Leto Na Dunaji 1. februarja 1870. List 3. Senčnica. Leži ravnina in polje, Po polji bistra Sora gre, Nad Soro sterme so gore. Na gori cerkev v zrak moli, In preko Sore most derži, Pri mostu beli dvor stoji. Ob dvoru cesta vglajena, Za dvorom hladna senčnica, A v dvoru mlada deklica. V lepoti zornih let cvete, Kot iskra živa, bistra je, O njej vzdihuje moštvo vse. O njej vzdihujem tudi jaz — Oh, zlati čas, preblagi čas, Ko sem ugledal njen obraz! Na klopi v senčnici sem bil, S prijatelji se veselil, Eumeno vince z njimi pil. Prišla si k meni, deva ti! Pogledala si me z očmi, Pod ženskim čelom lepših ni. Vijolice lepo rasto, Ko v travi dihajo sladko — A tvoje slajše je ok<5. Ko se ujasni zrak nebes, Vedri nad nami krasno res — Krasotnejših si ti očes. Besede tvoje divna slast, Kipeče persi in vsa rast Kraljicam bila bi na čast. Nij čudo, da vseh misli roj Obernil se mi za teb6j, Pobegnil mir je daleč moj. Poslušal tvojih ust sem glas, Objemal nežno te čez pas, Igral se s kito gostih las. Kot da me v zarji prejšnih let Odeva še mladosti cvet, Tak<5 se lep mi zdel je svet — Na svetu vsem najlepša ti, Tako edina med ljudmi, Da ti nikjer primere ni. A vendar vnet, kot nikdar prej, Ne prosim, da me z upom grej; Jaz prosim, da mi v greh ne štej! Oprosti mi serca vihar, Oprosti mi ljubezni žar, Ki ne ugasne mi nikdar. Če mi ugasne kdaj, al' ne, Ta ogenj, ki me v persih žge, Saj vredna si ga ti, dekle! Romarska cerkev. Oh koliko moških in ženskih ljudi In mladih in starih na goro, Ob romarski palici molit hiti! Irx delat za grehe pokoro! Jaz v g6ro ne hodim, ostajam pod njo, Ker tukaj je moja cerkvica, V kateri serca mi kraljica Obseva s prestola se z glorjo zlato. Radovan. Zori 11 ur. 10. julija. Včeraj sem bil v Montmoreney. Kedo bi mogel slišati to ime, pa bi se ne spominjal moža, ki gaje posvetil se svojim duhom! Veš, dragi moj! da, od kar ga poznam, posebno ljubim Rousseau-va. Vse svoje bitje, ne zameri mi te besede, čutim nekako sorodno njegovemu; kakor on, bolj mislim se sercem, če se sme tako govoriti, kakor z glavo in kar je bolelo njega, boli tudi mene! Tukaj pa moram nekaj opomniti. Med druzimi posebnostimi, ki bi se jih sramoval vsak izobražen človek, imam tudi to, da mi „kamenje ne govori." Ko se sprehajam po velikanskem nplace de la concorde," kjer je stala, kakor beremo, velika kervava miza, na kateri je palo v dveh letih do 3000 glav, med njimi tudi kraljeva in kraljičina, ogledujem se stermečim očesom velikanski obelisk, ki ga je poslala sužnja Afrika ponosni Franciji, in prijetno mi bije na uho sladko šepetanje krasnih dveh vodnjakov, ki mečeta vodo visoko proti nebu; noben spomin mi ne kali lepega pogleda! Pa naj pravi še kedo, da sem sentimentalen! Zakaj me je pa vendar tako gnalo, videti enkrat kraj, kjer je živel Rousseau dve leti kakor puščavnik in kjer je spisal svojo „novo Helo-jizo," visoko pesem ljubezni! Zakaj me pa tukaj tako mika vse, karkoli me spominja tega moža? — Za to ker ga — ljubim. Dolgo že sem obetal Evelini, da jo saboj vzamem, kedar pojdem kam dalje. Smili se mi sirotka, ker je vedno zaperta, in bledi in hira, kakor cvetica, ki jej manjka zdrave sape. To je bilo veselje, ko sem jej naznanil prej tisti večer, dajo jutri saboj vzamem! Skakala je, ploskala z rokama in se vertela, kakor nora! Zdaj pa se začne velika skerb! pripravljanje na daljni pot, ako-ravno sem jej dejal, da prideva še tisti večer nazaj. Nič se naj ne bojim, tolaži me, bo se že tako lepo napravila, da me ne bo treba sram biti, sprehajati se ž njo, naj naju vidi, kedor hoče. In začne mi naštevati vse svoje obleke: bele, višnjeve, rudeče in pisane, in kaj vem vse kake! — svoje slamnike in klobuke s perjem in trakovi; popisuje mi vse na tanko, kako je to in ono, ter prosi me na zadnje, da volim, katero obleko naj vzame. Na enkrat pa se zaverti na peti: kako sem neumna, mari grem kar ponje, da bote videli! Komaj sem jo ustavil in pregovo- •il da uieni je vse enako, naj se obleče, kakor se hoče; dajo lepa in meni pogodi v kateri koli obleki. To je storilo pravdi konec! ^ Deseta ura je bobnela z bližnje ogromne cerkve st. Deniškc,ki je čerua molela v jasno poletno nebo, ko se pripeljeva v Enghien, prijazno vas s toplicami, ne daleč od