slovensko ljudsko
gledališče celje
ZA ŽIV IN ODPRT DIALOG Na pragu nove sezone smo - gledališki delavci in zvesti gledalci - polni pričakovanj, ki jih bomo lahko uresničevali le v živem, strpnem in odprtem medsebojnem dialogu. Načrtovane uprizoritve bodo tak dialog izzivale, terjale in, verjamemo, tudi zaslužile, zato je naše pričakovanje kljub zavesti o napornem delu, ki ga bo treba vložiti, polno optimizma in ustvarjalnega zanosa. Nenehni želji po preseganju že doseženega pridružujemo tudi trdno odločenost, da brez prestanka iščemo tudi poti do novega občinstva ter hkrati do aktivnejšega, polnejšega in ustvarjalnej-šega odnosa gledalca do posamezne gledališke predstave.
Naš cilj ni zgolj večanje statistične zasedenosti dvorane, ampak predvsem živo, aktivno, soustvarjalno sodelovanje gledalca v gledališkem dogodku, ki smo ga skupaj z zunanjimi sodelavci pripravili. Naš cilj ni všečnost za vsako ceno, ampak ustvarjalno izzivanje gledalčeve kritične opredelitve do temeljnega dramskega nasprotja in njegove razrešitve. Naš cilj ni bleščava odrske čarovnije, ampak ostrina avtorjeve ideje in njena estetska in spoznavna vrednost. In naš cilj tudi ni estetsko zadovoljevanje sladokuscev, temveč odrsko sporazumevanje z najširšim krogom gledalcev ter postopno poglabljanje njihove gledališke izkušnje.
V tako zamišljenem dialogu, ki naj se ne bi začel in zaključil zgolj z ogledom predstave, čutimo še mnogo neizkoriščenih možnosti za utrjevanje in poglabljanje medsebojnega odnosa med gledališčem in občinstvom. V vedno večjo pomoč in vedno trdnejšo oporo nam bodo morali biti organizatorji kulturnega življenja v delovnih organizacijah in mentorji kulturne vzgoje v šolah. Šele s skupnimi in v isti cilj naravnanimi napori, z voljo in znanjem se bomo temu cilju hitreje približevali.	Slavko Pezdir
Peter Shaffer AMADEUS
Prevod: Branko Gradišnik Režija: Dušan Mlakar Dramaturgija: Goran Schmidt Scenografija: Meta Hočevar Kostumografija: Alenka Bartl Lektorstvo: Nada Šumi Glasbena oprema: llija Šurev
Antonio Salieri Wolfgang Amadeus Mozart Constanze Weber, njegova žena Jožef II., avstrijski cesar Grof Johann Kilian von Strack, cesarski komornik Grof Franz Orsini-Rosenberg, ravnatelj Cesarske opere Baron Gottfried van Swieten, predstojnik Cesarske knjižnice Venticella, prinašalca obvestil, čenč in govoric
Majordom baronice Waldstadten Kapelnik Bonno Salierijev lakaj Salierijeva kuharica Teresa Salieri, Salierijeva žena Katherina Cavalieri, Salierijeva učenka
is
Janez Bermež Zvone Agrež Anica Kumrova Bogomir Veras
Pavle Jeršin
Jože Pristov
Bruno Baranovič Borut Alujevič Igor Sancin Drago Kastelic Matjaž Arsenjuk Drago Kastelic Mija Mencejeva Ljerka Belakova Milada Kalezičeva
Igra se dogaja na Dunaju v novembru 1823, v retrospekciji pa v desetletju 1781-1791. En odmor.
Vodja predstave Sava Subotič - Šepetalka Ernestina Popovič - Ton Stanko Jošt -Razsvetljava in tehnično vodstvo Bogo Les - Frizerska dela Vera Pristov - Krojaška dela pod vodstvom Jožice Hrenove in Adija Založnika - Rekviziter Milan Orehov -Odrski mojster Vili Korošec.
Slovensko ljudsko gledališče Celje. Gledališki list, sezona 1982-1983, štev. 1. Predstavnik upravnik Slavko Pezdir. Urednik Janez Žmavc. Naklada 1000 izvodov. Tisk Tiskarna Tone Tomšič - RT £
Premiera 24. septembra 1982
V gledališkem foyerju
Razstava: spomin na preteklo sezono v slikah in predstavitev celovite grafične podobe SLG Celje za sezono 1982-83.
