GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA POMURJE Leto VII. — Štev. 50. Murska Sobota, 15. decembra 1955. Cena din 10.—- 18. decembra v Radencih posvetovanje o elektrifikaciji podeželja Električna energija je vedno bolj odločilen činitelj tudi v kmetijstvu, Pomisleki proti elektrifikaciji podeželja in uporabi električne energije v kmetijstvu in gospodijstvu bodo sedaj, ko bo v Sloveniji odpadlo na enega prebivalca tisoč kilovatnih ur energije letno, odpadli, kajti energije bo vedno več za industrijo in podeželje. Z elektrifikacijo podeželja bomo lahko izdatneje mehanizirali kemtijstvo in povečali pridelovalne uspehe na naših poljih. Tudi v Pomurju nam dobro kaže v bodočnosti: strokovnjaki se že ukvarjajo z načrti, da bi zgradili dve manjši elektrarni pri Razkrižju in Cmureku, ki bodo lahko dajale energijo vsej pokrajini ob Muri. Za specialno proučevanje problemov v zvezi z elektrifikacijo podeželja je Pomurje že drugič dalo pobudo — najprej za vsedržavno posvetovanje, ki je bilo ob 10-letnici Ljudske pravice v Radencih, sedaj pa za posvetovanje, ki bo v Radencih 18. decembra in bo imelo regionalni značaj. Nedeljskega posvetovanja se bo predvidoma udeležilo okrog 100 strokovnjakov, gospodarstvenikov in ljudi, ki se zanimajo za elektrifikacijo podeželja, na dnevnem redu pa so poleg razgovora še strokovna predavanja: Ing. Korošec »Elektrifikacija podeželja« ing. Kafol »Elektrifikacija Pomurja« in prof. Blaževič »Uporaba električne energije v kmečkem gospodarstvu in gospodinjstvu.« Na posvetovanju se bodo pogovorili tudi o univerzalni šolski delavnici. Glavni delež pri izvedbi tega važnega posveta bo imela podružnica Elektrotehničnega društva Slovenije iz Maribora. Zborovalcem v Radencih želimo obelo uspeha pri oblikovanju novih načrtov za uveljavljenje elektrike v naši pokrajini, od njihovega posveta pa pričakujemo novih pobud in koristnih napotkov. Martjanski rezervist oficirji za Dan JLA Na svojem zadnjem sestanku so se rez. oficirji martjanskega obč. okoliša pogovorili o ustanovitvi svojega društva, v katerega bodo povabili tudi podoficirje, in sklenili, da se bodo povezali z bližnjimi vojaškim enotami in strelskimi družinami ter se tudi ideološko izpopolnjevali. V sodelovanju s prosvetnim društvom in množičnimi orgnizacijami pripravljajo tudi svečano akademijo v počastitev Dneva Jugoslovanske ljudske armade. Prireditev s pestrim programom bo predvidoma 18. decembra. Priprave vodi poseben odbor. Martjansko društvo rezervnih oficirjev in podoficirjev bo štelo čez 100 članov. -ko S seje okrajnega Sveta za prosveto in kulturo Murska Sobota naj bo poleg gospodarskega in upravno-političnega tudi kulturno središče Pomurja Na plodni seji okrajnega Sveta za prosveto in kulturo prejšnji četrtek je bilo sprejetih več koristnih sklepov, člani pa so dali tudi nekaj dobrih sugestij za napredek kulturno-prosvetnega dela v Pomurju. Med najpomembnejše sodi gotovo načelna soglasna izjasnitev Sveta o nujnosti in potrebnosti gledališke stavke v Murski Soboti. Svet bo predlagal Okrajnemu ljudskemu odboru, Občinskemu odboru in Socialistični zvezi, da dobe za prihodnje leto toliko sredstev, da bo mogoče napraviti idejni načrt novega gledališča. Prav tako pa naj bi skozi vse leto 1956 zbirali gradbeni material in druga denarna sredstva, kar bi znatno pripomoglo k dograditvi gledališča, ki je Soboti kot upravno-političnemu središču Pomurja nujno potrebno. Potrebno bi tudi bilo zainteresirati kulturno in politično javnost vse Slovenije, ki bi prav tako lahko kako pripomogla k realizaciji tega načrta. Svet je sklenil tudi predlagati Okrajnemu odboru SZDL, da bi ta pozval vse občinske odbore, zlasti še soboškega, in vso pomursko javnost, naj čimbolj pomaga pri tem velikem delu. Osnovan je že tudi odbor za gradnjo gledališča, njegov predsednik je tovariš Jože Zrim. V tem odboru bo zastopan tudi predstav nik Sveta in preko njega mora biti Svet stalno informiran o delu odbora, tako da ga bo lahko spremljal in zavzemal do njega tudi svoje stališče. Muzej je v zadnjem času podvzel širšo akcijo za restavracijo nekaterih kulturnih spomenikov, med katerimi je tudi nekaj cerkva. S tem v zvezi se je na terenu razširilo mnenje, češ da ljudska oblast daje težke milijone za popravilo cerkva. V resnici pa gre tu le za tri ali štiri sto tisoč dinarjev in to za to, da bi se ohranili kulturni spomeniki Po- murja, ki so delo ljudskih rok v naši preteklosti in ki jih je treba očuvati. pa naj bo to cerkev, kmečka hiša ali kak drugi umetniški spomenik. Svet je tudi sklenil, da se bo odločno uprl in ne bo dopustil, da bi se zaščiteni parki ali stavbe samovoljno renovirali ali rušili, kakor je to bil primer z grajskim parkom v Soboti, oziroma s. starimi oboki v gradu, ki so jih hoteli porušili. Obe ustanovi, muzej in študijska knjižnica, sta dobili v gradu svoje prostore, vendar bo še potrebno precej sredstev, da se ti pro- stori urede. To velja zlasti za študijsko knjižnico, ki nima niti najpotrebnejšega inventarja, kakor so omare, mize, luči, da o kartotekah in nabavi knjig niti ne govorimo. Če bo študijska knjižnica odprta javnosti junija ali julija naslednjega leta, ji bo pogrebno v novem proračunu precej finančnih sredstev. Svet bo podvzel tudi široko akcijo za zbiranje knjig po vsem Pomurju. To naj bi izvedli predvsem preko učiteljstva. Razen okrajnega sveta za prosveto in kulturo delujejo tudi občinski sveti v M. Soboti, Ljutomeru, Radgoni, Lendavi, drugod pa delajo skupaj s šolskimi sveti. Okrajni svet bo moral navezati še tesnejše stike z njimi in preko njih voditi svojo kulturno-prosvetno politiko. Svet mora kontrolirati tudi razne tečaje. Sedaj je nekaj gospodinjskih tečajev, ki jih bo treba obiskati in nadzirati njihovo delo. Za novo ustanovljeni Center za napredek gospodinjstva pa je treba imenovati Upravni odbor. Končno je predsednik Sveta profesor Zadravec predlagal članom, da bi se ustanovil poseben fond, ali da bi se dobila sredstva za odkup likovnih del domačih likovnih umetnikov, potrebno pa bi bilo tudi zainteresirati socialistična podjetja, da bi slike odkupovala, saj bi prav naša podjetja morala biti mecen socialistične kulture. Od časa do časa, ali pa vsaj enkrat na leto bi bilo potrebno organizirati v Murski Soboti večjo likovno razstavo slovenskih ali celo kakšnih drugih likovnih umetnikov, s katero bi bilo mogoče potovati tudi v ostale večje kraje Pomurja. Na ta način bi se vsaj malo poživil tudi ta, sicer najbolj zanemarjeni del kulturnega življenja v Pomurju. -fš V slavnostnem vzdušju ob 10-letnici ZVVI Sto osemdesetpet invalidov iz vseh osnovnih organizacij Pomurja se je zbralo v nedeljo 27. novembra v dvorani hotela »Zvezda« v M. Soboti k svečani seji v počastitev desete obletnice povojnega uspešnega dela organizacije Na slavnostni seji je govoril sekretar tov. Rudi Rapl o delu invalidske organizacije. V murskosoboškem okraju živi danes 728 osebnih in 838 rodbinskih invalidov. V prvih povojnih letih je ustanovila invalidska organizacija toliko podjetij, da so lahko zaposlili vse delazmožne člane. Invalidi so se v desetih letih uveljavili na vseh področjih družbenega življenja, le pri kulturnoprosvetnem delu je bil delež članov invalidskih organizacij premajhen. Leta 1952 so izročili invalidi 9 urejenih podjetij v upravljanje kolektivom. Ob pregledu desetletnega dela in uspehov so invalidi sklenili, da bodo tudi v prihodnje prispevali po svojih močeh h krepitvi naše družbene ureditve. V TOREK, 20. DECEMBRA ob 19. uri bo v dvorani hotela »Zvezda« v M. Soboti USTANOVNI OBČNI ZBOR SOBOŠKE »SVOBODE«. Vabljeni! VREMENSKA NAPOVED za čas od 16. do 25 decembra Okoli 16. dec. in verjetno tudi okoli 22. dec. sneg. V ostalem suho, s pogostimi razjasnitvami in mrzlo. V jasnih nočeh ostrejši mraz. Seja Okrajnega odbora SZDL Murska Sobota V prihodnjem letu mora Socialistična zveza posvetiti vse sile razvoju zadružništva in dvigu kmetijske proizvodnje Na seji so razpravljali o problemih kmetijske politike na vasi — o nalogah v zvezi s tem — o delu žena-zadružnic na vasi. — Seji so prisostvovali zvezni in republiški ljudski poslanci: Boris Kocjančič, Josip Rus, dr. Marjan Ahčin, Ivan Kreft in Vanek Šiftar, — Delo konference sta vodila predsednik OO SZDL Miloš Ledinek, ki je imel tudi glavno poročilo, ter sekretar okrajnega odbora Jože Gričar. Nekaj splošnih konstatacij o naši kmetijski politiki je najprej dal tov. Ledinek. Resume iz tega: našemu kmetijstvu smo do sedaj posvečali premalo pozornosti. Potem je prešel na konkretne prilike v Pomurju. Kmetijska proizvodnja se je resda nekoliko dvignila, toda to po zaslugi poedinih kmetovalcev. Razne razstave, zlasti kmetijska razstava v Križevcih in v Lendavi, so to nazorno dokazale. Še posebne uspehe smo dosegli v živinoreji. Toda, žal ta način dela še ni množičen, ni še postal splošna metoda. Pri nas še vedno prevladuje ekstenzivni na- čin obdelovanja, ne pa intenzivni. Naše kmetijstvo še ni dovolj mehanizirano, in še to. kar imamo mehanizacije, je premalo izkoriščena. Vse premalo se poslužujemo sodobnih dognanj in izkušenj v svetu. Zato večkrat odkrivamo Ameriko tam, kjer je bila že davno odkrita. Pri pospeševanju kmetijstva so tudi KZ in OZKZ premalo storile. Po trebila je še večja njihova povezanost s terenom. Poseben problem v našem kmetijstvu so kmetijske zadruge, ki jih je na našem terenu 70. Zadruge bi morale biti v stalni zvezi s kmeti, toda ne samo preko trgovine, temveč preko proizvodnje. Tako se je zgodilo, da so šli murskosoboški zadružniki po nasvete na drž. posestvo, ne pa v zadrugo. To samo po sebi ni slabo, toda drž. posestev je veliko manj, zadrug pa je 70. Sedaj smatrajo zadruge za svojo nalogo odkup pridelkov. Prav je, da zadruge odkupujejo in bodo morale odkupovati še naprej. Toda odkup ne sme biti zadrugam cilj, temveč sredstvo. Odkup bi morale vodni tako, da bi z njim stabilizirale cene na trgu, da bi z njim zatirale špekulacijo in monopol, ne pa da nekatere same špekulirajo in ustvarjajo monopol. Tako je neko zadružpo podjetje samo svetovalo kmetom, naj ne prodajajo krompirja jeseni, ker bo spomladi dražji. Danes se je življenjski standard našega kmeta zelo zvišal. Nikakor nismo proti temu in se tudi ne bomo borili proti zvišanju življenjskega standarda na vasi. Vprašanje pa je, kako je ta standard nastal: ali z višjo proizvodnjo ali ob nizki proizvodnji in visokih cenah. Prav gotovo pri večini drži slednje. Zato je tudi vprašanje, kako dolgo bo ostal. Višji standard je mogoč in stabilen samo ob večji proizvodnji. Zato mora biti osnovna naloga kmeta, zadrug in tudi političnih organizacij zvišanje proizvodnje. To pa bomo dosegli s pospeševanjem kmetijstva, z uporabo sodobnih dognanj, z večjo pomočjo strokovnjakov, pravilno politiko zadrug, s pravilni kreditiranjem in subvencioniranjem, da bomo vlagali sredstva tja, odkoder se bodo tudi najhitreje vračala. Tako bo treba sredstva, ki jih bo imela Okrajna zadružna zveza prihodnje leto na razpolago, smotrno razdeliti, prej pa še napraviti analizo tega, kam smo letos vložili sredstva. Posebno pažnjo je treba posvetiti zadrugam, strokovni usposobljenosti vodstva teh zadrug, še posebej pa zadružnim zborom, ki bi mo- rali močneje poseči v vodstva zadrug. Primer uveljavljanja zadružnega zbora je bil v Veliki Polani, kjer so se zadružniki uprli upravnemu odboru, da bi tako kot zadruga v Lendavi prodajala stroje kmetom. Potrebno bo tudi združiti nekatere manjše zadruge z večjimi tam, kjer se bo pokazala potreba. Zadruge bo treba tudi bolj usposobiti za izvoz. Tudi kadrovsko politiko nekaterih zadrug bo treba spremeniti. V vodstvu zadruge naj bodo najboljši in pošteni kmetje, ki bodo razumeli vlogo zadruge na vasi, v razvoju soc. sil na vasi, nikakor pa ne spadajo v vodstvo zadruge ljudje, ki spreminjajo kmet. zadruge v podjetja s kapitalističnimi tendencami. (Nadaljevanje na 2. strani) Zgradba podr. Narodne banke o M. Soboti Tetka zima je potrkala tudi na pokrajino ob Muri in nam zadnje noči natresla precej snega, ose zato, da se bo lahko po beli odeji pripeljal k nam na saneh težko pričakovani in pri naših malčkih zelo priljubljeni dedek Mraz. — Na sliki: Prva letošnja zimska idila na soboških ulicah. MKUD »Štefan Cvetko« — gimnazija M. Sobota — mladinski pevski zbor. Iz razprave na seji Okraj. odb. SZDL v M. Soboti (Nadaljevanje s 1. strani) V razpravi, ki je sledila, so člani odbora še razširili in s primeri podkrepili in dopolnili predsednikovo poročilo. Tako je predsednik Gospodarskega sveta Rado Pušenjak dejal, da se povsem strinja s pospeševanjem kmetijstva v Pomurju in da je treba tu ustvariti široko fronto, vendar ne povsem ukiniti dosedanjega načina, ker bi to utegnilo povzročiti v našem kmetijstvu nove težave. Treba je tudi združiti manjše zadruge z večjimi, vendar ne prisilno, temveč v skladu s težnjami zadružnikov in potrebami kraja. V nadaljevanju je govoril tudi o problemu mlinarstva v Pomurju. Večinoma se mlini okoriščajo na račun proizvajalcev pa tudi potrošnikov. Tako je značilen primer mlinarskega podjetja v Soboti, ki je imelo letos 20 milijonov čistega dobička, medtem ko je »Mura« imela le 8 milijonov, kakor je navedel tov. Vanek Šiftar. Tov. Pušenjak je še razpravljal o trgovini in dejal, da mora imeti naša trgovina obveznosti tudi do domačega trga in ne samo do inozemstva. O mlinih pa je bil mnenja, naj preidejo v socialistični sektor, ker bi se na ta način onemogočilo izkoriščanje. Tov. Pavle Korošec, direktor Kmetijskega posestva v Lendavi, je razpravljal najprej o pospeševanju kmetijstva. O tem je rekel, da naj bodo kmetijski