar v ptičje pesmi. Njih vrisk podoba tvoja je.
Ustka so tvoja pognala meni Cvetico drobno in ljubko.
A zlati tvoji laski so pomlad, so svatbeni sončni nasmešek.
12.) PESEM ZA MAMO.
Če tička bila bi, želela bi samo,
Da pela bi pesmice lepe lahko
krog mamice svoje ves dan kar naprej,
pregnala težave tako bi odslej.
O, da sem jaz ovca, bilo bi lepö, vso dala bi mami kar toplo volno. Bi mama napletla nebroj nogavic, Da najinih zeblo več ne bi nožič.
Če v morju bi ribica mala bila,
Prinesla bi jantarja, školjkic iz dna.
In veste, za koga bilo bi to vse?
— Za mamico jantar, a školjke za me.
Če zima bila bi, največji bi bil smeh. Začarala v sladkor bi ves led in sneg. In zemlja potica bi sladka bila,
Ki moja jo mama tak’ rada ima.
A če bi čevljar lahko kdaj jaz bila, Bi vsaki sešila po čeveljčka dva. Plesali bi v njih moja mama in jaz Ko ptičke prepeval veseli bi glas.
V	zadrego prišla bi pa lahko kedaj, Če češnja bila bi, al’ mleko al’ čaj, Pojesti al’ spiti me hotel bi kdo.
In moja bi mama jokala hudo.
13.) MIREILLINA ARIJA IZ OPERE »MIREILLE«.
Zleti brzo, zleti k njemu.
14.) Dvospev iz opere »EURYANTHE«.
Euryanthe: Zdaj zašlo je sonce sreče,
Slutnja grozna me mori. Eglantina: Nič ne plakaj!
Tu pri meni varna si.
Euryanthe: Joj, molčečnosti obljube Držala nisem dolgo.
Eglantina: Tu pri nas zdaj najdeš mir. Euryanthe: Tvoje srce nudi mi pomoč. Euryanthe in Eglantina:
Sreča nova spet se javlja meni (tebi),
Našla sem (si) zvesto srce.
To bogata je zamena Za prestano vse gorje.
Ti si (jaz bom) dobri angel varuh moj (tvoj)
15.) Dvospev: V NOČI.
Spavajo vsi že, le ti še bdiš, srce moje,
Samo ti še ne spiš.
Brezupna tuga tvoja nočnega ne da pokoja.
Po ljubezni hrepeniš molče,
Svoje zanjo nosiš bridko gorje.
Lastovka lahkokrila, ti mu boš oznanila, Kdo nanj misli,
Kdo ga čaka,
Dvigni se v zrak,
Tja pod oblak,
nesi pozdravov mojih obilo
v kočico borno kot tolažilo.
Kdo ga ljubi neizmerno. Ti govori za 1116,
Ti povej vse želje.
Ti govori za me ti povej vse želje,
Zleti brzo, zleti k njemu!
Henrietta:	Madame	Bertrand, vi ste spet tu?
(Nikoli ni pred njo miru!)
Bertrandova: Povejte mi, vi golobica,
Kako vam je, kaj dela mož?
Henrietta:	O — moj mož?
Odšel na vse zgodaj je že z doma,
Opravkov pač ima dovolj.
Bertrandova: Tak zgodaj? — Ej — !
Kleveta res si vse izmisli:
Da sploh prišel še ni domov, tako se splošno govori.
Henrietta:	Kaj ste rekli?
Bertrandova: (Je že v zadregi!)
Bertrandova (hinavsko): Gospa, ne hudujte se,
Žaliti ni bil moj namen.
Henrietta (zasmehljivo): Le govorite še, žaliti me ne morete, ker vem, da dobro mislite.
Bertrandova (jezno): Poglej jo no!
Uslužen bil bi človek rad, a nehvaležna je zato.
Henrietta:	Poglej jo no!
Kako prepira nam želi Nesramna ženska ta.
Bertrandova (sladko): Zakaj bi se medve sporekli?
Ničesar res bi s tem ne pridobili.
Henrietta (ironično): Nemogoč med nama je prepir!
Bertrandova (vsiljivo): Za moža zdravilo je — prezir.
Henrietta (razdražena): Ojoj, ta strašna ženska spet začenja.
Bertrandova (s poudarkom): Pač reva je današnja žena, težko se	dober mož	dobi.
Henrietta	(zbadljivo):	Še težje pa	je, mislim,	oni,
ki sploh	nikogar ne	dobi.
Bertrandova (razkačena): Ta predrznost!
Henrietta (Zdaj je v zadregi!) (zasmehljivo):
Madame, ne hudujte se!...
Bertrandova (besna): Le govorite še!....
Tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani