DRAGICA HAFNER . KRIZA V DRŽAVI NI OBŠLA OBČINE RAVNE . NAGRADE OBČINE RAVNE ZA LETO 1990 . NOVA SKUPŠČINA OBČINE RAVNE NA KOROŠKEM . MARIJA DRETNIK . SPREMENITI DELOVNI ČAS IN ŠE MARSIKAJ . MIRO PETEK . NEZNOSNA LAHKOST VLADANJA . TONE GOLČER . GIMNAZIJA SE VRAČA . PETER GORJANC . OSKRBA S PITNO VODO V ČRNI . EDI PROŠT . BITKA ZA ŠPANIJO . ZMAGA PROŠT . VSE VEČ JE LJUDI V STISKI. MARKO VREČIČ . KDAJ TELEFON V VSAK DOM . VODEB-ŽERDONER . ČIŠČENJE PROIZVODNIH PROGRAMOV V ŽELEZARNI RAVNE . FRANC URANC . KROM, NIKELJ IN MANGAN V JEKLU . JANKO SUŠNIK . PUSTIMO PTIČEM NAŠIH MISLI LETETI POD NEBO . META BOŠTJAN . NOVOSTI KOROŠKE OSREDNJE KNJIŽNICE . KARLA ODER . DENARNI ZAVODI V MEŽIŠKI DOLINI . ERVIN WLODYGA . 80 LET . GUŠTANJSKI ŽUPANI IN RAVENSKI PREDSEDNIKI . LEOPOLD KORAT . SPOMIN IN OBLETNICA . STANKO LODRANT . EVI BIJU . JOŽE ŽUNEC . TATRE . FRANCI TELCER . UMAZANO OKNO URŠLJE GORE . IVO ŠTRUCL . Z LADJO SONNE PO TIHEM OCEANU . MOJCA POTOČNIK . KS ČRNA . USODA OBROBJA . MITJA ŠIPEK LIKVIDACIJA . ROK GORENŠEK . 90-LETNICA MARIJE KUHAR » ■* 'N OBČINA ŽELEZARNA ZGODOVINA KRAJI KULTURA ŠPORT LETO 40 ŠT. 2 MAJ 1990 4 URESNIČEVANJE DRUŽBENEGA PLANA V LETU 1989 KRIZA V DRŽAVI NI OBŠLA OBČINE RAVNE Dragica Hafner—Lorenci Leto 1989 je bilo leto hude gospodarske krize v državi in hiperinflacije, kije obilo presegla 1000 odst. V zadnjih mesecih leta je bil zabeležen največji upad proizvodnje zaradi bistveno poslabšanih gospodarskih razmer, ponovne okrepitve državne regulative in napak v tečajni politiki. V decembru je k padcu proizvodnje prispevala tudi srbska gospodarska blokada in splošna negotovost zaradi sprememb gospodarskega sistema. Zaradi visoke inflacije in spremembe obračunskega sistema primerjave s preteklimi leti v celoti niso možne, iz drugih kazalcev pa se vseeno da razbrati, da stanje ni zavidljivo. PROIZVEDLI SMO MANJ KOT LETA 1988 Industrijska proizvodnja v letu 1989 ni dosegla obsega iz predlanskega leta, saj je bila za 4,4 odst. nižja. To potijuje nekajletno ugotavljanje, da proizvodnja konstantno upada, kar se odraža tudi v doseženih finančnih rezultatih. Struktura industrijske proizvodnje se lani v primerjavi s prejšnjimi leti ni spremenila in še vedno 90-odst. prevladuje proizvodnja reprodukcijskega materiala. Lani se je nadaljeval trend zniževanja zalog končnih izdelkov, ki so dosegle 87,1-odst. raven leta 1988. Najbolj so se znižale zaloge blaga za potrošnjo, porasle pa so zaloge sredstev za delo za 9,4 odst. Pogoji gospodarjenja v kmetijstvu, še posebno v živinoreji, so se poslabšali. Porušena cenovna razmerja, odliv dohodkov zaradi hiperinflacije in še vedno premajhno upoštevanje posebnosti hribovskega kmetijstva so neposredno vplivali na dosežene rezultate. Tako se je prireja mleka v primetjavi z letom 1988 zmanjšala za 2 odst., odkup govejih pitancev pa celo za 16 odst. Na takšen padec so vplivale predvsem prenizke cene. GRADBENIŠTVO, TRGOVINA, TURIZEM Upadanje del v gradbeništvu že nekaj let sili gradbena podjetja k iskanju del zunaj občine, kjer so od skupne vrednosti opravila 30 odst. del. Stanovanjska gradnja še vedno stagnira, saj je bilo v vsem letu zgrajenih le 29 stanovanj, in sicer v Črni 2, v Mežici 12, na Prevaljah 8 in na Ravnah 7. To je najmanj v zadnjih 11 letih, ko se je stanovanjska gradnja gibala takole: 1979 187 stanovanj 1984 127 1980 74 1985 81 1981 151 1986 59 1982 157 1987 74 1983 101 1988 45 Podatki o prometu v trgovini na drobno podobno kot drugi po- datki o obsegu proizvodnje kažejo realno upadanje kot posledico zniževanja življenjske ravni. 89 prodajaln v občini (zajet je družbeni sektor) je doseglo realno za 20 odst. nižjo prodajo. Lani je bilo v občini evidentiranih 13.229 gostov, od tega 16 odst. tujih. V primerjavi z letom 1988 je bilo število gostov manjše za 9,5 odst. (tudi kot posledica zelene zime). Podobno se je znižalo tudi število nočitev za 2 odst., vendar seje število nočitev tujih gostov dvignilo za 44 odst. Poprečna zasedenost prenočitvenih zmogljivosti je bila lani za 20,4 odst. nižja kot leto poprej, poprečna bivalna doba gosta je bila 3,8 dni. ZAPOSLENOST UPADA, BREZPOSELNOST NARAŠČA Uresničevanje politike zaposlovanja je lani potekalo v odvisnosti od poglabljanja družbeno-ekonomske krize, ki se vse bolj kaže na vseh nivojih. Gospodarstvo ni predvidelo povečanja zaposlenosti, saj ekonomski rezultati tega niso dovolili. Poleg tega vse bolj dozoreva spoznanje, da kvalitetno prestrukturiranje proizvodnje ne bo možno ob pretiranem zaposlovanju, še posebno delavcev na nižjih izobrazbenih stopnjah. Vzporedno z zapiranjem možnosti zaposlovanja se zmanjšuje tudi fluktuacija delavcev, posebno tistih brez strokovne izobrazbe ali s suficitarnimi usmeritvami. Poleg tega podjetja fluktuacije ne nadomeščajo v celoti. Na ta način se jim odpira prostor za reševanje presežkov delavcev. Ugotavljamo, da se fluktuacija posebno na nižjih izobrazbenih stopnjah zmanjšuje. Najbolj mobilen kader (po katerem je v občini in tudi širše zaenkrat povpraševanje še višje od ponudbe) so delavci na IV. zahtevnostni stopnji. To pa ne velja za ženske v teh poklicih. Gibanje kadrov na višjih izobrazbenih stopnjah (posebno na VII.) ima pozitiven predznak, saj se število teh kadrov povečuje. Izboljševanje izobrazbene strukture je rezultat več dejavnikov: - nenadomeščanje fluktuacije na nižjih zahtevnostnih stopnjah - zaposlovanje pripravnikov - izobraževanje ob delu - selektivnejša kadrovska politika. Takšno stanje kaže, da se pri kadrovanju že dogajajo kvalitativni premiki, ki bodo ustvaijali pogoje za postopno prestrukturiranje gospodarstva. IZOBRAZBENA STRUKTURA ZAPOSLENIH Stopnje izobrazbe Stanje št. 31/12-88 ? Plan št. 31/12-89 % Stanje št. 31/12-89 % I. 2729 21,5 2630 20,8 2538 20,0 II. 1346 10,6 1301 10,3 1344 10,6 III. 996 7,8 998 7,9 1020 8,1 IV. 4034 31,8 4086 32,3 4086 32,2 V. 2468 19,4 2448 19,4 2519 19,9 VI. 672 5,3 691 5,5 688 5,4 VII. U149 3,5 469 3,7 462 3,6 VIII. 17 0,13 20 0,16 19 0,15 SKUPAJ: 127H 100,0 ? 12643 100,0 % 12676 100,0 % Vendar so ti premiki prepočasni. Delež delavcev na nižjih zahtevnostnih stopnjah se prepočasi zmanjšuje. V prihodnjih letih bo zmanjševanje deleža nekvalificiranih vse težje dosegati le z nenado-meščanjem fluktuacije, saj se le-ta zmanjšuje zaradi manjšega povpraševanja. Izobrazbena struktura zaposlenih se torej počasi izboljšuje. Zmapjšanje števila nekvalificiranih delavcev je bilo doseženo z nižjo stopnjo nadomeščanja fluktuantov, medtem ko nekatera po- djetja še vedno razpisujejo nove potrebe po nekvalificiranih delavcih, kjer za zadnje čase v vse večji meri zaposlujejo delavci z raznimi poklicnimi in srednjimi šolami, ki ne dobijo zaposlitve v svojem poklicu. Zaposlenost generacije v letu 1989 je bila izredno nizka - le 54 odst., kar je pod poprečjem v regiji. Poleg tega med zaposlitvami prevladujejo razmerja za določen čas, s čimer se del problemov glede zaposlovanja mladih prenaša v naslednja obdobja. Vendar nam praksa kaže, da mladi v glavnem tudi po končanem pripravništvu ostajajo v delovnem razmerju. Kljub temu to ne zmanjšuje problemov na daljši rok, saj zaenkrat v koroški regiji ni jasnih razvojnih perspektiv, ki bi mladim dajale zagotovilo, da se bodo po končanem šolanju lahko zaposlili v svoji regiji. Poleg tega je stanje zaskrbljujoče tudi zaradi t.i. podzaposlenosti, saj imamo v Sloveniji v poprečju 20 odst. preveč zaposlenih (glede na družbeni produkt, ki ga ustvarjamo), kar še dodatno zmanjšuje možnosti zaposlovanja mladih. Zaradi zmanjšanja zaposlitvenih možnosti je bilo pričakovati, da se bo v občini brezposelnost povečala. Ob koncu leta 1988 je bilo pri skupnosti za zaposlovanje prijavljenih 339, ob koncu leta 1989 pa že 413 iskalcev zaposlitve, od tega 311 žensk. število brezposelnih v občini konstantno narašča in je po letu 1972 doseglo najvišjo raven. Stopnja relativne brezposelnosti znaša trenutno 3,3 odst., kar je enako poprečju v regiji in malo nad poprečjem v republiki. 89 INVESTICIJ GOSPODARSKEGA POMENA Konec leta 1989 je bilo v občini Ravne na Kor. v gradnji 99 investicijskih objektov (10 več kot leto prej). Gradnja 12 objektov se je začela že v letu 1984, 11 v letu 1986, 12 v letu 1987, 22 v letu 1988 in 24 investicijskih objektov v letu 1989. Kar 89 objektov v gradnji je gospodarskega pomena, trije se gradijo v negospodarstvu, pri 7 gre za stanovanjsko gradnjo. Struktura vseh vlaganj je relativno ugodna, saj se več investira v opremo za izpopolnitev in modernizacijo proizvodnih procesov, manj v zgradbe. Skoraj tričetrt predvidenih sredstev bo vloženih v domačo in tujo opremo (70,5 odst.), v gradbena dela objektov 21,3 odst., v obratna sredstva 7,5 odst. in v druge naložbe objektov 0,7 odst. Skoraj polovica oz. 47 investicijskih objektov je prednostno usmerjenih in predstavljajo 60,3 odst. predračunske vrednosti. Od tega je 6 objektov usmerjenih v razvojno-tehnološko intenzivnejšo proiz--vodnjo, 2 v izvozno usmeritev, eden v proizvodnjo osnovnih trt na jugoslovanskem trgu deficitarnih surovin, eden v proizvodnjo hrane, dva v gozdarstvo, 5 v energetiko, 22 v nujno komunalno opremljanje zemljišč, 8 je stanovanjskih objektov. IZVOZ NI DOSTI PADEL Podjetja so lani dosegla 51,25 milijona $ izvoza oz. 1,5 odst. manj ko 1. 1988. Pri tem je bil konvertibilni izvoz za 7,4 odst. višji, v strukturi izvoza pa predstavlja 87 odst. Izvoz na klirinško območje seje znižal na le 13 odst. Največji izvoznik je bila Železarna Ravne (samo tozdi v občini Ravne) s 36,46 milijona $, sledijo pa Rudnik Mežica 10,42 milijona $, Lesna, Tovarna pohištva Prevalje 3,31 milijona $, Sladkogorska, Lepenka Prevalje 0,88 milijona $, Lek, Dren Prevalje, 0,62 milijona $ in Lesna, Žaga Mušenik, 16.723 $. POLOVICA PRAVNIH OSEB V IZGUBI Največji neuspeh ekonomske politike lani je bila rekordna inflacija. Cene proizvajalcev so se povečale za 1413 odst., cene na drobno za 1306 odst. in cene življenjskih potrebščin za 1285 odst. Primerjave finančnih rezultatov podjetij s prejšnjimi leti niso možne in tudi ne bi bile realne. Gotovo pa z nižjim obsegom industrijske proizvodnje za 4,4 odst. podjetja niso ustvarila realno večjih prihodkov kot leto prej. AMERIŠKA NAGRADA ZA OBRTNIKA S PREVALJ Branko in Marija Ramšak sta 17. novembra 1989 v Miamiju na Floridi v ZDA prejela 4. nagrado America Award. Te nagrade vsako leto podeljnjejo tržni strokovnjaki podjetjem iz vsega sveta, ki izstopajo po kakovosti svojih izdelkov in storitev. Iz Jugoslavije sta jo prejela le še obrtnika iz Murske Sobote. Pot čez lužo v sončni letoviški Miami je bila doživetje posebne vrste, nagrada pa priznanje za dolgoletni trud. Začela sta I. 1981 skromno s proizvodnjo harmonika vrat in krožnih žag za hobi program. Danes izdelujeta vse vrste orodij za obdelavo lesa. Trgnjeta doma in na tnjem, konkurenčna pa sta predvsem s kvalitetno izdelavo in kratkimi dobavnimi roki. Vsako priznanje pa odpre še kakšna nova vrata. Dobitnika visokega priznanja s sodelavci. Od leve proti desni: Irena Oder Darko Oder, Adi Sedar, Marija in Branko Ramšak ter Jože Juvan NAGRADI IN PRI7.NAN.IA OBČINE RAVNE NA KOROŠKEM ZA LETO 1990 Ob občinskem prazniku je skupščina občine Ravne na Koroškem podelila dve nagradi in troje priznanj za uspešno delo v občini. Občinsko nagrado sta dobila Janez Pačnik, direktor Rudnika svinca in topilnice Mežica, in Ignac Zdovc, član občinskega odbora ZZB NOV Ravne na Koroškem iz Črne. Priznanja občine Ravne so prejeli Mihael Kodrin, profesor SŠTNPU Ravne, Friderik Naglič in Milka Pušnik. NAGRADI Janez Pačnik je dobil nagrado občine Ravne za leto 1990 na predlog IS SO Ravne na Koroškem za izjemni prispevek k razvoju občine in osebni delež pri ohranjanju življenjskega utripa Mežiške doline. Rodil se je leta 1948. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval na Prevaljah, je šolanje nadaljeval na gimnaziji Ravne na Koroškem in na ekonomski fakulteti v Ljubljani in Mariboru. Kot mlad in perspektiven strokovnjak se je zaposlil v finančni službi Železarne Ravne. Zaradi svojega izrazito aktivnega odnosa in strokovno pronicljivega pristopa do dela pa seje kmalu neposredno vključil v reševanje problemov na ravni občine. Ko so minili časi prestižnih funkcij v družbenopolitičnih skupnostih, ko se je zaradi nekopičenih problemov znašla funkcija predsednika izvršnega sveta na nenehnem prepihu zaradi navzkrižja različnih interesov, je Pačnik leta 1982 to nalogo, predvsem pa odgovorno delo prevzel nase. Velika je njegova zasluga, da smo začetke krize v občini prebrodili brez večjih pretresov. Leta 1987 smo s problematiko rudnika svinca in cinka v Mežici končno prodrli v republiki in dosegli sprejem zakona o postopnem zapiranju jame. Delovna organizacija je bila pred dokončnim zlomom, za uresničevanje programov sanacije pa smo potrebovali sposobnega človeka. Ponovno je tovariš Pačnik breme prevzel nase, saj je tudi za ljudi iz republiškega izvršnega sveta predstavljal potrjeno garancijo za to, da bo delovni kolektiv rudnika odgovorno izpolnjeval naloge iz dogovorjenega programa. Kolektiv svoj del nalog tudi izpolnjuje. Predstavljeno delo kaže, daje Janez Pačnik med tistimi, ki so najbolj aktivno posegli v družbenoekonomska dogajanja v občini v zadnjih desetih letih. V rešitvi marsikaterega problema je bil odločujoč njegov osebni delež. Bitka še ni končana in prepričani smo, da njegov delež še potrebujemo. Kot je z znanjem, delavnostjo, močno osebnostjo in izrazitim občutkom za vodenje uspešno vstopil v delo in življenje v občini, bo prav gotovo pri reševanju gospodarske in družbene krize še naprej odgovorno prevzemal najtežja bremena sedanjega in prihodnjega časa. Skupno so pravne osebe v letu 1989 ustvarile 244.518 tisoč din dohodka. Po razporeditvi dohodka za udeležbo drugih v skupnem dohodku in za realizirane OD so pravne osebe ugotovile 120.716 tisoč din dobička. (Tabela Razporeditev dohodka) Glede na polletne in devetmesečne rezultate ugotavljamo, da so se rezultati konec leta še poslabšali. Med posameznimi pravnimi osebami jih kar 21 ni oblikovalo akumulacije, med njimi Železarna Ravne in Rudnik Mežica. V letu 1989 je poslovanje zaključilo z izgubo kar 18 pravnih Aseb oz. 50 odst. vseh v občini, ki štejejo 8882 delavcev ali 82,2 odst. vseh zaposlenih v gospodarstvu. Celotna izguba znaša 87.723.000 k. din in presega vrednost akumulacije za 84.284.000 k. din. RAZPOREDITEV DOHODKA ■ v" tisoč k.din 1989 Struktura v % I-VI/1989 I-DC/1989 I-m/1989 I. Obveznosti za potrebe družbenih skupnosti 15*4.030 31,3 36,B *49,2 1. Davki in prispevki iz rezultata 40.361 12,2 10,8 12,9 2. Davki in prispevki iz osebnih dohodkov 113.669 19,1 26,0 36,3 II. Druge obveznosti 278 0,1 0,1 0,1 1. Udeležba drugih org. v skupnem dohodku 278 0,1 0,1 0,1 III. Cisti OD in skupna poraba 155.039 3*4,3 *41,7 »49,6 1. Cisti osebni dohodki 1*45.107 29,5 37,0 *46,4 2. Skupna poraba iz OD 6.831 2,7 2,0 2,2 3. Investicijska skupna porabe 3.101 2,1 2,7 1,0 IV. Akumulacija 3.*439 3*4,3 21,14 1.1 RAZPOREJENI DOHODEK 312.786 100,0 100,0 100,0 Ignac Zdovc je dobil nagrado občine Ravne za leto 1990 na predlog Občinskega odbora ZZB NOV Ravne na Koroškem za obujanje spominov NOB in požrtvovalno delo v družbenopolitičnem življenju v občini. Rodil se je leta 1924 na Lokovici pri Prevaljah. Po osnovni šoli seje zaposlil v bivšem rudniku premoga na Holmcu. Ker je bil zelo samoiniciativen in tudi razgledan, je že v rudniku imel prve stike z naprednimi komunisti, pozneje prvimi žrtvami - talci. V patizane je vstopil v maju 1944, in sicer v Koroški odred. 15. oktobra 1944 je bil dodeljen III. koroškemu bataljonu, kije deloval onstran Drave na Svinji planini. Po osvoboditvi se je zaposlil v rudniku svinca v Mežici. Vseskozi je aktivno deloval v delovni organizaciji in pri prostovoljnem gasilskem društvu v Črni. Vključil se je v delo DPO na ravni kraja in občine. Že vrsto let kot predsednik uspešno vodi invalidsko organizacijo v Čmi. Ima zelo razvit socialni in tovariški čut, obiskuje bolne tovariše borce ter predlaga ukrepe in pomoč. V borčevski organizaciji predvsem skrbi za obujanje spominov NOB, sodeluje v šolskih krožkih in tako prenaša tradicijo na mlade rodove. Posebno vneto zbira gradivo in piše razne članke iz NOB za Koroški vestnik, TV-15 in Koroški fužinar. V komisiji za obujanje spominov iz NOB, katere predsednik je že vrsto let, je izdelal tudi kratkoročni plan obnove in vzdrževanja pomnikov, ki so vezani na dogodke iz narodnoosvobodilnega boja. Zelo lepo mu je uspela obnova bolnice B— 11 Pepca pod Belo pečjo, v kateri se je zdravil tudi sam, skupaj s številnimi koroškimi borci. Vedno rad sodeluje z mladino in jo spremlja na pohodih. Poleg tega je član občinskega odbora ZZB NOV in član sveta za razvijanje in ohranjanje zgodovinskih pomnikov. Za svoje delo je prejel že srebrno priznanje OF in več vojaških državnih odlikovanj. PRIZNANJA Mihael Kodrin je dobil občinsko priznanje za leto 1990 za življenjsko delo na področju izobraževanja tisočih maturantov in za nesebično delovanje v humanitarnih dejavnostih. Frideriku Nagliču je skupščina občine Ravne dodelila priznanje za izjemne zasluge pri razvoju gasilstva v kraju in občini ter za uspešno prenašanje znanja na mladi rod. Milka Pušnik je dobila priznanje skupščine občine za vestno in predano delo z učenci in mladino ter za zasluge pri povezovanju šole s krajem. (Vir: gradivo SO Ravne na Koroškem) Od pravnih oseb v izgubi so štiri izkazale 18,47 milijona k. din izgube na substanci, 11 pravnih oseb je izkazalo izgubo zaradi nezadostnega dohodka, štiri pravne osebe (med njimi Železarna Ravne) pa izgubo zaradi nezadostnega dobička. Po določbah Zakona o finančnem poslovanju velja, da se izguba tekočega leta krije v naslednjem letu, to je v letu 1990. Pri nobeni pravni osebi celotna nepokrita izguba ne dosega 50 odst. trajnih virov. Se pa stopnja kreditne sposobnosti in kazalnik trenutne likvidnosti slabšata. STANJE SE SLABSA Začetek izvajanja programa gospodarske reforme sovpada s poslabšanjem trendov v nekaterih ključnih gospodarskih gibanjih na prehodu v leto 1990 in se nadaljuje tudi v letošnjem letu. Po podatkih RAZOR-ja obseg proizvodnje še nadalje upada, izvoz je v primerjavi z enakim obdobjem lani sicer bistveno višji, vendar se zastavlja vprašanje nadaljnje rasti izvoza zaradi nerealno postavljenega tečaja dinaija. Za lansko leto smo ugotavljali še dokaj veliko mero finančne stabilnosti pravnih oseb, v letošnjem letu pa se je likvidnost gospodarstva, tudi kot posledica zelo restriktivne kreditno monetarne politike, močno poslabšala. Sredstva na žiro računih posameznih pravnih oseb, zlasti gospodarskih, ne zadoščajo za pokritje vseh obveznosti, zato prihaja do blokiranja žiro računov vse večjega števila uporabnikov. Vse večje likvidnostne težave bodo vplivale tudi na odločitve o novih investicijah, ki bi bile sicer nujno potrebne, vendar jih bo ob takšni situaciji prav gotovo manj. Zmanjševanje obremenitev gospodarstva iz naslova občinskih prispevkov in dnevno iskanje možnosti za premoščanje tekoče likvidnosti je več ali manj le gašenje požara, ki brez ustreznih tržno zanimivih programov ne daje osnove nadaljnjega razvoja. NOVA SKUPSCINA OBČINE RAVNE NA KOROŠKEM DRUŽBENOPOLITIČNI ZBOR IME IN PRIIMEK STRANKA Jože Pratnekar Jože Božič Rudi Čretnik, dr. Drago Cvitanič Tone Sušnik Peter Vujovič Ivan Potočnik Vdi Blatnik Franjo Krivec Ciril Rupar Matija Tasič, mag. Adi Cigler Herman Štirn Metka Borstner Mateja MešI Heda Lečnik Bojan Borstner, mag. Miran Kos Alenki Bombek Kolmančič Vilko Černovšek ZBOR ZDRUŽENEGA DELA Socialistična zveza Slovenije - SZDL Socialistična zveza Slovenije - SZDL DEMOS - Združena opozicija DEMOS - Združena opozicija DEMOS - Združena opozicija DEMOS - Združena opozicija DEMOS - Združena opozicija DEMOS - Združena opozicija DEMOS - Združena opozicija DEMOS - Združena opozicija DEMOS - Združena opozicija ZKS - Stranka demokratične prenove ZKS - Stranka demokratične prenove ZKS - Stranka demokratične prenove ZKS - Stranka demokratične prenove Slovenska obrtno podjetniška stranka ZSMS ZSMS ZSMS ZSMS PRIIMEK IN IME ZAPOSLITEV PREDLAGATELJ Krautberger Branko Burjak Helena Čepelnik Herman Kamnik Vlado Šegel Alojz Potočnik Vida Golob Jože Dretnik Dušan Železarna Ravne Železarna Ravne Železarna Ravne Železarna Ravne Rudnik Mežica Rudnik Mežica TRO Prevalje TP Prevalje DEMOS Skupina del. ŽR ZSMS DEMOS KOO sindikata KOO sindikata TRO Prevalje DS TP Prevalje Keber Franjo Grabner Alojz Bevc Bine Rednak Ludvik Bodner Stanislav Zavodnik Franjo Rus Friderik Lepen Jože Sonjak Simon Vodnjov Marija Keber Štefan Božnik Vlasta TOZD Gozdar. Črna Kmet Stavbenik Prevalje Integral Prevalje TP Korotan Ravne TP Jamnica Prevalje Golfturist Ravne KPP Prevalje Samostojni obrtnik KZD Ravne SSTNPU SO Ravne ZBOR KRAJEVNIH SKUPNOSTI PRIIMEK IN IME Savelli Milan Prodnik Igor Jančar Zdenko Pratnekar Anton Ovnič Vlado Simetinger Samo Plevnik Peter Gerdej Mira Kralj Dušan Gonanc Janez Berložnik Marjan Lodrant Franc Večko Maks Rek Marijan Kotnik Simon Kert Jože šuler Darko Miklavc Janko Kodrun Leopold Gorenšek Janez KRAJEVNA SKUP. Črna na Koroškem Črna na Koroškem Žerjav Mežica Mežica Mežica Šentanel Holmec Leše Prevalje Prevalje Prevalje Dobja vas Stroj nska Reka Trj> Ravne Čecovje Čečovje Javornik-Šance Javornik - šance Kotlje TOZD Gozdar. Črna TZO »TRATA« Prevalje TOZD Stavbenik Integral TP Korotan TP Jamnica Golfturist, Peca... KPP Prevalje Obrtno združenje KZD Ravne SSTNPU Upravni organi Ravne PREDLAGATELJ ZSMS DEMOS Svet KS Slov. kmečka zveza KK SZDL KK SZDL Svet KS Zbor krajanov Slov. kmečka zveza Svet KS DEMOS DEMOS Svet KS Slov. kmečka zveza Slov. kmečka zveza Svet KS DEMOS DEMOS DEMOS KK SZDL POT V EVROPO Spremeniti delovni čas in še marsikaj S pomočjo kratke ankete sem skušala ugotoviti, koliko o spremembi delovnega časa razmišljajo delovni ljudje in občani ter tudi nekatere delovne organizacije. V njej je sodelovalo 13 posameznikov in KPO Rudnika Mežica. Mnenja šestih moških in sedmih žensk se, ne glede na izobrazbo (poklicna, srednja, višja in visoka) in različne dejavnosti (šolstvo, zdravstvo, uprava, trgovina, združeno delo...), med seboj niso bistveno razlikovala. Ljudje v tej spremembi vidijo le malo pozitivnih in precej več negativnih posledic. O novem delovnem času marsikje okvirno že razmišljajo (Lepenka, Rudnik Mežica), bolj konkretno pa le v Železarni Ravne. K tej spremembi težijo predvsem tisti, ki veliko poslovno sodelujejo s podjetji v Zahodni Evropi. Seveda pa je usklajen delovni čas le eden izmed pozitivnih učinkov, ki jih želijo s to spremembo doseči. Anketirani se s tem argumentom strinjajo, vendar menijo, da naj to novost vpeljejo samo tista podjetja, ki s tujino tudi sodelujejo. Res pa je, da se bodo morale temu ustrezno prilagoditi vse ostale dejavnosti, pravzaprav bi moral biti to pogoj za uresničitev te zamisli. Predvideva se, da se bo s spremenjenim delovnim časom odpravilo tudi zagotavljanje dvojne socialne varnosti, kar velja predvsem za popoldanske obrtnike in polkmete. Prav vprašanje »sive ekonomije« pa je tisto, o katerem anketirani moški največ razmišljajo. Z njo si marsikdo dodatno služi za boljše življenje, sedaj pa bo postavljen pred dejstvo, ali redna zaposlitev ali obrt oz. kmetijstvo. Da so rezultati boljši, če se človek posveti samo enemu delu, je res, toda kako z našimi plačami živeti primerno iz meseca v mesec brez dodatnega dela? Težave bodo tudi zaradi individualne stanovanjske gradnje, v katero ljudje vlagajo veliko svojega dela, ker so storitve raznih mojstrov zelo drage. Kako bomo reševali stanovanjske probleme? Znano je, da družbena stanovanjska gradnja nazaduje, spremenjen delovni čas in plače, enake sedanjim, pa tudi ne bodo spodbuda za individualno gradnjo. Predvsem pa so prepričani, da bo ta novost negativno vplivala tudi na družinsko življenje. Ženske ob besedi evropski delovni čas najprej pomislijo na otroke in dom. Zaskrbljene so predvsem zaradi varstva in vzgoje, pa tudi zaradi stroškov, ki se bodo podaljšanemu varstvu primemo povečali. Ne morejo se sprijazniti z dejstvom, da bodo otroci skoraj ves dan prepuščeni vzgoji drugih oz. samim sebi. Bojazen pa jim vzbuja tudi to, da bodo doma še bolj obremenjene, saj jim bo za gospodinjska dela ostalo veliko manj časa. Posebej bi omenila še mnenje psihologa, ki, razen na že omenjene pozitivne in negativne posledice, opozaija na skoraj gotovo povečanje mladoletniškega prestopništva in učnih težav, pa tudi na problem odtujenosti v družini. Po njegovem se bodo zanesljivo razrahljale čustvene vezi med starši in otroki, prav tako pa tudi med zakonci samimi. Problem uvajanja evropskega delovnega časa bo treba reševati celovito, saj bo ta sprememba vplivala na vsa področja našega življenja. Odločitev je prepuščena podjetjem, čeprav bi morala biti akcija za takšno spremembo enotno zastavljena že na ravni republike, zanesljivo pa na ravni občine. Najprej bo treba rešiti problem otroškega varstva in osnovnega šolstva. Sprememba bo dobrodošla v srednjem šolstvu, kjer začnejo s poukom ob 7. uri, kar je le prezgodaj, saj se veliko dijakov vozi. Hkrati s tem pa se že postavlja vprašanje, kaj bo z izobraževanjem ob delu. Bomo zopet imeli večerne šole? Delavci v upravi ter trgovci se bodo morali spremenjenim razmeram prilagoditi. Treba pa bo dobro razmisliti, katera varianta deljenega delovnega časa bo za vse najbolj ugodna. Potrebno bo tesno sodelovanje med odgovornimi delavci v podjetjih in tistimi v ostalih dejavnostih, da bi lahko ta prehod izpeljali brez večjih težav. Prevladuje mnenje, da naše razmere (še) niso zrele za takšno spremembo. Zelo dobro bo treba pretehtati vse argumente za in proti ter se na podlagi ugotovljenega odločiti - evropski delovni čas DA ali NE. Ljudje so nezaupljivi tudi zaradi izkušenj iz preteklosti, ko so bile večkrat sprejete nepremišljene odločitve, za katere kasneje nihče ni odgovarjal. Pričakovanje, da nam bo ta delovni čas sam po .sebi zagotovil večjo delovno storilnost, je nerealno, še marsikaj drugega bo treba spremeniti, predvsem pa delovne navade, izboljšati organizacijo dela, ljudem vzbuditi čut odgovornosti ter jih za njihovo delo primerno nagraditi. Tiste, ki se zavedajo samo svojih pravic, pa bo treba opozoriti tudi na dolžnost. Pogoj za uspešnost pa je tudi upoštevanje vseh v tekstu navedenih pripomb, saj ob splošnem nezadovoljstvu, pa naj bo evropski ali sedanji delovni čas, tudi delovni učinek ne bo takšen, kakršnega si želimo. Marija Dretnik Gimnazija se vrača Tone Golčer V šolskem letu 1981/82 smo morali na vseh srednjih šolah v Sloveniji uvesti programe usmerjenega izobraževanja. Začela seje demontaža zelo dobrega in preizkušenega gimnazijskega programa in leta 1984 je maturirala zadnja generacija maturantov po gimnazijskem programu. Gimnazijski program sta na Ravnah po velikih prizadevanjih raznih dejavnikov v občini in koroški krajini nadomestila programa naravo-slovno-matematične in pedagoške usmeritve. Tako smo vsaj za silo nadomestili tisto, kar je prej nudila gimnazija. Za družbeno-jezikovno in kulturološko usmeritev pa nismo imeli nobenih šans. Družboslovno in jezikovno usmeritev smo reševali v okviru naše pedagoške usmeritve. Že v pripravi na usmerjeno izobraževanje smo opozarjali na nesmiselno razdrobljenost teh programov in da bodo s tako drobitvijo prizadeti predvsem manjši kraji, še posebej pa vsi dijaki, ki ne bodo mogli dobiti dovolj dobre splošne priprave za študij na univerzi. Toda vsa opozorila so bila takrat zaman. Sele ko so začele prihajati na univerzo generacije usmerjencev, so prišli do spoznanja, da bo treba nekaj ukreniti. Najprej so popravili program naravoslovno-matemati-čne usmeritve. Všol. letu 1989/ 90 smo uvedli B-smer, tj. splošna smer, ki odgovaija nekdanjemu gimnazijskemu programu. Ta program je postal zelo privlačen za večino dijakov, ki nameravajo nadaljevati študij na univerzi. Na večletno zahtevo slovenske javnosti je 16. 1. 1990 Strokovni svet za vzgojo in izobraževanje Republike Slovenije sprejel nov program »Gimnazija«. Tako so lahko vse srednje šole, ki so doslej izvajale nara-voslovno-matematične, pedagoške, družboslovno-jezikov-ne, kulturološke in računalniške programe, v marcu 1990 razpisale nov skupni program »Gimnazija«. Na naši šoli smo tako razpisali 189 mest, tj. 6 oddelkov za nov gimnazijski program. Na razpis se je prijavilo kar 210 učencev iz vseh koroških občin. Žal vseh ne bomo mogli sprejeti. Okoli 20 jih bomo morali preusmeriti v druge programe izobraževanja ali pa jih izločiti na sprejemnem izpitu. Iz pojasnila »za starše in učence« Zavoda republike Slovenije za šolstvo je razvidno, daje nov program »GIMNAZIJA« namenjen predvsem tistim učencem, ki nameravajo nadaljevati študij na višjih in visokih šolah. Zaradi svoje zahtevnosti je program primeren zlasti za tiste učence, ki so intelektualno in osebnostno dovolj razviti, da bodo mogli brez posebnih težav razumeti učno snov na abstraktni ravni in so že dovolj motivirani za dolgotrajno in umsko naporno delo. Bistvena značilnost zgradbe programa je, da vsebuje temeljni del 80 - 85 % vsebin, izbirni del pa 15 - 20 % vsebin. Temeljni del zagotavlja splošnoizobraževalna znanja, ki omogočijo učencem uspešen prehod na višje oz. visoke šole. Izbirni del paje zasnovan tako, da omogoča učencem poglabljanje vsebin temeljnih predmetov, poleg tega pa lahko učenec izbira še med drugimi predmeti, ki so opredeljeni s programom in jih bodo šole ponudile učencem v okviru svojih kadrovskih in materialnih možnosti. V okviru izbirnega dela bodo šole ponudile predvsem tiste predmete, ki so že v dosedanjih programih predstavljali specifično naravnanost posameznih šol, lahko pa šole ponudbo izbirnosti tudi razširijo. Na naši šoli bodo to predmeti in vsebine iz naravo-slovno-matematičnega, družboslovnega, jezikovnega in pedagoškega področja ter računalništva. Interese učencev bo šola pri izvajanju izbirnih predmetov lahko upoštevala le, če bo prijavljenih dovolj učencev glede na veljavne normative. Smoter izbirnega dela programa je predvsem v zadovoljevanju interesov učencev in ne predstavlja formalnih ovir za izbiro visokošolskega študija. Izobraževanje po programu »Gimnazija« traja 4 leta. V vsakem letniku bo predvidoma 38 tednov, od tega 36 tednov teoretičnega pouka ob 30-urni tedenski obremenitvi za učence in 2 tedna dejavnosti (športne in kulturne dejavnosti, socialno delo ter ekskurzije). V skladu s šolskim koledarjem bo zaključni letnik trajal do 5. junija. 