poskusi še naprej, vendar naj bodo vodeni organizacijsko, ne pa stihijno. Povezani naj bodo s pospeševalnim odsekom zadruge na določenem teritoriju. O socialističnih obratih v kmetijstvu je dejal, da nam nekateri, slabo vodeni in zanemarjeni, zelo škodijo. Tako je navedel primer Turnišča, Dobrovnika in Kobilja, kjer imajo povsod mnogo lepe zemlje, ki pa je neizkoriščena. Večina zemlje je v najemu ali pa jo zadruge zanemarjajo. Najbolje bi bilo, da jih priključimo bližnjim drž. posestvom. Končno je omenil še finančna sredstva in izrazil mnenje, da bi bilo bolje, če bi bil kmetijski sklad razdeljen med občine, nekaj pa bi ga bilo na okraju. Tov. Vanek Šiftar je dejal, da bi bilo treba že enkrat začeti t melioracijo naših travnikov, ki bi lahko dali mnogo dobre orne zemlje. Govoril je tudi o zavarovanju kmetijskih pridelkov ter o hranilnicah, ki pa bi morale biti ločene od zadrug in — kar je še posebej važno — zajamčiti morajo tajnost vlog. Med ostalimi diskutanti. se je oglasil tudi tov. Kuhar, predsednik martjanske občine, ki je govoril o zvišanju življenjskega standarda in dejal, da se je zvišal pri okoli 70% kmetov, marsikje res tudi na račun špekulacije. Govoril je še posebej o onih kmetih — teh je skoraj polovica — ki se prav dobro zavedajo, da se solidni življenjski pogoji morejo izboljšati le ob solidnem gospodarjenju in povišanju proizvodnje. Ti gospodarji tudi vlagajo mnogo sredstev v gospodarstvo. Dodal pa je, da mi včasih sami dajemo možnost kmetu, da špekulira in da pri tem tudi nekatere zadruge niso izjema. Rekel je, da gre zadrugam preveč za dobiček, ne pa za pospeševanje kmetijstva. O pospeševalni službi je bil mnenja, da je preveč vodena iz pisarn in da bi kmetijski strokovnjaki morali biti predvsem na terenu. V diskusiji k predsednikovemu poročilu se je oglasil še sekretar okrajnega odbora tov. Jože Gričar. Diskusija se je nadaljevala, v glavnem v smislu nakazanega poročila. Plodna je bila tudi debata o delu žena-zadružnic na vasi. Okrajni odbor Socialistične zveze je v zvezi s poročili ter razpravo sprejel tudi ustrezne sklepe. JE PRAV, da ima vsaka vas v beltinski občini SVOJ KRAJEVNI ODBOR? O tem smo mnogo razpravljali v času, ko smo se pripravljali na sprejemanje občinskih statutov, nismo pa si bili v tem enotni. Tako imajo v večini občin po dve ali celo več vasi skupni krajevni odbor. Ne bom ocenjeval, ali je bilo pravilno in potrebno v vsaki občini združevati več vasi v en krajevni odbor, marveč želim bralcem posredovati le nekaj praktičnih izkušenj iz beltinske občine. Komisija za statut pri Ob LO je upoštevala želje vaščanov, naj bi vsaka vas imela svoj krajevni odbor. Ljudskemu odboru je predlagala, naj sprejme v osnutek statuta določbo: »vsaka vas ima svoj krajevni odbor«. Ljudski odbor je to določbo osvojil in kmalu zatem so bili zbori volivcev v vseh vaseh naše občine. Poznejša praksa je pokazala, da so težnje ljudstva pravilne. Kljub začetnim težavam, na katere smo marsikje naleteli pri prvem sklicevanju -zborov volivcev, so krajevni odbori kmalu po izvolitvi s svojim delovanjem opravičili svoj obstoj. Na prvih sejah so izvolili predsednike in potem takoj začeli proučevati zanemarjene in pereče probleme. Dokazali so, da so s pomočjo ljudskega odbora in političnih organizacij sposobni izvesti sleherno nalogo, ki se nanaša na njihovo vas. K temu je precej pripomogla DOBRA IZBIRA PRI VOLITVAH KRAJEVNIH ODBOROV ki so bili izvoljeni, pa čeprav ponekod na tretjič sklicanih in zares množično obiskanih zborih volivcev. Prav zaupanje velike večine volilnih upravičencev je privedlo do tega, da so bili izvoljeni tovariši, ki ne bodo dopustili, da bi kdorkoli zapravljal to zaupanje. To pričakovanje lahko utemeljimo tudi s tem. da so izvoljeni krajevni odbori že z dosedanjim delovanjem dokazali svojo zrelost, da imajo redne seje. da proučujejo pereče probleme svojih krajev, da redno sprejemajo važne sklepe in posredujejo ljudskemu odboru pomembne predloge. Tudi na posvetovanju predsedninikov KO — bilo je 26. novembra — ni bilo niti enega neupravičenega izostanka. Dva predsednika sta poslala na posvetovanje svoja zastopnika. Pogovorili so se o tem, kako naj poteka bodoče delovanje krajevnih odborov. Prisotni predsedniki so v tem pogledu predlagali marsikaj koristnega in sprejemljivega. Govora je bilo tudi o tem, kje dobiti ustrezne prostore za seje (ponekod jih nimajo!) in potreben inventar, kako urediti arhiv in kako je treba sodelovati z ljudskim odborom in uslužbencem krajevne pisarne. Najbolj dolgo smo se ustavili pri vprašanju: KAJ NAJ KRAJEVNI ODBOR REŠUJE NA SVOJIH SEJAH IN KAJ NAJ REŠUJEJO VOLIVCI NA SVOJIH ZBORIH Popraviti je treba zanemarjene vaške poti in ukrepati proti poplavam, določiti bo treba poljske čuvaje, ki jih domala nikjer nimajo. V prihodnosti bodo na seje krajevnega odbora vabili tudi odbornike SZDL. Z zadovoljstvom so sprejeli tudi izvlečke iz statuta in navodila, ki jih je zanje pripravil ljudski odbor. V navodilih so nanizane vse pomanjkljivosti pri dosedanjem delovanju in predlogi za to, kako jih je treba odpraviti. Največja slabost je bila: aktualne probleme so premalo skrbno obdelali, zato so bili tudi sklepi včasih preveč splošni in pomanjkljivi. Tudi na zborih volivcev bo treba bolj paziti na to, da ne bodo posamezni kričači in svojevoljneži po nepotrebnem in neovirano onemogočali trezno razpravljanje in sprejemanje ustreznih zaključkov. Prav v tem je bil dosedaj največkrat vzrok za govorice volivcev: »Kaj bi hodili na zbore, če pa se tam samo stvari lotevamo, ne da bi potem karkoli storili.« Povsem razumljivo je. da se zbori volivcev ne morejo obnesti, če o posameznih problemih ne razpravljamo dovolj temeljito in če so temu primerni tudi sklepi. KORISTNO SODELOVANJE V beltinskem občinskem okolišu, ki zajema petnajst velikih in gospodarsko zaokroženih vasi, je potemtakem v vsaki vasi potreben krajevni odbor. Težko je verjeti, da bi mogli redki krajevni odborniki uspešno reševati probleme, ki so svojstveni za vsako vas posebej, v krajevnih odborih, ki bi združevali koristi več vasi. V takem primeru bi se neogibno porajala' nesoglasja: odborniki se ne bi mogli nepristransko opredeliti za to, kateri vasi je treba trenutno posvečati največ pozornosti. Sedaj so vasi v beltinski občini popolnoma samostoj- ne in lahko po svojih odborih neodvisno odstranjujejo svoje probleme. Tudi probleme, ki se tičejo dveh vasi, je mogoče odstraniti, če se o tem dogovorita in sodelujeta prizadeta krajevna odbora. Samo en primer: krajevna odbora Beltinci in Odranci sta se odločila za skupno popravljanje vaške poti, ki vodi po beltinskem območju, a uporabljajo jo pretežno prebivalci Odranec. Taki primeri torej ne nasprotujejo naši tezi: vsaka večja vas naj ima svoj krajevni odbor! In naposled: ali ni v dobro samouprave delovnih ljudi, če slednji v večjem številu sodelujejo v svoji oblasti in če so izvoljeni predstavniki bolj povezani s svojimi volivci, kakor pa bi bili tedaj, če bi pri uveljavljanju krajevne samouprave sodelovalo pol manj prebivalcev? Na to vprašanje bomo dobili vedno isti odgovor: taka organizacija je pravilna in tudi v praksi potrjena. Prepričani smo lahko, da bodo krajevni odbori mnogo pripomogli k nadaljnjemu razvoju demokratičnosti v naši samoupravi in da bodo v okviru svojih pristojnosti uspešno izvajali številne naloge ter tako dejavno pomagali ljudskim odborom in državnim organnom. Stane Gospodarska vprašanja na četrti seji Obč. LO Cankova Odborniki Ob LO Cankova so na svoji četrti seji — bila je 26. novembra — poslušali poročilo komisije za prevzem inventarja in arhiva, ki je uspešno zaključila svoj posel. Tudi o poslovanju občinske uprave v zadnjem času so sc temeljito pogovorili; v poročilu so bile obelodanjene slabosti in uspehi, vse zato, da bi se vsak član ljudskega odbora seznanil z delovanjem uprave in njenimi nalogami pri utrjevanju komunskega sistema. Seja je bila živahna zlasti tedaj, ko so sprejemali pet odlokov v zvezi s poslovanjem nove občine: odlok o veljavnosti predpisov bivše občine za območje sedanje občine, odlok o pristojnostih krajevnega urada, odlok o dodatnem proračunu, po katerem bo mogoče poraVnati vse obveznosti občine do konca proračunskega leta itd. Na predlog sveta za gospodarstvo je ljudski odbor ustanovil na tej seji obrtno gradbeno podjetje »Temelj«, ki bo lahko, če bo dobro organizirano, precej prispevalo k povečanju narodnega dohodka v občini. Podjetje se bo lahko tudi uspešno borilo proti šušmarstvu in izigravanju veljavnih predpisov po posameznih gradbenih mojstrih. Na predlog sveta za zdravstvo je bila ustanovljena občinska zdravstvena postaja in imenovan dr. Igor Marinček za njenega upravnika. Istočasno bo opravljal tudi posle sanitarnega inšpektorja. Postaja bo lahko mnogo prispevala za izboljšanje zdravstvene službe v občini. Zelo živahna je bila razprava v zvezi z nahajališčem bazalta v okolici Ocinja. Odborniki so izražali splošno željo prebivalstva, noj bi komisija geološkega inštituta raziskala to območje, kajti v okolici je tudi več mineralnih vrelcev. Po njihovem mnenju bi bilo mogoče z manjšimi investicijskimi sredstvi začeti kopati bazalt in črpati mineralno vodo. Burno je bilo, ko so razpravljali o občinskih dokladah za bivšo občino Cankova. Nekateri so sprva valili krivdo na občinsko upravo, da so občinske doklade na tem območju večje kot drugje, posamezni odborniki iz bivše cankovske občine pa so pozabili, da so nekoč glasovali za odlok o vpeljavi doklad in da smo tako zbrana sredstva večinoma porabili za odplačilo anuitet za najeta posojila, ki smo jih potrebovali pri gradnji električnega daljnovoda v cankovski občini in nekaj za ureditev drugih komunalnih naprav. Za daljnovod dolguje občina okrog 8 milijonov din. Zgodbo o »prevelikih dokladah« so verjetno nadaljevali na terenu tudi odborniki bivšega Ob LO Cankova, zato je v posameznih vaseh nastalo vrenje, ki so ga izkoristili našemu razvoju nenaklonjeni ljudje, začeli metati blato na ljudsko oblast in povzročili nezadovoljstvo med ljudmi. Socialistična zveza ni znala ljudem pravilno pojasniti te zadeve in zamašiti usta posameznim nergačem, marveč je ostala v »ilegali«. Zato so akcijo začeli voditi tisti, katerim to najmanj pripada. Občinsko vodstvo SZDL je hotelo to zadevo pravilno pojasniti ljudem in je sklicalo sestanke v nekaterih krajih, toda zgodilo se je, da so bili sestanki v vaseh, kjer je tlel največji »ogenj«, najslabše obiskani. Prebivalci Skakovec so povedali, da so najbolj prizadeti, ker so jim izračunali največji dohodek in seveda tudi največje občinske doklade. Katastrskega čistega donosa pa v resnici ni izračunala občina, marveč že leta 195. posebna komisija OLO M. Sobota. Morda so v tem pogledu res takšna nesorazmerja med Skakovci in sosednjimi kraji, vendar bi se to dalo popraviti. To bi lahko zahtevali volivci na svojem zboru, ki bi ga morala SZDL poprej temeljito pripraviti. Toda: v Skakovcih so zbori volivcev in sestanki SZDL redkokdaj sklepčni! Sleherni volivec bi se moral zavedati, da je od njegove aktivnosti odvisno delovanje komunskega sistema: sleherno govoričenje po cestah je nekoristno, večkraj pa tudi škodljivo, zlasti še tedaj, ko, naši oblasti nenaklonjene osebe povzročajo nezadovoljstvo med ljudmi. V tem primeru so hotele izkoristiti opisani gospodarski ukrep za kaljenje enotnosti občanov, kar se jim je tudi delno posrečilo v krajih, v katerih niso občutili dovolj odločnega nastopa SZDL. Razen tega je ljudski odbor na tej seji ustanovil tudi sklad za štipendije, imenoval šolski odbor KGŠ V Rogaševcih in nekatere nove člane sveta za šolstvo. Vodstvu okrajne pošte v M. Soboti je predlagal, naj čimprej izboljša dostavno službo v poštnem okolišu Rogaševci, kjer dobivajo ljudje pošto s 3 do 4-dnevno zamudo. Prav tako so odborniki izrazili željo, naj bi na avtobusni progi M. Sobota—Rogaševci vozil večji avtobus, zlasti sedaj v zimskem času. V. K. Tovarna mlečnega prahu v M. Soboti TUDI S PRIDNIM DOPISOVANJEM POMAGAŠ ŠIRITI »POMURSKI VESTNIK« Več aktivnosti pri izobraževalnem delu . . . V začetku meseca je bil v Radencih občni zbor sind. podružnice slatinskega podjetja. Nekatera poročila so bila zelo suha, zlasti tajniško, saj je obsegalo le skromnih 5 vrstic. Bolj živahna je bila razprava, ki pa tudi ni prinesla kakšnih posebnih sklepov in smernic za bodoče delo. Krajevni sindikalni svet in občinski ljudski odbor je zastopal podpredsednik občine Anton Strajnšak, ki je priporočal članom podružnice več aktivnosti pri vključevanju v kulturno prosvetno delo pri DPD Svoboda. Zlasti je poudaril važnost in nujnost ter potrebo po zimskem izobraževalnem delu. Podružnica, ki šteje v času glavne sezone okrog 270 delavcev in nameščencev, bi lahko mnogo dala za napredek in izobrazbo svojih članov. Predlagal je, naj bi se po možnosti vsi člani naročili na glasilo Socialistične zveze Naša skupnost. Podružnica ima ženski pevski zbor, ki je včlanjen in dela v okviru DPD »Svoboda«. Prav tako se udejstvujejo člani v igralski družini. Lani so se. člani podružnice udeležili proslave 90-letnice ustanovitve gasilskega društva v Varaždinu ter slavnosti ob postavitvi temeljnih kamnov za spomenik padlim borcem v Vidmu ob Ščavnici in v Ljutomeru. Priredili so še izlete v Zagreb, na Plitvička jezera, na Pohorje in Bled. »POMURSKI VESTNIK« TVOJ DOMACI LIST — ZATO SI GA BREZ OKLEVANJA NAROČI MLADI POTNIKI — PA TAKI! Na železniški progi od M. Sobote do Hodoša se vozijo vsak dan tudi dijaki. Nad njihovim vedenjem se potniki zgražajo. Pogostokrat se jih nekaj strpa v kupe, kjer razbijajo, kričijo