Montmorency. Ker se nama ni mudilo, zapustiva voz, ter greva peš proti vasi. S konca vasi se zablišči nama prijazno jezerce. Evelina, ki ni še nikoli nič tacega videla, zavriska veselo, ko ga zagleda, in tudi jaz se sra zaveselim, saj si ne morem misliti lepega kraja brez bistre vode, ki ie njemu to, kar je lepo oko prijaznemu obrazu. Ker je bilo kmalu čas kositi, ustaviva se pri hišici poleg jezera, ki naju je tako prijazno vabila. Ko se nama je pripravljalo kosilo, sprehajala sva se po cvetočih travnicih, ki oklepajo na eni strani jezero. Bil je lep poleten dan. Jaz ne vem, kako je to, ali pomladanskega in jesenskega dneva, naj bo še tako lep, ne morem se prav od serca veseliti. Pomlad in jesen mi budita nemirno čutilo, ki ima v sebi skoraj ravno toliko grenkosti, kakor sladkosti; gotovo je to bolj poetično, ali poezija je, meni vsaj, nemir — mir pa je sreča! V lepem poletnem dnevi miruje natura, počiva življenje, stoji, rekel bi, čas, kakor ura ki seje ustavila. Po cele ure bi ležal tacega dne znak v senci ter govoril s poetom: trenotek stoj — kako si lep! — Tak dan je bil ta. Po jasnem nebu so plavali sem ter tje raztreseni beli oblački; prijetna sapica je ohlajala prehudo vročino; iz višine je donelo veselo škerjan-čevo žvergolenje; lahno se je zibalo jezero in prijetno pluskalo ob breg. Evelina je bila vsa srečna: veselo je skakala in tekala po travnicih, kakor jagnjiče, ki je Spomladi pervič na paši. Vse jej je bilo novo, vse jo je mikalo; saj je bila božiča danes pervič pustila temno mestno zidovje '_jaz pa sem bil otrok z otrokom. Letal sem ž njo po travniku, ter- gala sva zdaj cvetice, zdaj sva metulje lovila. Kolikokrat je pala po dolzem tje po travniku, ko je se slamnikom predaleč mahnila za metuljem! Smijala sva se na vsa usta, in mislim, da z nama tudi srečni metulj. Ko sva se že nekoliko utrudila, greva pod košato lipo poleg hiše, kjer nama kmalu prineso kosilo. V slast nama je šlo vse. Evelina je jela in žvergljala, kakor lastovka, pa smijala se, vse ob enem! Zdaj pa je bilo čas, napotiti se, kamor sva bila namenjena. Komaj četert ure od Enghiena zagledava na nizkem griči Montmorency. Prijeten pogled! bele hišice sem ter tje po griči raztresene med zelenim sadnim drevjem. Ko prideva do zaželenega mesta, pozvonim pri vertnih vratih Odpre nama stara ženica ter prijazno dovoli, da smeva ogledovati hišo in vert. Ali v serce meje zabolelo, ko mi pravi ženica, daje od tistega časa, kar je tu živel Rousseau, vse prenarejeno in prezidano ; samo vert za hišo in gozdič za njim, da je še, kakoršen je bil. Pokaže mi lepo lavorovo drevo, katero je slavni mož usadil se svojo roko. Sprehajaje se po gozdiči najdem preprosto kameneuo klop z napisom: Tukaj je rad počival J. J. Rousseau. Sedem nanjo in kmalu se globoko zamislim. 3* Cez nekaj časa priskače Evelina, kije v tem letala sama po gozdu in vertu, sede poleg mene na klop, izdahne, nasloni glavico na moja kolena, pogleda me še enkrat s trudnim očesom — in zamiži. Sladko počivaj, blaženo dete ! Vsemogočni naj ti ohrani čelo vedno jasno, kakor je zdaj, in veselo čisto serce! Blagi duhovi naj te spremljajo po viharnem življenji. Da bi ne vedela nikoli, kaj je skerb, kaj jo ke-sanje. Viharna strast naj ti ne kali nikedar čiste, mirne duše. Hude sanje naj ti ne dramijo spanja; mirno in sladko naj ti bode vedno, kakor ti je zdaj v mojem naročji! Oj srečno dete in presrečno ti! Ker tebi je neznano vse gorje! Zavedati se ne — narslajši stan!--- Naj rahle sape dušo ti paso, Dokler spoznaš veselje in solze!-- Je-li življenje človeku dobrota — sreča? Oj človeški rodovi! kako Senci enaki ste vi! Saj kedo umerjočih, kedo Sreče več zadobi, Kakor da srečen se zdi, Ko se je zdel, pa pogine! In zopet na drugem mestu: Roditi se ne — narbolje Človeku je to; če pride na svet, Pustiti hitro ga spet — To pak je za pervim narbolje. Kedo pa je govoril te besede? Saj, da so mu šle iz serca, to pač čuti vsak, kedor kaj čuti. — Te besede je govoril mož, ki je živel v najlepšem delu zemlje, jasnega očesa, jasne duše, kakor nebo, ki seje razpenjalo večno vedro nad njim — sin mogočne, cvetoče domovine, ki ga je spoštovala, ki se je ponašala ž njim, ki ga je čestila kakor boga ; pesnik, kateremu je bila