30-urna tedenska obremenitev za izvedbo temeljnega in obveznega izbirnega dela omogoča šolam, da še 2 uri tedensko namenijo realizaciji takih vsebin, kijih do sedaj še ni bilo mogoče vključiti v učne načrte ustaljenih predmetov, so pa še posebno zanimivi za učence in jih poznajo tudi v svetu, npr. teorija spoznavanja in organizacija učenja, antropologija, ekonomska in organizacijska znanja za lastno ekonomsko in dnevno učinkovitost, eksperimentalna psihologija in drugo. V program Gimnazija se lahko vključi vsak učenec, kije uspešno zaključil osnovno šolo. V primerih, ko bo v posamezni šoli več prijav, kot je prostih razpisanih mest, bo šola izvedla izbor učencev po naslednjih kriterijih: - splošni učni uspeh v 6., 7. in 8. razredu osnovne šole (50% točk) - uspeh pri sprejemnem izpitu iz slovenskega jezika in matematike (50 % točk). Ti izpiti bodo potekali na vseh gimnazijah v Sloveniji istočasno. Podrobnejše informacije o sprejemnem izpitu bo učencem sporočila šola. Učenci, ki se bodo letos vpisali v prvi letnik, bodo opravljali zaključni izpit. Ta bo predvidoma obsegal 4 izpitne enote (slovenski jezik in književnost, matematika, prvi tuji jezik, predmet po izbiri učenca). Matura z eksternim ocenjevanjem bo v Sloveniji predvidoma uvedena v letu 1995, eksperimentalno pa lahko že leto prej. Program Gimnazija ne daje poklica, pač pa solidno splošno izobrazbo. Učenci, ki iz različnih vzrokov ne bodo mogli ali želeli nadaljevati študija, se bodo usposobili za različne poklice z vključevanjem v ustrezne programe usposabljanja. Na Ravnah smo ob prehodu v usmerjeno izobraževanje morali zaradi racionalne uporabe prostorov in kadrov združiti obe prejšnji šoli - gimnazijo in šolski center - v srednjo šolo tehniško-naravoslovne in pedagoške usmeritve. Sedaj pripravljajo nove programe tudi za strojništvo in kovinarstvo. Zlasti kovinarski programi bodo bolj usmerjeni v praktično delo v delavnicah. Na osnovi novih programov se bosta izoblikovali v bistvu dve programsko zaokroženi šoli, tj. gimnazija, ki bo čez 3 leta imela 24 oddelkov, ter strojna in kovinarska šola, ki bo takrat imela 8 oddelkov strojnih tehnikov, 6 oddelkov kovinarjev ter 4 oddelke skrajšanih programov metalurške in kovinarske stroke - skupaj torej 18 oddelkov. Obe šoli bosta morali imeti prostorske pogoje za delo. Sedaj imamo velike težave s potovanjem učencev iz šolske zgradbe na Koroški cesti v zgradbo gimnazije in obratno. Veliko časa izgubijo tako učenci kot učitelji in še prometni nevarnosti so nenehno izpostavljeni. Za gimnazijo bo dovolj prostora Na gradu 4. Za potrebe strojne in kovinarske šole pa bomo morali dograditi prizidek k šolski stavbi na Koroški cesti. Ta prizidek bi moral imeti vsaj štiri učilnice z ustreznimi kabineti, garderobe, jedilnico ter morda tudi kakšno delavnico. Od kod dobiti v sedanji krizi denar za gradnjo prizidka? Možna je odprodaja dijaškega doma, ki bi se morda namenil na primer za posebno osnovno šolo, ki bo morala zapustiti rostore na Čečovju, kjer bo elezarna Ravne uredila stanovanja ali pa morda tudi za kake druge namene. S tem denarjem bi lahko dogradili omenjeni prizidek ter tako zagotovili minimalne pogoje za delo bodoče strojne in kovinarske šole. Sedanja srednja šola ima 45 oddelkov in je po vseh pedagoških kazalcih prevelika. Optimalna srednja šola mora imeti od 16 do največ 24 oddelkov. Na Ravnah bi z dograditvijo prizidka lahko zadostili pogojem za delovanje dveh vsebinsko zaokroženih šol, tj. gimnazije ter strojne in kovinarske šole. Vse več je ljudi v stiski Delo Centra za socialno delo Ravne na Koroškem v letu 1989 Zmaga Prošt OTROCI IN MLADOSTNIKI, PRIKRAJŠANI ZA NORMALNO družinsko Življenje V skladu z določili Zakona o zakonski zvezi in družinskih raz-meijih smo za 1147 otrok in mladostnikov, prikrajšanih za normalno družinsko življenje, izvajali ustrezno obliko varstva: za otroke brez staršev in za otroke, katerih starši niso sposobni izpolnjevati roditeljskih dolžnosti. Nekateri so rabili našo pomoč zaradi motenj v družinskih odnosih oziroma razveze staršev. Posebno skrb smo namenili tudi izven zakona rojenim otrokom. Petnajst mladostnikov brez staršev je bilo pod stalnim skrbništvom. Začasna in posebna skrbništva smo urejali za 43 otrok, ko so potrebovali zastopnika na zapuščinskih obravnavah in pri sklepanju pravnih poslov (razne pogodbe). Vsi skrbniki so zavzeto zastopali otroke in varovali njihove pravice in koristi. Za 52 otrok smo izvajali naloge s področja rejništva. Enajstim je med letom rejništvo prenehalo. Pet otrok se je vrnilo k staršem, šest je postalo polnoletnih. Tem fantom in dekletom smo pomagali pri iskanju pripravništva oziroma pri vključevanju v delo. Pomemben dosežek predstavlja navezovanje osebnih stikov med otroki rejenci in njihovimi starši. Zaživelo je delo s skupino rejnic. Na družabnih srečanjih in predavanjih so izmenjavale izkušnje o vzgoji otrok in tako postajajo vse bolj stanovska združba, ki se zaveda svoje velike odgovornosti in se želi izpopolnjevati za še boljše delo. Odkrili in pridobili smo dve mladi ženi, ki resno razmišljata o tem, da jima postane rejništvo poklic. S problematiko posvojitev se srečujemo občasno. Nekaj zakonskih parov se je oglasilo zaradi želje po posvojitvi otroka. Dobili so napotke o poteku postopka. Z enim parom smo se pogosto srečevali in ga pripravljali na bodoče starševstvo. Izvajali smo 175 postopkov za priznanje očetovstva. Število otrok, rojenih v izvenzakonski skupnosti, je že nekaj let konstantno. Praviloma se mladi starši odločajo za skupno življenje brez sklenitve zakonske zveze. Te starše spodbujamo, da naredijo vse, kar je potrebno za zdrav telesni in duševni razvoj njihovih otrok. Ob razvezah zakonske zveze in takoj po njih se pogosto pojavljajo zahteve starša, ki ne živi skupaj z otrokom, da mu pomagamo urediti osebne stike z otrokom. Svetovali smo staršem 41 otrok. Svetovalni razgovori so bili za 28 otrok učinkoviti in so srečanja z drugim staršem stekla v skladu s sporazumom med staršema. Preživninske obveznosti smo urejali za 636 otrok in mladoletnikov ter 89 odraslih. V lanskem letu smo zaradi nagle rasti življenjskih stroškov in osebnih dohodkov šestkrat opravili postopek uskladitve preživnin. Za te naloge smo zaradi ročne obdelave podatkov porabili precej časa in sredstev. Kljub temu pa so preživnine realno zaostajale v primeijavi z dvigom življenjskih stroškov. V zvezi s preživljanjem otrok je 46 staršev sklepalo nove dogovore, 33 jih je iskalo pravico otrok na sodišču. Ob koncu leta je znašala najvišja preživnina 874,20 dinarjev, najnižja pa 33,00 dinarjev (zneski v novih dinarjih). S sodiščem smo sodelovali v treh postopkih za prcdodclitev otroka drugemu staršu zaradi zanemarjanja in opuščanja ustrezne skrbi za otroka. Za polno zaščito dveh duševno prizadetih mladostnikov smo ob njihovi polnoletnosti predlagali sodišču podaljšanje roditeljskih pravic. OTROCI IN MLADOSTNIKI Z MOTNJAMI V VEDENJU IN OSEBNOSTI Obravnavali smo 81 storilcev kaznivih dejanj, starih od 14 do 18 let. 35 je bilo novincev, med njimi samo eno dekle. Najpogostejša kazniva dejanja, ki sojih storili, si sledijo takole: tatvine, poškodovanje tuje stvari in fizično obračunavanje z žrtvijo. Senat za mladoletnike pri sodišču v Mariboru je devetim fantom izrekel nnjblažji vzgojni ukrep ukor, sedmim strožje nadzorstvo socialnega skrbstva, enemu namestitev v vzgojni zavod, enemu pa namestitev v prevzgojni dom Radeče. Večina teh mladoletnikov je vedenjsko motenih in izhajajo iz neurejenih družinskih razmer. Nekateri od njih močno odklanjajo sodelovanje z delavcem centra, kar je oviralo izvajanje izrečenih ukrepov. Pri vključevanju teh fantov v življenje smo imeli vrsto težav pri iskanju zaposliteve. Delo strokovne službe za vprašanja socialnega skrbstva v naši občini v preteklem letu velja ocenjevati skozi prizmo razgibanih razmer, v katerih smo se znašli državljani, v našem primeru uporabniki in izvajalci zastavljenega programa. Dinamične, nepredvidljive in proti koncu leta že zastrašujoče družbenoekonomske in politične pretrese smo občutili tudi pri opravljanju našega dela. Zlasti v drugem polletju, ko je kronično primanjkovalo skupnostim socialnega skrbstva in otroškega varstva finančnih sredstev, s katerimi bi lahko sproti pokrivali naraščajoče potrebe po materialni pomoči ljudem v stiski, ali vsaj ohranjali realno vrednost že pridobljenih pravic v obdobju skokovite inflacije in sproti poravnavali obveznosti. Na republiški ravni izrečena priporočila za uskladitev denarnih pomoči smo doma izvajali z zamikom (socialno skrbstvo) ali sploh ne (otroško varstvo). Na našo pobudo so stanje ob koncu leta poskušali vsaj omiliti. Zlasti pomemben je bil sklep skupščine občine o dvigu prispevne stopnje za socialno skrbstvo na povprečno slovensko raven. Leto 1989 lahko označimo z vidika uveljavljanja materialnih pravic občanov in naših opravil v zvezi s tem kot leto preizkusov, preračunavanj, poskusnih in primerjalnih izračunov, valorizacij, kompenzacij,... poročil, analiz, apelov, skratka - »ovacij«. V takih razmerah zganjati socialo je pravzaprav herojsko dejanje. Kajti dejavnost socialnega skrbstva prav gotovo ni samo dajanje materialnih denarnih pomoči. Uspeli smo izpeljati vse naloge, ki nam jih narekuje devet različnih zakonov, pravilnikov in samoupravnih splošnih aktov, še več, vpeljali smo nekaj novosti, ki bi jih v Markovičevem žargonu lahko opredelili kot »prodor na tržišče.« V mislih imam informativno svetovanje občanom v oddaljenih krajevnih skupnostih, začetke univerze za III. življenjsko obdobje, klub odraslih duševno prizadetih na Ravnah in v Mežici, aktiviranje večjega števila prostovoljcev za pomoč različnim skupinam ljudi (mladostniki, obsojenci, ostareli). Tudi načrti v zvezi s širitvijo sodelovanja z različnimi ustanovami, družbenimi in gospodarskimi dejavniki v občini in zunaj nje so bili doseženi. Imamo vse možnosti in dobro startno osnovo, da v prihodnje postanemo središče socialnih akcij, povezovalec številnih dejavnosti, namenjenih izboljšanju socialne varnosti posameznih družbenih skupin oziroma dvigu kakovosti življenja ljudi v našem okolju. Vrata, na katera še nismo uspeli ali si upali potrkati, čakajo, da storimo korak in vstopimo. Da bi lahko dobro strokovno delali, imamo za vsa pomembnejša področja izdelane razne preglede in statistike. Najbrž bodo tudi bralci Koroškega fužinarja lahko iz njih razbrali, kako široko in globoko vse bolj sega naše delo. Vrste in število ukrepov ali storitev prikazujemo za posamezno skupino uporabnikov. Težavnost 17 otrok in mladostnikov i asocialnim vedenjem seje kazala v agresivnem vedenju do vrstnikov, potepanju in izostajanju od pouka. V sodelovanju s starši in šolami ter psihohigienskim dispanzerjem smo preprečevali stopnjevanje teh odklonskih pojavov. En otrok je bil zaradi nespodbudnega domačega okolja in močneje izraženih težav prešolan v vzgojni zavod. Prekrškarjev je bilo lani 199, nekaj več kot leto poprej. Najpogosteje so kršili cestnoprometne predpise ter javni red in mir. Ker prihajajo na obravnavo k sodniku za prekrške po letu in dlje, odkar so naredili prekršek, je le-ta neučinkovita. Zato smo se dogovorili za celovito teamsko obravnavo predvsem tistih mladoletnikov, ki se pojavljajo hkrati kot storilci kaznivih dejanj. Že nekaj let opažamo porast kaznivih dejanj, ki jih storijo otroci, mlajši od 14 let. Prejeli smo 36 prijav, štiri več kot predlani. Polovica teh otrok je kradla, ostali so poškodovali tujo lastnino, se fizično lotili vrstnikov in celo zažigali ogenj. Ugotavljamo, da je pojav pogostejši v mestnem okolju kot v manjših zaselkih, zlasti na Ravnah in Prevaljah. Otrokom in mladostnikom smo pomagali s svetovalnimi razgovori. Usmeijali smo jih v različne športne in kulturne dejavnosti, da bi bili primemo zaposleni v svojem prostem času. K sodelovanju smo pritegnili nekaj prostovoljcev. Na vseh osnovnih šolah smo predavali in se pogovarjali z učenci višjih razredov o tej problematiki. Na dveh šolah smo se srečali s starši. OTROCI IN MLADOSTNIKI Z MOTNJAMI V TELESNEM IN DUŠEVNEM RAZVOJU Spremljali smo 109 otrok in mladostnikov. Večina je bila vključena v različne organizacije za usposabljanje. Nekaj predšolskih otrok z razvojnimi motnjami je obiskovalo vzgojno varstveno organizacijo. Trinajst otrok je bilo prvič v obravnavi. Komisiji za razvrščanje je bilo predstavljenih 27 otrok in mladostnikov. Na predlog komisije je sedem absolventov osnovne šole Ju-ričevega Drejčka nadaljevalo šolanje v skrajšanem programu usmerjenega izobraževanja, eden se je zaposlil. Trinajst šoloobveznih lažje duševno prizadetih otrok je bilo napotenih na šolo s prilagojenim predmetnikom. Ostale smo vključili glede na vrsto motenosti v specializirane ustanove za usposabljanje (vzgojni zavod, center za korekcijo sluha in govora, ZDUM). 34 otrok in mladostnikov je bilo v celotni oskrbi organizacij za usposabljanje, 12 pa v rejniških družinah. Stroške oskrbe zanje je v pretežni meri poravnavala skupnost socialnega skrbstva, delno pa starši s svojimi prispevki. Šest težko duševno in telesno prizadetih otrok in mladostnikov oskrbujejo mame. K štirim prihaja na dom specialni pedagog in izvaja program osnovnega usposabljanja. To je le majhen prispevek družbene skupnosti družinam s temi otroki. Pretežni del bremena nosijo družine. Težave pri zaposlovanju mladih invalidov z zaključeno osnovno šolo s prilagojenim programom so se stopnjevale. Večina jih je ob koncu šolanja sposobnih in pripravljenih, da se vključijo v življenje in delo. Prijavljeni so na skupnosti za zaposlovanje in imajo ob armadi drugih nezaposlenih iz dneva v dan manj možnosti za vstop v delovne organizacije. Ostajajo brez statusa, brez sredstev za preživljanje, v breme svojih staršev. Zamisel o ustanovitvi invalidskih delavnic je treba zato čimprej udejaniti. INVALIDNE ODRASLE OSEBE Med 178 evidentiranimi odraslimi invalidi je bila v jetu 1989 dobra tretjina duševno prizadetih, ena četrtina telesno prizadetih, manj pa slepih in slabovidnih ter slušno prizadetih. Že več let se veča število živčno in duševno bolnih oseb, ki se ne morejo vključevati v življenje in potrebujejo pomoč pri zagotavljanju minimalnih pogojev za preživetje. Večina invalidov je v domači oskrbi pri svojih sorodnikih ali v tujih družinah. Najbolje je poskrbljeno za 20 srednje duševno prizadetih oseb, ki so vključene v delavnico pod posebnimi pogoji, in 12 težko duševno prizadetih, ki so oskrbovanci socialnih zavodov. Za varovance delavnice pod posebnimi pogoji smo vpeljali v sodelovanju z Društvom za pomoč duševno prizadetim novo obliko dela. Enkrat na mesec se ob sobotah srečujejo v klubu na Ravnah in v Mežici, kjer preživljajo prijetne ure sprostitve in razvedrila. Delo obeh klubov vodijo prostovoljci, prijatelji prizadetih. V letu 1989 je ob doseženi polnoletnosti šest duševno in telesno prizadetih oseb pridobilo status invalida in pripadajoče materialne pravice v skladu z Zakonom o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb. Analiza o izvajanju tega zakona od 1984. leta dalje nam je pokazala, da je za to skupino invalidov v naši občini zelo dobro poskrbljeno. Ker je zakonodaja, ki ureja statusne in materialne pravice za različne vrste invalidov, razdrobljena in necelovita, ostajajo posamezne skupine brez kakršnihkoli možnosti zaščite. Tako smo imeli največ težav in najmanj možnosti pri zagotavljanju primerne po- moči duševnim bolnikom in starejšim onemoglim gospodinjam, ženam upokojencev. Precej preglavic nam je povzročilo organiziranje najprimernejših oblik pomoči za dva mlada paraplegika. VEDENJSKO IN OSEBNOSTNO MOTENE ODRASLE OSEBE Skupina odraslih osebnostno in vedenjsko motenih oseb je štela 55 ljudi. Kar polovica jih je potisnjena na rob družbenega dogajanja zaradi alkoholizma. Pri 22 je močno izraženo asocialno vedenje, 21 možakaijev je storilo kazniva dejanja. Pomagali smo jim pri urejanju minimalnih eksistenčnih pogojev (hrana, obleka, začasno bivališče), nekaterim pri iskanju priložnostnega dela in uveljavljanju osnovnega zdravstvenega varstva. V sklopu postpenalne pomoči smo delali s 17 obsojenci, ki so bili na prestajanju zaporne kazni (7 v Rogozi, 4 v Mariboru, 5 na Dobu, 1 v Ljubljani). Obsojeni so bili na zaporne kazni od enega meseca do petnajst let. Težave pri iskanju zaposlitve in reševanju stanovanjskih problemov so bile tudi pri tej skupini ljudi močno izražene. Zato smo iskali prehodne in začasne rešitve. Ti ljudje imajo praviloma kopico osebnih težav, nerazrešenih stisk in so malo pripravljeni in malo zmožni narediti sebi v prid. To se je potijevalo tudi pri delu, ki so ga opravljali njihovi svetovalci - mladi prostovoljci, saj nismo dosegli zastavljenih ciljev. Izkušnje so nam pokazale, da za to skupino ljudi v stiski ni primerno vključevati kot svetovalce mladih žensk. Želimo, da bi se na naša vabila prijavilo več moških kandidatov. Morda pa je med nami še kdo pripravljen pomagati ljudem z obrobja družbe. ODRASLE OSEBE, STARE NAD 65 LET Spremljali smo 365 oseb iz predlanskega leta. Dodatno je bilo v obravnavi 147 oseb. Različne oblike varstva in pomoči smo nudili 502 starejšima občanoma. Celotno število obravnavanih je bilo za 15 odstotkov večje kot v letu 1988. Polovica teh oseb je rabila pomoč zaradi pojavov, ki spremljajo staranje, dve petini zaradi kroničnih obolenj, 73 jih je ostalo brez ustreznega družinskega varstva. Domsko varstvo smo urejali za 39 ostarelih ljudi. Večina jih je bila sprejeta v Koroški dom starostnikov v Crnečah. Med letom je bilo v domski oskrbi povprečno 147 naših občanov. Obstoječi socialni zavodi nimajo možnosti za nove namestitve, zato z gradnjo socialnega zavoda v ravenski občini ne moremo več odlašati. Povprečno število čakajočih je v enem letu poskočilo od 30 na 50. Prevladujejo takšni, ki so potrebni popolne medicinske nege, stalnega nadzora in torej nikakor ne morejo ostati v domači oskrbi. I Pritiski svojcev in drugih ljudi, ki jih oskrbujejo, so iz dneva v dan večji. V mnogih družinah so se zaradi preobremenjenosti z oskrbo ostarelega člana medosebni odnosi močno zaostrili. Z izgradnjo socialnega zavoda na Ravnah bi imeli možnost zagotoviti ostarelim občanom tudi druge oblike varstva in pomoči: dnevno varstvo, različne usluge (prehrana, pranje perila) in razne oblike pomoči na domu. Tako bi lahko marsikdo od njih dalj časa ostal doma, širša družbena skupnost pa bi prihranila nekaj denatja. Dodatno delo smo imeli zlasti v drugem polletju zaradi dvigovanja cen storitev socialnih zavodov. Te so hitreje rastle kot pokojninski in drugi prejemki, zato so se doplačila socialnega skrbstva in prispevki svojcev spreminjali iz meseca v mesec. Ob koncu leta niti borčevska pokojnina borca s polno pokojninsko dobo in statusom borca pred 9.9.1943 ni zadoščala za poravnavo stroškov oskrbe v zavodu. Za 26 ostarelih smo organizirali sosedsko pomoč. Pomoč na domu sta izvajali občasno dve prostovoljki. Starejši ljudje so bili z njihovim delom zadovoljni, neradi pa so prispevali nagrado za opravljeno delo iz lastnega žepa (del dodatka za pomoč in postrežbo). DRUGE ODRASLE OSEBE Za 450 odraslih oseb smo opravili različne storitve. Program svetovanja mladim pred sklenitvijo zakonske zveze smo izvajali individualno. Več informacij o pomenu zakonske skupnosti in vzgoji otrok smo dajali staršem izven zakona rojenih otrok. S 50 pari smo opravili pred razvezo zakonske zveze svetovalni razgovor. O rezultatih smo obveščali sodišče. Večina zakoncev se je odločila za razvezo, saj so bili odnosi med njimi docela porušeni. Na svetovanju so dobili informacijo o pravicah in dolžnostih do otrok ob razvezi in po njej (dodelitev in vartvo otrok, preživljanje, stiki) ter o možnostih za urejanje drugih pomembnih zadev (zaposlitev, stanovanje, premoženje). Pri dogovatjanju o teh stvareh je bilo največ neusklajenosti glede dodelitve otrok v vzgojo in oskrbo enemu od njih, pri urejanju stikov med otrokom in staršem, ki se je odselil, ter pri razreševanju stanovanjskega problema. Ker je razveza zakonske zveze hud stres, so ti zapleti razumljivi. Ob daljšem vodenju so se s pomočjo opore strokovnega delavca skoraj vsi ti ljudje dokopali do uvida celotne situacije in bolj realistično presojali lasten položaj ter načrtovali prihodnost zase in za otroke. 152 zakoncev oziroma partnerjev (izvenzakonska skupnost) je iskalo pomoč svetovalcev zaradi motenj v partnerskem odnosu. V času zakonskega svetovanja so uspeli tisti, ki so bili dobro motivirani za obstoj življenjske skupnoti. Manj uspeha smo imeli pri urejanju družinskih razmer, kjer je prisoten alkoholizem, delomrzništvo, nasilje močnejšega nad slabotnejšimi - ženo in otroki. Spodbujali smo jih za zdravljenje alkoholizma, jim iskali zaposlitev in zatočišče. Izvedli smo ustrezne ukrepe za zaščito otrok, dva starša smo predlagali v kaznovanje. Kljub našim prizadevanjem, da bi osvestili žene, so se le posamezne odločile zapustiti moža in zaživeti na novo. 87 občanom smo pomagali pri iskanju zaposlitve. Med njimi je bila kar polovica mladih z opravljenim pripravništvom! Uspeh? Nekaj kmetov in obrtnikov je sprejelo peščico teh ljudi ter jim tako omogočilo preživetje. Nerešen stanovanjski problem je prisilil 110 občanov (tretjina strank, starih do 30 let), da so nas prosili za sodelovanje in pomoč pri iskanju stanovanja. Obiskali smo 32 oseb, ki so pod skrbništvom, in pripravili skrbniška poročila ter izpeljali 12 postopkov postavitve skrbnika za posebni primer. Za eno osebo smo predlagali odvzem poslovne sposobnosti. MATERIALNO OGROŽENI POSAMEZNIKI IN DRUŽINE Občanom in delavcem, ki si z lastnim dohodkom niso mogli zagotavljati minimalne socialne varnosti, so pomenili pomembno dopolnilo k družinskemu proračunu socialni prejemki. Socialnovarstvene pomoči smo dodeljevali v skladu z določili Samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialnovarstvenih pravic, upoštevajoč sklepe in usmeritve občinskih interesnih skupnosti. Zaradi pomanjkanja potrebnih sredstev so se merila in kriteriji za dodelitev pomoči zaostrili. Tudi spremenjeni in dopolnjeni sporazum je v letu 1989 prinesel določene omejitve, hkrati pa vpeljal merila, na podlagi katerih so pridobile več možnosti za dodelitev pomoči družine starejših ljudi in enoroditeljske družine z otroki. Pomembna novost sporazuma je bilo določilo o večkratnem medletnem usklajevanju dodeljenih pomoči v skladu z rastjo povprečnih osebnih dohodkov v republiki. Vendar smo v naši občini usklajevanje pomoči s področja socialnega skrbstva izvajali z zamikom, družbeno pomoč otrokom pa delno samo ob koncu leta. Zaradi visoke inflacije je realna vrednost socialnih prejemkov naglo padala. V takšnih pogojih je bilo naše delo zelo težko. Potrebe in pričakovanja ljudi po družbeni pomoči so naraščale, možnost da bi jim pomagali, pa je bilo iz dneva v dan manj. Podatki enotne skupne evidence prejemnikov socialnovarstvenih pomoči kažejo, da je v letu 1989 pridobilo pravico do ene ali več vrst socialnih pomoči 2156 družin in posameznikov, kar za četrtino več kot v preteklem letu. Vsaka četrta družina v občini je prejemala v povprečju dve vrsti socialnih pomoči. Denarno pomoč so prejemale družine z več otroki in družine, kjer je zaposlen le en roditelj, upokojenske družine z enim dohodkom in posamezniki, ki so bili brez lastnih dohodkov. Povečalo se je število upravičencev do delnega nadomestila stanarine in oprostitve doplačila k cenam zdravstvenih storitev (zaradi ugodnejšega cenzusa za posamezne tipe gospodinjstev). Tudi število dodeljenih enkratnih denarnih pomoči je večje kot leto poprej. Pri drugih vrstah pomoči pa seje povprečno število upravičencev znižalo. Število prošenj za dodelitev pomoči, ki smo jih obdelali, je bilo za tretjino večje od pozitivno rešenih zahtevkov. Primerjalni podatki o povprečnem številu upravičencev do denarnih pomoči v letu 1988 in 1989 socialnovarstvena pomoč 1988 1989 delno nadomestilo stanarine 499 526 delno nadomestilo stroškov ogrevanja 324 324do 1.5. družbena pomoč otrokom (N otrok) 2 264 2 218 edini vir preživljanja 22 22 dopolnilni vir preživljanja 88 75 začasna denarna pomoč 16 12 enkratna denarna pomoč 85 104 rejnina 47 42 plačilo stroškov oskrbe v organizaciji za usposabljanje in socialnih zavodih 129 122 oprostitev doplačila k cenam zdrav. stor. 1 162 1 189 nadomestilo za del cene osnovnih živil - 1 390 Delno nadomestilo za stroške ogrevanja je bilo v maju ukinjeno. V letu 1989 je bila uvedena nova oblika pomoči - nadomestilo za del cene osnovnih živil. Dobivali so jo prejemniki stalnih ali začasnih pomoči socialnega skrbstva in prejemniki družbenih pomoči otrokom z bivališčem v Sloveniji. Vrednost pomoči je bila simbolična za prejemnike, mi pa smo opravljali dodatno Sizifovo delo. Jeseni so bila dobrodošla izredna namenska sredstva SIS za preskrbo in pospeševanje proizvodnje hrane. Pripravili smo spisek 600 socialno ogroženih družin, ki so prejele enkratno denarno pomoč za nakup ozimnice. V postopku presoje upravičenosti za dodelitev denarnih pomoči so poleg strokovnih delavcev Centra sodelovali člani komisij za socialne zadeve iz KS in odbor za uveljavljanje socialnovarstvenih pravic. Ugotavljamo, da na število upravičencev do posameznih pomoči v večji meri vplivajo sistemske spremembe in razpoložljiva sredstva za namene socialnih pomoči v občini kot pa raven osebnih dohodkov oziroma življenjska raven občanov. ZAKLJUČEK Kakor je bilo pričakovati širša družbena in gospodarska kriza ter ukrepi za njeno odpravljanje prizadevajo večino ljudi v naši skupnosti. Nekatere bolj kot druge in različne skupine ljudi na poseben način. Med najbolj ogroženimi so ljudje, ki že v normalnih okoliščinah potrebujejo posebno varstvo. To so naši varovanci: otroci, prikrajšani za normalno družinsko življenje, invalidi in ostareli, osebnostno in vedenjsko moteni otroci, mladostniki in odrasli ter materialno ogrožene družine in posamezniki. Skrbi nas spoznanje, da se marginalna skupina ljudi širi. Mnogi tega nočejo videti, mnogi si tega ne upajo priznati. Stiska teh ljudi se ne ozira niti na ene niti na druge. Preprosto, je. Pričakujemo, da bodo podprta naša prizadevanja za uresničevanje zakonsko določenih socialnovarstvenih programov za te ljudi! Da jim omogočimo človeka vredno bivanje med nami. Da jim ponudimo možnosti za ponovno vključevanje v normalni tok življenja. Da jim odpremo vsa vrata in skupaj poskrbimo, da jih bo čim manj. NEZNOSNA LAHKOST VLADANJA Piove, governo ladro! Dežuje, prekleta vlada! Zanimiv izrek italijanskega izvora nam v nekaj besedah pove najmanj to, da so vlade in vladajoči pač tisti, na katere je uperjena pozornost javnosti in so mnogokrat krivi tudi takrat, kadar dežuje v nepravem času. Pri Italijanih je demokratična tradicija daljšega veka, vladne krize so nekaj vsakdanjega, prav tako vpogled kritične javnosti v njihovo delo in zato je tudi razumljivo, daje ta rek njihovega porekla in ne, denimo, našega. Kakorkoli že, vlada ali izvršni sveti, kot jih je poimenovala samoupravljalska latovščina, so tudi zato, da jih ocenjujemo, hvalimo in kritiziramo. Vlada občine Ravne na Koroškem, ki jo je vodil Boris Kastivnik, je svoj mandat končala in tuje priložnost za inventuro. »Poročilo o delu izvršnega sveta skupščine občine Ravne na Koroškem v letu 1989« je naslov pet in pol tipkanih strani dolgega zapisa občinske vlade o lastnem delu, ki ga je na zadnjem zasedanju sprejela tudi občinska skupščina. Tudi med vrsticami tega besedila ni razbrati, da je šlo za izjemno burno leto ravenske vlade, začenši od vseh groženj in napovedi stavk šolnikov zaradi premajhnih plač, do vseh peripetij okrog nižanja in višanja prispevnih stopenj, slovitega reševanja tako imenovanih črnih gradenj in če sem vključimo še del letošnjega leta - razprave v skupščini o (ne)zaupnici občinski vladi. Vlade na vseh ravneh, od zvezne do občinske, so v minulem poldrugem letu delale v izjemno težavnih ekonomskih in družbenih razmerah, kot so to največkrat same poimenovale. Tuje bila seveda velika inflacija, težave z likvidnostjo gospodarstva, problemi izgub in že prvi stečaji. Vendar pa so bili splošni okviri življenja v naši družbi tako ali drugače za vse sredine bolj ali manj enako težavni in modrost vladanja je tu lahko prišla do svojega izraza. Zal pa na področju gospodarskega in družbenega standarda občine Ravne v zadnjih letih nazaduje. Izgovori so vedno pri roki, češ neugodna gospodarska struktura ob dveh velikanih, ki zaposlujeta več kot polovico ljudi v občini. To drži le delno, saj z nekaj let opevanim prestrukturiranjem gospodarstva ni bilo nič. Tu je bil neštetokrat govor o drobnem gospodarstvu, ki se ga je velikokrat prikazovalo kot čudežno palico ali rešilno bilko. V primerjavi z drugimi občinami v Koroški regijije na področju obrti, drobnega gospodarstva in po- Miro Petek djetništva ravenska občina najbolj skromna. Tudi okrog razvojnega sklada, kije bil ustanovljen pred nekaj meseci, so mnenja precej deljena: avtorji se s tem seveda ponašajo, nekateri pa takšne sklade ocenjujejo kot preživelo obliko. Turizem in gostinstvo sta bila prav tako elementa, s katerima se je mnogokrat posluževalo v kontestu prestrukturiranja gospodarstva, češ da je treba optimalno izkoristiti proizvodne in naravne danosti. Turizem in gostinstvo pa sta panogi, o katerih vemo vsi vse, na tem področju smo vsi strokovnjaki, vendar si v naši občini nikakor nismo uspeli naliti čistega vina in priznati, da turistično gospodarstvo pri nas ne obstaja in da imamo za njegov razvoj kaj malo možnosti. Okolje je degradirano, gostinstvo pod vsako kritiko (goste, ki so ob prvomajskih praznikih prespali v hotelih Mežiške doline, lahko preštejemo na prste ene, največ dveh rok), razen nekaterih naravnih in kulturnih znamenitosti gostom tudi ni kaj ponuditi. Govoriti o prestrkturi-ranju gospodarstva v Mežiški dolini in pri tem omenjati turizem, je - milo rečeno - zavajanje. Če ostanemo še na področju gospodarstva, potem gotovo ne bomo daleč od resnice, da seje v lanskem in letošnjem letu občinska vlada vse preveč ukvarjala s prevaljsko Grafiko. Resda kolektiv, ki nima dovolj šolanih kadrov, potrebuje pomoč bolj kot kdo drug, prav tako je res- nica, daje boj za vsako delovno mesto (v Grafiki pa jih je bilo 60) potreben. Vendarle je treba tudi priznati, da je toliko vladnih sej in skupščinskih zasedanj za reševanje enega problema občutno preveč, da so bile okrog Grafike neprimerne kadrovske rešitve, da je vodstvo kolektiva sklepalo katastrofalne pogodbe, da bi si na koncu o tem spet morali beliti glavo v občinski vladi. Ali pa je v primeru Grafike enostavno šlo za ugotovitev novinarskega kolega, češ da se ravenska (sedaj že bivša) vlada rada ukvarja z manjšimi in malimi problemi (kolektivi), večjih pa se ne loteva. Seveda Rudnik Mežica in vsa njegova sanacija sodita med težje probleme, vendar je tu težko potegniti ločnico med prispevkom republike in občine. Ostaja pa razpoznavno dejstvo, da podjetja v občini v zadnjih dveh letih niso realizirala svojih obveznosti, ki so jih sprejela s podpisom sporazuma o zapiranju mežiškega rudnika. V Jugoslaviji imamo opraviti s prav posebnim primerom poli-centrizma in policentričnosti. Na ravni federacije je policen-trizem v veliki meri skoncentriran v Beogradu, slovenski poli-centrizem se ustavi na Trojanah ali Vrhniki in tudi občinski poli-centrizem ostaja le priljubljena fraza ali pobožna želja. Ali je to policentrizem, če gradimo kadrovska in socialna stanovanja predvsem na Ravnah in Prevaljah, kjer kasneje ugotovimo, da ni za to primerne infrastrukture, treba je graditi nove šole zaradi koncentracije prebivalstva, na drugi strani pa sta v Črni in Mežici sliki skorajda zrcalni. Policentrizem je tudi v ravenski občini ostal bolj ali manj črka na papirju in tudi v tem gre iskati želje občinskega Demosa in liberalne stranke po restavraciji komunalne ureditve oziroma po ponovni ustanovitvi štirih občin. Vsekakor pa so še vsaj tri točke, po katerih si bomo zapomnili zadnjo komunistično vlado v ravenski občini. Najprej, prispevne stopnje za družbene dejavnosti, njihovo višanje in nižanje, ki so našo občino prikazale v kaj čudni luči. Težave v družbenih dejavnostih so bile lani splošne, vendar si nikjer v Sloveniji niso privoščili tako radikalnih preobratov in tu je občinska oblast brez dvoma izgubila na svojem ugledu. Dalje, črne gradnje ali povedano v birokratskem jeziku - problemi pri urejanju okolja. Na tem področju je vlada Borisa Ka-stivnika podedovala zelo težko dediščino, ki jo je poskušala reševati, vendar je nikakor ni uspela rešiti. Neskončne in mučne, pa tudi komične seje vlade, inšpekcije, politike in še koga o tem, kdo je kriv za anarhičnost v prostoru Mežiške doline, medtem pa je karavana šla dalje. In končno, tik pred zaključkom mandata, je občinski sindikalni svet načel vprašanje zaupnice oziroma nezaupnice izvršnemu svetu, kjer se je zgodil presedam občinska vlada je dobila popolno podporo, tudi od tistih članov v družbenopolitičnem zboru, katerih sindikat je vprašanje zaupnice sprožil. Vendar pa se tu že začne zgodba o sindikatu. In zakaj sploh modificirani naslov po Kunderi Neznosna lahkost vladanja? Po zapisanem bi namreč bolj sodila Neznosna težkost vladanja, vendar bo za takšen naslov še priložnost. OSKRBA Z VODO V ČRNI NA KOROŠKEM -MORDA TUDI DRUGAČE Peter Gorjanc Koncept: pripeljali bomo vodo v Črno, ki jo potencialno hranij oizviriMežena skraj nem zahodnem delu doline Meže -Koprivne, verjetno določajo kriteriji globalnega celostnega razvoja. Odločanje za vsestransko premalo preverjeno rešitev, ki ne upošteva vseh vplivov razvoja in ima lahko dolgoročne posledice, ne bi smela ostati edina alternativa. Samo usklajenost različnih kratkoročnih in dolgoročnih, lokalnih in globalnih rešitev lahko zagotavlja optimalen razvoj. Neupoštevanje relevantnih kriterijev, ki se medsebojno omejujejo, ne omogoča optimizirati enega na račun drugega, ampak vsakega samo glede na celoto kriterijev. Lažje je »producirati razvoj«, ko se daje prednost ekonomiji, odmišlja globalno ekologijo, poudarja pa tudi politične cilje. Integralno usklajen razvojni projekt je nujno bolj umirjen od eksponencialnega, parcialnega, sektorskega razvoja. Sinonim »zero sum game«, katerega razumemo v okviru logike: korist za enega pomeni izgubo za drugega, bi morali prežeti v kontekstu pozitivne vsote, ne pa v podpori »ali - ali«. To komunalno infrastrukturo, ki ji dajemo dogovorjeno prioriteto in ji poleg drugih priznavamo status javne družbene dejavnosti, že obravnavamo kot del originarnih zadolžitev »občinske vlade«, bi morali analizirati z ustrezno širšega aspekta. Presoja s stališč stanja in tendenc našega splošnega družbenogospodarskega razvoja pa zasluži še poseben pomen. Da bodo rešitve vsestransko sprejemljive, uspešne in izvedljive, morajo imeti jasne osnove razvoja, ne smejo biti prepuščene valu razmer in ne reševanju v imanentnih okvirih. Kaže se potreba po usklajenem in izvedljivem načrtovanju z jasno opredelitvijo vsehfaktotjev razvoja. Razmere v preteklosti jasno kažejo, daje iskanje bližnjic pogosto privedlo do samoprevare. Ni nova ugotovitev, da so tehnične naprave, ki zagotavljajo oskrbo z vodo, rezultat že sorazmerno visoko razvitih tehničnih ved, medtem ko pa komunalna dejavnost glede na svojo organizacijo, način upravljanja, razmetje do potrošnika, planiranje in vzdrževanje vsaj pri nas že znatno zaostaja. Inercija dosedanjih pristopov ima še vedno pomembno vlogo, razmislimo o komunikološ-kem pristopu. Poleg splošnih načel dimenzioniranja zmogljivosti bi mo- rali glede na vplive na okolje v primeru sanacijskih del izbirati cevovode z dolgo življenjsko dobo, se odločati za začetno predimenzioniranje in dosledno analizirati tako imenovane investicijske pragove. Ker imamo v danem primeru napravo z dolgo življenjsko dobo, je treba prej razmisliti o možnih spremembah, ki bi nastale v tem obdobju. V današnjem času pospešenega razvoja tehnike in tehnoloških postopkov to časovno obdobje lahko prinese take novosti, ki bi bistveno spremenile celoten koncept. Glede na to bi morali pri obravnavi predimenzioniranja jasno opredeliti spodnjo in zgornjo gospodarsko mejo. Za celostno oceno bo treba upoštevati vse vrste stroškov in razmisliti o možnih substitucijs-kih rešitvah, ki so implicitno in eksplicitno navzoče. Menim, da bi predtem morali konstruktivno uskladiti naslednje: - določiti varovalna območja izvirov - določiti jasna obligatorna razmerja s sosednjo Avstrijo, kolikor varovalna območja segajo izven naše državne meje - določiti stopnje varstva, za katero se bomo odločili. Iz vsebine Inventarja najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, Ljubljana 1988, lahko zaključimo, da reka Meža s pritoki Topla, KOPRIVNA, Javorški potok in Bistra do Črne na Koroškem vključno s tona-litno skalo ob Javorškem potoku N 0184 predstavlja: 1. Varstveni status: Predlog strokovne službe za naravni spomenik. 