in »kraljujejo« v kupeju do zadnje postaje z izgovorom, da je vse zasedeno. Le redko se spomni kateri, da odstopi sedež starejšemu. Vsekakor bi bilo priporočljivo, da o tem razmislijo vzgojitelji in starši. Potnik KULTURNI PROBLEMI ALI NAJ OSTANE POMURJE RES ETNOGRAFSKA ZANIMIVOST SLOVENIJE? POLEMIKO O GLEDALIŠČU NADALJUJE ŠTEFAN SEDONJA: S predolgo polemiko o vprašanju, ali je gledališče potrebno ali ne, si lahko pridobimo sloves nekulturnih kulturnikov, ki sredi dvajsetega stoletja vneto razpravljajo o tem, kar je bilo starim Grkom jasno že pred dva tisoč pet sto leti. Vprašanje, ali je gledališče Murski Soboti kot mestu potrebno, nas zaenkrat ne zanima. Dejstvo, da Sobočanom v desetih letih svobode ni uspelo zgraditi tudi najskromnejše gledališke dvoranice, da je po desetih letih svobode ostala na soboškem »odru« v domu Partizana poleg vegastih stolov in skoraj nerabnih kulis še vsem dobro znana temno modra zavesa, ki se rabi ob vsaki priložnosti, da zakrije in izpolni njega strašno goloto in praznino: ugotovitev, da smo sredi gledališke sezone in še nismo doživeli nobene premiere -vse to je lahko nepoučenemu človeku zadosten razlog za sklep, da gledališče Soboti res ni potrebno — blago rečeno — Sobočani izhajajo še kar dobro tudi brez gledališča. Mi, ki položaj poznamo, smo mnenja, da bi bil tak sklep krivičen. Malo bo koristilo stvari, če se spustim v široko analizo objektivnih težav in subjektivnih malomarnosti. zaradi katerih se je gledališko življenje v Soboti moralo razvijati brez gledališča. Taka analiza bi bila zanimiva, morda celo poučna, marsikaj bi razkrila in pojasnila, toda končala bi se vsekakor s klavrno ugotovitvijo, da zaradi teh in takih objektivnih in subjektivnih razlogov gledališča v Soboti ni. Za marsikoga bo manj boleče, za skupnost pa bolj koristno, če postavim to neveselo ugotovitev za izhodišče svojim mislim. Zgoraj sem zapisal, da zdaj ni važno, če je gledališče Soboti potrebno ali ne, če si ga Sobočani žele ali ne, važno je, da je Sobota, tista Sobota, ki je postala politični, upravni. gospodarski in kulturni center pokrajine ob Muri, bodočemu gledališču nujno potrebna, saj ga bo morala zgraditi in vzdrževati, kulturni dom, v katerem naj bo tudi dobro gledališče, pa je potreben vsemu pomurskemu ljudstvu in ono ima polno pravico, v skrajnem primeru celo dolžnost, da od pristojnih forumov izsili zgraditev centralnega kulturnega žarišča, ki ne bo samo kvalitetno interpretiralo gledališke umetnosti, ampak bo tudi usmerjalo in pomagalo pri razvoju kulturnega, posebej pa gledališkega življenja v naši pokrajini. Nikakor ne mislim, da bo z bodočim gledališčem rešena vsa naša kulturna problematika, ne pretiravam pa. ko trdim, da bo gledališče z dobrim ansamblom in primerno tehnično opremo lahko osnova za višjo in kvalitetnejšo dejavnost na tem, vsaj v kulturnem pogledu nekoliko zanemarjenem delu slovenske zemlje. Poglejmo na stvar s široke perspektive, s perspektive vsesplošnega kulturnega dviganja in rasti našega človeka in jasno nam bo, da zahteva po centralni gledališki hiši v Murski Soboti ni muhavost nekaterih kulturnih glav in gledaliških sladokuscev, pač pa je ta zahteva globoko utemeljena z razvojem našega življenja in z značajem naše družbene ureditve. Končno pa ne zahtevamo nič tako velikega, nemogočega; zahtevamo le to, kaj: imajo centri, kakršna je Sobota, že širom Slovenije, zahtevamo le to, kar drugod že imajo. Zavedati se moramo dejstva, da smo nekaj zamudili, da v nečem zaostajamo. Pred vojno Pomurje, še posebej pa Prekmurje, skorajda ni imelo industrije. Z izjemo majhnega kombinata pri Lendavi in nekaterih manjših industrijskih obratov tudi po vojni ni bilo pri nas zgrajenega kaj velikega, medtem ko so širom naše domovine rasli industrijski giganti. Tudi v bližnji bodočnosti ne moremo pričakovati, da se bo naša pokrajina močno industrializirala. Za to so lahko različni razlogi; strateški. prometni, pomanjkanje surovin itd. Torej bomo v bodoče obdelovali polje in gojili živino. Izrazito agrarna pokrajina bo vsaj za določeno dobo obdržala svoj agrarni značaj. Prav! Bomo kmetje, toda s tem še ni rečeno, da moramo biti in ostati kmetavzarski. Če so razlogi za to, da ne gradimo tovarn, kje in kakšni so razlogi, da si ne zgradimo centralnega kulturnega doma z gledališčem? Ali naj ostane Pomurje res etnografska zanimivost za ostalo Slovenijo?! Ali bomo dopustili, da si bodo ljudje ustvarjali svojo predstavo o Prekmurju po motivu, ki prikazuje na pol podrto, s slamo krito kmečko bajto s štorkljo na dimniku in s topoli v ozadju, ko pa je vendar naše ljudstvo sposobno, delavno in si želi vse stranskega napredka! Pretehtajmo dobro to stvar in zahteva po gledališču se nam ne bo zdela preuranjen absurd, ampak neizprosen diktat časa. Ko sem zapisal, da bo morala Sobota zgraditi in vzdrževati bodoče gledališče, nikakor nisem mislil Sobote kot mesta, niti soboške občine. Sobota sama, ki nima močne industrije, se ne more brez vidnejše škode za njen vsestranski razvoj lotiti 2 POMURSKI VESTNIK, 15. decembra take gradnje. Pri gradnji gledališča v Murski Soboti morajo na ta ali drugačen način sodelovati vsi, za katere se bo to gledališče gradilo — vse Pomurje. In ne samo Pomur- je! Tudi Ljubljana, ki ji dejansko stanje pri nas mora biti znano, verjetno ne bo mogla ostati ravnodušna ob naših naporih. Rado Pušenjak, predsednik Sveta za gospodarstvo pri OLO M. Sobota STANJE v TRGOVINI IN UKREPI ZA NJENO IZBOLJŠANJE (Nadaljevanje iz prejšnje številke Pomurskega vestnika) V trgovini se cesto dogaja, da podjetja, tako naravno nastali dobiček zapravijo v raznih negospodarskih oblikah zniževanja cen. Tu ne gre za zniževanje cen, ki so nujna z ozirom na padec vrednosti poedinih vrst blaga. Smatram, da je pravilno edino to, da trgovska podjetja dobiček, ki nastane kot posledica rednega in pravilnega kalkuliranja in solidnega poslovanja izkažejo, da ga ne zapravijo, temveč, da ga odvedejo okrajnemu ljudskemu odboru, zlasti v primeru, da tvori dobiček podjetij sestavni del okrajnih dohodkov za pokritje planiranih obveznosti. SREDSTVA SE MORAJO HITRO OBRAČATI Kakšnega bistvenega odstopanja pri plačnem fondu v trgovini pri nas ni bilo mogoče ugotoviti, kljub temu, da bi bilo zlasti z ozirom na družbene instrumente v delu okraja to možno. Kar se tiče obratnih sredstev, večina trgovskih podjetij ni imela težav, razen nekaterih, kjer bi bil lahko promet veliko večji, če bi imela podjetja dovolj obratnih sredstev. Koeficient obračanja je pri nekaterih podjetjih izredno nizek. Taka podjetja bodo morala storiti vse, da bodo koeficient obračanja povečala. Potrebna je zdrava konkurenca Gospodarski svet pri OLO Murska Sobota se je pečal na svoji zadnji seji o problematiki trgovine ter sprejel med drugim sledeče zaključke: Nujno je, da čimprej uvedemo tudi pri kmetijskih zadrugah takšen sistem nagrajevanja, ki bo vzpodbujul trgovske uslužbence, v čemer je pogoj za boljše poslovanje in večji promet v zadružnih poslovalnicah. Kakor prikazuje analiza, je gospodarstvo v malih samostojnih trgovinah na zelo nizki stopnji, kar povzroča samo zvišanje stroškov, ki gredo v breme potrošnikov. Zaradi tega je potrebno s 1. januarjem 1956 likvidirati vse one samostojne trgovine, ki ne izpolnjujejo pogojev za samostojne trgovine, ker nimajo potrebnega števila osebja: poslovodje, blagajnika, knjigovodje in več prodajalcev. Te trgovine se naj priključijo drugim podjetjem, da bo na ta način možna v večji meri družbena kontrola. Pri reorganizaciji pa moramo upoštevati specializacijo trgovine, ker je nemogoče, da bi lahko eno podjetje prodajalo tako živila, kakor tudi ostalo industrijsko blago. Potrebna je močna konkurenca. V Murski Soboti, Lendavi, Radgoni ter Ljutomeru je organizacijo trgovin po načelu specializacije in konkurenčnosti mogoče uresničiti. Za redne sejme smatramo le one živinske sejme, ki jih niso organizirale zadruge, kar znači, da so to le tradicionalni splošni sejmi, na katerih se lahko pojavijo kot odkupovalci tudi gospodarske organizacije. Sejme, ki jih organizirajo za svoje področje kmetijske zadruge, moramo razumeti kot dogonska mesta, na katerih se lahko pojavi kot odkupovalec samo zadruga, ki je dogonsko mesto organizirala. Gostinske organizacije bodo odkupovale pridelke na trgih na drobno, pa tudi direktno od kmetovalcev v neposredni okolici. Živino pa naj gostinske organizacije nabavljajo le pri kmetijskih zadrugah. Izjema glede nakupa živine naj velja le za one gostinske obrate, ki kuhajo hrano za abonente in v primeru, da je tak nakup cenejši. Gospodarski svet zasleduje trgovinsko problematiko Gospodarski svet pri OLO je mnenju, da kmetijske zadruge na našem področju izpolnjujejo vse pogoje za reden promet z vsemi kemtijskimi pridelki tako, da niso potrebne odkupne postaje. Zaradi tega je predlagal gospodarski svet Državnemu sekretariatu za gospodarstvo pri LRS, naj izda za območje našega okraja prepoved za ustanavljanje odkupnih postaj. S tem bo odklenkalo premnogim nakupovalcem, katerih pretežni del je imel mastne zaslužke za malo, ali pa nič dela, kar je šlo v breme tako proizvajalca, kakor potrošnika. Posebej pa je treba opozoriti kmetijske zadruge, da ne bodo sedaj one nadaljevale sistema odkupovanja po nakupovalcih, ki sc bodo skušali vgnezditi pri kmetijskih zadrugah. Ker so nekatere kmetijske zadruge še vendarle šibke za prevzem vseh odkupnih poslov, bodo morali upravni odbori teh pravočasno urediti vse potrebno za odkup, ker bi sicer lahko nastale resne težave pri prodaji kmetijskih pridelkov. To je važno tembolj, ker zadruge v bodoče ne bodo smele odkupovati na območjih drugih KZ, temveč le na svojih območjih, kar bo tržna inšpekcija sproti kontrolirala. Mnogi odkupovalci se bodo sicer težko vživeli v novo situacijo, ter bodo skušali nadaljevati svoje delo kot črni trgovci. Nakupovali bodo blago po vaseh ter ga prodajali sami na mestnih trgih. Zadruge in odkupna podjetja pa bodo morala onemogočiti take pojave z rednim pošiljanjem blaga iz Pomurja na vse, vsaj bližnje večje trge. Z izbiro blaga moramo potrošnika zadovoljiti Da ne bodo potrošniki prisiljeni kupovati blago v večjih mestih, s čemer izgubljajo čas in si povzročajo nepotrebne stroške, je trgovina v bodoče dolžna skrbeti v večji meri za primerno založenost trga in za večjo izbiro blaga. Zlasti nekatere občine, kjer je povprečje blagovnega prometa na poedinca izredno nizko, bodo morale bolj usposobiti trgovino, da bo lahko zajela večino kupne moči potrošnika na svojem območju. Gospodarski sveti pri občinah bodo morali v bodoče večkrat analizirati stanje v blagovnem prometu, ugotavljati, kakšna je kupna moč na njihovem področju, kakšen je iztržek trgovine ter iskati vzroke, zakaj kupujejo potrošniki blago izven svojega področja, in na to potrebno ukrepati. Ker bo rabila trgovina še več lokalov, bi bilo potrebno, da se ji vrnejo trgovski lokali, ki služijo sedaj drugim namenom. Sanitarna inšpekcija premalo skrbi za higieno v trgovskih lokalih. SODOBNI LOKALI -KULTURNA POSTREŽBA Stanje v naših trgovskih lokalih je na splošno slabo. Primerno urejenih lokalov v našem okraju je zelo malo. Za ureditev trgovskih prostorov se ni investiralo v zadnjih letih skoraj ničesar. Trgovski nameščenci se zadovoljujejo s tem. da delajo cele dneve v temi. Večina izložb dokazuje izredni primitivizem v naši trgovini. Kupec se v takih lokalih, če gleda naše »izložbe« prav gotovo ne more počutiti dobro. V večini trgovin vlada glede namestitve blaga prava anarhija. Menim, da je bilo največ krivde za tako stanje na sami trgovini, ki ni čutila dovolj potrebe po urejenosti trgovskih lokalov in izložb. Izjeme so zelo redke. Ena takih redkih izjem sta dva trgovska lokala podjetja Merkur v Ljutomeru, ki ima izložbe v večernih urah razsvetljene, kar vpliva zelo prijetno na mesto v ponočnih urah. Gospodarski svet meni, da je pač že skrajni čas, da začnemo urejevati tudi trgovino in da se tudi- pri trgovskih uslužbencih pojavi smisel za lepoto, ki ima danes že močno vlogo v trgovini. Prav posebno pa je važno, da vlada največja higiena, čistoča in red, zlasti v trgovinah z živili. K uspehu naj pomagajo tudi: trgovinska zbornica, občine in potrošniški sveti Trgovinska zbornica naj proučuje takšen sistem notranje organizacije, ki bo omogočal točen pregled nad poslovanjem in zmanjševal možnost gospodarskega kriminala. Zbornica mora imeti skrb za nadaljnje usposabljanje kadra v trgovini, mora organizirati tečaje, ter skrbeti, da bo imela primerno knjižnico, ki bi naj bila na razpolago članstvu. Gospodarski svet pozdravlja pobudo zbornice, ki namerava že v naslednjem letu graditi v breme republiškega fonda za vzgojo trgovskih kadrov vajeniško šolo v Murski Soboti. Okrajna finančna inšpekcija je dobila nalog da prekontrolira, kakšno je gospodarstvo v onih trgovinah odnosno trgovskih podjetjih, ki izkazujejo zelo velik pribitek k nabavni ceni. Ob novi organizaciji trgovine bi morali ustanoviti tudi potrošniške svete po načelu: vsaka samostojna trgovina — potrošniški svet. Na območju okraja moramo usposobiti tudi trgovino z odpadki, ki je bila dosedaj premalo delavna. Trgovinska zbornica in tržna inšpekcija bosta preštudirali, če je sedanja organizacija sejmov primerna. Potrebno je sestaviti osnutek za tržni red, tako glede prostorov, kjer prodajajo gospodinjske potrebščine, kakor tudi glede trgov, kjer prodajajo živino. Zbornica pa bo proučila tudi možnost ustanovitve agencije za prodajo nepremičnin, s čemer bo zelo ustreženo tako prodajalcem, kakor kupcem nepremičnin. V MESECU »POMURSKEGA VESTNIKA« POSTANI