razkrila večna lepota milostno svoje obličje; človek, kateremu je teklo mirno in jasno življenje, kakor po cvetečem polji bister potok, v katerem se zgleduje cvetica ob robu, neskončno nebo — človeški obraz: — te besede je govoril Sofoklej . . On je bil eden tistih izvoljenih, ki nam kažejo, kako lepo bi moglo biti človeško življenje, in mi jih moramo gledati ter veseliti se njihove sreče — saj so naši bratje. In vendar, dasi srečen sam, kolikor more biti srečen človek, zakaj je govoril tako? — Poznal je življenje; če ni terpel sam, pa je videl terpeti toliko druzih. In kakor je mislil in govoril on — tako so mislili in govorili naj-veči modrijani, najblaži duhovi vseh časov, tako je tudi mislil in govoril mož, ki je tolikrat počival na tej klopi — — Kaj pa hočemo reči mi, ki smo prišli za njimi, ki imamo za sabo daljši čas; ki gledamo več gorja, ker vidimo več ljudi pred sabo in krog sebe. Saj kaj pa je vsa zgodovina, kakor povest človeškega terpljenja, pisana s kervjo in solzami! Pa človek še ni sam na sveti; kaj pa žival? — Od nabodenega kebra, ki verti v smertnih težavah mlin sirovemu paglavcu za kratek vag _ uboge tlačanske pare, ki v potu svojega života nosi in vozi človeku bremena, ki jih ne zmore sam, plačilo pa gotovo ji je glad in geja jn _ naj dela, kar more — palica! — koliko truda, koliko terpljenja! Ko človek premišlja, koliko je terpljenja, koliko reve na sveti — in kako bi mogel ne premišljati tega, če ima serce ! — saj še ne more, ne sme, za se en trenotek, ne pravim, srečen, le miren, neskerben biti. Ko sediš zimski večer v mirnem, gorkem hramu, zunaj pa žvižga ostra burja krog voglov in tuli po polji; kako dobro, kako mehko ti je pri serci! Tega pa ne pomisliš samopašnik, in gorje ti, ko bi pomislil! da ravno tedaj žena onemogla na poti pritiska dete od gladu in mraza umirajoče na merzle, izstradane persi — pa le tiho uboga mati, nocoj še bo konec tvojega in tvojega červiea terpljenja! Zaspala bosta pod gorko sneženo odejo jutri pa bo zopet veselo sijalo solnce z jasnega neba na zemljo! — Pa ta ni edina! In ti dekle — zakaj bi s tabo ne govoril, saj ženske imate mehka gercai — Ti dekle, ki sloniš svojemu izvoljenemu v naročji, ter mu zreš zamaknjena v srečno oko — kako si srečna! — Tvoja sestra pa _kaj ni tvoja sestra, kaj ni hči ravno tistega nebeškega očeta? --tvoja sestra pa hodi ravno ob tisti uri — obup v obrazu, obup v serci gori in doli kraj mirno tekoče vode: Voda, si ti globoka, Kakor sem jaz visoka?--- Pa ta ni edina! Kaj pa je tebe treba bilo? Tako bi človek žalosten dejal vsemu človeškemu rodu. Kaj pa ni res podoben ubogi zapuščeni siroti? V bolečinah pride na svet, v bolečinah gre iz sveta; pervi glas njegov je jok — izdihljaj zadnji! Od zibeli pa do groba, koliko truda in skerbi, koliko nemira in hrepenenja, koliko neuslišanih želj d! — koliko solzd . . — — Iz teh misli me izbudi nedolžno dete, ki mi je ves čas spalo v naročji! Ko se zdrami, dvigne glavico, mane si z obema rokama oči in ozira se plaho okrog. Ko mi pa pogleda v obraz, in vidi, da se (leržim, na smeh, zasmeje se tudi ona, objame me in serčno me poljubi. Vstaneva, posloviva se od prijazne ženice in veselo korakava nazaj proti Enghienu. Ker seje bližal že večerje čas, oberneva se zopet proti hišici, ki naju je bila tako lepo pogostila. Po večerji odpnem čolnič, stopiva vanj, odrinem od kraja in veselo vesljaje prepeljujem svojo mlado prijateljico po dolzem in povprek po jezeru. Ali je bilo veselje! Zaviha si rokavčke do lahti in ploska in brodi po vodi; zdaj terga bele povodnje cvetice, zdaj grabi po drobnih urnih ribicah, ki se zaganjajo iz vode zijaje po letajooih večernih muši- cali. Solnce seje bilo skrilo za gore, iz germovja ob jezeru je prijetno donelo drobno žvergolenje tičev, ki so se spravljali spit, in vmes sladko — otožna pesem kosova. Težka nama je bila ločitev od ljubega kraja. Se z voza se je dolgo ozirala Evelina nazaj ter z ročico ga pozdravljala. Zvezde so migljale na nebu, ko naju zopet sprejme hrupeče mesto. Boris Miran. Pravi vzroki francozke revolucije. Zgodovinska študija. Ob riicht Natur zuletzt sich doch ergriinde? G ii t h e. Nahajajo se v človeški zgodovini tako velikanske prikazni, tako močni in mogočni