2. Planski status: Vokviru ka-ravanško-kamniško-savinj-skega regijskega parka (II) -NDS0124 3. Opis: Meža združuje v pahljačastem povirju pritoke Toplo, Bistro, Javorški potok in Koprivno. V tem deluje prilagojena tektoniki vzhodnih Karavank v smeri vzhod - zahod. Reka s pritoki teče večinoma po magmatskih in metamorfnih kamninah. Od Črne naprej se proti severu prebija skozi tri-asne apnence in dolomite Pece in Uršlje gore, proti jugu pa jo loči od porečja Savinje prav tako triasni greben Olševe in Raduhe ter andezitni greben Komna in Smrekovca. Po vsej dolžini se vleče od vzhoda proti zahodu tonalitni pas (večina povodja Bistre in izvir Meže), pas drobnozrnatega gnajsa s prehodi v blestnik (10 km zgornjega toka Meže) ter pas biotit-nega granita in granodiorita z otoki porfiroidnega granita (del Koprivne in jugozahodni del Tople). Poviije Koprivne je v zelenkastih in vijoličastih fili-toidnih skrilavcih s pasovi-dia-baza. Meža s pritoki je globoko zarezana v ozkih grapah, ki jih obdajajo strma gozdnata pobočja s kopastimi vrhovi. Po slemenih so samotne kmetije, večjih naselij ni. Javorški potok -tonalitna skala: nad desnim bregom Javorškega potoka je blizu sotočja s Kramarico strma tonalitna stena, na kateri raste primula villosa. 4. Stanje: Velika naravna ohranjenost rečnega toka z brzicami in tolmuni. Po dolinskih grapah potekajo ceste do samotnih kmetij in proti Solčavi. 5. Površina: Nadmorska višina: 570 - 1276 m. 6. Ovrednotenje: Tipična kulturna krajina velikih kvalitet (2.0), velika pestrost razgaljenih metamorfnih in magmatskih kamnin. V Sloveniji le tu najdemo filitoidni skrilavec z diabazi in drobnozrnati gnajs, ki ga uvrščamo celo v predkam-brij kot eno izmed najstarejših kamnin pri nas (1.1); rastišče ogrožene rastlinske vrste primula villosa, drugo znano v Sloveniji (4.4.1). 7. Varstveni režim: za hidrološko in botanično (Javorški potok) naravno dediščino. 8. Varstvena namembnost: spomeniška, rekreacijska 9. Obdelovalec: Matjaž Puc Osnovni vir: Inventar 176 : 412 (MR) - Meža; Matjaž Jež, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor; Wraber, T. in Skoberne, P., 1987: Delovno gradivo za rdeči seznam ogroženih praprotnic in cvetnic Slovenije (rokopis). Primerno bi bilo, da prej analiziramo tudi alternativne rešitve, ki predstavljajo globalne -končne rešitve ali lokalne -kratkoročne, začasne rešitve. V konceptu indukcijskega načina raziskovanja bi bilo primerno analizirati naslednje: - uvedba zaprtega sistema za porabnike voda v industriji - lokalne rešitve - črpališče za industrijsko vodo - sanacija in uravnovešenje obstoječega vodovodnega sistema, da se izgube uokvirijo v normalne meje in bo danamož-nost uporabe vseh obstoječih že zajetih virov. - lokalne rešitve - črpališča za pokrivanje koničnepotro-šnje. (Vožjem območju Črne so rečne terase z bogato podtalnico. Ob gradnji kanalizacije na Pristavi je ta talnica predstavlja- la zaradi močnega dotoka znatne stroške, ker jo je bilo treba črpati. Znani so primeri: bogatenje talnice v Celju; v Mariboru so se odločili za črpanje podtalnice na Mariborskem otoku, kljub možnostim zajemanja virov na Pohorju; v Dravogradu se odločajo za črpanje talnice na Črneškem polju le okoli 100 m od onesnažene reke Drave, kljub možnostim zajemanja virov na Goriškem vrhu; na Ravnah pokrivamo konice s črpanjem podtalnice v Suhi). - Zajemanje talnice z globokimi vrtinami ali rovovskimi izkopi v dolomitnih in karbonatnih skladih (strokovnjaki, ki delajo na tem področju, vidijo prihodnost oskrbe s pitno vodo na ta način in se pri tem opirajo na preročne spekulacije in em-piristične pozitivne izkušpje). - Napeljava vodovoda iz zajetja Sumca v Črno (na osnovi višinskih podatkov, izvir Šume s 665 m NMV, Črna 575 m NMV), prečrpavanje ne bi bilo potrebno, možna pa bi bila sočasna izgradnja plinovoda, na kar eksplicitno kaže že izveden projekt istih vodov na trasi Ravne - Mežica). - Napeljava vodovoda od zajetij Hlevnik in Koricel v Mr-davsovem (skupno s konceptom zazidave v Jazbini). Svoj prav imajo tudi tisti, ki prisegajo na višinska zajetja, saj je to koncept razvitih družb (v Lavvamiindu so se odločili za višinska draga zajetja kljub izdatnim možnostim za črpanje podtalnice, vendar so se v navzkrižju interesov odločili za intenzivno kmetijsko proizvodnjo, ki izključuje oskrbo z vodo s sistemom črpanja podtalnice). Temeljito bi morali razmisliti, za kak način oskrbe z vodo se bomo odločili oziroma, v kateri smeri naj bi šle raziskave, predvsem pa bi morali oceniti, za kako ceno bomo vodo zagotovili in čemu se bomo morali zaradi tega odreči. Ker je projekt zajetja Meže že v fazi projektiranja in ker nimamo še zadosti verificiranih drugačnih rešitev, bi bilo primerno, da predhodna dela za to investicijo tečejo naprej. Te misli, ki jih objavljam, sem že 26. 2. 1990 dostavil najodgovornejšim v občini Ravne na Koroškem. Pričakujem, da ta razmišljanja ne bodo sprejeta kot sinonim moteče vloge v obstoječem sistemu veljavnega reda, saj smo se že dogovorili, da dajemo mesto tudi individualni pobudi. BITKA ZA ŠPANIJO »Nekaj sto ljudi ima težave z zdravjem! Precej jih je iskalo že zdravniško pomoč. Vodo, kolikor je je še, je treba prekuhavati. Uporaba je omejena! Urnik, ko voda bo, je naslednji...« Priznajmo, dragi bralci, daje vsebina gornjih stavkov najmanj vznemirljiva, če že ne alarmantna. Kar spomnimo se, kakšen vik in krik zaženemo, ko dobi po postanem golažu v tovarniški menzi nekaj deset jedcev drisko, ali pa, ko se zve, da so nam v hotelu servirali poleg naročenega še drobceno salmonelo, tudi če je nismo naročili. Ali pa silnih ukrepov vseh mogočih služb, ki na sanitarnem pregledu ugotovijo, daje kakšna kuharica »črviva«. Gornje stavke sem namreč zapisal samo za primerjavo med tem, kako ravnamo, ko smo prizadeti neposredno mi sami ali kdo iz našega bližnjega okolja, ali pa takrat, ko se to dogaja vsaj deset kilometrov od nas. Vse skupaj pa se rima na špansko vas. Zdaj pa k bistvu! Rad bi povedal, da sem (in najbrž še kdo) Edi Prošt globoko prizadet, ker smo si postali ljudje med sabo tudi v takih primerih prebivalci nekih španskih vasi. Spanci, ki naj za njihovo stisko skrbijo Španci, in če bi slučajno koga stisnil še tifus - nič hudega, zgodilo seje tako v Španiji. Tam bodo poiskali krivce in vzroke, tam bodo odgovorni odgovarjali, tam bodo v najkrajšem času naredili vse, da sramota ne bo več sramota (saj smo vendar v Evropi), tam bodo ljudem že dali vsaj zdravo pitno vodo... Saj ni, da bi govoril, kaj vse bi Španci za Spance naredili... Tako pa živimo v ravenski občini, občini z »najbolj razvitim gospodarstvom« v Koroški krajini. In konec, pa še to trditev smo morali dati pod na-vednice, saj je postalo vprašljivo tudi to. Brez Špancev, ki bi jih prizadevalo, kaj se s Španci dogaja. Zato pa s številnimi vrtički, ograjenimi z bolj ali manj visokimi plotovi in z nekimi posebnimi pravili. Ta naj bi veljala, kadar gre za prostor znotraj občinskega plotu. Za vse in vsakogar! 15 RAVEN V SLOVENIJI Ko so Guštanj prekrstili v Ravne na Koroškem, je Avgust Kuhar duhovito pripomnil: »Raven je v Slovenij 15, Guštanj je bil en sam.« Da bi soimenjake spoznali pobliže, smo jih prepisali iz leksikona Cankarjeve založbe Slovenska krajevna imena. Jezikoslovci nam nemara ob priložnosti razložijo, kako da so prebivalci krajev z enakim imenom nekje Ravenčani, drugje Ravenci ali Ravnjani / Rav-ljani, v bohinjskem kotu pa kar Ravenharji ali Ravharji. R&vne Raven na Ravnah, ravenski (-van-), Ravene (-van-); o. Ajdovščina, p. Črniče Ravne Raven v Ravnah, ravenski (-van-), Ravenčan Ravenka/ Ravenščica (-van-); o.p. Cerknica Ravne Raven na Ravnah, ‘ravenski (-van-)/ravanski, Ravene (-van-)/Ravanec; o. Litija, p. Polšnik Ravne Raven v Ravnah, ravenski (-van-), Ravenčan (-van-); o. Škofja Loka, p. Železniki Ravne Raven v Ravnah, ravenski (-van-), Ravne (-van-); lokalno Ravno-a v Ravnu, ravenski (-van-), Ravene Ravenčanka (-van-); o. Trebnje, p. Mirna Rivne Raven v Ravnah, ravenski (-van-), Ravenčan (-van-); o. Velenje, p. Šoštanj Ravne na BI6kah Raven v Ravnah, ravenski (-van-), Ravene/Ravenčan (-van-); o. Cerknica, p. Nova vas Ravne na Koroškem Raven na Ravnah, ravenski (-van-), Ravenčan (-van-); o.p. Ravne na Koroškem Ravne nad Šentrupertom (šen- in šan-) Raven na Ravnah, *ra-venski (-van-), Ravene (-van-); o. Litija, p. Dole pri Litiji Ravne pri Cerknem Raven/Ravni v Ravnah, ravenski (-van-), Ravnjan; o. Idrija, p. Cerkno Ravne pri Mlinšah Raven na Ravnah, ravenski (-van-), Ravenčan (-van-); o. Zagorje ob Savi, p. Izlake Ržvne pri Šmartnem Raven na/v Ravnah, ravenski (-van-), ‘Ra-venčan (-van-); lokalno tudi gorjanski, šmarski Gorjanec; o. Kamnik, p. Laze v Tuhinju Ravne pri Zd61ah Raven v Ravnah, ravnjanski, Ravnjan/Raven-čan (-van-)/Ravljan; o.p. Krško 54vne pri Zirčh Raven v Ravnah, ravenski (-ven-), Ravene (-van-); kofja Loka, p. Žiri Ravne v Bohinju Raven na Ravnah/Ravneh ‘ravenski (-van-), Ravenčan (-van-); lokalno tudi ravenharski (-van-), Ravenhar (-van-) /Ravhar; o. Radovljica, p. Bohinjska Bistrica In tudi veljajo, pravila namreč. Prvo pravilo: kar se ne zgodi za tvojim plotom, je španska vas. Drugo pravilo: samo za lastnim plotom lahko Špancu pomagaš. In tretje pravilo: voda teče vedno navzdol. Ker pa so gornja pravila najbrž potrebna podrobnejšega komentarja, da bi se razumeli, povejmo tole. Prvo pravilo je vsakomurjasno in ne potrebuje pojasnil. Morda le ta droben preblisk: vsakdo je svoje sreče kovač, ki drugemujamo koplje. Drugo pravilo je bolj zapleteno in lahko pomeni samo to, da Špancu pomagaš šele, ko se preseli za tvoj plot in tako zataji svoje špansko preklo. In tretje - znano je, da voda res teče samo navzdol, vsaj to pa je razumljivo tudi Špancem. Izjeme tudi pri teh pravilih pravila samo potrjujejo. Vladati v teh razmerah nikoli ni bilo lahko, vsekakor pa je do sedaj v večini najpomembnejših področij življenja in dela (kot smo tako radi rekli) vsem občinskim vladam uspelo poglabljati smisel gornjih pravil in jih tudi udejanjati v praksi. Špance so v velikem številu že uspele preseliti za plot, da niso več Španci, za španske vasi jih nikoli kaj prida ni brigalo, kolikor to ni pomenilo približevanja Špancev delovnemu mestu (kar pa je že pomenilo tudi izgubo španskega porekla), za to, daje voda tekla navzdol, pa je donedavna skrbela gravitacija, zdaj pa bo za kaj takega lahko javno odgovoren že spet tudi ljubi Bog. Brez heca, tosmisel-no je bilo obdobje zadnjih desetletij izjemno uspešno, de- lovni ljudje in občani (da o delavskem razredu ne poskušam niti razglabljati) pa zadovoljni in srečni. Če ne bi tam v daljni Sovjetski zvezi izumil perestrojke neki Gorbačov, bi bila ta idila v »najrazvitejši koroški občini« še danes idila. Tako pa... kar naenkrat so rebra prevaljske osnovne šole kruto resnična, razpadajoči Narodni dom v Mežici resna nevarnost ob vsakem količkaj potresu, nekaj sto ljudi v Črni, ki so zboleli zaradi okužene »pitne vode«, pa resen opomin, da se bomo v tej dolini nad svojim početjem od časa do časa le morali zamisliti. Morda tudi nad tem, da je za plotom v šolah in vrtcih že premalo prostora za otroke bivših Špancev, da »sveta fabrika« že nekaj časa ni več molzna Krava - ne za kruh in ne za vse mogoče »kadre«, da so spalna naselja čudno prazne naselbine, predvsem pa, da množica vrtičkov in ograd okoli njih komajda še pušča kaj prostora za ČLOVEČNOST, SOSEDSTVO, PRIJAZNO BESEDO. Sicer pa so vsega kriva sredstva obveščanja, kajti šele, ko nekaj veš, ti lahko to postane španska vas. Takrat se pokaže pravo bistvo civilizacijskih vrednot, ki sijih absolviral. Kruto in neizprosno in nič čudnega ni, če zato Španci hočejo svojo republiko, da bi za svojim plotom tudi sami okusili slast, da ti je nekaj za sosedovim Španija... In tako dalje in tako naprej. Če ste dobro brali programe, ki sojih ponujale pravoverne stranke pred volitvami (in vse so zdaj pravoverne), so le nekatere uspele dovolj globoko razmisliti, česa si ljudje želijo. Tako volitve sploh niso bile to, za kar sojih razglašali, temveč ena sama bitka za Španijo. Ob skrbi za lasten vrtiček pa nam je tudi že to bilo povečini - španska vas. KDAJ TELEFON V VSAK DOM? Marko Vrečič Dobrih 110 let star izum Ale-xandra Grahama Bella je svet spremenil bolj temeljito, kot si marsikdaj mislimo. Relativno počasna poštna služba je dobila hitrega in mnogo bolj eksaktnega tekmeca-telefon. Tam, kjer že dolgo vedo, da je čas denar, se je telefonska mreža širila hitro. Pri nas, posebej to velja za individualno telefonijo, pa kot da se tega niso zavedali ali pa niso hoteli zavedati. Drugače si tudi ni mogoče razlagati podat- ka, daje bilo na Koroškem pred 10 leti komaj 4,96 telefonskega naročnika na 100 prebivalcev ali niti petina prebivalstva. Število telefonskih naročnikov se je v zadnjih letih večkratno povečalo, kljub temu pa število prošenj še ni nehalo usihati. Temu problemu je namenjen tudi naslednji razgovor, saj o cenah tokrat ne bomo govorili. Morda kdaj drugič. Za podrobnejšo razgrnitev načrtov za širjenje individualne telefonije na Koroškem smo zaprosili ANTONA JAMNIKA, direktorja poslovne enote PTT za Koroško v Slovenj Gradcu. »Tov. Jamnik, kakšna je razvitost telefonije na Koroškem glede na Slovenijo in kje smo v Evropi?« »Razvitost telefonije na Koroškem je približno enaka slovenskemu poprečju. Ker slovensko poprečje ustvarjajo večji centri, menimo, daje stanje pri nas boljše kot v Sloveniji izven centrov. Sama Slovenija, zlasti pa še Jugoslavija, precej zaostaja za stanjem v Evropi. Ocenjujemo, da za 30 do 40 let. Podatek velja v primeru, da bi šel razvoj s takšnim tempom, kot je šel doslej, torej s počasnim. Naj predstavim še številke. V Sloveniji je približno 20 telefonskih naročnikov na 100 prebivalcev, na Koroškem pa 19. Razlike po posameznih občinah so opazne. Trenutno je najboljše stanje v občini Slovenj Gradec, kjer pride približno 25 telefonov na 100 prebivalcev. Na Ravnah je bilo konec lanskega leta 17 telefonov na 100 prebivalcev, z novirfti zmogljivostmi pa se približujemo slovenskemu poprečju. V radeljski občini so številke nekoliko nižje - 15 telefonov, v Dravogradu pa okrog 23 telefonov na 100 prebivalcev. Ob tem bi rad poudaril, da je bil, gledano v odstotkih, naj hitrejši razvoj prav v Radljah, saj je tam bilo leta 1980 le 2,40 naročnika na 100 prebivalcev.« »Koliko nerešenih prošeivj je ta čas v vaši poslovni enoti? Kako dolgo čakajo interesenti na priključek?« »Že nekaj let se število nerešenih zahtevkov giblje med 2000 in 2500. Kljub temu, da smo v zadnjem času letno razrešili približno toliko prošenj, še vedno prihajajo novi zahtevki, zato se številka ne zmanjšuje. Trenutno imamo 2300 nerešenih prijav. Rok čakanja za razrešitev teh zahtevkov je zelo različen. Predvsem je odvisen od izpolnitve nekaterih pogojev, kot so ustrezno rešena zmogljivost v telefonski centrali glede na število priključkov, ustrezna povezava do nadrejene centrale in v nadaljevanju medkrajevne povezave. Če so ti pogoji izpolnjeni, pa je odvisen od uspešnosti gradnje krajevnega omrežja. Čas čakanja se torej giblje od enega meseca do nekaj let. V Mežici, na primer, je zaradi neustrezne centrale ta rok tri, štiri leta, ali tudi več. Imamo pa tudi nasprotne primere. Če gre za organizirano gradnjo v naselju, se lahko zgodi tudi to, da ponudimo telefon občanu, ki pri nas še ni vložil prošnje.« »Kolikšne so proste kapacitete, ki, po vaših besedah, nsfjbolj vplivajo na vključevale novih naročnikov?« »Na Koroškem je aktivno vključenih 15000 telefonskih številk, nekaj nad 1000 pa je trenutno še prostih. V letošnjem letu bomo te zmogljivosti povečali še za 3000. To pomeni, da ob koncu leta predvidevamo približno 19000 številk, vključili pa bomo predvidoma 2000 novih telefonskih naročnikov.« »Bralce bo gotovo najbolj zanimalo, kje boste v bližnji prihodnosti širili telefonsko mrežo.« »Naš osnovni namen je, da, letos nadaljujemo začeto gradnjo na območju centrale Ravne na Koroškem in tako vsem zainteresiranim Ravenčanom zagotovimo telefon. Za območje centrale na Prevaljah pripravljamo tehnične rešitve in izvajalske ponudbe. Zmogljivosti centrale bomo znatno povečali, telefonsko omrežje pa se bo poleg Prevalj razširilo tudi na Lešah. Tačas se pogovarjamo tudi o gradnji omrežja v Čmi. V tej fazi bomo zagotovili telefon 180 interesentom. Vemo, da s tem potrebe ne bodo v celoti pokrite, zato bo potreben v naslednjih letih še dodaten investicijski poseg. V Mežici je problematika telekomunikacij akutna. Zagotoviti moramo prostore, montirati novo telefonsko centralo in sisteme za povezavo te centrale. Letos bomo začeli reševati prostorsko problematiko, kaj več pa v naslednjem letu. Kot sem že omenil, je stanje najboli ugodno v Mislinjski dolini. Za Šmartno pri Slovenj Gradcu ocenjujemo, da so potrebe v celoti pokrite, v samem Slovenj Gradcu pa rešujemo le še individualne primere. Za centralo v Podgorju izdelujemo tehnične rešitve ter se pogovarjamo o dograjevanju krajevnega omrežja, ki je bilo v primarnem delu večinoma zgrajeno že pred nekaj leti. Za območje Dravograda pripravljamo dolgoročno študijo, ki je še v izdelavi. Na Koroškem je nekaj nad 11)00 številk trenutno še prostih. V letošnjem letu bomo te zmogljivosti povečali še za 3000. To pomeni, da ob koncu leta predvidevamo 19000 številk, vključili pa bomo predvidoma 2000 novih telefonskih naročnikov. Naš osnovni namen je, da letos nadaljujemo začeto gradnjo na območju centrale Ravne na Koroškem in tako vsem zainteresiranim Ravenčanom zagotovimo telefon. Tačas se pogovarjamo tudi o gradnji omrežja v Črni. V tej fazi bomo zagotovili telefon 1H0 interesentom. Na Muti gradimo krajevno telefonsko omrežje. Nova centrala bo dobavljena v letošnjem letu, ko bomo tudi začeli vključevati nove naročnike. Na Muti gradimo krajevno telefonsko omrežje. Nova centrala bo dobavljena v letošnjem letu, ko bomo tudi začeli vključevati nove naročnike. Nekaj težav je z medkrajevno povezavo na nadrejeno centralo, vendar menimo, da jih bomo letos razrešili. Od tega je odvisna tudi razširitev centrale v Ribnici na Pohorju, medtem ko se krajevno omrežje tačas že gradi. V Podvelki adaptiramo prostore pošte. Poslovanje z občani bomo s to obnovo izboljšali že letos, drugo leto pa bomo razširili telefonsko centralo.« »Velikokrat ste omenjali grad nje krajevne mreže. Kdaj bo napočil čas, ko bo telefonsko omrežje prišlo v standardno komunalno ureditev zemljišč?« »Mi, in prepričan sem, tudi večina ljudi, štejemo telefon med osnovne dobrine. Reči moram, da smo v zadnjem obdobju z upravnimi organi oziroma prejšnjimi enotami za urejanje stavbnih zemljišč našli skupen jezik, tako da pri novih naseljih večinoma uspevamo skupaj s komunalno opremo zgraditi tudi krajevno telefonsko omrežje. V preteklosti temu ni bilo tako, zato prihaja v starejših naseljih do naknadne gradnje omrežja. Prizadevamo si, da bi zadeve reševali s čimmanj stroški in čimmanj boleče. Velikokrat se prekopavanju, žal, ne da izogniti. Tudi pri organizirani gradnji naselij individualnih hiš uspevamo vključevati omrežje v komunalno ureditev zemljišč. Kot pozitiven primer bi navedel naselje Kotlje II, kjer je bila istočasno z drugimi sklenjena tudi izvajalska pogodba za gradnjo telefonskega omrežja. Nosilec je bila stanovajska zadruga Brdinje in mislim, da smo se z njimi ustrezno in kvalitetno dogovorili.« »Takšen razgovor seveda ne more zadovoljiti vseh potencialnih naročnikov. Zato bi vas na koncu prosil, da poveste, kje je mogoče dobiti dodatne informacije.« »Vse te informacije je najlaže dobiti pri strokovni službi za naročniška razmeija na naši poslovni enoti v Slovenj Gradcu, kjer imamo ljudi, ki se ukvaijajo izključno s tem, predvsem vodja službe tov. Zdravko Uranjek. Najbolje bo, če ga interesenti pokličejo na tel. številko 42 541. Informacije so na voljo med delovnim časom od ponedeljka do petka. Opozoril pa bi, da so delavci te službe velikokrat na terenu, tako da razmišljamo o točno določenih urah za naročniške informacije. Natančnih časov vam še ne morem povedati. Prav tako bi opozoril, da je treba vse informacije iskati izključno pri tej službi, kajti vsi drugi zaradi slabšega poznavanja problematike niso pooblaščeni za dajanje informacij. S tem so mišljene naše ptt enote oziroma delavci na terenu.« »Tov. Jamnik, hvala za razgovor.« Anton Jamnik EDEN OD POGOJEV ZA USPEH NA MEDNARODNEM TRGU Čiščeiye proizvodnih programov v elezami Ravne Dr. Dušan Vodeb - Brane Žerdoner Družbene, tržne, socialne in razvojne spremembe v okolici na eni strani in notranja nakopičena energija v zaposlenih, tehnologiji in izdelkih na drugi strani bodo v bodoče glavno gibalo razvoja v železarni. Zunanji pritiski družbe bodo usmerjeni v zaviranje ekstenzivno-sti in omejevanje dosedanjega razvoja, medtem ko je notranja filozofija zaposlenih še v veliki meri usmerjena v ekstenzivno rast sistema. Za razumevanje situacije, ki nastaja, je treba mimo in razumno pogledati dejstvom v oči. Situacija ni od danes, ampak je posledica desetletnega življenja in iskanja uspešnosti delavcev železarne v nenaravnih zakonih dogovorne ekonomije. V bodoče bo vse bolj prihajalo do razlik med posameznimi tehnološkimi verigami, zaposlenimi in pri oblikovanju kriterijev uspešnosti ter motiviranja. SAMOZADOVOLJNOST S STARIM ALI SPREJEMANJE IZZIVOV NOVEGA Tržna, razvojna in socialna situacija iz okolice vedno bolj neusmiljeno pritiska na naš poslovni sistem. Na zunanje pritiske lahko reagiramo na dva načina. Prva možnost je, da težimo po ohranjanju obstoječe celovitosti dosedanjih navad in načinov upravljanja, vodenja in socializacije dela, ohranjamo samozadovoljnost v statusu quo. Druga možnost pa pomeni soočanje z izzivi novega, da se z odprtjem našega poslovnega sistema postavimo na ekonomske osnove upravljanja in vodenja podjetja, ustvarimo trg dela in znanja, ukinemo tržno nezanimivo proizvodnjo, ločimo nedelo od dela, izgubo od profita in nepotrebno prepisovanje zgodovine od ustvarjanja. Vodilo in razmislek za drugo možnost naj bo misel, da se hitro izteka čas, ko bo lahko železarna po mirni ustvarjalni poti vpeljala zakonitosti tržne ekonomije in znotraj nje trg kapitala, dela in znanja. Za nas zamuditi ta trenutek pomeni zlom poslovnega sistema in nastanek nerešljivih konfliktnih situacij sprožitev verižne reakcije nezadovoljstva vseh zaposlenih z vsem in vsakim. Na pogorišču konflikta ne bo ostalo ne dobro ne slabo, ne bo ne zmagovalca ne poraženca, kajti vsi bomo poraženci lastne nesposobnosti in netolerantnosti za dojemanje novega. Za razumevanje pesimizma in vsebine globoke krize, ki se izraža v naraščanju razvojnih Škarij in slabljenju notranje energije poslovnega sistema, bomo komentirali dva tematska sklopa diagramov, izračunanih na osnovi zakonitosti naravne rasti sistemov. Ze v prejšnjih prispevkih smo podali krivulje rasti za naše proizvodne programe. Ugotovitve iz življenjskih ciklov smo strnili v dejstvih, da smo na meji nasičenja rasti poslovnega sistema in moramo preiti v nove kvalitete za ustvarjanje prepotrebne dodatne vrednosti kot osnove za nadaljnji razvoj. Do sedaj smo izrabili možnosti, ki so izhajale iz dela, tega najbolj čaščenega simbola pretekle dobe, ki je še tako pri- REALNA REALIZACIJA NA ZAPOSLENEGA ZLLEZARNO ZA OBDOBJE 1960 1900 16 14 13 1? II 10 9 e b 5 4 3 2 0 65 /0 /6 60 ao šoten v nekaterih okoljih. Vprašati se moramo, ali smo naredili kaj z gibanjem kapitala in znanja, ki sta nosilca nove postindustrijske dobe, v katero gremo, če hočemo ali nočemo. STARI SISTEM SE JE IZTROŠIL Najprej poglejmo našo iztrošenost ali izmučenost sistema. Na sliki 1 prikažemo realno realizacijo na zaposlenega, na sliki 2 pa prikažemo gibanje realizacije na zaposlenega, preračunano na vrednost leta 1960. Iz diagrama na sliki 1 lahko ugotavljamo odnos okolica - naš sistem, na diagramih na sliki 2 pa časovno zasledujemo dinamiko sprememb. Iz diagrama ugotovimo naslednje povezave in resnice: Realizacija je produkt cen in ustvarjene proizvodnje po količini in kvaliteti. Dinarsko vrednost realizacije smo po uradnem vrednotenju GIBANJE REALIZACIJE NA ZAPOSLENEGA ŽA/LLt/AflNU 1960 -* 1UU% 4.5 4 3 2.5 2 1.5 0.5 0 60 65 70 75 80 65 Slika 1: Realizacija na zaposlenega, preračunana na leto 1960 □ dtjtnako f logistika Slika 2: Gibanje realizacije na zaposlenega od leta 1960 dalje inflatornih gibanj preračunali na leto 1960, kije izhodiščna točka za naš prispevek. Krivulja, označena pod oznako »dejansko«, je dobljena na osnovi dejanskih fizičnih podatkov zaposlenih, proizvodnje in cen, druga krivulja, označena »logistika«, je dobljena na osnovi modela naravne rasti, kjer smo iz podatkov časovnih vrst za zaposlene, realizacijo in cene določili zakonitost naravne rasti, ki smo jih nato ustrezno preračunali. Za komentar diagrama si moramo iz spomina poklicati prejšnje slike in ugotovitve, ko smo rekli, da smo od leta 1980 na meji nasičenja, da nimamo več možnosti enake rasti in tempa zaposlovanja kot do sedaj. Medsebojno kvalitativno preračunavanje pa pokaže vso krutost narave, da, ne glede na to, kako imaš zakomplicirano in izumetničeno ekonomsko zakonodajo prerazporejanja, velja le sebičen zakon ohranjanja vrste in uspešnih življenjskih sistemov. Tisti trenutek, ko pozabimo na prisotnost narave in ne razumemo več pojavov, ki se nam pojavljajo dan na dan, začnemo iti strmo navzdol. To seje zgodilo z nami. Klasično prirejeni podatki in bilance po predpisani državni zakonodaji kažejo eno plat resnic poslovanja, druga stvarnost, gledana dinamično, pa je popolnoma nekaj drugega. Po letu 1980 smo potrebovali pet let, da smo porabili notranje rezerve in padli na leto 1960. Slika 2, ali povedano drugače, dvajsetletni tempo vlaganja v razvoj smo porabili ali pokurili v petih letih. Diagram na sliki 1 in 2 odkriva tudi lažno resnico, da smo bili precenjeni, zaščiteni, miljenček sistema. S tem, ko nam je država diktirala vse, od cen do programov in organizacije, se vidi, kako velik je bil dinamični razkorak med dejanskimi rezultati, ki so jih razumevali vladajoči, od dejanske dinamike možnosti poslovnega sistema, ki bi se izrabile v odprtem tržnem sistemu. S tem, ko so nam diktirali vse, so nas bolj zavirali v razvoju kot vzpodbujali, kar se je stalno ponavljalo in dokazovalo. Po letu 1984 smo po logistiki ali zakonu naravne rasti padli pod realne potrebe preživetja. Isto se nam je dogajalo tudi v obdobju do leta 1962, slika 1. Za preživljanje v teh primerih črpamo sredstva iz zunanje okolice. Do leta 1962 smo se vzpostavljali kot posloven sistem, po letu 1984 pa črpamo lastno substanco ali notranjo energijo za delovanje poslovanja in smo mrtev sistem, ki ga je treba temeljito oživiti. To dejstvo kaže na pravilnost reorganizacije pred nekaj leti in sedanje napore, da se organizacijsko izvlečemo iz krča umiranja. Poslovodstvo in razvoj sta reagirala pravočasno, samo v sistemu so predlagani ukrepi naleteli na neposluh zaradi notranje sheme in samozadostnosti, kar diagrami lepo ilustrirajo. Od leta 1967 do leta 1975 je za našo železarno najbolj plodovito obdobje rasti in razvoja. Zakonitostim notranje rasti sistema je sledil tudi dejanski razvoj, kar se vidi na sliki 1. Zunanji in prisiljeni notranji ukrepi od leta 1976 so zavrli naravno rast poslovnega sistema. Zaradi notranje inercije je naravna rast sistema še rastla do leta 1981, ko seje grobo prelomila. Od tega leta dalje imamo veliko razhajanje med dejanskimi razvojnimi možnostmi in voljnostjo poslovnega sistema. Konflikte zaznavamo na vsakem koraku, razlog izhaja iz dejstva, da nimamo uglašenih zunanjih in notranjih resnic o našem poslovanju. DRŽAVA JE JEMALA MNOGO VEČ, KOT SMO LAHKO NADOKNADILI Z DELOM IN RAZVOJEM Sliki 3 in 4 nam prikazujeta dva podobna diagrama za realne osebne dohodke in dinamiko osebnih dohodkov. Sliki nam ponazorita povezavo med nami, zaposlenimi v železarni, in okolico o naših možnostih in dejansko realiziranem zaradi notranjega in zunanjega sistema. Področje osebnih dohodkov kaže na standard zaposlenih in daje vpogled v socialno gibanje zaposlenih ter motivacijsko polje ali voljo delavcev. Diagram na sliki 3 nam pokaže, da smo do leta 1976 usklajeno živeli z notranjimi možnostmi. Po tem letuje prišlo do razhajanj. Do leta 1981 je deloval še sistem notranje inercije, zato so možnosti za plačilo nad dejanskimi podatki, po letu 1984 pa tudi tu razkorak izginja in se kaže močno delovanje negativnih Škarij. Dinamika gibanja osebnih dohodkov v realnih vrednostih, preračunanih po uradnih podatkih o inflaciji, slika 4, nam kaže na skupno usklajeno rast do leta 1971, po tem letu pa imamo opravka s stagnacijo dejanskih realnih osebnih dohodkov in z notranjo ten- REALNI OSEBNI DOHODKI NA ZAPOSLENEGA ZA ŽELEZAAN'-' ZA OBDOBJE 1960 1988 1 8 1.7 16 1.4 1.4 1.3 1.2 l 1 1 09 06 07 0 6 05 0 4 0 j 0 7 0 1 bS 7U 75 80 15 O d*j*n«Ko * logistika Slika 3: Osebni dohodki na zaposlenega, preračunani na leto 1960 denco po povečanju osebnih dohodkov zaradi delovanja naravne rasti sistema do leta 1980, ko se popolnoma iztroši tudi ta notranja energija ali možnosti. Prikazani diagrami so na eni krivulji preslikava naših rezultatov poslovanja in zaposlenih na leto 1960, ravno tako tudi dejanski osebni dohodki zaposlenih. Druga krivulja je preračun našega sistema po logističnem zakonu n naravne možnosti sistema, realizacije in dela ustvarjenega, ki so ga zaposleni preko osebnih dohodkov prenesli v okolico. Iz krivulj naravne rasti vidimo, kdaj je država imela krize in kako seje ta kriza odražala v našem sistemu. Najbolj porazni so diagrami po letu 1980. Enostavno težko je izluščiti prave vzroke krize, ki se odražajo v notranjem padanju firme. Kasneje bomo prikazali, da ni vse tako črno, kakor iz prikazanega lahko ugotovimo, vendar sledi sklep, da nam je država preko cen, organiziranja, prispevkov itd. odvzemala bistveno več in hitreje, kakor smo lahko mi nadoknadili odvzeto s poslovnimi ukrepi in razvojem. GIBANJE OSEBNIH DOHODKOV NA ZAPOSLENEGA ZAZLLtZAPNi.i 15160 * 100% 45 4 0 60 70 75 80 •5 0 d»|»n«ko f logistika Slika 4: Gibanje osebnih dohodkov na zaposlenega od leta 1960 dalje Obstaja tudi druga varianta razlage, ki pa temelji na tržno razvojnem razmišljanju. Vprašati se moramo, koliko programov smo ukinili, ki smo jih definirali v letih vzpona železarne, oziroma ali smo izvajali notranjo preobrazbo sistema. Notranja preobrazba pomeni, da z uvedbo novega stroja ukineš starega in ga izločiš iz sistema, isto velja za proizvodne programe. V bistvu se je v naši železarni dogajalo veliko protislovje, zakoličeno s filozofijo tozdov in dogovorne ekonomije, da smo ohranjali staro za vsako ceno, novo pa smo dušili v starem in tako imamo pravzaprav vzpostavljena dva sistema. Programe, ki morajo odmreti, in nove, ki morajo zaživeti v vsej tržni atraktivnosti. Ugotovitev velja za vse funkcije poslovanja v železarni. ŽELEZARNA RAVNE V JUGOSLOVANSKI ČRNI METALURGIJI Prikazali smo eno sliko, poiščimo še kakšno drugo v študiji, kije del mednarodne raziskave in se ukvarja zjugoslovanskimi železarnami. Zavedamo se, da primerjava z našimi podjetji, ki so znotraj branže, ni ustrezna. Pokaže naj le odgovor na vprašanje, kako je sistem Železarne Ravne gospodaril v identičnih pogojih poslovanja z enakimi. Iščemo odgovor, ali smo dobri ali ne, kar lahko ugotovimo s faktorjem poslovnega uspeha, ki ga dobimo tako, da skupni prihodek od prodaje znižamo za ceno stroškov realizirane proizvodnje, amortizacijo, energijo, surovine, material, stroške obresti, stroške delovne sile, stroške uprave, režijo, zavarovanje itd. V tabeli nismo navedli vseh železarn, samo del. Poslovni uspeh proti poslovnemu prihodku (%) Železarna 1984 1985 1986 1987 1988 Obdob. 1984-88 RMK Zenica -3.0 -10.3 - 8.8 -19.5 -22.1 -12.7 MK Smederevo -5.2 -17.0 -15.1 -42.3 -46.0 -25.1 Nikšič 3.9 3.5 - 6.3 -12.0 -16.2 - 5.4 Jesenice 1.9 - 3.9 - 5.4 - 8.9 - 2.7 - 3.8 Štore 2.0 - 3.4 - 1.4 - 1.8 - 3.2 - 1.6 Sisak 5.0 4.4 2.3 - 2.6 3.9 2.6 Ravne 8.2 3.5 2.8 2.4 1.9 3.8 YU železarne -0.3 - 4.4 - 4.3 -17.5 -15.7 - 8.4 Zgornji podatek nam pove, ali smo za izdelke iztržili več, kakor smo v celoti vložili vanje v proizvodnem procesu. Iz podatkov se vidi, da v preglednici podatki z leti padajo, kar pomeni, da imamo iz leta v leto težje pogoje poslovanja, na trgu zaščitno ceno, na vhodu pa diktiran vložek in porabo ali stroške, na katere nimamo nobenega vpliva. Tabela je grajena po merilih zahodnega sveta, kar pomeni za naš rezultat izredno dober pokazatelj uspešnosti, ki pri nas na žalost ne velja. Intenziteto rasti podjetja kaže faktor prinosa na lastna sredstva, prikazan v naslednji tabeli. Faktor dobimo iz neto prihodka proti povprečno porabljenim lastnim sredstvom. Meja, do katere rečemo, da imamo pogoje za normalno rast, je okoli 8 %. Vidimo, da smo do leta 1986 še nekako držali ta delež, po tem letu pa smo tudi mi padli pod to mejo. Faktor prinosa na lastna sredstva (%) Železarna 1984 1985 1986 1987 1988 Obdob. 