NAROČNIK SVOJEGA DOMAČEGA LISTA Prazni k Republike v Franciji Jugoslovani v Franciji so na svoj način proslavili Praznik republike — 29. november. Združenje Jugoslovanov v Franciji »Bratstvo — jedinstvo« je 26. novembra priredilo svoj tradicionalni veliki bal pod pokroviteljstvom ambasadorja Jugoslavije v Franciji tov. dr. Aleša Beblerja. Prireditev je potekla v svečanem in domačem razpoloženju, prisostvovali pa so ji vsi člani naše ambasade in diplomatskih predstavništev ter okrog 500 izseljencev. Prisotne je najprej pozdravil prekmurski rojak Jean Svetec (doma iz Šalovec), predsednik pariške sekcije združenja Bratstvo Jedinstvo« s temi besedami: »Ko otvarjam to veliko svečanost v počastitev narodnega praznika 29. novembra, pozdravljam v imenu našega združenja in lokalne sekcije pariškega sektorja združe- nja »Bratstvo — Jedinstvo« vas, tovariš ambasador in minister, brate in sestre in vam kličem: dobrodošli! Istočasno se zahvaljujem vsem. ki ste tukaj prisotni, in vsem, ki ste kakorkoli pripomogli — moralno ali materialno — k uspehu te naše slavnosti ob našem narodnem prazniku. Tovariši in tovarišice iz Pariza in okolice, vsi pošteni Jugoslovani in člani združenja, prosim vas in pozivam: pomagajte nam utrditi naše združenje, društvo, ki ima krasno' ime »Bratstvo — Jedinstvo« Jugoslovanov v Franciji! Še enkrat najlepša zahvala za številen obisk in pozdrave. Naj živi naše društvo »Bratstvo — Jedinstvo«! Naj živi Francija! Živela Jugoslavija! Živel učitelj narodov Jugoslavije — Josip Broz - Tito! Nobenega dvoma ni, da je bila ta prireditev naših izseljencev izredno pomembna, tembolj zato, ker je mnogo prispevala za okrepitev združenja »Bratstvo - Jedinstvo« in enotnost vseh Jugoslovanov v Franciji, pa tudi zato. ker je združenje že v dveh mesecih zajelo v svoje vrste veliko število novih članov — naših izseljencev, predvsem Pomurcev, ki dosedaj niso poznali njegovega delovanja. Mnoge naše izseljence prav gotovo zanima, kako je z združenjem »Bratstvo - Jedinstvo«, zato jih bomo ob drugi priložnosti seznanili s pravili in smotri te organizacije. Vesela vest Prejeli smo veselo vest, da je bil naš rojak Jean S v e t e c , doma iz Šalovec, izvoljen za novega predsednika pariške sekcije »Bratstvo-Jedinstvo«, združenja Jugoslovanov v Franciji. Ta uspeli našega izseljenca je toliko bolj pomemben, ker je bil Jean Svetec šele letos oktobra na predlog tov. Kuharja, ki je obiskal naše izseljence, kooptiran kot prvi Prekmurec v ta odbor. Pri konstituiranju odbora pa je bil izvoljen za predsednika pariške sekcije. Jean Svetec je kvalificiran delavec v tovarni avtomobilov »Simca« in živi že 25 let v tujini. Po osvoboditvi je trikrat obiskal domovino, zadnjič lani. Z obiskom je bil zelo zadovoljen in je od takrat tudi navdušen javni delavec za organizacijo naših izseljencev. K uspehu mu iskreno čestitamo in želimo, da bi s požrtvovalnim delom tudi v prihodnosti čimveč storil za naše izseljence! Augsburško pisemce Nemčija je prostrana dežela, naši izseljenci pa raztreseni vsenaokrog. Vpliv sredine, v kateri živijo, je izredno močan. Zato sem z velikim zanimanjem čakal na srečanje, vsaj z nekaterimi . . . Namenil sem sc na obisk k peščici že znanih sorojakov v starodavni Augsburg, industrijsko mesto, katerega obličje so močno izmaličili bombni napadi v drugi svetovni vojni. Srečanje z našimi ljudmi je bilo prijateljsko, prisrčno. In naenkrat se mi je zdelo, kot da bi v pomenkih in spominih ostalo nekaj onega nepozabnega, toplega razpoloženja z lanskega sprejema izseljencev v M. Soboti. — Fejst je bilo tisto, lepo. Nemre se pozabiti. — Te besede sem pogostokrat slišal. In kako neposredni so bili razgovori o sorodnikih, o domačem kraju, o lepotah in znamenitostih naše dežele. Brali so o novem soboškem kinu, o lendavski »Nafti«, o marsičem drugem. Ne, na svet ob Muri niso in ne morejo pozabiti. Sobotni večer ali nedeljsko popoldne je prekratko, da bi si povedali vse, kar bi hoteli in kaj jim leži pri srcu. Govorijo tudi o načrtih za prihodnje leto . . . Obisk domačega kraja je njihova osrednja misel. Večdnevni obisk, da se človek naužije goričkega zraka, da pokusi goričko slivovko ali lendavsko vino in da se razgleda po M. Soboti. Porajajo se tudi daljnosežni načrti — do stoterih malenkosti za bodočnost v domačem kraju. Ob večerih polnijo stanovanja naših ljudi zvoki in melodije slovenskih pesmi iz ljubljanskega radija. Vidim: dobivajo tudi domače novine »Pomurski vestnik«. Z veliko ljubeznijo ga jemljejo v roke, saj že ne morejo biti brez njega. Skrbi jih le ena stvar: zakasnela dostava. V prvih dneh novembra je priromala k njim prva oktobrska številka. Sprašujejo se, ali bi se dalo kaj pomagati. Obljubljam jim pomoč. Moram obljubiti. Ali bi jim sploh lahko odrekel to željo? Ali bi lahko preslišal in pozabil na njihove prošnje, ki skrivajo v sebi žejo po materinski besedi, po novicah z rodne grude? — Najrajši bi šel z vami. — Možat stisk rok, vlažni pogledi in te besede na augsburški postaji. In peščica naših ljudi v Augsburgu, v Münchenu, drugod . . . Slika, ki je ne morejo in ne smejo zamegliti časovne in zemljepisne razdalje, doživetje, ki ga ne more in ne sme izbrisati iz spomina bogastvo novih doživetij in vsakdanjih skrbi. Zategadelj »na svidenje« Karlu, Aladarju, Zavci in vsem, prav vsem ostalim! F. Šebjanič Skupina naših izseljencev v Augsburgu Izšel je Izseljenski koledar Sredi novembra je izšel Izseljenski koledar. Uredil ga je književnik Tone Seliškar in obsega 288 strani. Bogato je opremljen s 178 fotografijami in o njem najdete zanimive članke o svoji rojstni domovini in življenju izseljencev v tujini. Cena koledarju je 500 din. Koledar lahko naročite pri uredništvu našega lista, posebno pa ga priporočamo vsem onim, ki imajo svojce in prijatelje v tujini, da jim ga pošljejo kot novoletno darilo. Uredništvo Čepinci na Goričkem — kino, trgovina, gostilna, gasilski dom — vse v lepem zadružnem domu FRANC ZADRAVEC: K vprašanju o drugi kino dvorani v Soboti Ko sem pred nekaj tedni pisal v »Pomurskem vestniku« o trenutno osrednjem pomurskem kulturnem problemu — o pokrajinskem gledališču v Soboti, sem z rahlo kretnjo zavrnil težnjo nekaterih ljudi po drugem kinematografu v tem političnem in gospodarskem središču obmurskega področja. Te zavrnitve pa nisem zadostno utemeljil zategadelj, ker je bilo težišče članka drugje. Ob članku, ki je v zadnji številki »Pomurskega vestnika« začel temeljito reševati postavljeni problem, je zaželelo uredništvo o le-tem še več osebnih mnenj. Zatorej je možno, da se javno pogovorimo, ali je druga kino dvorana zares že danes pereča soboška kulturna potreba, oziroma ali bo to vsaj v bližnji prihodnosti. Ko govorimo o kulturnih potrebah, mislimo seveda na stvarnega odjemalca kulturnih dobrin in še na potencialnega odjemalca. Beseda »odjemalec« se bo v tej zvezi zdela morebiti presurova, vendar menim, do je stvarna, značilna, četudi lahko zveni za koga samo komercialno. Odjemalec kulturnih dobrin je tisti činitelj, ki nezadržno izsiljuje vedno nove, kulturo posredujoče ustanove. Socialistična kulturna politika pa seveda ne more in ne sme samo slepo zadostiti tem potrebam, temveč mora siliti ljudi v vedno višje in zahtevnejše kulturne okvire. Tu premislek, če sem ga pravilno doumel in označil, je pravzaprav edina prepričljiva sestavina članka, ki odločno zagovarja potrebo drugega kinematografa v Soboti. Gre torej za klic po kvaliteti filmskih predstav. Sodim, da se mu odločno pridružujemo vsi, razen takih, na srečo vedno redkejših ljudi, ki cenijo človeško in umetniško plitev ameriški ali kak drug detektivski, jokavo sentimentalni ali salonsko polizani film mnogo bolj, kakor pa n. pr. slovenski film Na svoji zemlji. Zahteva po kvaliteti filmov je, kakor sem dejal, edini resen argument v omenjenem članku. Metoda pa, kako doseči to kvaliteto, pa v njem ni posrečeno rešena, temveč je precej zgrešena glede na sedanjo in najbližjo perspektivo soboških kulturnih potreb. Te sodbe mi ne more omajati še tako natančna zgodovina soboškega predvojnega in povojnega kina, navajanje razmerja med številčnim prirastkom prebivalstva in sedanjim prostorom v kino dvorani itd. Če bi upoštevala število prebivalstva, bi morala imeti Ljubljana danes vsaj štirideset kino dvoran, ima pa jih največ petnajst. Tudi tako imenovano principielno stališče, po ka- terem naj bi nekoč za kino urejen prostor služil namenu, zaradi katerega je nastal, ni noben objektiven dokaz o dejanskih kino potrebah Sobote. Vse to so torej izvenpredmetni, nebistveni in obrobni dokazi. In sedaj si predstavimo še tole! Znamenja kažejo, da bo dobila Sobota v prihodnjih nekaj letih polpoklicno gledališče. Od takega gledališča pričakujemo letno do osem premier, z najmanj petimi ponovitvami vsake igre. Dodajmo še, da bo soboški gledališki hram odprt tudi dobrim amaterskim igralskim skupinam celotnega Pomurja in da bo možno vabiti vanj tudi goste iz Ptuja, morebiti celo iz Maribora, Celja ... In vse to v času, ko bo Sobota štela le nekaj čez šest tisoč prebivalcev! Prevzet od te idealne perspektive, vprašujem: bo soboški kulturni odjemalec, ki ga bo tedensko vabilo in mamilo z vso potrebno konkurenčno reklamo pet do šest filmov, zmožen, izmotati se iz tega močnega objetja v toliki meri, da bo zadostno počastil tudi gledališki hram vsaj enkrat tedensko, oziroma štirinajstdnevno? In soboška »Svoboda«! Z ene plati bo stala v konkurenčnem boju z moderno kino dvorano, z drugo roko pa bo dolžna vabiti ljudi v gledališče. Ali bo zmogla oboje in ali bo zmogla zlasti drugo, zelo odgovorno nalogo? Glede na dejstvo, da se v sedanjem kinu lahko zvrsti tedensko vsa Sobota do slednjega človeka in še nekaj okoliških vasi, ne vidim nobene objektivne potrebe po drugi kino dvorani. Ker pa nam gre za kvaliteto filmov, je treba začeti drugje: pri samem vodstvu sedanjega podjetja. Slišal sem, da bi bilo treba dopolniti upravni odbor tega podjetja s svetovalci, ki bi ne gledali prvenstveno na njegovo komercialno plat (mimogrede: opažamo, do se politika nabavk v poslednjem času rahlo obrača v smeri kvalitete), temveč bi se globlje zavedali, da ima tako podjetje tudi kulturni, ampak zares kulturni, umetniški dolg do odraslih in, ne pozabimo!, tudi do mladine in zlasti še do mladine in otrok. Sedanjo dvorano bi bilo treba tudi bolj osvetliti, zlasti pa še bolj ozvočiti, zakaj zvok je odločno preslaboten. Čemu ne izrabimo edinstvene arhitektonike, ki predstavlja redek primer možnosti zn posredovanje odličnega zvoka?! Tako upravičeno mislijo in prigovarjajo obiskovalci sedanjega kina v Soboti. Njihove pomisleke je treba upoštevati, jih odločno podpreti in tudi praktično izvesti. Stvar občinskega ljudskega odbora in njegovega sveta za prosveto in kulturo pa je, kako bosta vplivala na rešitev teh vprašanj. »Svoboda« naj uporablja grajsko kino dvorano predvsem za izobrazbo svojega članstva in drugega soboškega in okoliškega občinstva. Tu bi morali vrteti od časa do časa filme s kako izrazito strokovno izobrazbeno vsebino. Nikar pa ne uvajati kakega konkurenčnega podjetja! Ako namreč filmska raven nekega monopolnega podjetja ni zadostno visoka, se jo da v socialistični kulturni politiki zvišati še na drug način, kakor pa samo s konkurenco! Sodim torej, da druga kino dvorana Soboti ni potrebna niti danes, niti ji ne bo potrebna v bližnji prihodnosti. * NOVE KNJIGE V oceno smo prejeli knjižno zbirko »Kmečke knjige: Koledar Kmečke knjige za leto 1956. Janko Kersnik: Kmetske slike in povesti. Bogo Grafenauer: Zgodovina slovenskega naroda, II. zvezek. Ločniškar Vrečko: Perutninarstvo. Zbirko je uredil Ignac Koprivec. O knjigah bomo še poročali. 3 POMURSKI VESTNIK, 15. decembra Prihodnje leto na kmetijskem posestvu v Črncih: Več žita, krompirja, krme . . . novi hlevi in gospodarski objekti Živinorejsko-poljedelsko posestvo v Črncih ima svoja zemljišča ob naši severni meji. v vsej Apaški kotlini, razen v Žepovcih in Žibercih, kjer ima zemljo Kmetijsko zadružno gospodárstvo kot naslednik edine preostale kmetijsko-obdelovalne zadruge v Pomurju. Posestvo je po reorganizaciji KDZ dobilo kaj borno zapuščino: slabo obdelano zemljo, stotero raztresenih parcelic s slabimi gospodarskimi poslopji. V obrobnih vaseh je dobilo tudi nekaj zemlje iz kmetijskega zemljiškega sklada. Po odcepitvi delovišča Vratji vrli in ustanovitvi samostojnega kmetijskega posestva na Tratah je črnskemu posestvu še vedno ostalo 950 ha obdelovalne zemlje in SO ha gozdov. Posestvo ima svoja delovišča v Stogovcih, Črncih in Lumanoših. Tudi prostorni hlevi v Apačah, Stogovcih in Podgorju so postali njegova last. Sprva se je moral delovni kolektiv boriti s številnimi težavami: primanjkovalo mu je dobre živine, inventarja in delavcev. Na črnskem delovišču je bilo stanje najboljše (tu obstoja že desetletja vzorno kmetijsko posestvo) in tudi pridelovalni uspehi so bili znatno večji kot na ostalih dveh deloviščih, kjer je bilo treba šele začeti z osnovnimi ukrepi. Letos pa so tudi tukaj precej napredovali: imeli so dobro letino, izvajali so agrotehnične ukrepe in dobro organizirali delo. Omislili so si še dva domača traktorja »Zadružnik«. Sedaj imajo 6 traktorjev. Drugo leto nameravajo kupiti prvi kombajn. Dosedaj so pridelovali preveč raznovrstnih rastlin; vodstvo posestva pa si v zadnjem času prizadeva, da bi pridelovali v bodoče Ie bela krušna in krmna žita, več krompirja, koruze za siliranje in krmne pese. Preorali bodo precej travnikov in jih spremenili v njive, na katerih bodo pridelovali več krme za živino in tako povečali donosnost zemlje. Njihova prizadevanja bodo usmerjena tudi v živinorejo. Sedaj odpade na 1 ha zemlje 0.4 goveda. Redijo 360 glav goveje živine, ki je sicer izbrana po pasmi. 