potresi, da motijo pravo razsodbo tudi vestnega opazovalca. Zgodovinarju, ki opazuje dogodbe le od daleč, zdi se nerazumljivo, kako so mogle prodreti in vsestransko se razširiti ideje, katerim prej ni bilo ni sledu ni tiru; onemu, ki tega potresa ni čutil sam, niti doživel, zdi se neverjetno, kako se je mogla navdušiti malomarna in le po materijalnem dobičku hrepeneča množica za teorije, ki so ogrevale poprej samo najčisteje značaje, najviše duhove; kako so dalje dobile te ideje kri in meso, ter uničile v viharni hitrosti naprave, o katerih se je mislilo, da so po svojem sto in stoletnem obstanku uterjene in posvečene proti vsaki prenaredbi in prekuciji. Ako se tedaj že po svoji naravi take dobe le težko dade vestno narisati, kaj pa še le potem, če se pridruži tej težavi še druga, da namreč nasprotja, katerih konflikt je bil vzrok vsej prekuciji, živ6 še dandanes nerešena, če se tedaj bliža zgodovinar preteklim dogodbam z osebnim sočutjem ali z osebnimi predsodki? Ne smemo se čuditi, da dobimo potem namesto objektivne, dogodbe le v naravni zvezi nam pripovedujoče povesti, le nejasna plitva sporočila, katera nareka večkrat slepa strast, ne pa resnicoljubje. Najbolji dokaz za to žalostno resnico nam daje doba, katero pojasniti imajo namen moje verstice, velika revolucija 1789. leta. Ta velikanska prekucija, ki je kakor prej še nobena pretresla ves deržavni in socijalni red, ki je žugala uničiti vse takratne naredbe in naprave, ta neskončna drama, katere niso igrali ljudje, ampak velikani, ta doba, v kateri sta si junaštvo in gerdobija, velikost in maloprid-nost nasprotovali v enako nenavadnih razmerah: kolikokrat se je popisovala, pa kako malokrat prav umela! Nekateri so povzdigovali jo v nebo, drugi jo ometali z blatom, nekateri so jo panegjrično prepevali, drugi zasmehovali v pamfletih: pa vendar se mora še le roditi zgodovinar, ki bode popisal čudečemu .se svetu velikansko francozko revolucijo brez strasti in brez enostranskega stališča mirno in objektivno. Že zdaj pak mora biti vsakemu mislečemu človeku jasno in očito, da dogodba, kije pretresla in prenaredila vso Evropo, ni imela svojega začetka v tako malostnili vsakdanjih vzrokih, kakor jih malovredni in servilni zgodovinopisci prisojajo francozki revoluciji, človeške zgodovine kolo se verti po tako določnih in po večnih zakonih uterjenih potih, da tisti, ki pravijo, daje vsa francozka revolucija delo samo nekaterih nepremišljenih fantastov, delo zaslepljenih rovarjev, goljufajočih in goljufanih razsajalcev, tisti francozke revolucije po njenih vzrokih in nasledkih ali ne poznajo ali pa celo poznati nočejo. Kajti če pazno in vestno premišljamo franeozko revolucijo, kmalu se nam odkrije, da pravi vzrok vse te velike in potrebne katastrofe je bil razdor med socijalnimi in deržavnimi napravami na eni, in med teptanimi naravnimi pravicami človeškimi kakor tudi med faktično omiko francozkega naroda na drugi strani. Potem se nam pokaže francozka revolucija tudi taka, kakoršna je v resnici: pred vsem socijalna, po tem še le deržavna prekucija, ki je najprej iskala z-dravila bolnemu socijalnemu organizmu in še le v drugi versti tudi primernih deržavnih prenaredeb. Da bi to misel, katero je, kolikor jaz vem, pervi izrekel in jasno dokazal nemški nacijonalekonom L. Stein (Geschichte der socialen Be-wegungen in Frankreich, I.) in ki je od tega časa proderla tudi v dalje kroge, med slovenskim občinstvom rszširil ter tako vsaj nekoliko pripomogel franeozko revolucijo prav spoznati in ceniti, to je namera moje študije, če morda tega namena ne dosežem popolnoma, če marsikatere stvari, ki sem jo jasno mislil in živo čutil, ne bom enako določno izrazil, naj pomisli častiti bralec, kako težko je povsod pravo pogoditi v onih nemirnih in zmedenih časih in kako težko je posebno slovenskemu zgodovinopisja nevajenemu peresu pravo tudi točno povedati ter naj me potem blagovoljno izgovarja in opravičuje. (Dalje.) Fr. ŠuMje.' Na Jenkovem grobu. (Elegija, jesen, 1869.) Grob se za grobom versti, z visoko travo zarasten; Eden med njimi še ni bilke zelene rodil. Ta je tvoj dom; serce, brat, v njem ti nemirno počiva, V grobu našlo je mir, konec je našlo želja. Grom naj bobni, viharja buči naj sila