1984-88 RMK Zenica -7.2 - 5.8 - 4.3 -17.2 -16.9 - 3.4 MK Smederevo -5.4 - 0.8 - 8.1 -60.1 -72.0 -28.3 Nikšič 3.8 5.9 - 3.3 -52.9 -84.3 -24.8 Jesenice 1.7 3.2 - 4.7 -14.3 - 3.6 - 1.7 štore 11.2 2.7 - 4.3 - 9.1 - 7.1 - 0.4 Sisak 11.1 9.5 -11.0 - 3.3 - 5.2 - 6.7 Ravne 8.6 10.5 -10.1 - 0.4 - 0.7 - 6.1 YU železarne 5.3 6.1 - 4.1 -22.7 -21.2 - 5.7 Iz zgornjih dveh tabel vidimo, kako je pomembna usklajena medsebojna poslovna politika novih trendov in poslovanja v obstoječem poslovanju. Notranji padec v prejšnjem desetletju po prikazanih diagramih je padel na račun notranjih posegov, s katerimi smo uspeli usklajevati cenovne škarje med vhodom in izhodom, zniževali notranjo porabo in dozirali lastna sredstva za razvoj. V primeru normalnega poslovanja, pridobitve zunanjih virov, stabilnosti trga, usklajenosti med kurzom deviz itd., bi se v železarni veliko prej vzpostavila nova struktura v proizvodnji, ker ne bi bili preobremenjeni s preživetjem za vsako ceno. Vzpostavitev nove strukture za železarno pomeni dvoje aktivnosti. Prva aktivnost: sprožiti kontrolirani proces odmiranja preživelih programov ali izdelkov, in druga aktivnost: vzpostaviti sistem več manjših podjetij z vsemi svojimi posebnosti znotraj odprtega poslovnega sistema. SPREJETI DINAMIČEN POGLED NA SVET Prva in druga aktivnost pomenita sprejetje dinamičnega gledanja na svet, trg, bližnjo in daljno okolico, kjer se vse izredno intenzivno spreminja. Danes si najboljši, jutri te že uničijo, danes imaš naročil da se ne vidiš iz njih, jutri ne dobiš ničesar, stalno si med dvema skrajnostma, procesoma, kjer en tok teži k uničenju in drugi k uspehu. Poslovni sistem mora živeti s tem tempom in svoje poslovanje dinamično prilagajati spreminjajočim se razmeram. Začetek sprejemanja tega dinamičnega procesa se začne s kontroliranim odmiranjem lastnih programov, ki se ali ukinejo ali pa odprodajo, namesto njih pa se vzpostavijo novi. V Železarni teh procesov nismo sprožali, ker je bila zunanja navidezna varnost prevelika, pa tudi profitnega gledanja na prodani izdelek nismo upoštevali v zadostni meri. Sprožitev procesa odmiranja je za nas boleč in strokovno zapleten mehanizem ustvaijanja novih medsebojnih odnosov. Boleč zato, ker imamo opravka z ljudmi, ki so v procesu pošteno delali, naenkrat pa se njihov izdelek ne prodaja več uspešno. Temu navadno ni krivo dejstvo, da službe niso priskrbele dovolj naročil, ampak leži glavni vzrok v tem, da se je zaradi dinamike okolja spremenila tehnologija na mestu, kjer se uporablja naš proizvod. Klasične vzmeti se nadomeščajo s paraboliko, pilger valjarne se nadomeščajo z novo tehnologijo, pa primer upoštevanje ekologije v lastnem procesu ali pri uporabi naših pnevmatskih kladiv, zakonski predpis, ukinitev armatur iz sive litine nam pomeni povečanje trga, kar je pozitiven zgled. Pravijo da imamo v železarni okoli 40.000 izdelkov, takih in drugačnih, pa za vsakega moramo najti njegovo mesto v tej dinamiki sprememb trga, porabe, profita in naših interesov. Ravno v tej množici proizvodov leži vzrok naše uspešnosti do danes, za jutri pa velja pravilo, da bomo morali začeti s selekcijo: profitni izdelek - neprofitni izdelek trenutno ali na daljši rok, ki ga je potrebno ustrezno ukiniti. Ce bi proizvajali samo en proizvod, bi tržili samo tega, ker pa imamo opravka z množico izdelkov, delamo v miksu proizvodov, kjer imamo na eni strani dobre izdelke, ki so zaradi kompleksnosti ponudbe dopolnjeni s slabimi, predragimi. Za dobro poslovanje moramo poiskati novo notranjo strukturo teh dveh kategorij izdelkov in tej novi strukturi prilagoditi ostalo strukturo v železarni od razvoja, kontrole, vzdrževanja do vratarja. Zavedati se moramo, da nam trg prizna samo eno ceno, ki jo lahko spreminjamo samo v poslovnih mejah, ki pa ne pomenijo vzdrževanje celotne notranje nadgradnje proizvodnje in sociale. Uvedba razvojno tržnega koncepta poslovanja pomeni, da v prvi fazi najdemo tržne segmente prodaje izdelka, to pa tudi pomeni, da imamo diktat cene. Druga faza je najbolj boleča in za nas pomeni tisti usodni preračun ali primerjavo, ko ugotavljamo, ali naš sistem v proizvodnji lahko s profitom naredi v zahtevani kvaliteti in roku ta izdelek. Tržna cena je tista, ki jo trg prizna v pogojih tržnega gospodarstva in je dejanski parameter okolja in fiksen parameter. Novi pogled na določanje cene se od dogovoijenega, kjer smo imeli dane vrednosti vstopov v sistem indirektnih določenih stroškov in načrtovanem dobičku, razlikuje v tem, da je v tržnem gledanju cena središčni parameter, medtem ko so ostale spremenljivke res spremenljivke. V tem primeru je dobiček posledica razmerij med tržno ceno in ostalimi spremenljivkami. Kolikor imamo opravka s prevelikimi inputi, materialnimi stroški, nizko produktivnostjo ali fiksnimi stroški, nam izračun že v fazi nastajanja kalkulacije pokaže na neustreznosti v sistemu. Ta sistem določanja direktnih profitov je eden izmed glavnih faktorjev, ki nam bo določal eliminacijo neustreznih proizvodnih programov, kajti dogovorni sistem ustvaija lažno iluzijo o bodoči uspešnosti izdelka ali programa. Ves razviti svet je ta proces notranjega preverjanja doživel in ga doživlja še stalno, vsak dan. Tisti, ki bo prej sprejel kruto spoznanje, da ne hodimo več na delo, ampak hodimo delat, tisti bo prej spoznal, da v življenju obstaja tudi drugačna družba, grajena na principih dela in ne ne iluzijah o prihodnosti. ClSČENJE NEPROFITNIH PROGRAMOV Za zaključek še nekaj misli o sistemu, v katerem živimo in ustvarjamo. Sedanji sistem gospodarjenja ni naklonjen izvoznikom in dobrim gospodarjem. Vlada filozofija izgub in nepodpora dobrim programom. Strategija nadaljnjega razvoja kljub slabim pokazateljem ne more temeljiti na spoznanju, da se vdamo in dopustimo, da nas bistveno slabši prehite. Koncept razvoja podjetja gre v smer multi-nacionalnega podjetja, kjer bi morali opravljati naslednjo funkcijo. Sposobni moramo biti za naložbeni prodor v nove programe na svetovnem trgu, sposobni moramo biti uveljaviti tržni prodor naših izdelkov v globalni ekonomiji in biti nosilci vrhunskega managemen-ta v svoji stroki. Sposobni bomo morali biti nositi breme uvedbe novih tehnologij in programov v jeklarski industriji in predelavi jekla. Organizirati se moramo tako, da bomo sposobni za enakopraven dialog s partneiji v tehnološko razvojnem sistemu tržnih in finančnih povezavah ter delitvah programov med podjetji v svetovnem gospodarstvu. Resnica je, da naša država nikoli ni poznala zdrave razvojne politike, ki bi vzpodbujala in podpirala podjetja pri zniževanju stroškov in povečevanju propulzivnosti izdelkov. Bistvo razvojne politike je bilo v administrativni alokaciji kapitala in v pokrivanju izgub, zato je bila večina sredstev namenjena nesposobnim podjetjem. Zdrava so se notranje trošila do katastrofalnih posledic popolnega propada, ker ne bodo več sposobna aktivirati notranje propulzivno razvojne sredine, ki bi bila sposobna vleči podjetje skozi nove skušnjave ustvaijanja. V sedanjih pogojih so najbolj ogrožena tista podjetja, ki so se življenjsko usmerila v izvoz in imajo zdravo poslovno etiko ter vsa tista, ki notranje ne bodo dovoljevala prestopiti praga notranjih zakonitosti tržne filozofije poslovanja, upravljanja in vodenja podjetja. Naša železarna ima mešanico vseh ukrepov in vse bolj se bliža čas, ko bomo morali potegniti tudi notranje neugodne poteze čiščenja neprofitnih in tržno neustvaijalnih programov. KROM, NIKELJ IN MANGAN V JEKLU Mag. Franc Uranc Nerjavna jekla Jekla z več kot 12 % kroma so po splošni sodbi nerjavna in sploh obstojna proti napadalnim kemikalijam. Čepravje njihova obstojnost široko znana, pa ni splošna, temveč je odvisna od stopnje legiranosti. Najpreprosteje razlikujemo različno zmožna nerjavna jekla po njihovi strukturi. KROM daje jeklu feritno strukturo, če gaje več kot 18%, npr. 25 ali 34 °/o, pri čemer je lahko ogljika 0,1 ali celo 0,4 %. Če je kroma 12 do 18 %, prisili jeklo z 0,1 % C napol v feritno strukturo, ki pa vsebuje že tudi pretvorbeno gama strukturo. Le malo več ogljika preobrazi to vrsto jekel v jekla, kijih moremo poboljšati, utrditi zgolj s toplotno obdelavo. Feritna in polferitna jekla uporabljamo v žarjenem stanju. Napol feritna, ki imajo 18 % Cr, se uspešno upirajo koroziji, npr. s solitrno kislino. Pojavlja pa se v njih huda krhkost po ogretju na 500°C ali celo samo po počasnem ohlajanju z višje temperature. Slika 1 kaže temperature, pri katerih se jekla zelo utrdijo in, žal, postanejo neobstojna že proti najrahlejšim udarcem. — •/.c |7.Si 7.Mr f/.C 7.N* 8 Q02 0,02 0,01 0,011 Q50 0,71 0,61 0,07 0,12 0.16 0,16 17.9 28,4 34.9 5Q6 0,016 002 0,02 Q02 cas zarjer ia 1C »h V f \ j \ v h n 60,6 1 J // .Cr / L S J 28,4 .Cr & <*- 7 17 97 cas zarje tja lOGOh i i i h 1 1 vi v i / \ 1 m \ 1 i \ 1 50,6 /.Cr / i \ " I . { ■ j 3497.Cr ' 7 rJ 28A */.Cr 1 / \ 17V .Cr 300 «j0 500 600 700 «00 900 1000 1100 Zarilna temperatura (*C) Zarjenje pri 500 ali pri 700— 800° C povzroči nezdravo utrditev kromovih jekel. Več je kroma in daljši je čas žar-jenja, večja bo trdota ( = izguba žilavosti) Teh jekel ne moremo storiti žilavih s poboljšanjem, saj sploh ne spreminjajo strukture. Edino, kar lahko storimo, je, da jih primemo hladno gnetemo in ustvarjamo drobno zrno z ustreznim žarjenjem, ki odpravi napetosti ter novo zrno. Slika kaže vpliv časa žarjenja (ogrevanja) na porast trdote jekel z vsebnostmi kroma od 18 do 50 %. Če je kroma več kot 30 %, se pojavi poleg nevarne temperature 500A3 še območje 700 - 800°C, ki je po dolgih žarjenjih posebno neprijetno. Ta vpliv dolgega žarjenja kaže spodnji diagram. Enako preprosta, kot je odvisnost porasta trdote (poslabšanja žilavosti) od časa žarjenja, je tudi od količine kroma v jeklu. Oba škodujeta. Krhkost pri 500°je posledica nastajanja trdih kompliciranih spojin kroma z drugimi kovinami, medtem ko je krhkost, ki se pritihotapi v višjem temperaturnem območju, posledica znane sigma faze, spojine kroma in železa. Ta zadnja se zgodi le pri višjih temperaturah, kot vemo z diagrama Fe-Cr. Žarjenje v območju 550 -600^0 ni nevarno, ker se kompleksne spojine že raztopijo, sigma faze pa še ni. Naj nam ne daje lažnega upa odsotnost žilavostnih krivulj, češ, saj ninujno,datrdotnisko- 120 Kaljeno 1020*C/olje 980“C/olje 100 g :r o I 200 300 400 500 600 700 Temperatura popuščanja °C 1 uro Trdota in žilavost jekla, ki mu moremo toplotno izboljšati lastnosti. Ko ga po kaljenju popustimo, se mu trdota zmanjša. Če ga popustimo pri temperaturi 300 ali 500^, glede trdote ni razlike natezna trdnost ——r azte2ek :ontrakcija \ \ \ \ / v *•** s 1 \ J k V; f k -V J 200 \ c — k / — Jj 100- p -i * 27 I ? ^ s •J .M S 8 -200 0 200 400 600 Preizkusna temperatura 800 1000 CC) Mehanske lastnosti jekla z 0,1 % C, 18 % Cr in 9 % Ni, merjenje pri različnih temperaturah. Čas trganja vsakokrat 20 minut. Žilavostna krivulja je tudi pri -180°Č nenavadno visoko, zato je to jeklo obstojno celo na severu in v hladilnih napravah ki uničijo žilavost. Obstajajo posamezni žilavostni diagrami, ki razločno poudarjajo globino žilavostne krivulje v območju 300 - 550°C. Eden takih je po-puščni diagram jekla z 0,12 % C in 14 % Cr (Prokron 2). Spodnja krivulja kaže žilavost in vidimo krhkost po popuščanju med 400 in 500^ (sl. 2). Poleg čisto kromovih jekel so za nerjavnost pogosto potrebna taka, ki vsebujejo še 8 % niklja. Najbolj znana skupina so jekla z mednarodno oznako 18/8, ki pomeni okoli 18%Crin8%Ni. Pri nas so to različne vrste prokron 11 in 12. Posebnost teh jekel je njihova odlična nerjavnost in dodatno še korozijska obstojnost ter dobra trdnost pri višji temperaturi. Iz njih izdelujemo naprave za industrijo celuloze, barv, papirja, tekstila, gumija. Najobstoj-nejša imajo dodatek nioba, da jih varneje varimo in so primerna v živilsko predelovalni industriji. Imajo še eno vse pomembnejšo žlahtno prednost pred ve-činojekel: so zelo obstojna proti udarcem in tresljajem tudi pri najnižjih temperaturah. V času hladilnikov, zmrzo-valnikov, vesoljskih ladij, naftnih vrtin v Sibiriji in na Aljaski, prevoza utekočinjenih plinov in podobnih kriogenih pojavov so avstenitna nerjavnajekla nepogrešljiva. Sliki 3 in 4 kažeta mehanske lastnosti jekel te vrste. Jeklo s slike 4 je pravzaprav nekak nastopač, ki se skuša primerjati s prvim, čeprav nima pokazati niti za odstotek niklja. V vojnah Mehanske lastnosti jekla z 0,08 % C, 14 % Cr, 9 % Mn, 1 % Ni in 0,08 % N pri različnih temperaturah. Čas preizkusa vsakokrat 20 minut. Pri zelo nizki temperaturi je to jeklo malo manj žilavo od jekla 8Cr/9Ni. Raztegniti se more brez nevarnosti pretrga že pri 0°C veliko manj kot Cr—Ni jeklo. o—onatezna trdnost ■ o-----® meja plastičnosti •-----»raztezek •-----#kon trakci ja — o------o žilavost — _ f^eizkusna temperatura CC) Temp.vlečenja (°C) Vlečeno (mm) od n TT II LL 8 8 C C -o >i> t 8 I g. 2200 2000 1800 1600 1400 1200 1000 800 600 400 200 S/ t t '•"=1 t.. H > T f \ t vlečeno 10 20 30 40 50 60 70 0 10 20 30 40 50 60 70 0 10 20 30 40 50 60 70 ZmanjŽap/e prereza (•/.) Jeklo z 0,07 % C, 18 % Cr, 10 % Ni in 0,81 % Nb/Ta more-mo nekoliko utrditi že, če ga pred vlečenjem v tanjše žice močno ohladimo. Zelo velik učinek take ohladitve pa pokaže jeklo, ki ga po vlečenju še 24 ur žarimo pri 40(FC. ni na voljo niklja, zato ga poskušajo zamenjati z nekoliko podobno učinkujočim manganom. Ce izvzamemo težave predelave, se mangansko ustvarjen avstenit niti ne obnese slabo. V določenem območju preizkusnih (tj. uporabnih) temperatur je celo bolj žilav od niklje-vega vrstnika. Pri zelo nizki temperaturi pod -100°Cje plemenitost ni-kljevega avstenita odločno poudarjena. Trdnost je 1600 N/mm2, žilavost 130 J, nasproti manganovemu korenjaku s 1300 N/mm2 in žilavostjo 70 J ali še manj. Da pa mangan ni kar tako, vidimo pri -100°C, ko sta obe jekli enako žilavi, čeprav je manganovo precej trdnejše. Trdnosti 1400 N/mm2 stoji nasproti 1100 N/mm2. Žal se manganovo jeklo pred raztrgom skoraj nič ne raztegne, deformira in nas tako tudi ne posvari na pretečo nevarno polomijo. Raztezek manganovega jekla je v hladnem komaj za tretjino raztezka, ki ga do zloma premore nikljevo jeklo 18/9. Svojčas so izredne trdnosti dosegle žice iz avstenitnega jekla, ki so mu bili dodali nekaj tantala in nioba. Slika 5 podaja vpliva temperature vlečenja žice skozi vot-lice in toplotne obdelave po vlečenju. Žico so pred vlečenjem hladili celo pod -1809C in ugotovili, da bo trdnost po vlečenju višja, če je bila temperatura vlečenja nižja. Vzroka temu nepričakovanemu darilu ne moremo zlahka odkriti v svetlobnem mikroskopu, pač pa rentgensko ali magnetno. Skoraj neverjetno, pa vendar se pojavi tudi sredi zdravega avstenitnega jekla in zrna - nekaj malega martenzita. Ne samo to, ampak po neki milosti leži ravno na ravninah, na katerih edino morejo drseti avstenitne napake. Tako si pomagamo z mrzlim gnetenjem, ki hkrati temperaturno in z napetostjo spodbudi jeklo k tvorbi martenzita. Dosežena trdnost je precej večja v. c 17. Si V.Crl* 0,05 1 Q23 1 0,501 20 — —- vlečeno in žarjeno 24 h 400°C jV.Ti 10,50 100Qr / . ferit I ferit ♦ F austeniUferit /I i . i lauste- marte natezna trdnost meja plastičnosti raztezek u agnetno nasičenje (1400 namesto 1000 N/mm2) s 30 % deformacijo kot po navadnem vlečenju. Kot vidimo, je učinek mraza posebno prav prišel takrat, ko smo jaklo po vlečenju še žarili 24 ur pri 4009C. To je spet presenečenje. Razložimo ga lahko z nastopom tiste znane krhkosti 475°C, ki se zavoljo deformacijskih napetosti pokaže največja že pri 400°C. Seveda zaradi nje nekoliko padeta zmožnost za raztezek in stanjšanje (razteznega preizkušanca), toda na srečo ne preveč, in je zavorni učinek (zmerom) veliko večji od učinka gibala. Marten-zitne (feritne) zavorne snovi je, kot rečeno, zelo malo. Kar pomislimo na mivko, ki pride v kak strojni ležaj - učinkovita bo skoraj enako, če je dolomitna, apnenčasta ali pa kremenčev pesek. Stroj bo togo obstal, ali pa lezel le z veliko muje. Vlogo peska ima v avstenitnem ustroju droben martenzit. Ker so avstenitna jekla obstojna, trdna tudi pri visokih temperaturah, si oglejmo, kako k temu doprinese nikelj. Niklja ne dajmo brezglavo povečevati, saj med 10 in 20 % jeklom ni nobene trdnostne razlike, čeprav je cena skoraj za 50 % večja. Čisto drugačen sloves ima jeklo z 20 % Cr in 55 % Ni. Če ga primerjamo z jeklom, ki ima tudi 20 % Cr in le 10 % Ni, vidimo, da ima pri vseh temperaturah večjo trdnost. Še posebej ponosno drži krivulji trdnosti in raztezkov pri 70092. Sam raztezek in zmožnost stanjšanja kažeta neveijeten pogum v kovaški vročini 800°Č. Vrednosti 40 in 30 % sta skoraj astronomski, ob tem pa je trdnost tudi večja, kot jo ima jeklo z 10 % Ni. Poleg feritnih, polferitnih (pretvorbenih) in avstenitnih jekel in zlitin za izdelke, ki morajo vzdržati hud mraz ali še hujšo vročino, so vpeljali še tudi jekla z mešano avstenitno-feritno strukturo. Slika 6 podaja meje nastopanja različnih struktur v jeklu z 20 % Cr. Če je niklja manj kot 3,5 %, bo jeklo čisto feritno, če 4 5 6 7 8 9 10 II 12 Vsebnost niklja (•/.) če legiramo kromovo nerjavno jeklo še z nikljem, lahko dobimo različne strukture, ki imajo vsaka svoje prednosti. Ko bi imeli poleg niklja v jeklu le krom, bi bili zadovoljni z največ 8 % Ni, čeprav bi avstenitu delal družbo še ferit. E E O C .a <0 S Dolgo žarjenje pri 700°C povzroči v jeklu z 0,13 % C, 20 % Cr in 9 % Mn, ki je avstenitno-feritno, močno tvorbo trde kemijske spojine CrMnFe, imenovane sigma faza. Trdota jeklu sicer zraste, vendar postane nedopustno krhko. ga je malo več in do 6,5 %, bo struktura feritno-martenzitna, če ga je 6,5 do 10,5 %, je avs-tenitno-feritna in če gaje še več, je čisto avstenitna. Seveda bi bile te meje nižje, če bi nastopal v jeklu poleg kroma res samo nikelj. Poglejmo si lastnosti feritnih nasproti feritno-avstenitnim jeklom. Feritna so malo manj trdna in manj raztegljiva. Kaj pa avstenitna? So celo malo bolj raztezna od feritno-avste-nitnih, toda mejo plastičnosti im^jo veliko manjšo. Vidimo prednost feritno-avs-tenitnih pred obema vrstama sorodnikov. Še eno imajo: nikoli jih ne napade korozija po mejah zrn. To je udobno, saj nam po valjenju ni treba žariti ne gasiti. Lahko pa jim ferit prinese tudi slab sloves. Kot feritna so tudi ta krhka v mrazu in premalo trdna v vročem, če jih primerjamo z avstenitnimi. Tako imenovani delta ferit v avstenitnih izdelkih je pravi zmaj. Slika 7 razločno kaže povečanje obstojnosti izdelka proti lezenju v primeru vroče obre- menitve, če imajeklo več in več avstenita. Obrnjeno povedano: manj avstenita je več ferita, in to pomeni slabšo lezno trdnost. Ferit privleče s seboj krhkost 475CC, kije avstenit sam ne pozna, in obenem tudi vse težave sigma faze, ki se v tem feri-tu še rajši tvori kot v samostojnem. Zavoljo teh čudaštev si ferita v visoko temperaturnih avstenitnih jeklih ne želimo. Nismo ga veseli tudi v večini srečanj s korozijo. Tudi pri teh je čisto avstenitno jeklo boljše, vzdržnejše od avstenitno-feritnega. Podobne lastnosti ima Cr-Mn avstenitno-feritno jeklo: visoko razmerje meje plastičnosti nasproti trdnosti in dober raztezek. Nasproti izločkom sigma faze, ki prinesejo krhkost, so Cr-Mn jekla še občutljivejša od Cr-Ni jekel. PRIPOMBA: Kdor želi zvedeti še malo več o teh jeklih, naj si ogleda v Informativnem fužinarju 1989 št. 2 pod naslovom Kaj smemo vedeti o kromu - Prednosti in hibe treh tipov nerjavnih jekel. 0 20 40 60 80 100 Vsebnost avstenita (V.) Pustimo ptičem naših misli leteti pod nebo Govor prof. dr. Janka Sušnika na kulturni praznik občine Ravne 7. februaija 1990 Ljudje, ki se bojijo, da bi ostali na cesti ali da bi morali stati na dolgi vožnji, se neusmiljeno prerivajo skozi vrata v avtobus in uveljavljajo pravico močnejšega. Tenka kulturna plast medčloveških odnosov se odlušči, nakar ostane krut biološki princip borbe za obstanek. Nekultura ima veliko obrazov. Nekulturno je preziranje naše kulturne dediščine. To so vrednote svetovnega nazora, jezik, umetniški in znanstveni dosežki; stavbe, orodja, knjige, drevesa in ljudje, vredni spomina. Mi nismo narod brez davnih korenin. Zaradi ekološke nekulture, ki jo dovolj poznamo tudi v Mežiški dolini, se je zgrozil svet. Od črnih napovedi Rimskega kluba dalje smo se dokončno ovedli, da se približujemo stanju, ki mu pravimo »sustainable society«, ko bo človeštvo moralo sprejeti z naravo mirovni sporazum. Človek se ne bo več mogel obnašati antropocentrično, kot da lahko vlada in vse obvladuje. Ne gre seveda samo za velike stvari, kot je uničevanje gozdov, degeneracija plodne zemlje z umetnimi gnojili ali zgražanje sitih nad požigom amazonskega pragozda, ki je nastajal 60 milijonov let - temveč tudi za to, da bodo vzdolž Meže nehale plapolati polivinilaste zastave. Gre za obnašanje družbe in vsakega posameznika. Nekulturna je glasnost, ki je vsiljiva. Hrup ima v živalskem svetu alarmno vlogo. Zajec, ki spi pod grmom, se prebudi ob nenavadnem šumu. V hipu se mu povečajo bilo, krvni tlak in presnova, krepilni spanec pa se preobrne v izčrpljujoč beg. Prav tako se poveča bilo, dvigne tlak in poveča presnova človeku, ki ga prebudi ropot mopeda, praznjenje kant za smeti ali poskočna glasba v zgodnjem avtobusu. Neomikan je pogovor, ki ne izraža spoštovanja do sogovornika in do govoijenega jezika. Pornografsko izrazoslovje ne spada v javno jezikovno rabo, čeprav pornografijo po pravici priznavamo za intimno človeško potrebo. Nevljudno je, če se vznevoljen telefonist oglaša z enozložnim »ja« ali »halo«. Časovna stiska nas odvrača od pisemske kulture, čeprav si stisko često ustvaijamo sami. Zgodovina je naredila iz Mah-renberga Radlje in iz Dobrle vasi Ebemdorf. Pred 100 leti je bil Mahrenberg bolj nemški kot Dobrla vas, vmes pa veliko krivic, mržnje in nasilja. Ko je naš novinar nedavno vprašal koroškega deželnega glavaija Haiderja, ali bi pustil učiti slovenščino v koroških dvojezičnih šolah učiteljem iz Slovenije, je ta od- govoril, da bi o tem bilo mogoče razpravljati, če bi smeli tudi avstrijski učitelji poučevati nemščino v Sloveniji. Morda za kaj takega nista več niti bojazen pred germanizacijo niti koroški »prastrah« pred Slovenijo realni grožnji ter bi ljudje ob meji z bilingvistično kulturo laže našli pot od srca k srcu. Kajti večini je pomembnejši jezik soseda od imperializma angloamerikanšči-ne. Francoska revolucija je »egali-te« proglasila za vrhunsko kulturno vrednoto - ki pa je enakost pravic po rojstvu in možnostih za oblikovanje samega sebe, ne pa egalitarizem, ta uničujoča teorija enake pameti in enakih želodcev. Proglasila je vrlino »fratemi-te« bratstvo ali to, kar se spominjamo ob obletnici Prešernove smrti:... ne vrag, le sosed bo mejak... Moj sosed je sosed onkraj vrat mojega stopnišča, je moj sosed čez živo mejo, je moj stanovski tovariš, je moj politični konkurent, je državljan onkraj državne meje. Ko sem sodeloval na strokovnih kongresih kje v Evropi, sem doživel kar najostrejše strokovne spopade v iska- Ob kulturnem prazniku v februarju je odbor za kulturo pri občinski skupščini Ravne podelil Prežihove plakete za uspehe v kulturi, ki so posebnega pomena za občino. Zlato Prežihovo plaketo je dobil profesor Janez Mrdavšič za svoje dolgoletno in široko zastavljeno kulturno delo. Kot predsednik skupščine kulturne skupnosti je pripomogel k strokovni in organizacijski rasti kulturne dejavnosti v občini, bil je pobudnik in organizator spominskega srečanja ob 90-letnici Prežihovega rojstva, z delom Krajevna in domača imena v Črni na Koroškem in njeni širši okolici je dal svoj strokovni prispevek slovenskemu jezikoslovju. Srebrno Prežihovo plaketo sta dobili Marija Dretnik iz Mežice in gledališka skupina KUD Bratstvo z Raven. Marija Dretnik prenaša znanje igranja na citre in s tem ljudskega izročila na mladi rod, vodi instrumentalno-vokalno skupi- nju znanstvene resnice, toda ti strokovni nasprotniki so v pavzi sedeli pri skupni mizi ter ob kavi, pecivu in prijateljskem pomenku govorili o svojih družinah in svojem življenju. Doumel sem, da razlike v mišljenju ne pomenijo osebnega sovraštva, temveč spoštovanja vreden način iskanja resnice. Prav taka bi morala biti politična kultura. Celo dva srnjaka, ki se spopadeta za samico, se bojujeta po pravilih in brez nizkih udarcev. Šibkejši prizna zmago močnejšemu ter se umakne. Tako bo zarod boljši. Športni moštvi A in B se borita za zmago, sodniki pa nadzirajo pravila igre. Navijači jima ne dajo spati na lovorikah nekdanjih zmag; njihove simpatije si morata priboriti vedno znova. Obe moštvi si po tekmi podata roke in upam, da je ta roka izraz za »fraterni-te«, za bratstvo v pošteni športni igri. V tisočletjih je človek tekmovanje, zasidrano v darvinističnem nagonu borbe za hrano in obstoj vrste, kultiviral. Ta kulturna plast je nastajala hkrati z materialnim blagostanjem. Če veš, da v pekami kruha ne bo zmanj- no Strune izpod Pece, ki se je uveljavila doma in zunaj občinskih meja. Gledališka skupina KUD Bratstvo je dobila srebrno plaketo za desetletno ljubiteljsko delo, s katerim so člani drugih jugoslovanskih narodov in narodnosti dali svoj pomemben prispevek h kulturni podobi Raven. Bronasta Prežihovo plaketo so dobili: Franja Gašper z Raven, Mirjani Lapanja iz Mežice, Helena Merkač iz Strojnske Reke, Helena Ošlak iz Črne ter uredništvo Šumca iz Mežice. Franja Gašperje dobila plaketo za svojo dolgoletno gledališko dejavnost v društvih Prežihov Voranc in Bratstvo ter za prenašanje svojih igralskih izkušenj na mlajše ljubiteljske igralce. Mirjani Lapanja je uspešna organizatorica kulturne dejavnosti na osnovni šoli Franc Pas-terk-Lenart v Mežici, sodeluje na kulturnih prireditvah v kraju in je igralka v gledališki skupini Prevalje-Mežica. kalo, se ne boš tepel zanj in če veš, da bo nemudoma prispel drugi avtobus, če bo prvi poln, se vanj ne boš pehal. Napadalnost kot nenapadalnost pa sta tudi iracionalni, kot ne razumem Hindujca, verujočega v reinkarnacijo, selitev duš, ki ne pohodi mravlje, kajti v njej morda biva njegov pokojni prijatelj. »To si ti«, pravi, »ta twam asi.« Na eni strani razjarjene množice v evforičnem porajanju drugačne Evrope idole teptajo v prah, na drugi strani pa so nedavno v Pragi odzidali nekulturno zazidan kip predsednika Be-neša. Kako neznosna je ta lahkota poveličevanja in teptanja v prah! Ob slovenskem kulturnem prazniku bodi zato naša poslanica: Očistimo zrak in vode, počistimo okrog hiš in naše besedišče! Spomenikom dajmo njihovo pravo veličino! ne ponavljajmo protireformacije, ko so na grmadah gorele knjige slovenske kulture! Pustimo vsakemu tekaču teči krog in ptičem naših misli poleteti pod nebo! Nikogar več ne bo, ki bi jih streljal. Helena Merkač vsestransko kulturno deluje že od šolskih let naprej, recitirala in napovedovala je pri pevskem zboru Vres, vodila kulturno dejavnost v OO ZSMS Strojnska Reka, zdaj tam režira gledališke predstave. V Železarni Ravne je sodelovala pri akciji za Suhodolčanovo bralno značko in vodila literarne okrogle mize za člane kolektiva. Helena Ošlak je vsestranska kulturna delavka v Črni, s svojo aktivnostjo, iznajdljivostjo in pestrostjo idej je pomembno sooblikovala kulturno dejavnost v kr^ju. Uredniški odbor šumea je dobil bronasto plaketo za široko zastavljeno ljubiteljsko kulturno delo, za izdajanje revije, v kateri objavljajo pesniki amaterji, za šiijenje literarnih revij v kolektivu TOM ter za organiziranje številnih razstav. Vsem, ki so dobili priznanja, čestitamo in želimo še naprej požrtvovalno in uspešno delo v kulturi. PRIZNANJA ZA DOLGOLETNO KULTURNO DELO V OBČINI PREŽIHOVE PLAKETE ZA LETO 1989 3. Publikacije z domačo problematiko in dela domačinov a) Knjižničarstvo Mrdavšič, J.: Koroška osrednja knjižnica dr. Franc Sušnik Ravne na Koroškem. - Ravne na Koroškem, 1989 b) Revije Mladje. - Celovec, 1987. - 65 d) Verstvo Brinjeva gora 1933-1989. b.k., 1989 e) Statistika Statistisches Jahrbuch der Lan-deshauptstadt Klagenfurt 1988. Berichtjahr 1987. - Klagenfurt, 1988 Statistični pregled za občine: Dravograd, Radlje ob Dravi, Kuhar, L. - Prežihov V.: Zbrano delo. - V Ljubljani, 1989. -Knj. 11 Suhodolčan, L.: Piko Dinozaver. - Pon. - Ljubljana, 1989 Messner, J.: Gorše štorije. - V Celovcu, 1988 Messner, J.: Nicaragua mein ge-liebtes. - Celovec, 1988 Zagrnik, B.: Raztreščeni začarani krog. - Ljubljana, 1988 Ilaunig, O.: Črni križ pri Hrastovcu. - Lenart, 1988 Lipuš, C.: Pragovi dneva. - Celovec, 1989 Germ, H.: Naš zlati mladi dan. - Celovec, 1988 Hrobath, M.: Veter poje. - Celovec, 1988 Scharf, H.: Moji mali kavalirji. - Celovec, 1988 Golob, Z. & M. Hajnc: Minljivost - b.k., 1989 Zlatar, J.: Poti. - b.k., 1989 Potočnik, T.: Ko srce spregovori. - Prevalje, 1989 Ferk, J.: Vsebina peščenih ur. -Celovec, Dunaj, 1989 Šuster Drabosnjak, A.: Pasijon. - Celovec, 1989 Profde der neueren slowenisch-en Literatur in Karnten. -Celovec, 1989 v) Domoznanstvo - zemljepis -zemljevidi Krajevna skupnost Pameče praznuje. - b.k., 1989 Varovanje naravne in kulturne dediščine v severovzhodni Sloveniji. - Maribor, 1989 Kamniške in Savinjske Alpe z Obiljem in Peco. - 5. izd. -Ljubljana, 1988 Blaznik, P.: Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do 1. 1500. - Maribor, 1989 Koroška: panoramska karta občin. - Ljubljana, 1989 x) Biografije Honolka, K.: Hugo Wolf. Stuttgart, 1988 v) Zgodovina Penič, L.: Boj za slovensko severno mejo 1918-1920. - Maribor, 1988 Carinthia I. - Klagenfurt, 1989. Jahr. 179 Sestavila Meta Boštjan c) Koledarji Koroški koledar 1988. vec, 1987 NOVOSTI KOROŠKE OSREDNJE KNJIŽNICE DR. FRANC SUŠNIK - Celo- DOMOZNANSKI ODDELEK (KOROŠKA KRAJINA) 1. Diplomska dela domačinov 2. Magistrska dela in doktorske disertacije domačinov 3. Publikacije z domačo problematiko in dela domačinov 1. Diplomska dela domačinov Kos, M.: Komunikacijski sistem pri koroških Slovencih v Avstriji in dvojezično šolstvo s posebnim ozirom na politično diferenciacijo.- V Ljubljani, 1988 Gorjanc, D.: Preventivni ukrepi in stanje zob šolske mladine na OŠ Franja Goloba na Prevaljah. - Prevalje, 1984 Waltl, A.: Življenje in delo pisatelja Marjana Kolarja. - Ljubljana, 1980 Koren, J.: Jugoslovanstvo -družbenopolitične razsežnosti, - Ljubljana, 1983 Štern, D.: Izbor tehnološkega postopka za žago Mušenik. -Slovenj Gradec, 1979 Repanšek, B.: Hranilnice in druge finančne institucije in varčevanje prebivalstva v ZRN. -Ljubljana, 1989 Sušnik, V.: Analiza in izkoristek odpadkov pri fazi krojenja. -Ljubljana, 1989 Berložnik, M.: Izobraževanje odraslih na širšem področju Mežiške doline od druge polovice 19. stoletja do druge svetovne vojne (1941). - Prevalje, 1989 2. Magistrska dela in doktorske disertacije domačinov Vačun-Kolar, M.: Besedna umetnost in jezikovni razvoj osnovnošolskega učenca. Ravne na Koroškem, 1987 (mag. nal.) Gnamuš, J.: Einfluss der Her-stellungsbedinungen auf Bin-dung und F.igenschaften von NValzplattiertem Messerver-bundstahl. - Ravne, 1988 (dokt. dis.) Ravne na Koroškem, Slovenj Gradec. - Ravne, 1989. -1988 /2 D Politika Malle, A. & V. Sima: »Anšlus« in manjšine v Avstriji. - Celovec, 1989 g) Bančništvo Videčnik, A.: Denarništvo v koroški krajini. - Slovenj Gradec, 1989 h) Javna uprava Priročnik in karte o organizacijski strukturi v deželah - Koroški, Kranjski, Primorju in štajerski do leta 1918. - Graz, Klagenfurt, 1988 i) šolstvo — vzgoja — izobraževanje Kronika Kluba koroških Slovencev v Mariboru 1928-1988. -Maribor, 1988 Vresje ’89. - Ravne na Koroškem, 1989 Letno poročilo Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu. -Celovec, 1989. - 32 j) Prirodoslovne vede Geč, F.: Vse seva, tudi mi. - 2. izd. - Ljubljana, 1989 k) Gasilstvo 60 let Gasilskega društva Gola-vabuka 1929-1989. - Golava-buka, 1989 1) Lovstvo 30 let lovske družine Jamnica Prevalje. - Prevalje, b.l. m) Vodenje in organizacija poslovanja Seznam stroškovnih mest za leto 1989 (Železarna Ravne, TOZD RPT). - Ravne, 1988 n) Alkohol šertcl, A.: Domače žganje. -Ljubljana, 1989 o) Urbanizem Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, - Ljubljana, 1988. - 1: vzhodna Slovenija p) Umetnost Sedej, I.: Karel Pečko. - Ljubljana, 1989 Štefan Marflak. - Ljubljana, 1988 7. slovenska in 3. jugoslovanska razstava domače in umetne obrti z mednarodno udeležbo. - Slovenj Gradec, 1988 Repnik Anton. - Ljubljana, 1989 Slikarska kolonija Ravne ’88. -Ravne na Koroškem, 1988 r) Glasba Lebič, L.: Nicina. - Ljubljana, 1988 Stanko Arnold - trobenta. -Ljubljana, 1989 Svetovno prvenstvo pihalnih orkestrov Kerkrade Holandija. -Ravne na Koroškem, 1989. -11 ŽePZ Slovenka 1979 - 1989 DU Šmartno pri Slovenj Gradcu, 1989 Lebič, L.: štiri Kocbekove pesmi. - Ljubljana, 1989 s) Gledališče - Film Zaključna prireditev 19. srečanja slovenskih lutkarjev. - Slovenj Gradec, 1989 5. mednarodni festival industrijskega, obrtnega in etnološkega amaterskega filma. - Prevalje, 1989 O Šport Šestdeset let ravenske odbojke 1928-1988. - Ravne na Koroškem, 1988 70 let PD Prevalje. - Prevalje, 1989 u) Jezikoslovje - književnost Mrdavšič, J.: Krajevna in domača imena v Črni na Koroškem in njeni širši okolici. - Ravne na Koroškem, 1988 Zweisprachigkeit und Identitat. - Celovec, 1988 Prunč, E.: Urban Jarnik. - Celovec, 1988. - Band 1,2 80 LET - guštanj ski župani in ravenski predsedniki občine od leta 1909 do 1989 Envin Wlodyga LUKA JUH Rojen 14.10.1889 na Prevaljah, umrl 7.3.1974 v Slovenj Gradcu, pokopan pri Barbari. Po poklicu je bil delavec v tovarni. Bil je župan že od leta 1925 do 1927. Aprila 1945 je bil povabljen na skupni sestanek OF na terenu Ravne, kjer je bil na položaju izvoljen za predsednika krajevnega odbora OF. Dne 9. maja 1945 pa je postal predsednik Narodnoosvobodilnega odbora Gu-štapj. Torej prvi predsednik po osvoboditvi. To je ostal do sept. 1945. Luka Juh 1945 Partizani zasedejo 8. maja 1945 v večernih urah Guštanj. Prva seja na občini je bila ponoči. Zbrani so bili krajevni odborniki OF, in sicer: Luka Juh, Kristjan Verdinek, Albert Pla-zovnik, Franc Fišer, Ivan Vrav-nik in Franc Krivograd st. Sejo je začel Anton Vušnik -Rastko, nato pa je prevzel vodstvo Luka Juh, prvi predsednik po vojni. Krajevni odbor OF je sprejel sklep, da se za upravnika jeklarne začasno imenuje Franc Mrkva, za njegovega namestnika pa Miro Volčanšek. Na tej seji so določili gospodarski odbor, odbor za prehrano in odbor za narodno lastnino. 