190 krav daje povprečno 3000 litrov mleka na leto, medtem ko so na ostalih deloviščih izboljšali molznost krav od 1800 na 2200 litrov letno. Krava »Cilka« je dala v zadnjih petih letih povprečno 5.700 litrov mleka na leto in dobila prvo nagrado na letošnji republiški živinorejski razstavi. Marsikaj imajo pokazati tudi v svinjakih, v katerih prevladujejo svinje nemške plemenite pasme. V Črncih redijo 700 svinj v novih sodobnih svinjakih. Posestvo dobavlja plemenske svinje in pršutarje zadrugam in posestvom v severni Sloveniji, pitance pa izvaža v Avstrijo in Italijo. Redijo tudi priznane plemenske bike in merjasce, s čemer prispevajo lep delež za napredek živinoreje. Drugo leto spomladi bodo na lumanoškem delovišču postavili sodoben hlev za 50 goved in poleg bivših zadružnih hlevov zgradili še potrebne objekte: silose, gnojišča in gnojnične jame. Načrti so že pripravljeni, sedaj pa se potegujejo za kredite. Pred kratkim so reorganizirali sindikalno organizacijo in ustanovili tri samostojne podružnice, za vsako delovišče posebej, kar je tudi prav, saj je vsako delovišče zaokrožena delovna enota z njemu lastnimi problemi. Razen tega ne bo treba članom sindikata iz Lumanoš in Stogovec hoditi več tako daleč v Črnce na sestanke. Čeprav primanjkuje na posestvu strokovnjakov, pa vendarle pomagajo kmelijsko-gospodarski šoli v Apačah s strokovnimi predavanji iz poljedelstva, živinoreje, sadjarstva in vinogradništva. Mnogo skrbi jim povzroča tudi stanovanjska kriza. V Črncih nimajo stanovanj za delavce. Stanovanjska skupnost si prizadeva, da bi omilila krizo, vendar pa se ji bo to povsem posrečilo šele Čez nekaj let. -rj Pomlajeni posevki ajde bi pomenili dobro rešitev za naše čebelarstvo Spet je preteklo eno čebelarsko leto končalo se je s pitanjem čebel. Sladkor je težko dobiti. To se ponavlja iz leta v leto, nihče pa ne pomisli na to, da bi se že enkrat dokopali do tega, da nam ne bi bilo potrebno več kupovati sladkorja za čebele. Če nameravamo dobro čebelariti, potem moramo poskrbeti za seme medovitih rastlin, ki pri nas uspevajo in katere lahko kmetovalec koristno uporabi za krmo ali steljo. Med najbolj medovite rastline sodijo facelija, boreč (Borago sativa), ameriška medena detelja in ajda. Naših kmetovalcov kajpak ne moremo siliti k temu, da bi se- jali prve tri rastline, ki jim ne prinašajo nobenih koristi. Ajda pa je pri nas že udomačena in tudi najbolj medovita rastlina, saj ni človeka v Pomurju, ki ne bi poznal ajdove kaše. Kaj vse je mogoče narediti iz ajdove kaše in moke! — Vemo pa, da nam ajda v zadnjem desetletju ne daje več tistega pridelka, ki ga pričakujemo, predvsem zaradi tega, ker se je že izrodila. O tem smo se lahko prepričali zlasti letos: ni bilo ne medu in ne zrnja, čeprav so bili ugodni pogoji za cvetenje ajde: zadosti vlage v zemlji, ugodna toplota in dovolj megle. Za jalovost ajde govori tudi podatek, iz katerega je mogoče sklepati, da je bíla ajda uvožena iz Kavkaza že v šestnajstem stoletju. Ko sem začel čebelariti, si sploh nisem mogel zamisliti čebelarskega leta brez ajdovega medu. Ajda je bila glavna paša naših čebel. Akacija je bila vedno bolj zagonetna: mrzlo vreme, dež, slana, veter v času cvetenja, vse to so bili znanilci slabega medenja. Ajda pa je kljub temu obrodila, dala je med in zrnje. Ajdovec smo celo prodajali v metrih in po deset kilogramov skupaj. V glavnem imamo le dve čebelni paši, če akacija ne obrodi. Letne paše ne prineso mnogo medu. Ajda več ne medi in potreben je sladkor. Nobeden čebelar pa ni tako premožen, da bi lahko samo dajal denar za čebele. Tako je ogrožen obstoj čebelnih družin. Kje pa bi našli kmeta, ki bi čebelaril brez vsake koristi? Dandanes nam že grozi nevarnost, da bodo čebele izginile. Kdo pa bo potem opraševal rastline? Čebela je, kakor vsi dobro vemo, Važen činitelj pri opraševanju rastlin. Če se hočemo izogniti katastrofi, potem je nujno potrebno, da si omislimo novo ajdovo seme — ne iz sosednje vasi ali okraja, kajti tam je ajda prav tako jalova, marveč od tam, kjer je dobra ajda doma. Z dobro Voljo bi se dalo tudi to izposlovati. Kmetijstva namreč ne smemo ločili od čebelarstva — če hočemo, da bo kmetijstvo napreduvalo, moramo imeti dobro seme — čebelarstvo pa ne sme zaostajati, zato se moramo zavzeti za boljše seme medovitih rastlin. Ne smemo pa tudi pozabiti, da ni ogroženo samo naše Pomurje, marveč tudi sosednji ptujski okraj. V imenu naših čebelarjev apeliram na člane Kmetijskega odbora pri OLO in strokovnjake pri OZZ, naj se pri Kmetijski zbornici LRS in republiški Glavni Zadružni zvezi zavzamejo za to, da bomo uvozili Vsaj manjše količine ajde. Uvoženo ajdo bi potem razdelili med , čebelarje in jo razmnožili, tako da bi lahko sčasoma postala spet iskana medovita rastlina v korist čebelarjev, kmetovalcev in vsega gospodarstva. N. G. Okrog 4 milijone za cekarje Pred leti, ko so cekarje izdelovali zgolj za domače potrebe in ko je ta domača obrt bila razširjena le v nekaterih vaseh Prekmurja, marsikdo ni pomislil na to, da bodo cekarji prinesli zaslužek mnogim vašem, našemu Pomurju pa lep narodni dohodek. Dandanes se je pletenje cekarjev udomačilo domala pri vsaki hiši v okolici Lendave. Pletejo v zimskih in poletnih mesecih. Za širjenje domače obrti je Poskrbela lendavske KZ, zadnja leta je v več vaseh lendavske okolice organizirala tečaje, ki so povsod prav dobro uspeli. Zanimanja za pletenje je bilo dosti med mladimi in starimi. Ena vešča oseba lahko dnevno zasluži pri pletenju 600 din. Koliko pa zaslužijo tam, kjer pleto cele družine? Sedaj izdelujejo iz ličja tudi razne druge izdelke: copate, klobuke itd. Lendavski izdelki iz ličja so znani širom po naši domovini. Veliko povpraševanje za njimi pa je v mnogih državah, kamor jih pošiljajo naša izvozila podjetja. V Lendavi odkupuje cekarje kmetijska zadruga. V zimskih mesecih, ko je pletenje v pravem razmahu, zabeleži zadruga s cekarji Čez 3,5 milijona din prometa, razen tega pa odkupuje cekarje tudi Trgovsko podjetje Panonija«. Pletenje se je prav v tem času silno razmahnilo in številni pletilci so zadovoljni, saj imajo letos na zalogi dovolj surovin. -ce Cekarji — in drugi lični izdelki pridnih rok — nájveč iz koruznega ličja Z novo cesto za najkrajšo in najbolj ugodno prometno zvezo Ljutomer - Slov. gorice - Maribor Prebivalci zahodnega obronka bivšega ljutomerskega okraja si želijo Vsaj eno dobro prometno zvezo z Ljutomerom in najkrajšo zvezo s središčem Spodnje Štajerske — Mariborom. Ta zveza v resnici že je, vendar je o treh krajih domala prekinjena zaradi slabih občinskih cest, po katerih je mogoče le za silo voziti, če je suša, ob deževnem vremenu pa kaj naglo obtičiš o klancih ali blatu. Prebivalci Stare gore, Terbegooec in Kutinec predlagajo, naj bi o bodočem proračunu občine Videm predvideli sredstva za nadaljevanje gradnje ljutomerske ceste (sedaj je izpeljava čez Kamenščak) Ljutomer— Cezanjevci (pod Kamenščakom)— Branoslavci; potem naj bi cesta vodila do Bučkovec, od tam po že urejeni cesti v Terbegovce, skozi Kutince in Čez Borovšak, ki bi bil tako edini breg med Ljutomerom in Mariborom — na vsej črti. Ptüjski okraj in občina Juršinci naj bi potem izpeljala okrog 3 km ceste po dolini Smolinec do okrajne ceste — Gabernik —Vitomerci. Cesta Gabernik—Vitomerci naj bi dalje potekala iz Drbetinec ali do ceste Cerkvenjak—Senarska s priključkom o Čakovi ali pa po stari okrajni cesti Drbetinci — Trnovska vas in potem po cesti v smeri Biša proti Mariboru. Za to zvezo z Ljutomerom se je začel potegovati že okrajni odbor Gor. Radgona (leta 1898), ko je tam paševal odpadnik Bračko, ki je prišel na slüžbeno mesto predsednika radgonskega okraja z glasovi nemških veleposestnikov v tem kotu. Uporabljali in razširili so takrat občinsko cesto iz Kutinec do konca radgonskega okraja (breg Borošak). od tam pa lenarški okraj ni hotel nadaljevati z gradnjo nanovo zasnovane ceste skozi Smolince do okrajne ceste Čez Gabernik do Drbetinec pod Andražem o Slov. goricah. Potemtakem je treba nanovo zgraditi samo 3 km ceste od Kutinec do smolinske meje: za to gradnjo bi se moral zavzeti sedanji OLO v M. Soboti. Hkrati bi bilo potrebno, da bi se prebivalci Cezanjevec bolj odločno zavzeli za to, da bi zgradili do njihovega kraja cesto naravnost iz Ljutomera in pod Kamenščakom ter popravili že razširjeno cesto od Cezanjevec do Branoslavec pod bivšim gradom Branek. To bi bila najkrajša cestna zveza med Ljutomerom, Lenartom in Mariborom. Potekala bi samo Čez en hrib: Borošak. Bila bi celo za 3 km krajša in mnogo bolj ugodna za Prebivalstvo, kot pa je sedanja, ki vodi skozi Videm, Cerkvenjak in Brengovo do okrajne ceste na Senarski. Za to zvezo se zavzema vse Prebivalstvo Slov. goric — od Ljutomera do Maribora, pa tudi Mariborčani, ki imajo svoje domove ali sorodnike o vzhodni Sloveniji ali pa zahajajo tja zaradi trgovskih poslov. Prav tako je treba omeniti, da je mreža okrajnih cest v bivšem ljutomerskem okraju povsod drugod bolj gosto razpredena, kakor pa o omenjenih krajih, ki so v tem pogledu precej zapostavljeni in zapuščeni. Prepričan sem, da je ta predlog docela upravičen, kajti kakor na dlani je, da je treba tem krajem odpreti vrata v svet in popraviti krivice iz preteklosti. Z delom je treba čimprej pričeti in ga do kraja izvesti — četudi o etapah, v par letih. F. Č, Družbenim prispevkom se ne smemo izmikati Tržna in finančna inšpekcija pri OLO sta ugotovili, da posamezni gostinski obrati, predvsem v privatnem sektorju prikrivajo dejanski promet z alkoholnimi pijačami. To delajo zato, da oškodujejo družbo za prometni davek in dohodnino. Taki primeri kvarijo ugled našega gostinstva. Vsa podjetja, pa tudi privatniki morajo plačevati prometni davek in dohodnino, zato je nepošteno, če se nekateri gostinski obrati izmikajo družbenim prispevkom. Iz statističnih podatkov za tretje tromesečje letos je razviden promet, ki so ga prijavili posamezni gostinski obrati. Zadružna gostilna Šalamenci je imela prometa 47 tisoč din, gostilna Fartek Gor. Slaveči 21 tisoč din, gostilna Bertalanič Kruplivnik 30 tisoč din, gostilna Bohar Stanjevci 33 tisoč din itd. Vprašanje je, ali lastniki teh gostiln lahko izhajajo s tako nizkim prometom? Kakšno mora biti vino, če ga točijo iz istega soda po šest mesecev? Pri vsem tem je mogoča ena sama razlaga: prijavljeni promet nika- kor ne prikažuje dejanskega stanja; zato bo v bodoče potrebno gledati takim gostilničarjem bolj na prste. KRIŽEVCI V goričkih Križevcih je vsako leto več članov Prešernove družbe. Pri mnogih hišah so postale zbirke knjig, ki jih pošilja družba svojim članom, tako priljubljene, da jih ljudje težko pričakujejo. Posebno sedaj v zimskem času sežejo nekateri ljudje zelo radi po dobri knjigi. Letos je v Križevcih 120 naročnikov na knjige Prešernove družbe. Uničujmo sadne škodljivce! Velika večina sadjarjev je trdno prepričana, da je redno škropljenje edino sredstvo za očuvanje sadnega drevja. Sadjarji dobro vedo, da so sadna drevesa vir lepih dohodkov. s katerimi izboljšujejo svoje življenje. Kljub temu pa imamo še vedno mnogo kmetovalcev, ki ne čutijo nobene potrebe, da bi se odločno zoperstavili kaparju in drugim sadnim škodljivcem. Brezskrbno prepuščajo, da jim škodljivci uničujejo temelje gospodarstev in tako ovira- jo prizadevanja drugih naprednih, kmetovalcev, ki so zaradi tega vedno bolj ogorčeni. Vestni sadjarji se s takim ravnanjem malomarnih kmetovalcev ne morejo več strinjati in zahtevajo od oblastnih organov. da naj odločno ukrepajo proti njim. O škropljenju sadnega drevja je mnogo govora po naših vaseh. Kmetijske zadruge so se resno lotile tega posla, pri čemer jim pomagajo krajevni odbori, ki že vodijo evidenco o tem, kdo škropi drevje in kdo ne. Vestni sadjarji ugotavljajo, da imamo, pri nas tudi vse zakonite mere, s katerimi je mogoče prisiliti tiste kmetovalce, ki se jim dosedaj ni zdelo potrebno škropiti sadnega drevja, da bodo posvečali mnogo več pozornosti svojim sadovnjakom. Popolnoma prav imajo ti sadjarji! Skrajni čas je že, da tudi na področju sadjarstva izvajamo obstoječa zakonska določila. Zato tudi tokrat resno opozarjamo vse kmetovalce, ki se pečajo s sadjarstvom, da je škropljenje sadnega drevja obvezno in da bo najstrožje kaznovan vsak kmetovalec, ki še sedaj noče uvideti, da mu hoče oblast dobro. Predpisane kazni pa so večje, kakor znašajo stroški za škropljenje, zato je tudi iz tega razloga edino pravilno, da prav vsi kmetovalci pravočasno izpolnijo svojo obveznost. R. P. V graški občini so uredili gozdne poti in ceste V letošnjem letu smo predvideli na območju občine Grad popravilo gozdnih poti in cest. Težave pri delu nam je delalo predvsem slabo vreme. Tudi betonskih cevi za cestne jarke nismo mogli dobiti pravočasno. Kljub nekaterim neugodnostim smo z deli v glavnem končali. Popravili smo gozdne ceste pri Gradu, v Vadarcih, Doliču, Vidoncih, Motovilcih in Dolnjih Slavečih. V Vadarcih smo zgradili nov most Čez potok Grad. Za popravilo in graditev vseh cest, poti in mostu smo imeli na razpolago 739 tisoč din, kar pa je bilo premalo. Dela so v zaostanku samo v Motovilcih in v Doliču, v ostalih krajih pa so pred zaključkom. Vse težave smo premostili le s trdno voljo in izdatno pomočjo občinskega LO. Pri delih so pomagali tudi ljudje s prostovoljnim delom. K. I. Prvi primer kolektivnega zavarovanja živine v Pomurju: Veržejski zadružniki so prebili led, kaj pa mi? V Pomurju, zlasti še na desnem bregu Mure, imamo mnogo