serdita, Vojska, nemir nad zemljo — pokoj, tihota pod njo. Jasnega lica ti ni življenje kazalo, grenkosti Kupo polno si pil, sladkega malo si vžil. Dom, ki g6rel si zanj, goste so krile temine, Jasnega dneva ti ni zlati oznanjal še zor. Solza ml sili v ok<5, pa solza naj zopet se skrije, Pi5koj našel si ti, v boji se trudimo mi. Blag že sad si rodil, ko drugim še cvetje odpada, Sad ki ga vživamo mi, vžival ga pozni bo rod. Tebi toči solze na grob Slovenija mati, Točijo gorke solze bratje ti nanj in sestre. V zemlji domači ležiš, v narlepši družbi počivaš, P<51eg tebe leži pevčevo blago serce; Blažjega ni seroa slovenska nam zemlja rodila, Ti po kervi si brat, brat si po duhu mu bil. V zemlji domači ležiš, predragi zemlji slovenski, Ki si na tujem zvesttS vedno ji hranil seroe. Stražijo dom ti gorenjske gore ob meji koroški, Sava pod tabo šumi, bistre valove vali. Tam pa doli leži s predrago očetovo hišo Ravno sorško polje, ki si ga ljubil tak6! Nova ko pride pomlad, dom z mlado pokrije ti travo, Zvončke, vijolice nanj, z ljubo vsadi ti rok<5. In nad njim prijatelj bo tvoj, skerjanec žverg61el Pesem veselo z neba, svet bo vesolni vesel. Zorna pač skoraj pomlad zašije deželi slovenski, Vroče tvoje tedaj spolnjene bodo želje! — S oris Miran. Lipe. Povest. I. Ko je bil Lipe Rodovščak dva in dvajset let star, bil je lep človek in vesel. Zaljubljen je bil in sicer, kakor je navada, od dne do dne bolj. Zakaj ne? Saj je bil mlad in srečo si je želel neizmerno veliko, kakor vsi mladi ljudje, katerim nebesa godejo, svet se jim smehljii, in serce jim je odperto za vse, kar dobro deje ali boli. Volje, brez pomude naložiti si na vrat mnogoiskano breme zakona, ni mu,za boga ne! manjkalo. Ali bil je tu še težtik kamen na cesti. Njegov oče, stari bogatin Rodovščak, visel je komaj na lasu na življenje pripet, ali gospodarstva ni hotel prepustiti sinu Lipetu. In tudi po druzih straneh je bil svoje verste mož. Rojen iz grajščinske rodovine je bil dobil kot mlajši sin nekaj od očeta in kupil si posestvo Rodovje. Tu se je bil udal popolnoma kmetiji in gospodarstvu in se kmalu tako pokmetil, da ga ni bilo šteti ne med gospodo ne med vaščane. Njegovim bratom je bilo prodano dedno posestvo in služili so po božjem svetu cesarja, dokler niso pomerli; — stari Rodovščak pak je kot pokmeten grajski sin bogatel in ni bil ne tič ne miš, samo osoren in siten je bil vsemu svetu. Celo vlade ni spoštoval, temoč zabavljal je vsem gosposkam in vsem davkom. Kmetje okrog so ga imeli za to v čislih, vendar so ga hudobni tudi vlekli čez z6be, ker ni nobenemu ničesar posodil brez gotove intabulacije in ker je bil ž njimi kakor z vsacim malobeseden. Svojega sina Filipa, katerega je imenoval po berdavsko kmečko zmerom le Lipeta, bilje dal v šolo, da bi vedel toliko kakor on, to je, da bi spisal vse račune in bral in umel vse dopise iz sodnije. In Lipe je res hodil do osemnajstega leta v glavnem mestu v šolo. Učitelji so g a strašno hvalili, vse je očeta pregovarjalo, naj ga da študirati, ker ima velike talente. Ali starec Rodovščak ni odgovaijal nobenemu. Iz tabakire si je v nos namašil tabaka, pa jezno je gledal. Proč je bilo! Lipe je moral šolo pustiti, k očetu sesti na voz — in domii! Pol pota sta tedaj molčala, na drugi polovici pota pak je bogatin Rodovščak udaril po konji in vprašal: »Kaj pa bi rad ti še študiral?" Lipe ni vedel povedati kaj, temoč rekel je samo, da mu na kmetih ne dopade, da bi bil raji v mestu, da bi delal raji z glavo, kakor pa kme-taril in gospodaril. — Stari Rodovščak pak udari zopet po konji in pravi: „Oslč! Za papir je čas minil in za sabljo. Njiva bo od zdaj veljala pa vol." Lipe tega ni razumel ta čas. Ali kmalu je sprevidel, da mora pri starem, kateri ga je imel samega, prav zares ostati. Pošiljal ga je zdaj h koscem gledat, zdaj v gozd; zdaj gaje opominjal, naj se dela vadi, zdaj pa, naj v mlinu pazi, če ni goljufije. Lipe je bil srednje postave, tenkega života, pa mehkega serca. Zarad poslednje lastnosti so ga radi imeli hlapci in ljudje sploh, dasi se ne more reči, da bi bili tako hitro delali, če je bil on pri njih, kakor če je bil oče. Stari je to opazil in zelo zmerjal sina. Lipe je imel na dalje še eno lastnost: bral je veliko. Pa