10. maja se godba jeklarniš-kih delavcev in nameščencev Guštanj vključi v sklop Tomšičeve brigade (mobilizirani). Po demobilizaciji se 20. novembra 1945 zopet vrnejo domov. Tedaj je bila godba obnovljena, predsednik je bil Pavel Arnold, dirigent pa Jožko Herman. Meseca maja (29.) je bil od Ministrstva za industrijo in rudarstvo postavljen za delegata jeklarne inž. Franjo Mahorčič. Zaradi sodelovanja z okupatorjem so bili vsi vodilni organi pred vojnim sodiščem obsojeni, podjetje pa je bilo konfiscirano s sodno odločbo vojaškega sodišča v Mariboru štev. 1034/45—9. Dne 22. avgusta 1945 je bila izrečena zaplemba celotne imovi-ne jeklarne Jurija grofa Thurns-kega na Ravnah. Okrajna za-plembna komisija na Prevaljah je na osnovi točke 1 in 2 odloka AVNOJ z dne 21. novembra 1944 izrekla zaplembo vsega imetja jeklarne z odločbo opr. štev. 272/45 z dne 29. avgusta 1945. S tem je podjetje končno prešlo v državne roke. ALOJZ VVINKLER Rojen 6.7.1900 v Lokvah pri Novi Gorici. Umrl 17.6.1970 na Ravnah. Predsednik KLO je postal septembra 1945 ter ostal na tem mestu do 15.11.1946. Zaposlen kot vodja lesnega skladišča v Železarni Ravne. 1945 Ministrstvo za prosveto v Ljubljani izda akt, podpisan 17. septembra 1945, da se v Guštanju ustanovi gimnazija. Akt o ustanovitvi gimnazije v Guštanju, naslovljen »sindikatom v Guštanju«, se glasi v prvem odstavku: »Po razgovoru, ki smo ga imeli z delegacijo sindikatov iz Guštanja na ministrstvu v Ljubljani, po ogledu na kraju samem in po razgovoru, je ministrstvo za prosveto v Ljubljani sklenilo, da ugodi želji, kot sojih v imenu Mežiške doline izrekli sindikati po svojih zastopnikih, ter ustanavlja nižjo gimnazijo s sedežem v Guštanju. Gimnazija naj se imenuje »Gimnazija na Ravnah.« Alojz Winkler 1946 Z odlokom Ministrstva za industrijo in rudarstvo je bil 8. marca 1946 postavljen za upravnika podjetja Gregor Klančnik, inž. Franjo Mahorčič pa imenovan za tehničnega direktorja. Izvršena je bila nova registracija firme pri mariborskem trgovs- kem registru s sklepom RG B II. 21/16 z dne 4.11.1945. S sklepom trgovskega kot okrožnega sodišča v Mariboru B. II. 21/24 z dne 3. junija 1946 pa je bila registrirana tudi sprememba lastništva, državno gospodarsko podjetje splošnega državnega pomena z nazivom »Železarna Guštanj« s sedežem v Guštanju, z aktom štev. 462 dne 31. oktobra 1946. Novo osnovno podjetje Železarna Guštanj je bilo registrirano na podlagi rešitve ministrstva za finance FLRJ v registru državnih gospodarskih podjetij, ministrstva za finance FLRJ v Beogradu štev. 3038 z dne 28. februarja 1946. Kot prva v Sloveniji je bila po osvoboditvi prižgana martinova peč sredi junija 1945. (Minirana je bila konec leta 1944). Takoj zatem sta začeli z delom livarna in valjarna. Metalurška industrijska šola Železarne Guštanj je bila ustanovljena leta 1946. ANTON VUSNIK Rojen 9.1.1918 v Guštanju. Predsednik krajevnega ljudskega odbora je postal 16.11.1946 ter ostal na tem mestu do 31.12. 1947. Pred tem je bil zaposlen kot vodja kadrovske službe, nato pa sekretar podjetja v tovarni. Sedaj je upokojen. 1946 Njegova prva naloga je bila, da je organiziral gospodarstvo in ustanovil vrsto gospodarskih organizacij lokalnega pomena (dve pekarni, mesarijo, sodavičar-stvo, gostilno pod Uršljo, gramoznico, ekonomijo in konjsko prevozništvo). Preimenoval je dom Svobode v Titov dom. Ustanovil je krajevno komunalno podjetje. Prizadeval si je tudi, da se je začel graditi prvi zdravstveni dom ob Suhi. Postal je tudi prvi načelnik Industrijskega gasilskega društva podjetja. Dr. Maks Obersnel je 30. novembra izdal elaborat o tovarni Ravne. 1947 Anton Vušnik je kot predsednik 11. februarja od Rdečega križa Guštanj prevzel v okvir KLO Guštanj reševalno službo. S tem dnem se reševalna postilja odcepi od Rdečega križa Guštanj ter osamosvoji. Največje gradbeno podjetje v vsej dolini je Gradis Ljubljana s tozdom na Ravnah. Že maja 1947 je prišla v Guštanj prva skupina delavcev. Meseca julija je tovarna prevzela v svojo upravo delavsko uslužbensko menzo. Nahajala seje v dostojno urejeni baraki. Železarna je imela od avgusta 1947 do julija 1948 v svoji upra- vi tudi mesarijo, ki jo je na podlagi odločbe OLO odstopila gospodarskim podjetjem KLO v Guštanju. Anton Vušnik FRANC FlSER Rojen 24.9.1891 v Sl. Gradcu, umrl 25.6. 1971 na Ravnah. Bil je sodnik na sodišču na Prevaljah. Predsednik krajevnega odbora Guštanj je bil od 1.1.1948 do 31.12.1949. Franc Fišer 1948 Prva ravenska delovna brigada se je imenovala inž. Pavle Žaucer-Matjaž. V tem šolskem letu so ravenski gimnazijci ustanovili MKUD Samorastniki. Tovarna rezalnega orodja Prevalje je prerasla leta 1948 v tovarno pil. Meseca julija se gasilsko društvo preimenuje v »Prostovoljno gasilsko društvo Guštanj.« 1949 Okrajni ljudski odbor je 3. februarja ustanovil študijsko knjižnico na Ravnah. Meseca aprila je bil prekop posmrtnih ostankov komandanta Franca Pastorka Lenarta iz Mežice v Avstrijo. IVAN KOKAL-IMRF. Rojen 6.12.1908 v (.listanju, umrl 13.4.1989 v Slovenj Gradcu. Pokopan pri Barbari. Kot vodja prometa je bil zaposlen v tovarni, pred tem vodja kadrovskega oddelka. V času od 1.1. 1950 do mgja 1952 je bil honorarni predsednik KLO Guštanj. V tem obdobju je v glavnem vodil občinske posle na občini zaposleni predsednik izvršnega odbora Anton Vušnik. 1950 Na predlog partije in sindikata so meseca februarja izvolili prvi delavski svet. Dne 9. septembra je bila predaja podjetja delavcem. Društvo upokojencev Guštanj je bilo ustanovljeno 17. decembra 1950. V tem letu je bilo ustanovljeno tudi Avto-moto društvo. Ivan Kokal 1951 V maju je pričela obratovati nova ambulanta Ob Suhi. Sramežljivo skromni so bili prvi začetki. Zgradba še ni bila popolnoma dokončana, še manj pa notranje opremljena. Zgrajen je bil tudi nov most čez Suho z dostopom do ambulante. V tem letu so začeli graditi novo jeklolivarno Zidali pa so tudi nov glasbeni dom na Ravnah, ki so ga slavnostno odprli v januarju 1952. 29. novembra je izšla prva številka Koroškega fužinarja. Kako so gradisovci v Guštanju izpolnili svoj plan 1951-1952. Spravili so se vsi na en objekt -na temelj za 600-tonsko stiskalnico. Bilo je treba izkopati stotine kubičnih metrov zemlje in vgraditi v opaže na stotine kubičnih metrov betona. Lepo in sistematično je napredovalo delo do zgraditve stanovanjskih hiš na čečovski planoti. Od leta 1947, odkar so gradisovci začeli vrtati v tem kotu koroške zemlje, je za delavce železarne bilo zgrajenih 8 razsežnih blokov, v katerih je našlo dom nad 120 družin in 100 samcev. V tem letu so predali železarjem dva stanovanjska bloka s 26 dvosobnimi stanovanji. Dogradili so tudi delavsko restavracijo. Pod streho so spravili novo stavbo gimnazi- je. Delavcem Gradisa so zgradili lepo urejene sobe. Položili so na stotine metrov industrijskega tira in še drugo. Podirale so se stare stavbe, da so naredili prostor novemu modernemu objektu - hali jeklarne. Najdlje je kljubovala zgradba, v kateri je bila direkcija tovarne. 1952 Nekdanji trg Guštanj seje preimenoval v mesto Ravne na Koroškem. To je bil sklep Prezidi-ja ljudske skupščine Slovenije. Zakon je bil sprejet 19.4.1952. IVAN KOKAL Poklicni predsednik mestnega ljudskega odbora Guštapj je postal meseca maja 1952. Na tem mestu je ostal do drugih volitev, in sicer do 31.8.1955. 1952 Meseca aprila 1952 so bile volitve v mestno občino Guštanj. Bila je tudi reorganizacija krajevnih ljudskih odborov. Združili sta se občina Guštanj in občina Kotlje v ljudski odbor mestne občine Ravne na Koroškem. Meseca maja 1952 pa so se krajevni odbori v Mežiški dolini združili v 4 občine: Ravne, Prevalje, Mežica in Črna. Iz 11 krajevnih odborov so nastale 4 občine. Na slavnostni seji mestne občine Guštanj, ki je bila junija 1952, je bil sprejet sklep, da se mestna občina Guštanj preimenuje v mestno občino Ravne na Koroškem. 1. maja 1952 je začela obratovati 5-tonska elektro-obločna peč. Od 29.6. do 6.7.1952 je bil VII. koroški festival. OLO Slovenj Gradec je dne 10. oktobra 1952 izdal odločbo o razglasitvi Reševalne postaje Ravne na Koroškem za ustanovo s samostojnim financiranjem. 17. novembra so dali v pogon 10-tonsko martinovko, ki je sedaj predelana na 25 ton. Ker postaja tovarna res izrazita industrija plemenitih jekel Jugoslavije, je bil sprejet predlog novega zaščitnega znaka ELEK-TRO-PEČ. Značka je lična in bo po obliki in pomenu lepo predstavljala tovarniško delavnost. 1953 1. maja so dali v pogon 2-ton-sko SICE visokofrekvenčno peč. 5. julija pa prvo 5-tonsko ASEA visokofrekvenčno peč z lonci. Pričel se je hiter elektroenergetski razvoj železarne. V letu 1952 je bil izdelan idejni in glavni projekt za daljnovod Dravograd -Ravne. Naredil gaje projektivni zavod elektroprojekt, gradnjo najmodernejšega daljnovoda je dokončalo elektromontažno podjetje »Elektro Celje.« Vzporedno s to gradnjo so začeli z gradnjo trafo-postaje, za katero je bilo določeno na končnem zasedanju strokovnjakov, da bo zgrajena na levem bregu reke Meže. V letu 1952 so zaradi zakasnitve gradbenih načrtov zgradili le groba gradbena dela - 5 kV sti-kališče, medtem ko je bil ostali del zgrajen 1. maja 1953. Z montažo elektro-opreme so končali L novembra 1953. Na pobudo Ministrstva za znanost in kulturo LRS in po smernicah Glavnega odbora za slovenski tehnični muzej v Ljubljani so po krajih izrazite rokodelske in industrijske dejavnosti po Sloveniji nastale zgodovinske zbirke - tehnični muzeji. Zbirni urad za tehnični muzej je bil na gimnaziji Ravne. 1953 Končno so v vrsti izgradnje železarne dobile tudi primerne prostore tovarniške ambulante oziroma postaje prve pomoči. Investicijska dejavnost Železarne Ravne. Zgrajena in montirana je bila nova transformacijska postaja, dovršena hala jeklarne, zgrajeno odpremno in modelno skladišče, izpolnjena notranja transportna mreža, končana adaptacija mehanske obdeloval-nice, mehanizirano čiščenje jeklene litine in notranji promet. 1953 Predsednikovo pismo »Delovnemu kolektivu železarne Ravne na Koroškem, LR-Slovenija. Najprisrčnejše se zahvaljujem za čestitko, katero ste mi poslali ob priliki moje izvolitve za predsednika FNRJ in vam želim mnogo uspehov v nadaljnji izgradnji naše socialistične domovine.« Na dan 24. oktobra 1953 je ljudski odbor mestne občine Ravne na Koroškem, upoštevajoč velike zasluge ministra Franca Leskoška, člana Zveznega izvršnega sveta, za izgradnjo socializma in posebej še za izgradnjo težke industrije in zboljšanje življenjskega standarda delovnih ljudi v našem kraju, izdal diplomo o imenovanju tovariša Leskoška za častnega občana mestne občine Ravne na Koroškem. Mesecajulija je Mestni ljudski odbor občine Ravne na Koroškem kupil gasilcem ob njihovi 75-letnici, zastavo. Dal pa je tudi popraviti streho na gasilskem domu, ki je bila v zelo slabem stanju. Zdravstveni dom ob Suhi so začeli graditi leta 1946. Ambulanta v njem je začela obratovati maja 1951. Na fotografiji iz leta 1951 je stavba v surovem stanju. Na stopnicah stoji takratni gradbeni gospodar Envin Wlodyga. :\ Lekarna na Ravnah je bila ustanovljena leta 1953. Prva lekarna v Mežiški dolini je bila ustanovljena leta 1926 na Prevaljah, koncesijo za lekarno je dobil mr. Jordanič. Pred tem so hodili v lekarne v Pliberk in Slovenj Gradec. Zdravniki v Guštanju in na Prevaljah so imeli svoje priročne lekarne, prav tako bolnica v Črni. Leta 1949 so lekarno na Prevljah nacionalizirali, lekarna Prevalje je spadala pod okrajno lekarno Slovenj Gradec. Do leta 1948, koie bila ustanovljena lekarna v Črni, ki je ustanovila lekarniško postajo v Mežici, in leta 1953, ko je bila ustanovljena lekarna na Ravnah, je lekarna Prevalje oskrbovala prebivalstvo Mežiške doline z zdravili. 30. aprila je razžarila visokofrekvenčna peč v jeklarni. V tem letu je bil zgrajen Dom železar-jev na Ravnah. Reševalna postaja Ravne se 15. decembra 1953 vseli v novo dograjeno stavbo reševalne postaje. Se preden je bila nova zgradba za gimnazijo leta 1954 dograjena, se je ta že leta 1953 preselila iz gradu in adaptiranih prostorov nekdanjega hleva. Tako je lahko pripravljalni odbor tehničnega muzeja dotedanje razrede in spalnice dijakov preuredil v razstavne prostore. Leta 1953 so inženirji in tehniki Železarne Ravne in Železarne Muta predali muzeju »repač,« leto za tem pa prvo muzejsko zbirko - železarski oddelek Železarne Ravne. Leta 1954 je DRMIT rudnika Mežica v muzeju proslavljalo otvoritev rudarskega oddelka. 1954 V tem letuje bila zgrajena občinska stavba na Čečovju. Od 12. do 14. februarja so bile na Ravnah I. mednarodne smučarske tekme metalurških podjetij. Nova gimnazija na Ravnah je bila zgrajena 10. oktobra 1954. V letu 1954 je bil izvoljen prvi upravni odbor. 1954 V letu 1954 so dokončali in predali v obratovanje centralno transformatorsko postajo, od-premno skladišče z žerjavom, modelno skladišče z modelno mizarno in dvigalom, uredili so mehansko mokro in suho pripravo peska, dopolnili notranje ozkotirne naprave, izpopolnili kanalizacijo ter uredili in tlakovali cestišče od glavnega vratarja do mehanske obdelovalnice, zavarovali del tovarne z ograjo, montirali dodatne žerjave v čistilnici in na skladišču starega železa, nabavili kovaški manipulator, mehanizirali premik na postaji ter kompletirali mehansko obdelovalnico strojev iz drugih podjetij in uvoza. Za odpravo ozkega grla jeklolivame so se lotili podaljška čistilnice. Zgrajeni so bili trije novi 12-stanovanjski bloki ter en šester-ček, skupaj 42 družinskih stanovanj. V zaključni fazi je tudi gradnja hotelskega trakta Doma že-lezaijev. Delalo pa se je tudi na stanovanjskem traktu gasilskega doma. Zgrajena je bila nova cesta na Čečovje. Dne 16. avgusta 1954 sta bila v zvezi z nadaljnjo gradnjo in izpopolnitvijo tovarne na Ravnah Svetozar Vukmanovič-Tempo in Franc Leskošek. Na plošči nove gimnazije piše »To gimnazijo je postavilo delovno ljudstvo za spomin padlim za svobodo, mladim rodovom za rast socialistične domovine, svetilnik kulture slovenski Koroški. 10. oktober 1954. 1955 18. februaijaje Okrajno muzejsko društvo dalo vzidati v rojstno hišo Prežihovega Voranca pri Kotniku v Podgori spominsko ploščo z napisom: »V tej bajti se je rodil Prežihov Vo-ranc.« Od 4. do 6. februarja so bile na Ravnah II. mednarodne smu- čarske tekme metalurgov. Državno smučarsko prvenstvo v klasičnih disciplinah je bilo od 10. do 13. februaija na Ravnah. Dne 15. avgusta je izbruhnil požar v čistilnici jeklolitine. Prve motociklistične dirke na Ravnah so bile 28. avgusta na progi Ravne-Holmec in nazaj. Leta 1955 so gozdarji prikazali v dveh sobah muzeja številne predmete iz raznih dejavnosti gospodaijenja z gozdovi nekdaj in danes. Postavljena je bila nova 10-t el. obločna peč, urejena jedrarna in prostor za pripravo vložkov vis. frekvenčne peči, dograjena nova čistilnica (prejšnja pogorela). ADOLF CERNEC Rojen 7.6.1909 v Mariboru. Po poklicu je bil učitelj, nazadnje pa direktor tovarne lepenke na Prevaljah. Za predsednika skupščine občine Ravne na Koroškem je bil izvoljen 1. septembra 1955. Njegova mandatna doba je trajala do 30. oktobra 1958. Umrl 10.4.1990 1955 Dne 23. avgusta je Železarno Ravne obiskal podpredsednik Izvršnega sveta FLRJ Edvard Kardelj v spremstvu člana ZIS Franca Leskoška, predsednika Izvršnega sveta LRS Borisa Kraigherja in novega predsednika OLO Toneta Boleta. Obnovljeno smučarsko postojanko pod Uršljo goro so ponovno odprli 3. sept. S 1. oktobrom 1955 seje okraj Slovenj Gradec priključil okraju Maribor. Hkrati sta se v naši dolini rodili dve večji občini: Ravne in Črna, tako da se je bivša občina Prevalje združila z Ravnami, bivša občina Mežica pa s Črno. V tovarni so dokončali obnovo uničene čistilnice in njen podaljšek, vgradili dodaten pogon valjarne, postavili 20-tonsko mostno tehtnico, pristopili k vpeljavi dodatnega kurjenja S M peči z mazutom oziroma katranom, kompletirali pripravo peska livarne, zgradili acetilensko postajo in, kar je še posebno pomembno, zgradili kisikarno s kompletnim omrežjem, iz katere je zadnje dni leta že pritekel prvi kisik. Med letom so začeli z gradnjo industrijske šole za 240 učencev. Objekt je v obliki trie-tažne stavbe že zgrajen do III. faze. Dokončan je hotelski trakt ter 42-stanovanjski blok. Z ozirom na tedanjo zakonsko možnost je bil Dom železarjev s celotnim svojim poslovanjem ponovno tudi uradno vključen v sklop podjetja kot finančno samostojna enota. Kot posebno pridobitev kolektiva Železarne Ravne pa lahko omenimo počitniški dom v Portorožu. Po odkupu je postal svojina kolektiva, s tem je dobil koroški fužinar svoj košček slovenske morske obale. Adolf černec 1956 Ustanovni občni zbor občinske gasilske zveze Ravne na Koroškem je bil 19.2. Združenje Jugoslovanskih železarn je imelo svoj zbor na Ravnah od 27. -29. februarja. Cesta Kotlje-Du-lar postaja resničnost. Po vojni so se prvi poskusi meritev nove ceste pričeli v letih 1947 1948, nato leta 1950. Potem je vse zastalo do leta 1956, ko je bila razširjena in za avtomobilski promet usposobljena cesta Kotlje Dular. To razširitev sta skupno financirala gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, revirno vodstvo Ravne in Kmetijska zadruga »Prežihov Voranc« Kotlje. 1957 Industrijska šola je bila dokončno zgrajena leta 1957, naprava za dodatno kuijenje SM poči, nova peč v lahki kovačnici, postavitev 1200-tonske stiskalnice, /.graditev bencinske postaje nasproti avtobusne postaje za potrebe kraja. Zgrajenih je bilo 5 vrstnih hiš ter 70 metrov trgovskega trakta, ki pa je v gradnji. V zadnjem mesecu tega leta smo dobili na Ravnah prvo asfaltno cesto - predvsem glavno prometno žilo skozi mesto ter Ravenski kolodvor do leta 1961 Ivan Hercog poglavitne notranje odcepe. Novo lovsko kočo na Ošvenjem so odprli za novi občinski praznik. 1958 Prvič nas je obiskal dne 19. avgusta 1958 na Ravnah Maršal Tito. Obrtno podjetje Inštalater Prevalje seje osamosvojilo 1. septembra 1958. Volitve v republiške in državne zbore so bile 23. marca 1958. V Lesno industrijskem obratu na Prevaljah so postavili sušilnico. Kmetijci so v muzeju vključili dimnico vzhodno alpskega tipa. Delavski svet Železarne Ravne je na zasedanju 15. aprila 1958 sklenil nuditi take ugodnosti pri gradnji zasebnih stanovanjskih hišic, da si bo sleherni sodelavec delovne skupnosti, ki si želi zgraditi svoj dom, s sodelovanjem pri gradnji lahko uresničil svojo željo. Kot večja dela Železarne Ravne lahko štejemo podaljšek generatorske lope z novimi generatorji, gradnjo peči in mehanizacijo valjarne ter izgradnjo žarilne peči. Poleg tega smo v minulem letu kupili vrsto novih proizvodnih agregatov za je-klolivarno, za mehansko obde-lovalnico, promet, remont in laboratorij ter povečali opremo pisarn. Dejavnost na objektih družbenega standarda je bila usmerjena predvsem na gradnjo naselja na Cečovju. Tu so v letu 1958 dogradili tri bloke, kar da skupno 70 novih stanovanj. Nadaljevali so tudi dela pri ureditvi cestišč, vodovodnega, cestnega, kanalizacijskega in električnega omrežja ter celotno urejevanje naselja. IVAN HERCOG Rojen 19.12.1915 v Črni na Koroškem. Po poklicu visoko kvalificiran elektrikar. V Rudniku Mežica je bil zaposlen kot odgovoren za telefonijo podjetja. Vodja elektro službe v metalurških obratih. Upravnik KZ Črna, direktor gostinskega podjetja Bistra Črna. Za predsednika skupščine občine Ravne na Koroškem je bil imenovan ob združitvi občine Ravne na Koroškem z občino Črna 1. novembra 1958. V tej funkciji je ostal do 30. oktobra 1962. 1958 OBČINA RAVNE NA KOROŠKEM TER OBČINA ČRNA KOROŠKEM SE ZDRUŽITA V OBČINO RAVNE NA KOROŠKEM 1. NOVEMBRA 1958. V tem letu so v Železarni Ravne nabavili reparacijsko 1800-tonsko hidravlično stiskalnico, napravo za proizvodnjo grelne žice, nove kaluparske stroje in pripadajoče valjčnice, razne obdelovalne stroje za mehansko obdelovalnico, avtomatsko telefonsko centralo, 10-ton-ski žeijav težke kovačnice in dodaten žeijav odpremnega skla- dišča, zgradili dve novi mehanizirani peči kovačnice, povečali in koncentrirali lahko kovačnico za proizvodnjo brzoreznega jekla ter zgradili dve novi peči za ogrevanje brzoreznih jekel. Zgrajen je bil prizidek higiene in skladišč mehanične obdeloval-nice, izvršena rekonstrukcija ža-rilnih peči čistilnice ter poleg tega nabavljena vrsta pogonskih motoijev, ventilatorjev, merilnih instrumentov ter pisarniške opreme. Na objektih družbenega standarda so v tem obdobju dogradili 3 42-stanovanjske stolpne hiše, en 32-stanovanjski blok. Opravljena so bila obsežna komunalna dela pri razširitvi kanalizacijskega in vodovodnega omrežja. Kot posebno pridobitev družbenega standarda v letu 1958 pa lahko štejemo nov trgovski dom. Ivan Hercog 1959 Gradbeno podjetje Stavbenik Prevalje je bil prvotno sestavni del oziroma obrat Rudnika Mežica. Nato se je odcepil kot Rudarsko gradbeno podjetje Mežica leta 1955. Takrat je opravljalo še samo vzdrževalna dela v rudniku, pozneje pa začelo širiti svojo dejavnost in seje zato preimenovalo v Gradbeno podjetje Stavbenik Mežica - leta 1956. Istočasno je na Prevaljah delalo Gradbeno podjetje Prevalje. Obe podjetji sta se združili 1. januarja 1959. Sedež je bil na Prevaljah. Reševalna postaja Črna se priključi dne 18. marca k reševalni postni Ravne. XIV. državno prvenstvo v klasičnih disciplinah je bilo od 12. do 15. februarja na Ravnah in v Črni. Pomembna pridobitev za industrijo žlahtnih jekel Jugoslavije je kvantovec na Ravnah. Rudnik Mežica je postavil v muzej staro »mehansko peč« za topljenje svinca. 1960 OLO Maribor je 11. maja 1960 izdal odločbo o ustanovitvi odbora za gradnjo telovadnice gimnazije na Ravnah na Koroškem. Za predsednika imenujejo direktorja železarne Gregorja Klančnika. Tovarna rezalnega orodja Prevalje je začela graditi poslopje mehanične delavnice ter pričela s finalno obdelavo rezkarjev za obdelavo kovin. Podjetje je bilo ustanovljeno leta 1947. Takrat so začeli graditi sedanjo pilarno. Muzeju na Ravnah je uspelo s pomočjo železarne Ravne in železarne Muta postaviti »žerjav« - enoramenski z nosilnostjo 3 tone, ki so ga pripeljali z Mute (pred leti je ta žerjav obratoval na Prevaljah). V letu 1960 so končno na Prevaljah dočakali rekonstrukcijo tovarne, za katero so se borili vse od leta 1945. V tem letu so izvedli glavna gradbena dela in tudi montažo novih lepenč-nih strojev. Zgradili so brusilni-co, parni sušni kanal in kotlovnico ter opremili še transformatorsko postajo. V železarni je bila podaljšana lopa kovačnice, v teku pa je gradnja nove lope valjarne. Kot večjo pridobitev v letu 1960 je treba šteti postavitev modemih kaluparskih strojev in ureditev celotne nove strojne ka-luparnicejeklolivarne, zgraditev nove žarilne peči jeklolivarne, dovršitev oddelka za žaroobstoj-no žico, nabavo vrste transportnih sredstev in obdelovalnih strojev. Koroške fužine je dne 31. avgusta obiskal predsednik Ljudske skupščine LRS Miha Marinko. 1961 Direktorju Gregorju Klančniku so ob 15-letnici dela na Ravnah 21. marca izdali listino priznanja in zahvale. Otvoritev novega skupnega gasilskega doma na Ravnah na Koroškem je bila 17. novembra 1961. Daljnovod na Uršljo goro za RTV oddajnik je bil zgrajen 28. 10.1961. Obrat Lesne industrije Prevalje se priključi k LIP - Slovenj Gradec. Lesno-industrijski obrat Prevalje sega v leto 1923. Takrat je delniška dmžba Korotan postavila današnjo žago, ki je dobro delala vse do leta 1934, ko je v dobi hude gospodarske krize zašla v konkurz. Nekaj časa je bila pod sekvestrsko upravo, nato pa do okupacije v zasebni lasti. Ravne so dobile v tem letu sodobno servisno pralnico stanovanjske skupnosti Ravne na Koroškem. V Črni so leta 1961 dobili imenitno tujsko-prometno postojanko: hotel ter restavracijske, kavarniške prostore v zares čedni izvedbi. Ravne so dobile nov kolodvor. Obesili so ga kar na Tič-leijev breg. 1962 VI. zimsko-športne igre metalurgov Jugoslavije so bile na Ravnah od 20. do 21. januarja 1962. Ravne so dobile v tem letu prvi teleprinter (Morsejev telegraf leta 1875). Rudnik Mežica si je pripojil Avtoobnovo Maribor -proizvodnjo akumulatorjev Vesna. Ravenska mladina je 25. marca 1962 izročila maršalu Titu spomenico, ki so jo izročili s štafetno palico. Leta 1962 televizijski sprejem v našem kraju. (Se nadaljuje) SPOMIN IN OBLETNICA 150 let cerkve sv. Jakoba st. v Mežici Leopold Korat Prvi in najstarejši vir, v katerem se Mežica omenja kot naselje, kot župnija (ne še samostojna), je listina patriarha Pilgri-ma I. Ta izroča I. 1154 Mežico in Lokovico (ali je s tem mišljena tudi današnja Poljana?) kot podružnici libeliški fari. Leta 1498 se Mežica omenja kot vikariat... in to je bila vse do 16. stol., ko je verjetno zaradi naraščajočega protestantizma propadel. Od tega časa je Mežica spet podružnica Pliberka, toda še pred dobo jožefinizma postane župnija. »Visitatio genera-lis prima«, iz 1. 1631 škofa Skar-lickija omenja: »Ecclesia curata SS. Valentini et Jacobi in Miss, fd. in Pleyburg«. (»Prva splošna vizitacija, obisk višjega cerkvenega predstojnika iz leta 1631 škofa Skarlickija omenja: Po-družna cerkev sv. Valentina in Jakoba v Mežici, pod župnijo Pliberk«.). (Ta dokument hrani škofijski arhiv v Ljubljani). Prvi poimensko znani župnik, ki je začel voditi matične knjige, je Anton Pregl. ZIDANJE CERKVE Sedanja cerkev v Mežicije bila zgrajena leta 1840. Zgraditi jo je dal takratni župnik Simon Pirc. Da cerkev sv. Jakoba praznuje letos 150-letnico, nam govori marmorna plošča in napis na njej. Plošča z zlatimi črkami je vzidana v slavoloku pod zvonikom (žal so črke že obledele). Napis na plošči nam govori: HUIK AECCLESIAE LAPI-DEM FUNDAMENTALEM POSUIT SIMON PIRZ HUJUZ LOCI PAROCHUS Dl E 29. MAJI 1840 - aedif. a Petro Rudolfi. (»Cerkvi, ki se bo gradila, je položil temeljni kamen župnik Simon Pirc, dne 29. maja 1840«), Kako je bilo z gradnjo nove cerkve sv. Jakoba v Mežici 1. 1840? Takole pripoveduje kronist mežiške župnije: »Takoj ob prihodu v Mežico je župnik Simon Pirc na pobudo faranov zaprosil preko dekanijskega urada v Pliberku za dovoljenje zidati novo farno cerkev in ta čas opravljati službo božjo na cerkvenem prostoru pred cerkvijo pod šotorom: Knezoškofijski lavantinski ordinariat v Št. Andražu je na gornjo vlogo odgovoril sledeče: Predstojništvu župnijske cerkve pri sv. Jakobu v Mežici! Ker je sedanja župnijska cerkev sv. Jakoba v Mežici v razmerju k vedno naraščajočemu številu duš. tamkajšnje cerkvene občine premajhna in popolnoma propadla, dovoljujemo na semkaj vročeno prošnjo z dne 30.6. t.l. (1840) predlagano graditev nove župnijske cerkve namesto stare na stroške cerkvene občine po predloženem načrtu s predpogojem, da je odobrenje graditve od strani svetne gosposke že dospelo ali pa šele bo pridobljeno... Ignacij škof (Ignacij Franc Zimmermann).« Ob postavitvi križa na vrh zvonika, to je bilo junija 1841, pa je župnik S. Pirc napravil sledeči zapis, ki ga je vstavil v »jabolko« na vrhu zvonika. Prisluhnimo delu tega zapisa, ki govori o gradnji nove cerkve: »Leta 1486 se omenjajo že večinoma vsa hišna imena kmetij, kot so dandanes. Tedaj je obstajala cerkvica ali kapelica, ki je niso zgradili naenkrat, ampak so jo večkrat obnavljali in povečevali, kar se je videlo, ko so leta 1840 podirali. Mali, ozki in nizki prezbiterij (kjer stoji oltar) je tvoril mogoče začetkoma kak tako-zvani »križ« ali kapelico. Pozneje sta se verjetno zaradi namno-žitve prebivalstva izvršili dve povečavi ali bolje rečeno podalj-šavi, kar je bilo razločno videti v poslikanih režah in oddelkih zidovja. Tudi ogenj jo je mogoče dvakrat opustošil, česar se sicer niti najstarejši starčki niso spominjali, kar pa seje dalo sklepati iz ostankov ožganih hrastovih desk, najdenih v zidovju...«. Tako je zapisoval mežiški župnik S. Pirc 2. junija 1840. Ker je spoznal, da bi bilo samo dozidavanje in popravljanje stare cerkve ne samo njemu, am- pak vsej cerkveni občini v sramoto; »predvsem pa bi bilo to početje greh nad našimi potomci,« je sklenil, da bodo cerkev na novo zgradili. In sojo! OPIS SEDANJE CERKVE SV. JAKOBA Originali skic - načrtov sedanje cerkve sv. Jakoba so v župnijskem arhivu v Mežici in v škofijskem arhivu v Mariboru. Napravil jih je g. Štefan Vevar, takratni jamomerec v Mežici. Iz teh načrtov je viden tako opis zgradbe. Cerkev je znotraj dolga: ladja 18 m in prezbiterij 7 m - 25 m, široka v ladji 11 m, v prezbiteriju 6,5 m, visoka v ladji 9 m, v prezbiteriju 8 m. Cerkev je enoladijska stavba s tremi oltarji (stranski danes nimajo več menz!). Glavni vhod v cerkev jc pod zvonikom na zahodni strani, drugi pa je bil na južni strani pod korom (ta je danes zazidan). Veliki, glavni oltarje delo mojstra Alojzija Progarja iz Celovca, narejen leta 1907. Od prvotnega oltarja je ostal zadaj ob steni visok, lesen oltarni nastavek. V sredi tega nastavka je kip (lesen) sv. Jakoba, st., ki so ga kupili mežiški fantje - rudarji. Ob farnem patronu je na evangeljski strani še kip sv. Jerneja in sv. Valentina, na drugi (listni) strani pa stojita sv. Miklavž in sv. Andrej. Naj višje (že pod stropom) na oltarnem nastavku je na oblaku zemeljska obla in sv. Trojica. Zraven sta še dve angelski glavici in čisto na vrhu je Božje oko. Na vrhu obeh stebrov sedita angela s kadilnicama. STRANSKA OLTARJA Stranski oltar na listni strani ladje (desni - gledano proti glavnemu oltarju). Zidana menza in tabernakelj (lesen) sta bila po koncilu odstranjena, tako kot tudi pri stranskem oltaiju na evangeljski (levi) strani ladje. Večji del oltarnega nastavka ob steni zavzema lepa slika sv. Družina (vredna in potrebna obnove!). Še pred vojno je bil v tej sliki »sedež« bratovščine sv. Jožefa. Na praznik sv. Jožefa (19. marec) so pred ta lepi oltar radi prihajali verniki iz cele Podjune. Na levi strani oltarnega nastavka je lesen kip sv. Barbare (zavetnice rudarjev), na desni pa kip sv. Lucije, na vrhu, v školjki nad srebrnimi oblaki stoji kipec (Marija?) obdan z zlatimi žarki. Na evangeljski strani (levi) v ladji je stranski oltar sv. Roka. Ob lepi sliki sv. Roka (Johan Beyer, Graz 1875) stojita, levo sv. Anton Puščavnik in desno sv. šte- Evropske kulture in umetnosti ni brez sakralne arhitekture. 2500 cerkva je star slovenski prispevek k njej. Delež koroške krgjine ni povsem nepomemben, zato o njem ni treba nadaljevati molka minulih desetletij. Urednik Birma v Mežici — 1947; stojijo: A. Boštele — župnik, dr. V Frangež, J. Lodrant — bogoslovec; sedijo: V. Kolman, M. Munda, Škof M. Držečnik, V. štikler, L. Viternik Največji zvon sv. Jakoba v Mežici Za lepši videz je tudi to potrebno — 1966 fan (pred nekaj meseci lepo obnovljen!). Nad sliko sv. Roka je še manjša podoba sv. Boštjana. še nekaj o »kraljici glasbil« -orglah v cerkvi sv. Jakoba v Mežici. So iz leta 1907. So delo Janeza Kuhaija iz Kamna pri Vetrinju (Stein bei Viktring -Avstrija). Imajo en manual, dvanajst registrov in so še danes med dobrimi v dolini (škoda, da se premalo uporabljajo). Iz zgodovinskega opisa mežiške župnije, ki gaje zapisal dne 27.9.1956 župnik Anton Bošte-le, lahko preberemo še to: »Prižnica - lesena, s streho in sv. Duhom. Na strehi Kristus s križem. Ob straneh prižnice pozlačeni reliefi vere, upanja in ljubezni in štirje evangelisti. Križev pot je star, trhel, za muzej. Obhajilna miza je stara, lesena, med njo tirolska kipa Srca Jezusovega in Marijinega. Poleg oltarja sv. Družine je v zidni vdolbini kip Lurške Marije in zraven misijonski križ. Na oboku v prezbiteriju so fresko slike (?): sv. Frančišek Pavelski, sv. Anton Puščavnik, sv. Gregorij in sv. Elizabeta, v ladji pa so: Brezmadežna, sv. Peter, sv. Cecilija, sv. Jožef, sv. Anton Padovanski in sv. Ana, na sredi oboka pa venec rož in srce (Jezusovo) s križem in trnjem. Na evangeljski strani- (levo nad vrati zakristije! - K.L.), je slika Jezus na Oljski gori. Tukaj seje slikar podpisal: Luigi Fantoni, Maler 1886. Čigave so ostale slike, ni znano. Nametane so po oboku brez vsakega reda in smisla, menda kar tako, kakor sojih farani zahtevali! Mežičani si ob letošnjem 150-letnem jubileju svoje cerkve želijo, da bi za ta »praznik« ponov- no obnovili notranjost. Kako je bila cerkev potrebna prenove in obnove, nam da misliti pripoved g. Bošteleta: »Odkar stoji, menda cerkev ni bila od znotraj očiščena. Iz-gleda, da je oprema deloma od stare cerkve, deloma pa nabrana od vseh vetrov. Vse (razen kar je novo) je trhlo in siromašno. Mežiška cerkev ni imela mecenov. Tudi cerkvene klopi so že stare in črvive«. Veliko teh bolj ali manj starih, trhlih in črvivih stvari je že bilo popravljenih ali odstranjenih. Spremembe v bogoslužju po II. vat. cerkvenem zboru pa so narekovale tudi drugačen razpored liturgičnih predmetov po naših cerkvah. Tako je del Progar-jevega oltarja (baldahinček z angeli) nadomestil novi oltar (oltarna miza). Ta je v obliki keliha ali rožnega cveta, obrnjen proti vernikom. Oltarna plošča je marmorna, podstavek pa oblečen z mozaičnimi ploščicami. Prav tako je ob oltarju narejen ambon (stojalo, ob katerem se bere iz Svetega pisma), ki je okrašen z reliefi štirih evangelistov, ki so prej krasili prižnico. V cerkvi je danes nov tlak, nove klopi in tri velika, lepa okna, delo Staneta Kregarja. Skoraj si ne moremo misliti cerkve brez zvonov. Zvonik je zidan nad glavnim vhodom na zapadni strani, visok do strehe 20,4 m, do konice križa 29,5 m. Čebulasta streha je krita s pločevino (danes z bakreno). V zvoniku visijo štirje bronasti zvonovi, najmanjši je star, izpred prve svetovne vojne in tehta okoli 150 kg, ostali trije so bili vliti v št. Vidu nad Ljubljano leta 1924 in tehtajo: veliki okoli 1200 kg, srednji okoli 800 kg, mali okoli 400 kg. Uglašeni so v E-molu: e,g,h,e«. Danes so vsi štirje zvonovi prirejeni za električno zvonjenje in je ostal samo še spomin na vrvi, po katerih smo se fantje radi obešali. Zanimivi so napisi na zvonovih. Ker pa vsi ne moremo v zvonik, naj jih zapišem tukaj: »Veliki zvon - sv. Jakob prosi za našo faro, sv. Barbara bodi zaščitnica rudniku in rudarjem, iz zemlje globine - prišel si -in ognja vročine - ko delamo v jami - k molitvi nas drami - Poj Bogu v čast - in delu v rast -in kliči nas - v nebeške višine. Sv. Florijan časnega in večnega ognja varuj nas! Daroval Rudnik The central European Mineš Limited. Botri: George in Luise Bargate, rudn. gen. ravnatelj., župnik Janez Hornbok - ključarja Franc Hermonko in Filip Oserban - Zvonarna in livarna št. Vid nad Ljubljano št. 117 leta 1924.