kmetovalcev, ki so zavarovali svojo živino proti boleznim in nesrečam: uvideli so, da je to za njihov gospodarski obstoj koristno, kajti človek ne more nikdar vedeti, kaj se bo že jutri pripetilo njegovi živini. Nesreča ali bolezen v hlevu pa ga lahko prikrajša za lepe dohodke, ki bi jih Sicer lahko koristno uporabil za napredek svojega gospodarstva. Zavarovanje živine je bilo dosedaj večinoma omejeno zgolj na posamezne kmetovalce, ki so se pač odločili za to po svoji uvidevnosti in volji. Letos spomladi pa se je na Gorenjskem (Žirovnica, Naklo itd.) pričelo gibanje za kolektivno zavarovanje živine, kar pomeni, da se je za zavarovanje odločila večina živinorejcev določene vasi ali okoliša kmetijske zadruge. Pri teh krajevnih ali zadružnih skupnostih zavarovancev delujejo tudi organi, ki imajo precej samostojnosti in so pravzaprav že neki organi družbenega upravljanja; člani krajevne skupnosti zavarovancev izberejo iz svoje sredine zavarovalni odbor, ki potem samostojno ocenjuje nastalo škodo pri posameznih članih, odloča o povračilu škode in Posreduje pristojni podružnici Državnega zavarovalnega- zavoda koristne predloge za izboljšanje veterinarske službe in sploh za preprečevanje živalskih bolezni in nesreč. Zavarovalni odbor ima tudi pravico, da izključi iz skupnosti zavarovancev Člana, ki se ne drži osvojenih pravil ali se kakorkoli drugače pregreši proti koristim skupnosti. Pristojna podružnica DZZ v tem primeni le uresničuje odločitve zavarovalnih odborov in skrbi za to, da poteka njihovo poslovanje v mejah zakonitosti. Prednosti kolektivnega zavarovanja pred individualnim (posameznim) so številne: Če zavaruje živino večina živinorejcev v vasi, se izravna riziko zavarovalnega organa in prispevek posameznega Čla- na skupnosti je manjši kot bi bil sicer, če bi svojo živino zavaroval kot posameznik. Člani kolektivnega zavarovanja po navadi plačujejo prispevek, ki je enak dvema odstotkoma vrednosti zavarovane živine, medtem ko je prispevek individualnega zavarovanca za 0.2 do 0.5 odst. večji. Vas, ki se je opredelila za kolektivno zavarovanje, dobi takoj brezplačno postajo za prvo pomoč. Nadalje je deležna stalne in smotrne pomoči veterinarske službe, saj Zavarovalni zavod redno pošilja v take kraje svoje veterinarje, ki na njegove stroške pregledujejo živino, izstavljajo recepte in posredujejo zdravila, dajejo pa tudi nasvete za pravilno nego in rejo živine, gradnjo in vzdrževanje hlevov itd. Državni zavarovalni zavod organizira v takih krajih tudi Strokovna predavanja za člane skupnosti zavarovancev in predvajanje poučnih filmov. Vse to so koristi o katerih kaže razmišljati in jih slej ko prej uveljaviti tudi v naših krajih. Veržejčani so že od nekdaj Znani kot napredni živinorejci in kmetovalci, zato so se na pobudo svoje kmetijske zadruge, predvsem pa njenega predsednika Franca Galundra in znanega živinorejskega veterana Mihala Šoštariča prvi v Pomurju odločili za kolektivno zavarovanje svoje živine. V Veržeju in Bunčanih (oba kraja spadata pod okoliš veržejske zadruge) so dosedaj zavarovali okrog 80 odst. živine, ki jo je mogoče zavarovati, kar je v največji meri zasluga zadružnega živinorejskega odseka, ki je prav gotovo eden najbolj delavnih v pokrajini. Veržejci so si s tem, da so se odločili za kolektivno zavarovanje, pridobili pravico do vseh ugodnosti. ki smo jih že zgoraj navedli. Skupno so plačali 273.000 din premije, h kateri je nekaj primaknila tudi zadruga od svojega dobička. Od vplačanega zneska so že dobili okrog 100.000 din nazaj; dvema članoma se je namreč ponesrečila živina in Zavarovalni zavod jima je na predlog domačega zavarovalnega odbora takoj povrnil škodo. Podružnica DZZ v M. Soboti si prizadeva, da bi se v Veržeju započeto gibanje za kolektivno zavarovanje živine razširilo tudi v druge kraje Pomurja. Pobudniki za to akcijo naj bi bile predvsem kmetijske zadruge. Pri Gradišču v Slov. goricah je uredila in odprla ambulanto, v kateri njen veterinar redno pregleduje in zdravi zavarovano živino. Živinorejci - zavarovanci so z delovanjem te ustanove zelo zadovoljni. saj so se lahko že tudi prepričali, da so v tem primeru stroški pregledov in zdravljenja mnogo manjši, kot bi bili sicer, če bi to opravljali veterinarji v zasebni praksi. Toda o tem morda drugič. Razen tega, da se v soboški Podružnici DZZ zavzemajo za širjenje kolektivnega zavarovanja goveje živine po pokrajini, pa že tudi razmišljajo o tem, da bi pri nas kazalo uveljaviti kolektivno zavarovanje tudi za konje, posebno še zaradi tega, ker redimo ob Muri lepo število čistopasemskih in toplokrvnih konj - kasačev. Vse kaže, da bo razprava že v bližnji bodočnosti rodila odločitve in prve tozadevne poizkuse, ki bodo prav gotovo poučni tudi za druge konjerejske predele v državi. K temu pa bodo imeli prav gotovo kaj povedati tudi rejci naših kasačev. S. K. POMURSKI VESTNIK, 15. decembra 4 Zločin in kazen Točno tri mesece po tem, ko je omahnil Franc Peček o svojem hlevu pod zločinsko roko svojih ubijalcev, sta oba krivca stala že pred mariborskim okrožnim sodiščem. V treh mesecih je bilo opravljeno obsežno in komplicirano delo okrog odkrivanja, pojasnjevanja in obtožbe enega najbolj nečloveških in najbolj bestialnih zločinov, kar jih pomnijo ljudje — vsaj po vsej svoji zunanji obliki. Zato ni čudno, da je bilo zanimanje javnosti za ta zločin tako močno in da so ljudje razpravo pred petčlanskim senatom pod predsedstvom dr. Martinca tako težko SKRIVNOST DVEH ŽIVIH IN ENEGA MRTVEGA Na razpravi proti Alojzu in Ani Gaber, -obtoženima, da sta v zločinskem namenu in premišljeno, zahrbtno in grozovito vzela življenje 68-letnemu Francu Pečku iz vasi Šalamenci, so se pojavila vprašanja, ki jih je preiskava prepustila v razsodbo sodišču; vse ostalo je bilo pojasnjeno in razkrito in dejansko razprava ni prinesla nobenih bistveno novih momentov — niti v zagovoru obtožencev, niti v izjavah prič, niti v mnenjih izvedencev. Vse je bilo jasno — razen: Ali sta obtoženca duševno zdrava in popolnoma odgovorna? Kdo je iniciator zločina — mož ali žena? Čigave izjave so bolj verodostojne — moževe ali ženine? In sedaj še nekaj »tehničnih« vprašanj, kot: Ali sta bila oba udarca s kolom že smrtna ali šele urez? Ali je dal umorjeni Peček kakšen povod za napad? Ali je bil mož med dejanjem pod vplivom žene, v neke vrste «transu«? Vprašanje uračunljivosti se je moralo nujno pojaviti — že sam zločin in tudi način zagovora obtožencev je moral vzbuditi sum; slednje posebno pri Ani Gaber, ki je v svojem zagovoru tolikokrat lagala, kolikorkrat je odprla usta. O njej je zato že v preiskavi dal svoje strokovno mnenje psihiater, ki je ugotovil, da je Ana Gaber duševno popolnoma zdrava in odgovorna za svoja dejanja. Alojz Gaber pa je na razpravi pokazal ne samo da je zdrav in logično misli, temveč da ima zelo dober spomin, saj se je pri opisovanju svojega življenja spominjal na naravnost neverjetne podrobnosti! Težje je bilo vprašanje verodostojnosti izpovedi. Dočim je Alojz Gaber izpovedoval ves čas — od svojega priznanja. 13. oktobra naprej — enako in dosledno, je njegova žena vsak čas spreminjala svoje izjave — tudi na sami razpravi! Istočasno pa je Gabrov zagovor, posebno pri soočenju z ženo pokazal, da tudi on ni tak slabič, ki bi se ženi ne mogel upirati — nasprotno, da je zelo vztrajen in trmast. S tem je nehote sam podrl teorijo o totalni podvrženosi svoji ženi in seveda — o popolni verodostojnosti svojih izpovedi. V tej zvezi je seveda tdui vprašanje — kateri obeh zakoncev je iniciator zločina. Zena je ves čas dosledno trdila (in to je bila edina doslednost pri njej!), da je bil to mož; mož pa seveda obratno! Bilo je, kot da bi vlival vodo iz kozarca v kozarec! Pri tem sta seveda ženi njena jezikavost in oduren nastop zapravila pri občinstvu vse simpatije. Toda mož je istočasno nedvomno intelektualno močnejši in zato odgovornejši . . . Nič manj niso zanimiva tudi »tehnična« vprašanja. Če bi bila oba udarca s kolom smrtonosna — bi po juridični terminologiji pri vsem nadaljnjem iznakaževanju trupla ne mogli govoriti o grozovitosti — ta pojem pa zahteva zakon za kvalificiranje večje kazenske odgovornosti — in zato višje kazni. Rezanje po smrti je — tako pravijo juristi — samo še skrivanje sledov . . . Pri tem sta si izjavi dveh izvedencev — dr. Arka in dr. Marketija — nasprotni, čeprav zelo blizu. Dr. Arko namreč pravi, do bi po obeh udarcih Peček verjetno ne umrl, dr. Marketi pa, da praktično ne moremo računati z verjetnostjo, da bi ozdravel . . . Povod za napad, ki bi ga dal Peček Gabrovima, bi prav gotovo služil kot močno olajšujoča okolnost. Medtem pa sta pretekla od dneva, ko so se zadnjič sprli, do dneva uboja že dva dneva in dve noči — torej so vsi trije jezo lahko dvakrat prespali! Razen tega se Gaber, ki je dvignil kol, sploh ni kregal, temveč samo njegova žena, ki mu je dala kol v roke — če je to res, kar pravi mož! Ali pa je le mogoče, da pri tako počasnem in pedantnem človeku, kot je Gaber, dozori jeza šele v dveh dneh? Tudi vprašanje, ali je bil lahko mož pod takšnim vplivom svoje žene, »da tiste dni sploh ni vedel, kaj se z njim godi. kje je in kaj dela«? — kot je obtoženi Gaber sam dejal, pri tem pa z neverjetno natančnostjo našteval podrobnosti in vedno dobesedno enake citate izjav v tistih urah in dneh?! — je moral rešiti sodni senat na razpravi. V takšnem položaju je razumljivo, da je zvenel zaključni govor zastopnika javnega tožilca Gojmira Jelenca, posebno v primeri z obrambo izredno prepričevalno in dobro dokumentirano. Zato je imela obramba toliko težje stališče. Gabrov zagovornik dr. Vinterhalter je položil največ važnosti na olajšujoče okolnosti ženin vpliv in skesano priznanje, dočim je ženin zagovornik dr. Antauer imel še težje stališče, posebno ker je naslonil svojo obrambo na neuračunljivost svoje klientke. Pri takšnem razpoloženju je pričel senat s posvetovanjem o kazni. Večina ljudi v dvorani je bila nedvomno za strogo kazen — saj je ne samo potek zločina, temveč tudi razprava pokazala globoko pokvarjenost obeh obtoženih in nujost, da se človeška družba obrani takšnih članov v svoji sredi. Pri tem pa se niso ozirali na juridične formulacije in pomisleke drugih, ki so pričakovali milejšo kazen. Obsodba sama — za Gabra 20 in za njegovo ženo 18 let strogega zaporu s petimi oziroma štirimi leti odvzema državljanskih pravic, je to razpoloženje pomirila. Bila je dovolj stroga, da zadosti čutu pravičnosti, vendar ne tako težka, da bi bila nepopravljiva. Ne glede na to bo ta zločin ostal v spominu naših ljudi, posebno v Pomurju, kot grd spomni na nekaj ogabnega, živinskega in človeka nevrednega. ŠAH Intervju s tov. Dragom Beloglavcem, tajnikom 0Š0 Šahovska igra naj predre v sleherno vas Z več strani mi je že prišlo na ušesa, da posveča naš list premalo prostora šahu. Mogoče to celo drži. Ne bom navajal vzrokov za to. Za sedaj oziroma za naprej naj velja obljuba: šah bo imel vedno svoj kotiček v našem časniku. Tokrat pa nekoliko več o delu šahovskega odbora v Murski Soboti. Okrajni šahovski odbor so ustanovili v Soboti šele lansko leto. Od tedaj pa do danes je kljub kratkemu času uspel, organizirati več šahovskih sekcij v Prekmurju. Dosegel je, da šah ni več igra posameznikov, temveč da je postal splošna ljudska igra. Danes je v Prekmurju 14 sekcij: v Kuzmi, v Rogaševcih, pri Gradu, v Gornjih Petrovcih, Šalovcih, v Černelavcih, v Soboti so tri (gimnazija, ESŠ in mesto), Krogu, Turnišču, Lipi, Črensovcih in v Lendavi. Ta društva so redno izvajala turnirje, tako da imajo že kategorizirane igralce. Organizirajo tudi medsebojna tekmovanja, tur- nirje večjega značaja, kakor je bil to turnir v Lendavi ob prosluvi »Ljudske pravice« in letos v Černelavcih. Društva polagajo tudi precej pozornosti učenju šaha pri mladini. Tako imamo danes dobra pionirska moštva, kar so pokazala lanskoletna in letošnja pionirska tekmovanja. »Z ustanovitvijo šahovskega odbora se je organizacija še bolj dvignila,« je dejal tov. Beloglavec, ko mi je za uvod povedal, kar sem zgoraj napisal. Potem sem ga vprašal: »Kakšni so vaši načrti za prihodnje leto?« »Okrajni odbor je začel delati pod geslom: šah mora prodreti v sleherno prekmursko vas in mora postati res množična ljudska igra. V prvi polovici 1956. leta mislimo ustanoviti šahovske sekcije v najmanj 14-tih vaseh. To pa je šele začetni del našega načrta. V prihodnjem letu bomo organizirali mladinsko šahovsko prvenstvo, prvenstvo mladincev - posameznikov ter moštvena prvenstva v okrajnem merilu. Imeli bomo tečaje, začetne in nadaljevalne, za najboljše mladince in pionirje, ki bo vsak trajal teden dni. Tak tečaj bomo organizirali tudi za člane. V načrtu imamo še krožne simultanke velemojstra Pirca v vseh večjih krajih, in končno še turnir drugokategornikov.« »To je precejšen načrt, ki bo terjal tudi finančna sredstva. Kako mislite to izvesti?« »Izvesti se da, vendar nimamo dovolj denarnih sredstev, še mnogo manj kakor katero drugo društvo. Od OO SZDL smo dobili 50.000 din, za kar smo ji hvaležni. Toda za naš proračun za 1. 1956, ki znaša 686.000 din, je to premalo. Mislim, da bi nam lahko priskočile na pomoč tudi druge organizacije n. pr. Društvo prijateljev mladine, saj ravno mladini s svojim delom precej koristimo. Najmanj razumevanja za šahovsko igro pa kažejo naša podjetja. Potrkali bomo tudi pri njih. Morda bomo pa vendarle naleteli na razumevanje. Dobro bi bilo, če bi imele posamezne sekcije kakšne prireditve, preko katerih bi lahko prišle do finančnih sredstev, ker OO ne bo mogel podpirati vseh sekcij.