ne davkarskih bukvic, pratike ali hišnih računov, temoč druge knjige: pesmi, povesti, romane in kar je imel enacega in skrivaj mogel dobiti in kupiti od izobraženih ter polizobraženih ljudi v soseščini. Ker je stari to zasledil, liudoval se je tudi nad tem in Lipe je preslišal mnogo ostrih besed. Ali očeta je rad imel, saj je še druge ljudi rad imel, vse brez razločka, ki so prijazni bili ž njim. Ni čuda menda po tem tacem, da stari Rodovščak mu ni hotel prepustiti gospodarstva, ker se mu ni še videl zrel mladi Lipe. Tem menj pa je čuda, če se pomisli, da Rodovščak od kraja do konca, ni kratko ni malo, ni bil zadovoljen z nevesto, katero si je bil izbral Lipe pozneje po svojem prihodu v domačo hišo. rKaj hudiča bi se tak mladikovec o babi menil!" rohnel je stari, ko je na pervo cul o sinovi zvezi. (Dalje) J. Juriic, Pisma iz Rusije. ii. Prijetno me je osupnila Varšava. Mesto ima čisto velikomestni značaj. Ulice so široke in čiste. Hiše lepo zidane, verstč se prijetno s palačami. Tudi tergov je dovolj, in sicer prostornih. Čeravno je bila sabota, in več ko polovica prodajalnice zapertih, ter le tu in tam kak prazničen žid so pokazal, bilo je mesto vendar prav živo. Govoriti sem čul le poljski, samo policaji, ki sem jih nalašč kaj popraševal, govorč raji ruski. Napisi pa so povsodi poljski in ruski, kar se nič kaj ne podil metropoli nekdanje Poljske. Da duh poljski še živi, dokazal mi je kro-jaček, suh možiček z Napoleonovo brado. Iskal sem nekaj pri njem, a on ni imel tega. Spremil me je pa prav uljudno h kožuharju precej daleč. Na poti ga vprašam, kaj pomeni velikansko poslopje, mimo katerega sva ravno šla? Možiček je namežikal in dejal, da je nova mestna hiša, in da so prejšnjo „spalili." Vedel sem sicer, kedo jo je „spalil,u a nalašč povprašam: „kedo?" Mož me pogleda po strani, na-mežika, se nasmehne, a ne čerhne besedice. Ko mu jaz prav tiho pravim, da gotovo o zadnji revoluciji, moral mi je mož zaupati. Zakaj stisnil mi je prijazno roko in bila sva prav dobra prijatelja. Nekoliko nepričakovano pa se mi je zdelo menenje oskerbnika najinegai liStcla o zadnji poljski ustaji, katere se je tudi on udeležil. Zvedel je bil, da sva Jugoslovana in tako želel od naju slišati kaj o dalmatinskem uporu. Ko sva mu razložila nekoliko stvar, pravi: „Tudi mi smo uže večkrati in tudi zadnjič, ko sem bil sam pri „aferi," naredili tako neumnost, a sedaj smo drugega menenja. Nesrečni smo, a zakrivili smo mnogo sami in sedaj si ne moremo pomagati." Tako je govoril bivši upornik, in še sedaj unet Poljak. Na kolodvoru sem čul skoro le rusko govorico pervič, odkar sva Dunaj zapustila. Samo mož, ki je k nama prisedel, in iz voza poslavljal se s prav čedno mlado žensko, govoril je francoski. A izgovarjal je prav srednje, in nosni glas v „demain je vous čcrirai« je bil tako pretiran, da sem se nehotč spomnil: si tacuisses etc. Molčal je pa po tem vedno, in to je bilo dobro Zakaj če se po noči voziš po teh enomernih neskončnih ravninah, ne ljubi se ti ničesa misliti, in rad nasloniš glavo, da malo zadremlješ. Ko se prebudim, Francoza uže ni bilo, a nasproti mi sedi gladko obrit mož s čisto rusko fizijonomijo. Navaden razgovor, od kodi in kam se prične, in ko mu poveva, da sva Slovenca, pakazal je mož natančno znanost naših zadev. Posebno je dobro zadel geografično lego dežel, v katerih prebiva razkosani naš narod. Zares, mislil sem, Rusi zaslužijo zahvalno pripoznanje Evrope, da so dobri zemljepisci. V Grodnem naju, zapusti zgovorniRus in pri slovevu sva izvedela, daje vodja gimnazije v Grodnem in da je bil na reviziji. Od tu do Vilne sva bila sama. V Vilni je treba čakati dve uri, in človek se lahko nekoliko okrepča tu v restavraciji. Svetoval bi to tudi vsakemu, kajti do Petrograda ne dobiš druzeg.t ko kruha in čaja, moraš se postiti dan in noč, če si ne preskerbiš ali želodca ali torbe. Jed je bila prav okusna tako, da je moj tovariš, ki je ves čas skerbel, bode li mogel želodcu v Petrogradu pošteno ustreči, ali ne, v Vilni se popolnoma potolažil. Ohladil gaje pa račun; bral sem mu na obrazu, ko nama iz treh rubljev za precej skromno kosilo prinese le nekaj kopejk na srebernem ploščeku, katere sva mu morala pustiti za globoke poklone, ki jih je