poteč sta ga zaraščala. Ob polu so bile v redu zasa­ jene drevesa, kostanji, lipe in orehi in vmes tudi kaka črešnja. Pa tudi to drevje je bilo nekako zapuščeno viditi- marsikak lep oreh se je v vcrhu posušil in tu in tam je le črešnjev štor zaznamoval mesto, kjer je poprej stala košata črešnja. Ta cesta pelje do grada, ki sloji prav v koncu doline in človek ga ne ugleda po­ prej, da pred njim stoji: dve veličastni lipi ga popol­ noma zakrivate. Ta grad je zaželjeni cilj našega po­ potnika. - (Dalje.) Mythologicne drobtiiie. (Po narodnih pripovedkah naznanja Dav, Terstenjak,) O lastavici. Ptico lasfavico imajo Slovenci še današnje dni v visoki časti. Z njo prihaja sreča v hišo, zato Bog prenesi, je preganjati ali jej gnjozda razdirati ; kdor lastavično gnjezdo razdere, ta svojo srečo podere. Kdor pa lastavičje serce pri sebi nosi, tega vse rado ima, in kdor kamenček v roke dobi, ki je v lastavič- nem truplu skrit, ta je varen vsake bolezni; tako si pripoveduje priprosto ljudstvo slovensko. Toliko so častili stari Sloveni lastavice, da so njih duhovni pripuščali lastovicam, si na podobah solnč- nega boga Kugevila gnjozda napravljati. Tudi v ker- šanskih slovenskih legendah imajo lastavice svoj pobožni pomen. Pravijo, da je lastavica na križ sedla, na kterem je tcrpel Zveličar svela, in ga s svojim žvcr- golenjem tolažila. Zveličar jej je za milo delo dovolil, da sme med sveto mašo na altarju sedeti. O slavlča. Slavič je po slovenskih narodnih pripovedkah in pesmah ptič in posel ljubezni, kakor kaže tudi znana slovenska pesmica: „Poj, poj, slavec moj!" itd. — Slavič ljubi hladne gosto gaje in tiho mirno življenje. Slirski Slovenci pripovedujejo, da slaviči zmiraj' bolj proti solnčnemu vzhodu potujejo, kjer ljudje bolj-prosto in pohlevno žive. Pred kacimi 30 leti smo še slaviče pogosto slišali prepevati po brajdah okoli Maribora ; današnje dni pa jih najdeš v obilici le samo kraj oger- ske meje v lulomerski okolici, v Halozah in kraj hor- vaške meje v brežkem okraju. Moj rajni prijatelj, slavni jugoslovenskj pesnik Stanko Vraz, mi je djal: Slavič je ptič slovenski; kolikor bolj omaguje slovenščina in jo nemščina poko- puje; toliko manj se nahaja po naših krajih slavičev. Slavič je le med pravimi čistimi Slovenci doma, kteri ljubijo svojo staro vero, svoj stari lepi jezik in staro svojo narodno nošo. "Kerska narodna pesem. (Zapisal v Dobrinju na otoku Kerku I. Crnčić.) Tužna mladost moja, vsaki dan na monje ! Kako i travica, kl se srpom žonje. Da bi d! umriti, a smrti ne znati, ^ Mogoh mladost moju prodat il' darovat. Da bi mi viditi, ki će me plakati, Oće me plakati otac al' majčica., AF (Je me plakati bratac al' sestrica. Al' e'e me^lakati ta ye/na jubcica. Oj crna zemjice, kada ja budem tvoj. Ti ćeš uživati prebeli život moj ! Ruse kosy moje s krvcun poškropjene, ä0% A lišća rumene škuro potamnene ; ^W Crne oči moje v nebo će g'jedati, Bele ruky moje na prsih ležati. Hitre moje nogy lipo su tancaly. Sad ste je nemilo s konopi svezali! Simo hod'te , simo, lipohni mladići, Ki ste s monun bili mlajohni ditići, Pog'jeđajte malo ovo moje telo. Kakovo je sada i nikada bilo! Narodne zagonetke. (Nabral v Varaždinski okolici in v bližnji Štajerski M. Kračraanov.) Kakor so narodne pesmi, pripovedke in pregovori važni za spoznanje narodov, ravno tako se daje tudi iz narodnih uganjk ali zagonetek narod spoznavati, pa so zato že vredne, da se nabirajo in pogubi ote. Glasnik, ki vsele rad odpira narodnim stvarem svoje lisle, bode tudi zastavicam rad odperl kdaj pa kdaj kak list. Nabralt-, sem nekoliko zagonelek okoli Varaždina in podajem to prvo zbirčico Glasniku z gorečo željo, da bi tudi dru­ god po Slovenskem se kdo lotil nabiranja narodnih za­ gonelek in jih sčasoma naznanil. Vrejene so po abe­ cednem redu pervega subslanliva, ali, če tega ni, prvega adjekliva itd. v odgonetki. Dßdal sem nektere tudi iz bližnje Štajerske, ki se od hrovaškili lahko po jeziku poznajo. Ni bia vojen, pak tudi ni vmra — Angelj. Kad je osel lak ručal, da su ga vsi ljudi čuli?-— Kad ga je imel v barki Noje. Kdo se božjega imena boji? — Berač. Kaj je treba meriti, pa ne šleti? — Besed, Sto naj više volnv goni ? — Bič. Kaj je to? Bog nigdar ne vidi, cesar negda negda, a muž saki dt»i? — Bog Boga nigdar ne vidi, cesar cesara negda, a muž muža saki dan. Celo leto vuni hodi a v zimi nutri vu stenu zube tišči. — Brana. f Po leti si jesti%^re, po zimi pa zube na klin obesi, kaj je to? — Brana. Kaj je to? drvena mati a železna deca? — Brana. Kaj Bog nema a mnogo ljudi ima?— Brata. Koja trava naj više rase? — Ona koja je na brdu. Zakaj ide zajec prek brega? — Zato kajti pod bregom ne more iti. Kaj je to? na zemlji je drvo, na drvu je voda, na vodi je kamen, na kamnu je železo, na železu živo meso, — Brus, kad brusar brusi. črno malo gigalo veliko klado zdigalo; kaj je to? Buha, Živo je, noge ima a ne more hodili; kaj je to? Buha, ona skače. V blati je bilo pa je ne blato, v ognji je bilo pa je ne ogenj, temuč rdečo kak ogenj; kaj je to? — Cigel. V gori je vsekano, na naloni stesano,*v hiži lepo poje; kaj je to? — Citre. Kdo po glavi v cirkvu dojde? — Čavli na čižmah. Kakvih glav je naj više v cirkvi? — od čavlo v. Kaj je vu Varaždinu po sredi? — četvrt e k. Črna lukna črieni klin, zdigni luknu porini nutrfe klin; kaj je to?— Čižma, kad se obuvle. (Dalje.)