« »Prej ste navedli vsoto 686.000 din, ki bi jo potrebovali za uresničenje vašega načrta. Zanima me, v kakšne namene nameravate uporabiti ta denar?« »Sekcije so še mlade in nimajo skoraj ničesar, ne poslovnih knjig, ne šahovskih garnitur. Zato je sklenil OSO podariti novo ustanovljenim šahovskim sekcijam 6 garnitur, pomagal pa bo tudi sedanjim. Okoli 150-tim šolam mislimo darovati prav toliko šahov. Skupno mislimo v 1. 1956 razdeliti 350 šahovskih garnitur. Potrebna je tudi šahovsku literatura. Nimamo šahovskih revij. Okrajna knjižnica je prazna. V vsem okraju nimamo niti ene šahovske ure, ki so za odigravanje turnirjev nujno potrebne. Prihodnje leto bo v Portorožu že drugi moštveni internacionalni turnir. Letos se ga nismo mogli udeležiti, ker ni bilo denarja. Upamo, da se ga bomo lahko vsaj drugo leto. Vsako leto se igrajo brzoturnirji reprezentanc vseh slovenskih mest. Tudi naslednje leto bi se ga radi udeležili. Prej sem omenil še tečaje, simultanke, turnirje — vse to stane in zopet stane.« »In še eno vprašanje: Kakšno je vaše mnenje o perspektivah razvoja šahovske igre v Prekmurju?« »Mislim, da bo šah ščasoma prodrl v sleherno vas v Prekmurju, vendar bo še potrebno mnogo dela, še več discipline, zavednosti in ljubezni do šahovske igre, ki je ena najbolj množičnih iger, ki bistri razum, razvija kolektivnost in tovarištvo in ki, končno, povezuje tudi narode med seboj.« F. S. IZ NAŠIH KRAJEV LJUTOMER Občinski odbor RK v Ljutomeru, je imel pred kratkim sejo, na kateri so se pogovorili o bodočem delu organizacije. Ustanovili so posebne komisije, n. pr. komisijo za TBC, komisijo za propagando itd. Komisije so že pričele z delom. Posebna komisija zbira tudi krvodajalce za transfuzijsko postajo v M. Soboti. V Križevcih se je že prijavilo 10 krvodajalcev. V BELTINCIH SO USTANOVILI DRUŠTVO UČITELJEV V beltinski občini so ustanovili Društvo učiteljev. Na zborovanju, ki se ga je udeležilo 62 prosvetnih delavcev, je poročal tov. Šadl. V poročilu o delu prosvetnih delavcev je omenil, da si mnogi učitelji prizadevanjo pri delu prosvetne, kulturne, politične in gospodarske dejavnosti svojega okoliša. V Beltincih samih pa je nekaj intelektualcev, ki jim ni do dela v društvih. Prav lepo je poročal tudi tov. Lopert o delu učiteljev v bivši črensovski občin. Diskusija je izpopolnila poročila in bilo je mogoče ugotoviti, da je tov. Šadlu z ženo Emiljo uspelo poživeti mladinsko organizacijo v Gančanih. tudi učitelji na goričkem ŽELIJO SKUPNI PEVSKI ZBOR Pretekli četrtek so naredili učitelji občine Šalovci-Petrovci obračun dosedanjega dela v sindikatu. Poročilo vodje skupine je bilo dokaj skromno, živahna pa je bila poznejša razprava. Ugotovili so, da je izvenšolsko delo posameznih učiteljev odvisno le od posameznikov, ki vsega dela ne zmorejo. Potrebno je tudi samoizobraževanje in poglabljanje v idejno-politična vprašanja. To je potrebno predvsem mladim učiteljem. Tudi pri prireditvah je bilo premalo kritičnosti. Občnemu zboru sta prisostvovala tudi tov. Barbarič, načelnik Sveta za šolstvo pri OLO ter tov. Rogl, predsednik OLO, ki je povedal, posebno mladim učiteljem, nekaj poučnih besed. Za predsednika novoizvoljenega Društva učiteljev so izvolili tov. Mirosava Viherja. Med mnogimi sklepi, ki so jih sprejeli za izboljšanje dela, je pomemben posebno sklep o ustanovitvi skupnega učiteljskega pevskega zbora za Pomurje. ez ROGAŠEVCI Zadnji čas ima naša vas dvoje imen. Na šoli. pošti, gasilskem domu in na kažipotih je napis Roga š e v c i. KZ, IZUD, knjižnica in hišne številke imajo ime Rogašovci. Občinski ljudski odbor bi moral vaščane seznaniti z uradnim nazivom kraja, nepravilne napise pa odstraniti. Upravni odbor KZ je na svoji seji odobril 40 tisoč din za obdarovaje otrok ob Novoletni jelki. TOPOLOVCI Tudi v Topolovcih se pripravljajo na elekrifikacijo. Pripravili so že drogove in inštalacijski material. Pri elektrifikaciji nagajajo Domajinčani, ki nočejo ničesar slišati o elektrifikaciji. Letos spomladi so tudi v Topolovcih popravili vse ceste. To pa bi bilo potrebno tudi sedaj, ko so postale ceste spet take, da je težko po njih voziti in hoditi. V okolici Domajinec so trije mostovi, ki bi jih bilo treba popraviti. Dva so zasuli tako, da teče voda ob povodnji čez cesto. Tudi brv čez Ledavo bi bilo treba popraviti. Prebivalci Topolovec upajo, da bo vso te stvari pretresal občinski ljudski odbor. NOVA DRUŽINA PZ V M. SOBOTI Pred kratkim so ustanovili na vajeniški šoli v M. Soboti družino Počitniške zveze. Občnega zbora se je udeležilo okrog 80 vajencev-učencev vajen. šole. Ko so izvolili upravni in nadzorni odbor družine, so sklenili, da bodo organizirali nekaj izletov po domovini. 1 KUZMA V nedeljo 27. nov. so praznovali gasilci v Kuzmi 30-letnico obstoja gasilskega društva. Proslave so se udeležili gasilci iz Gor. Slaveč, Doliča, Matjaševec in Trdkove. Zastopnike so poslala tudi vsa gasilska društva iz graške občine. Popoldne je bil kratek kulturni program, na katerem so podelili priznanja starejšim gasilcem. GOMILICE Dijaki iz Gomilic se pod vodstvom učiteljice tov. Kelenčeve vestno pripravljajo na uprizoritev drame »Volkodlaki«. Igro pripravljajo za Novo leto. B. M. Kmetijska zadruga z. o. j. Murski Črnci razpisuje službeno mesto UPRAVNIKA Pogoji: Srednja kmetijska šola ali najmanj 8-letna praksa v zadružni službi na vodilnem mestu v trgovski ali finančni stroki. Plača po kolektivni pogodbi. Nastop službe s 1. jan. 1956. Prijave sprejema Kmetijska zadruga M. Črnci. MALI OGLASI IZGUBILA SEM denarnico z nekaj denarja, osebno izkaznico in še nekaj listin. Poštenega najditelja naprošam, da mi kakorkoli vrne denarnico z listinami, denar pa obdrži za nagrado. Marija Lah — Vildova, M. Sobota Šercerjeva 5. POSESTVO v izmeri 15 ha prodam v neposredni bližini Vidma ob Ščavnici. — Naslov v upravi lista. PREKLICNA IZJAVA. Podpisana Elizabeta Š t i b e r c , gospodinja iz M. Sobote, Severjeva ulica 1. obžalujem in preklicujem vse žaljive govorice, ki sem jih 11. novembra 1955 izrekla o tov. Marjeti Veldin. gospodinji iz M. Sobote, Severjeva 1. — Elizabeto Štiberc 1. r. SINGER ŠIVALNI STROJ, pogrezljiv, dobro ohranjen — kupim. Malči Korošec, Narodna banka. Ljutomer. GOSPODINJSKO POMOČNICO sprejmem, pošteno in pridno, vajeno gospodinjskih del, za Ljubljano. Plačam dobro. Informacije: Gomboši, M. Sobota, Kajuhova 1, OPOZORILO Vsled pomanjkanja električne energije, je odredilo Elektrogospodarstvo Slovenije redukcijo električnega toka za industrijo in široko potrošnjo. Obveščamo prebivalstvo M. Sobote in okolice, da Elektro-obrat M. Sobota, ki sprejema dnevna poročila o redukciji ne more o tem sproti obveščati vseh odjemalcev. Redukcija je po vsej Sloveniji, kakor tudi po ostalih republikah, zato naj odjemalci električnega toka ne nasedajo zlonamernim govoricam, da je redukcija uvedena samo v našem okraju. Elektro-obrat M. Sobota OBVESTILO Obveščamo, vse obrtne pomočnike, ki se pripravljajo za mojstrski izpit, da bo v januarju 1956 4 dnevni tečaj. Prosimo, da se vsi zainteresirani, prijavijo do 10. jan. 1956. v pisarni Obrtne zbornice v M. Soboti. iz pisarne zbornice Upravni odbor KZ Križevci pri Ljutomeru razpisuje službeno mesto POSLOVODJE poslovalnice Križevci I. Nastop služe s 1. jan. 1956. Prošnje s potrebnimi dokumenti in dokazili o dosedanjem službovanju je treba poslati upravi kmetijske zadruge. Tedenski koledar Nedelja, 18. decembra — Rastoj Ponedeljek, 19. decembra — Urban Torek, 20. decembra — Svetozar Sreda, 21. decembra — Tomaž Četrtek, 22. decembra — Dan JLA Petek, 23. decembri — Vlasta Sobota, 24. decembra — Hermina. Lunine mene: 22. dec. ob 10. uri 39 minut prvi krajec. Gibanje sonca: 21. dec. vzide sonce ob 7. uri 41 minut, zaide ob 16. uri 19 minut; Dolžina dneva: 8 ur 38 minut. KINO MURSKA SOBOTA — 17. n 18. dec. ameriški barvni film »Robinzon Cruzoec — 20. in 21. dec. ameriški film »Moj si« profesor« — 22. in 23. dec. ameriški film »Skrivnost Indijanke«. RADGONA — 17. in 18. dec. ameriški film »Usoda ene ljbuezni« — 21. in 22. dec. ameriški film »Tujec na begu«. CEPINCI — 18. dec. japonski film »V gozdu«. VELIKA POLANA — 18. dec. angleški film »Mala balerina«. KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU — 17. in 18. dec. ameriški film »Vrni se mala Sheba« — 21. in 22. dec. angleški film »Pekel je razprodan«. RADENCI — 17. in 18. dec. ameriški barvni film »Viharni zaliv« — 22. dec. francoski barvni film »V vrtincu Himalaje«. LENDAVA — 16. in 18. dec. ameriški film »Podkupnina« — 20. in 21. decembra švedski film »Zaradi moje ljubezni«. BELTINCI — 17. in 18. dec. angleški film »Dalje od večnosti«. SEJMI Beltinci v sredo, 21. dec. živinski sejem. Dobrovnik v ponedeljek, 19. dec. živinski sejem. Grad v sredo, 21. dec. živinski sejem. Križevci v sredo, 21. dec. živinski sejem. Lendava v petek, 23. dec. živinski in kramarski sejem. Prosenjakovci v ponedeljek, 19. dec. živinski sejem. Šalovci v sredo, 21. dec. živinski sejem. Tišina v sredo, 21. dec. živinski sejem. Turnišče v torek, 20 dec. živinski sejem; v četrtek, 15. dec. svinjski sejem. Ljutomer v soboto, 17. dec splošni sejem. Radenci v torek 20. dec. živinski sejem. ZAHVALA Članom Zveze komunistov in vsem, ki so spremljali našega očeta in dedeka MARTINA PAPEŽA na njegovi zadnji poti na pokopališče v Lendavi in z venci okrasili njegov zadnji dom. se najlepše zahvaljujemo. Prav iskrena zahvala tudi tistim, ki s« nas ob tej neprecenljivi izgubi tolažili in nam 23. novembra, na dan pogreba, izrekli sožalje. Hotiza, 9. decembra 1955. Družina Papež ZAHVALA Ob priliki izgube žene in naše ljube mamice LOJZKE DEBELAK se iskreno zahvaljujemo vsem znancem in sorodnikom, ki so jo spremljali na zadnji poti. Posel no se zahvaljujemo duhovščin. za spremstvo, upravniku ekonomije za nagrobni govor, vsem kolektivom podjetij, posameznim družinam in sorodnikom za pozornost in številne vence ter naposled vsem. ki so nam v teh težkih dneh bili ob strani in so čutili z nami neizmerno bol in nenadomestljivo izgubo. Družina Debelak DELOVNI KOLEKTIV Tovarne »MURA« v Murski Soboti razpisuje na podlagi Temeljnega zakona o štipendijah in odloka o višini štipendij dve štipendiji za Ekonomsko fakulteto za začetnike oziroma študente, ki že študirajo na Ekonomski fakulteti. Štipendije bomo izplačevali od 1. januarja 1956. naprej. Pismene prošnje z življenjepisom, opisom premoženjskih razmer in dosedanjega študija ter s potrdilom o opravljenih izpitih je poslati do 31. decembra 1955 na naslov: »Mura«, tovarna perila M. Sobota, Slomškova 7. Tam dobite tudi natančnejša pojasnila o obojestranskih obveznostih. PRODAMO TRAKTOR Oliver in tovorni avtomobil tam „Pionir“ po ugodni ceni. Kmetijsko gospodarstvo Rakičan, p. M. Sobota. POMURSKI VESTNIK, 15. decembra 5 Leto 1955 je bilo leto Pomurskega Vestnika Tako bomo lahko brez oklevanja porekli ob Novem letu, ko bomo v uredništvu in upravi lista bolj natančno pregledali letos prehojeno pot. Tudi večina naših bralcev in naročnikov nam bo prav gotovo pri trdila: naš časnik se je letos — v primerjavi s prejšnjimi leti — dokaj izboljšal, je vsebinsko bolj bogat in tehnično bolj smotrno urejen! Pri tej ugotovitvi pa ne smemo pozabljati mnogih činiteljev, ki so ugodno vplivali na vsebinsko in sploh kakovostno rast našega lista: naših dopisnikov in sodelavcev, ki so nam pomagali pri polnjenju stolpcev, naših političnih in kulturnih voditeljev, ki so nam vedno šli na roko, kadar je bilo potrebno premagati kakšne važnejše probleme in težave, delovnih kolektivov naših podjetij, zadrug in ustanov, ki so svoj list tudi materialno podpirali z reklamnimi oglasi in čestitkami, naposled pa tudi naših zvestih bralcev in naročnikov, ki so pridno segali po njem in tako dajali nam v uredništvu potrebno moralno podporo in vzpodbudo. Kar za 2000 navzgor Če vse navedene činitelje združimo v eno samo celoto, potem dobimo izčrpen dokaz za naš skupen uspeh, ki je letos zares prepričljiv in omembe vreden: posrečilo se nam je povečati naklado lista od 4.661 na 6.803! Veselo je bilo letos v naši upravi, saj ni minil dan, da ne bi dobili po pet ali šest pozdravov delovnih ljudi Pomurja z razveseljivo pripombo: pošljite mi vaš list! Zdaj pa prikličimo v spomin nekaj številk, ki bodo po svoje povedale, kako je letos naš tednik rasel. se razvijal in širil med prebivalci pokrajine ob Muri. Redni naročniki Mesec po pošti Bralci (kupujejo list) Naroč. na tuj. Skup. Januar 5.456 558 4.661 Februar 5.646 616 4.842 Marec 5.725 776 5.019 April 5.850 861 5.218 Maj 4.282 810 72 5.164 Junij 4.168 788 85 5.059 Julij 4.259 1.159 81 5.459 Avgust 4.295 708 106 5.109 September 4.412 1.055 121 5.588 Oktober 4.660 1.199 156 5.995 November 4.985 1.544 141 6.470 48. št. 5.070 1.574 151 6.595 49. št. 5.255 1.424 156 6.805 V začetku letošnjega leta smo številnim izseljencem v tujini pošiljali naš list na ogled: pozneje So ga nekateri naročili, redki so ga odklonili. največ pa je bilo takih, od katerih ni bilo nobenega glasu, zato smo jim pošiljanje lista ustavili. Maja se je resnično število naših naročnikov v tujini ustalilo. Od tedaj naprej pa stalno narašča, kar je še en dokaz več za trditev, da postaja naš list vedno boli iskan in zvest prijatelj naših izseljencev. Kmalu — 7000 izvodov Bistveno naraščanje naklade smo zabeležili letos v jeseni, ko so naši kmečki ljudje začeli pospravljati pridelke in imajo čedalje več časa za branje svojega lista. Po dosedanjem naraščanju naklade sodeč, bomo kmalu dosegli in presegli številko 7000, kar bo brez dvoma naš velik uspeh. Kdaj se bo to zgodilo, je spet odvisno od več činiteljev: od vsebine in sploh kakovosti lista, od vneme naših bralcev, naročnikov, dopisnikov, sodelavcev in množičnih organizacij, ki naj bi si prav sedaj v mesecu Pomurskega vestnika še Bolj vztrajno prizadevali, da bi list našel svojo pot v sleherno kmečko hišo, podjetje, zadrugo in ustanovo. Na podeželju je veliko zanimanje za naš list, kar sklepamo iz spontanega naraščanja števila podeželskih naročnikov — dosedaj ni bilo nobene organizirane akcije, pa smo novembra in decembra vendarle povečali naklado za domala 800 izvodov — zato naj bi v teh dneh vsakdo, ki mu je razvoj domačega tiska pri srcu, pokazal naš list sorodnikom. svojcem in prijateljem ter jim ga tudi priporočil. Potem znamka 7000 zares ni več daleč. 