« Napis na srednjem zvonu se glasi: »Vam v čast Srce Jezusovo, sveti Jožef in Marija, me vliti dala je mežiška vdana vam župnija, kar vojska in nesreča trikrat je razbila, ljubezen in do- brota je na novo vlila. (Napis se nanaša na usodo tega zvona; prvega je vzela vojna, drugega so 1. 1924 morali vrniti livarni, ker je bil defekten. Ko so tretjega vlekli v zvonik se je utrgala vrv in se je razbil, šele četrti je srečno prišel v line - 1926). Tretji (mali) zvon pa sta darovala Jožef in Marija Štern, p.d. Ober s Plata nad Mežico. Na tem pa piše: »Tvoj posvečeni glas naj toče, hude ure brani nas!« Najmanjši (četrti) zvon pa je precej star in je brez napisa. še nekaj besed o prostoru okoli cerkve. Deloma je nasut, na severu in vzhodu pa podzidan in obdan z zidom. Kjer raste danes trava, je bilo nekdaj pokopališče. Prvotno so pokopavali le ob cerkvi, leta 1842 pa je župnik, kije gradil sedanjo cerkev (Pirc), poprosil za dovoljenje, da razširi pokopališče. Tako so ga razširili vse do zidane ograje. Ob župnišču so zgradili še mrtvašnico (mrliško vežico). Proti trgu pred cerkvijo je bilo pokopališče odprto »in so psi raznašali kosti«. To ni bilo prav, zato so naredili na vsaki strani cerkve močna železna vrata na nekdanjem pokopališču in zasadili drevje. V zunanjo cerkveno steno je še danes vzidanih nekaj spomenikov, ko so spomin, daje do leta 1911 bilo tukaj pokopališče prebivalcev Mežice. V teh dneh, ko se cerkev sv. Jakoba st. pripravlja na svoj jubilej, se hoče prikazati v čim lepši luči, zato jo lahko od daleč vidimo tudi ponoči. Turistično društvo Mežica in krajevna skupnost sta pripomogli, da je osvetljena. Sv. Jakob - srečno in lepo praznuj! Viri: Kronika župnije Mežica Zgodovinski opis Mežiške župnije - A. Boštele I 1924 — farani čakajo nove zvonove Sprevod z novimi zvonovi I. 1924 »Evi biju« Kamenčki iz prevaljskega mozaika Stanko Lodrant Nekoč sem kritiziral navado, da v pogrebnih govorih ali časopisnih nekrologih naštevamo vrline rajnega, dokler j e bil umrli živ, se pa zmenili nismo zanj. Obljubil sem si, kar skušam narediti sedaj, čeprav sem dobil namig, naj tega ne delam. Res bi bilo neprijetno, če bi se na zadnjih straneh Fužinarja, tam, kjer so navadno osmrtnice, pojavil portret Alfonza Hut-terja. Marsikdo bi zaradi površnega prebiranja mislil, daje Alfonz umrl... potem bi ga pa na cesti kje srečali zdravega in čilega, kar mu vsi še vrsto let želimo. Poudarjam, vsi; ne morem si misliti, da bi ta dobričina imel kakega sovražnika. Gospod Alfonz Hutter je imel zelo tehtno vlogo že v sceneriji moje mladosti. Vrsto večerov je hodil k nam kot mlad fant, da bi ga moj oče učil slovenščine. Nam otrokom se je to zdelo čudno. Po našem bi bilo bolj logično, da se kdo uči nemškega jezika, češ, slovensko tako ali tako vsak zna. Dosti kaj pa nismo razmišljali o tem. Takrat se je dogajalo še polno drugih čudes: Čez nebo je plul zepelin, na ofovškem polju v Dobji vasi je pristal čisto pravi aeroplan, na Prevaljah so napeljevali čudežno elektriko, da smo lahko pospravili petrolejke, radioaparat na baterije in akumulator je ati zamenja! za takega, ki seje napajal iz na novo napeljane napetosti iz omrežja, v Marseillu so ubili kralja Aleksandra in so zato učitelji na ovratnikih in rokavih nosili črne žalne trakove, v šoli smo se pripravljali za pevski nastop, ki gaje snemala ekipa Radia Ljubljana. Potem smo se dejansko čuli v radiu, po začetni ljubljanski kukavici. Tistega fanta, ki je hodil k nam na učne ure, sem nekoč opazil v prodajalni železnine na Prevaljah. To trgovino smo na kratko imenovali »pri Filipow-skiju«. Ne spomnim se, kaj je takrat tam kupoval moj oče, ki me je vzel s seboj. Vem le, da sem tam buljil v razpredalčka-no škatlo, nastavljeno sredi tesne prodajalne. V vsakem prekatu je bila posebna vrsta žebljev. Zame, otroka, so bili posebno vabljivi majhni. Verjetno je Alfonz, prej omenjeni očetov učenec, sedaj pa se je izkazal kot trgovski pomočnik »pri Fi-lipowskiju«, zaznal moje otroško poželenje. Zgrabil je ščepec predmeta mojega hrepenenja in mi ga, zavitega v ha hitro zviti trikotni papirnati škrnicelj, stisnil v žep. Doma je potem moja hobby žilica dobila materialno osnovo, saj sem imel naj- teže dosegljivo komponento: žebljičke. Le neka nevšečnost je nastopila. Imel sem kup mlajših bratov in sester, ki so tudi hoteli zabijati žeblje, kamorko- li. »Evi biju!« so se cmerili in pritoževali atiju in mami, ker jim nisem privoščil svojega zaklada. Mislim, da sem z zadnjim odstavkom dovolj dešifriral zagoneten naslov sestavka, ki ga berete. Tudi Alfonzovo ženo Štefko sem spoznal dokaj zgodaj. Na domačem vrtu nam je dobro uspeval paradižnik. To je bila takrat za Mežiško dolino razmeroma nova povrtnina. Ati, kije bil v prvi svetovni vojski na soški fronti ranjen in prišel v italijansko vojno ujetništvo, ati, ki gaje pozneje jugoslovanska vojska večkrat klicala na orožne vaje, predvsem v Bitolj, seje nalezel nekaj južnjaščine. Pred hišo je vsadil marelice, da, celo figovo drevesce, ki jezares rodilo, smo imeli. Nekočje bilo paradižnika za domačo porabo preveč. Starša sta sklenila prodati ga. Z bratom Pepijem sva se postavila s košarama najlepše rdečine pred »rdeči kon-zum«, današnjo prodajalno kmetijske zadruge na Prevaljah. Tam je takratna prevaljška oblast nudila priliko občasne »tržne« prodaje. In kdo namaje razmeroma hitro odkupil kar vso ponudbo? Kuhinjska pomočnica gospe Filipovvskijeve Štefka! Danes premišljujem, ali so res rabili toliko paradižnika ali pa so odkupili le iz usmiljenja do z otroki prenatrpane Lodrantove družine. Nama z bratom se je zaslužek zdel imeniten. Potem sem celo naslednje leto težko čakal na novo letino paradižnika, pomagal mami gojiti v topli gredi sadike, šči-pal zalistke, zalival in ugibal, kako bo vreme, kakšen bo novi pridelek in ne nazadnje, ali bo ospa Filipovvskijeva oziroma tefka spet rabila paradižnik in ga odkupila. Ta akcija je bila v moji notranjosti tako odmevna, da se je vanjo vključil tudi moj vrstnik, bratranec Janko. Tudi ta je na domačem vrtu nabral sočivja, predvsem so imeli pri Sušniku zelo roden in dober prpič, in ga ponujal prevaljškim tržanom, čeprav zaradi imovi-tosti njihove družine sploh ni bilo potrebe po takem zaslužku. Od paradajzarskega vložka se vračam k Alfonzu. Olike sem se učil pri njem. Vsako leto je prišel voščit očetu in mami za velikonočne praznike. Dvakrat imenitno in nobel se mi je to zdelo: Prvič, ker domači med seboj nismo imeli navade izrekati takih abstraktnih misli in želja; to je bila, po mojem, domena imenitnejšega sloja ljudi. Še bolj pomembno pa je bilo, da voščilec nikoli ni prišel praznih rok. Nekočje kot darilo prinesel celo ročni vrtalni stroj. Morem trditi, da je brat Lojzij ravno prek tega orodja dobil simpatije do ključavničarskega poklica in je postal, seveda tudi po zaslugi Pačnikovih mojstrov, pri njih seje namreč učil, dokaj uspešen mehanik. Ta primer jasno kaže, kako včasih kaka malenkost odločilno vpliva na vtirjanje življenja. Kritiki, tudi tisti zelo blagohotni (glej oceno mojega prispevka »40 let dolga pot« v Fu-žinarju, Frančka Lasbaherja!) mi bodo vnovič očitali, da opisujem vse iz svoje osebne perspektive. Opisujem pač to, kar sem doživljal in česar mi gospod Alfonz Hutter nima pravice ubraniti. Kot sem že povedal, mi je, zaradi svoje skromnosti, prepovedal, razgaljati ali slaviti ga pred javnostjo. To bo vendarle nekoč moral narediti nekdo, spretnejši od mene in tak, ki ne bo dobil prepovedi. Alfonzov življenjepis namreč naravnost kliče po temeljitejši obdelavi. Rojen v družini z enajstimi otroki v kočevskih Kočarjih je šel, iščoč svoj prostor pod soncem, v Št. Pavel v Labotski dolini, kjer mu je brat, advokat, priskrbel učno mesto v trgovini enega izmed Filipovvskijev. Ko je Alfonz čez nekaj časa v Št. Pavlu postal »iberžen«, so mu našli novo delovno mesto pri Punzengrubeiju v Črni, zatem pa spet pri Filipowskijevih, tokrat na Prevaljah. Ker je bilo prej omenjeno, da ima Alfonz brata v Št. Pavlu, s katerim se še sedaj srečuje, naj bo povedano tudi, da mu je neki drugi brat v Ameriki. »S trebuhom za kruhom...« je bila parola že nekdaj, tudi za ljudi s sušnega kočevskega sveta. Ko je prišel Alfonz na Prevalje, ni znal slovensko. Njegov delodajalec, rajni trgovec The-odor Filipovvski, lastnik bivše prevaljške trgovine z železni- m no, mu je ukazal naučiti se jezika okolice. In poiskali so učitelja Lodranta... s tem sem začel pripoved. Pri tem je zanimiva slučajnost, da je bilo prvo službeno mesto mojega očeta učiteljevanje v Starem Logu, torej tudi na Kočevskem. Ati nam je pripovedoval, kako je tam mlade trdobučneže s posebnim kočevarsko-nemškim občevalnim jezikom učil tudi slovenskih pesmi. Pri petju »Po jezeru, bliz’ Triglava...« so zapeli končni refren: .......fsaka sfojo šverkole.« Kot vemo, Nemci nekako niso sposobni izgovoriti glasu ž in jim je skupek soglasnikov v besedi žvrgoleti zares trd oreh. Ob pripovedi, kako seje Alfonz učil slovenščine, seje vredno spomniti, daje to eden izmed redkih primerov, ko seje kak Nemec lotil tega. Kot vemo, smo v glavnem Slovenci prisiljeni učiti sejezika severnega soseda. Večini Nemcev kaj takega »na kraj pameti ne pade«. Na Koroškem se glede tega ni v stoletjih prav do danes nič spremenilo, kljub temu, da so Nemci vmes izgubili obe svetovni vojni. Zgodbo v zvezi s priseljenim Alfonzom bom uporabil še za načenjanje nekega problema: za priseljevanje v Mežiško dolino na splošno. V prejšnjem stoletju so prihajali s severozahoda, po nastanku državne meje na Lokovici pred sedemdesetimi leti seje začel pritok od jugovzhoda. Domačini smo bitko za ohranitev samobitnosti že davno izgubili. Jezik se nam je oplevelil z nemškimi izrazi, z nemško sintakso. S štajerske strani pa se je tudi v izgovarjavo slovenskih besed vsililo toliko sprememb, da že malokdo ve, kaj je prvinsko. Naši ozki eji v vrstilnih števnikih peti, šesti, sedmi so se morali umakniti v peati, šeasti, sead-mi, uoasmi..., o v vodi, volu se namesto ua in uo bere kot tisti o v staroslovanskem Vodanu, naše m’so, s poudarkom na prvem zlogu se je spremenilo v measo, v cerkvi namesto vere vsiljujejo viro. Zakaj sploh zadnjo besedo še pišemo z ejem? Kolegica iz Ljubljane, ki že več kot trideset let živi pri nas, me pokliče s tako presunljivo poudarjeno ozkim ojem, kar posebej se mora potruditi in na-šobiti ustnice za tako oblikovanje. Nekdo drug mi dokazuje, da vrh med Črno in Smrekovcem ni moj, saj je na zemljevidu zapisano Ludranski vrh. Prikažem mu svoj rodovnik, kjer so se čmjanski, mežiški ali li-buški fajmoštri marsikdaj »zmotili« in napisali mojim prednikom v svoje bukve tudi ime Ludrant. Če je kdo še naprej radoveden, mu razlagam, daje pri tem imenu resnica nekje med ojem in ujem, tako na primer kot pri naši besedi luo-eder. Da, kar tri zaporedne vokale je bilo treba zapisati, da bi se približali pravi izgovarjavi te naše besede, ki pomeni toliko kot knjižnoslovenski lump, baraba, lopov, skopuh... v glavnem nekaj negativnega. Kot vidite, se prav nič ne ustrašim tudi sebe devati v blato, če tako zahteva resnica. Vsako okolje ima pravico do svojih posebnosti, nimajo pa priseljenci pravice s seboj prinesene krame kazati našim otrokom za boljšo, kot je naša rovtarščina. Tisti s sterilno izgovarjavo naj se pa ob tem prepiru nikakor ne držijo vzvišeno. Pomilujem njihovo izkoreninjenost in jim svetujem, da si preberejo, k^j je menil in napisal o dialektih naš pesnik Oton Zupančič. Protestiram proti imenovanju Temeljnovega in še kakšnega »hriba« v naši okolici; tako moram brati v sicer dobrem vodiču po Mežiški dolini. Moja rajna babica, ki je poznala res vse domačije, brege in vrhe, od Olševe do Gruobeijevega vrha, z neko skrivnostno nemirno žilico je prečesavala ta okoliš več kot osemdeset let, bi se ob besedi hrib namrdnila in vprašala, kaj ta beseda pomeni. Zaključujem to vokalno in etimološko pasažo. Nisem strokovnjak na tem področju. Vodi me le neki šesti čut. Ker tega menda v resnici ni, me bodo tovrstni izvedenci prav lahko potolkli. Ne poznam njihovega izrazoslovja in metod, da bi se mogel braniti. Boril se bom pa na neki drugi fronti. Večkrat sem bil že obdolžen, da se obnašam nasršeno proti doseljencem. Zakaj se mi očita neki refleksni samoobrambni mehanizem, ko me hočejo, mene domačina, izbrisati? Ze res, daje pokojni dr. Sušnik ob opevanju Mežiške doline iztisnil stih, da je tukaj kruh tudi za brata z juga. Vendar je govoril, preberite še enkrat! o kruhu in bratu, ne pa o pogači in gospodu! Naj naredi kdo, na primer, analizo, koliko domačinov in koliko tujcev je bilo doslej v dolgoletni zgodovini obratovanja mežiškega rudnika in topilnice v vodstvenem kadru, in koliko teh vodilnih tujcev seje ustalilo pri nas. Takoj bo razumljivo, zakaj ni bilo dolgoročne perspektive, zakaj seje delalo z dobesedno požrešnostjo le za danes in nič mislilo najutri. Na kemijo se nekoliko spoznam in tudi na večkrat predimenzionirane naprave v topilnici v Žerjavu. Kdo je odločal, da sojih postavili? Kdo je, morda (?) dobil podkupnino od prodajalcev, ko so nabavljali te gigante? Ne morem opisati gneva, ki me prešinja, ko me kak mlad tamkajšnji strokovnjak poučuje, kako sploh ne reflektirajo več na domačo rudo, da so se specializirali na predelavo sekundarnih surovin, reci sulfidno, sulfatno, oksidno in ne vem še kakšno akumulatorsko svinjarijo, katero zbirajo po celem svetu. Zakaj mora ta tuji strup prebavljati ravno »moja« dolina, dolina, ki bi bila sposobna prehranjevati SVOJE ljudi z lastnim bogastvom. Kak smisel ima v nekem kraju industrija, ki ji je treba dovažati vse tri izhodiščne pogoje: surovine, energijo in ljudi? Tak sistem dolgoročno ne more biti konkurenčen: za spoznanje tega ni treba imeti velike pameti. Pred svojim domom moram, prav tako, gledati žalostne posledice megalomanskih ambicij podjetja Stavbenik. Koliko lepega prostora ob Meži so si zaplotili! Sedaj je tu v glavnem prazno oziroma polno v neredu navlečene odpadne krame, kilometer dolg areal, skoraj sredi Prevalj, v posmeh siceršnji toliki stiski za prostor. Še nedavno so tod imeli Prevaljčani svoje vrtove. Zelenjava je na ugaslini bivših plavžev uspevala, saj je črnina zemlje, ki so jo pridni predniki sami nanosili na šlok-no, dobro zbirala sončno toploto. Žejalo pa gredic ni, ker v bližini teče Meža, in so pridni vrtičkarji lahko obilno zalivali. Novi čas je hotel dokazati, da je enostavnejše kupovati povrtnino iz Makedonije. Tam, kjer si služim vsakdanji kruh, imam vrstnika, skromnega, življenjsko izkušenega. Prišel je iz drugega konca Slovenije. V več desetletjih sodelovanja mi ni za najkrajši hip vzbujal misli, da me hoče izpodriniti, ali še slabše, da me hoče uporabiti za podnožje svojemu spomeniku. Njegovi otroci se bodo pri nas asimilirali. Tako narava poskrbi za ohranjanje zdravega človeškega rodu. Upirajo se mi prišleki, namerno uporabljam, tokrat! izraz z negativnim prizvokom, ki se moji rustikalnosti posmehujejo in mislijo, da so, ker so od drugod, več vredni. Ogorčen sem nad takimi, ki brez posebnih sposobnosti, včasih celo tudi brez uradnih kvalifikacij, zasedajo vodstvena mesta, taki, ki našo dolino jemljejo, ne kot svoj dom, kjer bi se vključili v življenje, temveč le kot eksploa-tacijski prostor. Ko nimajo več koristi, odidejo, nam pa zapustijo šlokne, halde, nasipe žlindre in jalovine, gozdne goličave, pa tudi kulturno in ne vem kakšno škodo še. Dragi gospod Alfonz! Tudi vi ste prišli »od nekod«. Bili ste na svojski način koristni naši deželici. Z vzgledom, ne z besedo, ste nas učili skromnosti, poštenosti, natančnosti, doslednosti, olike in še, kar je teh hvalevrednih lastnosti. Niste rinili navzgor. Pomagali ste pri delih za splošno družbeno dobro, ne za plačilo, temveč iz nagibov, ki so vredni človeka. V moji zavesti je vaša osebnost svetlo izrisana. Ko vam ob osemdesetletnici želimo zdravja, smo pravzaprav sebičneži. Vemo, da boste na ta račun na Prevaljah še marsikaj postorili, še postavili kako klopco ali pomagali tam, kjer se vam bo zdelo potrebno. DENARNI ZAVODI V MEŽIŠKI DOLINI »Denarje sveta vladar«. Star pregovor, ki svojo resničnost potrjuje še danes. Denar povzroča enim veselje, drugim trpljenje. Že stoletja je krivec za življenje na eni strani v izobilju, na drugi pa v revščini in lakoti. Denarje staro plačilno sredstvo, ki seje med Slovenci uveljavilo v srednjem veku. Nekatere bančne posle so opravljali že v Babilonu pod okriljem vladarjev. Bančno poslovanje seje nadalje razvijalo v Grčiji in Rimu. V srednjem veku so prve banke nastale v severni Italiji (Lombardiji). Prva je bila ustanovljena leta 1407 v Genovi, v 18. stoletju so v Angliji že ustanavljali številne banke, v 19. stoletju pajih najdemo tudi na Slovenskem. Ker so se sedaj pri nas pričele spremembe tudi v bančništvu, je prav, da se za trenutek ozremo v preteklost. Prve hranilnice in posojilnice v Mežiški dolini so pričeli ustanavljati konec 19. stoletja, kar je za tukajšnje razmere nekoliko pozno. Od srede prejšnjega stoletja se je namreč tu pričel močan proces prehoda kmetij v nekmečke roke. Do leta 1880 jih je propadlo ali bilo prodanih 59. Stanje pojasnjuje ustanovitev hranilnice v Pliberku leta 1868 in reifeiznovke leta 1873,1 saj je bil Pliberk tudi sicer upravno središče Mežiške doline. Kljub svoji prvenstveni gospodarski vlogi pa so hranilnice in posojilnice imele tudi velik političen pomen. Še zlasti zato, ker je bilo v dolini precej nemškega prebivalstva, ki je imelo ključne položaje v industriji in med uradništvom. Slovenske hranilnice in posojilnice so bile ustanovljene v Črni 4. 11. 1890, v Farni vasi pri Prevaljah 12. 4. 1892 in v Mežici okrog leta 1906 . Med ustanovitelji so bili duhovniki in družine mladih izobražencev. Osnovni namen hranilnic in posojilnic je bila gospodarska samopomoč. Z zbiranjem in kreditiranjem denarnih sredstev so poskušali zavarovati srednja in majhna kmečka gospodarstva pred propadom. Hkrati so bile te ustanove tudi nosilke narodne zavesti, povezane s konzervativno politično usmerjenostjo3. Imele so narodnoobrambno vlogo. Hranilnice in posojilnice v Črni, Farni vasi in Mežici so bile do leta 1919 članice Zveze slovenskih posojilnic v Celju, potem so prešlevokvirZadruž-ne zveze v Ljubljani.4 Iz čisto narodnostnih razlogov so na slovenskem ozerrflju forsirali ustanavljanje nemških liberalnih reifeiznovk tudi ob že obstoječih slovenskih poso- Karla Oder jilnicah. Tako je bila leta 1892 ustanovljena nemška hranilnica in posojilnica za spodnjo Mežiško dolino na Ravnah. Delovati je začela leto kasneje. 8. 10. 1910 je na Prevaljah pričela delovati nemška hranilnica in posojilnica5, ki je bila aktivna do prve svetovne vojne. Osnovni namen nemških posojilnicje bil pridobiti čim več kmečkih posestev in jih prodati Nemcem ali somišljenikom in tako območje germanizirati. Obstoj teh dveh hranilnic kaže na nemško moč v Mežiški dolini konec 19. stoletja. Po prvi svetovni vojni so hranilnice in posojilnice delovale pri Devici Mariji na Jezeru (Prevalje), na Ravnah (Hranilnica in posojilnica za Mežiško dolino), v Mežici in Črni. Ker so imele kmečki značaj, so si delavci v dvajsetih letih ustanovili svojo posojilnico. Pomoč so dajali svojim članom, ki so bili v večini delavci. Na Prevaljah so 11. 5. 1924 ustanovili »Delavsko-kmečko hranilnico in posojilnico za Mežiško dolino« (zadruga z omejenim jamstvom). Na Ravnah pa so leta 1929 ustanovili »Ljudsko posojilnico za Mežiško dolino« (zadruga z omejenim jamstvom ). Njeni člani so bili v večini delavci. Kot akti ven član v nadzornem odboruje deloval tudi Prežihov Voranc, ki je bil takrat uradnik v železarni Ravne. Posojilnica je imela nekaj hranilnih vlog, večji del pa posojilo od Zveze slovenskih zadrug v Ljubljani. Posojilnici na Prevaljah in na Ravnah sta bili likvidirani leta 1947. V času med obema vojnama je bila na Prevaljah ustanovljena še kreditna zadruga- »Zadruga državnih službenika za nabavku kredita« (zadruga z omejeno zavezo). Med nemško okupacijo je na Prevaljah delovala podružnica Mestne hranilnice Velikovec® Verjetno pa so bile njene podružnice tudi v Črni, Mežici in na Ravnah. Večina posojilnic in hranilnic je delovala do leta 1947, do likvidacije vseh. Mežiška dolina je v bančnem poslovanju postala vezana na banko v Slovenj Gradcu. Tuje bila 1. 12. 1947 ustanovljena podružnica Narodne banke FLRJ. 1957 postane podružnica Komunalne banke Maribor in 1960 samostojna Komunalna banka Slo-venjGradec za območje občine. Ze naslednje leto prične delovati kot Komunalna banka za celo krajino, kjer ima svoje ekspoziture in agencije. Leta 1965 je prišla v organizacijsko mrežo Kreditne banke Celje, ki je pokrivala območje Mežiške do- line do leta 1971. Takrat postane banka v Slovenj Gradcu podružnica Ljubljanske banke. 1. I. 1978 prične delovati kot Temeljna koroška banka. Na Prevaljah je delovala podružnica Narodne banke FLRJ od 26. 6. 1950 do 9. 12. 1955 za območje občine. Dolgoročno kreditiranjeje potekalo prek In-vest banke Maribor. 10. 12. 1955 je postala podružnica Komunalne banke Maribor do 30. II. 1960, ko je pričela poslovati kot občinska Komunalna banka. 23. 4. 1961 je tu pričela poslovati ekspozitura Narodne banke FLRJ. Isto leto seje formirala tudi služba družbenega knjigovodstva, kije bilakasneje skupaj z ekspozituro prestavljena na Ravne. SDK so formirali iz družbenih evidenc podružnice Komunalne banke Maribor. Leta 1965 preide v okvir Kreditne banke Celje in 1971 k Ljubljanski banki. Bančno mrežo so v dolini pričeli razvijati v šestdesetih letih. Leta 1966 sta bili ustanovljeni ekspozitura na Ravnah in v Mežici, leta 1974 prične poslovati agencija v Črni in 1978 še agencija na Javorniku na Ravnah na Koroškem . Tudi kmetijske zadruge so se po drugi vojni ukvarjale s hranilno službo in na tak način pomagale kmetom pri posodobitvi kmetij. Ustanavljale so kreditne odseke: v Mežici (2.3. 1948), Kotljah (6.11.1948), Prevaljah (18. 11. 1948), Ravnah (8. 12. 1948) in v Črni (29. 3. 1949). Leta 1971 je bila ustanovljena Koroška zadružna hranilnica, enota Prevalje, ki v okviru kmetijske zadruge opravlja hranilno kreditno službo še danes. Njeno poslovanje je namenjeno predvsem kmetom kooperantom za izboljševanje in izpopolnjevanje kmečkega obrata.4 V sedemdesetih letih je banka pričela skrbeti za vzgojo mladih varčevalcev, zato je na osnovnih šolah ustanavljala šolske hranilnice. Danes im^jo šolske hranilnice na osnovni šoli v Črni (1973), OŠ Prežihovega Voranca (1974), OŠ Prevalje (1976), OŠ v Mežici (1977), OŠ Javornik-Ravne (1977). Šolsko hranilnico imata tudi vzgojno-varstveni zavod Ravne na Koroškem (1985) in OŠ s prilagojenim programom Ravne na Kor. (1988). V poslovanju s prebivalci je banka v sedemdesetih letih pričela s prizadevanjem usmerjanja osebnih dohodkov prek bančnih knjižic, že konec sedemdesetih let pa se uveljavljajo tekoči računi, ki so danes zelo razširjeni. OPOMBE 1. Ariprand Thurn-Valsassina, Die vvirtschaftliche Entvvick-lung Sud-Ost. Kamtens im 19. Jahrhundert. Rokopisna disertacija, univerza Gradec 1949, str. 47. 2. Arhiv SRS, TOl, Zadružni register in Kataster Mariborske oblasti po strokah. 3. Pleterski Janko, Narodna in politična zavest na Koroškem, Ljubljana 1965, str. 116-120. 4. Kmetijsko zadružništvo na Slovenskem, Ljubljana 1983. 5. Podatki, dobljeni na TKB Slovenj Gradec leta 1981. 6. Arhiv Delavski muzej Ravne, fond Zupanc Priti v Tatre pomeni srečati se z najrazličnejšimi barvami kamenin, cvetja, voda, pa tudi zraka, ki se po dežju bohoti v mavričnih barvah. Tatre so drugačne od naših čudovitih Alp. Bele barve skal, ki jih srečamo v Julijskih ter Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah, zamenjajo temno zelene, sive in črne skale, ko se po nebu pode grozeči oblaki. Ko pa sije sonce, je vse rumeno in svetlo zeleno. Barve popestrijo in olepšujejo Tatre. So vseh mogočih odtenkov glede na svetlobo in bogato rastlinje. Planinci se radi vračajo v to morje lesketajočih se barv v lepem, sončnem vremenu. Grozeče črne skale ob nevihtah je treba doživeti, saj čas ohrani le lepoto, ki je svojstvena in kot nevidna sila vleče, da se pozabi neprijetnosti, ki takšne podvige spremljajo. Opisal bom občutke, poti, rastline in vrhove, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin, ko sem ob različnih priložnostih obiskoval ta biser narave. Začelo seje pred dvema letoma, ko sem se podal na pot skupaj s prijatelji iz Kopra, ki so organizirali prelep izlet. Že takrat sem sklenil, da se bom v ta čudoviti svet še vračal. Kar je za naše Alpe Triglav, je za Tatre Gerlachovsky štit, 2655 metrov visoki vrh. Kot se Triglav v Julijcih mogočno dviga nad ostale očake, se v Tatrah Gerlachov sky štit kaže v vsej veličini. Samo pravi kraj je treba izbrati za opazovanje. Od jutra do večera se obarva z vsemi mogočimi barvami. Pred sončnim vzhodom je temen, skoraj črn. Sive in temno zelene barve ga oblijejo, ko je oblačno ali dežuje. Svetlo zelen in rumen je ob lepem vremenu. Iz Poprada, kjer smo stanovali, je bil ob lepem vremenu, ko tudi ni bilo nesnage v zraku, čudovit pogled na celotno pogorje Visokih Tater. Posebej je izstopal Gerlach. Jasno je kazal, kdo je prvi. Mogočna piramida, ki jo je skozi tisočletja izdolbla in razjedla erozija, daje občutek spoštovanja in zaskrbljenosti. Vendar je zaradi svojega ponosa krivičen do ostalih vrhov. Narava mu je bila premalo naklonjena in ni vse lepote pustila na njem. VTatrah je mnogo čudovitih gora in vrhov, ki so izredno lepi. So pa nižji in zato »izgubljajo vrednost«. Obiskovalci najbolj občudujejo Gerlachovsky štit. Posebno draž pa mu dajejo ne-markirane poti in je potreben vzpon z vodniki, ki vodijo planince na vrh, navadno od Sliezske-ga doma. Gerlachovsky štit ima zanimivo in pestro zgodovino. Ime je dobil po naselju Gerlachov, kjer je v 13. stoletju zgradil svoj dvorec vitez Gerlach. Slovaški so vladali tudi močni gospodarji in vrh je nosil njihova imena. V času avstroogrske vladavine se je imenoval Franc Jožefov vrh, po drugi svetovni vojni je dobil ime po generalisimu Stalinu. Slovaški znanec in prijatelj mi je dejal. m TATRE Jože Žunec da upa, da bo sedaj svoje staro ime obdržal. Povzpeti se v lepem vremenu v zapadnem delu Visokih Tater na impozantni 2494 metrov visoki Krivan je enkratno doživetje. Če je Gerlachovsky štit najvišji, je Krivan najbolj priljubljen. Svoje mesto je našel v slovaški himni, je ponos Slovakov. Mnoge legende ga opevajo. Vzpon smo začeli pri štrbs-kem plesu, kije na 1350 m nadmorske višine. Plešo pomeni jezero. Razen po lepem jezeru je kraj poznan tudi po zimskošportnem turizmu. Pot se vije med gozdovi in livadami, ki so posejane s cvetjem različnih barv. Do Jamskega plesa (jezera), ki je le sto metrov višje, gre hitro in niti oznojil se nisem. Pred jezerom pot zavije navkreber. Je urejena, korak kljub vzpenjanju ni težak. Povedati moram, da so vse markirane poti v Tatrah skoraj tlakovane, zato se hodi brez nabadanja na neurejenem kamenju in skalah. Prepovedano je zapustiti urejene steze; za to skrbi množica čuvajev. Le vzpon na Daxnerovo sedlo pred Krivanom gre po razmetanih skalah. Še malo po grebenu in že smo bili na legendarnem vrhu. Z vrha je enkraten razgled. Krivan je stražar na zapadu Visokih Tater. Je opozorilo vsem, ki mislijo, da mali slovaški narod ni sposoben ohraniti svoje svobode. Zgodovina govori drugače in Slovaki so ponosni na svojo goro, čuvaja njihove prvobitnosti. Vzpon na mejno goro, 2499 visoki Rysy, je bil novo doživetje zaradi njene lepote, zaradi nevihte, ki nas je spremljala, pa tudi na meji ni bilo vojakov, milice in carinikov. Vse gore v Tatrah so lepe, na Rysy pa imam kljub slabemu vremenu najlepše spomine. Jutranje sonce je napovedovalo lepo vreme, barve mogočnega skalovja so bile vesele in svetle, prevladovali sta rumena in rumeno zelena. Odtenek je dajalo močno jutranje sonce. Mnogo vode je bilo ob poti. Potoki so prijetno žuboreli. Jezera so mirovala, pravkar so se prebujala. Ozračje je bilo mirno. Nič ni kazalo, da bi se vreme lahko poslabšalo. Pod velikim balvanom, ki se imenuje Hincova skala, seje nenadoma stemnilo. Svetle barve, ki so prej krasile skalovje, so postale temne, črne in neprijazne. V daljavi je treskalo. Postal sem nemiren. Kako bo šele na grebenu in na vrhu? Temni, kopasti oblaki so se podili po nebu in zakrivali sonce. Koča, najvišja v Visokih Tatrah, se imenuje »Pod Rysmi« in je na nadmorski višini 2250 m. Nisem se ustavljal, zato sem bil kmalu na sedlu Vaha. še bolj se je stemnilo. Pogosteje je treskalo. še čisto malo po grebenu in že bom na vrhu, sem razmišljal. Bo varno? Grebenske poti so zelo nevarne, ko se bliža nevihta. Večina se je vrnila. Nekateri smo se odločili in pospešeno krenili na vrh. Ko sem že bil na vrhu, je še vedno grmelo tam nekje na Poljskem. Z vrha sem opazoval črne skale okoliških gora, med katerimi so se v daljavi bliskale svetle strele preko ozkih grebenov. Grozeča brezna so blažila valujoča gorska očesa, jezera. Nasproti, roko bi stegnil in bi jo dosegel, je ena najveličastnej- ših gora Visokih Tater, Vysoka (2560 metrov). Pravijo, da je to gora za hrabre, krasijo jo črne in navpične skale. Leži med tremi dolinami: Češko, Rumanovo in Dračevo dolino. Vse tri imajo svoja jezerca, pravzaprav večje-zerc. Skoda, zaradi vremena se je bilo vzponu treba odpovedati. Bil sem jezen. Črno in divje skalovje je grozilo. Strma, mogočna gmota je bila neprijazna, toda vabila je. Pa kdaj drugič! Kmalu sem bil spet pri koči. Dež je bil, kot da so se odprle nebeške zapornice. Debele kaplje so mi polzele po obrazu, silile v nezaščitene dele na glavi. Skrbno sem se zavil, slišal sem le šumenje, ki gaje povzročil leden dež, ko je padal na površnik. V jezerca ob poti so se zlivali hudourniki, ki so hitro naraščali zaradi izredno močnega naliva. Sive, črne in temno zelene barve so delovale veličastno in ukazujoče. Mogočno skalovje meje vznemiijalo, vse je spominjalo na neki daljni, nezemeljski svet. Temno zelene, z mahom porasle skale so postale neprijazna kot led spolzka ploskev. Nepreviden korak bi lahko postal usoden. Nehalo je deževati, ko sem prišel do gorskega hotela »Kap. Moravka« (1494 m), ki leži ob Popradskem jezeru. Mimo teče Hincov potok, ki se začne v zgornjem delu ene največjih in najhladnejših tatranskih dolin v Mengusovski dolini. V zgornjem delu doline je Veliko Hin-covo jezero. Preoblekel sem se. Na poti proti štrbskemu plesu sem si ogledal spominsko pokopališče, ki je na drugi strani jezera in izredno lepo urejeno. Na njem so tudi spominska obeležja češkoslovaških alpinistov in planincev, ki so se ponesrečili v naših gorah. Če ni šlo na Vysoko, pa se je posrečilo na mnogo pristopnejšo Vychodno Visoko, ki ima 2428 metrov. Izhodišče za vzpon je pri gorskem hotelu Sliezsky dom, ki je na nadmorski višini 1670 metrov. Do hotela smo prišli iz Ta-transke Polianke preko prelaza Velky Križny kopec. Pot se nato vije ob Velickem potoku in ob istoimenskem jezeru je hotel. Začno se serpentine proti previsnim mokrim skalam, ki se imenujejo Večny dažd (večni dež). Pot je zelo slikovita, saj je na desni pogled na mogočne Gra-natove stene, na levi pa na masiv Gerlachovskega štita. Dno doline je travnato. Na koncu doline se začno serpentine, ki se vijejo po melišču, kjer je včasih še pozno v poletje sneg. Pridemo do sedla Polski hreben, kije na nadmorski višini 2200 metrov, še malo hoje po grebenu čez manjše pragove in že smo na vrhu. Jezerca v visokogorski dolini v Tatrah Tatre, brez dvoma so lahko ponosne na svoje stene Splačalo se je. Z vrha je enkraten in nepozaben pogled na jezera, ki so severno in vzhodno od gore. Pogled na drugo stran pa se zaustavi na mogočnem Gerlachovskem štitu. Na potepanjih po Tatrah so bili dnevi, sončni in svetli, ko sem užival ob gledanju cvetlic, ki bogato krase pokrajino. Sinjino neba so v lepem vremenu prenašale med poti in skalovje rogljaste temno modre in grozdaste modre zlatičnice. Nebeška barva mi je pričarala raj na zemlji, mir in blaženost duše. Modrino je še posebej poudaril zapozneli svišč z velikimi zvonastimi cvetovi. Občutil sem nepopisno lepoto barvnih odtenkov, ki so bili v jutranji rosi nekako slavnostni, igrivo nagajivi v soncu in skrivnostni ob neurju. Čutil sem tiho in nežno zvonjenje, ki me je dvignilo visoko nad vso umazanostjo sodobne urbane pokrajine. Sviščevke imajo rade neap-nenčasta tla, so različnih oblik in se prečudovito vraščajo v nepokvarjeno naravo. Spominčice samo dopolnijo, kar manjka sviščevkam. Imel sem srečo, da sem videl cel travnik modro prelitih barv, ki so bile videti kot svojevrstno jezerce, valujoče v vetru. V nižjih predelih so se z modro vijoličasto barvo bohotile us-tnatice. Višje, med skalnimi razpokami sem našel čmobinovke, ki so bile svetlo modre do vijoličasto modrih barv. Ob njih so gospodovalno kraljevale zvončnice, modre barve z rahlim vijoličastim odtenkom. V Tatrah sem videl precej sinje obarvanega cvetja, čutil njegov dih in veselje, dostojanstvo in neminljivost lepote v toplih in sončnih dneh poletja. Lilijevke so delovale modro kot žlahtni rudniki, kjer dragocena kovina leži na površju, samo pobrati jo je treba. Zlato rumeno cvetje pa umre, če ga odtrgaš. Nečloveško in surovo je takšno dejanje, škoda, da v avgustu ne cveti pogačica, dopolnila bi zlato žilo lilijevk. So pa rožnice s svojevrstno obliko in rumeno barvo cvetov ter rjavimi plodovi popestrile in olepšale v soncu sijoče rumeno zelene barve skalovja. Metuljnice so samo dopolnile barvito preprogo s presenetljivo oblikovanimi cvetovi in so vzbudile v popotniku neizrekljivo spoštovanje do narave. Drobne rumene vijolice so se mi zdele prebarvane. Navajen sem modre barve vijolic. Nekatere so še