INDIVIDUALNO - POLITIČNO - BOŽANSKO
Pri vsem spoštovanju avtonomije posameznega dramskega besedila se pred ustvarjalce vsake posamezne uprizoritve tega besedila vendarle postavi vprašanje specifičnega »branja«. V času, ko pri nas zaletava nespamet politikov in hkrati navideznih obiskovalcev gledališča ali iz strahu pred to javno tribuno z možnostjo demokratičnega pristopa (vstopnico je mogoče kupiti pri blagajni gledališča ne glede na barvo kože, spol, politično in religiozno prepričanje, ne glede na oporečno biografijo ali v tisku izraženo misel) ali iz grozljive nekulturnosti ali preprosto iz ignorance nasploh ali zato, da se vnaprej opraviči manjša sredstva za to dejavnost in se tako nujna posledica prikaže kot zaslužen vzrok ali pa še iz kakšnega drugega razloga propagira mentalna in materialna pavperizacija teatra - v takem času je »branje« AMADEUSA, igre o mediokriteti in geniju, skozi trikotnik: umetnik (Mozart) - politik (Salieri) - božansko (glasba) že skoraj edina možnost, že stvar osebne mentalne higiene, hkrati pa nam avtor govori, da je že od nekdaj tako.
Mediokriteta ima, prav zato, ker je mediokriteta, oblast, ugled, vpliv. Genij nima ničesar razen svojega genija; še več: ima celo vrsto neprijetnih, neuglednih lastnosti. Mediokriteta je na svetu zato, da ima in da skrbi za več stvari: ima in skrbi jo oblast, ima in skrbi jo ugled, ima in skrbi jo družbeno-politični vpliv. Skoznjo govori vladajoča politika. Genij je na svetu samo zaradi ene stvari: da skozi svojo individualnost ustvarja ali, kot pravi Shaffer, da je »božja piščal«. To pa je seveda vedno in povsod huda predrznost. Mozart je po sebi, Salieri je po svetu okrog sebe. Zato Mozarta Salieri ne moti, pač pa Salierija moti Mozart. Mozart je kot glasbenik posrečeno izbran za nosilca suverenega čutenja sveta, ki je zaradi svoje suverenosti, drugačnosti, genialnosti seveda a priori revolucionarno, ne da bi to genij sam izrecno hotel. Shaffer si je glasbo izbral za svojo metaforo svobode, ki jo genij ustvarja. Svoboda ni odsotnost represije, svoboda je prisotnost volje.
Splašena mediokriteta Salieri pa v individuumu Mozartu kmalu prepozna zgolj instrument, zgolj »božjo piščal«; nezadovoljen s tem, da bi ukinil le posameznika, se loti tistega, kar je za vse, pa ne v vseh: zgrožen in moralno ogorčen nad to nedemokratičnostjo in neusmerjenostjo se loti igralca na piščal samega. Tu se začne tragikomični spopad Salierija z bogom, tu je tragikomični poskus politične ukinitve božanskega, umetnosti.
Kaj bo, kaj bo, če se genij ne ukroti??	Goran Schmidt
Peter Shaffer
1926
1935
1944
1950
1952
1961-
1958
1962
1964
1965 1973 1979
rojen v Liverpoolu obiskuje šolo v Londonu univerza v Cambridgeu dela v rudniku po vojni nadaljuje študij bibliotekar v New Yorku urednik angleške založbe za muzikalije 62 glasbeni kritik
»Vaja za pet prstov« (Five Finger Exercises)
Dve nagradi
Enodejanki »Zasebno uho« in »Javno oko«
(The Private Ear, The Public Eye), v Celju 1966 »Kraljevski lov« (The Royal Hunt of the Sun) »Komedija v temi« (Black Comedy), pri nas v MGL »Eguus«, pri nas v Drami Mb »Amadeus«
Peter Shaffer
Leopold Mozart v pismu baronici von Waldstatten, 1782
Seveda, popolnoma pomirjen bi bil, če le ne bi bil odkril pri svojem sinu poglavitne napake, ta pa je, da je vse preveč malomaren in lenoben, preveč udoben, mogoče včasih preošaben, ali kako bi temu rekli, da postane človek nedelaven. Ali pa je nepotrpežljiv, nagle jeze in neučakan. Nenehno se bijeta v njem ta nasprotna pola -vsega preveč ali vsega premalo, srednje poti pa ni. Če ne trpi pomanjkanja, pa je že zadovoljen, prepusti se udobju in nedelavnosti. Šele ko se spravi k delu, pa se spet najde, pa je spet srečen.