10 ton papirja — in 8 milijonov Pa še nekaj zanimivosti o stroških in tiskanju našega lista. Letos smo za Pomurski vestnik porabili okrog 10 ton papirja. Če računamo, da je dobil vsak naročnik ali bralec z eno številko 10 strani lista, potem pridemo do zaključka, da nam je plačal za vsako številko le 6.50 din, čeprav je veljala našo upravo 50 din, t. j. 23.50 din več kot pa je plačal zanjo naročnik. Letos smo izdali za papir in tiskanje lista, honorarje, plače in druge manipulativne stroške 8 milijonov din. naročniki pa so nam plačali le 2,2 milijona din. Samo te skope številke nam kažejo na dvoje: da dobivajo naročniki in bralci svoj list zelo poceni, če njihov prispevek primerjamo s stvarnimi stroški, in da bi brez mecenstva naših podjetij, zadrug in ustanov zelo težko izhajali. V tem pa je tudi računica za izhajanje našega lista v prihod n lepi letu. S. K. Franc Zadravec: TISK IN RADIO - VELIČASTNI SREDSTVI ČLOVEŠKE DRUŽBE Iz referata prof. Fr. Zadravca, predsednika Sveta za prosveto in kulturo OLO M. Sobota, na svečani proslavi Tedna tiska in radia v Murski Soboti — 21. novembra 1955 Celo devetnajsto in še del dvajsetega stoletja je avstrijska tiskovna cenzura po sokolje bdela nad slovensko tiskano besedo, da bi slabila njeno osvobodilno moč bodisi v časopisju ali v leposlovni knjigi. Leta 1848, ko je marčna revolucija potresla tudi fevdalno aristokratske stebre habsburškega Dunaja, ko je padel Metternichov policijski režim, so si Slovenci vzklicali več nacionalnopolitično zahtevnih časopisov. Toda že čez dve leti jih je zadušil obnovljeni absolutizem. Naprej so obstajale samo Bleiweissove »Novice«, kmetijski in rokodelski listič, ki je v nacionalnopolitičnem pogledu v glavnem plaho životaril pod hlapčevskim geslom: Vse za vero, dom, cesarja. Toda z življenjem nekega naroda je tako, kakor je dejal pisatelj Cankar: naj ga vodijo še tako po stranskih poteh, sam bo našel pot do sonca. Zakonit pojav je namreč, da v težkih dneh narodovega življenja vstajajo iz njega možje-svetilniki, neizprosni klicarji pravice in svobode. In kar ni uspelo Prešernovemu krogu, je uspelo drugemu pomembnemu možu v slovenski nacionalni in kulturni zgodovini Franu Levstiku in po njem Josipu Jurčiču. Prvi ie leta 1863 za čel urejati časopis »Naprej«, v ka- terem je odločno izpovedal, da mlada, narodnostno zavedna generacija slovenskih kulturnikov in politikov ne priznava več avstrijske partikularistične pokrajinarske politike, s katero umetno razceplja slovensko ljudstvo na Štajerce. Korošec. Kranjce itd., temveč da priznava samo slovensko narodnostno mejo nasproti Nemcem. Madžarom in Italijanom. Toda narodni odpadnik, nemškutar Dežman je zastonj klical: Slovencem ni potreben politični časopis, za njih so primerne pasijonske bukvice. Levstikovo, v narodnostnem pogledu revolucionarno glasilo, so kajpada takoj prepovedali. Levstiku je sledil Jurčič s časopisom »Slovenski narod«. Jurčič in Valentin Zarnik sta sprožila pri Slovencih jugoslovansko misel, misel na jugoslovansko državo. Toda Jurčič je prekmalu umrl in Časopis »Slovenski narod« je polagoma zaplaval v kalne vode slovenskega malomeščanstva, Kersnikove jare gospode. Odslej za dolgo dobo nihče ni več določno vedel. kam. Eni so vlekli slovensko barko s svojim tiskom na jug, drugi, zlasti slovenski klerikalci, so vztrajali s svojim tiskom v pro-cesarski službi. Tik pred prvo vojno je spregovoril Cankar: narodno bomo lahko svobodni samo v okviru federativno urejene južnoslovanske države. Ob njem je zrasla skupina študentov, ki so v svojem bojnem časopisu »Preporod« 1912. leta branili in razširjali isto misel. Konec 19. in v začetku 20. stoletja smo imeli Slovenci tudi že časopisje, ki je za tisti čas dovolj zahtevno opozarjalo na probleme delavskega razreda in na socialne in gospodarske težave slovenskega kmečkega ljudstva. Ker pa je bilo po duhu večidel avstromarksistično in je načeloma zapostavljalo vprašanje narodne svobode, je vse premalo prispevalo za osvoboditev slovenskega človeka. Podoba slovenskega časopisnega tiska med vojnama je z nacionalnopolitičnega, socialnorazrednega, kulturnega in zlasti z moralnega vidika takšna, da nam je ne more zavidati noben kulturen narod na svetu. To seveda ne velja za ves slovenski časopisni tisk te dobe, temveč le za njega dobršen del. Prvo, kar moremo ugotoviti, je namreč to, da večji del našega tiska, pa naj si je nadeval še tako bučno krinko: za ljudstvo, za ljudstvo! — ni služil življenjskim potrebam večine ljudstva, temveč političnim ciljem vrhov poedinih strank. Bil je pač javna tribuna prevladujočih oblastnih sil na Slovenskem, t. j. raznih meščanskih in klerikalnih kapitalističnih krogov. Ako pa vemo, da je tisk samo odtis, oblika družbenih prilik in družbenopolitične zavesti, tedaj nas to ne preseneča, saj v buržoazni državi ta tisk zares ni mogel biti drugačen. Tudi kulturne., bodisi umetniške ali pa narodne prosvetne storitve je ta tisk sprejemal, oziroma odbijal z ozkih strankarskih stališč, ali še bolj točno — z vidika razrednih interesov. Načelno je prezrl vse težave proletariata in malega kmeta in s silovitim naporom dušil in skrival pred javnostjo probleme teh dveh slojev, ki si sama še nista mogla pomagati. Prav tu pa se načenja poglavje o moralni vrednosti, oziroma nevrednosti tega tiska. Slepo in zelo plitvo bi bilo, ako bi z moralnega vidika sodili to časopisje le po tem. ker v njem mrgolijo nekulturni izpadi zoper poedinega politika iz nasprotnega tabora, razna grdenja, natolcevanja, pikolovstva na moralo zasebnega življenja ipd. Njegova nemorala je predvsem v prikrivanju žgočih socialnih krivic, ki sta jih trpela slovenski delavec in mali kmet, njegova nemorala je v denunciacijah in javnem preganjanju tistih ljudi, ki so iskali pravice tema izrabljanima slojema. Tu, v značaju družbene socialnosti, oziroma nesocialnosti tiči vsa morala in kultura nekega tiska. Kar se upira osvoboditvi človeka v nacionalnem in socialnem pogledu, kar zavira pot k svobodi — to ne more biti kulturno, ker ni humano, človečansko, temveč je protičloveško, pa naj si nadeva še tako krinko pravičnosti in edinozveličavnosti. (Nadaljevanje prihodnjič) S KOMERKOLI SE SREČAŠ, PRIPOROČI MU, NAJ SI NAROČI »POMURSKI VESTNIK« Uprava Pomurskega vestnika — veliko veselje ob vsakem novem naročniku Manko Golar, Radgona — Ustni časopis 22. nov. 1955 Na prvi poti do kriminala Tonček je star komaj 14 let. Hodi o četrti razred radgonske osnovne šole. Prvega razreda nižje gimnazije ni zmogel. Mati mu je umrla, ko je komaj shodil. Potem je živel nekaj časa doma. dokler ni oče. kot pravijo še danes njegovi sosedje, razdelil šestero dece med ljudi, kolikor jih ni že prej pobegnilo v beli svet. Tonček je rasel. K sebi ga je vzel »stric«, ki mu ni bil stric. Stric je pri nas vsak, in je tudi sosed stric in je stric vsak, ki ga sreča na cesti otrok. Stric ni bil stric in tudi danes ni stric, sicer bi bil Tonček boljši, kot je. Tončkov oče še živi. Dela celo pri nekem uglednem podjetju v Radgoni kot zidar, pa se to podjetje ne briga za zarod Tončkovega očeta. Tonček jim ni mar. Danes živi Tonček pri »stricu« in ga »strič« in vsi njegovi neusmiljeno priganjajo k delu. Tonček je zjutraj prvi pokonci; ostali lahko še spe. Še v nedeljo, ko naj človek počiva, Tonček ne pozna oddiha. Ko njegov »stric« in njegovi počivajo, mora biti Tonček na delu in če odmakne pete od hiše, zapoje šiba pesem, ki ni prijetna in boli.Toda to »strica« ne moti. saj je Tonček brez matere, oče je polir ali kaj pri radgonskem podjetju, in sin mu ni več v mislih. Če Tonček ne uboga, če ga ni doma. kot to želi »stric«, mu jih »stric«, naloži, da bo Tonček pomnil, ko se je pregrešil proti »stričevim« navadam. Tonček je brez vzgoje. Njegov »stric« nima časa. da bi vzgajal svojega varovanca. Zdaj Tonček krade. Pri »stricu« je ukradel uro. Pred neko znano gostilno v Tončkovi vasi je stal lep avto. Žarnice, ki so žarele, so ugajale nad vse ubogemu Tončku. Ni pomišljal mnogo, saj ga od tega ni »stric« odvračal. Spretno je odvil v električni napeljavi tovornega avtomobila žarnice, pod pazduho stisnil še akumulator in napravil lastniku avtomobila 25.000 dinarjev škode. Tonček je ni vedel oceniti, saj mu o škodi še nikoli ni govoril njegov »stric«. Pa je tudi že prej Tonček počenjal stvari, ki niso v skladu z navadami nepokvar- jenih ljudi. Na cesti, ki pelje v Radgono, je pokvaril zapornice, nastavljal debelo kamenje na železniški tir, v šoli kradel to in ono svojim, součencem. In če ne bo kdo poskrbel za Tončka, bo imel kmalu opraviti z njim kriminal in naša družba bo prikrajšana za dobrega državljana, če se ne bo kaj kmalu zavzel zanj Svet za varstvo otrok in mater. Kaj Je z avtobusom za Apaško kotlino? Prebivalci Apaške kotline že dalje časa upravičeno godrnjajo, ker je mariborski SAP ukinil avtobus, ki vozi skozi Apaško kotlino in obleze najbolj zakotne kraje mariborskega in soboškega okraja. Ljudje nikakor ne morejo pozabiti časov, ko sta vozila skozi Apaško kotlino kar dva avtobusa in je imel prebivalec tam nekje z Vratjega- vrha dvakrat na dan zvezo z Mariborom. Posebno občutno pogrešajo avtobus občani radgonske občine, ki sega skoraj nad 20 kilometrov proti mariborskemu okraju. Kako naj prihajajo ti ljudje po uradnih poteh v Radgono? Naj gredo peš, ali pa naj najamejo dragega voznika? Po desetih letih svobode se kaj takega ne bi smelo zgoditi, saj spada tudi zveza s svetom k življenjskemu standardu. o katerem tako radi govorimo. Naj napravi kdorkoli o tem pogledu red, saj imamo menda sedaj v naši osvobojeni domovini že dve tovarni za avtobuse in se bo menda našel kakšen tudi za to odmaknjeno in odrinjeno Apaško kotlino! 8 Življenjska zgodba prekmurskega sezonca Ivana Bakana VOJNE PRIPRAVE Jeseni 1942. leta sem prebil dva meseca v Ain Hadjaru, naselju, osemdeset kilometrov od Sidi bel Abbesa, kjer smo bili na protiletalskih in protitankovskih vajah. Bil je to zares prijeten, gričevnat kraj z blagim podnebjem in mnogimi mandarinovimi gaji. V Ain Hadjaru sem doživel prvi vojni alarm. Oficirji so nam sporočili, da so se na alžirski obali skupaj z Angloamerikanci izkrcale de-gaulovske francoske čete in da se bomo verjetno spoprijeli z njimi. V resnici pa od tega ni bilo nič, zakaj to je bil zgolj poskusni alarm. V tistih dneh še nismo vedeli, če bomo šli na fronto, prav tako tudi ne, kam bi nas odpeljali in proti komu bi se borili. Zdelo se mi je, da se je med našimi generali in drugimi visokimi oficirji vodila tiha borba okrog priključitve in jasne opredelitve za angloameriške sile. Večina je več ali manj bila za to priključitev. Slišal sem dosti o generalu Girauxu, ki je pobegnil iz nemškega ujetništva ter preko Gibraltarja prišel v Afriko. On je kot komandant vodil baje neko svojo politiko. Neki De Gaulovi pristaši so ga koncem decembra 1942. leta celo napadli in ranili. Giraux pa je vseeno ostal na svojem mestu. Večina oficirjev je bila protinemško nastrojena. Eden izmed podporočnikov — ruski emigrant, ki je služil vojsko v Sarajevu in ki je imel rad Jugoslovane — mi je dejal v srbščini: — Vse Nemce v legiji moramo ujeti in se priključiti Amerikancem. Čeprav do zapiranja Nemcev ni prišlo, je postajala odločitev z vsakim dnem vendarle vse bolj jasna. Odvedli so nas nazaj v Sidi bel Abbes in znova razvrstili v bataljone. Morali smo izkopati iz peska tudi skrite francoske topove in neke stare strojnice in se z njimi oborožiti. Naenkrat je začelo prihajati tudi ameriško orožje. Čete, pod generalom Leclercom, so dobile vso ameriško opremo, mi pa pod komando generala Girauxa samo del oborožitve. In potem smo penadomaa zvedeli od nekaterih ordonancev in oficirjev - Slovanov, da bomo verjetno odrinili na fronto. Ko so se v naši kasarni kmalu za temi vestmi pojavili tudi prvi ameriški oficirji, smo vedeli, da bo res tako. Novo 1943. leto nam je približalo vojno, ki je že dokaj časa plamtela tudi v Afriki med Rommelovo in angleško armado. Žal, da sem kljub temu dejstvu na sam novoletni praznik obtičal — v zaporu. Na Silvestrovo sem slučajno naletel v mestu na ameriškega vojaka slovenskega porekla. Bil je iz okolice Hrastnika. Beseda je dala besedo, veselje pa je ob redkem srečanju in obilici pijače vse bolj naraščalo. Moj slovenski prijatelj je v silnem razpoloženju kar z revolverjem odstreljeval zamaške in grla najrazličnejših buteljk in likerjev. Tako sem se moral pošteno napojiti s pijačo. Ko sem se potem znašel na ulici, sem iznenada srečal dva oficirja, z vsake strani enega in jima v pozdrav lepo salutiral z obema rokama hkrati. Mislila sta, da se norčujem in zato sta me takoj prijela. Odvlekli so me v zapor in me povrhu vsega še polili s hladno vodo . . . Nekaj mesecev za tem mojim »brodolomom« so nam prebrali povelje o odhodu na fronto — proti hitlerjevskim zavojevalcem, ki so si hoteli prilastiti tudi afriški sever. Glavna ulica v Sidi bel Abbesu POMURSKI VESTNIK, 15. decembra 6