bile modre, pa tudi bele. Lepa stvaritev narave je bila prava paša za oči. Jutranja rosa jim je dala svojstven lesk. V kapljicah rose so se zbirali sončni žarki. Zdelo se mi je, da sem videl lesketajoče se oči majhnih živalic. Kdor enkrat spozna gorsko lepoto narave, se ji več ne more odpovedati. Mnogi so prikrajšani, ker ne vedo, kakšno moč imajo gorske cvetlice v jutranjem soncu. Velecvetni naprstec z rumenimi cvetovi in nevejnim visokim steblom me vedno razveseli, ko ga opazim. Lepa rastlina, ki je zelo razširjena. Če jo utrgaš, hitro uvene. Pa kaj to pišem, gorsko cvetje se ne trga! V okolju Karpatov se mi je grint s svojo glavico predstavil kot lepa naravna skulptura. Bil je vzvišen in se ni zmenil za obiskovalce, kot bi se zavedal svoje veličine. Od daleč mu je bil podoben enoglavi svinjak, ki pa tega grdega imena ne zasluži. Kdo se je tako poigra! z njegovim imenom? Skržolice so se zdele kot nekakšna dopolnitev obema. Rdeči cvetovi kukavičevk so samevali med moijem drugih cvetlic. Njihova doba cvetenja se je bližala koncu. Bilo pa je več rdeče obarvanih klinčnic, ki so me vedno privlačevale zaradi različkov in imele name neko posebno moč. Zadnje rdeče obarvane metuljnice so me posebej osrečile, saj so s svojo barvo dopolnjevale floro in jo naredile bogatejšo. Rdečemu barvilu je dajal ton tudi pečnik. Ponudba rdečih cvetov je bila v avgustu v Tatrah slabša kot rumenih in modrih, zato je bil dobrodošel tudi grintavec, čeprav je imel skromne cvetove. Nebirovke s široko jajčastimi koški, med to vrsto spadajo tudi razni asati, so dajale posebno draž. Morda tudi zato, ker se znajo braniti pred vsiljivimi obiskovalci. Tudi radi-čevke, ki so često spremljevalke asatov, so domovale v višinah do dveh kilometrov. Belo živorodno dresen sem našel na vseh višinah, le v snegu ne. Nenavadno je to cvetje, iz-gleda nežno, pa prenese vse spremembe visokogorja v poznem poletju. Včasih so cvetovi tudi rdeči. Njene spremljevalke so bele klinčnice, ki so zelo poživele kamnite Tatre, jim dale vtis nežnosti. Omenim naj ob tej priložnosti, da lepo slovensko ljudsko ime klinček pove veliko tistemu, ki še razume preprosto govorico naših dedov in babic, ki so živeli v hišah, kritih s slamo. Debelolistna komulica in močvirska samoperka sta polagali belo cvetje v raznobarvno odejo. Prva v visokogorju, druga pa nižje, kjer je dovolj vlage. Že ime pove, da ljubi močvirja. Vode pa je v Tatrah v obilici. V apnencu Biljanskih Tater, ki niso obarvane, temveč so bele kot naše Alpe, je homulico zamenjal kamnokreč. Rad se postavlja ob snegu, zato mu tudi možatosti ne manjka. Kimajoči cvetovi metuljnic so mi med potepanjem po Tatrah potrjevali, da sem bil na pravi stezi. Metuljnice popotnika niko li ne zasedajo, vedno ga pošljejo v lepoto s cvetjem prekritega gorovja. Nepozaben vtis so name naredile orjaške jaščarice. škoda, dajih mimoidoči niso puščali na miru. Surove rane, ki sojih imele, so kazale na človeško zlobo. Lepo cvetje navadne smetlike, nežno bele barve, ima pravzaprav nenavadno in za njen videz neprimerno ime; ne vem, zakaj ga je dobila. Podobno krivično je za raznolistno lakoto, pa skalno špajko! Planica ali očnica ima pravo ime, kije odsev njene biti. Čeprav raste v Karpatih, kamor spadajo tudi Tatre, je žal nisem opazil. Postala je zelo previdna. Že ve, zakaj! Tudi bodeči neži ime odgovarja, lepo se vrašča v skalnata pobočja in osušene trate, kjer je najrajši. Spet so se pojavile vsiljive klinčnice, vendar rumeno zeleno obarvane z rjavkastimi odtenki. Cepetuljka iz vrst kukavičevk z rumeno zelenimi cvetovi je značilna rastlina Visokih Tater. Rada je le nad dvatisoč metrov visoko, zato je med planinci zelo cenjena. Zasluži posebno pozornost, čeprav ima male, nedi-šeče cvetove; kljubuje vsem vremenskim neugodnostim. V Belijanskih Tatrah, ki so apnenčaste sestave, smo si ogledali tudi podzemeljsko jamo, ki se imenuje Belianska jaskyna. Je 300 metrov globoko brezno z je-zerci. Za obiskovalce sta urejena dva kilometra poti, ki ima 120 metrov višinske razlike. Najvišja točka jame je na 1002 metrih nadmorske višine. Sestavljajo jo stare kamenine in apnenec, zato je v njej obilo kapnikov, ki imajo različne oblike in imena: Ja-nošik (slovaški ljudski junak) na skali, kraljica z otrokom, mnogo je lepih stebrov in podobnega. Ni sicer tako lepa kot naša Postojnska jama, vendar je v njej mnogo izvirnega. Ravan okoli Ždiara, naselja s svojevrstno arhitekturo, je bila vsa v rumeni barvi. Nizke lesene hišice se posrečeno skladajo z zanimivo pokrajino, od koder je lep pogled na najvišja vrhova Belijanskih Tater na Ždiarska vi-dla (2146 m) in Havran (2152 m). Nad rumeno preprogo so se kot v pravljici kazale lesene hišice, daleč na obzorju pod modrim nebom pa smo videli skalnato pogorje, kije bilo v barvi naših Alp. Mir in idiličnost pokrajine sta porok, da se bom sam še vrnil. Tegobe modernega časa ostanejo vsaj za nekaj časa v ozadju ob uživanju, ki ga daje takšna pomirjajoča pokrajina. Skladi skal v Tatrah blo, prosil, skopal še globlji jarek, ga prekril z debelimi vejami - nič ni pomagalo, avtomobilizem je šel neusmiljeno naprej. Jurij je obupal nad svojim delom. Danes se ga spominjamo, saj je bil prvi pobudnik za ohranitev čistega in zdravega okolja * na Naravskem travniku, kjer je zdaj podoba čisto drugačna. Čez sredino travnika pelje raz-vožena široka cesta z globokimi brazdami, vdrtinami težkih vozil in traktorjev. Na desni in levi pomožno cestišče, vozi se tudi po travi - prave dirke motokrosa. Ob deževju blato in voda, ob suhem vremenu avtomobili dvigajo prah visoko nad drevesa. Tekmujejo, kdo ima močnejši glas in stroj. Poleti je ob sobotah in nedeljah življenje na travniku zelo razgibano. Do 40 avtomobilov stoji v travi in pod grmi, ob njih so razprostrte odeje, mize s stoli, na kuriščih se pečejo razne dobrote. Sprostitev in življenje v naravi je zdravo in potrebno vsakomur, a s tem ne smemo škoditi naravi. Za sabo moramo počistiti in odnesti vse, kar smo prinesli. Tako omogočimo tistim, ki pridejo za nami, da najdejo naravo čisto, kot smo jo mi. A če si v ponedeljek ogledamo posledice sobot in nedelj, nam zastane dih. Ostanki kurišč, okrog njih vse mogoče škatle, papir, konzerve, ostanki jedil, steklenice, embalaža in še in še. Grmovje se je spremenilo v latrino in odlagališče za staro posodo in drugo ropotijo. Takšno je danes stanje na Naravskem travniku, nekoč imenovanem »okno Uršlje gore.« Zd^j tu ni več slišati ptičjih koncertov, ni več srnjadi, zajcev niti ujed. Planinci, ki hodite od tu na Uršljo goro, vsi tisti, ki si želite sprostitve ob prostem času na tem travniku, bodite obzirni do naše narave! Očuvajmo jo čisto, povrnimo našemu Naravskemu travniku vsaj malo nekdanje samotnosti, mikavnosti in zelene barve trave, da bi se sem vrnilo nekdanje življenje. Srečni so ljudje, ki živijo v teh krajih. Nimajo vsega, kar nudi visoko razvit svet, imajo pa mir in sprostitev, ki pretehta darove modeme dobe. Če so to sploh darila, če ni to slovo od pisanih krajin, kjer prevladuje zelena barva. Kdor nima večjih planinskih podvigov za cilj, naj gre na Predne Solisko, 2093 metrov visoko goro, ki se dviga tik nad štrbskim plesom. Pod vrhom je lepa koča, kjer je prav prijetno ob lepem vremenu. Vzpon je lahek in ga lahko opravi vsakdo. Razgled pa je v nasprotnem vzponu, na vzhodu se dvigajo očaki Visokih Tater, na zapadu domuje Krivan, na jugu pa se odpre celotna Podtatranska kotlina. Zapadne Tatre loči od Visokih Tater Koprova dolina. V poprečju so Zapadne Tatre za 300 m nižje kot Visoke Tatre, vendar imajo mnogo dvatisočakov. Najvišji vrhovi so skoraj v celoti povezani z markiranimi in nadela- nimi potmi, razen Liptovske Ko-py, ki so del Tatranskega narodnega parka, kot so tudi celotne Visoke in Belianske Tatre. Zapadne Tatre so zelo primerne za povprečnega hribolazca. Po lepoti pa ne zaostajajo za Visokimi Tatrami. Najvišji vrh v Zapadnih Tatrah je Byston (2248 m). Dostopen je brez večjih tehničnih problemov po začetku poti v istoimenski dolini. Pot se nadaljuje navzgor po pobočju in grebenu. Levo se vidi Bystre plešo, majhno jezerce. še nekaj poti vodi na ta vrh. Bolj značilna kot Bystra je skupina Rohače, kamor štejemo zelo lepa vrha Ostry Rohač (2084 m) in Plačlive (2126 m). Zelo lep vzpon je iz Smutne doline. Pokrajina je zelo slikovita, več manjših jezerc pa jo še dodatno poživi. Omeniti velja, da so v Zapadnih Tatrah tudi izredno lepe podzemeljske jamejcot Demanovska ladova jaskvna* pa Demanovska jaskyna, ki prese- nečajo z arhitekturo, ki jo je ustvarila narava, največji umetnik. Človek se ji s stvaritvami le od daleč približuje in je ne bo nikoli dosegel. Že ime pove, da se Nizke Tatre ne morejo kosati po višini s svojimi sorodniki. So pa lepe, blage in primerne za izlete, pa tudi tri vrhove imajo nad 2000 metri, ki niso čisto nedolžni. Najvišji je Dumbier (2043 m). Južna vrata za vzpone na najvišje vrhove je Bystrianska dolina in večina se odloči za ta pristop, ki je poln lepot. Med jamami in brezni, ki so jih polne Tatre, je med najlepšimi Bystrianska jaskyna, kjer je najznačilnejši vodopad, sestavljen iz kapnikov, kar predstavlja neverjetno umetnino narave. Tatre niso daleč, so svojevrsten biser narave, zato jih bom še obiskal. Iskal bom mir in nepo-tvorjeno naravo v hribih, ki mi daje novih moči. VARSTVO OKOLJA NARAVSKI TRAVNIK -UMAZANO OKNO URŠLJE GORE Franci Telcer Naravski travnik pod Uršljo goro so številni planinci imenovali »okno Uršlje gore«, saj se tu odpre edinstven pogled na mogočno Peco, Olševo in Raduho, med katerimi se skrivajo obrisi Obilja, Kamniških Alp in v ozadju Julijcev. Proti jugu se širi gozdno bogastvo Smrekovca vse do Bele peči in Bukovskega vrha. Vmes so doline, globače in grabni, javorski, jazbinski in Mr-davsov. Po travniku nekdaj ni bilo ne steze ne ceste. Dostop na Goro je ob zgornji gozdni meji po stezi ali poti, ki je še danes vidna, in seje priključila na pot na Goro pri Naravskem križu, znanem že s starih zemljevidov. Od tu naprej je vodila tudi cesta za smer proti Jelenu in dalje proti Križanu. Plot je ločil travnik od steze. Če si tod hodil oprezno in tiho, si na jasi lahko opazoval družine srnjadi, tudi posamezne gamse. Ob svitu je bilo slišati klopot velikega petelina, celi koncerti ptičjih pevcev so se oglašali v rosna jutra. Še tako razvajeno oko in uho je bilo prisiljeno postati in uživati v gorski samotni naravi. Ob vsakem letnem času je bil travnik privlačen in bogat. Visoki macesni in velikanske smreke so zaprle pot planinskih vetrovom. Enkraten je bil pozimi, saj je bila včasih snežna odeja visoka tudi do dva metra. Posebno ob plotu so se nagrmadile snežne barikade in zavarovale planinsko pot. Posamezna velika drevesa na travniku so bila podobna visokim snežnim stebrom z značilnim pogledom na planinske velikane v ozadju. Pomladni dnevi so bili omamljeni z nastajajočim novim življenjem, brstenjem in prebujanjem narave. Travnik se je spremenil v zlate preproge trobentic, pomešanih z belimi vetrnicami in telohom. Ob robovih seje skrival plavi encijan, na skalnih predelih rumeni ženikelj. V času jesenskega dežja so se mešale zlato rumene barve. Kljub osamljenosti je travnik živel v vseh letnih časih ter bil za občudovalce zanimiv in opazovanja vreden. Kljub načrtu za postavitev planinske koče (ki se ni uresničil), je Naravski travnik ohranil svojo nedotaknjenost vse do leta 1960. Takrat so speljali cesto v bližino travnika, kmalu pa čez njegovo sredino do roba gozda. Najprej so cesto uporabljali le za spravilo lesa, potem pa so se po njej začeli voziti fazni turisti in si tako krajšali pot na Goro. Nekdanja pot ob plotu je bila kmalu opuščena. Bivši gospodarji Naravske kmetije so se odselili in niso več skrbeli za košnjo in čistočo na travniku, kjer so se začeli pojavljati kupi lesa in odpadkov. Mnogim to samovoljno pustošenje in uničevanje naravnih lepot ni bilo po volji. Prvi seje postavil v bran zdaj že pokojni Jurij, zadnji prebivalec na Naravskem. Na skrajnem vstopu na travnik je sprva postavil barikado iz vej, a že prvo nedeljo so jo avtomobilisti odstranili. Postavil je drugo, močnejšo, skopal globok jarek, zopet zaman njegov trud. Napisal je ta- Z ladjo Sonne po Tihem oceanu Utrinki z znanstveno raziskovalne odprave Dr. Ivo Štrucl Poleti 1989 sem se udeležil dvomesečne znanstveno raziskovalne odprave na Tihem oceanu, in sicer z nemško raziskovalno ladjo SONNE. Na odpravo me je povabila Philippsova univerza iz Marburga oziroma vodja njene odprave profesor dr. Werner Tufar. Ladja nas je čakala v Val pa-raisu, največjem pristanišču Čila, kamor sem pripotoval z letalom preko Frankfurta, Rio de Janeira, Sao Paola in Santiaga de Chile. Let z boeingom je trajal dvajset ur. Večidel smo leteli ponoči, toda Ande smo videli v vsej veličini in krasoti, vključno z Aconcaguo (6964 m), najviš- jim vrhom Južne Amerike. Po tridnevnem bivanju v turističnem središču Vina del Mar pri Valparaisu smo 4. julija odpluli proti Velikonočnemu otoku, kamor smo prispeli 12. julija. Otok je namreč od Valparaisa oddaljen preko 3700 km, potovali pa smo s poprečno hitrostjo 20,5 km na uro. Velikonočni otok nima pristanišča, zato potnike z ladje na otok še vedno prevažajo z lahkimi čolni, kar pa je ob slabem vremenu ali razburkanem morju prava avantura. Tako je bilo tudi ob našem prihodu. Na prevoz smo čakali ves dan, in ko smo se končno proti večeru le lahko izkrcali, tistega dne zaradi razbesnelega morja nismo mogli nazaj na ladjo. Tudi ob sicer mirnem morju je butanje valov ob obalne čeri tako močno, daje za upravljanje čolnov treba precej spretnosti in izkušenj. Domače ime za otok je Rapa Nui. Odkril ga je nizozemski admiral Jakob Roggeveen na velikonočno nedeljo leta 1722 in je otok zato tudi tako imeno- val. Ker pripada od leta 1888 Čilu Je njegovo uradno ime Isle de Pascua. Otok je velik 165 km2. Klima je subtropska, poprečna letna temperatura znaša 21°C, dežuje pa čez celo leto (1150 mm), toda redkokdaj v daljših nalivih. Otok je postal svetovno znan po več metrov visokih kipih, imenovani Moai, ki strmijo prostodušno v daljavo in ne razodevajo ničesar o svojem namenu ali poreklu. Kipi so izklesani iz bazaltnega tufa in so raztreseni po celem otoku. Naj višji meri 9,8 m, največji postavljeni kip pa tehta 82 ton. Na otoku je le eno naselje, to je Hanga Roa, ki pa je zelo razvlečeno in brez urejenih, kaj šele asfaltiranih cestišč. Odkar imajo letališče, ima Velikonočni otok redno letalsko zvezo s Santiagom de Chile in Tahitijem, pred tem pa je veljal za najbolj osamljen otok sredi Tihega oceana. Otok je poraščen s travo, tu in tam tudi z nizkim grmičevjem. Na območju Hanga Roa so nasadili palme, fikuse in druge subtropske rastline, tu in tam pa so tudi pogozdili manjša območja z evkaliptusi. Velikonočni otok je vulkanskega porekla in sestoji v glavnem iz bazaltne lave in piro-klastičnih kamenin - tufov in vulkanskih breč. Morje okoli njega je globoko 1800-2000 m. Na otoku so trije ugasli vulkani: Terevaka (511 m), Poike (370 m) in Rano Kao (350 m) ter še cela vrsta manjših vulkanskih stožcev. Naš cilj pa ni bil Velikonočni otok, temveč 800 km oddaljeni Vzhodni tihooceanski greben oziroma Albatroško gorovje. Ker pa leži to gorovje 2800 m pod morsko gladino, smo na- daljnji mesec in pol okrog sebe videli le temno modro morje. V vsem tem času nas je dvakrat obiskal večji trop kitov ter ena ladja, ki pa je ostala daleč na obzorju. Ker je bila naša pozornost posvečena morskemu dnu, nas samota sredi oceana niti ni motila. Ladja je bila naš dom in delovno mesto, za zabavo pa tako in tako ni bilo časa. Čudoviti, toda obenem otožni so predvsem sončni zahodi sredi morja. Takrat še najprej pomisliš, kako daleč si od doma, vendar danes tudi največje daljave ne pomenijo ničesar več. Telefon si lahko zavrtel v vsakem času in se pogovarjal z domačimi, kot da kličeš iz sosedne hiše, le cene telefonskega pogovora so bile malo preveč zasoljene. Preden se spustimo v večno temo morskega dna, pa si poglejmo še glavne značilnosti ladje. Zgrajena je bila leta 1969 kot prekooceanska predelovalna ribiška ladja, vendar sojo leta 1977 pregradili v znanstveno raziskovalne namene. Dolga je 86,8 m, široka 14,2 m, njena nosilnost pa znaša 2607 BRT. Ladjo upravlja 26 ljudi, na krov pa lahko vzame 22 raziskovalcev in zdravnika. Da ta ne bi bil brez dela, ima kot dodatno zadolžitev razvijanje barvnih filmov. Na naši odpravi smo na srečo imeli le enega bolnika, in to prav zdravnico, ki smo jo morali že prve dni odpeljati na Velikonočni otok, od koder je potem odletela domov. Raziskovalna ladja Sonne je zgrajena za raznovrstne raziskave, zato je opremljena z laboratoriji in opremo za geološke, geofizikalne, geokemične, hidrološke, ekološke in biološke raziskave. Velik del opreme dostavljajo s kontejnerji še udeleženci posameznih od- Eden od številnih kipov na Velikonočnem otoku prav. K ladji spada seveda tudi moderno opremljen računalniški center s terminali v vsakem laboratoriju in delovnem prostoru. Za raziskovanje morskega dna je ladja namesto s podmornico opremljena s tako imenovanim OFOS-om (Oceanfloor observation system) oziroma s televizijskimi sanmi, na katerih so montirani video in fotografska kamera, reflektorji in blis-kavka, vzorčevalci vode ter transponderji navigacijskega sistema za zvezno določevanje točnega položaja sani. Pretežen del prostora na saneh zavzemajo seveda akumulatorji. V pravem pomenu besede to pravzaprav niti niso sani, saj vleče ladja to napravo okoli devet metrov nad morskim dnom. Za sistematično vzorčevanje in raziskovanje fizikalno-ke-mičnih lastnosti morske vode služi krožni vzorčevalec vode z Spuščanje OFOS-a na morsko dno Raziskovalna ladja Sonne Čeljustna grabilnika z vgrajenim videorekorderjem dvanajstimi valjastimi posodami z daljinsko krmiljenimi odpiralnimi mehanizmi. Na vzor-čevalni napravi je vgrajena tudi multisonda, ki omogoča zvezno merjenje pritiska, hitrosti zvoka, prevodnosti vode, vsebnosti kisika, temperaturo, prepustnosti svetlobe in kalnosti ter slanosti vode. Zelo pomembnaje seveda tudi različna oprema zajemanje vzorcev z morskega dna, vendar bi tu omenil le dve najbolj pogosto uporabljeni pripravi, to je čeljustni grabilnik in škra-per z verigasto vrečo. Ker je čeljustni grabilnik opremljen z vi-deo-kamero, omogoča sistematsko in selektivno vzorčeva-nje najbolj zanimivih delov morskega dna. Z obema napravama smo iz globine 2800 m na krov dvignili prek deset ton vzorcev rude, bazalta in sedimentov iz 16 km dolgega odseka centralnega jarka Vzhodnega tihooceanskega grebena. Marsikdo se bo seveda spraševal, zakaj takšno zanimanje raziskovalcev za podmorska gorovja ali morska dna, ki so 2800 m in več globoka. Nameni in cilji so zelo različni, toda vsi imajo nekaj skupnega, in sicer željo po razkrivanju neznanega in novih spoznanj o razvoju, sestavi in bodočnosti našega planeta. Naša odprava z delovnim naslovom OLGA (to je kratica, ki pomeni: Ozeani- sche Lagerstiitten-Geologisch -Mineralogische Analyse) sije zastavila za cilj raziskati sulfi-dna nahajališča železove, bakrove in cinkove rude na morskem dnu. Na območju Vzhodnega tihooceanskega grebena je njihov nastanek povezan z vročimi hidrotermalnimi vrelci oziroma črnimi dimniki (Black smokers). Ti pa so povezani s tektonskimi in vulkanskimi procesi. Raziskano območje leži namreč ob tektonskem šivu dveh velikih plošč, pacifiško in Nazca ploščo, ki se prav na tem območju razmeroma hitro razmikata, in sicer okoli 18 cm na leto. Zato je morsko dno Vzhodnega tihooceanskega grebena tudi zelo razgibano, razpokano ter prekrito z ogromnimi nakopičenji bazaltne lave. Hidrotermalni vrelci so obogateni s kalcijem, silicijem, železom, manganom, bakrom, cinkom in drugimi pozitivno naelektrenimi ioni. Kakor hitro pride kisla hidrotermalna raztopina v stik z (1,8-290 mrzlo alkalno morsko vodo, se na kraju samem izločajo železovi, cinkovi in bakrovi sulfidi. Odtod tudi črna barva dimnikov oziroma ime »black smokers« ter stalagmitom podobna oblika rudnih stebrov. Pri normalnem atmosferskem pritisku bi 350t vroča voda ob izstopu iz razpoke seveda takoj izhlapela, podobno, kot se to dogaja z gej- ziri; pri visokih pritiskih, kakršni vladajo na globini 2800 m, pa ostaja voda tekoča. Na podoben način si lahko predstavljamo tudi nastanek železovih nahajališč na Hamunovem vrhu, toda to je bilo pred več kot štiristo milijoni leti. Hidrotermalni vrelci na morskem dnu pa niso pomembni in zanimivi le z vidika nastanka sulfidnih in oksidnih orude-nenj, pomembno vlogo igrajo tudi pri razvoju nenavadne globokomorske favne, ki uspeva tu v večni temi. Najbolj čudni so do tri metre dolgi, v šopih nakopičeni cevasti črvi. Okoli vročih vrelcev in sulfidnih stebrov pa najdemo tudi še celo vrsto drugih živali, in to v velikih množinah, zlasti: morske ve-ternice, rakovice, školjke, morske lilije, ribe, meduze, kačje repe in kolobarnike. Ta življenjska skupnost je avtarkična in popolnoma neodvisnaod sončne energije. Hrani se s planktonom in bakterijami, ki energijo za svoj razvoj črpajo iz kemičnih snovi hidrotermalnih izvirov. Območja brez hidrotermalnih izvirov pa so prave puščave, kjer le tu in tam vidimo kakšno posamično morsko lilijo ali izgubljeno ribico. To pa še daleč ni vse, kar nam je odprava razkrila. Precej zanimivih rezultatov pričakujemo še iz podrobnih kemičnih, mikroskopskih, rentgenskih in bioloških preiskav tako rudnih in kameninskih vzorcev kakor vzorcev vode in različnih primerkov globokomorskega živalskega sveta. otok, kjer sem dvodnevni počitek za posadko izkoristil za ogled 1600 m širokega in 250 m globokega kraterja vulkana Rano Kao. Na dnu kratetjaje močvirje oziroma močvirnato jezero, na robu pa starodavno obredno naselje Orongo. Večurni sprehodi po otoku so bili po mesec in pol dolgem zibanju na ladji pravi užitek. Ogledal sem si tudi nekaj jam, med njimi tudi jamo Ana Kai Tagata, ki je znana po tem, da so v njej opravljali ljudožerske obrede. Podzemeljskih jam je na Velikonočnem otoku razmeroma veliko, vendar jih ne smemo istovetiti s kraškimi jamami. Po nastanku ločimo dve vrsti: abra-zijsko-udorne ali morske jame in tunelskejame v lavi. Najdaljša dostopna tunelska jama v lavi je dolga 500 m, široka in visoka pa osem krat pet metrov. Ker so jame v preteklosti uporabljali za pokop ljudi in v njih naredili rodbinska svetišča, so jih skrbno varovali in zagraje-vali tako, da je še marsikatera od njih ostala skrita tudi najbolj vnetim zbiralcem in prekupčevalcem s starodavnimi kipci in lesenimi tablicami z vrezanimi znaki davno pozabljene pisave rongo-rongo. Po precej napornem toda pestrem počitku na Velikonočnem otoku smo odpluli na 4740 km dolgo pot v Limo oziroma Callao. Bolj ko smo se približevali glavnemu mestu Peruja, bolj turobno je postajalo vreme. Lima je namreč znana po tem, da tu redkokdaj dežuje, da pa tudi šest mesecev za- . m Wm Del vulkanskega kraterja vulkana Rano Kao Obredna ploščad Ahu Tahai Iz 5. stoletja na Velikonočnem otoku Preučevali smo tudi možnosti pridobivanja opisanih mineralnih surovin z morskega dna, toda v zvezi s tem je še precej problemov, tako da si zaenkrat še ne smemo delati prevelikih utvar o njihovi bližnji gospodarski koristi. To seveda ne velja za vsa doslej ugotovljena rudna nahajališča na morskem dnu, toda vse kaže, da rudniki na kopnem v njih še nimajo resne konkurence, karje z ekološkega vidika seveda velika SREČA Po opravljenih raziskavah smo se vrnili na Velikonočni radi megle ne vidijo sonca, in to kljub dejstvu, da leži šest-milijonsko mesto sredi velike priobalne puščave. Enkratno priložnost stopiti na tla inkovskega cesarstva sem seveda izkoristil za ogled Cuz-ca, Machu Piccha, jezera Titi-caca in drugih znamenitosti Peruja, o katerih bom morda poročal v eni od naslednjih številk Fužinaija. Medtem ko prebirate te vrstice, bom zopet na ladji Son-ne, tokrat na območju polinezijskih koralnih otokov in Pa-pue Nove Gvineje. LIKVIDACIJA (Odlomek) Mitja Sipek DOMAČE LEPOSLOVJE Vzdušje v sodnem prostoru je bilo hladno, negibno kot v kaki mehanični delavnici, polni mirujočih strojev. Potem nekdo vključi stikalo in glavni stroj prične enakomerno kovinsko pesem: »Vstanite!« Vsi stroji se postavijo pokonci, le strojček, ki piše zapisnik, ostane v prvotni legi- »Piši!« ukaže glavni stroj stranskemu strojčku: »Peter Zadnikar, partizansko ime Peter, je kriv, ker je 18. januarja 1945 brez dovoljenja zapustil četo in odšel proti sovražnim postojankam v dolino z namenom, da izda položaje čete. Tako je zagrešil čin veleizdaje ter je kot dezerter obsojen na smrt. Sodba bo izvršena takoj. Na terenu, dne 23. januatja 1945«. Strojček pri pisalnem stroju, kije z enim prstom nabijal črke na papir, seje zmedel in udaril po dve tipki naenkrat, da so se kot dvignjene kačje glave zapletle in obstale v tem položaju in jih ni bilo mogoče enostavno spraviti v pravilno lego. Ta nepredvideni dogodek je višal temperaturo v prostoru s tako pošastno naglico, dasejezdelo, da bo eksplodiral. Vse oči so bile naravnane v tla, obrazi zaripli in dihanje sunkovito, le Peter je strmel naravnost v sekretarja in čakal besed, kijih do zadnje ni razumel niti ene. Sekretarje zaijul z nečloveškim glasom: »Ven, spravi ga ven!« in pri tem pokazal na ujetnika. Kurir, ki je povelje pričakoval, ga je sunkovito potegnil za sabo in skoraj v diru dosegel šupo, kjer je bil ujetnik na varnem. »Sedite!« je ukazal sekretar tako silno, da so klopi zaječale pod težo teles, ki so vsa v enem trenutku zdrsnila navzdol. Ne da bi pustil en sam hip oddiha, je nadaljeval: »Likvidacija bo danes zvečer. Zdaj je prepozno, ker se že skoraj svita. Kurir bo skopal jamo pod rebrco, jasno?« S pogledom je ošvrknil kurirja, kije samo prikimal, ne da bi ugovarjal, če prav je vedel, da v globoko zamrznjeno zemljo ne bo zvrtal niti mišje luknje. »Likvidacijo bo izvršil obveščevalec,« in z iztegnjeno rokoje pokazal tja, kjer je v poltemi kot jastreb ždel obveščevalec. »Rekel sem že, da to ni moj posel, jaz imam druge naloge, sploh pa ne spadam k vaši enoti«, je protestiral obveščevalec, vendar v njegovem glasu ni bilo več čutiti tiste ohole samozavesti, ki soje bili vsi navajeni, kadar so imeli opravka z njim. Sekretar pa je postajal vedno bolj trd. Kot temen nevihtni oblak je rasel iz trenutka v trenutek in prekril z grozečo temo ves prostor v še bolj črno temo. Z glasom, ki ni dopuščal dvomov, je ukazoval: »Naša situacija je izjemna: Nemci nas obkoljujejo, jaz odgovarjam za skupino ne glede na to, kateri četi ali organizaciji kdo pripada, zato prevzemam komando. Vsaka sabotaža mojih navodil se kaznuje s smrtjo na licu mesta. JASNO! Ima kdo kako vprašanje?« je še za nameček navrgel in izginil skozi vrata, pri tem pa trčil ob mene na vhodu v izbo. »Ti, popazi na obveščevalca!« mi je mimogrede šepnil. Komaj sem ga dohitel pred gozdno jaso in ga vprašal, kaj misli s tem. »Ali mu ne zaupaš?« sem hotel naravnost razčistiti dvome. Obstal je in ne da bi se obrnil, skoraj sam zase, polagal en dvom na drugega. »Nobenih dokazov nimam, vendar mi ni všeč. Zdi se mi, kot daje vrinjen.« »Kako to misliš?« sem bil presenečen. »Če ti ni všeč, še ni razlog, da mu ne zaupaš. Kaj misliš s tem »vrinjen?« Od koga, od naših?« »Lahko od naših, da išče dlako v jajcu, lahko pa tudi od Švabov. Zakaj pa toliko gnjavi, da pobijamo naše za vsako figo, ko pa je treba v akcijo, se umakne v svojo konspiracijo«. »V bataljonu dezerterje brez diskusije ustrelijo«, sem skušal opravičevati stališče obveščevalca. »Da, v bataljonu je drugače, saj morajo za vsako ceno ohraniti disciplino, toda tu, pri tej peščici, komu pa naj en dezerter, ki niti ni dezerter, zbija moralo...«. Končal je sredi stavka, kot da seje ustrašil lastnih besed. Partijska disciplina je vendar povsod ista, ne glede na število borcev. Za trenutek se mu je celo zazdelo, daje obveščevalec pač prežet s partijsko disciplino do nerazsodnosti. Celo za vzgled bi si ga lahko vzel. Toda že naslednji hip je našel nasprotne dokaze. Čemu tedaj odklanja izvršitev likvidacije in krši lastna pravila brezpogojne pokorščine? Dan je mineval počasi. Sneg je brez presledka padal in spreminjal turobno belo pustinjo v sanjsko lunino pokrajino. Nihče ni spregovoril besede tudi potem ne, ko je terenska zveza prinesla sporočilo, da so policijske patrulje krenile iz doline. Zdelo se je, kot da vsakdo išče svojo skrivno stezico, ki ga bo popeljala iz smrtnega obroča, ki se je nevidno, a zanesljivo vedno bolj krčil. Vsi so čakali na naslednji ukaz, vendar ga niso dočakali. Sekretarje postajal sam nekoliko odmaknjen in nekam oprezal. Kurir, ki naj bi skopal grob za obsojenca, se ni premaknil nikamor in ga tudi nihče ni priganjal. Obveščevalec sije dal opravka s papirji v svoji konspirativni torbi. Tovarišica, kije imela poleg drugega na skrbi tudi pripravo in razdeljevanje hladnega obroka, je izginila neznano kam. Vse oči pa so skrivoma visele na obveščevalcu, kar je prav dobro čutil ter iskreno želel, da bi se prikazala njegova skupina »letečih« in ga rešila zanke na vratu, ki si jo je sam nataknil. Prav tako nestrpno je vosovce pričakoval sekretar, čeprav je vedel, da se niso podali v divje zamete niti meter od svoje zemljanke. Nekakšno sovraštvo seje naselilo mednje, neko čudno zaničevanje, celo sumničenje in strah, ki je bil hujši kot strah pred bližajočo se policijo. Končno se je zmračilo in kmalu je bila gluha tema povsod okoli. Grupa se je brez poziva zbirala v hladni izbi, prav tista, ki je pred par dnevi z vikom in krikom obsojala pobeglega Petra in prisegala, da ga bo lastnoročno zadavila, ko ga dobi v roke. Danes pa je razorožena in do golega slečena klečala pred lastno vestjo in čakala na čudež. Čudeža pa ni hotelo biti, le sekretar je suho ukazal: »Gremo!« V globokem snegu je stopala pogrebna povorka, spredaj kurir z lopato in krampom, za njim obsojenec z zvezanimi rokami na hrbtu, potem ekseku-tor-obveščevalec, zadaj sekretar z napeijeno brzostrelko. Rok in tovarišica sta ostala na straži vsak na enem obronku gozdne jase, do koder so vodile zasnežene gozdne poti. Povorka seje za hip ustavila, čeprav nihče ni ukazal in ta pre-morje sekretar izkoristil. Stopil je trdo do obveščevalca in šepe-taje, vendar tako, da so slišali tudi drugi pogrebci, ukazal: »Patrulje so veijetno zelo blizu in vsak strel nas lahko izda. Opravil boš s hladnim orožjem, si razumel?« je zasadil poslednje besede kot mesarsko rezilo naravnost v možgane otrplega ek-sekutorja. »Če pa bo potrebno streljanje, bosta padla oba, dezerter in ti, ker si zavrnil ukaz.« Tisti hip je zaregljala brzostrelka na enem od stražarskih mest. Nagonsko so se vsi vrgli v globoki sneg in čakali naslednjih rafalov, pa jih ni bilo. Ko so se izkopali iz snega, sta manjkala dva, obsojeni in obveščevalec in dve gazi, vsaka v drugo smer,sta ostali, pa še tije kmalu zavela burja. Ko se le ni nič več ganilo, se je skupina ponovno zbrala pri uti. Izkazalo seje, daje tovarišica v preveliki nervozi pomerila na prvo senco, ki se je premikala; bila je le srna. O tem dogodku nismo nikoli več spregovorili, kot da ga ni bilo. Tudi obveščevalca nismo nikoli več videli. Na smrt obsojenega sem po vojni srečeval skoraj vsak dan in se o mnogo-čem pogovaijal z njim. Spominov na vojna leta pa nisva omenila niti z besedo. STOPIMO ČEZ PRAG Franc Pečnik Usta med listjem, koreninami, oči v kamnih, vzidanih v hitro razpadajoče b^jte, žeje bilo slišati o vas, a ni nihče prav verjel, v megli dolgih stolpcev preračunljivosti, kakor če reče drevo kamnu: »Glej, človek. Pravijo, da ima dušo;« in je slišati kig malo verjetno. Duše ubitih, roke nad breznom, brv za dež, ki se nenadoma ustraši globine, v naročju mladih grmičastih sanj, ki vas niso mogle skriti, ko ste se sklanjali nad tolmun še v zgornjem toku življenja. Bojevniki, ujeti med žice električnih pastirjev, govorite mi, stari, zdnj še v vse drugačnem trpljenju prskušani partizani, govorite mi, daleč stran od spomenikov, ki pečatijo vaša usta in prestre-znjo roso zanje. Govorite mi v govorici nemih, ki je bolj in bolj znana tudi med živimi, ali skozi usta še živečega, ki je blodil z vami in ves pokončen ostal v gozdu med palčki, ki v praproti pripravljajo nov upor. Govorite mi to, kar hočem slišati, da bo potešena vaša razlita kri, ki po|je v meni, ko se kot podtalnica pretakam pod goro, še ves dremoten in čakam na vaš klic. Govorite mi, izbrani izmed pravičnih, ki stojite zdgj na meji in tehtate s krepkimi koščenimi rokami v zelenih rokavicah smrek, brez tehtnic nove dobe, podloženih s kovanci mrtvih obrazov, s podkvami, ki so še ostale v neki skrinji trohnečih spominov. *<< • 'v' gozdarstva, kmetijske zadruge in občine, posebno pa kmetov zadružnikov in kooperantov. Pri tem in drugem delu seje Logar izkazal kot izreden organizator, ki je znal vzbuditi zanimanje pri ljudeh in ustanovah, nato pa organizirati sredstva in uskladiti dejavnosti. Tako je bila njegova zamisel, da se je obrnil za pomoč na JLA in jo tudi dobil. Z geslom »na vsako kmetijo telefon« je stekla akcija, ki jo je podprla tudi JLA Danes je tik pred zaključkom. Napeljanega je 550 km kabelskega telefonskega omrežja. Od 650 kmetov v občinijih telefona nima le še 22, skupno paje bilo narejenih nad 800 telefonskih priključkov. Drugič se je obrnil Logar na JLA, ko je pričel akcijo za gradnjo ceste na Dolgo brdo, nato pa za glavno cesto Kotlje - Dular in naprej proti Slovenj Gradcu in nazadnje še cesto Črna -Šentvid. Prvi dve sta zgrajeni, zadnjo pa še gradijo. Pri pregledu Logarjevih uspehov v njegovih 35 direktorskih letih ne moremo tudi mimo kmečkega turizma. Daje postal Šentanel naša prva turistična vas, je poleg drugih dejavnikov gotovo tudi njegova zasluga. Ključ za uspeh nam je zaupal sam.: »Mi smo odvisni od kmetov, od ljudi, ne ljudje od nas.