delal vedno. Vsa utrujena sva hrepenela „kakor žejen jelen v puščavi po merzlem studenci" po nenatlačenem kupeju, in tak se nama je zdel eden z ruskim napisom: za nekadilce in za dame. Dasi je ravno iz tega, ki je bil edin te verste, precej postarela dama izpuščala cele oblake dima, in če tudi jaz nekadeči človek nisem se mogel sprijazniti s prevelikim tabačnim dimom: vendar serčno vstopim. Gospeno strašilo je imelo ravno nasproten vspeh. V kotu je sedel mož .prijaznega obraza, ki sem ga kmalu spoznal za Nemca. Stali smo še na kolodvoru, ko junaško kadeča dama na enkrat vzklikne svoji nasproti jej sedeči ka-merjeri: rAch, Helene, mein Filoli, mein Filou!« in sicer s takim umirajočim glasom, kakoršnega še dunajska Frl. Wolter ne bi mogla pokazati v najbolj tragični sceni. Ko se skoro prestrašen ozrem na najino junakinjo, vidim, kako deklica tlači pod veliko ruto malega pinča, kije neubogljivo vkljub njenim prizadevam svojo glavo sedaj tu sedaj tam pokazaval in tako umno in zabavno svojo prestrašeno gospo gledal, da sem se komaj zderžal smehu. Najina junakinja pa je naslonila se na steno, ko da bi hotela omedleti, roke so ji povesile se ko mertve, in čuti so bili le tihi zdihljaji: „ah, mon Filou, ah, le conducteur!-1 Deklica, kije morala tudi prestrašeno se kazati, na zadnje ukroti porednega pinča, in dama jame zopet se oživljati. Dobri Nemec pokaže ji na pol resno, pol šaljivo svoje sočutje, in z glasom, ki se je počasi okrepčal, začne revica pripovedovati zgodovino svojega pinča. Zvedel sem tu, daje mali njen ljubček ž njo prepotoval že Anglijo, Francijo in Italijo, in daje neizrečeno umen — „so ungemein klug, ach, so klug!" — da se vselej skrije kondukterju, in da jo je samo danes se svojo neuboglji-vostjo tako nepopisljivo prestrašil. Miru potrebna se nisva mešala v pogovor in tudi med sabo sva malo govorila. Najini dami, kije vso Evropo prehodila, zdela se je najina govorica čisto neznana. To in moja rudeča kapica je bilo menda krivo, da jame dama po nemški praviti svoji deklici, da sva Turka. Čeravno se ne sramujem povedati, da prav nič ne ljubim Turkov, dopala mi je vendar ostroumna njena opazka. Prosil sem torej tovariša, da bi lelike vesti bila začasna Turka, in se tudi vela po tem. A se svojo nemščino mi je vse pokvaril, ko je prišla še druga dama k nam, in se ni mogel zderžati, da bi se ne mešal v pogovor, ki se je razvil pri tej priložnosti. Turški nimbus se je pri tej priči skadil, gospa s pinčem naju ni več od strani pogledovala, a začela mojega tovariša prav po ženski radovedna izpraševati od kodi, kam itd. Bili smo kmalu dobri znanci in moj tovariš se jej je posebno prikupil, ko je pohvalil njenega pinča. Jeziček se jej je razvezal, in zvedela sva, da je žena ruskega generala, rojenega Nemca: la baronne de Wrede. A delala se je pravo Rusinjo, čeravno je bila tudi ona rojena Nemka, celo Slovanko. To pač kaže, da so pribaltijski baroni, nekedaj vladajoča stranka dvorna, plašč tudi obernili po vetru. Cas je pretekel precej hitro do Petrograda, čeravno je pot čez te planjave, kjer ni videti nikjer sledu človeškega, silno pusta. Menda ni v vsej prostorni Rusiji pustejšega kraja, kakor je ta, koder pelje železnica. Na kolodvoru se na hitrem posloviva od druščine, poiščeva svoje reči, in hajd! k izvoščikom. Cela derlial jih je priderla k nama, in vsak je šiloma ponujal nama svoj voz. Odbijeva nekoliko, ker tu nimajo določene cene izvoščiki, in z nekim mešanim čutjem v serci, ki ni bilo ne žalost ne veselje, peljeva se v mesto. Kar sem uže videl in doživel tu, in še bom, popišem drugi pot, če bo ugodno vreme, to je, če mi ne zmerzne černilo. Za sedaj pa kličem iz daljnega severja vam, moji znanci in prijatelji, in tebi, ljuba moja južna domovina, serčno zdravi! Dr. Oelestin. Literarni pogovori, in. S. Jenko. „ . Mortuos plango. Ko mi je prišla pervikrat misel, izdajati «Zvon«, kako bi bil pač mogel misliti tedaj, da ena pervih dolžnosti novega Zvona bo: tožiti po enem izmed narblažjili mož, kar jih je rodila slovenska zemlja: po tako zgodaj, tako nenadoma umerlem S. Jenku! Ne: mortuos plango, jokam za merličem — žive kličem, vivos voco! tako, sem upal, da se bode krepko razlegal pervi glas njegov po slovenskih pokrajinah; žive