Iz Boissereesovega dnevnika, 1815
Bitka z italijanskimi glasbeniki, posebej še s Salierijem, prvim dvornim kapelnikom, je bila Mozartu še posebej v veselje. Prav zato ni maral zapustiti Dunaja, čeprav bi bil v Angliji, Španiji etc. prav dobrodošel. Hotel si ga je pač pošteno privoščiti in mu do konca dni nagajati. Tako je vselej, ko je napisal kakšno novo delo, dejal: »To bo pa Salierija stalo precej denarja, bo spet moral svojo malho odvezati.« Menil je, da izziva njegovo nečimrnost. Salieri je obogatel, ko se je poročil s hčerko bogatega trgovca. Ko je bil v družbi s Paesiellom, Martinijem, Salierijem in Haydnom se obrne Mozart k slednjemu, ki je bil njegov prijatelj: »Tebe izvzamem, vsi drugi komponisti pa so pravi osli!«
Rossini v pogovoru z Wagnerjem
. . Salieri je bil tudi sicer v stalnih stikih z Mozartom. Po njegovi.smrti so ga osumil in celo resno obdolžili, da je Mozarta iz poklicne nevoščljivosti odstranil s počasi delujočim strupom.
Wagner: »Še ko sem bil na Dunaju, so se te govorice širile.«
Rossini: »Nekega dne sem si privoščil Salierija in mu v šali dejal: ,Je pa prava sreča za Beethovna, da je iz samoohranitvenega nagona odklonil, da bi vas vabil za svojo mizo, saj bi ga z lahkoto spravili na oni svet, tako kot ste naredili z Mozartom.'« »Sem videti tak kot kakšen zastrupljevalec?«, je odgovoril Salieri. »O, ne«, ga zavrnem, »videti ste prej kot kakšen pristen Strahopetec,« kar je tudi v resnici bil. Navsezadnje pa se ta zlodej ubogi še malo ni zmenil za to, da so ga imeli za Mozartovega morilca. . .
»Der heimliche Beobachter«, Dunaj, 13. XII. 1791
Žal je bil Mozart, tako kot vsi veliki duhovi, nalezljivo brezskrben do svojih domačih razmer. Vdova moža, ki so mu izkazovale mnoge kronane glave in vsa Evropa vso dolžno občudovanje, ki bi si lahko za svoja znamenita dela nagrabil pravcato bogastvo ... ta vdova je ihtela z nepreskrbljenimi otroki na slamnjači in ječala pod bremenom nemajhnih dolgov; za uro iz zapuščine ji je oskrbnik posodil deset goldinarjev, da je lahko pokopala Mozarta.
Karoline Pichler, 1843
Ko sem nekoč sedla h klavirju, da bi zaigrala Non piu andrai iz »Figara«, pristopi Mozart, ki je bil ravno takrat pri nas, obstane za mojim hrbtom, in moralo mu je biti prav všeč, ker je začel brundati melodijo in udarjati takt po mojih ramenih. Nenadoma pa vzame stol in sede zraven, mi veli igrati basovsko spremljavo, ob njej pa sam tako lepo improvizirati in variirati skladbo, da je vsem dih zastal ob poslušanju nemškega Orfeja. Kar naenkrat pa mu je postala stvar zoprna, plane kvišku in začne v svojem norčevskem razpoloženju, tako kot že večkrat, skakati čez mizo in stole, mijavkati in se prekopicevati kot kakšen razposajen otrok ...
Anselm Huttenbrenner o svojem učitelju Salieriju
Nekega dne sem zaprosil Salierija, da bi mi pokazal hišo, kjer je umrl Mozart, nakar me je peljal v Rauhensteingasse in me napotil do hiše. Salieri ga je obiskal še dan pred smrtjo. Bil je eden redkih, ki so ga spremljali na poslednji poti.
Salieri o Mozartu (Zapisal J. F. Rochlitz, 1828)
Med Mozartovimi deli je imel najrajši kvartete, od oper pa Figara. »Kaj pa koncerti?« Priznal mi je, da - kar se bogastva izjemnih misli, tako umetniške kot duhovne izvedbe tiče - segajo v sam vrh njegovega ustvarjanja; vendar tudi ti koncerti, je menil, zlasti poslednji, sežejo v svoji sijajni obdelavi preko zmogljivosti virtuoza na tonsko revnem klavirju. »Kaj pa rekvijem — °?« »Ah«, mi je odgovoril svečano, »ta se ne drži nobenih pravil. Tu je Mozart, po nerednem življenju, pred bližajočo se smrtjo, pretresen dojel duha večnosti, svetost duha.«