« Jože Logar - Pepi, kije vnet lovec in ljubitelj lepega petja, je prejel tudi precej priznanj, med drugim zvezno priznanje Zadružne zveze Jugoslavije, nagrado občine Ravne ter razna republiška priznanja in odlikovanja. Želimo mu, da bi tudi v pokoju ostal še dolgo aktiven. Rok Gorenšek 90-LETNICA MARIJE KUHAR GESLO DIREKTORJA JOŽETA LOGARJA: »MI SMO ODVISNI OD LJUDI, NE LJUDJE OD NAS!« »Po ljudeh gor, po ljudeh dol!« pravi pregovor in hoče reči, da so uspehi podjetij in celih kolektivov največkrat odvisni od tega, kakšen človek je kje na vodilnem položaju. Eden naših direktorjev, ki se je pri svojem delu dosledno držal tega pregovora, je direktor Gozdnega gospodarstva Ravne Jože Logar, ki odhaja v zasluženi pokoj. Rodil se je 3. januaija 1933 pri Nacesniku na Brdinjah, končal gozdarsko šolo v Ljubljani in se po odsluženi vojaščini jeseni 1953 zaposlil v Črni kot revirni gozdar. Leta 1955 je postal direktor gozdne uprave na Ravnah, kar je ostal celih 35 let. Leta 1963 so se gozdarji in kmetijci v občini prvič po vojni dogovorili, kaj je treba storiti, da bi obdržali kmete na kmetijah. Zastavili so si naslednji program: - dokončati elektrifikacijo - speljati cesto na vsako kmetijo - posodobiti in preusmeriti kmetije - zbrati za to potrebna finančna sredstva in pritegniti k soudeležbi tudi kmete. S skupnimi močmi so začeli izvajati ta program in rezultat ni izostal. Leta 1968 so dokončali elektrifikacijo, do leta 1975 pa so v glavnem zgradili ceste. Vseh je nad 450 km in danes ni več kmetije brez nje, s tem pa jim je omogočen obstoj in razvoj. Vmes, leta 1964, sta se Logar in inž. Uršič (KZ Prevalje) dogovorila za združitev razpoložljivih sredstev obeh organizacij za nabavo motornih ročnih kosilnic, traktorjev in druge potrebne kmetijske mehanizacije. (To takrat ni bilo dovoljeno, ker ni bilo v skladu z uradno politiko, saj kmet ni smel biti last- nik kmetijskih strojev na strojni pogon. In to naš kmet, ki je že v stari Avstriji uporabljal za pogon mlatilnic in slamoreznic vodna kolesa in gepeljne.) Z iznajdljivostjo, ugodnimi krediti in drugo pomočjo danes ni več kmetije, ki bi bila brez traktorja, napredek pa je bil dosežen tudi na drugih področjih. Danes je preusmerjenih že nad 400 kmetij. Na Logarjevo pobudo so bili izdelani tipski projekti za adaptacijo hlevov in stanovanjskih hiš po kmetijah. Tako je danes v ravenski občini že kakih 400 novih hiš na kmetijah, 150 paje adaptiranih. Vse to je bilo doseženo s sodelovanjem vseh zainteresiranih: Letos 26. januaija, na njen rojstni dan, smo Hotuljci obiskali Prežihinjo v Domžalah, kjer živi pri hčerki Mojci in zetu Marku Gosarju. Po iskrenih voščilih smo preživeli z njo lep popoldan. Marija Kuhar seje rodila 26. januarja 1900 v Volenovi bajti na Brdinjah. S Prežihovim Vorancem se je poročila 1. 1924. Rodila mu je dve hčerki, Vido in Mojco. Družinske-življenje paje trajalo le nekaj let. Ko je moral Voranc v emigracijo, je ostala sama z dvema majhnima otrokoma, brez stanovanja, brez dela, izpostavljena policijskemu nagajanju in ponižanjem. Pred vojsko je odhajala za Vorancem v Čelovec, Pariz in Ljubljano, med vojsko je bila v taborišču. Tudi po vojski ni bilo vse tako, kot bi lahko bilo. Voranc je zbolel in pred 40 leti umrl. Ostala je sama na Prežihovem vrhu. Leta so tekla, ona pa je ostala najzvestejša varuhinja Vorančevega spomina in dela ter gostiteljica neštetih obiskovalcev Prežihove domačije. Vsi, ki Marijo Kuhar, »Prežihovo Micko«, poznamo, ji ob njenem visokem jubileju voščimo iz srca in ji želimo še mnoga srečna leta zdravja in zadovoljstva. Rok Gorenšek KRAJEVNA SKUPNOST ČRNA NA KOROŠKEM USODA OBROBJA Črna na Koroškem je naj večja krajevna skupnost v občini Ravne, saj obsega skoraj polovico njenega ozemlja. Čeprav bogata z gozdovi, je vendar revna in bi bila, ko bi bila samostojna občina, všteta med nerazvite. Predstavlja surovinsko bazo za lesno in metalurško industrijo; ti jo izčrpavata v kapitalskem, ekološkem in demografskem smislu. Iz bogatih gozdov v pogorju Pece, Smrekovca in Uršlje gore vozijo skoraj nepredelan les v predelavo izven občine (edini lesnopredelovalni obrat na domačih tleh je žaga v Mušeniku), s čimer odteka iz kraja ogromno naravno bogastvo, ki je zaradi nizkih odkupnih cen nepoplača-no, razen tega pa ne daje kruha domačinom, ki bi z nadaljnjo obdelavo in predelavo lesu večali vrednost in sebi omogočali preživetje. Na območju krajevne skupnosti Črna je (bilo) tudi veliko rudnega bogastva, katerega predelava v bližnjem Žerjavu zastruplja življenjsko okolje domačinom in jemlje veselje drugim, da bi se tod naselili. Zaradi vsega tega in še zaradi nenehnega razraščanja železarne na Ravnah se je prebivalstvo iz krajevne skupnosti Črna vsa povojna desetletja odseljevalo in je v hribovitih predelih že temeljito zdesetkano. Ker v zadnjem času nastajajo težave s prenaseljenostjo občinskega središča in ker je industrija v dolini začela stagnirati, so odgovorni za razvoj v občini začeli razmišljati, kako bi bilo krajem na obrobju občine (in države) mogoče vrniti življenje. Prav tako si nadaljnjega umiranja svojega kraja ne želijo sami Črnjani, ki so pripravljeni zanj tudi marsikaj storiti. To dokazuje samoprispevek, ki so ga plačevali precej dalj kot v razvitejših predelih občine. Veliko dajo tudi na zunanji videz kraja in so mu pred nekaj leti prislužili naziv najlepše urejenega kraja v Sloveniji- Zato Črna ni videti kot zapuščen kraj. Toda hotel, kulturni, gasilski dom, šola z novo telovadnico in zavod za prizadeto mladino so premalo za njegovo življenje in rast. Črna nima dovolj lastne gospodarske dejavnosti, ki bi ji dajala perspektivo. To so mnogi videli le v industrijskih središčih, in so se odseljevali tja, sredstva, ki so se stekala v centrih, so tam tudi ostajala in jih je bilo za obrobje občine ves čas premalo. ČRNO ODPRETI V SVET Tako je ostala Črna prometno zaprta, ob vsem obilju vode v Mojca Potočnik okolici pa Črnjani trpijo veliko pomanjkanje pitne vode. Edina dobra posledica zmanjševanja števila prebivalstva je ta, da je v šoli dovolj prostora, kar pa ima tudi svojo slabo stran, saj je na podružnicah šolarjev že premalo in je obstoj šol v hribovskih zaselkih zaradi visokih stroškov vedno teže upravičevati. V Podpeci so šolo ukinili že pred leti, v Koprivni visi s tremi učenci le še na nitki, v Javorju je učencev nekaj več in bo šola morda ostala tudi zaradi zelo težavnega prevoza v dolino. Otroci iz Bistre, Tople, z Ludranskega vrha in drugih oddaljenih območij morajo hoditi že od prvega razreda v šolo v Črno, zato so cestne povezave zanje še toliko pomembnejše. Lani so nanovo začeli urejati cesto v Toplo, kjer so asfalt uničili težki rudniški in gozdni tovornjaki, dokaj dobra (vendar ozka) pa je cesta v Koprivno, ki ji manjka le nekaj kilometrov asfalta do državne meje in do morebitnega bodočega mejnega prehoda Luže. O odprtju tega prehoda se že dolgo govori, zanj so močno zainteresirane sosednje občine v Avstriji, naša pa je dala prednost mozirski občini in Pavličevemu sedlu. Dejstvo je, da bi prehod Luže pomenil ponovno življenjsko povezavo Koprivne in Tople s kraji onstran meje, kar bi lahko zelo ugodno vplivalo na razvoj turizma v območju Pece (ideja o Interalp centru!). Druga cestna povezava, ki bi Črno približala notranjosti Slovenije in jo naredila turistično in gospodarsko zanimivejšo, je cesta čez Sleme v Šoštanj. Začeli so jo že graditi in asfaltirati, vendar so ji zaradi pomanjkanja sredstev v občinskih planih vzeli prioriteto. Črnjani se s tem, kot sta povedala tajnik KS Črna Tomo Jeseničnik in direktorica Novne Mateja Mešl, nikakor ne strinjajo, prav tako ne z odložitvijo ureditve dolinske ceste proti Ravnam. Obe sta za Črno življenjskega pomena, obvoznice v središčih, ki naj bi jima vzele prvenstvo, pa gotovo ne. Črna se mora prometno odpreti v svet, drugače živahnejšega življenjskega utripa v tem predelu ni pričakovati. IZRABITI NARAVNE DANOSTI Zaradipredelave svinca v Žerjavu je Črna z bližnjo okolico ekološko močno obremenjena. Ker pa se je v zadnjem času onesnaževanje bistveno zmanjšalo in se še zmanjšuje, življenje v tem predelu znova dobiva perspektivo. Strokovnjaki za razvoj v (bivšem) Ekonomskem centru Ravne jo vidijo v več smereh. Najprej bi bilo treba v Črni izboljšati osnovne možnosti za življenje, pri čemer je ob izboljšani prometni povezavi bistvenega pomena napeljava novega vodovoda. Temu naj bi sledila gospodarska oživitev Črne. Kraj skoraj nima lastne industrije -izjemi sta mušeniška žaga, obrat Lesne, in tovarna baterij, ki jo je zgradil Rudnik Mežica. Večjih tovarn v kraju tudi v prihodnje ne bi smeli graditi, manjši obrati in obrtne delavnice pa naj bi izrabljale predvsem naravne danosti Črne z okolico, te pa so v lesu in lesarski tradiciji ter v vodnih virih. Na mnogih potokih, ki pritekajo proti Črni z velikimi padci, bi bilo mogoče zgraditi male vodne elektrarne, te pa bi prinašale dohodek lastnikom in dajale energijo manjšim lesnim predelovalnim obratom. Zgrajena je že zasebna žaga za fini razrez lesa, ki bo lahko delala za novo tovarno masivnega unikatnega pohištva v Črni. Če bodo prizadevanja ravenskega Razorja uspešna, bo tovarna začela obratovati že letos. Z lastno proizvodnjo in s ponudbo kooperantov bo nudila izdelavo celotne pohištvene in notranje lesene opreme za lokale in stanovanja - po naročilu. To bo pomembno dopolnilo serijski pohištveni industriji. Ob tem želijo razvojni strokovnjaki pospešiti v Črni storitveno obrt. Čeprav imajo pri tem nemalo težav, predvsem zaradi lastništva sicer praznih prostorov, primernih za lokale, še niso vrgli puške v koruzo. Boljša tovrstna ponudba je za kraj, ki želi biti turistično središče, namreč nujna. Da vidijo razvojniki perspektivo tega predela v turizmu, ni naključje. Ne zaradi hotela Planinka, ki ima določene nočitvene zmogljivosti, temveč v velikih naravnih lepotah, ki obkrožajo Črno. V pogoijih Pece, Raduhe, Olševe in Smrekovca je nešteto lepot, ki ne privabljajo več obiskovalcev samo zato, ker turisti ne vejo zanje in ker so prometno tako odmaknjene. Vendar prihodnost turizma teh krajev ni v gradnji velikih turističnih objektov, hotelov, temveč naj bi izrabili male nočitvene zmogljivosti, ki že obstajajo in bi jih bilo treba le obnoviti ali dopolniti z neopaznimi posegi v prostor. Največ tovrstnih možnosti je v Podpeci, kjerje veliko opuščenih stavb in praznih zemljišč, ki so v lasti Rudnika Mežica. Od njega je v veliki meri odvisno, ali se bo turistična dejavnost v tem predelu razvila ali pa bo kraj, kjer je nekoč cvetelo rudarstvo, umiral še naprej. Če bi se tod razvil »turizem v malem«, bi bil to tudi dodaten vir zaslužka za okoliške kmetije in nova perspektiva zanje. Mnoge je zdaj v samem kmetovanju ne vidijo in ljudje jih množično zapuščajo. Nikjer ni toliko izpraznjenih kmetij kot v teh oddaljenih hribovitih predelih, kar je zaradi obmejne lege nedopustno in v nasprotju z govorjenjem politikov o zeleni meji. Toda besede so tu res premalo. V vodstvu občine bodo v prihodnje morali pokazati več posluha za življenje v teh krajih. Ideje za njegovo oživitev so razvojni strokovnjaki dali, našli so ljudi, ki imajo voljo sodelovati in prispevati k napredku, na vrsti je torej občinska uprava, da zravna prezapletene birokratske ovinke in zanke, ki ovirajo pot naprej, ter usmeri v ta prostor tudi materialno in denarno pomoč. Pripis: Podatke za ta članek so prispevali: dipl.soc. Mateja Mešl. direktorica Novne, prof. Jožica Ovnič, ravnateljica OS Miloš Ledinek dipl. inž. Dušan Štrucl, ekolog in Tomo Jeseničnik, tajnik KS Črna. Vsem iskrena hvala! OD LJUDSKE IGRE DO MUZIKLA Zapis o občinskem srečanju amaterskih gledaliških skupin Na Koroškem in Štajerskem seje v letošnjem marcu na občinskih in medobčinskih srečanjih predstavilo petnajst različnih skupin, ki so se potegovale za sodelovanje na območni prireditvi 33. srečanja gledaliških skupin Slovenije v Gornji Radgoni. Na Ravnah seje taka priložnost pokazala 15., ko so nastopile tri skupine ravenskih srednješolcev iz MKUD Franci Paradiž, in 17. marca, ko sta se predstavili dramski skupini KPD Holmec in KUD Bratstvo. Za organizacijo srečanja, priznanja in spominska darila je poskrbela ravenska Zveza kulturnih organizacij. Prav strnjenosti nastopov v Titovem domu in zato izredno kratkemu času, ki so ga imele na voljo za pripravo odra posamezne skupine, v glavnem ne ravno pogosto nastopajoče na tehnično dobro opremljenem odru, gre pripisati tehnične spodrsljaje, vendar le-ti niso pokvarili splošnega vtisa. Belinovo priredbo Cankarjevega Kurenta je režiserka Silva Majda Potrata Sešel predelala in omogočila igralcem, da so na lepi sceni Borisa Sešla s stilizirano igro in v stiliziranih kostumih ugledališ-čili zahtevno besedilo, kije največ interpretacijskih naporov zahtevalo od nosilca naslovne vloge. Ritem predstave je rasel iz njegove igre in protiigre zbora. Na sugestivni moči lepe besede je bila zgrajena tudi druga predstava. Miran Kodrin, avtor izbora poezije Hermana Vogla in režiser recitala V vejah domuješ, je s postavitvijo nastopajočih na različne točke v dvorani ustvaril dramatično napete odnose med njimi, s čimer je poudaril Voglovo pesniško sporočilo. V drugo smer so krenili člani English Študent Theatra pod vodstvom režiserja in prireditelja Emila Pečnika. Pripravili so muzikal Čarovnik iz Oza v angleščini. Sinkretičnost žanra zahteva od nastopajočih pevske, igralske in plesne darove, in kot kaže v vseh pogledih bleščeča predstava, jih imajo v veliki meri kar vsi nastopajoči. ROKA, KI SAMA RIŠE Osmošolec z OŠ Prežihov Voranc na Ravnah Ciril Lesnika je prejel že vrsto nagrad na razpisih in natečajih Svetlolasi fant, živahen in zvedav, željan vsega novega in zanimivega, z razgibano domi- iljijo, nariše domala vse, kar vili, o čemer razmišlja in kar sliši med poukom. Svinčnik in Irugi risarski pripomočki so vsakdanji gostje v njegovi levi ■oki. Novinca med učitelji ta ijegova dejavnost med uro najprej zmoti. Ko pa vidi, da fantu isanje le pomaga ohranjati ubranost, mu pusti, da to poč-le. In še noben tovariš ni bil tud, če je na Cirilovi risbi zajedal lastno podobo ali karika-uro. V soboto se je najprej predstavila dramska skupina s Holmca. V režiji Janeza Mikelna so odigrali veseloigro Josipa Ogrinca V Ljubljano jo dajmo. Iz čitalniških časov izvirajočo igro, napisano 1869, so postavili v domače narečje, to pa jim je zagotovilo priljubljenost na različnih koncih Koroške. Peto predstavo so v srbohrvaščini pripravili v gledališču Bratstvo. Režijo so prepustili gostu Janu Jankoviču, ki je ob pomoči asistentke režije Cvetke Kos poskrbel za prvo izvedbo burleske Ivana Goleša Dik-tatora boli zub na našem odru. Večno se ponavljajočo zgodbo o diktatorstvu so razbremenili resnosti in jo uprizorili s komičnimi sredstvi na različnih ravninah sporočilnosti. Okolju, možnostim in sposobnostim prilagojena gledališka dejavnost se torej kaže v veliki raznovrstnosti žanrov in tudi v različni ravni dosežkov. Z občinskega srečanja so bile za srečanje v Gornji Radgoni izbrane tri predstave, in sicer Kurent, Čarovnik iz Oza in Dikta-tora boli zub. Pisana in živa gledališka dejavnost na Ravnah obvezuje vse, ki imajo kakršnokoli besedo v kulturi, da preprečijo spremembo namembnosti Titovega doma, ker bi s tem spodrezali korenine tudi amaterski gledališki dejavnosti. Iz predstave KUD Bratstvo Ciril Lesnika svojega daru in znanja ne drži le zase. Je član likovnega krožka na OŠ Prežihov Voranc na Ravnah, pomaga pri likovni opremi šolskega glasila, svoje risbe pa pošilja tudi na razne natečaje in nagradne razpise. Najbolj veselje prve nagrade, ki jo je lansko jesen že drugič dobil za avtorski strip -letos za likovno - vsebinsko upodobitev Večerja kneza Lazarja. Temo, ki je bila razpisana ob 600-letnici kosovske bitke, je oblikoval na podlagi srbske ljudske pesmi. Risbe je razporedil v obliki ščita, v dialogu kneza Lazarja in Miloša Obilica pa je zavrnil očitek Srbov, da smo Slovenci izdajalci Jugoslavije. Prvo nagrado si je Ciril Lesnika priboril prvič med 1880, lani pa med 1230 deli, ki sojih na natečaj poslali učenci iz vse Jugoslavije. Pred kratkim je zmagal na natečaju za znak mariborskega regionalnega TVprograma. Kolo, ki ga je dobil za nagrado, mu bo pomagalo še hitreje prijadrati do počitnic - saj odličen uspeh mu tako ne uide! - in skoznje v jesen, ko se bo zanj začelo resno likovno - oblikovalno delo in učenje. Ker je uspel na sprejemnem izpitu, bo namreč septembra že dijak srednje šole za oblikovanje v Ljubljani. KOROŠKI JEKLARJI IZDALI PRVO KASETO Koroški jeklarji igrruo že 22 let. Prek 20 lastnih skladb jim vrtijo na Koroškem radiu in v Titovem Velenju, njihovo uspešnico Najlepša dolina pa so uvrstili tudi v priljubljeno oddajo Marjanca. So tudi soustanovitelji zdaj že tradicionalne glasbene prireditve Z valčkom in polko po Koroški. Vseh 22 let ustvarjajo in igrajo skupaj: na harmoniko Jože Ko-nečnik, klarinet Franc Rečnik, trobento Jože Kovačec, bas Rudi Štrikar, kitaro Miran Rečnik ter bobne Jože Šteharnik, z njimi pa prepeva Sonja Mager. Izid lastne kasete veliko pomeni ansamblu, ki ima za seboj prek 300 porok (ali ovseti, po koroško), številne nastope na Vinski in Graški gori, pa bronastega Orfeja lanskega Ptujskega festivala, in jim daje moči in spodbudo za nadaljnje delo. Zahvalijo se vsem, ki so pripomogli k izidu njihove kasete. Marta Vrenčur KARATEIST ROMAN BREZNIK -JUGOSLOVANSKI REPREZENTANT Helena Merkač Roman Breznik, vodja in glavni inštruktor v ravenskem karate klubu, sicer elektromehanik v Tehniških službah Železarne Ravne, je bil eden izmed 11 tekmovalcev, ki so predstavljali jugoslovansko reprezentanco na svetovnem prvenstvu v tradicionalnem karateju. To je bilo 10. in 11. marca v Limi, glavnem mestu Peruja v Latinski Ameriki. Breznik, še ne tridesetletni Ravenčan, je začel svojo izredno uspešno športno pot leta 1976 pri pokojnem pionirju ravenskega karateja Brunu Borovniku. Leta 1980 je že vodil začetniške tečaje, 1981. pa je prevzel klub. Njegovo dobro delo se danes na Ravnah nedvomno odraža tudi v zanimanju mnogih za ta šport. V klub je namreč včlanjenih 90 ljudi, kar je poleg Celja in Ruš največ v Sloveniji. Pa ne le, daje Breznik ponovno postavil ravenski karate na noge, kar mu ob stalnih razprtijah zaradi različnih vsebinskih in organizacijskih pogledov na karate tako v Jugoslaviji kot v svetu (organizacije ITKF, WUKO, SKIF1) ni bilo lahko, in ne le, da je za ravenski klub lani pridobil članstvo v »SHOTOKAN KA-RATE-DO INTERNATIONAL FEDERATION« in s tem najboljšim tekmovalcem vstopnico za v Evropo in svet, karate je skrbno negoval in razvijal tudi pri sebi. Zanj je karate stil življenja, neznanka, pri kateri novo odkrita spoznanja vedno sprožajo druga, še neodkrita. Je pristaš tradicionalnega karateja, ki mu ni bistveno tekmovanje, zmage in rezultati, pač pa mu je bistvena zdravstvena plat, ko se človek športno udejstvuje vse svoje življenje, ne le takrat, ko zmaguje. Zaradi takšnega odnosa do svojega športa je danes Roman Breznik poleg Celjana Videnška najboljši slovenski karateist. Za njim je vrsta tekmovanj in uspehov, med najpomembnejšimi pa so: letos februarja v Umagu opravljen izpit za 3. stopnjo črnega pasu (3. DAN), leta 1980 naslov republiškega prvaka v težki kategoriji, leta 1981 3. mesto na državnem prvenstvu, udeležba na močnih mednarodnih turnirjih, evropski pokal v Milanu v Italiji in nenazadnje letos svetovno prvenstvo v Peruju. Nanj vežejo Breznika lepi spomini. Ni le prvič meril moči in znanja v svetovni konkurenci, dano mu je tudi bilo doživeti tipično južnoameriško mesto in njegov utrip. Na prvenstvu je sodelovalo 46 ekip iz 25 držav. Naša ekipa, ki jo je določil selektor dr. Vladimir Jorga in ki jo trenira njegov brat dr. Ilija Jorga, je osvojila v borbah drugo mesto. V finalu jo je premagala reprezentanca Kanade, tretji pa so bili Italijani. Breznik je tekmoval tudi posamezno. Premagal je dva tekmovalca, tudi Kanadčana, kije prejšnji dan kanadski reprezentanci pomagal osvojiti prvo mesto, kar si Breznik šteje še v posebno čast. Roman Breznik je kot vsi ljubitelji tradicionalnega karateja v Jugoslaviji izredno zadovoljen z uvrstitvijo v Peruju. Drugo me- 25. aprila so na Ravnah razglasili najboljšo športnico in športnika, ekipo in najboljšo krajevno skupnost v športni rekreaciji v letu 1989. Najboljša športnica je postala KATJUŠA PUŠNIK, rojena 1969, alpska smučarka SK Črna in članica ženske državne reprezentance A. Ima status športnice mednarodnega razreda. Njena največja uspeha sta 4. mesto v veleslalomu na tekmi svetovnega pokala v ameriškem Park Cityju in zmaga v veleslalomski tekmi na turneji Nor-Am v ZDA. Največ aplavza pred domačim občinstvom je požela v Mariboru, ko je na tekmi svetovnega pokala za Zlato lisico s 6. mestom v slalomu rešila čast Jugoslovank. Zaradi uspešnih nastopov v sezoni 1988/89 je v skupni slalomski razvrstitvi svetovnega pokala osvojila 10. mesto. Med drugim je bila tudi udeleženka svetovnega prvenstva v alpskem smučanju, ki je bilo v februarju 1989 v ZDA. Za najboljšo športnico v naši občini je bila proglašena že četrto leto zapored. Najboljši športnik za leto 1989 je MITJA KUNC, rojen 1971, alpski smučar SK Črna in član moške državne reprezentance B. sto je še toliko več vredno, ker je bilo to za njih prvo tako pomembno tekmovanje in ker so ga v primerjavi z drugimi osvojili z zelo skromnimi pripravami. Toda časa za spanje na lovorikah pri Brezniku ni bilo. Že aprila je z reprezentanco odpotoval na petdnevni evropski karate seminar in na prvenstvo Evrope. Oboje je bilo v Londonu. Romanu Brezniku želimo uspešno tudi nadaljnjo športno pot! Ima status perspektivnega športnika. V letu 1989 je nastopal na svetovnem mladinskem prvenstvu na Aljaski, kjer je v superveleslalomu zasedel 16. mesto, v veleslalomu pa 11. mesto, kar je bila najboljša jugoslovanska uvrstitev. Poleg tega je prijetno presenetil še z dvema zlatima odličjema, nato še z 2., 6. in 7. mestom na veleslalomskih tekmah FIS. Prav tako se je odlikoval na prvih tekmah evropskega pokala, saj se je v veleslalomu v italijanskem smučarskem središču z visoko startno številko prebil na 14. mesto. Najboljša športna ekipa je postala 5-članska alpinistična odprava ALPINISTIČNEGA ODSEKA RAVNE: vodja Franc Pušnik, Stanko Mihev, Rok Kolar, Andrej Gradišnik in Edi Krebs. 1. oktobra 1989 so premagali še nepreplezano severno steno 7.455 m visoke Gangapurne v nepalski Himalaji, kar je bil v tem letu eden največjih uspehov slovenskega alpinizma. Vrh sta dosegla Rok Kolar in Stanko Mihev, ki sta v težkih razmerah v dveh dneh v alpskem stilu premagala prvenstveno še nepreplezano smer v 1.600 m visoki steni, ocenjeno s težavnostno stopnjo TD, 60-75. Njihova smer je prva v tej steni in vzpon lahko označimo za uspeh, morda celo največji v zgodovini alpinizma na Koroškem. Za najboljšo krajevno skupnost v športni rekreaciji so razglasili KS MEŽICA. V KS s skoraj 4.300 prebivalci je glavni nosilec rekreacijske dejavnosti Društvo za telesno vzgojo in športno rekreacijo Partizan Mežica s svojimi klubi in sekcijami. Aktivni so še planinsko društvo, teniški in nogometni klub, taborniški odred, smučarski in odbojkarski klub, komisija za rekreacijo pri rudniku, ŠŠD in turistično društvo. Organizirali so redno vadbo in številna rekreacijska tekmovanja ter množične prireditve. V rekreacijski dejavnosti je v Mežici sodelovalo 1.380 krajanov oziroma 32 % aktivnih prebivalcev. še posebej so se krajani izkazali v času turističnega tedna v Mežici, saj so društva in klubi skupaj s turističnim društvom pripravili pester program šport-no-rekreativnih prireditev. NAJBOLJŠI ŠPORTNIKI OBČINE V LETU 1989 Albert Hojnik ZLATA POROKA KARLA IN REZKE ŠTEKL Karel Štekl, rojen 15. 2. 1911 na Javorniku pri Zgornjem Tič-lerju. Pri hiši nas je bilo pet otrok. Oče nam je padel v prvi svetovni vojni leta 1917 za Karpati na ruski fronti. Osnovno šolo sem takrat obiskoval na Ravnah in jo uspešno končal, nakar sem se šel učit za strugarja. Po končanem šolanju sem se leta 1929 zaposlil v Železarni Ravne in v njej delal vse do upokojitve leta 1969. Sedaj sem že 20 let v zasluženem pokoju. V vojnem času sem stružil razne osovine za tanke. Delati smo morali po 12 ur dnevno in tudi več. Vojake sem služil osemnajst mesecev. PREGOVORI O TREH REČEH Tri reči pridejo nenapovedane v hišo: starost, dolg in smrt. Tri reči se ne dajo skriti: vonj, dim in ljubezen. Tri reči pridejo prav v sili: star denar, staro seno in star kruh. Tri reči so plačilo ljubezni: skrb, strah in'sum. Tri reči izgubiš pri mizi: lakoto, žejo in čas. Tri reči spravi čimprej od hiše: dekleta, smeti in miši. Tri reči naredijo iz moškega norca: denar, vino in ženske. Po odsluženju vojaškega roka sem se spoznal s sosedovo hčerko, Reziko Glavar - po domače Spodnjo Tičlerjevo in se z njo poročil 28. 1. 1940. leta. Rezka seje rodila 23. 8. 1917. leta. Tudi ona je končala osnovno šolo. Ker pa je bilo pri Glavarjevih veliko otrok, ni bilo denarja za nadaljnje šolanje, zato so se morale še mlade zaposliti. Žena Rezka je delala dobro leto in pol, zaradi bolehne matere pa je morala službo pustiti in ostati doma ter streči materi. Rodilo se nama je pet otrok, od katerih sta dva umrla še majhna, ostali trije pa še živijo in so zdravi. Hvala Bogu za otroke, saj so vsi pridni in pošteni in jih imava srčno rada. Dva sta poročena in imata po dva otroka, tako da imava s svojimi štirimi vnuki resnično veselje in zadovoljstvo. Tudi snahe so dobre in pridne, da bi le bilo tako tudi naprej. Da sva lahko preživljala družino, sva morala hoditi »delat na kmete«, in to kar 30 let, da sva si kaj prislužila in da nam je bilo lažje. Delati sva hodila k Meležniku, Spodnjemu Tičleiju, Zgornjemu Tičlerju ter k Lečniku. Vključil sem se tudi v vrste gasilcev in bil član celih 50 let in še danes kot veteran tekmujem v vrstah gasilcev. Žena Rezka pa je kot vse ostale žene pač morala ostati doma pri otrocih. Kot se da razbrati iz življenjepisa, najin zakon ni bil z rožicami postlan. Kakor za vsakim slabim dnem posije sonce, tako je bilo tudi v najinem zakonu. Hvala Bogu, da sva zdrava in srečna učakala zlato poroko. OBLETNICE POROK PESMI IN PLESI ZA STAROSTNIKE 1. papirnata 2. bombažna 3. usnjena 4. svilena 5. lesena 6. sladkorna 7. bakrena (volnena) 8. bronasta (slana) 9. keramična 10. cinasta 11. jeklena 12. lanena 13. čipkasta 14. slonokoščena 15. kristalna 20. porcelanasta 25. srebrna 30. biserna 40. rubinasta 50. zlata 60. diamantna 65. železna 67. 1/2 kamnita 70. milostna Želel sem ugoditi prošnji starostnikov v Črnečah in jim v počastitev mednarodnega dneva invalidov pripraviti prijeten glasbeno - plesni spored. Uspelo mi je, ker sem naletel na zelo veliko razumevanje članov različnih kulturnih skupin od Črne do Raven. Tako smo lahko 2. marca 1990 zaigrali, zapeli in z besedo nudili našim gostiteljem malo smeha in veselja. S tem smo jim pokazali in povedali, da niso sami, ampak da mislimo nanje. Nastopili smo: ansambel Zvonko Ortan - Korošci, folklora in harmonikaiji KUD Gozdar Črna na Koroškem ter dekliška plesna in dekliška pevska skupina z Raven na Koroškem. Zahvaljujem se vsem, ki so s prevozom in drugimi uslugami omogočili to prireditev, nastopajočim pa za brezhibno izvedeni program. Vsem v Koroškem domu starostnikov v Črnečah pa kličem: Bog vas živi še na mnoga zdrava leta! Zvonko Ortan SPREMEMBE Marjan Kolar Pred nami je drugačen Koroški fužinar, kot smo ga bili navajeni. Zaenkrat sta nova predvsem oblika in videz, po malem bo gotovo tudi vsebina. Med vzroki za prenovo omenimo vsaj dva. Najprej so se v naši družbi zadnji čas zgodile tako številne in velike spremembe, da se menda niso premaknile samo zemljepisne koordinate Slovenije, zato je naravno, da se Fužinar ne more obnašati, kakor da se ni zgodilo nič. Drugič pa ima izdajatelj in založnik, ki že 40. leto plačuje tiskarske račune in avtorske honorarje, vso pravico, da v hudih časih zahteva od uredništva varčnost pri obsegu, zato tudi racionalnost pri pisanju, pri vsebini premike težišč iz preteklosti v sedanjost in pri načinu obdelave posameznih tem zasuk od čustvenosti, ideološkega besedišča in lokalnih mitologij v eksaktnejše pristope posameznih strok. Spomnimo se desetletnih stereotipov o naravnih danostih Mežiške doline, ki so bile: svinec, železo in les, in postavimo obnje današnjo resničnost: rudnik svinca bo treba zapreti, gozdovi so bolni, železarna vidi svojo prihodnost predvsem v finalizaciji izdelkov in strojegradnji. Zato retorika o naših olcaijih, knapih in fužinarjih odhaja v zgodovino. LITERARNE REVIJE UREDNIŠTVO DIALOGOV p.p. 114 62001 MARIBOR Prispevki naj praviloma ne presegajo ene avtorske pole. Slabo tipkane, nečitljive in nelektorirane prispevke bo dalo uredništvo prepisati oz. lektorirati na avtorjeve stroške. Rokopisov ne vračajo. Vsakemu prispevku je treba priložiti: svoj natančen naslov, občino stalnega prebivališča in številko žiro računa. LITERATURA Gosposka 10/1 61000 LJUBLJANA MENTOR Kidričeva 5 61000 LJUBLJANA SODOBNOST Mestni trg 26 p.p. 30-1 61001 LJUBLJANA Koroški fužinar sicer res ne more biti kaj drugega kot lokalen, kvečjemu regionalen časopis, vendar to še daleč ne pomeni, da mora biti provincialen po duhu. Spremembe se sploh težko zgodijo čez noč in ni treba, da bi se. Ne smemo sijih tudi predstavljati tako, kakor da bodo zgodovina, narodopisje pa umetnostna in literarna veda zdaj pregnane iz Fu-žinaija. Nikakor ne. Toda prav je, da s časom dobijo v njem svoj prostor tudi doslej zapostavljena obdobja preteklosti in področja, besedo pa ponudimo predvsem strokovnjakom, saj ni vede, ki ne bi bila v minulih 40 letih napredovala mnogo bolj, kakor bi se to dalo sklepati iz Koroškega fužinarja. Ima pa lahko vsak časopis seveda samo takšne dimenzije in domet kot njegovi sodelavci, torej je zmeraj le seštevek njihovega znanja, širine, duha in veščine pisanja. Čeprav je v naši občini vsako leto več ljudi s fakultetno izobrazbo in raste (posebno v železarni) tudi število magistrov in doktorjev znanosti, bi bilo zmotno misliti, da to avtomatično pomeni tudi večanje števila piscev. Niti število raziskav samo po sebi še ne daje več dobrih poljudnih člankov s teh področij. Strokovnemu znanju je pred-tem treba pač dodati širše razgledanosti, zmožnosti povezav različnih strok ter spretnost izražanja ne le v strokovni, ampak v publicistični zvrsti jezika. A če je klima v železarni naklonjena raziskovanju in pisanju, je zunaj tovarne stanje drugačno. Čeprav ljudi z visoko izobrazbo tudi tu ne manjka, so plačani za to, da dobro opravljajo svoje vsakdanje delo - profesorji poučujejo, zdravniki zdravijo itn. Njihovi opisi del ne obsegajo tudi raziskovalne dejavnosti. Če hoče kdo od njih še po opravljenem strokovnem izpitu študirati in raziskovati, mu tega sicer nihče ne brani, vendar mora to početi v svojem prostem času na račun družine, rekreacije in počitka. To pa zmore le malokdo in zato tudi rezultatov ni toliko, kot bi želeli. Prenovljeni Koroški fužinar naj bi nudil bralcem koristne informacije iz železarne in občine, ki bi jih s časom začeli bogatiti komentarji. Zaželene so sveže pobude z različnih področij, ki bi lahko služile pri razvoju kraja ter nam ostrile sposobnost za ločevanje plodnih predlogov od jalovih. Pri tem se bomo načelno izogibali stran- karskih zdrah, ne bo pa hudo, če bo iz sicer kvalitetnega strokovnega besedila razbrati avtorjevo politično usmeritev. Ko je novi uredniški odbor , Koroškega fužinarja obravna-" val te vsebinske poudarke, je predlagal tudi naslednje spremembe: - Fužinar ni leposlovno glasilo, zato bodo občasne objave proze in poezije v njem prej izjema kot pravilo. (Za literate objavljamo levo nek;y naslovov slovenskih leposlovnih revij, kamor lahko pošljejo svoje prispevke). - Pogrebnih govorov ne bomo več objavljali. V naši občini umre vsako leto nekaj nad 200 ljudi. Objava 20 - 25 govorov pomeni torej krivico do vseh drugih. O tem, kdaj objaviti posmrtni spominski zapis (ne govor!) o kakšnem pomembnem pokojniku, bo uredniški odbor odločil sproti. - Koroški fužinar je v minulih 40 letih objavil veliko število spominskih in drugih člankov o zadnji vojni. S tem je precej prispeval k zgodovinopisju o tej dobi. Praktično ni dogodka iz NOB, ki ne bi bil popisan in osvetljen, nekateri po večkrat. Uredniški odbor je zato ocenil, daje časopis opravil na tem področju pomembno delo. Spodbudili bomo zgodovinarje k potrebnim sintezam, memoarsko gradivo o tem času pa bomo objavili le, če bo po strokovni presoji izjemnega pomena. Koroški fužinar nikoli ni bil časopis ene same generacije in tudi v prihodnje želi družiti različne rodove, ki jim je skupna želja po pisanju in ki imajo povedati kaj lepega, pametnega in novega. Tako naj bi bilo tudi naprej. A ker smo tisti, ki smo svoje prve prispevke vanj napisali konec 50 let, danes 30 - 35 let starejši, je zelo prav, da se nam pridružijo ter nas po malem zamenjajo mlajši. Želimo čimprej spoznati njihova videnja - ne zgodovine, ampak sedanjosti in prihodnosti. Tako je zastavljena ta številka, še bolj pa naj bi bile prihodnje. Fotografije so prispevali: Alojz Krivograd ml., Helena Merkač, Mojca Potočnik- in avtorji člankov. Izdaja Delavski svet Železarne Ravne. Ureja uredniški odbor: Andreja Cibron Marijan Gerdej, Marjan Kolar, dr. Tone Pratnekar, Sonja Smolar, Maks Večko, Mirko Vošner. Uredništvo: glavni in odgovorni urednik Marian Kolar, novinarki Helena Merkač in Mojca Potočnik, tajnica Jelka Jamšek, tel.: 21-131, int. 6304 in 6753 Likovna oprema: dipl ing. arch. Peter Gladež. Tisk: Grafika Prevalje Glasilo je po 7. točki 1. odst. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33/72), in mnenju sekretariata za informacije SRS št. 421-1/72 prosto plačila prometnega davka.