kličem — ne na kervavi boj — na veselo delo, na krepko gibanje! In da sem se, pokoja željan, lotil težavnega dela, nagnilo me je nekoliko tudi upanje, da morda ravno Zvona glas izdrami pesnika, kateri je sedel kakor Aliilej pri šatorih molčeč, križem rok6 in — tudi ne čisto brez grenkosti v junaškem serci! Upal sem, in smel sem upati, da bode Jenkovo ime lepšalo naš list. To upanje je šlo za druzimi! .... Kratko Jenkovo življenje nima nič posebno znamenitega in zanimivega. Pot iz kmečke hiše v Ljubljano, od tod na Dunaj; iz mesta, polnega dušnega in telesnega življenja in gibanja zopet domu v malo mestece v tesno, zatohlo pisarnico — ta pot, tolikokrat že storjena, pa vendar še ne uglajena, je malokomu s cveticami posuta; tudi naš Jenko je nahajal na njej več ternja kakor pa rož. Pa v krepkem telesu krepka duša; zdrav humor, ki ga ni zapustil nikedar in pa pesem zdaj žalostna, zdaj vesela, kakor je nanašala priložnost: vsi ti darovi božji, ki se nahajajo redko skupaj, so mu pomogli čez vse napotke in zapreke. Gorje, kdor nima doma Gorje, kdor se useda Kdor ni nikjer sam svoj gospod; Za tujo mizo žive dni; Naj križem svet preroma, Vsak grižljej mu preseda, Saj vendar tujec je povsod. Požirek vsak mu zagreni. Gorje, kdor zatajiti Prisiljen voljo in serce; Bedakom posoditi čas mora, glavo in roke! Tu imamo glavni del Jenkovega življenja! To je pač čutil že pred njim marsikateri mladenič, ki si je kruha služil v tuji deželi; gotovo je marsikcdo že zdilioval pred njim: Poiskal rad bi miren kot, Kjer bil bi sam in svoj gospod! le da ni znal dati svojemu čutilu tako krepke, žive podobe. Zato pa je bil Jenko pesnik. In to je perva dobra lastnost Jenkovih pesmi; on je pel, kar je doživel, kar je čutil: Čut se zlije mi v besede. Jenko ni delal in koval pesmi, da bi jih pošiljal, še predno so se posušile, v Novice ali Glasnik. On je p61, kedar in kar mu je velevalo serce, ni se silil s pomočjo domišljije v tuje situvacije. „Tedaj pa je bil Jenko subjektiven pesnik" — poreko naši kritiki, ki imajo za vse pesnike, kijih sodijo, dva velika predala; v enega devajo subjektivne, v druzega objektivne. — Subjektivni nam poje lastna čutila, objektivni pa tuja — ali pa nobenih! Schiller in Preširen sta jim subjektivna; objektivna Goethe in — Koseski! Objektivnost pa je boljša kakor subjektivnost, ergo — quod erat demonstrandum! Kakor bi ne bila vsa lirika subjektivna poezija, kakor bi ne delalo ravno to poeta, da čuti, kar čuti ves svet, le krepkeje, živeje in da ima moč, dati svojim čutilom živo podobo; kakor bi ne bil ravno Goethe, če ga moramo že vtekniti v predal, narbolj subjektiven med vsemi pesniki! Druga posebnost Jenkovih pesmi, s katero se nam prikupljajo, je ta, da so naravne, priproste, jasne; kar čuti, to nam pove pesnik naravnost brez okolišev, brez posiljenih tropov in alegorij. Njegova pesem je kakor zalo kmečko dekle, lepo praznično napravljena, pa po domače, kar ji le povzdiguje lepoto; ne pa našemarjena z gosposko navlako, kar bi res izbudilo marsikateri a! in o! v persih okrogloličnih vaških kraso-tic, pameten mož pa bi se ji pomilovaje smehljal. To pa je dosegel Jenko zlasti s tem, da seje deržal, kakor v vsem, tako tudi v petji, materinih tal. Pesnik se mora sicer varovati nevarnega posnemanja, naj ima še tako lep izgled pred očmi, da ne izgubi čisto svoje individuvalnosti in s tem prave pesniške vrednosti. Kaj druzega pa je z narodom; narod mu ni nič tujega, saj je on sam le del njegov. Narod sme posnemati pesnik vsaj v obliki, v katero izliva lastni Čut. Bolj ko loči in oddaljuje omika človeštvo od pervotnuga, naravnega, nepopačenega stanja, močneje se mu izbuja hrepenenje, kliče ga in vabi nazaj natori v naročje, kjer je njegov pravi dom. Tako je zajemala nemška lirika in pila novo moč iz narodnega vira in s tem zadobila toliko oblast čez človeško serce. Skoraj edini fran-cozki pesnik, kateri nam sega v serce, in ki ga tudi imajo novejši kritiki francozki za svojega največega lirika, — Bčranger, — kako pri-proste, kako domače, kako čisto narodne so njegove „chansons"! Tako je tudi naš Jenko zadel srečno pravi narodni glas. Nar lepše njegovih pesmi se skoraj bero, kakor narodne. To ni oblak izza gore To tudi ni ravn